Dvorana slavnih

In res – vstala sva pozno. Nasredin pri zajtrku ni mogel iz kože – še vedno je mali milijon posodic in različne hrane na mizi. Po zajtrku sva malo požnarala po motorjih – predvsem kamne sva od povsod ven zmetala, pa mulariji firbec napasla. Nato sva poiskala štacunco, kjer Mayram dela in prodaja kipce Nasredina – kipce sva sicer našla, nje pa ni bilo v mestu. Na Nasredinovem kipu sva si potem duška dala – za moje pojme to še vedno ena najbolj svetlih točk Bukhare in Uzbekistana nasploh. Tale Jakov Šapiro je bil genij. Vsaj desetkrat sva morala priti mimo, da sem lahko samo kip fotografiral. Potem pa Chor Minor (štirje minareti). Tudi tega sva spet pogledala. Na plakatih sicer ogromna mošeja, v resnici pa ena taka luštkana žepna cerkvica. Tokrat nama je uspelo zlesti na streho – in firbec napast. Tam na križišču med prodajalci kruha, sva z enim debato užgala. Mož je imel res lep kruh, pravi pa, da sadja in zelenjave ne je. Samo kruh ... in meso. Pa še eno je povedal. Do pred nekaj leti je za krajo avtomobila v Uzbekistanu veljala smrtna kazen. Rezultat: v ljudi je zapečeno, da se avtomobilov ne krade. Si mislim, da to velja tudi za motorje, saj se glede tega v teh koncih res varno počutim. Menda se danes tudi narobe parkiranega avta nihče ne pritakne. Opoldne prižge sonce – umakneva se v senco. Kosilo: napolitanke, oreščki, pretopljena čokolada še s pamirske zaloge in kvas. Potem pa siesta. Nekaj najlepšega. Pod večer so se le primajali – Lojze in Petra z Vasjo v eni, Vlado in Špela z Antonom pa v drugi. Dve Toyoti v smeri proti Pamirju. Ravno v nasprotni smeri, kot sva ga midva prevozila, ga bodo vzeli. Po stari navadi, zgodb smo imeli oboji vsaj za dvanajst večerov. Pravit smo si jih začeli pa še pred večerjo, kar je bilo čisto narobe, saj bi večerjo kmalu spustili! Lojze pravi, da je moral na poti v Bukharo policaja podkupit, ker na kontroli ni ustavil na stop znaku. Čudi me, ker pristop ima podoben kot jaz, a policaj se je menda naprdnil, da bo dobil svoje in se ga ni dalo obrnit. Dobro, da vem - za jutri. Pa je bila večerja, pa debata, pa smeh – na koncu je bilo treba pa poračunat. In potem smo šteli v kupčke pa šteli in šteli. Potem je kelnar najhitreje od vseh še enkrat preštel. On je profi. Ne zdaj po kupu perja sodit, da je šlo za dvanajst hodov. Čisto normalna večerja je bila, samo je vrag, če imaš največji bankovec v državi le v vrednosti četrt solate. Ja, da ne pozabim: tule sledi serija fotografij za Letečega. Ni panike stari! Znajo zrihtat, lahko prideš. Tule so samo osnovne lokacije dokumentirane: rrrr

...ne boste verjeli, da se v takem idiličnem pravljičnem gorskem koncu to sliši kot na MGP dirki.... sploh ko se nažiga brez denferjev in napaljotke do blokade, pa pol pokanje v avspuhih... itd...in to cel popoldan eni in isti gor pa dol... sej ni čudno, da so pol prijave... Sej je odličen občutek, ko motor rohni, nam je ta zvok pomirjajoč.... prebivalcem ob taki cesti pa ne. ... enkrat se naj tisti z najbolj glasnim motorjem ustavi ob cesti nekje na Ridah/Rakitni/Reki...itd.... naj se lepo uleže na travnik, da slamico trave v usta in naj poskuša uživati popoldanski počitek... mimo pa cel popoldan nažigajo motoristi do jaja.... Verjamem, da ti bo ta zvok všeč.... ... no, zdaj pa naredi drugi poskus: ... doma na vrtu se en lep popoldan uleži na ležalnik, ko prideš naspidiran domov iz službe...al pa imaš tečno ženo...in hočeš svoj mir na svojem vrtu, na svojem ležalniku... nakar ti sosed nažiga govejo musko (predpostavljam, da ne maraš te muzike - zelo) do konca po radiju, do jaja.... kako se boš počutil? Kaj boš naredil? ...samo tko, malo sem si vzel cajta, pa sem napisal tole... Drugače pa... ja... lušno je po kolenih drajsat...

