Dvorana slavnih

In the house:):) Aselak, hvala za podrobne informacije glede motorja, čas in trud, ki si ga vložil v posredno prodajo:) Upajmo, da bo tale žvau delala neki časa in, da me bo služila kot treba Lp,S.

Zjutraj si nisem mogel kaj, da hotela ne bi slikal od zunaj, od znotraj, pa še v tualet sem zavil. Najbrž je bil to razlog, da sva kar hitro pognala. Tankala bi še, pa sva se navijala po mestu in iskala pumpo, mimogrede zašla v gužvo na bazar (na motorjih!), po nekaj spraševanjih pa pristala pri možakarju tam na drugi strani mostu, ki je imel 5l balon pred seboj. Zmenila sva se za 15 litrčkov in jih je dodatnih 10 potegnil kar tam izza nekih kartonov pri zidu. Malo dražji da je, samo je pa rekel, da bencin je pa odličen – iz Rusije. No, vsaj nekaj. Da je le iz Rusije. Hm. Ko sva tako ven iz mesta gnala, sva hitro ugotovila, da so tu čisto spodobni bajkerji, ki še vedo, kaj je trike. Namenjena sva bila v Bukharo. Bolj po stranskih potkah. Ceste na zemljevidu niso nič posebnega – manjše poti skozi vasi. Le da je danes sobota in vsaka vas ima svoj sejem. Vmes se je pojavilo še nekaj del na cesti, sicer pa kot rečeno - nič posebnega. Pri enem kafeju sva se ustavila – na zajtrku, jasno. Svež kruh, solata, pečeno ovčje meso, jajčka, medtem ko sva midva mazala, so imeli možaki tam zraven popis. Pa še zamenjat se je dalo. Tokrat po 265 in ne po 170 ali pa 220! Pa zaupaj potem modelu, ki ti pred mejo zatrjuje, da na oni strani tako ugodno ne boš menjal. Še dobro, da je šlo včeraj bolj za drobiž, kot pa za resno menjavo. Tale nižina je imela svoj čare – predvsem vročina nama je dala vedet, da bo pit nujno. Še en razlog za ustavljanja. Drugi razlog so bile kontrole na cesti. Samo tokrat ni bilo treba ustavljat. Navadno sva se lepo, vzgojeno zguzila mimo, policaje lepo očitno pozdravila, pa niti ustavit ni bilo treba. Je pa tukaj lahko kavelj, ki nama ga je v Bukhari potem Lojze razložil. Kakorkoli, v 95% vžge, če si prijazen, pa če na hec obrneš. Tudi, ko je bilo treba enkrat le ustavit, pa potni list kazat – policaj me gleda, potem pa sliko, pa spet mene, jaz pa zmignem z rameni in se po bradi počoham. Zrasla je, na sliki pa nič takega. Niso le kaprice tiste o nasmehih. Cesta je bila nekajkrat prekinjena z gradbišči, vendar tudi tam široka in brez lukenj. Le prah je nagajal, kadar je bilo več avtomobilov in kamionov okrog. Med nekimi naselji se je od nikjer pojavilo križišče. Enega priložnostnega strica sem vprašal za pot, pa naju je narobe poslal. Še dobro, da sem potem še enkrat preveril. Zdi se, da se ljudje v teh koncih bolj svoje vasi držijo. Občutek za čas in prostor imajo pa tudi bolj samosvoj. Ko smo se prej na zajtrku menili o razdaljah in času do Bukhare, sva dobila odgovor ta je 360 km in tri časa jezdiš. Saj razdalja bi še bila, čas, ah ta je bil pa verjento skrajšan zato, ker sva na najinih ropotuljah tako superhitra izgledala. Sprva je bia pokrajina suha, potem se je pa pot vzpela med kanjone in med hribe. Zanimivejše postane. Nemalo začudena v Oqrabotu (Akrabatu) zagledava hrib, čisto na vrhu pa lokomotivo. Se meniva, da gre najbrž za najvišji železniški prehod v Uzbekistanu – in je res. Postaja tam spodaj naj bi bila najviše v državi. Pa to sva pozneje ugotovila. Ob prihodu v Bukharo sva najprej staro mesto zgrešila – celega sva obvozila, potem pa šele skozi glavno kapijo zapeljala notri. V parku se mi zdi, da je Nasredin Efendi nekaj premaknjen, a to bova že potem ugotovila. Zdaj greva v najin hotel – enakega imena, saj je gazdi Nasredin ime. Potolčem mu po vratih, začudeno pogleda ven in ko naju spozna, je bil mož lahko vesel, da ima ušesa. Nasmeh je namreč tako raztegnil, da bi mu usta zadaj kmalu skupaj prišla. Deležna sva bila tanajtaboljšejše sobe. Ogledujem in pogruntam, da je kar nekaj naredil po hiši. Po stari navadi sva ga spet nažicala za taveliko žehto hlač in jaken. Tokrat ni več niti poskusil na roke, ampak je šlo vse na mašino. Ko mimo brivca maširava na večerjo, tudi ta bučo ven pomoli. Ne vem, če ni blefiral, ampak mi je hitel razlagat, da se me spomni, da me je že strigel. Res je – pred štirimi leti. Tokrat bi se za britje rad zmenil, pa nisem bil za to. Oštarija bolj prazna kot ne – Ami, dva Nemca in Italijan. Slednji bi nekaj brez mesa in ker se tudi pod razno ni znal zmenit, sva mu pomagala s tistim supom in soljatko. Fajfal sem v parku in pri starostah mimogrede potrdil, da so pred dvema letoma res prestavili Nasredinov kip. Ker nama je šel sprej za komarje proti koncu, sva potem še nekaj po lekarnah in prodajalnah stikala, pa nič staknila. Jutri bo ležerno – Lojze je javil, da se bodo iz Khive v Bukharo šele jutri zvečer pricijazili, pa se bomo dobili. Fino, se bova naspala tako, kot je treba.

Prejšni teden prva dvodnevna fura letos: Prelaz Staller je bil zaprt in potrebno se je bilo vrniti nazaj. Naprej pa preko Misurine in Cortine do kampa ob jezeru Pieve di Cadore. Naßfeldpass Obertilliach Čez Vajont in Maniago, preko Rest-a in Tolmezza do Paulara, kjer sva izvedela, da je Lanza tudi zaprt. Nazaj in po stari cesti do doma. Skupaj 720 kliksov. Diga del Vajont Barcis

prejšnji teden smo imeli v skrbništvu tole zverinico... že takoj po nekaj metrih se je izkazalo, da je zadeva res višek vsega kar motoindustrija premore. kljub temu, da sva skupaj preživela kar nekaj časa in naredila lepo število km, si še vedno ne morem predstavljat kako je, ko to mašino dobijo v roke prekaljeni mački, ki iz nje znajo potegnit veliko več kot jaz... sem imela na trenutke skoraj občutek, da se bo revež polenil zaradi mene - kjub temu, da sem ga večkrat pripeljala do roba mojih zmožnosti, me je vedno znova spomnil, da do njegove meje, vsaj midva, ne bova prišla. prav tako močno dvomim, da se bo našel junak, ki bi ga s1000r lahko razočaral. v ovinek namreč pade kar sam... dobesedno. če že triumph s svojim 165kg daje občutek lahkotnosti in okretnosti, se ti pri s1000r kljub večji teži zdi, kot da se pelješ s kolesom. tako kot brutalno pospeši se tudi ustavi... poudarek na brutalno - saj je le to edina beseda, ki mu ne dela toliko krivice. zavore so res vrhunske - za kar sem bila nemcem izredno hvaležna, sploh ko se je avtomobil nasproti mene nenadoma odločil, da bo prehiteval v škarje - in to ravno na ravnini, kjer sem ugotavljala kako pospeši ko odpreš pri pri hitrostih visoko izven legalnih. :krneki: poleg tega daje konstantno nenormalno dober občutek varnosti in stabilnosti - ker se tako mirno pelje, popolnoma izgubiš občutek za hitrost... sem se večkrat zalotila, da sem kljub filingu, da se peljem enako hitro kot s triumphom, imela čez iste ovinke tudi po več deset km višjo hitrostjo. najbolj od vsega pa se mi je v spomin vtisnil ta zvok, ki ga pri zaslišiš in začutiš nekje iz globine njegove duše, ko odpreš gas... skoraj da se ti zazdi, kot da te nagovarja: "kar odpri do konca... če upaš" :evilgrin:. malo manj mi je všeč poraba, ampak dobro - v tem primeru je prav gotovo vredno narest kakšen postanek več na pumpi. za konec pa moram priznat še to... tale zverina je več kot očitno quite a head-turner, saj ga ljudje zelo težko spregledajo... no, pa preslišijo tudi. sharpninja, naj ti dobro služi!

...v črn leder oprijeto oblečena rit

Evo s temle probej - tistega dne popoldne je foto samo še zvečer padel. Cesta naprej do Dushanbeja je bila lepa, samo vroča je postala. Ob cesti pogosto opaziva fante, kako na oslih tovorijo ogromne kante bencina s črpalk. Nama uganka, pa si misliva, da verjetno zato, ker bo črpalka jutri zaprta, ali pa kaj podobnega. Pred mestom še sama ustaviva na pumpi, pit paše motorjema in nama. Ena punca tam s pumpe se ponudi, da bo motorja oprala. Zakaj pa? Ker imajo lepo mesto. Nekaj podobnega sva pred časom slišala v Turkmenistanu za Ashgabat – kdor ima umazan avto, nima v mestu kaj iskat, ali pa celo plača kazen. Ogledujeva motorja, res sta kot prašiča, pa vendar se odločiva da bova tvegala. Če sva takrat Ashgabat gladko dala skozi, tudi tu ne bo hudega. Skozi mesto se stric Garmin izkaže za koristnega. Promet je sicer redek, mesto je pa res lepo, moderno. Pot naju pelje skozi sam center, mimo parkov in vladnih palač – je kaj videti. Bishkek (pa še kakšno drugo mesto) se lahko kar skrije – in mi je danes žal, da nisem zadev poslikal. Lenoba. Na oni strani mesta se cesta nekoliko zoža, potem pa postane HighwayTajik-style. Široka, luknjasta, šodrasta planka. Ma je še vedno bistveno boljše, kot marsikak konec poti tam zadaj ob afganski meji. Potem en možak maha, naj odvijemo na obvoz – ker Kitajci tam spredaj tik pred uzbeško mejo bojda cesto delajo. Prav, zavijeva, potem pa kmalu spet nazaj, ker je čez obvoz padel daljnovod in se ne da. Vsega imava dovolj, naženeva kar po taglavni trasi, pri Kitajcih malo skačeva s ceste in nazaj, in čez dva ovinka sva na meji. Pri Tadžikih je šlo gladko. Možak pred mejno stavbo mi še ponuja, da bi tajiške podložke za uzbeške zamenjal češ, da ne oni strani ne bom dobil tako ugodnega kurza. Zgleda zaupanja vreden, pa vendar mi nekaj ni všeč. Nekaj malega vseeno zamenjam - in me je uspel za dobrih 30% na suho nategnit. Pa sekirancije ni bilo, saj je šlo res le za nekaj malega. Uzbeki so malo pazili, kaj gre v državo, pa je carinik rekel, da bo pregled naredil. Spet smešno, saj niti odpret ni bilo treba prtljage. Potem pa le pogleda tank torbo, vpraša kaj imam notri in bi rad videl tobak. Potem smo se nekaj zgovarjali okrog geroina – je treba le glasno izgovorit, da ga nimaš in je vse v redu. Uzbeška cesta – zakon. Po štirinajstih dneh vsega ostalega se zdi, kot da se voziš po speglani letališki pisti. Sicer se najde kaka luknja sem ter tja, a če dobro pociljaš, tudi tam ni problem peljat 60. Nasproti pripeljeta dva kolesarja in veselo mahata. Hja, lahko je njima tukaj, ko še ne vesta, kaj ju čaka. Potem uzbeška ravnina, malo vlažne vročine v zraku, vonj po sparjeni zelenjavi, midva pa v Denau. Po poti še nekaj tajikov zamenjava v lokalce – z mamo smo kar sredi polj kšeft naredili. V mestu sprašujeva po gastinici. Saj so, samo taprva je bila polna – svatbo so imeli, pa nama ni bilo, da bi priprašila tja vmes. Sva šla v tadrugo. Na zunaj palača, na notri malo manj, o tualetu pa raje ne bi. Sva šla raje čez cesto na piščanca in tam za mizo kinkala. Pred pravim spanjem je bilo treba le še švic in prah ožehatat. Še dobro, da je bil lijak v sobi, ker za tisti tualet moraš bit že malo na avanturista cepljen.

ma super je, sam jest mam raj kaj drucga, vsak ma svoj okus in svoj proračun v katerem se lahko giblje, šteje pa samo to, da si zadovoljen in to je edino pomembno, to pa kar se tu prepucavamo, kaj je in kaj ni, je pa bolj zabava in na to je treba tako gledat, na cesti smo pa itak na dveh kolesih in roka v pozdravu

nema loše žene! Ima dobra, a ima dobra u pičku mater!!!

