Dvorana slavnih

Glede na današnje temperature sem se odločil v družbi starega prijatelja zavit raje v klance, kot pa se pajsat v lastnih sokovih nekje ob obali. Tako sem zjutraj zavil najprej na passo Jezersko, nadaljeval na passo Šajda in si spustil tekočino po grlu ob Fakersem morju. Potem je šlo lažje na passo Mokrine, passo Neveja, passo Predel in po drugem postanku v Bovcu še skok na zadnji passo Vršič. Ja, 420 km-jčkov se je nabralo. Proti Jezerski Kočni in Grintavcu Košuta iz avstrijske strani Mokrine čist drugače zgledajo kot s smučkami na rami Z Nevejskega sedla na Kanin Trenta Skoraj že na Vršiču Razgled nazaj v Trento Prisojnik Proti Martuljkovi skupini

Današnji vtisi so fajni, kje sem pa bil, si pa sami poglejte :grim, sem pa 2x prevozu Pavlinkota po 1x pa Jezersko in Korensko sedlo .... nabral pa se je 525km

Kratka "nedeljska furca" čeprav je bila sred tedna. NG - Soriška Planina - Bohinj - Bled (Kremšnita) - Kranjska Gora - Belopeški jezeri - Predel - NG Lep ambient za sprostitev. Sliki sta iz spodnjega jezera - do zgornjega se mi ni ljubilo več Kaj se dogaja na trasi Petrovo Brdo - Soriška Planina? Deluje kot da gradijo nov daljnovod. Kaj znanega okrog tega, razen, da je polno peska in blata/prahu na cesti?

Ogromno voznikov vozi po bankinah. Enostavno bi z zakonom prepovedal dosipavanja peska na desne ovinke!!! Pa naj avtomobilisti kdaj nasekajo kakšno gumo in jih potegne s ceste.

Ze pred sedmo zajahala bavarske zrebce in cez Trojane,Izlake,Hrastnik,Zidani Most,Krsko do Brezic na mssazo.Tacas se je ze tolk segrelo da je blo treba nekam na hladno -cez Bizeljsko,Podcetrtek,Zrece na Roglo na pohorski lonc....palacinke so pa sm tapridni dobil,se prav jz ne .K sva bla glih v teh koncih sva na poti domov skocila se do dr.jakoba pogledat tanov stroj (sorry jaka sm zgleda pa trese k en ogromn vibrator hahaha),ko smo ga zalil je blo treba pa pocas prot domu cez CeljeZalec,Vransko do Domzal....vse skup mal cez 320 km.

lep kuža :grim

Ker je včerajšnja popoldanska nevihta prijetno ohladila današnje jutro, sem svojo včerajšnji "najavo" izvedel kar takoj danes. Slik je nastalo kar 34 in ker mi je prav vsake škoda jih bom poizkusil objaviti vse, če to forum sploh dopušča. Kratek opis moje današnje vožnje bi bil tak: Do Oblakovega vrha je še vedno klanec, od Oblakovega vrha do Dolenje Trebuše ceste še vedno niso asfaltirali, dela na cesti med Dolenjo Trebušo in Stražo (Želinom) so še vedno "v teku", na kavo v Cerkno se nisem odpeljal, ker bi mi potem zmanjkalo mogoče za 3 ali 4 km 3eMove baterije, na smerokaz pred Mokraško vasjo so "nalepili" nov napis ...

Takoj za kopaiščem v Idrijski Beli ... V "Idrskem laufu" ... Pred Krekovši, oziroma "ob priključku" na cesto proti Vojskem ... V Krekovšeh ... Prej sem gledal v "idrijsko specijalko" in videl, da če me ne bi na napačni cesti ustavilo podrto drevje, bi se najbrž pripeljal nekam v Mali Golaki ...

