Dvorana slavnih

Za prejšnji teden sva imela z mojo drago rezerviran dopust (že 2 meseca) in planirani so bili Dolomiti. Vsak s svojim motorjem. Ker je bila vremenska napoved slaba, sva realizirala plan B: Črna gora. Z enim motorjem. Že dolgo je bila želja prevoziti jadransko magistralo do Ulcinja in prekrižariti Črno goro, pa nekako nikoli ni uspelo. Žal je bilo časa samo en teden, kar je premalo za vse, kar bi človek rad videl (sploh če se dosledno umikaš avtocest) ampak bolje kot nič. Zato je bilo tudi precej naporno, saj si nisva vzela niti dneva za počitek ampak sva bila bolj ali manj v sedlu minimalno 8 ur na dan, večinoma pa bolj 10. Zaradi poti, ki sva jih izbirala, pa sva znala zgolj za dobrih 250km porabiti skoraj 11 ur… Ampak bilo je vredno. Nima smisla pripenjati grmade slik, ker jih je vsepovsod dovolj. Želim pa v parih stavkih strniti vtise. Tole objavo pišem predvsem z namenom, da opogumim vse, ki jih prebiranje te in sorodnih tem, odvrača od poti. Ceste: Ceste v Črni gori so povsem normalne, marsikje boljše kot v Sloveniji (nekatere so prav noro dobre), tudi ogromno ozkih cest po gorah ima izvrsten asfalt. Če se bo nadaljeval trend (pri nas in tam) bojo v Črni gori kmalu boljše. Seveda se v mestih najde spolzek asfalt. Ampak ta je tudi pri nas… Previden velja biti na makadamih, ker le ti po večini potekajo po skalnatem terenu in je precej štrlečih ostrih skal, ki tik tak presekajo gumo. Tudi kakšne opuščene asfaltirane ceste lahko postrežejo z udori, ki jih ne popravljajo in tudi "označeni" so po navadi kvečjemu s kakšno večjo skalo. Avtocest ni, ampak za motoriste je to tako ali tako povsem nepomembno. Promet: V štirih dni se mi je zgodilo manj bedakov, kot na moji normalni poti v službo in nazaj iz Zasavja v Ljubljano. Pravzaprav sem bil prijetno presenečen. Kakšno izsiljevanje doživiš predvsem na obalnih cestah, ki pa je zaradi gneče nujno, če se želiš vključiti v promet. "Žmigavce" uporabljajo bolj dosledno kot pri nas in na divjake praktično nisem naletel. Morda pa sem imel samo srečo… Policije je na cesti precej, ampak bližnjega srečanja z njimi nisem imel, nekaj mi jih je celo prijazno pomahalo. Res da je po cestah, sploh v višjih legah, precej živali, od krav do ovc in oslov. Pač zmanjšaš hitrost, po potrebi ustaviš, da se umaknejo, ali celo ugasneš motor, da ne plašiš ovac, čas pa izkoristiš za klepet s pastirjem. Neprecenljivo. Ljudje: Po doživetem, najboljši na področju naše bivše države. Niti ene slabe izkušnje. Slovenci smo zelo cenjeni in zaželeni. Tako pri turističnih delavcih, kot pri prebivalcih v odmaknjenih krajih. Ogromno jih je služilo vojsko v Sloveniji. Posrečen primer: Na štiripasovni vpadnici v Podgorico z zmernimi 80km/h prehitiva razmajan Renault Express. Naenkrat začne goniti za nama. Pa kaj mu je si misliva. Izkaže se, da je opazil registracijo in nama na vsak način želel zapeljati ob bok in nama s širokim nasmeškom na ustih pomahati… Malenkost, ki ti polepša dan. Pokrajina: Obalo so žal uničili, saj ogromni hoteli rastejo tik ob obali in ko bodo vse to napolnili, na plažah sploh ne bo več prostora. Gorata notranjost pa je naravnost čudovita, s spektakularnimi razgledi, zaradi nadmorske višine pa so temperature, tudi poleti, večinoma znosne. Cene: Počutil sem se kot Rckefeller… Ni nama bilo treba iskati najcenejših variant. Šotore lahko pustite doma. Nastanitve: Najdejo te same. Če kdo želi konkretne naslove, naj me pocuka. O poti dol in nazaj nima smisla izgubljati besed. Dol jadranska magistrala nazaj grede pa sva si ogledala nekaj točk po Bosni, ki si jih v preteklosti nisva uspela. Ampak to je bilo pač mimogrede po poti, ki je nuja, da prideš dol. Na trenutke sem si želel, da bi me ena velika roka prijela skupaj z motorjem in mojo drago, ter me prestavila dol... Skratka nepozaben teden, prevoženih slabih 2600km in obljuba, da se še vrneva in prekrižariva predele, ki jih tokrat nisva uspela. In tega je še veliko... Da ne bo preveč suhoparno pa kljub vsemu še par slik...