V soboto 31.5.2014 sma se z mojo boljšo polovico podala proti Biogradu na moru. Žal sma morala zaradi burje vožnjo prestavit izven trase jadranske magistrale. Vendar sem ob nasvetu treborja prišel do zanimive poti... 1.Dan po cesti Gruškovje - Zagreb ... zaradi gostega prometa je v zagrebu padla odločitev za ac do Karlovaca, od tam naprej za Dugo reso, Josipdol, Jezerane, Otočac, Lički osik, Gospič, Gračač, Velebit, Zaton obrovački, Maslenica, Zadar, Biograd... padlo je lepilh 410km Sledila je rahla večerja in okrepčilo 2. Dan.. Zjutraj se zbudim, prvo vklopim tv, radio .. lovim wi fi iz sosednjega hotela... Prvo preverim HAK na internetu... in od veselja skočim v zrak...Jadranka prevozna Na hitro spakiram, namestim kovček in šok.... Vijak je padel iz nosilca, nakar se spomnim da se je moja drla prvi dan čez malo kapelo da nekaj zadaj močno ruži..... Panika, kak, kam, zakaj? Na srečo je v Zadru trgovina Bauma ... tam dobim vijak, kupim še imbus in gasa po jadranki do Cirkvenice ta se mi je smejal ? Na poti do rijeke, skrenem po poti do kraja Delnice, od tam naprej pa sledim motoristu z lj tablicami... Sem upal da me bo pripeljal po kakšni pametni cesti do Slovenije... On zavije do Brod na Kupi, jaz pa za njim... kar bo pa bo, šok, v tistih 11km makadamskega asfalta bi komot smetano stepal brez mešalnika.. Sem pa čutil olajšanje na slovenski strani , lepa cesta, še lepša pokrajina (čeprav sem vido sam gozd ) , zavijem desno za Črnomelj,nakar me začne po 10minutah vožnje lepo zalivat dol z neba, po dežju nadaljujem za Metliko ter NM do Brežic. Tam sma napolnili baterije, ter čez Bizeljsko mahnila proti domu... Bilo je sonca, vetra (burje), deža ... in pa 545 km Padlo prvih pravih 955 km letos Sintisajzer je porabil okrog 48 l goriva...

Ja fino. Z malo kreativnosti, se da marsikaj narest. Treba se je samo usest za računalnik. Prilagam dve obdelani fotki kolega Joe-a aka Prometheus Rising-a z ADV foruma

a si jo mel? kako se je obnesla? al je to ena tistih gum k motor kr u garazi s kavaletov fukne in razbije? sm vozu za clovekom s shiniko gumami, dec je letel. sm vozu dunlop 202, bojda smrtonosna guma. boxer bmw do noznika. sm vozu meceler lasertek, tud baje katastrofa od katastrofe. men je po jadranki bruslo oklepe in auspuh. bleferji, gobcaci, iskalci dlake u jajcu in odkritelji tople vode pa raziskujte trg in prsparajte 6€/1000km ker sam to je pomembno.

Fantastčne slike, ampak kot pravim HDR je za vsake toliko eno fotko v nulo obdelat. To je pa to, drgač je vse preveč pravljično evo dve od kolega:

Moja nova pridobitev (ninja šla nazaj kjer je bla). Yamaha FZ8-N, letnik 2010, 17.200km, prvi lastnik s potrjeno servisno in računi. Dodatno ročke za sopotnika in višji vizir, čakam še crashpade.

Naše tri....

Tadva sta tud kamenčke pucala

Nevem kako se vam sploh da tu razglabljat o tem zakaj tako in zakaj ne tako. Izbrali so ga in ga vpisali med legende. Tako je in vaše kreganje tega nebo spremenilo. Ce vprašate mene si je to zaslužu saj je bil odlicen,borben dirkac ki ni popustil nikoli. Drugi pa pravijo da si tega ne zasluzi. (Nvem zakaj ta nevoscljivost) ampak useno nema veze Usak ma voje mnenje in nikoli ne bomo meli enakega. Vsak bo trdil svoje in tako bo vedno. Spomnimo se ga raje tisti ki smo navijali zajn in se zdaj vrjamemo v to da je bil izjemen in si ga zamisljamo na dirkah kako se bori z novim carjem marqezom. Zame je biu in bo legenda. Per sempre marco 58♡

Ena moja fotka od včaraj...ni ravno najboljši "rakurz", ampak takole je pač s tribune... O:-)

Sej o tem govorim, sentimentalnost na PR. A pa je to zadosten kriterij? V 250 ccm je bil prvak 1x, potem ko se je stara garda (Lorenzo, Dovizioso, De Angelis) pobrala, naslednje leto sta ga oprala Aoyama in Barbera. In ja, v MotoGP je vozil na tovarniški RCV. In kaj si zdaj dokazal? Vsaj toliko naslovov in/ali zmag imajo v nižjih razredih ali pa celo v najvišjem tako na pamet tudi: Manuel Poggiali (2. najmlajši dirkač z naslovoma 125 in 250cc, prvak 250cc v rookie sezoni) Tetsuya Harada (prvak 250cc v rookie sezoni) Alex Criville (prvak 500cc) Kenny Roberts Jr. (prvak 500cc) Loris Capirossi (3 naslovi v nižjih kategorijah) Max Biaggi (4 naslovi 250cc + 2 naslova SBK) Jorge Martínez (4 naslovi v nižjih kategorijah) Luca Cadalora (3 naslovi v nižjih kategorijah) Olivier Jacque (ob naslovu 250cc na Yamahi premagal Kata, Ukawo, Melandrija, Waldmanna) ... In kje imajo omenjeni svojo zvezdico na pločniku legend? Ter od še aktivnih: Marco Melandri (najmlajši zmagovalec GP dirke, najmlajši 250cc prvak) Toni Elias (prvi Moto2 prvak) Alvaro Bautista (1x prvak v nižji kategoriji) Pol Espargaro (najmlajši dobitnik točk na GP dirki, 1x prvak v nižji kategoriji) Dani Pedrosa (3x prvak v nižjih kategorijah, najmlajši 250cc prvak) Stefan Bradl (1x prvak v nižji kategoriji, pri naslovu premagal Marqueza) Hiroshi Aoyama (1x prvak v nižji kategoriji, pri naslovu premagal Simoncellija) Nicky Hayden (prvak v MotoGP) Bodo tudi tile oklicani za legende glede na svoje (dosedanje) dosežke, ki so vsaj na nivoju Simoncellijevih oz. pravzaprav pri vseh boljši kot njegovi? Pa zdaj argumentiraj objektivno.