Ko sem šel včeraj po isti poti je bilo na tem ovinku za eno karolo peska. Tud kolotečen ni bilo da bi varno zapeljal čez. Na srečo sem pesek pravi čas opazil in da z nadsprotne smeri ni bilo vozil. Sem se pa takoj vprašal, ker je ta pesek tam že par dni (če se prav spomnim so bankine urejali v sredo), če bo moral kdo prej pasti, da bodo to pometli. Na žalost je morala oseba umreti, da so se spomnili ovinek pomesti in za nekatere nesposobne voznike osebnih vozil so celo postavili znak, da ne morejo več sekati preko bankine in nanašati pesek na vozišče. Žalostno. Zopet pa bo pisalo neprimerna hitrost, kar pa je za motorista že čim se sprednje kolo začne vrteti. Vozniki, ki pa redno sekate preko bankin in nanašate po nepotrebnem pesek na cestišče se pa malo zamislite. Zaradi tega lahko nekdo izgubi življenje. RIP

Utrinki s 4 dnevnega potepanja po Dolomitih: 1. dan: po AC-Gemona-Cavazzo Carnico-Sappada-Misurina-Cortina d'Ampezzo-prelaz Falzarego-prelaz Pordoi-Alba di Canazei (nočitev-hotel Alpe) 2. dan: Alba-prelaz Sella-prelaz Gardena-prelaz delle Erbe-prelaz Carezza-Alba 3. dan: Alba-prelaz San Pellegrino-prelaz Fedaia-Alleghe-Alba 4. dan: Alba-prelaz Fedaia-prelaz Stoluanza-Longarone-Barcis-San Daniele d. Friuli-AC-domov Skratka: 12 prelazov, 892 km, vreme čudovito. Nočitev: Hotel Alpe *** polpenzion 55 eurov (večerja: predjed, glavna jed s prilogo, sladica) V tej ceni je še všeto: garaža za motor, bazen, sauna (infra), izposoja biciklov (na voljo so še masaže, zeliščne in finske saune samo so doplačljive).

No pa sem ga pripeljal tudi jaz domou... 2009 letnik 40.000km od 2. lastnika ki ga je kupil z 1000km. ABS, kovček in 2 stranske torbe, potrjena servisa... bu še kej se najde Edina težava je da vsaketolko zaropota zaganjač oziroma sklopkica od zaganjača, je že naročena nova. Prvi občutki fenomenalni, vožnja ko na kauču napram Zju Jutri čaka temeljito pranje in par stvari za nastavit... Plani: se vozit... ostalo bo sproti po navdihu... :grim Alarem je ostal isti kot na Zju.

Evo pa še jaz dam malo drobtinic iz potepanja po dolomitih... za "gušt"

SAm se malenkost rece in imenuje se "Ledavsko" jezero in to je v Krašči-h in bil si pri http://www.ferencovi.si/ sotrpinka pa pogreša skupno fotko s tabo

pobje, uživajte, izkoristite vsak dani trenutek in spoštuj privilegij motorizma, ne glede na znamko ali vrednost dvokolesa

On je prikriti oboževalec versačeja, dajmo ga vseeno povabit. Duce nas ma rad!

Mat božja vas je blo u hosti

Sej ne bo BMW-jev

Vsaj nekaj nemškega na mojem versysu :grrr

Ne 200+ cm :grim

Bo srečanje

Welcome to the Club...

Od doma do Jelšan (do Lahatca po AC). Naprej po Jadranki do Karlobaga. Okoli Senja je tako pihalo, da sem se držal balance še na ravnini, kaj šele na ovinkih. Čofčof v vodo. Nazaj grede kosilo v Crikvenici, pa na Starod in Kozino. Pred Senožečami me kot snete skire prehitita KTM 1190 in GSA..Ja tista dva..vsem znana. Sem moral v Senožečah takoj dat za pijačo. ( no, v to me je prisilila ploha). Torej 660 km vse skupaj. Pravzaprav bi danes moral doma polagati ploščice...sem pa položil kakšnih 300 ovinkov. Bolje...vsekakor.

Na "šihtu" mi močno pade sladkor, zato iz prestolnice hitro na Bled po kremšnite in nazaj na delo. :grim

Kdor ma take prjatle.... sovražnikov sploh ne rabi pa mopeda tut ne...za vtise

Tudi 3M zmore do Krekovš in nato "po drugi strani nazaj v dolino" ... Prvo "križišče" desno, na Krekovšah levo, po ugotovljeni napaki nazaj do Krekovš in nato levo, oziroma desno pred tem, in v Idrijski Beli zopet desno. 36 prevoženih km in od tega vsaj 5 km "gorskih za krepitev nožnih mišic" zaradi "vstavitve kolenske proteze", ko bi iz Valdoltre prispelo "vabilo" ...