Tudi 3M zmore do Krekovš in nato "po drugi strani nazaj v dolino" ... Prvo "križišče" desno, na Krekovšah levo, po ugotovljeni napaki nazaj do Krekovš in nato levo, oziroma desno pred tem, in v Idrijski Beli zopet desno. 36 prevoženih km in od tega vsaj 5 km "gorskih za krepitev nožnih mišic" zaradi "vstavitve kolenske proteze", ko bi iz Valdoltre prispelo "vabilo" ...

Od doma do Jelšan (do Lahatca po AC). Naprej po Jadranki do Karlobaga. Okoli Senja je tako pihalo, da sem se držal balance še na ravnini, kaj šele na ovinkih. Čofčof v vodo. Nazaj grede kosilo v Crikvenici, pa na Starod in Kozino. Pred Senožečami me kot snete skire prehitita KTM 1190 in GSA..Ja tista dva..vsem znana. Sem moral v Senožečah takoj dat za pijačo. ( no, v to me je prisilila ploha). Torej 660 km vse skupaj. Pravzaprav bi danes moral doma polagati ploščice...sem pa položil kakšnih 300 ovinkov. Bolje...vsekakor.

še nekaj za v gmajno. Husky 450te

Deset listni karnet pomeni deset vstopov ter izstopov iz določene države, saj je na enem listu tako obrazec za vstop kakor za izstop. Moraš pa vedno imeti oba žiga, saj v kolikor izstopnega nimaš, naj bi izdajatelju karneta plačal dvojno ceno vrednosti vozila (če se ne motim) saj smatrajo, da si ga ilegalno prodal - velja za Slovenijo. Kar se pa stroškov tiče... razlika je med enotedenskim, enomesečnim ali pa enoletnim potovanjem. Vsekakor pa glej, da boš vedno imel v žepu zadosti denarja, da lahko od koderkoli spraviš domov sebe ter motor.