V soboto sem si ogledal največji slap na Štajerskem. Motor s polno opremo (-borša), torbe sem napolnil, ker se je obetala hoja. Na prvem prelazu je bilo pestro in je naletaval 7 EUR in lahko se sprehodiš v fajn breg kakšno uro, že prej pa vidiš slap Riesach viseči most je zanimiva zadeva Nato sem se pa še malo zapeljal in naklatil 601km Bila je tudi prilika, da sem potestiral vse senzorje, tudi za srčni utrip. Ostali material tukaj https://picasaweb.google.com/106439269587192855420/SlapnikMotoMaj2014?noredirect=1 http://www.google.com/url?q=https://www.youtube.com/playlist?list%3DPLPmJZKxp2ZiK0hlfh0h4lYX7-YP1cj97a&usd=2&usg=AFQjCNGqeB6qfPxaWKwlQMb60I__jR19wQ

Haha...zdj bi morala že svojo temo odpret: fotkanje tiste fotke kao hdr, so še s 5mp Nokio posnete, mam tut par boljših. Aparata ne kupim, ker ga neb izkoristil, oziroma nimam placa s sabo, da bi še to vlekel. Telefon pa mam vedno s sabo, poleg tega, sem kot sem rekel, pristaš stare šole, ko smo še v temnici razvijali čb fotke, ko še ni bilo računalnikov, smo isto iz dveh fotk čarali eno itd.... Druga fotka, je tik nad Ajdovščino, fužine proti izviru Hublja se gre. Uporabljen je pa samo filter-delne barve, seveda telefon, tu se pozna, ker je slabša ostrina.......so pa fotke trenutka, z minimalno korekcijo evo še par

...jest pa zadnje cajte bolj take fotke delam... ..pa tkole... ..pa tkole... ...pa tkole... ... za slikat pa uporabljam fotoaparat...

No kaj bomo začeli al ne bomo

pa saj ni nihče nevoščljiv, očitno ne razumeš poante diskucije... IMHO je to da so ga vpisali med legende zaradi vpliva na množico ljudi s svojo pozitivnostjo in pač klovnastim italjanskim obnašanjem kratko karizma, po drugi strani posledično bodo še vedno tržl od njega kape, majce in druge artikle. Jaz menim, Bog mu daj večni pokoj, da si pač ni zasužu glede na osvojene lovorike, je tuki veliko več dirkačev, ki so dosegl veliko več od njega in tudi nimajo naziva legenda MotoGP-ja, kot je to nekdo opisal v prejšnem postu. legenda motogp-ja bi morala bit podeljena iz osvojenega in dirkaškega smisla, ne pa da se služi na smrt nekoga...

Tudi Tačka se je raje preselila v spalnico ... .)

Tura 14-15.6? Prespimo kje?

"Težak jim je život" ... pravkar ...

Pa Maus se naprej ogreje preden gre kamne pucat

Vem, da je dražja. Kot sem zgoraj napisal, sem govoril s serviserjem glede verige in mi je povedal, da je ta, ki jo lahko dobiš v Delta teamu ali pa pri kakšnem od pooblaščenih prodajalcev res dražja, samo je tudi kvalitetnejša kot tista, ki jo dobiš kje drugje. Saj se že v pakiranju razlikuje, ne samo v kvaliteti verige. Pa me serviser ni hotel s ceno, ker ve, da verigo sam menjam. Zdaj pa izračunaj ceno/km prave verige, ki je cca 270€ skupaj z zobnikoma in zdrži 45000 km, kot je pri meni, in sedaj s to "kao" DID-ovo, ki je bila 180€ skupaj z zobnikoma in je bila že pri 16000 km raztegnjena skoraj do konca. Po čisto kosmatih izračunih v življenski dobi originalne verige zamenjaš 3 (z besedo tri) poceni verige, plačaš pa tudi več, kot bi dal za eno kvalitetnejšo. Tu potem pridemo do tistega reka o bogatiji in poceni kupovanju :evilgrin: . LP Robert

Video je že izpet ampak tekst...

Še par slik s kovčki-torbami. Končni rezultat.

V fazi pridobivanja GD, začetek verjetno že letos.