Trobente so koncane :-D

Za prejšnji teden sva imela z mojo drago rezerviran dopust (že 2 meseca) in planirani so bili Dolomiti. Vsak s svojim motorjem. Ker je bila vremenska napoved slaba, sva realizirala plan B: Črna gora. Z enim motorjem. Že dolgo je bila želja prevoziti jadransko magistralo do Ulcinja in prekrižariti Črno goro, pa nekako nikoli ni uspelo. Žal je bilo časa samo en teden, kar je premalo za vse, kar bi človek rad videl (sploh če se dosledno umikaš avtocest) ampak bolje kot nič. Zato je bilo tudi precej naporno, saj si nisva vzela niti dneva za počitek ampak sva bila bolj ali manj v sedlu minimalno 8 ur na dan, večinoma pa bolj 10. Zaradi poti, ki sva jih izbirala, pa sva znala zgolj za dobrih 250km porabiti skoraj 11 ur… Ampak bilo je vredno. Nima smisla pripenjati grmade slik, ker jih je vsepovsod dovolj. Želim pa v parih stavkih strniti vtise. Tole objavo pišem predvsem z namenom, da opogumim vse, ki jih prebiranje te in sorodnih tem, odvrača od poti. Ceste: Ceste v Črni gori so povsem normalne, marsikje boljše kot v Sloveniji (nekatere so prav noro dobre), tudi ogromno ozkih cest po gorah ima izvrsten asfalt. Če se bo nadaljeval trend (pri nas in tam) bojo v Črni gori kmalu boljše. Seveda se v mestih najde spolzek asfalt. Ampak ta je tudi pri nas… Previden velja biti na makadamih, ker le ti po večini potekajo po skalnatem terenu in je precej štrlečih ostrih skal, ki tik tak presekajo gumo. Tudi kakšne opuščene asfaltirane ceste lahko postrežejo z udori, ki jih ne popravljajo in tudi "označeni" so po navadi kvečjemu s kakšno večjo skalo. Avtocest ni, ampak za motoriste je to tako ali tako povsem nepomembno. Promet: V štirih dni se mi je zgodilo manj bedakov, kot na moji normalni poti v službo in nazaj iz Zasavja v Ljubljano. Pravzaprav sem bil prijetno presenečen. Kakšno izsiljevanje doživiš predvsem na obalnih cestah, ki pa je zaradi gneče nujno, če se želiš vključiti v promet. "Žmigavce" uporabljajo bolj dosledno kot pri nas in na divjake praktično nisem naletel. Morda pa sem imel samo srečo… Policije je na cesti precej, ampak bližnjega srečanja z njimi nisem imel, nekaj mi jih je celo prijazno pomahalo. Res da je po cestah, sploh v višjih legah, precej živali, od krav do ovc in oslov. Pač zmanjšaš hitrost, po potrebi ustaviš, da se umaknejo, ali celo ugasneš motor, da ne plašiš ovac, čas pa izkoristiš za klepet s pastirjem. Neprecenljivo. Ljudje: Po doživetem, najboljši na področju naše bivše države. Niti ene slabe izkušnje. Slovenci smo zelo cenjeni in zaželeni. Tako pri turističnih delavcih, kot pri prebivalcih v odmaknjenih krajih. Ogromno jih je služilo vojsko v Sloveniji. Posrečen primer: Na štiripasovni vpadnici v Podgorico z zmernimi 80km/h prehitiva razmajan Renault Express. Naenkrat začne goniti za nama. Pa kaj mu je si misliva. Izkaže se, da je opazil registracijo in nama na vsak način želel zapeljati ob bok in nama s širokim nasmeškom na ustih pomahati… Malenkost, ki ti polepša dan. Pokrajina: Obalo so žal uničili, saj ogromni hoteli rastejo tik ob obali in ko bodo vse to napolnili, na plažah sploh ne bo več prostora. Gorata notranjost pa je naravnost čudovita, s spektakularnimi razgledi, zaradi nadmorske višine pa so temperature, tudi poleti, večinoma znosne. Cene: Počutil sem se kot Rckefeller… Ni nama bilo treba iskati najcenejših variant. Šotore lahko pustite doma. Nastanitve: Najdejo te same. Če kdo želi konkretne naslove, naj me pocuka. O poti dol in nazaj nima smisla izgubljati besed. Dol jadranska magistrala nazaj grede pa sva si ogledala nekaj točk po Bosni, ki si jih v preteklosti nisva uspela. Ampak to je bilo pač mimogrede po poti, ki je nuja, da prideš dol. Na trenutke sem si želel, da bi me ena velika roka prijela skupaj z motorjem in mojo drago, ter me prestavila dol... Skratka nepozaben teden, prevoženih slabih 2600km in obljuba, da se še vrneva in prekrižariva predele, ki jih tokrat nisva uspela. In tega je še veliko... Da ne bo preveč suhoparno pa kljub vsemu še par slik...