Še nekaj "umazanih" besed s poti. V nadaljevanju pisanja o mojih dogodivščinah na poti po centralni Aziji mogoče ena zanimivost, za katero nisem vedel in me je presenetila. Sicer se tiče tranzita a vseeno. Pri prehodu iz Belorusije v Rusijo sem se skozi mejo peljal kot, da sem na »meji v Šentilju« ("odprta meja", nobenega ustavljanja in preverjanja dokumentov). Seveda je bilo na vseh ostalih mejnih prehodih v azijskih koncih precej drugače. Papirologija in včasih podroben pregled vsebine kovčkov je zahteval od cca. 20 min do 1,5 ure. Če odmislim (na dveh mejah) mlada »vojačka«, ki jima je uniforma napihnila ego do onemoglosti, so vsi drugi »mejni organi« bili korektni in nimam pripomb. Kot tujca so me pogosto »vzeli v delo« pred »domačini«. Kot je videno na nekaterih objavljenih slikah je bilo na poti po Aziji ogromno makadama. Prvič sem res pravo »prašnost« makadama okusil od Beyneu-a do UZ meje. Ker je veter pihal v napačno smer so me vsi nasproti vozeči avtomobili, predvsem pa tovornjaki, spremenili v »mlinarja«. Zato sem se pred KZ-UZ mejo raje malo »pretepel«, da sem »belo barvo« motoristične obleke vsaj za silo spremenil nazaj v originalno. Na vseh ostalih makadamskih cestah po Aziji sem imel v glavnem srečo, da je veter pihal v pravo smer oz. se ni tako močno prašilo. Glede »umazanosti« oblačila in motorja - takšne ali drugačne - še to. Polovico Belorusije (močno) in del Kirgistana me je pral dež. Nekaj malega še iz Vladikavkaza proti Mtčketi v Gruziji in malenkost v Turčiji. Glavnina potovanja je na mojo srečo minila v lepem vremenu. Mogoče še ta »umazana« prigoda. Pri izhodu iz tunela Anzob TJ sem bil ves objokan. Ne samo zato, ker sva z motorjem izgledala kot »dimnikarja«. V tunelu, ki je dolg 5 km, je polno lukenj v katerih stoji umazana sajasta voda, posledica tovornjakov in strojev, ki še vedno delajo v tunelu (tunel bi naj bil uradno zaključen v letu 2015). Smoga v tunelu je toliko, da je vidljivost v njem samo nekaj metrov. Zato sem raje vozil tesno za avtomobilom pred sabo. Ko se mi je enkrat oddalji za cca. 5m ga skoraj nisem več videl. Občasno se je kolona ustavila in ko sem dal noge s stopalke je čevelj pogosto končal tudi do 20 cm globoki črni sajasti brozgi. Po dobrem kilometrov vožnje v tunelu so me oči že močno pekle in začnejo mi teči solze. Podkapo sem potegnil čez nos za bolj »zdravo« dihanje. Anzob tunel ne imenujejo zaman »tunel smrti«. Na YouTube je ogromno posnetkov, a le malo tistih z res »hudimi« posnetki nevarne notranjosti. Verjemite, zaj***no ga je prevozit ! Želel sem ga prevozit, prevozil sem ga, a ne želim ga več prevozit ! Enkrat je bilo čisto dovolj. Ali pa sem imel »le srečo«, da sem ga prevozil v njegovem najhujšem stanju ?! Nekaj težav z vožnjo sem imel tudi na vožnji preko peščenih nanosov na cestah (predvsem Pamir HW) in na 2-3 prečkanjih hudourniških rek. Na enem od prečenj rek sem celo obstal na gramoznem nanosu sredi reke. V trenutku je pritekla čez reko deklica, ki mi je hotela pomagati iz reke. Takoj mi je predlagala naj snamem kovčke in z njenim potiskanjem poizkusim izvleči motor. Seveda sem bil trmast in sem se sam z nekajkratnimi poizkusi speljevanja le uspel izvleči in pripeljati motor na obalo. V zahvalo za ponujeno pomoč sem ji dal »svojo« nalepko. Sijaj v njenih očeh mi je dal vedeti, da je bila »nagrade« neizmerno vesela in zadovoljna. Nasploh so bili otroci na celotni poti izredno prisrčni. Takoj, ko so slišali motor so pritekli ob cesto in mi mahali ali pa mi celo nastavljati roke v pozdrav »give me 5«. Posebnost so bile nekatere punce, ki so imele »Fredi« obrvi. :fredy: Ne smem pozabiti še na številne pse, ki so me bili prav tako »neizmerno veseli«, saj so skoraj vsi tekali za mano. Nekateri so le za las ušli, da jih niso povozili nasproti vozeči avtomobili saj so pritekli na cesto ne glede na promet. Na srečo, kolikor sem lahko videl v ogledalih, se je za njih vse srečno končalo. Na poti sem srečal precej kolesarjev. Le-ti so pravi »junaki«, saj se borijo s kilometri in slabimi cestami. Pogosto pa še z vetrom v prsi. Na Pamir HW sem od enega od njih (Anglež) izvedel, da je videl pred dnevi 2 slovenska motorista. Ker ljudje radi zamenjujejo Slovaško in Slovenijo temu nisem dajal posebnega pomena. Za @bostjany-a in @long-a sem vedel, da sta še nekje v Iranu oz. Pakistanu zato sem na kolesarjevo novico pozabil. A glej ga zlomka. Pri tankanju v Zhosaly-ju KZ mi na črpalki zopet povejo, da sta prejšnji dan tukaj tankala dva Slovenca na motorjih. OK si mislim, spet zamenjava Slovaki, Slovenci oz. kaj podobnega . A novica o Slovencih se še isti dan v bližini Baikonurja ponovi. Tokrat mi dva Čeha, ki sta šla proti Mongoliji povesta, da sta prejšnji dan v Aralu videla AfricoTwin s SLO registracijo (ne SK ampak res SLO). Žal zvečer in naslednja dva dni kolikor sem se mudil v Aralu ne duha, ne sluha o Slovencu. Žal. Tako ostane število motoristov, ki sem jih srečal na potovanju pri številu 6 (Švicar + Norvežan, Anglež + Belgijec na Pamir HW in dva Čeha pri Baikonurju). No, pozabil sem še na tri Nemce, s katerimi sem se srečal v Turčiji in so se vračali z Gruzijske ture. Na Pamir HW sem srečal še belgijski par, ki se jima je pokvari terenec na katerem sta imela vgrajeno bivalno enoto. Le-to sem že od daleč opazil na cesti, kjer sta jo odmontirala, avto pa poslala lokalnemu mojstru v popravilo pokvarjene sklopke. Toliko o srečanjih z drugimi popotniki na moji poti. (ob priliki še kakšna prigoda s poti)