Svaka čast, sam men je sprejanje in čiščenje ketne čist odveč. Tko k sneg kidat Pa relativno rad vijačim. Scottoiler rulz. Sam za offroad mi nekak ni najuporabnejši.

Glede na to, da za 8-9k jurjev dobiš nov avto, ki ima eno tono, 4 kolesa, klimo, radio, streho, rezervno gumo, ABS in kaj jaz vem kaj še vse, se mi zdi toliko za en motor vstopnega (in tudi srednjega razreda) čisto preveč. Dojijo nas s temi cenami, mi smo pa ovce, ker to sprejemamo. Ampak jebiga, motor je luksus, nobenemu ga ni treba kupit.

evo, ker nas je po tehtnem razmiku zamikal tudi kal in če se že Kec hoče it politiko lahko demokracijo nardimo na takole: Poleg angležev dobrodošle tudi vse ostale pasme... tisti, ki jih bo največ (prosim RATovce, da se izkažete) imajo kavo zastonj - častijo vsi ostali Dil?

stanje je tako triumphi rakitna:kal=3:1 aprilijaši: rakitna:kal=3:0 mausi glasuje za kal torej zaenkrat vodi rakitna:kal=6:2 aprilijaši pa zgleda pašejo k triumphom, glede na to da jo to zelo pogosta kombinacija, a ne domči . ostali pa so itak dobrodošli kolikor se ne bojo delali norca iz naše "nesreče" :D a pa punce bomo zgleda lahko ustanovile še svojo girl 675 sekcijo

Lahko pa poimensko izpostaviš tiste, ki so se to pravilo spomnili in ga potrdili. Do takrat se bo pač žgalo po vašem klubu, ker ste se sami izpostavili z glasnim izvajanjem nesmisla v praksi.... Lp a.

sej tut er-5 sama ne bi mogla dvignit. kar se drznosti tiče je tk, da če maš glavo poštimano, pol lahko vse za prvi motor voziš. ni optimalno je pa bp izvedljivo.

splača al ne splača imet kasko .... vsakemu kar mu paše ... :krneki:

A jaz tud lahko glasujem Bom v mislih z vami, ko bom na polizdelku trpel na 7000 km furi . Pa še vreme se mi bo izneveru. Vsak let ko grem na dopustniško furo me opere , letos bo pa zgleda sonce :angry: Aja sem za Rakitno in Črni kal

"It all stays in the family" To soboto sem s sestrično in njenim fantom pičila do Grobnika. Cilj > moralna podpora "fotru" na nekaj izmed dirk. Štartali smo v soboto in se odpravili v smer Kočevja. Na Škofljici smo opazili lokalni zbor motociklov, v Kočevju, pa smo si že privoščili prvo kavico (po zasluženem vijuganju v čisto preveč gostem prometu). Naša golobčka: Potem pa smo se odpravili do cilja preko Delnic. Na hrvaški strani so se pripravili na vikend in na razmeroma kratki relaciji srečamo kar 2 radarski kontroli. Na Grobniku parkiramo (kjer me ujame nekaj starih mačkov, ki me "peglajo" zakaj še nisem "popedenala" posledic bedastega padca): Na kosilo skočimo kar h dedu: Potem pa na tribuno malo pogledati treninge. Rezultat fotografiranja piste (problem je v fotoaparatu, ne v fotografu ): Kjer nam uspe skupaj spraviti "res vrhunski" group selfie: Pozno popoldne se v družinskem stilu odpravimo do Reke na pijačo: Po vročem asfaltu je pijača ob morskem vetru in v senci tele "makine" odlična ideja: Naslednje jutro se zbudim na Grobniku, privoščim lagano uživanje ob nekaj kavicah in tekmah ter poslikam te fenomenalne škornje za na motor: Potem pa solo pičim proti Ljubljani čez Ilirsko do Postojne in dalje... V Postojni sem očitno sedela zraven dobro razpoloženih motosvetovcev ... v tisti fazi sem imela že dovolj fotografiranja in sem se vzdržala škljocanja parkiranih lepotcev. Torej: Prijetna lagana furica v super družbi z odličnim vremenom. P.S.: Ob kakem naslednjem izletu se pa potrudim za več info glede cest in več lepih pokrajinskih fotk . Tokrat je bila cesta namreč povsod čista, suha, lepa. Ajde...asfalt po meji proti Delnicam pač ni idealen in pri Pivki je nekaj semaforjev zaradi del na cesti. Ostalo pa tip top za moje pojme.

Zjutraj vstanem. Na WC sem hotel, stopim iz hiše - direktno v lužo. Pogledam okrog, dolina je zabasana, dežuje in kaže, da bo kar tako ostalo. Mamca mi kaže, da je ovce s sedežev pobrala in jih pokrila. Super je tole. Počasi sva se postavila na noge, pozajtrkovala in se za kako uro vrnila v deke. Saj mogoče pa poneha. Potem je mamca še nekaj pravila, da jo zebe, pa da jo trga pod lopaticami. Medicinca sicer nisva, vendar sva v Ošu nakupila toliko Menovazina, da sva stekleničko zlahka pogrešila, ene bunde pa tudi ne rabiva več, saj je tu doli topleje in nama bo samo napoto delala. Roko na srce, itak bi jo nekomu dala. Sicer se pa da dobro pogret tudi v njihovih termah – vročih izvirih, ki jih je v teh hribih polno. Za Garmčasma pri Khorogu sva vedela že prej, za Bibi Fatma so nama pa tu povedali. Čudno, na kartah je ni nikjer napisane. Dež sicer ni ponehal, le unesel se je malo, tako da sva nataknila dežjake in jo stisnila na cesto. Potem je malo nehal, pa malo spet začel, pa spet nehal. Čisto zmedena sva se na koncu odločila, da bo bolje, če greva kar celo pot v dežjakih. Na oni strani Panja se zdaj dviguje Hindukuš in iz ene grape se v Panj izliva potoček. Samo, ko vidiva naplavljeno delto tega potočka, pa vse skupaj izgleda bolj kot Amazonka. Kakšno štalo lahko naredi takle hudourniški grabenček. Pod Langarjem se prično vrstit vasi. Avto tam skozi redko pripelje, malo večji motor je pa sploh nekaj posebnega. Ni čudno, da se vsak obrne in pomaha. Punce tudi. Ko jih tako gledam, mi kapne, kako so lepe, pa čeprav brez Prade in Kokošanela. Kazahstanskih in kirgiških poševnih oči na tej strani Pamirja ni več. Postave so še vedno majhne, a sloke. Nižje doli, ko se je že kak kamion pojavil, sva ugotavljala, da so celo kamionarji v teh krajih drugačne sorte desci – prejkone prekle. Ti konci očitno ne slovijo najbolj po kulinaričnih dosežkih, telovadit je pa za volanom nujno. Ob cesti se ustaviva v magazinu. Ni težko najti, slabe tri krat pet metrov betonska kocka stoji ob cesti. Pijačo rabiva, pa nekaj piškotov za zraven. Ponudim jih še mulariji, ki prisveti zraven, pa jim ne grejo najbolj. Dolina se je potem razširila in kmalu sva nekje zagledala napis Bibi Fatma, zavila v breg in po zritih serpentinah najprej prilezla do trdnjave. Lep razgled, a od veličastnega Hindukuša spet vidiva le cokel od fasade. Ko se nazijava bi šla naprej, pa naju skupina povečini žensk ni pustila mimo, dokler se nismo slikali. Brisače imajo – na pravi poti sva. Še malo splezava in čisto notri v grapi se res pokažejo terme. Od daleč skoraj neopazne, notri je pa luštno. Julči pravi, da ji ni do brčkanja, jaz se pa zbašem iz motocot in v bazen – na moški strani, jasno. Moški in ženski del je tu ločen, popoldne pa zamenjajo. Vroča voda kakih +40 stopinj v dveh ogromnih curkih priteče iz skale in v lokih pada v bazen. “No,” me pobara starejši možak, “Od kje je voda?” “Saj vidiš, iz skale!” “Skala že, ampak dal jo je pa Alah.” Sprašuje me še po mojem Islamu, malo sva udarila debato, na koncu sva se strinjala, da od zgoraj nekje res pride, le da tistemu vsak drugače reče in ni bilo nobene zamere. Po kopanju sva z Julči še čaj dobila, potem sva se pa spet v moto cote zbasala. Pri spustu v dolino sem še tomatota v prah položil. Julči si ni upala skozi navpično serpentino, jaz sem si pa, samo mi ni uspelo. Šalabajzer! Ampak položiti ga v prah skoraj na mestu ni nobena panika.

..... da, al ne da ... ... oveni ....

termini so bili nastavljeni med 12 in 13 ... zdej pa se nobenmu ne da ob 7h vstat pa da ob 9h starta ... aja pa še nekej..pr tapraumu decu k voz triumpha baba ne voz enga italjanskega plaštičnga polizdelka ...tko

Zame preveč denarja in pregrdo. Raje novo caponord, multistrado al pa ktm 1190. Zmaga mi je pa MW Avgusta Turismo Veloce, sam škoda k pr nas ni nobenga servisa.

vseeno ali gre za 1 ali 2000 € ... če je po krivici, je po krivici. :krneki:

FEREK, daj priznaj že enkrat, da je vaša regija zabluzila na polno in vi kot nekakšni hlapci te regije ste podprli neko butasto pravilo. Če bi ga ignorirali vi in enakomisleči lokalni klubi, bi to pravilo hitro zatonilo v pozabo. Sem 100% prepričan, da če bi ha ignorirali, nobeden sploh opazil ne bi!! Predlagam, da ponovite srečanje in dobrosrčno povabite VSE, to naj bi bil pravi duh srečanja...

Tut jst ne.. And?

Da si bolj viden na cesti :krneki:

jednom sam ja namignio: *pa možemo se nešto dogovorit? *pa je prijazen polcaj odgovoru: *možemo, kod sudije za prekršaje......... eto, onda sam odma platio 500kuna, samo da se neb "dogovarali" kod sudije Ampak, kar mam jaz iskušenj (pa se ne vozim prav malo) iz balkana in druge evrope, niso polcaji nič drugačni kot pri nas, le pik ne dajo

Res je, ste novinci. Tudi ta 'samooklicana' in že večkrat omenjena organizacija je relativno nova na SLO moto sceni. In novinci so sami sebi dodelili pravico, da sedaj komandirajo celotno Slovenijo! In če se povrnemo na to famozno 'opevano pravilo' - strinjali ste se z njegovo uvedbo, torej sedaj neko izgovarjanje in kvazi opravičevanje v stilu 'mi si tega nismo izmislili' nima teže. In od kod ti 'argumenti', s katerimi vaša regija utemeljuje svojo velemodro odločitev? Na mednarodni MC in moto sceni velja samo pravilo o tem, kdo ima lahko trodelne barve in kdo ne, o tem, kdo ima lahko enodelne, ni nikjer govora. To mi je lani osebno potrdil predsednik enega nemških 81 potem, ko ga je zanimal moj hrbtni našitek Čoperistov, pa sem mu razložil, da v bistvu sploh nismo klub ampak člani foruma na netu. In zadeva mu je bila všeč, nato sva skupaj spila še en pir. BTW, si si morda ogledal film Wilg Hogs? So bili klub? Pa ja ne misliš, da 81 ne bi imeli nobene pripombe na ta film, če bi bilo to v nasprotju s pravili, ki veljajo na mednarodni moto sceni. Če tako misliš, jih HUDO podcenjuješ.

hahahaha

ce ne zivim v popolni zmoti bi bla matematika za visine taka: 160×0.6=96 170×0.6=102 180×0.55=99 torej je motor z gumo 170/60, ce to sploh se obstaja, kak mm visji kot na 180, in obcutno visji kot na 160/60. No, ker je 180/55 na kolesu 5,5 en preverjen standard, bi se vedno zmontiral glede na sirino feltne. Ce so homologirani obe meri itak morjo obe dobro delat.