OK. Tu je nekaj stavkov o moji poti po centralni Aziji: Pamir. Beseda ob kateri sem že nekaj let čutil nekaj posebnega. Ko sem videl še lepe fotografije pokrajine s tistega konca sveta seveda ne preseneča, da je kdaj »kakšna kaplja sline« končala na tipkovnici. Zato je nekega davnega dne padla odločitev. Grem, da v živo pogledat kako je v resnici v Pamirju. Sledilo je intenzivno zbiranje informacij. Pri zadnjih svežih informacijah mi je pomagal @rrrr, ki »sem ga lani poslal« na podobno pot. Sicer sta z »Julči« ubrala obratno smer kot sem si jo začrtal, a nič ne de. Informacije so bile koristne in uporabne (najmanj eno bi lahko popravil - na boljše). S pridobivanjem viz sem pričel že v marcu. Najprej Uzbekistansko za katero sem potreboval tudi povabilno pismo. Le-to in sam postopek prepustim Aleni pri STANtours. Konec marca odhitim na Dunaj po Uzbekistansko. Isti dan si na Dunaju uredim tudi Tajikistansko vizo in »Pamirsko dovoljenje«. V Zagrebu si uredim Kazahstansko vizo. Po pridobitvi Ruske vize v Ljubljani se odločim, da bom v Rusijo vstopil preko Belorusije, saj so razmere v Ukrajini postajale vse bolj nestabilne. Torej še ena viza več, ki je »požrla« malo živcev. S pomočjo kurirske službe UPS (Ester) mi ni potrebno iti v Budimpešto saj vse uredim po »pošti«. Tako, zadnja viza »prispe« v ponedeljek in v soboto lahko končno odpeljem »mojemu« Pamirju naproti. Za tokratno potovanje imam na voljo mesec dni časa. Zato je moj načrt »turističnih ogledov« zmanjšan le na nekatere znamenitosti. To so: v Rusiji-tranzit, Volgograd, spomenik »Domovina kliče« in šola v Beslanu. Na poti po Aziji pa: Hiva, Buhara (pogojno) in Samarkand v Uzbekistanu. Anzob tunel, Pamir HW s prelazom Ak Baital (4655 m/m - drugi najvišji na svetu) v Tajikistanu. V Kirgistanu nisem načrtoval postankov za oglede znanih lokacij. V Kazahstanu je bil planiran ogled Arala in ostankov ribiških ladij. Tudi nočitev v »hotelu z milijardo zvezdic« v stepi je bil na spisku želja. In ta želja se mi je celo dvakrat uresničila. Celotna pot je uspela. A brez »težav« seveda ni šlo. Popolnoma »sem se držal« pregovora:«Slab začetek, dober konec«. Ko sem odpeljal od doma mi je že po treh kilometrih ugasnil Garmin. (GPS z naloženimi OSM kartami, mi je izredno olajšal potovanje po Aziji - priporočam). Ponovno ga prižgem in "gospodična" v Garminu je zopet spregovorila. Z Garminom nekaj nadaljnih dni ni bilo več težav. Popoldne prvega dne – nekje na Češkem – zavoham bencin. Pogled proti nogam mi pokaže vzrok za ta vonj. Na levi strani bencinska cev na filtru ni več trdno spojena s filtrom in bencin rahlo teče po uplinjaču in moji nogi. Problem rešim z zamenjavo bencinske cevi brez uporabe filtra. Enak problem se pojavi čez tri dni na desni strani (2 mesecama pred potovanjem sem zamenjal obe bencinski cevi in filtra z namenom, da na potovanju nebi šlo kaj narobe ). Po nekaj dneh na poti naenkrat opazim, da mi na Garminu manjka en gumb. Zvečer rešim tudi ta problem s kosem gume in lepilnim trakom. Ker sem že ravno pri Garminu. Enkrat mi ga nikakor ni uspelo prižgati. Rešitev je bila v odstranitvi baterije za nekaj sekund in »oživel« je za ves ostali del potovanja. Vrnimo se še na motor, ki je pri svojih 25. "pomladih" in prevoženih dobrih 180k km zdržal pot brez večjih težav. Odpovedala je le kontrolka za dolgo luč in en dan ga je malo biksala tudi kontrolka za nevtralni položaj menjalnika. Verjetno samo slab stik zaradi številnih »stresenih« kilometrov. Zaradi pričakovanih stresenih kilometrov sem pri Amortizer d.o.o. (Marko) dal servisirati Ohlins amortizer, ki je bil, poleg prednjih vilic, verjetno najbolj obremenjeni del na motorju. Streseni kilometri na Pamir HW so pravtako povzročili, da je na desni strani počil nosilec kovčka. Le-tega smo z varjenjem uspešno popravili v Murgabu. In še ena motorska »težava«. Pri Aralu sem na poti do zarjavele ribiške ladje izgubil zadnji levi smernik. Na poti nazaj pa se mi je zlomil še desni. Ta me je na srečo vsaj »počakal« na žicah, ko sem pripeljal nazaj do hotela v Aralu (zavijanje v levo sem v nadaljevanju poti dodatno nakazoval z roko - kot v dobrih starih časih , desnega pa sem improvizirano pritrdil nazaj). Od "težav" na potovanju lahko še omenim izgubo podkape v Uzbekistanu in ledvičnega pasa po prehodu meje v Kirgistan. No, tudi zadrga na tank torbi je zadnji 10 dni potovanja "imela dovolj" neprestanega odpiranja in zapiranja in sem zato potreboval malo več časa za njeno dobro zaprtje (predel za fotoaparat). To je to, kar se tiče tehničnih težav na poti dolgi dobrih 16k kilometrov. Z mano ni bilo nekih težav, če odmislim malo »obrabljeno« zadnjo plat (pač posledica 10-11 ur »dnevnega dela« na sedežu), večerno utrujenost in žejo, ki me je spremljala v Kazahstanu in delno v Uzbekistanu (temperature od 37-40 st. Celzija). Toliko o težavah na poti. (nekaj nadaljnih stavkov sledi ob priliki . . )