Zjutraj si nisem mogel kaj, da hotela ne bi slikal od zunaj, od znotraj, pa še v tualet sem zavil. Najbrž je bil to razlog, da sva kar hitro pognala. Tankala bi še, pa sva se navijala po mestu in iskala pumpo, mimogrede zašla v gužvo na bazar (na motorjih!), po nekaj spraševanjih pa pristala pri možakarju tam na drugi strani mostu, ki je imel 5l balon pred seboj. Zmenila sva se za 15 litrčkov in jih je dodatnih 10 potegnil kar tam izza nekih kartonov pri zidu. Malo dražji da je, samo je pa rekel, da bencin je pa odličen – iz Rusije. No, vsaj nekaj. Da je le iz Rusije. Hm. Ko sva tako ven iz mesta gnala, sva hitro ugotovila, da so tu čisto spodobni bajkerji, ki še vedo, kaj je trike. Namenjena sva bila v Bukharo. Bolj po stranskih potkah. Ceste na zemljevidu niso nič posebnega – manjše poti skozi vasi. Le da je danes sobota in vsaka vas ima svoj sejem. Vmes se je pojavilo še nekaj del na cesti, sicer pa kot rečeno - nič posebnega. Pri enem kafeju sva se ustavila – na zajtrku, jasno. Svež kruh, solata, pečeno ovčje meso, jajčka, medtem ko sva midva mazala, so imeli možaki tam zraven popis. Pa še zamenjat se je dalo. Tokrat po 265 in ne po 170 ali pa 220! Pa zaupaj potem modelu, ki ti pred mejo zatrjuje, da na oni strani tako ugodno ne boš menjal. Še dobro, da je šlo včeraj bolj za drobiž, kot pa za resno menjavo. Tale nižina je imela svoj čare – predvsem vročina nama je dala vedet, da bo pit nujno. Še en razlog za ustavljanja. Drugi razlog so bile kontrole na cesti. Samo tokrat ni bilo treba ustavljat. Navadno sva se lepo, vzgojeno zguzila mimo, policaje lepo očitno pozdravila, pa niti ustavit ni bilo treba. Je pa tukaj lahko kavelj, ki nama ga je v Bukhari potem Lojze razložil. Kakorkoli, v 95% vžge, če si prijazen, pa če na hec obrneš. Tudi, ko je bilo treba enkrat le ustavit, pa potni list kazat – policaj me gleda, potem pa sliko, pa spet mene, jaz pa zmignem z rameni in se po bradi počoham. Zrasla je, na sliki pa nič takega. Niso le kaprice tiste o nasmehih. Cesta je bila nekajkrat prekinjena z gradbišči, vendar tudi tam široka in brez lukenj. Le prah je nagajal, kadar je bilo več avtomobilov in kamionov okrog. Med nekimi naselji se je od nikjer pojavilo križišče. Enega priložnostnega strica sem vprašal za pot, pa naju je narobe poslal. Še dobro, da sem potem še enkrat preveril. Zdi se, da se ljudje v teh koncih bolj svoje vasi držijo. Občutek za čas in prostor imajo pa tudi bolj samosvoj. Ko smo se prej na zajtrku menili o razdaljah in času do Bukhare, sva dobila odgovor ta je 360 km in tri časa jezdiš. Saj razdalja bi še bila, čas, ah ta je bil pa verjento skrajšan zato, ker sva na najinih ropotuljah tako superhitra izgledala. Sprva je bia pokrajina suha, potem se je pa pot vzpela med kanjone in med hribe. Zanimivejše postane. Nemalo začudena v Oqrabotu (Akrabatu) zagledava hrib, čisto na vrhu pa lokomotivo. Se meniva, da gre najbrž za najvišji železniški prehod v Uzbekistanu – in je res. Postaja tam spodaj naj bi bila najviše v državi. Pa to sva pozneje ugotovila. Ob prihodu v Bukharo sva najprej staro mesto zgrešila – celega sva obvozila, potem pa šele skozi glavno kapijo zapeljala notri. V parku se mi zdi, da je Nasredin Efendi nekaj premaknjen, a to bova že potem ugotovila. Zdaj greva v najin hotel – enakega imena, saj je gazdi Nasredin ime. Potolčem mu po vratih, začudeno pogleda ven in ko naju spozna, je bil mož lahko vesel, da ima ušesa. Nasmeh je namreč tako raztegnil, da bi mu usta zadaj kmalu skupaj prišla. Deležna sva bila tanajtaboljšejše sobe. Ogledujem in pogruntam, da je kar nekaj naredil po hiši. Po stari navadi sva ga spet nažicala za taveliko žehto hlač in jaken. Tokrat ni več niti poskusil na roke, ampak je šlo vse na mašino. Ko mimo brivca maširava na večerjo, tudi ta bučo ven pomoli. Ne vem, če ni blefiral, ampak mi je hitel razlagat, da se me spomni, da me je že strigel. Res je – pred štirimi leti. Tokrat bi se za britje rad zmenil, pa nisem bil za to. Oštarija bolj prazna kot ne – Ami, dva Nemca in Italijan. Slednji bi nekaj brez mesa in ker se tudi pod razno ni znal zmenit, sva mu pomagala s tistim supom in soljatko. Fajfal sem v parku in pri starostah mimogrede potrdil, da so pred dvema letoma res prestavili Nasredinov kip. Ker nama je šel sprej za komarje proti koncu, sva potem še nekaj po lekarnah in prodajalnah stikala, pa nič staknila. Jutri bo ležerno – Lojze je javil, da se bodo iz Khive v Bukharo šele jutri zvečer pricijazili, pa se bomo dobili. Fino, se bova naspala tako, kot je treba.