Logično ja pri teh motorjih moraš skoz nekaj preverjat

Scottoiler (investicija 100€) in pozabiš na verigo. Tisti bidončk napolniš na cca. 2.500 km, Plastenka od pol litra pa ti drži 25.000 km in stane 13€. Kar pomaže po plastikah, lahko z navadno krpo obrišeš. Enkrat do dvakrat na leto malo očistim kapalni sistem in to je to. Ma vse bolj po potrebi. Če je platišče umazano, ko pridem iz vožnje, vem da deluje. Drugo pa, samo vozi

nikada, niti če ikada :grim

Meni je bolj všečna cesta Litija-Čatež-Trebnje-Dobrnič-Žužemberg oziroma Litija-Mirna-Trebnje-Dobrnič-Žužemberg.

Spanje ni bilo najbolj udobno – vroče je bilo – ampak zbita od prejšnjega dneva tega sploh nisva čutila. Pa vendar sva vstala že četrt čez šest, in se spravila k šoferski mamci na zajtrk. Sash, ki sva ga prejšnji večer spoznala, je že šel, kolegi so pa še vedno zajtrkovali. Najbolj so ven štrleli brki enega 51-letnika. Ostali pravijo, da je odličen šofer. Plačat sem šel kar v kuhinjo – je ni bilo kuharice, ki ne bi priletela na hitro nekaj povedat, da je bilo veselje. Samo, kaj ko tadžiško ne znam, njim pa rusko tudi ni steklo. Za začetek poti sva najprej poiskala pumpo. Nekaj sem opletal in kamero treščil po tleh, potem sem se pa umiril. Točno za tako lepo pot, kot je bila potem tista proti Dushanbeju. Gore ostanejo tam zadaj, začno se hribi, grički in žitna polja. Ko tako zijava okrog, v dolini zagledam jezero. Razteguje se med hribi, ogromno je. Kar še ga občudujem, pa mi ne pripelje. Šele, ko sva že na mostu čez reko, začnem tuhtat, da mi je ime znano. Uh seveda, tu zraven je Nurek, s hitroelektrarno, ki ima najvišji jez na svetu. Nekaj nad tristo metrov je višinska razlika med spodnjo in zgornjo gladino vode. To si greva pa pogledat. Mesto najdeva, elektrarno in jez tudi, samo golman naju ne spusti naprej. Poskušam vse možno, pa nič. Ampak pravi, da če greva na pervi post in tam dobiva dovolilnico, potem pa ne bo delal težav. Prav, pokaže nama še, kje to je, midva obrneva, pa čez parking naravnost dol pred glavno stavbo. Odločen, da si bom zadevo pogledal, se ne pustim odgnat niti vojaku, ki me goni nazaj na parkirišče. Končno me le spusti na pervi post – do okenca. Bejba pa pri motorjih počaka. Sprva ni in ni šlo. Priti bi moral s potrdilom, ki bi ga že kak mesec pred tem uredil preko ministrstva in ambasade. Ne da se! No, pa dajmo drugače: “Na evo, dva tedna sva se z motorji mučila do sem, samo da bi si Nurek pogledala, zdaj naju pa ne pustite. In kaj naj klapi povem, ko se bom vrnil?” Možak se obrne: “Kje imaš motor?” “Zunaj.” “Prinesi pasoše!” No, to je pa druga pesem! Padle so dovolilnice, Mansur je fejst dec - šef varnosti. Vodil naju je po celi elektrarni – od generatorjev do razvoda. Aja, jez – tega so pa še za časa CCCP naredili. Finta: sploh ga niso betonirali, ampak so med dvema hriboma nasuli materiala za 304 metre na visoko, pa so zajezili. Letos (2014) naj bi jih menda Kitajci z nekim svojim jezom prehiteli za en meter. Pa obema skoraj še enkrat toliko manjka do najvišjega naravnega jezu na svetu - tam zadaj v Pamiru je Usoi. Z več kot 550 metri je kar huda grožnja dolini pod sabo. No, Mansur nama ni le vodene ture naredil, s starešinami se je bilo treba še slikat, potem nama je pokazal plac ob reki, kamor se hodijo kopat, pa na piknike: "Adahnite!". Od nekje je še lubenico pritresel in naju povabil, da se za vikend pri njemu ustaviva v Dushanbeju. Vse bi bilo super, samo midva sva imela čisto drugačne plane, tako, da sva se za gostoljubje lahko samo zahvalila. Le kakih 10 dni imava namreč še na voljo za klatenje in v tem času se bo treba domov priguncat. Nekaj bentim čez minjivost časa in te zadeve, a to spet ne pomeni, da si bova tisto urico ali dve za čofanje in za lubenico pustila vzet. Ahhhh... rrrr

Zjutraj še pred žvečenjem ogledujeva ostalo klapo. Model se je v Pamir spravil celo z lezikolom. Italijan je nekaj let delal v Pekingu, zdaj se pa malo peš in malo na štop overland vrača v Rimini. Turki posedejo k zajtrku, razgrnejo zemljevid in delajo plan. Malo sprašujejo po poti, pa se zapletemo v čvek. Tadomači mulček me pride žicat, če imam nastavek za pumpo, da bi mu bicikel napumpal. Nastavek je bil, napumpal sem mu tudi, samo tista guma ne bo več prav dolgo zdržala. A malega to ne zanima. Čisto zadovoljen je, ker se spet lahko drajsa gor in dol. Ko bo velik, bo najbrž bajker. Iz Khoroga se nama je pot vlekla. Naveličala sva se že prizorov Panja pod nama, sten na obeh straneh in kičasto zelenih afganskih vasic tam čez. Dolina se le počasi odpira, obenem se pa greje. Cesta pa, kot da ne ve, kaj bi rada bila – od perfektne gladke poti do makadamske podrtije, vse je možno, da so le ovinki. Vmes pa kontrole in postanki. Spet ogledujeva šoferje – bo res, da so šoferji v teh koncih bistveno bolj žgoljavi, žilasti in suhi, kot pa sicer. Treninga kolikor hočeš, hrana bolj ni kot je, podrtije, ki jih vozijo, pa tudi ne popravljaš iz naslonjača. Ampak sem ter tja se med Kamaze in ostale terence pomeša tudi že kak Man ali pa kak drug sodobnejši kvadrat. Očitno prihajamo v Bližnjo Vukojebino. Potniški promet ob Panju teče pa v glavnem z maršrutkami in terenci, osebni avti so pa bolj tako, za vzorec. Kar naj teče – veliko raje sedim na krampku in se fijakam tule. V Kaijhumu se morava odločit, kako jo bova v Dušanbe odpeljala. Na sever čez prelaz, potem pa je tam menda nek zloglasen tunel, ali nadaljujeva po meji na jug in greva čez Kulob. Sprašujem šoferje, zagotovo nihče ne ve, če je čez prelaz pot prevozna, nekateri trdijo, da ni, nikogar pa ni, ki bi bil v zadnjem času tam gor. Tuhtava in se odločiva za Kulob. Kmalu spet kontrola. Na ploščadi nad cesto. Policaju se ne da in me pošilja gor in dol po stopnicah. Ko pa s komandirjem ene tri rečeva, se pa plošča obrne – obsedim na motorju, policaj pa s papirji leta gor in dol. Tam se je pa sprva res lepa cesta začela. Svež, hrapav asfalt, še vedno soteska, še vedno meja, Panj globoko spodaj pod steno, na afganistanski strani pa terase. Kaj pa vem česa. Kivija, konoplje in opija ali pa krompirja. Se ne vidi, ker je predaleč. Se mi zdi, da se zadnji teden čez 60 nisva vozila, tako, da je bil užitek ropotat po gladkem. No ja – skoraj trideset kilometrov. Ja, pa vmes sem se moral še pod slapom zapeljat. Saj se da tudi mimo, samo ni zanimivo. Po tistih 30 kilometrih so se zadeve malo obrnile. Na makadam, pa zasilni most preko enega pritoka Panja, pa še malo zritega makadama in okroglih skal preko nanosa drugega pritoka Panja. Priskačeva čez in uganeva, da sonce že zahaja, pa da jih je Kuloba vsaj še 40. Tu bi morala zavit stran od afganistanske meje - proti Dushanbeju. Mulčki iz bližnje vasi so se motali okrog ceste in hitijo razlagat, da je cesta lepa, samo en kilometer pa da ni, ampak je vse narmalna potem. Pa da je le še 25 kilometrov. Aha, še bolje. Naj bi bilo ok, torej. Zadevo preveriva še pri enih možakih, delovali so šoferji, pa sva dobila bolj zmeden odgovor. No saj če je pa narmalna potem sva pa v slabe pol ure tam. Toliko bo pa še dneva. Pa sva pognala. Napaka! Tajiki praviloma nimajo pojma o razdaljah in še manj o stanju cest! Ta mali raztežaj je bil verjetno najtežji del cele poti. Že kmalu potem, ko sva prilezla iz vasi sva tam spredaj zagledala lučke. Več njih. Rdeče barve. Uh, čisto počasen konvoj kakih petnajstih kamionov. Cesta ozka, pa nič ne kaže, da bo kaj širša. Pa zemljata je in suha. Tema, prah, vikel-vakel cesta in konvoj kamionov spredaj – težko bi rekel, da so to mokre sanje vsakega motorista. Najprej sva ostajala nekoliko zadaj, potem se je pot nekoliko razširila in kvadrate nama je uspelo pustiti zadaj tik pred zaresnim vzponom in serpentinami na prelaz. V temi in prahu sva prej le ugibala, koliko je še ceste. Tu ne bi več mogla mimo. Preostanka poti nisva zmogla brez pavze. Žeja je bila prehuda in sva morala ves požrti prah poplaknit v vasici na vrhu prelaza. Potem pa spust v dolino. Tik pred mestom je kamionska stajanka, pa kafe Pr Šoferski Mamci. Kampot je bil odličen. Spanje je bilo pa v šoferskem motelu sto metrov stran. Khm – motel je v tem primeru betonski boks 3x6metrov, pa osem neke sorte blazin na tleh. Tualet je pa za zidom – onega na ulici so odsvetovali. Samo je bil pa cel samo najin – motel in zid. rrrr