Še dobr da sem skoz pred njemu vozu pa čepke mel v ušesih. :closedeyes: Tvoja Yamaha se mi je edino to dopadla ker lahko v 6 prestavi pr 8000 obratih akamot spelješ tiste ovinke okol Viktorja. Sej če bi mi pustu jo še za kakih 50 kilometrov bi ti lohka vsaj tiste sramne kocine na robovih gume pobrau

Jast sem jih imeu tudi dva :yes: tako,da KWAK KWAK

Lepo, da smo se vidli. Ja no, je blo treba malo sprobat Edino uha so mi pa skoraj odpadla, ko sem KTM-a peljal. Dober kolega, da je zdržal pot. A je bilo pole konec dneva. Aaaaaaaaaa? Kaj praviš? Dej povej glasneje, nič ne slišim ..... p.s. sem pole ugotovil, zakaj si ti prišel na Yamahi tako hitro do 6-te prestave. Na Yamahi samo takneš in že menja, ne tako kot pri ducatiju. Po moje si menjal kot bi vozil tvojega dučeta, pa je kr za dve menjalo na Yamahi.

a moram ponovit zgornjo objavo no prou .. pa bom KWAK :krneki:

Pa smo sli to soboto mal na primorsk pogledat. V bistvu sva bla sam dva. Mal po 7 zjutri je blo treba že štartat, poberem sprot kamerada in se najprej poženeva v Trebnje na OMW kjer tankava mopija in si prvoščiva jutranjo kawo. Ucvreva jo naprej kjer je bil prvi pit stop za cigareto nekje med Logatcem in Idrijo. V Godoviču nato zavijeva na Ajdovščino in koj kmalu prideva na tole razgledno točko, kjer je bilo potrebno tale skuter zvok KTM-a, ob pomoči mojstra Igorja spremeniti v "bombnik" Po čudoviti postrežbi iz domačega kevdra, sva se odrinila pod "štant" gasom :grrr čez cel Kras do Viktorja, kjer je naju pričakal Rudečeyamahar IgorKr ,kateri je naju počastil s kupico kafeta. Beseda je dajala besedo in kar naenkrat me zavesten rudečeyamahar pofehta po enem krogu z mojim Darčkom . Škoda ka nism posliku njegovga k se je vrnu. Zgleda da se je Yamahe že anmal naveliču in bi rad nabavu kakšnga Ducatija . Seveda sem tud jest mal njegovo Yamaho povalu . Sam pol pa ni blo druzga da sva pa še KTM-a sprobala. No po Viktorju pa sva se odpravila v Ankaran v kamp, kjer sva bila ob pomoči kolegovih tet deležna zelo dobrega kosila. Hitr sem vmes nabavu še kopalke in se mal pometel v morje. Ja in na konc ni blo druge kot pa še popotovanje do doma. Trasa je bla spet lepo razgibana in mehanski comp mi je po lepi soboti zabeležu spet dodatne kilometre.