Spanje ni bilo najbolj udobno – vroče je bilo – ampak zbita od prejšnjega dneva tega sploh nisva čutila. Pa vendar sva vstala že četrt čez šest, in se spravila k šoferski mamci na zajtrk. Sash, ki sva ga prejšnji večer spoznala, je že šel, kolegi so pa še vedno zajtrkovali. Najbolj so ven štrleli brki enega 51-letnika. Ostali pravijo, da je odličen šofer. Plačat sem šel kar v kuhinjo – je ni bilo kuharice, ki ne bi priletela na hitro nekaj povedat, da je bilo veselje. Samo, kaj ko tadžiško ne znam, njim pa rusko tudi ni steklo. Za začetek poti sva najprej poiskala pumpo. Nekaj sem opletal in kamero treščil po tleh, potem sem se pa umiril. Točno za tako lepo pot, kot je bila potem tista proti Dushanbeju. Gore ostanejo tam zadaj, začno se hribi, grički in žitna polja. Ko tako zijava okrog, v dolini zagledam jezero. Razteguje se med hribi, ogromno je. Kar še ga občudujem, pa mi ne pripelje. Šele, ko sva že na mostu čez reko, začnem tuhtat, da mi je ime znano. Uh seveda, tu zraven je Nurek, s hitroelektrarno, ki ima najvišji jez na svetu. Nekaj nad tristo metrov je višinska razlika med spodnjo in zgornjo gladino vode. To si greva pa pogledat. Mesto najdeva, elektrarno in jez tudi, samo golman naju ne spusti naprej. Poskušam vse možno, pa nič. Ampak pravi, da če greva na pervi post in tam dobiva dovolilnico, potem pa ne bo delal težav. Prav, pokaže nama še, kje to je, midva obrneva, pa čez parking naravnost dol pred glavno stavbo. Odločen, da si bom zadevo pogledal, se ne pustim odgnat niti vojaku, ki me goni nazaj na parkirišče. Končno me le spusti na pervi post – do okenca. Bejba pa pri motorjih počaka. Sprva ni in ni šlo. Priti bi moral s potrdilom, ki bi ga že kak mesec pred tem uredil preko ministrstva in ambasade. Ne da se! No, pa dajmo drugače: “Na evo, dva tedna sva se z motorji mučila do sem, samo da bi si Nurek pogledala, zdaj naju pa ne pustite. In kaj naj klapi povem, ko se bom vrnil?” Možak se obrne: “Kje imaš motor?” “Zunaj.” “Prinesi pasoše!” No, to je pa druga pesem! Padle so dovolilnice, Mansur je fejst dec - šef varnosti. Vodil naju je po celi elektrarni – od generatorjev do razvoda. Aja, jez – tega so pa še za časa CCCP naredili. Finta: sploh ga niso betonirali, ampak so med dvema hriboma nasuli materiala za 304 metre na visoko, pa so zajezili. Letos (2014) naj bi jih menda Kitajci z nekim svojim jezom prehiteli za en meter. Pa obema skoraj še enkrat toliko manjka do najvišjega naravnega jezu na svetu - tam zadaj v Pamiru je Usoi. Z več kot 550 metri je kar huda grožnja dolini pod sabo. No, Mansur nama ni le vodene ture naredil, s starešinami se je bilo treba še slikat, potem nama je pokazal plac ob reki, kamor se hodijo kopat, pa na piknike: "Adahnite!". Od nekje je še lubenico pritresel in naju povabil, da se za vikend pri njemu ustaviva v Dushanbeju. Vse bi bilo super, samo midva sva imela čisto drugačne plane, tako, da sva se za gostoljubje lahko samo zahvalila. Le kakih 10 dni imava namreč še na voljo za klatenje in v tem času se bo treba domov priguncat. Nekaj bentim čez minjivost časa in te zadeve, a to spet ne pomeni, da si bova tisto urico ali dve za čofanje in za lubenico pustila vzet. Ahhhh... rrrr

Napisal bom svoje izkušnje (ne mnenja) v upanju, da bo komu v pomoč. Imam 2m + nekaj cm in sem star 47 let. Grajen sem proporcionalno, kar pomeni, da nimam izrazito dolgih ali kratkih nog. Imam težave s koleni (nekaj tudi s hrbtenico) in mi je položaj na motorju zelo pomemben. V življenju sem preizkusil že marsikaj in prišel do marsikaterega zanimivega zaključka. Veliko lažje se npr. zložim in peljem z večino superšportnimi motorji kot z večino GT motorji. Razlog je preprost. Razen, da so kolena bolj pokrčena, se mi vsaj nikamor ne zatikajo. Pri GT motorjih pa se, ali dobesedno zagozdim s koleni za oklep (kar je nevarno, ko jih je treba na hitro razpakirati) ali pa mi ne gredo v, za kolena namenjeno vboklino, in imam noge narazen kot žabec. Poleg tega imam kolena, zaradi naprej pomaknjenih stopalk, višje od zadnjice, kar postane neudobno (vsaj zame). Na SS motorjih se, kljub temu da izgledam kot krpan na kobilici, počutim domače in je vse nekako na mestu. Še največji problem je velikost stopala (49) pa se rado zgodi, da se peta kam zatika. Ampak to se dogaja tudi na večjih motorjih. Problem se pojavi pri tistih ljudeh moje velikosti, ki se z motorjem ne vozijo samo od bifeja do bifeja in na enodnevne izlete tja do 300 ali 400km ampak se radi podajajo na daljša potovanja, kjer iz dneva v dan na motorju presedijo tudi po 8 ur in več, zadaj pa prevažajo še sopotnico. In med te sodim tudi sam. Tu pa stopi v ospredje razdalja med sedežem in stopalkami. Marsikateri motor mi odlično sede od sedeža navgor, tudi mali V-Strom moje drage, ampak sedenje na pručki za dolge razdalje pač ni. Po preizkušanju in izbiranju ter marsikaterem razočaranju se je izkazalo, da je edini motor, ki mi je prav, BMW 1200 GSA. Žal. Tudi tu sem doživel kar nekaj razočaranj, ampak to sodi v kakšno drugo temo. Je pa dejstvo, da mi ta motor nudi daleč največ prostora in udobja in da veterna zaščita, tudi pri moji višini, zelo dobro opravlja svojo nalogo, brez neželenih turbolenc, solo ali v dvoje. In zato sem si ga, čeprav težko, tudi kupil. Na njem dejansko nisem utrujen, nimam bolečin v hrbtu, kolena me ne bolijo (razen pri pretiravanjih) in pelje se res dobro, na vseh podlagah. To je zame še posebej pomembno, ker zelo rad zavijem na makadam. Ne bom kritiziral motorjev kar počez, niti ne bom posebej razlagal, kaj me pri konkretnem moti. Niti ne želim, da tole izpade reklama za GSA (imam tudi precej argumentov da ga odsvetujem, ampak ne v povezavi z ergonomijo). Po mojih izkušnjah so za dolgine najbolj prijazni veliki (potovalni) enduro motorji (kljub temu, da nekateri menite drugače). Kateri komu je odvisno od proporcev. Svetovati pa želim predvsem to: ko kupujete motor, še posebej če niste standardnih mer, si vzemite čas, preizkusite več motorjev, tiste iz ožjega izbora tudi bolj temeljito. Četudi boste morda morali za daljši preizkus kaj plačati, bo to še vedno ceneje, kot pa če boste motor kupili in že prvi vikend ugotovili, da se vam je motor všeč samo, ko ga gledate, medtem ko sedite v udobnem naslonjaču bližnjega lokala. To še posebej velja za tiste, ki v življenju (še) niste imeli priložnosti voziti večjega števila motorjev. Če se imate namen voziti na kratke razdalje, si motor lahko kupite predvsem z očmi in srcem, če pa se boste vozili veliko, boste našli lepoto tudi v, na oko, manj lepih motorjih... Pa veliko srečnih in udobnih kilometrov vsem!