Pozajtrkovali smo skupaj, potem se je pa Ben zelo hitro odpeljal. Kaj ne, saj je sijalo sonce. Pohitiva tudi midva, saj je dneva škoda. Vrhove Hindukuša le uspeva videti – vendar le vzvratno. Vzvratno sva slikala tudi prvi most - višje gori je bil en stric s flinto nekaj hud, da se ne sme, pa sem se raje malo dlje odpeljal. Cesta je spet slaba, tudi Benu ni šlo najhitreje in sva ga prehitela le malo ven iz mesta. Tu spodaj se dolina spet zoži in Panj v koritu spodaj zavre. Sva rekla, da si bova še ene toplice pogledala – Garmčasma. Te so bolj znane, pa večje tudi. Le kakih petnajst minut so z glavne ceste. Že od daleč se vidi kapnik, za nekaj malega naju pa čuvaj spusti v ločen bazen, le naša se je morala pokrit, da se ni videlo, da ni fantek. Sva mislila, da se bova namakala kakšno uro, a je bila voda tako vroča, da sem bil največji heroj, ko sem se do ramen potopil. Potem pa hitro ven. Mularija, ki se je kopala zunaj, se je hodila nastavljat pred fotoaparat. Ni bilo miru, dokler nisem izjavil, da bom njihovo fotko na internetu objavil. Soteska Panja je bila lepa, z veliko pritoki, strmimi stenami in skoraj pravljičnimi vasicami tam čez na afganski strani. Navdušuje tudi pot, ki je tam čez pogosto vklesana v skalo, pa nič ne kaže, da jo je možno s štirikolesnikom prevozit. Včasih se zdi, da bolj visi s stene. Najdeva izvir in si opoldne privoščiva klobaso. Pridružijo se nama električarji. Nov daljnovod postavljajo, tastare kandelabre sva pogosto videla viseti nad Panj, ali jih pa sploh ni bilo. Pot, ki sva jo vozila, je v principu čisto v redu, le mestoma se zgodi, da se je treba pod skalami stiskat, po kaki mivki rit, ali pa so jo ravnokar odminirali. Khorog sva dosegla popoldne – le trideset kilomtrov potem, ko se je obema prižgala bencin lučka. Daje vtis pravega mesta. Pred kakim letom so imeli bojda neko štalo s tanki in teroristi in protiteroristi in vojsko, danes pa nič ne daje slutiti, da bi se karkoli dogajalo. Tankava, bencin ni ravno poceni: za 27 litrov plačava 40 ameriških. Poiščeva Pamir Lodge (nekaj ulice prezidavajo, pa ni tako enostavno), tam se bojda zberejo vsi, ki so se s Pamirja primajali ali se pa tja odpravljajo. Kolesarji, motoristi, štoparji. Poljskim kolesarjem je že kako leto bazna postaja, odtod pa furajo v Vakhan in Hindukuš ali pa po manj znanih dolinah v Pamir. Ko se spravljava v mesto, se na vratih zaletiva v Bena. Malo pred odcepom za Garmčasmo mu je raztrgalo gumo. Nekaj se je silil in je hotel šivat z nitko za zobe, pa je še večjo štalo naredil, potem se je pa za 10 dolarjev pripeljal v kombiju. Če je v Khorogu kaj vredno videti, je to park. Toplo, senca, lepo in uporabno. Veliko ljudi se spravi tja samo na relax. Aja, dobro je vedeti tudi, da je tik pod Pamir Lodgem afganistanska ambasada, kjer se da vizo za čez reko dobit v enem dnevu (samo tadžiška mora bit pa potem za dvakratni vstop!). Pod večer sta se v lodge pripeljala tamali GS (800) in tamala Tenerejka – dva Turka, Tolga in še eden. V Pamir gresta snemat moto film. Debatiramo in ni jima jasno, kako prideva skozi s tako nič prtljage. Meni se pa le zdi, da je onadva nič nimata. Vse mi postane bistveno bolj razumljivo, ko se pripelje še Toyota z bencinkantami na strehi in z vso možno asistenco. Eno mičkeno težavo so imeli s prečenjem Turkmenistana, saj do zadnjega niso vedeli, kako bo z vizami. Načrtovali so že pot skozi Afganistan, ki so jim jo pa zelo nazorno odsvetovali celo na ambasadi.

24.05.2014 to je tist dan, ko se Z.jevci dobimo na druževnju - "zboru", jemo dobrote iz pod pečice in rok Črne strele, ter se na koncu čudimo, da ne moremo zapeti kombinezona ^_^. se pričnemo zbirat , dobimo nove privržence v nažo Z družino :grim ...še kar jemo sproti dobrote in ćakamo Fazer klan... Ena fotka dobrot, jebemti tisti nutellini muffini fak kak je to dobro = redilno :grim V družbi tudi enga Taljana, k se nekaj krivljasto drži v ozadju ...jebemti Fazer klana ni? je morda kaj narobe? ma ne, sam Đamahe do delane za stare ate, pa gre to bolj lagano... kr obupamo, ratamo nestrpni in se odločimo da gremo...sporočimo Fazeristom plan vožnje in se odpravimo: Škoda poskrbi za meglo, ostali pa zaigramo na inštrumente tam do ene 110dB , policajem nič jasno... Kočevje - Osilnica - Medvedje ride Že pomojem vsem znana fotka :grim srečamo avtohtonega Kočevskega gamsa EKIPA 1A! Gotenica - Kočevska reka - Ribnica koooosilooo :grim sama lepota na kupu! =) Črna strela bo mogla mal kito skrajšat, teksta se ne vidi :grrr Ko odrinemo od Harlekina, spet pripravimo tak šou, da spravimo celotno gostilno na nogo Sodražica - Loški potok - potem pa zaključimo zbor, ne tako kot bi želeli ....Shibby Ostali v svojo smer, mi smo pa potegnili še malo do Dvora in nato ob Krki zaključimo dan. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ 25.05.2014 Nekak optimistično se iz piknika na Kamen griču odpravim, da najdem cesto do travne gore, pa najdem sam kurjavo :grim Vikend paket zaokrožim na cirka 350km :grim

spet bom.........wiiiiiiiiiiiii

Pa pejva naprej! Nazaj pravzaprav, na highway - saj vemo kaj to tam pomeni. Ko sva do tja prišla, se je pooblačilo. Kam zdaj? Naprej ob Guntu, ali na jug čez prelaz na afganistansko mejo? Prav dolgo nisva cincala - kar lepo sva zapeljala tisti kilometer nazaj proti Aličorju in odvila na jug. Čisto solidna pot je se je kmalu prelevila v bogpomagaj makadam. Meni se zdi zabavno, naša pa malo postoka. Kljub temu kar zgledno nadaljujeva, zoprnija je le, kadar se rebrca naredijo, ali pa kadar padeva v globok pesek. Ne, ne gre za mivko, saj so kamenčki veliki centimeter ali še več, ampak prednje kolo v takem še lepše utone. Vozim spredaj in nekajkrat presenetim zajce, ki se poženejo med skale. Obrala sva še nekaj manjših jezerc, na vrhu prelaza je bilo treba pa balvane obvažat. Za moj okus eden najlepših koncev poti. Ko prevaliva prelaz, je tudi moji lažje, saj se cesta nekam odpre, popravi se in poravna. Obenem se začne odpirat dolina, kmalu se nižje doli pokažejo že prve zapuščene in osamele stavbe. Še malo dlje opaziva tudi že ljudi. Povsem na dnu z leve po meji priteče Pamir, na drugi strani reke pa se dviguje masiv Vakhana. Pomahava francoskemu kolesarju, ki si je ob potočku ravno šotor postavil. Tale se pa ima! V dolini naju spet ustavi kontrola. Kljukice in brez zapletov odpeljeva naprej. Sonce se je spustilo in mehka svetloba naredi pokrajino še lepšo. Kaj zdaj? Bova kampirala ali odpeljeva teh nekaj kilometrov do Langarja? Koliko jih je že? 40 ali 70? Da jih ni še malo več! In sva ob Pamiru odpeljala proti Langarju. Reka se sprva razliva po dolini, nato pa se zaje v dno in izgine v kanjonu. Tole zna bit pa kdajpakdaj tudi zelo zafrknjeno, saj se bregova na obe strani strmo vzpenjata. Pot je na tej strani vrezana v pobočje, sprva tudi čisto ob strugi, potem se pa zaje višje gori v breg. Včasih bolj spominja na kolovoz, kot pa na pot. Si predstavljam, da zna ob nalivu ali plazu tista dva metra hitro zradirat. Ampak oni Francoz tam zadaj je do sem gor pribrcal, tako da po vsej verjetnosti ni panike. Na afganistanski strani pa izgleda, da poti sploh ni, le včasih se nama zazdi, da vidiva stezo. Tik preden je Pamir izginil v kanjon, sva tam čez opazila neko rečico, pa most čez. Malo niže pa še pastirje, kako so kurili ogenj in se z jaki pripravljali na noč. Do Langarja sva lovila dan. Ozka ovinkasta pot, pod nama kanjon in na zunanjih ovinkih šele prav opaziš razmerje dimenzij. Pot v takem masivu postane le ena čis mičkna črtica. Prav hitro nama ni šlo, pa sem sam vseeno ustavil tam pri Madžaru, ki si je v eni od grap ravno šotor postavil. Bicikel prislonjen v skalo, dečko pa zmatran deluje. Ampak pravi, da se ima kar fino. Ona bejba mi je medtem ušla, poženem za njo, na izhodu iz grape pa opazim starega zmahanega buldožerja. Dva dni kasneje sem ugotavljal, da je bila verjetno to edina mehanizacija, namenjena vzdrževanju, ki sva jo videla na tristo ali štiristo kilometrih poti. Trda je v teh koncih. Nad Langar sva pripeljla že globoko v mraku - očitno jih je bilo res več kot 70. Vas je v bregu nad sotočjem rek Pamir in Vakhan v Panj, skoznjo se morava spustit po serpentinah. Naša malo stoka, zmatrana je in ji opletanje po zritem makadamu ni ravno v veselje. Uh, kako bi šele bilo, če bi še motor cukal in umiral. Sredi vasi najdeva skupino možakarjev in vprašam po prenočišču. Ni težav – eden prisede zadaj na krampka in kaže smer čisto na konec vasi. Že čisto po temi zapeljeva na dvorišče. Kljub pozni uri se mama takoj spravi župo pripravljat, pa ajdo – grečko, pa čaj in lubenico, potem sva pa v deke zavila. Paše.