Danes sem imel malo drugačen moto dan, saj sem imel priložnost voziti 2 tuja motorja. Vozil sem enako CBF, kot je moja, vendar z gumami Metzeler Z8 in GIVI vizirjem...o vizirju ne bom zgubljal besed, gume pa so mnogo bolj igrive kot so moje Angel GT kdajkoli bile, motor naredijo še dosti bolj zabaven in vodljiv. Druga posebnost pa je bil BMWjev RT 1150 l. 2001. Hmmm. To z motorjem nima prav dosti skupnega, bolj me je spominjalo na eno malo večjo kosilnico. :-) Udobje, vetrna zašcita odlična. Užitek v voźnji...nekako težko sem dobil stik ali z zrakom ali s cesto. Po tem mojem komentarju lastniku mi je priznal, da po treh mesecih lastništva ga je že prodajal, potem pa privadil. Kljub oblakom mi je postalo vroče, Schuberth C3 pa prvič ni nudila dovolj svežega zraka čez zračnik, zato sem odprl vizir. Razsodba..od njega ne dobim tega, kar jaz pričakijem od motorja in sem se potem zopet zelo srečnega počutil na moji vetrovni, trdi, relativno neposredni CBFki. Malo štorasti so se mi zdeli tudi trije gumbi za smerokaze. Omenjena črna CBFka bo v kratkem naprodaj, ima ABS, 1.lastnik, servisna knjiga, skoraj nove gume, zavorne ploščice, givi maxia kovček, 2008 itd. Jaz sem jo vozil, ker sem šel probat, če je Givi vizir boljši od mojega MRA. Je, ampak minimalno.

Včeraj okoli 140 km. Odhod od doma malo pred tretjo popoldan. Prva postaja kava in vedritev pri Jurmanu (namenoma, da sem se spravil s kavča), nato odločitev, da se gre na krofe strojan. Že pred Trojanami, se mopedu zazdi, da je prevozil dovolj z enim rezervoarjem in zato zahteva pijačo zase. Saj sem mu jo kasneje privoščil na Vranskem, prej sva pa jaz in moja družba popila eno coca colo in pojedla vsak eno polovico krofa in kremšnite. Nato je sledilo prej omenjeno napajanje japonca in vožnja čez Tuhinj do Šenčurja in od tam v Luže na ranč. Po zabavi tam sva se odpravila proti močvirju in prispela tja okoli 22h. Sledila je še pijača in čvek, kar je privedlo do tega, da sem prispel domov zgodaj (okoli enih :grim ). Po vseh prevoženih kilometrih sem izračunal, da je bila povprečna hitrost okoli 14 km/h . Slikal nisem nič, saj vsi veste, kako izgleda kava in kako krofi. LP Robert

Hoj, prvo hvala za pohvalo, se trudim , drugače pa imam pod zadnjim sedežem diktafon (Zoom H2n) na njem pa eno doma narejeno peno, da ni šuma vetra. Potem pa skup sestavim s samimi posnetki. Kamere itak samo piš vetra poberejo, takoj ko se gre več kot 50km/h, če ne še prej. Sam imam rad, da je slišat zvok motorja pri posnetku in mi muzika zraven ne paše (al pa ne sme bit moteča).

Zdej pa sam se filter za zrak pocakat pa vijake da lahko oklepe skupi sesraufam upam da pride kmalu :-/