Fajn je bilo relacija: LJ-DoRoba

Maš Yamaho in je stvar rešena. Ne rabiš kaska in posebnega zavarovanja proti kraji. Na Balkanu je nezanimiva, za rezervne dele pa tudi ne, ker ni povprašvenja po njih Yamaham se na rdeče. :hooray:

Spoštujem ljudi, ki so po srcu predani motorjem in dokazujejo, da se tudi brez velikega finančnega vložka da uživati v raznih hobijih (pa čeprav na zelo omejenem nivoju) in mogoče celo bolj uživajo v tem kot nekateri, ki si lahko privoščijo praktično vse. Zato naj vsak vozi tisto kar mu je finančno dostopno pa naj ne pozabi v tem uživat na polno!

Tange si pa ja lahko na roke v potoku opere

Počk.

Ufff, dobre, res dobre. Še posebej kompozicija. Najprej diagonala vode, potem te tiri zapeljejo k cerkvi in na koncu v centru razsuti oltar. Za take fotke se porabi ogromno časa. Tega pa mi nimamo, ker se sam okol fjakamo

sobota:maraton češenj....pol pa še nazaj...lepih 212km in 2700 višincev

EMŠO ?

...ma dej že kup enkrat to gumo, no....

Glede na lepo napoved za vikend, bi se lahko kje kaj zbral?

Kaj naj rečem ... bil na KORZIKI in na kratko .... čisto na kratko , za vse , ki se boste še odpravili tja ..... KORZIKA JE RAJ ZA MOTORISTE !!!

evo tui jaz nabavu savo...po 200 prevozenih kilometrih pozitivno presenecen....lepo pada v ovinek in drzi smer zaenkrat brez pripomb

jaz se bojim, da ko bom spet sedel na motor, da bo motor čutil nelagodje, ker mu ne bom dal dihat - kar na polno do bajkala in nazaj :kva2:

nemščine js znam full ... nj me kj v nemščini upraša in js mu bom odgovoru ... full nemških porničev iz 80 let sm gledu... tko da ... ne se jebat z mano u nemščini ta prevod so zlobiral v Tosami, pol so jo pa prodal in opljačkal zaposlene pa oguljofali ... banda :krneki: se strinjam .. če mora bit... nj bo ... vsebina nj bo predpisana ... ampak če je vsebina enaka kot je zahtevano, vendar piše to v nemščini .... res brezveze :krneki:

To so specifični motorji,to ne kradejo tipični Lj čefurčki,ti kradejo Ninje Bi morali mal pogledat pri slovenskih restavratorjih oz. njihovih dobaviteljih! Jaz sm še zmerom za srednjeveško metodo....ukradeš ostaneš brez roke v zapestju,ukradeš drugič pa se moraš naučit rit brisat z nogico -_-

Ena od danes:)

Buuuuulšit :grrr tole rabte: :grim oz, vsaj neki s tega seznama sp.Perilo Nogavice Pižama Toplo perilo Poustrcek Kr. Hlace kr majce Hlace dolge jakna/pulover Puli Obutev Toaleta: pasta/ščetka,krema obraz/telo, korektor,špirala, pena,glavnik, uhani/španga,sprej, t.gel/šampon, Zdravila ( magnezoj,kalcij, dramin, nalgesin,canesten, obliži) Dokumenti za motor-zelena karta (veljavnost !!!) zame: vozniška, osebna, zdravstvena, zavarovanje zapestni magnetki Dezjak Podkape, ruta Čepki ketn sprej Fotoaparat Polnilci ( mobi, baterije za fotoaparat ) Ocala Fen zastava, balinčki Baterija Vrecke razne Robcki Malca Pijaca Flase Piskoti/žvečilni kopalke/brisača napumpej gume namaž ketno