Zjutraj je mrazilo. Pa vendar je bilo nad ničlo in kljub višini se je sneg že dobro stalil. Med oblaki se je kazala modrina in sem ter tja se je vmes silil sonček. Sem moral hotel slikat – tisti z modrimi okni je. Malo me je skrbel prelaz, je le treba slabih petsto metrov višje, pa se ne bi ravno po snegu tja čez kopal. A strah je bil zaman, saj so zadevo naštudirali. Cesto so speljali po skoraj nezasneženi strani. Medtem ko sem se lepo po kopnem vzpenjal, se je na oni strani grape sneg stegoval še globoko doli pod cesto. Spust, pripeljem na prvo črpalko, ugasnem motor, možak mi pa hiti dopovedovat, da ne bo nič, ker ni toka. Smola, očitno bo treba res še malo dlje do tiste, kjer sva včeraj točila. Obrnem ključ in ... nič. Tačka je v redu, poskusim še enkrat. Čisto nič. “No, pa saj...” Ah ja, to se meni samo zdi. V tretje še bolj - nič. Kripa rdeča frdamana! Potem sem motorček stresal, ga rinil v breg in ga na zalet oživljal, pa po ravnem. Nič. Ko mi je zmanjkalo idej, se vdam. Orodja nimam – vse je na oni strani prelaza, v kovčkih na krampku. Kaj naj? Možak pravi, da motor lahko pri njem v lopi pustim. Druge ne bo. Ko rinem zgago proti lopi, mu nekaj lopato omenim in zakopavanje in za hec obrnem ključ. Lučke na kratko posvetijo – čakaj, kaj pa tole!? Stisnem še tipko in zaprede, kot da ni nič. Nimam pojma za kaj gre, ampak dela. Gremo na naslednjo črpalko. Tam mi pravijo, naj ugasnem. Malo le oklevam, na koncu res obrnem ključ. Saj bo. Natočim meh in poln tank in ponovim zgodbo z one prejšnje črpalke. Le s to razliko, da zdaj ni več vžgal. V roke pa ne morem vzet niti zvezdica ključka, saj ga enostavno nimam. Saj nič drugega, le plastike bi dol pobral in pogledal za kaj gre. Z enim taksistom loviva mojstre po vasi, pakistanski mehanik je odšel pred enim mesecem, drugega pa ni doma. Pa še ključavnico – zajlo imam tako nerodno napleteno čez sedež, da niti tega ne morem dvignit. Črpalkar mi posodi klešče, pa sem začel pletenico počasi, žico za žico, cufat in trgat. Kot vedno – pametnejši je popustil. Dvignem sedež. Lej, orodje! Saj res! In sonček je spet sijal. Plastike dol in smo našli – minus sponka je bila le nataknjena na akumulator. Čez pet minut sem se veselo peljal nazaj. Zdaj je bila šele lepa ta dolina. Za tisto tankanje sem pa ravno celo dopoldne zagonil. Ko sem se vrnil v Sary-Tash, se mi zdi nos moje drage nekam čuden. Menda jo malo peče. Uh, na dobrih treh jurjih s takimle soncem z nekaj oblački tole ni ravno hec. To je potrdila le dan kasneje, ko se je nos začenjal gnojit. Tam pri hotelčku se še s tamalim mulčkom zafrkavam. Ko se je s teličkom zmenil, je moral še Schubertko poskusit, da je lahko izgledal kot Jurij Gagarin. Drugače pa naj bi familija, ki je imela “hotel” na čez, imela 13 otrok, karkoli pa je bilo videti, da se dela, je pa delala tamlada. Če ni bilo drugega, je neko volno pripravljala in pela zraven. Resno mislim – res lepo je pela, bi človek kar poslušal. Zdi se mi, da so se oblaki malo dvignili in se zapeljem pod mesto poslikat panoramo Pamirja. Sproti mi en domačin potrdi še, da je tukaj največja luknja, saj prav nič ne raste. Niti krompir ne. Edino kmetijstvo, ki jim ostane, je vezano na živali. Klima je pač taka, da ne pusti drugega. Tudi v Pamiru je menda bolje, kar se tega tiče. Bojda je zasnežena le fasada sem proti mestu, ki jo vidim. Takoj, ko si med gorami, je suho. Bomo videli. Panorama, ki jo je fotič naredil, se mi zdi čudna - sem ročno ponovil, čez veliko let, ko bom v penziji, bom pa slike skupaj limal, he he... No pa tudi sicer - brez zamere, a vse fotke so neobdelane, le zmanjšane so, da sem notri pašejo. Na hitro sva se odločila, da ostaneva še eno noč. Ravno še pravi čas, saj so prišli novi gostje, Kitajci, in počasi zmanjkuje prostora. Z Lexusom in X5 sta jih Arslan in Abai pripeljala. Onadva šoferja, Arslan in Abai, sta kapselna posebne sorte. Dokaj dobro izobražena, a s prevozi in kako postransko dejavnostjo dosti bolje zaslužita, kot pa v svojem poklicu. Angleščina, ki je v teh krajih redkost, jima ne dela problemov. Nekaj se z našo zgovarjata okrog konjev, pa nekaj o motorjih. Abai me nažica, da ga zapeljem en krog. Še nikoli se ni peljal z motorjem in prošnje, naj ne greva prehitro, mu ne morem zavrnit. Fino se mu zdi. Ko obračava, mimo prileti X5. Julči se je zmenila, da gremo jahat konje. Saj njej je šlo, jaz se pa na te sorte vožnjo bolj slabo spoznam. Sploh so konji tukaj nekaj posebnega. Vsi do zadnjega so spolirani na visoki sijaj, pa vidi se jim, da so narejeni za divjanje po teh hribih. To pa menda ja ni zame! To moraš bit ali divjak, ali pa lokalec. Jaz sem pa vendar bolj take umirjene, konzervativne sorte. Pozno popoldne sva zavila v tistega pol kafeja in tam staknila dolmar in eno dobro jakovo župco. Pa toalet so imeli tudi. Na ulici, jasno. Še britof pred mestom sva poslikala – s konjskimi repi na nagrobnikih. Malo smo še počvekali, pa spat.

Slišal se je tudi še zjutraj. Kaj naj pa zdaj? Sicer je res, da je Kirgizija tako lepo zelena ravno zaradi dežja, ampak na poti je to bolj nadloga. Midva bi naprej – gor do Sary Tasha je menda le dobri dve uri vožnje. Fant z recepcije pravi, da se bo popoldne razjasnilo. Tako sva počasi pakirala (še posebej kanistr je lepo sedel na motor!) in upala. Razjasnitev sicer ni bilo, dež je pa malo ponehal, tako, da sva okrog poldneva le krenila. Med odhodom sva na hitro počvekala še z dvema Kalifornijcema, ki potujeta na kolesih. Prejšnji dan smo se namreč videli, med ploho sta vedrila na avtobusni postaji. Niti do roba mesta še nisva prišla, ko sva spet padla v plohico. Ah saj bo, saj bo nehalo, sva dežjake nataknila šele kasneje, ko se je cesta dvignila na nek mali prelaz in je dež malo bolj zares zastavil. Kar čez vso mokroto jih ni bilo najbolj modro navleči. Uradno sva se že vozila po Pamirski avtocesti, čeprav tam še ni bil Pamir. Je pa dolina reke Gulcha že v dežju lepa za znoret, kaj šele v soncu. Še v dolini se daleč pred nama posveti – le ena luč. Aha, tale je pa najine sorte. Pred nama se ustavi Turek na taveliki Tenerejki, polno obložen s prtljago. Pravi, da solira, pa da ni imel sreče že v Iranu, saj je na spolzkem zdrsnil. Hude škode ni videti, nekaj plastike je polomljene in podrsane. Povedal je, da je le malo naprej zadnja črpalka, ki še ima 93 oktanov. Naprej ga čez 80 oktanov ne bova dobila. Potem se stegne v kufer in mi da booster – zdaj je čez in ga ne bo več rabil, nazaj ga vlačit se mu zdi pa smotano. Odpeljali smo vsaksebi. Tako, zdaj veva – pumpa. Nalijeva najprej oba motorja, potem bi pa še tanovo tazbito kanto. Le malo bi jo splaknil. Klonkam bencin v kanti, pa Julči prijavi, da pušča. Ne morem verjet – po varu je razpoka. Kar takoj se zmenim, da mi črpalkar proda 20-litrsko plastično kanto, to mu pa pustim. S plastično ni bilo tokrat nič narobe, že prej je v njej bencin prevažal, le za privezat je takle balon približno toliko neroden, kot vile za v žep. Povsod bi se rad izmuznil. Kar nekaj pajkovih spretnosti je bilo treba, da sem ga na sedežu obdržal. Med tankanjem so se spet nekoliko spustili oblaki in spet je rosilo. Še preden se je cesta vzpela v prelaz pred sabo zagledava kavboja. Konj, da dol padeš, pes, mobitel in čreda ovac. Čez celo cesto. Ob robu se prebijeva mimo, dvesto metrov naprej pa drug kavboj. S čredo. In potem sedemkrat tako. Prav fino se je bilo med janjci drenjat. Gor v prelaz je šlo potem gladko, samo v ovinkih so nekaj popravljali. Na vrhu se je med dež pomešal sneg. Sledil je le še kratek spust – ampak to sem pa že čisto na začetku napisal. Gl. začetek. Kakorkoli, tistega večera je sprva res bolj klavrno kazalo. Zunaj sneg, zeblo je, potem je pa Joanin od nekje privlekel steklenico. Predhodniki so nam pustili dobrih sto gramov. “Čakaj, tole bo premalo,” sem se odguncal po pol kile v magazin. Prodajalka mi je povedala še, kateri piškoti so v rinfuzi najboljši in sem jih nabral. Še malo debate, pa se ponudi, da bo preverila kako je z zaprto mejo čez vikend. Pokliče na mejni prehod, menda njen brat tam dela, in izve, da je vse narmalno, jutri bo granica atkrita. Super! Je že bolje, samo še sneg ugasnemo, pa bo. Zvečer smo potem čvekali in tiste grame delili, pa piškote, pa bencinske gorilnike smo popravljali (če je bencin slab, zna celo gorilnik nagajat). Jesse bo jutri štopal čisto tja zraven na kitajsko mejo, rad bi šel v Kashgar, čeprav je te dni tam zaradi pro- in proti-Kitajcev nekam vroče. Joanin in Laura morata do prvega počakat, da jima začne veljat viza za Tadžikistan. Midva pa, jah, ko sva tankala, sva zamočila. Andrejevega meha in tomatota nisva nalila in tale pumpa tukaj ima res samo 80 oktanov. Tako se bom zjutraj s tamalo zverino vrnil kakih 60 kilometrov, nalil, potem greva pa naprej, če bo vse prav. Ampak najprej smo šli še spat. rrrr

Jutro. Opravke kot je tankanje, pa zajtrk in podobno bova uredila po poti. Danes planirava le prevalit se do Oša, tam se pa spravit na bazar in nakupit potrebno za v tavelike hribe. Nujna je dodatna bencinkanta, pa topla oblačila, bunde, da ne bova zmrzovala tam gor. Zajtrk sva našla ob cesti, kar pri lokalnem peku. Pred nama je mesil testo in hlebčke potem lepil na steno peči. Prisedla sva h kirgiškim klobučkom – možaki so tako kot midva uživali v zajtrku, hlebčkih in čaju, in v debati. Potem sva še pumpo poiskala – 95 oktanca nisva takoj našla, pa sva se odločila 93 oktanov boostat. Bo tudi v redu. Do Oša sicer ni daleč, saj se mesti skoraj skupaj držita. Le en repek Uzbekistana se vmes zarine, midva pa greva okrog, saj bova single entry uzbeško vizo rabila kasneje. Ampak cesta je lepa, vmes se malo ogibava lokalnim plohicam, in tistih 60 kilomtrov prevaliva v slabi uri. Oš ima skoraj v centru mesta ogromen skalnat greben. Pod grebenom je pa reka in čeznjo se steguje bazar. Tam zraven sva si našla hotel. Prej sva odkrila še bojda edini manjkomat v mestu, ki je mojim karticam verjel. Za Viso jih je bilo tukaj več. Keš imava, zdaj pa na bazar. Če bo kdo iskal – bencinkanti se reče kanistr. Sama sva pretaknila mali milijon štacun, pa nič našla. Kanistri so kitajski, plastični, največkrat so dobri le za malinovec in ponavadi ne tesnijo. Ma jaz bi takega sovjetskega, aluminijastega, samo takega sva le enega videla, za 20 litrov, pa je izgledal jako klavrno. Ves zbit je bil. Cincam, v železnini potem najdem pilo, pa za vsak slučaj še za kanister vprašam. V tem se namala Viktor, ki naju potem še enkrat pelje skoraj po vseh oddelkih bazarja, potem še na avtobazar kak kilometer stran, pa nismo nič na boljšem. Sem pa tam našel večji kos kamionske zračnice za gume podložit, saj so bile že dobro razrezane. Nazadnje smo se le vrnili in nabavili tisto 20- litrsko zbito kanto. Poskusili smo z vodo in je tesnila. Ob kosilu je Viktor zaupal, da je napol Nemec, napol Rus, vendar ni popolnoma uredil papirjev in je ostal tu. Dela lesene kipe, za hobi se pa z medicino ukvarja. Za nameček naju pelje v lekarno, kjer najdeva Krkin Pikovit, nabaviva pa eno vrečko zdravil za neke štiri evre. Po južini se Viktor poslovi, midva pa robo odneseva v hotel in se vrneva na bazar iskat še obleke. Nabrala sva največje bunde – za nosit kar čez motoristično jakno – napol zastonj so bile. Možak je še pokazal, kako se pred oblačenjem bundo opere: zagrabiš za rame in dobro streseš, da prah dol odleti. Za hlače se pa nisva odločila. No ja, potem pa še žajfo, pa marelice in čokolado, pa ribje konzerve, pa še na kvas sva skočila. Človek se užeja. Zvečer sva izvedela novice od doma, potem sem pa še tisti kos kamionske zračnice opral in nastrigel plahte za podlagat. Zunaj se je pa dež zaslišal.