Trobente so koncane :-D

Tale sodi v zapor. Ko sem bil star kakšnih 10let, sem v živo videl, kaj se zgodi, če motor pripelje na prehod za pešce s takšno hitrostjo, sredi njega pa človek. Možakarja je takrat v Levcu razcefralo na pol, motorist je umrl v bolnišnici, hčerka je pa gledala atija ko je šel preko ceste in ga je en takle divjak umoril. V tem videu je v enem kadru prehod in hitrost 172km/h.

Na "šihtu" mi močno pade sladkor, zato iz prestolnice hitro na Bled po kremšnite in nazaj na delo. :grim

Kdor ma take prjatle.... sovražnikov sploh ne rabi pa mopeda tut ne...za vtise

Počk z Pikom, Kmetom, Ihr in OnTheBike. Pik hvala za pijačo.

Poglej kako je s temi kredibilnimi viri pri nas,če pogledamo samo zadevo Patria. Ogromno kredibilnih virov in dokumentov, tako iz Finske, kot tudi iz Avstrije je pričalo o tem. Pa je vse to, v naši prekrasni Slovenijaniji, možno gladko ignorirati... Pa poglej si npr. glavnega jurišnika rkc, Štuheca, kako gladko ignorira celo papeževa navodila... Pri nas ni nobenih pravil. Tisti, ki je bolj pokvarjen, samovšečen in trobentaški si jih enostavno prikroji po svoje... Glede diagnoze "paranoidna shizofrenija". Slučajno imam nekaj znancev, ki delajo v določenih službah v državni administraciji, In so iz levih in desnih polov. In ti ljudje so v vseh teh letih marsikaj videli. In tudi izvedo, kam je nek šofer kdaj odpeljal kakega pacienta na visokem položaju. Ti uradniki si marsikaj povedo, ker jim ni vseeno kaj se dogaja z našo domovino. Seveda ne pričakuj, da bodo to objavljali na svojih fejsbuk profilih. Tudi če jaz ne bi razpolagal s temi "dodatnimi" informacijami, mi je njegova diagnoza precej jasna iz njegovih dolgoletnih dejanj... Ni problem, da je Veliki Vodja psihični bolnik. Problem je, da je cela Slovenija že vsaj 15 let talec njegovih bolanosti...

Ce ni dezja je tale cesta boljsa kot golica! In me na tej cesti ostavi samo Lav!

Kdaj je normalno da sveti rdeča lučka: - to je kontorla delovanja ABS senzorja oz zavor, ko motor zalaufaš posveti in gori, dokler senzor ne zazna vrtenja zobatega kolesa na platišču. Če je vse OK po parih metrih ugasne in ostane ugasnjena do naslednjega vžiga. Če gori tudi med vožnjo oz. ko se ustaviš in daš menjalnik v prosti tek, potem nekaj ni OK - rumena lučka oz trikotnik je opozorilna lučka. Vedno ko ti motocikel želi sporočiti vnaprej programirano napako oz. težavo se pojavi ta lučka ki utripa, NA LCD-ju pa je še opis težave. Teh opisov je seveda več: vklopljena rezerva goriva, pregorela žarnica...