Zjutraj še pred žvečenjem ogledujeva ostalo klapo. Model se je v Pamir spravil celo z lezikolom. Italijan je nekaj let delal v Pekingu, zdaj se pa malo peš in malo na štop overland vrača v Rimini. Turki posedejo k zajtrku, razgrnejo zemljevid in delajo plan. Malo sprašujejo po poti, pa se zapletemo v čvek. Tadomači mulček me pride žicat, če imam nastavek za pumpo, da bi mu bicikel napumpal. Nastavek je bil, napumpal sem mu tudi, samo tista guma ne bo več prav dolgo zdržala. A malega to ne zanima. Čisto zadovoljen je, ker se spet lahko drajsa gor in dol. Ko bo velik, bo najbrž bajker. Iz Khoroga se nama je pot vlekla. Naveličala sva se že prizorov Panja pod nama, sten na obeh straneh in kičasto zelenih afganskih vasic tam čez. Dolina se le počasi odpira, obenem se pa greje. Cesta pa, kot da ne ve, kaj bi rada bila – od perfektne gladke poti do makadamske podrtije, vse je možno, da so le ovinki. Vmes pa kontrole in postanki. Spet ogledujeva šoferje – bo res, da so šoferji v teh koncih bistveno bolj žgoljavi, žilasti in suhi, kot pa sicer. Treninga kolikor hočeš, hrana bolj ni kot je, podrtije, ki jih vozijo, pa tudi ne popravljaš iz naslonjača. Ampak sem ter tja se med Kamaze in ostale terence pomeša tudi že kak Man ali pa kak drug sodobnejši kvadrat. Očitno prihajamo v Bližnjo Vukojebino. Potniški promet ob Panju teče pa v glavnem z maršrutkami in terenci, osebni avti so pa bolj tako, za vzorec. Kar naj teče – veliko raje sedim na krampku in se fijakam tule. V Kaijhumu se morava odločit, kako jo bova v Dušanbe odpeljala. Na sever čez prelaz, potem pa je tam menda nek zloglasen tunel, ali nadaljujeva po meji na jug in greva čez Kulob. Sprašujem šoferje, zagotovo nihče ne ve, če je čez prelaz pot prevozna, nekateri trdijo, da ni, nikogar pa ni, ki bi bil v zadnjem času tam gor. Tuhtava in se odločiva za Kulob. Kmalu spet kontrola. Na ploščadi nad cesto. Policaju se ne da in me pošilja gor in dol po stopnicah. Ko pa s komandirjem ene tri rečeva, se pa plošča obrne – obsedim na motorju, policaj pa s papirji leta gor in dol. Tam se je pa sprva res lepa cesta začela. Svež, hrapav asfalt, še vedno soteska, še vedno meja, Panj globoko spodaj pod steno, na afganistanski strani pa terase. Kaj pa vem česa. Kivija, konoplje in opija ali pa krompirja. Se ne vidi, ker je predaleč. Se mi zdi, da se zadnji teden čez 60 nisva vozila, tako, da je bil užitek ropotat po gladkem. No ja – skoraj trideset kilometrov. Ja, pa vmes sem se moral še pod slapom zapeljat. Saj se da tudi mimo, samo ni zanimivo. Po tistih 30 kilometrih so se zadeve malo obrnile. Na makadam, pa zasilni most preko enega pritoka Panja, pa še malo zritega makadama in okroglih skal preko nanosa drugega pritoka Panja. Priskačeva čez in uganeva, da sonce že zahaja, pa da jih je Kuloba vsaj še 40. Tu bi morala zavit stran od afganistanske meje - proti Dushanbeju. Mulčki iz bližnje vasi so se motali okrog ceste in hitijo razlagat, da je cesta lepa, samo en kilometer pa da ni, ampak je vse narmalna potem. Pa da je le še 25 kilometrov. Aha, še bolje. Naj bi bilo ok, torej. Zadevo preveriva še pri enih možakih, delovali so šoferji, pa sva dobila bolj zmeden odgovor. No saj če je pa narmalna potem sva pa v slabe pol ure tam. Toliko bo pa še dneva. Pa sva pognala. Napaka! Tajiki praviloma nimajo pojma o razdaljah in še manj o stanju cest! Ta mali raztežaj je bil verjetno najtežji del cele poti. Že kmalu potem, ko sva prilezla iz vasi sva tam spredaj zagledala lučke. Več njih. Rdeče barve. Uh, čisto počasen konvoj kakih petnajstih kamionov. Cesta ozka, pa nič ne kaže, da bo kaj širša. Pa zemljata je in suha. Tema, prah, vikel-vakel cesta in konvoj kamionov spredaj – težko bi rekel, da so to mokre sanje vsakega motorista. Najprej sva ostajala nekoliko zadaj, potem se je pot nekoliko razširila in kvadrate nama je uspelo pustiti zadaj tik pred zaresnim vzponom in serpentinami na prelaz. V temi in prahu sva prej le ugibala, koliko je še ceste. Tu ne bi več mogla mimo. Preostanka poti nisva zmogla brez pavze. Žeja je bila prehuda in sva morala ves požrti prah poplaknit v vasici na vrhu prelaza. Potem pa spust v dolino. Tik pred mestom je kamionska stajanka, pa kafe Pr Šoferski Mamci. Kampot je bil odličen. Spanje je bilo pa v šoferskem motelu sto metrov stran. Khm – motel je v tem primeru betonski boks 3x6metrov, pa osem neke sorte blazin na tleh. Tualet je pa za zidom – onega na ulici so odsvetovali. Samo je bil pa cel samo najin – motel in zid. rrrr

Vzameš tisto, ki ti je všeč. Fajn je, da ni preveč cotasta, pa da lepo paše na rezervoar, kar je pri novodobnih dizajnerskih zmaskih od tanka lahko težava. Pri meni je to najbolj uporabljen kos za shranjevanje... dežjak, voda, rezervne rokavice, pa si hitro na taveliki. Pa da se lahko gor zatakne zemljevid ko se gpsu odfuzla. Na dolgi rok (50K km), se nabere na tanku kakšen ris, ampak nič takšnega, da polir pasta nebu rešla. Lahko nalepiš na rezervoar prozorno folijo. Men se to vredu obnese.

Pa tega ne smemo počet. Slovenija ni Italija. Nimamo Capirossija Biaggija, Pernata, Florenzana Suppa, Merigallija, Brivia....taljanskega je pol paddocka. Gaber pač ni Meda in ni Cheregini. Je še vedno duhovit in zabaven tekstopisec. IMO delajo zelo soliden spremljevalni program. Živo komentiranje...pač ni njegova močna točka. BTW, Huewin in Ryder sta me cel vikend prepričevala, da je Ianonne prvi satelitski Ducati v prvi startni vrsti. Pa vsi vemo, de je to že ušpiču Hector Barbera. Prejšno dirko sta rjovela da je odletu Pedrosa, pa je v resnici pomelo Espargaroja...Tud največji se motjo in strlajo kozle. Manuel iz San Marina. res ne poznaš? Dec je ušpiču nek kar u 250 ni ratalo nit Sicu, nit Biaggiju nit Rossiju. Nit Pedrosi. Rookie prvak je bil.

Pa pejva naprej! Nazaj pravzaprav, na highway - saj vemo kaj to tam pomeni. Ko sva do tja prišla, se je pooblačilo. Kam zdaj? Naprej ob Guntu, ali na jug čez prelaz na afganistansko mejo? Prav dolgo nisva cincala - kar lepo sva zapeljala tisti kilometer nazaj proti Aličorju in odvila na jug. Čisto solidna pot je se je kmalu prelevila v bogpomagaj makadam. Meni se zdi zabavno, naša pa malo postoka. Kljub temu kar zgledno nadaljujeva, zoprnija je le, kadar se rebrca naredijo, ali pa kadar padeva v globok pesek. Ne, ne gre za mivko, saj so kamenčki veliki centimeter ali še več, ampak prednje kolo v takem še lepše utone. Vozim spredaj in nekajkrat presenetim zajce, ki se poženejo med skale. Obrala sva še nekaj manjših jezerc, na vrhu prelaza je bilo treba pa balvane obvažat. Za moj okus eden najlepših koncev poti. Ko prevaliva prelaz, je tudi moji lažje, saj se cesta nekam odpre, popravi se in poravna. Obenem se začne odpirat dolina, kmalu se nižje doli pokažejo že prve zapuščene in osamele stavbe. Še malo dlje opaziva tudi že ljudi. Povsem na dnu z leve po meji priteče Pamir, na drugi strani reke pa se dviguje masiv Vakhana. Pomahava francoskemu kolesarju, ki si je ob potočku ravno šotor postavil. Tale se pa ima! V dolini naju spet ustavi kontrola. Kljukice in brez zapletov odpeljeva naprej. Sonce se je spustilo in mehka svetloba naredi pokrajino še lepšo. Kaj zdaj? Bova kampirala ali odpeljeva teh nekaj kilometrov do Langarja? Koliko jih je že? 40 ali 70? Da jih ni še malo več! In sva ob Pamiru odpeljala proti Langarju. Reka se sprva razliva po dolini, nato pa se zaje v dno in izgine v kanjonu. Tole zna bit pa kdajpakdaj tudi zelo zafrknjeno, saj se bregova na obe strani strmo vzpenjata. Pot je na tej strani vrezana v pobočje, sprva tudi čisto ob strugi, potem se pa zaje višje gori v breg. Včasih bolj spominja na kolovoz, kot pa na pot. Si predstavljam, da zna ob nalivu ali plazu tista dva metra hitro zradirat. Ampak oni Francoz tam zadaj je do sem gor pribrcal, tako da po vsej verjetnosti ni panike. Na afganistanski strani pa izgleda, da poti sploh ni, le včasih se nama zazdi, da vidiva stezo. Tik preden je Pamir izginil v kanjon, sva tam čez opazila neko rečico, pa most čez. Malo niže pa še pastirje, kako so kurili ogenj in se z jaki pripravljali na noč. Do Langarja sva lovila dan. Ozka ovinkasta pot, pod nama kanjon in na zunanjih ovinkih šele prav opaziš razmerje dimenzij. Pot v takem masivu postane le ena čis mičkna črtica. Prav hitro nama ni šlo, pa sem sam vseeno ustavil tam pri Madžaru, ki si je v eni od grap ravno šotor postavil. Bicikel prislonjen v skalo, dečko pa zmatran deluje. Ampak pravi, da se ima kar fino. Ona bejba mi je medtem ušla, poženem za njo, na izhodu iz grape pa opazim starega zmahanega buldožerja. Dva dni kasneje sem ugotavljal, da je bila verjetno to edina mehanizacija, namenjena vzdrževanju, ki sva jo videla na tristo ali štiristo kilometrih poti. Trda je v teh koncih. Nad Langar sva pripeljla že globoko v mraku - očitno jih je bilo res več kot 70. Vas je v bregu nad sotočjem rek Pamir in Vakhan v Panj, skoznjo se morava spustit po serpentinah. Naša malo stoka, zmatrana je in ji opletanje po zritem makadamu ni ravno v veselje. Uh, kako bi šele bilo, če bi še motor cukal in umiral. Sredi vasi najdeva skupino možakarjev in vprašam po prenočišču. Ni težav – eden prisede zadaj na krampka in kaže smer čisto na konec vasi. Že čisto po temi zapeljeva na dvorišče. Kljub pozni uri se mama takoj spravi župo pripravljat, pa ajdo – grečko, pa čaj in lubenico, potem sva pa v deke zavila. Paše.