Zdaj pa naprej, saj še na pol poti nisva, čeprav do Pamirja ni več daleč. Zjutraj ogledujeva druge goste. Domačini gredo hitro po opravkih, Kitajcev je pa cela delegacija – za posel se gredo menit in izgleda, da spet igrajo na karto številčnosti. Ponoči se je malo pooblačilo, možno celo, da bo dopoldne kak dež, zato snameva backe s sedežev. Zjutraj poscana In res, na poti iz mesta gledam proti hribu in tuhtam, če tam spredaj le ne dežuje. Ah, saj če jo malo poženeva, se bova gladko mimo odpeljala. Brez dežjakov, jasno. Midva gas, cesta pa najprej lepo blago desno, potem pa hop - ovinek levo in naravnost v plohico. Med kapljami sva obrnila in se vrnila vedrit na avtobusno postajo. Ni bilo dolgo, ko sva že lahko nadaljevala – še vedno brez dežjakov. Cesta se potem malo dvigne – le toliko, da lahko dolino za nama poslikam. To jutro je bilo smešno. Pod grebenom sva se vozila, levo od naju je skoraj ves čas nalivalo, desno pa je umirjeno tekel Naryn – velika reka sicer, ki se razliva po dolini in vse živo erodira. Tako dež, kot reka, sta se modro odločila, da naju spustita skozi. Še malo, in nebo je spet modre barve, cesta pa, no ja, tudi kar v redu. Ceste, ki jih ni Proti Jalal Abadu vodita dve poti – ena gre ob reki in pogosto zato ni uporabna, druga pelje pa čez prelaz. Ta bo najina. Da imava prav, so pritrdili tudi šoferji v Ak-Talu. Po dolini je sicer bliže in pot je lepša, a se ne da. Jo je Naryn pojedel. Kakor hitro sva zavila na makadam je začel tomato cukat. Julči pravi, da mu je prah škodil in ima zračni filter verjetno čisto zabasan. Prav, pa zamenjajmo. Ravno nad enim kanjončkom sa ustavila. Midva sva šravfala, tisti trije Audiji, ki so mimo pritiščali, so pa za prašno kuliso poskrbeli. Saj ne, da je motor z novim filtrom kaj bolje vlekel, malo tolažbe je pa le, pa menda tudi cuka ne več tako, kot je prej. Zlagoma sva jo serpentinila v hrib, nabijala višino in se kmalu na vsaki serpentini znova navduševala nad razgledom. Divje je zvita cesta tja gor – pa je bratranec Gugl sploh ne pokaže – je treba satelitske fotke pogledat. Cesto kaže kar nekje spodaj ob reki, kjer je ni. Seljaka pitaj Na vrhu naju je pričakala familija iz Jalal Abada, najinega današnjega cilja. Tamala je znala rusko, tako smo se vse zmenili, pa slikali smo se tudi. Potem sva se pa spuščala. Dooolga dolina naju je spet pripeljala do Naryna, tokrat na široko razlitega, in malo naprej še do Kazarmana. Tukaj bo pa pavza. Magazin, pijača, nekaj keksov, hlebčki, pa prašat, kje se gre. Na moje presenečenje me možak pošlje po slabši poti. Iščem in brskam po vseh možnih kartah in po gađetariji, potem se odločim še enkrat vprašat. Tudi pri drugem dobim enak odgovor. Aha tukaj se ne bom hecal, možaki vejo, za kaj gre, drugi mi pove še, da bo na prelaz plezarija. Tudi v redu. Že ko sva se po dolini vozila, se tam nekje na obzorju nad zasneženim grebenom dvigujejo stebri žičnice. Pa saj Kirgizi niso najbolj smučarski tipi. Prav, je pa daljnovod. In verjetno je treba ravno tja splezat. Tudi trase za daljnovod namreč ponavadi uberejo smer čez prelaz. Ko tudi seljaki ne vejo več Danes asfalta ni bilo prav veliko. V mestih in po večjih vaseh je še, potem je lep makadam, gori po prelazih pa lahko nastane karkoli. Bova videla kaj bo tule proti onim štangam. Že v dolini je cesto dvakrat odneslo, samo so zvozili obvoze. Gori višje bo bolj zanimivo, saj je cesta v strmini. Pri nekih jurtah sprašujem, kako je, pa dec pove, da cesta je, če se pa da čez, pa da najbrž ja, siguren pa ni, lahko da je gori še sneg. No, mu bova prišla povedat, če se ne da. Malo višje se nama dvomi razblinijo. Pokaže se Mercedezov kombi, ki prav počasi preskakuje luknje. Počakava ga na malo širšem delu, pa nama je povedal, da čez sicer ni šel, je pa nekoga videl, ki je z one strani prišel, tako, da mora biti v redu. Poženeva v breg in kmalu spet ustavljava samo še zato, da se nagledava pokrajine pod nama. ...in ovinkov nad nama. Prelaz je ravno na meji oblakov. Malo ga skrijejo, pa se spet pokaže. No, da vidimo, kakšne sreče bova. Pritiščiva gor. Piha, da je na trenutke džeba motor lovit. Sneg je že čisto pretopilo, tam je sicer neka ogromna luža, pa se da. Poslikava še orla, ki prelaz pazi, potem pa na ono stran v dolino. Ravni deli ceste so super, serpentine so pa kar navpično odsekane in slabo utrjene, tako da je v vetru malo težava in bi Julči včasih najraje zadnji konec kar na roke odnesla. Tuhtava, kako da nobenega ne srečava, saj kdo bi se pa moral peljat v Kazarman. Verjetno hodijo z letalom – letališče sva tam res videla. Se zgodi Ob zahodu sva se znašla ravno ob prvih vaseh, malo pred Jalal Abadom. Nikjer nikogar, temno ratuje, spredaj se pa še oblači. Ob neki vasi ustavim, iz torbe privlečem navigacijo in poskušam izsledit gastinico, še preden se odloči scat. Julči medtem prigovarja konju, ki se je pasel tam zraven, trenutek nepazljivosti in tomato je šel po tleh. “Na! Štala, še ročica sklopke se je odlomila.” “Bomo že, saj imava rezervo.” Saj ta rezerva je bila, res čisto na dnu kufra, samo eno majčkeno nadmero je imela, kot kitajskemu aftermarketu pač pritiče. Ni in ni šla v sedež. Kako bomo? Za pilo vem, da je nimam, tista s ščipalke za nohte je pa bolj bogpomagaj. Iz orodja izbrskam olfo in začnem praskat po aluminiju, da bi stanjšal kos. A se ni našel en vaški rdeči nosek, čisto zabuhel do naju primašira, kupčke podira, vame rine, pa vsake toliko “Atkuda?” vmes ven spravi. Umikam se, saj vendar vidi, da se z ročko onegavim, oni pa kar svojo goni. Na kratko mu Slovenijo spustim, pa si s tem ne zna kaj dosti pomagat. Še kar bi se menil, samo jaz pa ne bi po dežju in temi packal tegale – sem se potrudil, da sem ga prijazno malo dlje postavil. Tanjšanje ročke je šlo le počasi, ampak pametnejši je popustil. Občutek še ni bil najboljši, pa bomo finese že jutri pri dnevu spedenali. Kjimjz Prva gastinica se je kazala čez slabo uro, šele v mestu. Po poti poskusim pred neko oštarijo z vrtom. Spat se tam ni dalo, ampak so bili pa prijazni. Kumz so mi nalili – kobilje mleko, s kaj jaz vem čim še vse notri namočenim. Prav poseben okus, menda te naredi fejst močnega, samo pretiravat menda ni dobro. Pogosto ga ponujajo, ja, zelo pohvalijo. Drugače pa na obcestniih tablah piše tudi kumuz, pa kmz in kemz. Ali pa še kaj drugače. Gastinica je bila res šele v mestu, le malo mokra sva jo našla že globoko po temi. Bolj taka, osnovna, ampak čista. Tam zraven so imeli svatbo, malo sva pofirbcala, v bližnjem magazinu sva nabrala žvečenje, potem pa spat. Pozno je bilo že in dovolj je bilo za tisti dan. rrrr

In še: bližnja lokacija poleta: V delto Volge Nižje doli proti Astrahanu naju na črpalki presenti punčka, ne bi ji dal deset let. “Atkuda?” In je vedela, da na Italijo mejimo, in da smo v Evropi, pa da je bila včasih Jugoslavija. Če ne bo tršica, bo pa za zunanjo ministrico. Astrahan je luka v delti Volge. Delte je pa dovolj, da seže še na kazahstansko stran. Delta – kanali in mostovi. Tako sva se z enega večjih mostov kar med vožnjo nagledala centra – lep je, palače so palače, moderna kvadratna arhitektura je pa malo umaknjena. Kar dobro nama je šlo, ko sva se znašla pred zaporo enega večjih mostov. Pa sva videla, da pešci in skuteristi normalno hodijo čez, midva se med količki lahko zmuzneva, na drugi strani se je pa tudi dalo. Pozno popoldne je bilo, nekam bo treba spat. Do meje jih je osemdeset, danes je še ne bi prečkala. Bolje bo poiskat gastinico. En možakar pove, da je najprej Krasny Yar, potem gastinica in petindvajset kilometrov dalje meja. Kot naročeno. Do Krasnega Yara in mostu čez Buzan (eden od večjih kanalov) sva ravno ob mraku prišla. Prehitra Zdaj pa še 25 pa bo gastinica. Medtem ko sva jih trideset naredila se je stemnilo, nato se pa pred nama zasveti. Tamle bo! In je bila – meja. Hm, tole bo pa malo nerodno. Pravzaprav bi šla spat, ne pa naslednji dve uri zabila za prehod. Pa še, kolikor veva, na oni strani cesta ne bo najboljša. Ma ja, če sva tukaj, greva čez. ruski tranzit Čez rusko mejo sva se vrinila in je šlo hitro, potem nekaj kilometrov čez most do kazahstanske postaje, tam je bil pa hec. Čakali smo na vrsto pred kazahstanskim policajem. Dečko je popisoval in štempljal za okencem, nad okencem mu je pa luč gorela, da je videl s kom ima opravka. Ha, delta ne pomeni le kanalov in mostov, ampak predvsem vodo. Sladko. In deset na žnj komarjev in njihove žlahte, ki so takrat menda vsi videli samo to luč. Sicer je bilo težko, a ker smo bili vsi v isti godlji, je prevladal pozitiven duh in na koncu smo se med otepanjem režali vsi, s policajem vred. Razumel je situacijo, brez obiranja je štempljal vse, kar mu je prišlo pod roke. Super hitro sva padla skozi – ob enajstih zvečer (pomemeben podatek za kasneje!). Mission impossible Takoj za mejo pobarava po gastinici. Še štirideset jih bo treba naredit! Ponoči - no ja. Na motorju – hja, hm, no ja. Po kazahstanski cesti – uh nerodno, a počasi se da. V rojih mušic, ki se nalagajo na vizir – uf, tole bo pa težko. Pa se je dalo in to vse obenem. Le lokalca z avtom sva predse spustila, pa gledala, kje zavore pred luknjami stiska. Skoraj polnoči, gastinica, zraven stajanka, midva zmatrana, tako, da je tomato na vhodu kar v prah bubnil. Kaj naj? Motorja na stajanko. Pit. Prat. Spat. No foto. rrrr