http://www.liveleak.com/view?i=55a_1405358854

Nekaj je govora fazer vs xj6: sedajle bo kdo komentiral, da sem pač zaplankan in zadnjih več kot 15 let ne vidim čez plot od Yamahe, ko bom napisal, da sem imel vse Fazerje 600 (s poloklepom) , ampak tako je pač naneslo (zaupam tehniki, servisov je dovolj, itd ... ) - in ker je sedaj v garaži še xj6 n lahko če malo pobrskam po spominu naredim neko primerjavo FZ 6 Fazer S2 vs xj 6 n: FZ je za pol številke večji motor in to pride prav predvsem ob vožnji s sopotnico - je pač več prostora. Agregat xj 6 je derivat od močnejše FZ 6: spremenili so odmične gredi in še cel kup stvari, da so ga malo priprli v moči in krivuljo navora popeglali ... Je pa kot že napisano xj 6 pravi multipraktik in zelo nezahteven za vožnjo in nikoli prežejen bencina.

Zvok je primerljiv s helikopterjem, videz pa s pristajalno ploščadjo.

OK. Tu je nekaj stavkov o moji poti po centralni Aziji: Pamir. Beseda ob kateri sem že nekaj let čutil nekaj posebnega. Ko sem videl še lepe fotografije pokrajine s tistega konca sveta seveda ne preseneča, da je kdaj »kakšna kaplja sline« končala na tipkovnici. Zato je nekega davnega dne padla odločitev. Grem, da v živo pogledat kako je v resnici v Pamirju. Sledilo je intenzivno zbiranje informacij. Pri zadnjih svežih informacijah mi je pomagal @rrrr, ki »sem ga lani poslal« na podobno pot. Sicer sta z »Julči« ubrala obratno smer kot sem si jo začrtal, a nič ne de. Informacije so bile koristne in uporabne (najmanj eno bi lahko popravil - na boljše). S pridobivanjem viz sem pričel že v marcu. Najprej Uzbekistansko za katero sem potreboval tudi povabilno pismo. Le-to in sam postopek prepustim Aleni pri STANtours. Konec marca odhitim na Dunaj po Uzbekistansko. Isti dan si na Dunaju uredim tudi Tajikistansko vizo in »Pamirsko dovoljenje«. V Zagrebu si uredim Kazahstansko vizo. Po pridobitvi Ruske vize v Ljubljani se odločim, da bom v Rusijo vstopil preko Belorusije, saj so razmere v Ukrajini postajale vse bolj nestabilne. Torej še ena viza več, ki je »požrla« malo živcev. S pomočjo kurirske službe UPS (Ester) mi ni potrebno iti v Budimpešto saj vse uredim po »pošti«. Tako, zadnja viza »prispe« v ponedeljek in v soboto lahko končno odpeljem »mojemu« Pamirju naproti. Za tokratno potovanje imam na voljo mesec dni časa. Zato je moj načrt »turističnih ogledov« zmanjšan le na nekatere znamenitosti. To so: v Rusiji-tranzit, Volgograd, spomenik »Domovina kliče« in šola v Beslanu. Na poti po Aziji pa: Hiva, Buhara (pogojno) in Samarkand v Uzbekistanu. Anzob tunel, Pamir HW s prelazom Ak Baital (4655 m/m - drugi najvišji na svetu) v Tajikistanu. V Kirgistanu nisem načrtoval postankov za oglede znanih lokacij. V Kazahstanu je bil planiran ogled Arala in ostankov ribiških ladij. Tudi nočitev v »hotelu z milijardo zvezdic« v stepi je bil na spisku želja. In ta želja se mi je celo dvakrat