Še vedno v tranzitu Zgodaj dopoldne naju darozhka čez Don pelje, pokrajina pa postane čisto stepska. Počasi se segreva. Na pumpi pred Volgogradom tankava, Julči išče toalet, gospa pa hiti, da je toalet na ulici. “Ti madona! A zdaj naj grem pa na cesto čepet?!” Meni se je malo zdelo, kako in kaj, ampak gajbice nisem opazil, potem pa tudi naša prijavi, da tako zelo nujno pa spet ni. “A greva čez center?” Uh, velika mesta nama na motorjih niso najbolj na kožo pisana. Tako sva že pred mestom obrnila na jug in se tako ognila najhujšemu centru in gneči. Pa naju je vseeno nižje spodaj na glavno ulico prineslo. Pravzaprav sva se nanjo zguzila skozi zastoj. Sledila je dirka od svetaforja do svetaforja. Rdeči val drži kot pribit. Saj jaz se nisem tako zelo pritoževal. Vsaj dokler so našpičene Volgogradkinje čez prehode skakale ne. Ni bilo dolgčas. A Volgograd se vleče – celo mesto je raztegnjeno po tem bregu Volge. Nekaj sva še z enim skuteristom dirkala, potem se je spet začela stepa. Saj bi kar šlo, če ne bi ves čas ob Volgi vozila, tako so jo pa mušice vzele za svojo. Na pumpi obriševa vizirje in zdaj dejansko vidiva, da ko v oblak prahu zapelješ, se nič ne vidi. Menda so delali bankine, pa neke prehode in kajvemkajše, pa so cesto za nekaj kilometrov v stepo obrnili. Potem sva se smejala “Aha, sva že tam, kjer se s katranom cesto naredi!” Pogosta praksa, predvsem naprej proti vzhodu. Leteči Bavarček Popoldan pritisne žeja, pa se ustaviva. Ko iz kufra vodo vlečem, gledam okrog in šele takrat vidim, da tam zraven menda res ena reka teče. “Pejva gledat!” Sam se po nasipu spustim s ceste v stepo, tam spodaj neko potko zajaham, počasi peljem naprej in čakam, da Julči pripelje za mano. A v slušalki se najprej oglasi “Oooo!” potem “Aaaa! Ne!”, vmes pa tuljenje tomatota. Pogledam v ogledalo in o, groza! Ne tega! Tomato kak meter od tal napošrek po zraku leti, naša napol na njem, uh, grdo bo, ko bo tole treščilo na tla. Ustavim, stečem tistih par metrov nazaj, v glavi pa “Na, zdaj pa imaš! Konec je,” in nič mi ni jasno. Julči napol sedi na tleh, motor ropota tam zraven. “Kaj ti je? Si v redu?” “Ma ja, z mano ni nič. Brezveze!” mi pravi napol v joku. Sicer mi je potem malo zamerila, ampak namesto “boga-boga” sem ubral tisto Preštej mrtve, poberi ranjene, spakiraj, gremo dalje. Ugasni motor, postavi ga, en kufer je odneslo, drugi visi na olupljeni plastiki. Ma kako in zakaj jo je tako odneslo? Ko sem se spustil s ceste je še videla, kje sem peljal, da sem potko zajahal, pa ne več. Tako se je le nekaj metrov zraven zapeljala in naletela na nasip, dober meter in pol visok. Bo treba z gasom – če je šel moj čez, grem še jaz, ni problema, požene nanj. Na vrhu pa namesto kuclja – kanal. Le malo prehitra je padla vanj, avtomatsko ji je gas navilo in jo po drugem bregu odneslo v zrak. Potem pa samo še Bumf. Meni večja uganka: kako, da ji pri njenih dobrih sedemindvajsetih letih ni bilo nič hujšega? V naslednjih dneh je menda dvakrat omenila, da jo golen malo boli, pa zapestje, drugega nič. Vse dobro pregledava – s kovčki ne bo šlo naprej, nosilci so potrgani. Tudi če bi zavaril vpenjala, je plastika na kovčku razsuta. Ma saj kufri itak niso ravno perle – že nekajkrat poflikani, včasih jih raznese... Nič, enega sva pustila tam, robo za silo prepakirala v vrečo, pa na krampka z njo, drugega sva pa na tomatoa privezala. Rdečko je brez težav kresnil, pa smo odpeljali naprej po stepi do Volge. Ogromna je. Pa lepa tudi. Zanimivo je, da tik pred Volgogradom z Donom čisto blizu tečeta, potem se pa vsak izlije v drugo morje – Don v Azovsko, Volga pa v Kaspijsko. rrrr

Gremo še en raztežaj naprej danes: Proti Rusiji Zdaj sva se že navadila, da zjutraj zaspiva, pa še obirala sva se malo. Zajtrk, nato naju je bilo malo strah, ko tomato dvakrat ni hotel vžgat, potem pa le, pa odpeljeva skozi Kharkov in tokrat za razliko obrneva proti jugu. Odločila sva se za novo varianto – čez mejo južno na Novošahtinsk in potem na Volgograd. Ob cesti najdeva še nekaj junakov in letal, ko vodo kupujeva, pa na moje veliko veselje opazim, da za krampka peljejo rezervni ventilator. Zgleda, da dileme glede vročine odpadejo. Malo zatem naju pa policaji niso več na cedilu pustili. Prehitevanje kamiona. Pred križiščem. Grobo narušenje. Pod 200 ukrajinskih podložk ni šlo. Potem spet opazujeva, kako vozijo – cesta je še kar, večinoma je ravna, v dolgih valovih gre, vmes so pa omejitve hitrosti. Stare Lade med ostalimi avtomobili le stežka rinejo v klance, za njimi se dela kolona, ko je treba kamion prehitet, se pa v klanec ne upajo, saj nikamor ne prilezejo. Izgleda, kot da so nekateri štrafani samo zato, ker imajo kripe. Eno vodo, ki sva jo prej kupila, sem medtem izgubil, bolje da se ustaviva in stisneva eno tistih klobas, ki jih s seboj voziva, pa spijeva, kar še imava. Mulca, ki sta med malco prišla motorje zijat, vprašam, če bi se gor usedla, pa jima firbcanje čisto zadošča. Na tistem raztežaju tja do meje je Julči ostajala zadaj. Cesta je bližje proti meji postajala luknjasta, pa noče tvegat prebite gume ali počenega obroča. Zadnjih 80km do meje pa itak ni ničesar, razen grmovja. Za rusko mejo sva tokrat rabila malce več – kakšno uro je trajalo. Aha, pa formularji so novi in listke nama dajo v potna lista. Tu se spet začne dobra cesta. In smerokaz: Mockba 1000km. No ja, saj to pa niti ni tako daleč, kakšen dan, pa si tam. Z lahkoto! Enih 50 sva jih res naredila v to smer. Ko od smeri Moskve zavijeva za Volgograd, je pred nama spet dežna fronta. A tokrat se ne dava. Brez dežjakov prebijeva tistih par kapelj in po poti naletiva na izstreliščno rampo za tanke. Drugače si nisva mogla razlagat tega spomenika. Pod večer poGPSava za prenočiščem. Gastinica Lotos je na zunaj bolj tako-tako. Tudi na notri je bolj tako-tako. Ampak prijazni pa so. Zvečer kupiva kvas in pivo, nabašem pipo in stopiva pred vrata. Za nama pride še Valerij. Beseda da besedo, možakar čez dvorišče stopi do Volge in iz prtljažnika prinese Kagor – moldavca. Dober kot vrag, tale Kagor, bi se ga dalo hitro nalizat, samo ni za pretiravat, ker bo jutri glava trpela. Potem prinese še normalno vino (model ima v prtljažniku klet!), tudi odlično, in potem je šla Julči kmalu spat, z Valerijem sva pa čvek nadaljevala še kako uro, mogoče dve, ampak najbrž tri. Pivo in kvas sta ostala. Sicer je Valerij šofer. Svoje čase je celo Evropo prevozil, zdaj je sinu in snahi prepustil kvartir, on ga pa okrog žge, tu se je ustavil zaradi ruske banje. Ponosen je na svojo Volgo – barva, šravfa, izolira in pedena jo sam. 200 ne gre, pride pa takrat, kot kolega z Mercedezom, ki ga tišči 180. Ko se zjutraj poslovimo, naju nauči še: “Shershavai darozhke!”

Jaz ti nisem kriv, da hodiš s kurami spat. Evo čitaj: Po parkih v Kijevu Zjutraj sem nekaj nergal, ker nisva backov s sedežev pobrala, pa jih je rosa zmočila. Samo sem hitro nehal, ker me je Julči priganjala, da sva čez luknje spet odskakala na glavno cesto in naprej. Sva dopoldne preverila, da niso od zadnjega obiska slučajno kaj spomenikov premikali – avion se še zmeraj steguje čez cesto, pa oni junak na konju je tudi še tam. Do zajtrka sva najprej podelala en raztežaj, potem pa ustavila v kafeju s pomemebnim napisom. Tam na tramu piše: Fajno jesti, dobro spati, bog ti zdravja mora dati. Pri zajtrku sem nekaj čez punce komentiral, pa je naša hitro povzela, kako da je pesek v Saharo vozit, pa da ni fer, ker samo jaz oči napasem. Ah, fovšija. Ampak je res, tam od Madžarske naprej se zdi, kot da se je vsaka bejba posebej za enga motorista spedenala, ki bo danes mimo pripeljal. Prav dobro zgledajo. Tisto dopoldne so naju tudi razočarali. Ukrajinski policaji. Na koncu enega od mest, nikjer nobene hiše več in na neki mnogopasovnici, pade loparček. Prehitra. Tamladi zelo uraden, šef pa najprej vpraša kam in kako in ko je zvedel za Pamir in Tajikistan, lepo vrne paprije in pove, da bova perje kje drugje lahko bolj koristno porabila. Nobenega barantanja. A? Čeljust mi je padla dol. Na evo, tudi na policaje se človek ne more več zanest. Cesta proti Kijevu se je v teh zadnjih štirih letih močno spremenila. V glavnem so jo povsod zaključili in naredili solidno hitro cesto. Žal so pospravili tudi nekaj bazarčkov, na katerih je bilo včasih luštno firbec past. Z našo malo čvekava, potem pa sem se začel zabavat in poskušal prebrat napis (azbuka), ki se je vsakih nekaj kilometrov pojavil na tabli. Uspelo mi je: Mišče rozborotu zustričnogo transportu. Če se boš tam vozil, je dobro vedeti kaj to pomeni. Prej, kot pa te model z boka sname. Ves ponosen naju prikrmarim v Kijev, tam pa po pričakovanjih – zastoji že na vhodu. Na to sva bila pripravljena in imela plan B v rezervi. Tako sva se v mesto pripeljala najprej po luknjasti bankini, potem pa po pločnikih in čez park. S krampkom v zastojih v vročini ni lahko – ventilator se mi kar smili. Danes, ko pa poročila poslušam, si nekaj takega čez pločnike in parke najbrž ne bi privoščil ... ali bi si pa moral. Kakorkoli, spet je bilo treba manjkomat poiskat, potem sva poiskala še obvoz, zadela most čez Dniepr in odpeljala naprej proti Kharkovu. Na pol poti se stemni. Začelo se je s ploho, dež je pa potem šele zvečer ponehal. V takem je zoprno vozit. Tako sva najprej vedrila, potem pa v dežjakih potegnila naprej. Ob zahodu se je pod oblaki pokazalo sonce – noro lepo so bila osvetljena tista valovita umita polja pod temnimi oblaki. Tam nekje se je naši strgalo. Naenkrat zaslišim, kako poje mašina in naša jo na tomatotu prižge mimo, pa za kamion, pa prehitet, pa še enega, tega že malo v škarje ... “Hoj, umiri konje!” Pa kar ne poslušat “Meni je dovolj cijazenja za temi. Vizir se mi maže. Nič ne vidim.” Potem prijavi še, da ji obratomer preveč kaže. Zajla? Menda nič ne pomaga gas frcat, izgleda, da ni mehanika. Bomo videli, in si mislim, da bo treba tomatotu lopato pokazat in grožnjo obnovit. Taka je bila točna pot čez UKr- najhitrejšejša. S prenočiščem nisva ravno terne zadela – malo pred Harkovom, drago je bilo, soba v tretjem ali četrtem nadstropju, pa brez lifta. Ni vsak dan nedelja. Zvečer ugotavljava, da je hotel sicer lep, pa da bi bil bolj skromen tudi dober, pa da se je v Ukrajini v štirih letih veliko spremenilo. Veliko je novega, zgrajenega in moderniziranega. No ja, vozijo še vedno, hm, konzervativno se menda reče.