uresničila. Celotna pot je uspela. A brez »težav« seveda ni šlo. Popolnoma »sem se držal« pregovora:«Slab začetek, dober konec«. Ko sem odpeljal od doma mi je že po treh kilometrih ugasnil Garmin. (GPS z naloženimi OSM kartami, mi je izredno olajšal potovanje po Aziji - priporočam). Ponovno ga prižgem in "gospodična" v Garminu je zopet spregovorila. Z Garminom nekaj nadaljnih dni ni bilo več težav. Popoldne prvega dne – nekje na Češkem – zavoham bencin. Pogled proti nogam mi pokaže vzrok za ta vonj. Na levi strani bencinska cev na filtru ni več trdno spojena s filtrom in bencin rahlo teče po uplinjaču in moji nogi. Problem rešim z zamenjavo bencinske cevi brez uporabe filtra. Enak problem se pojavi čez tri dni na desni strani (2 mesecama pred potovanjem sem zamenjal obe bencinski cevi in filtra z namenom, da na potovanju nebi šlo kaj narobe ). Po nekaj dneh na poti naenkrat opazim, da mi na Garminu manjka en gumb. Zvečer rešim tudi ta problem s kosem gume in lepilnim trakom. Ker sem že ravno pri Garminu. Enkrat mi ga nikakor ni uspelo prižgati. Rešitev je bila v odstranitvi baterije za nekaj sekund in »oživel« je za ves ostali del potovanja. Vrnimo se še na motor, ki je pri svojih 25. "pomladih" in prevoženih dobrih 180k km zdržal pot brez večjih težav. Odpovedala je le kontrolka za dolgo luč in en dan ga je malo biksala tudi kontrolka za nevtralni položaj menjalnika. Verjetno samo slab stik zaradi številnih »stresenih« kilometrov. Zaradi pričakovanih stresenih kilometrov sem pri Amortizer d.o.o. (Marko) dal servisirati Ohlins amortizer, ki je bil, poleg prednjih vilic, verjetno najbolj obremenjeni del na motorju. Streseni kilometri na Pamir HW so pravtako povzročili, da je na desni strani počil nosilec kovčka. Le-tega smo z varjenjem uspešno popravili v Murgabu. In še ena motorska »težava«. Pri Aralu sem na poti do zarjavele ribiške ladje izgubil zadnji levi smernik. Na poti nazaj pa se mi je zlomil še desni. Ta me je na srečo vsaj »počakal« na žicah, ko sem pripeljal nazaj do hotela v Aralu (zavijanje v levo sem v nadaljevanju poti dodatno nakazoval z roko - kot v dobrih starih časih , desnega pa sem improvizirano pritrdil nazaj). Od "težav" na potovanju lahko še omenim izgubo podkape v Uzbekistanu in ledvičnega pasa po prehodu meje v Kirgistan. No, tudi zadrga na tank torbi je zadnji 10 dni potovanja "imela dovolj" neprestanega odpiranja in zapiranja in sem zato potreboval malo več časa za njeno dobro zaprtje (predel za fotoaparat). To je to, kar se tiče tehničnih težav na poti dolgi dobrih 16k kilometrov. Z mano ni bilo nekih težav, če odmislim malo »obrabljeno« zadnjo plat (pač posledica 10-11 ur »dnevnega dela« na sedežu), večerno utrujenost in žejo, ki me je spremljala v Kazahstanu in delno v Uzbekistanu (temperature od 37-40 st. Celzija). Toliko o težavah na poti. (nekaj nadaljnih stavkov sledi ob priliki . . )

ima kdo nacine kako uciti to zver ?

o tem je blo pa že veliko povedanega. Seveda lahko, zakonsko in praktično. Pametno je pa imeti spredaj mehkejšo ali vsaj enako.

Si bom odgovoril kar sam: čelada Shoei GT Air je zelo dobra čelada. Odlično izdelana, iz zelo dobrih materijalov, na mojem motorju mnogo tišja, kot konkurenčne čelade. Malček me moti le barva vgrajenega sončnega vezirčka, a se bom navadil. Torej: s čelado Shoei GT Air sem izjemno zadovoljen.

Mal nerodno sem se izrazil.... Če dam zdej dlani na uteži, mi sede... točno toliko širšo balanco bi imel

hehe :grim sem cel popoldan šibala po opravkih, tako da me je bilo povsod dost

Čakam Pika :glare:

če slučajno kupuješ išči naprej

Po predolgem odločanju sem pristal na prvotni ideji:

Hvala @Whiskey za »razsvetljitev« znanja. Očitno sem malo "pomešal" prelaz Ak Baital na cesti M41 in M41 kot drugo najvišjo mednarodno cesto na svetu - površenpress :naughty: Je pa zanimivo, da nisem edini, ki širim "krivo vero" glede Ak Baitala: "Kara-kul is the highest lake in Tajikistan at 3960m. We cross the second highest pass in the world, Akbaital at 4655m, and en route stop at the first Russian fort dating back to 1873. Before the Russians came, this place was a caravanserai on the silk road. We have lunch in Kara-kul, then explore the village, and walk along the lake with views of peak Lenin. This is our last night in Tajikistan. Overnight in home stay" p.s. ob priliki napišem kakšen stavek o tem, kako sem "osvojil 2. najvišji" prelaz na svetu p.s.p.s. če bom kdaj hotel osvajati najvišje cestne prelaze se bom bolje pripravil - obljubim :grim

v soboto se gre do Mostarja, naslednji dan do Mljeta,potem pa še mal po Durmitorju:P

Gusar ne ! Nisem od nobenega tud od tistih ki jih malikuješ ti ne,vsi so iste barabe!!!

SAm se malenkost rece in imenuje se "Ledavsko" jezero in to je v Krašči-h in bil si pri http://www.ferencovi.si/ sotrpinka pa pogreša skupno fotko s tabo

O kakšni kavciji govorimo? Kavcijo je potrebno plačati v UK in ostalih nekaterih državah, v SLO kolikor vem tega ni..? Ja, ampak ti boš naredil v dveh tednih cca. 6,000km, jaz pa tako razdaljo planiram naredit v enkrat daljšem obdobju.. S stroški se dejansko sploh ne obremenjujem več. Zdaj mi je glavni cilj, da dam na stran kolikor je mogoče, če bo zmanjkalo se bom pa že kasneje ubadal z iskanjem rešitve. Zadnjič sem pogledal Long Way Round, včeraj pa videl še eno grozno novico o otroških vojakih v Afriki in res se močno zamisliš nad današnjim svetom in našo družbo. Grozno je gledati kako se eni otroci naravnost kopajo v denarju, medtem ko drugi živijo v kanalizacijskih jaških, so brez vsake oskrbe in prepuščeni samo sami sebi in ulici. To so vedno bili najšibkejši člen naše družbe in če bodo pomislim v kako smer gre naš socialni razvoj se nam ne piše nič dobrega.. Tako sem tudi dobil idejo, da bi dal dobrodelen pridih moji poti in bi v vsaki obiskani državi po par dni preživel z otroci, ki so pod okriljem Unicefa. Sicer je to zelo obremenjujoče, a po drugi strani veš da boš tem otrokom popestril dan in če lahko karkoli narediš v smeri ozaveščanja javnosti o teh problemih, je to samo pozitivno. Če bo ta ideja dozorela bom vsekakor stopil v stik z našim Unicefom in se poskušal kaj zmenit.

Ewo, vrnil smo se iz sachsenringa res supr dirkališče, večinoma so samo nemci gor Slovencev nism vidu niti enega. Mel smo karte za ciljno ravnino kar je mal smotan ker moraš vs dogajanje spremlat po ekranu, se pa da it na stoječo tribuno na travo nad tisto serijo počasnih ovninkov tm je pa res super za vidt. Šli smo tud mal u paddock in sicer sm si uspeu priborit podpis od Valeta seveda in pa Marqueza pa par ostalih herojev k sm jih sreču oz. skor potegnu dol z motorja za tist košček papirja Sama dirka je bla zanimiv kolkertolk, večinoma samo rumene kapce pa rdeče in ko je Bradl prečkov štart je folk noru, ko so ga pa začel prehtevat pa ni noben vriskou niti uni z rdečimi kapcami niti rumenimi hehe

Sem imel učeri napol delovno nedeljo. S sodnim izvedencem smo delali rekonstrukcijo. Našli mesto prehitevanja, trka in napačne meritve policije. Tudi meriti ne znajo - pri dveh meritvah so se zmotili za 2,1 m !!! Obstaja sum prirejanja ?! Sem pa potem potegnil dalje do Vikija kjer sem srečal Mausa & Co. Upam, da te nazaj ni več pralo. Pri Vikiju sem po dolgem času spet klepetal z Nejcem. Bilo je res fajn. Še slikovni vtis:

Včeraj okoli 140 km. Odhod od doma malo pred tretjo popoldan. Prva postaja kava in vedritev pri Jurmanu (namenoma, da sem se spravil s kavča), nato odločitev, da se gre na krofe strojan. Že pred Trojanami, se mopedu zazdi, da je prevozil dovolj z enim rezervoarjem in zato zahteva pijačo zase. Saj sem mu jo kasneje privoščil na Vranskem, prej sva pa jaz in moja družba popila eno coca colo in pojedla vsak eno polovico krofa in kremšnite. Nato je sledilo prej omenjeno napajanje japonca in vožnja čez Tuhinj do Šenčurja in od tam v Luže na ranč. Po zabavi tam sva se odpravila proti močvirju in prispela tja okoli 22h. Sledila je še pijača in čvek, kar je privedlo do tega, da sem prispel domov zgodaj (okoli enih :grim ). Po vseh prevoženih kilometrih sem izračunal, da je bila povprečna hitrost okoli 14 km/h . Slikal nisem nič, saj vsi veste, kako izgleda kava in kako krofi. LP Robert

ko bos enkrat prisla v bosno se bos zacela v velikem loku izogibat hrvaske!

Današnji ftis .... malo sem kruzal okrog Term na Ptuju, ter se za kratek čas ustavil pri Hotelu Primus, kjer sem naredil par slik. Padlo je 24km, z hitrostjo pa tudi nisem pretiraval. Še sliki .... Kateri je moj? Do mosta, kjer sem zabeležil še grad ... In pa statistika vožnje ...

Po dveh dneh pranja, čudovito. Scarabeo

Ne to je soba od brata, ki je trenutno na morju pa sam oklepe skladiščim v njej

Zdej pa sam se filter za zrak pocakat pa vijake da lahko oklepe skupi sesraufam upam da pride kmalu :-/

Glej v ogledalo zmeraj v avto-šoli učijo. Sam kaj ti pol nuca.... http://www.youtube.com/watch?v=9mLkfy3EVw4&list=UUr578lIR_q6fElmKUGtCmQw&index=20

Še malo Kazahstana ob vračanju . . . Kyzylorda Kyzylorda Baikonur Aral Aral Proti Zhalangash-u Nekoč ribiška barka pri Zhalangash-u Nekoč ribiška barka pri Zhalangash-u Spomin na Aralsko ribiško floto v Aralu. Nekoč pristanišče v Aralu. "Nekoč je bilo" veliko Aralsko morje (slika iz muzeja). "Vožnja" po Aralskem morju. Dolge ravnine so tudi za izkušene nevarne . . . . (se nadaljuje . . . ) p.s. Leteči - za potopis ne vem (lenobapress). Prej bi rekel za kakšno predavanje, a to enkrat oktobra. Seveda bo objavljeno v tej temi. :-))

Vse slike iz Kirgistana (Kirgizije). (se nadaljuje . . )

K 1300 S L 2009 Nc predelav Razen Akrapoviča. Serijsko ima kar veliko opreme tako da sam gasa

Samarkand - Uzbekistan (vse slike) (se nadaljuje . . )

S čeladami znamke Shoei ne moreš zgrešiti - so v samem vrhu kar se kvalitete tiče. Sam imam izkušnje s Shoei XR1100, s Shoei X-Spirit II in s Shoei Neotec (to imam sedaj). Pri čeladi, ki jo omenjaš (Shoei GT Air) ne moreš pogrešiti! Tukaj pa imaš uradni link: http://www.shoei-europe.com/ pa si kaj več preberi o čeladah Shoei. Tudi na you tubu najdeš marsikaj o omenjenih čeladah. LP

"bencinska črpalka na vidiku" - Uzbekistan "tankanje" - Uzbekistan "tankanje" - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan (se nadaljuje . . )

Maš kak podatek al te samo zanima? Sicer se je pa Avtomoto javil danes od tule.

Namesto starega releja(za žmigavce) vgradiš drug (elektronski-avtomobilski) reley cena ca 8-10€ brez nekih prevezav ! ! Nove led žmigavce prikolopiš normalno kot so zdaj priključeni 1 kabel + in en kabel na maso,kupi led žmigavce podobne oblike kakršne imaš zdaj na motorju in ne bo noben kompliciral na tehničnem pregledu !