Potem se je pa en dan začel dopust, še zadnje zadeve zjutraj vrževa na motor in sva šla – najprej za nekaj uric spat. Prejšnji dan sva še robo skupaj vlačila pozno v noč, utrujen pa ni pametno na cesto rinit, anede. Potem, popoldne – takrat je bil čas pravi. Ljubljana, Maribor sta padla mimo, v Murski se pa spodobi, da gre človek tankat, pa madžarsko vinjeto kupit. In ker to postaja tradicionalen pit stop za v one konce, sva še kofetek srknila, pa sladoled je tudi pasal. Potem sva se nekaj za madžari cijazila. Ne vem zakaj, ampak se nama je zdelo, da se presneto nemarno nikamor ne scukajo. Pa saj Balaton se je kmalu pokazal, potem je šlo lažje. Zvečer sva ravno prav zagledala Szekesfehervar. Tukaj sva pa enkrat že spala, samo pojma nimam kje. Mi kapne, da imam GPS, pa naj naju spat pelje. Vodil naju je do prvega, pa do drugega prenočišča. Pristavila sva malo najine logike in sva potem v tretjem našla “Alo, hitro spat, da bova jutri zgodaj vstala. Bo treba za danes notri prinest”. Ja, misli si! Ni zdravo nenaspan na motor, anede ... sva veselo potegnila, samo potem je pa sonce zoprno ratalo. Pri zajtrku sva še slišala domačo govorico. Paše. Potem sva kramo v kufre metala, izza dvoriščnih vrat naju je pa ena punčka prav prestrašeno ogledovala. Bila sva ji zanimiva, ampak dokler ni ata prišel, je le kukala, potem je pa le stopila bliže, pa še pomahala je v slovo, ko sva se odpeljala. Budimpešte nisva hotela obvažat – po karti izgleda kakih 30 km dlje. Gas v mesto, najprej na pamet v center, potem pa navigacija po soncu in na približno ven. Saj potem se pa itak smerokazi pokažejo. Obrneva proti Miškolcu, tam sva tudi pred kakimi dvemi leti prespala, in naprej na Slovaško. Bova midva presekala do Ukrajine čez Košice. Pametnjakovič sem naju na vsaj pol ure daljšo bližnjico zapeljal. Pa ni panike – slej ko prej bova na meji. Ukrtranzit Meja je šla gladko skozi – no ja, zamude je bilo le toliko, kolikor se uniformam ni dalo. Sicer pa nobenih formularjev, izpolnjevanja papirčkov in podobnega. Vse skupaj naredijo čez računalnik, pa je. Možak povpraša po destinaciji, ko po pravici povem, pa le nejeverno zmaje z glavo “A ona tudi?” Pritrdim, potem pa utihne in se le še muza. Ker nisva imela ukrajinskih podložk, je bila najboljša alternativa bankomat. Oznake za bankomat nikjer, ma kaj bankomat, niti za Uzghorod ni bilo smerokaza, pa je čisto zraven. Potem sva neko sejmišče obvažala, bankomat pa našla na Gorenjevi trgovini. No ja, ogromen Gorenjev znak je bil gor, se ga ni dalo zgrešit. Naprej proti Lvovu sva spet našla tapoševni fuzbal plac in mi ga je uspelo z eno potezo poslikat tako, da se samo kabina kamiona mimo pelje. Po dolini je bilo vroče, kmalu so se hrami pokazali in ko sem zadnjega pred vzponom v Karpate slikal, je za nama Sasha na Vari pripeljal. V hrib se je malo ohladilo, sprva je vozil za nama, ko sva pa ustavila, da bi šla jest, pa pripelje zraven “Ej, ne tukaj, peljita za mano, slab kilometer nazaj bo boljše”. Prav je imel. Šašlik odličen, kvas je pa po dooolgem času sedel kot norcu klofuta. Čez Karpate je cesta odlična, le nekaj mest je, kjer znajo luknje tudi kolo odtrgat, ko po odlični cesti vanje priletiš. Pa je šlo vseeno hitro - super vodiča sva imela. V Lvovu smo šli na pumpo tankat (plačuje se vnaprej!), Sasha naju je pa še prepričal, da sva jo namesto južneje ubrala čez Kijev in Kharkov in potem na jug. Razen res velikih cest ukrajinske poti niso ravno najboljše za tranzitiranje. Tisti večer sva še kakih 150 kmjev naredila, potem nama je pa GPS spet poiskal prenočišče – majhen hotelček, spodaj oštarija, zgoraj pa sobe. Gazdarica je imela malo težave z latinico, ampak ko sem ji črke narekoval, jih je v azbuki prav napisala. Hotel pa živ. Pri večerji ogledujem ostale goste – v glavnem mladina. Čeprav daleč od vsakega mesta, so punce spedenane, kot da gre za ohcet. Saj bi še nekaj nakladal, pa bo treba jutri zgodaj...notri prinest...and out.

Na, tuki maš tečnoba, še dve sliki pa dva stavka - od začetka se začne: Zakaj ravno Pamir? Ker se nama je enkrat že zamalo zdelo. Pred štirimi leti, ko sva obirala Centralno Azijo. Saj takrat je bilo tudi fajn, ampak čez cel Kazahstan, pa že prej, tudi pasje vroče in prašno. In ko sva tam nad Taškentom balance obračala proti domu, sva videla gore. Aha, gore, hlad, na kartah lepo, nekaj malega je od zemljepisa ostalo, bi šla, samo vize in čas takrat niso pustili gor. Tako sva kazakhsko vročino samo podaljšala v uzbeško. Pa naj kdo reče, da za začetek to ni zadosten razlog. Ko sva potem še malo pobrskala, sva bila pa itak čisto nakurjena. Plan ...je bil tak, da jo odpeljeva čez Madžarsko, Ukrajino (en cepec je potem vmes še repek Slovaške dodal), pa čez Rusijo in Kazahstan. Do tu so znane zadeve in če bo vse prav, bova do polovice Kazahstana tranzitirala. Najbolj mučen in duhamoren del potovanja, ampak če misliš z overlandom razmeroma hitro kam priti, je tranzitiranje skoraj edini način. Po Kazahstanu sva iskala alternative, če ne bo drugače, bova pa spet vozila mimo Baykonurja. Potem bova počasi z vrha zavila v Kirgizijo – tam bereva, da so ceste grozljivka, ampak ravno po glavni midva ne bi. Najprej v Biškek, pa na Issy-kul pa v Tjan-šan, potem pa doli v Oš. In iz Jalal-Abada bo treba ovinek delat. Priznam, meje, prepletanje Uzbekistana, Tajikistana in Kirgizistana in enklave v onih koncih mi še danes niso najbolj jasne. No, v Oshu naj bi se začel Pamir Highway (čeprav tam še ni Pamira), po njem proti Sary Tashu, čez mejo v Tajikistan in po Pamiru nekako proti Khorogu. Mogoče bi dol zavila proti Afganistanu, pa par dolin je zanimivih. Se bova po poti natančno odločala, kje in kako. Potem bomo spet videli, kako od Khoroga dalje, v glavnem v smeri proti Dushanbeju, pa naprej v Uzbekistan, najbrž direkt v Bukharo. Aha, tam tudi že poznava, pa še všeč nama je bilo prvič. Od tam pa dosti alternativ ni več – po južni strani Aralskega morja v Kazahstan, po obali Kaspijskega v Rusijo, pa na Krim, čez Ukrajino z obveznim dvokilometrskim repkom Moldavije v Romunijo, pa malo Bolgarije, Srbija, Hrvaška, pa smo doma. Evo, tak je bil plan. Tak malo napočez, ampak bova že sproti. To je to (čeprav je bilo potem malo drugače): Vize Z vizami sva dobro skozi prišla. No ja, razmeroma. Kakor kje, pravzaprav. Na ruski ambasadi v Ljubljani niso komplicirali – ko sva povedala, kje, kam in kako, je bila zadeva enostavna. Kazahstan – ti so v Zagrebu – ravno tako BP, le plačevat se splača kar tam v prvi banki, ki jo povejo, sicer je bančna provizija skoraj dražja kot viza (pa ne na ulici pred ambasado parkirat!). Kirgizija – ta je najboljša – za nas nima vize. Tajikistan – tu je šlo pa teže, oziroma dražje. Viza za sto ojrčkov kar malo zaboli. Ker sem tiste dni nekaj skakal med daljnim vzhodom in Ameriko in sem rabil potni list, je bilo treba vizo dobit v enem dnevu. Gas na Dunaj, kjer mi možak pove, da je v tem primeru tarifa dvojna. Ampak bom pa dobil žig tudi za Gorni Badashkan z vsemi regijami. Če ga ni, znajo menda lokalni oblastniki na kontrolnih točkah zoprni bit. Ena zoprnija skratka. Nič, kaj naj, vizo rabiva, debelo sem požrl, zaklel sem pa čisto potiho. Za povrhu: pozneje na poti sva izvedela, da vizo v enem dnevu za manj kot pol cene dobiš v Biškeku. Naprej: Uzbeki so svojo vizo čisto zinternetizirali, še vedno pa hočejo povabilno pismo. David iz Stantoursa razume, kaj je win-win in zrihta vse tako, da je treba le še na Dunaj poklicat, pa ti povejo, da prinesi pasoš in dobiš vizo. No, in je bila zanka sklenjena. Karte Kje in kako točno, sva rekla, da bova sproti pogledala. Samo potem je pa treba karte imet. Nekatere so se našle pri hiši še tastare, za Garmina(!) sem si jih navlekel z interneta, pa še na mobilca sem jih naložil, kar tako, za vsak slučaj. Za nam bližnje države, pa v velikih mestih, so elektronske karte fajn. Za velike planjave in Vukojebino pa ne povejo skoraj nič ali pa narobe. No, pa saj kakšna kozlarija je tudi na tiskanih zapisana. Za Pamir nama je uspelo švicarsko karto najti, verjetno najboljša ta hip, ostalo sva pa kar po tastarih zvozila. Improscena torej. Osnovno pomanjkljivost, ki jo imajo itak VSE karte, sva uspešno potrdila tudi tokrat: nobena karta ne pove, kakšna je tista cesta v resnici. Torej: seljaka pitaj! Prtljaga Prtljago sva uspešno zreducirala na minimum. To je bila dobra poteza – od doma sva odšla le s stranskimi kovčki – pa kljub temu peljala šotor, spalke, blazine, orodje, filtre, rezervne ročke, zračnice, kakšnih 10 suhih klobas in vrečo napajalnikov za mobilce, fotoaparate, pa za komunikacijo, navigacijo ... menda je samo adapter za pomivalni stroj manjkal. Oblekla sva tanke, platnene obleke, debele bova pa kar na poti, tam pod hribi, zimprovizirala. Tam so aktualne. Glede ključavnic – sva nihala med vzeti nič ali vzeti tanajboljtadebelo Abusovo ketno. Disklock z alarmom in zajla sta šla z nama – za vsak primer. Pletenice sva se hvalabogu po poti znebila, ker je bila čisto preveč v napoto. Mi ne verjamejo, ampak tam niso vajeni krast, če je pa že kje kaj čudnega, ti pa povejo, da moped na dvorišče za planko parkiraj, v mestih so pa itak stajanke. Sva pa s seboj peljala 12-litrski žakelj za bencin. Raztežaji znajo bit dolgi, pumpe pa včasih nemarno na redko. Že tako sva po poti nameravala dokupit kapacitete kant. Izkazalo se je, da je tisti meh tudi sicer, ne le v hribih, dobro odigral svoje. Hvala Andreju. Motorja Ja še najbolj važno – motorja. Sam sem s Tigra pred kakim letom in pol presedlal na krampka, pri slabih 25 kkm je bil ravno lepo vpeljan. Roko na srce – za tako pot sta oba, tako Tiger kot krampek, čisto predimenzionirana. Julči se pri 80 kkm ni hotela od tamale GSke poslovit, tako da sem moral pred odhodom takole pod večer nekajkrat v garažo tisti rdeči zverini lopato pokazat in ji zagrozit, da če bo po poti kaj srala, jo bom ravno tam gladko zakopal. Gume s premalo profila sva v stepi poskušala pred štirimi leti. Tokrat je šel Heidenauov Scout na oba motorja. Dobra izbira. Rit Uh, skoraj bi pozabil - sedež. Morda celo pomemebnejše kot motor. Leto prej sva krampka na prvi sprehod peljala. V Maroku se mi je mehur na riti naredil, tako je tresel gol sedež. Motor je splezal, ali pa priskakal kamorkoli, ampak na lepi, ravni, a dolgi cesti je pa sedalno zahteven. S tem ni heca – predvsem v vročini, ko še potenje naredi svoje. Puder je šel z nama, vendar sva na sedež oba pripela Vinove zračne blazine (fejst možakar, ve kaj dela), čez pa še tastari recept – janca. Backup Pa še to: Lojze je rekel, da gre v tistem času s familijo tudi v ono smer. S Toyoto. Malo za nama naj bi krenil, po poti, ki jo bova midva nazaj grede vozila. To je bil lušten plus – če gre karkoli narobe, se bo nekdo poznan čez kak teden ali dva mimo pripeljal. @Leteči: tle maš še eno fotko, da ne boš pol cepidlakil: