Dvorana slavnih

Nedelja, dan za odhod domov. V planu je bilo skočit domov čez Dolomite, ampak je vremenska napoved slabo obetala, zato smo se odločili za direkt pot domov. Po stranskih poteh. Na prvem postanku na bencinski postaji,sem opazil da mi na armaturi utripa Hi-Baterry, hiter pogled po meniju ki ga ima Ducatijeva armatura mi je pokazala da mi regulator napetosti ne dela ok. V tistem momentu mi je polnilo akumulator z 15,1 volti, kar je odločno preveč. Zato sem se odločil da ne mislim nabijat kilometrov po stranskih cestah,ampak jo pičim direkt po avtocesti domov, oziroma do kjer bo šlo, saj sem vedel da tole z regulatorjem ne bo ok. Vsako pumpo ob avtocesti sem se ustavil, toliko da sem videl kako mi kaže, in cca 150 kilometrov je bilo ok. Potem pa v Bologni, ustavim pogledam diagnostiko na motorju, in jeba akumulator polni samo še 11,8 volta oziroma ga ne polni sploh več. Po parih telefonskih klicih, asistence in mehanikov, sem se odločil da ne rinem naprej, da ne ostanem kje za cesto, tkaj sem bil vsaj na črpalki, v senci, pa štacuna zraven. No potem pokličem še fante ki so bili v kampu Misano, in predsednik našega kluba Miha najde odlično varianto. Nekaj fantov je bilo dol z kamperji in kombiji ,pridemo pote, dali ti bomo en motor ki dela, tvojga pa naložimo in šibamo proti domu. Super. Čakam na pumpi nekje okoli Bologne Pošiljam navigacijske podatke kje sem obstal Čez dve urci uletijo moji rešitelji :notworthy: Čez 4 urce sem bil že doma z temle strojem, Aprilia Atlantic 500  Nahuj je blo kok je folk čukasto gledal, ko sem jest v ful opremi, v enodelnem kombinezonu, v dirkalnih škornjih, v glavnem v ful opremi za športen motor vozil skuter :lol: Še sam sem se smejal ko je skuter tko letel telih zadnjih 400 km :lol: To je bilo to,slabih 1500 kilometrov ,super zabava, super dogodivščine, super družba, za to se živi WDW 2016 roll on 

Sobota, ta dan smo pa imeli termin za vožnjo po sami pisti, tako da smo zgodaj vstali, pojedli zajtrk, in via Misano. Po opravljeni prijavi nam je Pirelli tehnik napumpal gume, Brebmo tehnik pa pregledal zavore in nalimal en listek na zavorno čeljust da lahko spremljaš koliko se ti segrejejo zavore. Zanimivo  Naša inštruktorca Katy nas je nagovorila v anglešćini: So I must tell you what the flags mean, checkered flag means to stop the session, red is danger and you must stop at the pits, blue means that you are slow so get out of the way :lol: ok lets go :lol: ko se sam spomnem nemških brifingov pred track dayi ko si tam celo uro Italjani pač, na izi pa ne komplicirat  :grrr Po odvoženih pol urce, smo letel nazaj v kamp se preoblečt, saj v usnju ni bilo za biti, vse dni je temperatura sekala čez 30 stopinj :grim Pa spet mal po samem dogodku Scrambler party Od Mausa ninđe so skoz težile okol Tkole sem ga zalagal z Hypermotardom Res nam je bilo težko Tele deklice sem pa za motosvet fante nahecal: Belle signorine, one photo for Motosvet boys Evo  :winkiss: International village Eno so kurl gume Brazilke so kurle nas Jest sm pa kuru ninđe da prefukamo Mausa Pa še skupinska fotka Ducati kluba Slovenije Zvečer smo imeli pa piknik na stezi, kjer so ciljo ravnico oblekli v rdečo preprogo, in na nje so lokalini reševalci iz vode naredili veselico. Žar je laufal na polno, folka za popizdit ogromno, vrhunska zabava, rock and roll  :010 4.dan samo cca 100 kilometrov

2.dan Auf ob 6ih zjutraj, pa takoj kavica na krmi ladje. Ni lepšega kot na izi spit kavico pokadit čik ali dva, pa veš da te čaka 3-4 dni nore moto zabave Po pristanku v Anconi, smo se dogovorili da ne krenemo direkt proti Misanu, ampak naredimo še prej eno furco po okolici Iz Ancone smo štartali proti Fabrianu, od tam do Sassoferata, proti Pergoli kjer smo imel postanek za kofe in tankanje potem pa dalje do Fossombroneja, potem pa smo kmalu priši do cilja kam smo bli namenjeni, v Tavullijo. Jasno, kam se gre pit pa jest v Tavulliji, k Rossiju vendar :yes: Ko so ostali pregledovali jedilnike in se zmišljevali, sem jest še skočil do Rossija na ranč,pogledat če je doma. Ni ga bilo, tko da sem sam malo poslikal njegov dirt track ranč, in se odpeljal nazaj proti piceriji. Tam se je že čakalo na pice :yes: No pol smo še mal stopili v VR46 shop Pa gasa naprej proti kampu Misano. Tokrat nisem bil v hotelu, ampak smo v kampu Misano najeli mobilno hiško, 380eur za 3 nočitve za 4 osebe. Kr v redu vse zgleda, zelo lepo zrihtano, in predvsem čisto. Plus tega si stalno v centru dogajanja, itak so bile vse hiške polne Dukatistov iz celega sveta. Zvečer pa spet mal žar programa v kempu in pa pokušina italjanskih piv  Cca 250 km drugi dan.

No v petek se je pa začelo, zgodaj vstat se naštimat in gasa proti pisti Misano, zdej je to Circuit Marco Simoncelli. Gužva že ob 8,45 Na samem prizorišču pa itak že ludnica, rdečih motorjev celo morje Mal pogledat motorje Avstralka Mary Potem se je del ekipe odločil ostat na pisti, midva z Keiko sva se pa odpeljala proti republiki San Marino Tkole zgleda od daleč grad San Marino Glavni trg Potem pa krajši potep po mestu Na piadinah pr Kubancu Najhujši avto v San Marinu Potem pa nazaj proti kampu Mal se vržt v morje Zvečer smo imeli paradni krog po progi v Misanu, potem pa iz Misana na mestne ulice Riccioneja. 10 tisoč Ducatijev na paradi, noro noro noro :notworthy: :notworthy: :notworthy: Po vožnji v mestu pa zvečer zabava z Jakatom Dežmanom  3.dan cca150 kilometrov

No,5 dnevni vtisi vožnje na Red planet v Misano. Na letošnjo World Ducati Weekend fešto. Štartali smo iz Ljubljane, proti Ilirski Bistrici, cez Reko po magistrali proti Zadru kjer nas je čakal trajekt za nočno plovbo proti Anconi. Fully loaded Na Reki se nam je pridružil Američan Pero ki je najdu naš klub na fejsbuku in nas povprašal če nam se lahko pridruži na poti v Misano. Smo rekli no problem  Magistrala klasika, gužve ni bilo, cesta pa itak čista zmaga Kratek postanek v Senju Pa daljši postanek pri Dinku v Paklenici za ribice :grim Zadar Trajekt za Ancono Naši deluks kavči Spili še par rundic piva na ladji in potem počasi spat :zzz: Ko nas sredi spanca zbudi Keiko ki poplesuje po mizi, haha smo mislil da bomo deležni table dance-a, pa je Keiko samo žarnice odšraufavala iz stropa, ker se jih ni dal ugasnit, pa ji je na polno svetilo v glavo :lol: no potem smo mirno zaspali. Cca 380 km za prvi dan.

Nisem šel okol sveta, smo se pa dva dni fajn meli v okolici =) 19.07.2014 V soboto sem mogu it na Z.jčka :grim iz Kočevja do Dvora, kjer je že teku švic po hrbtu, in to v perforiranem kombinezonu ...Ivančna - Bogenšperk - Litija - Trbovlje - Marija reku, tu nisem bil že celo večnost, je res pasalooooo ...spijemo deževnico v koči in se odpravimo dalje...Rimske toplice - Sevnica - Mokronog - Trebnje - Žužemberk do Korenovih na dobro pizzo :grim . Ekipa da se šika je tak lepo izkoristila sončen dan :grim 260km 20.07.2014 V nedeljo pa Tadej vabi na Kačje ride, tokrat je Z.jko počival, ga je škoda...je že tolikokrat predelal tisto cesto, da sem ga pustil počivat doma =)... Versysu pa nisem pustil dihat :grrr... Na ridah srednja udeležba, vsi na dopustu, razen ŽivNorc je fitnesiral gor in dol :grim Tadej stestiral novo pridobitev....morda na sliki kej ne štima? Pol žmigovca fali 180km Ajd mejte se!

Pamir. Pred mano je zopet ena od revnih vasi. Že od daleč se vidijo hiše, večinoma z ravno streho. Največ med njimi je še vedno le "blatnih", a tu in tam se vidi kakšna, ki je že prebarvana v belo – verjetno apneno barvo – in modro pobarvanimi okni ter vrati. Skoraj vsako od njih, ne glede na "blatno ali barvno fasado", na strehi krasi satelitska antena in obvezna ograja, bolje rečeno "blaten" zid, ki obdaja hišo z dvoriščem vred. Cesta skozi vas je luknjasta, zato vozim počasi. Proti koncu vasi mi z desne strani priteče do ceste majhna punčka. Kot sem že navajen od otrok na tem potovanju mi vsa navdušena hiti mahati v pozdrav. Mogoče ima kakšnih sedem let. Na nogah ima obute ponošene "plastične" sandale. Oblečena je v pisano obleko, ki ji nekako ne "stoji" dobro na drobnem telesu. Očitno je bila nošena že na kakšnem otroškem telesu pred njo. A to ni bistveno. Kar me je prevzelo in se mi je vtisnilo v spomin je njen mili obraz, pogled ter sijaj, ki veje iz njenih rjavo-črnih oči. Le-te obdajajo bujni, skuštrani črni lasje. Verjetno pretiravam v napisanem, a dobil sem občutek, da me gleda kot boga. Pa samo navaden, utrujen, od "ceste" umazan motorist sem bil. Mogoče res prvi ta dan, ki sem se peljal skozi njeno vas, in čisto nič drugega. Dokler nisem videl te punčke – njenega pogleda – nisem ravno verjel v "notranjo lepoto". A to, kar mi je "dala", me je spremljalo preostanek potovanja in še danes, po enem mesecu, niti za malo ni pozabljeno. Mirno lahko dodam, da nisem bil nikakršen bog temveč je ona bila "Angel", ki si ga bom za vedno zapomnil. In to kljub temu, da si nisem vzel časa, da bi jo fotografiral. Ampak, če bi se ustavil, da bi vzel fotoaparat, bi sigurno spremenila svoj "nebeški" pogled. Tako pa sva oba ostala pri le nekaj sekundnem medsebojnem pogledu in mahanjem z rokami v pozdrav. Naslednja "dogodivščina", tokrat z nekaj let starejšo deklico. Pogosto sem si pri iskanju prenočišč pomagal z LP vodičem in Garminom. V LP-tu sem izbral prenočišče, nato sem pogledal ali ga "gospodična" v Garminu pozna. Ob ugodni "povezavi" sem "gospodično" lepo ubogal, da me je pripeljala do izbrane lokacije. A v mestu Oš (KG) se je malo "zapletlo". GPS me pripelje v blokovsko naselje. Malo mi je bilo čudno vse skupaj. Vprašam prvega, pa drugega in še tretjega mimoidočega, kje je Guest House oz. "Gastinica" a nihče ni imel pojma. Vsi so me pošiljali v bližnji (1 km oddaljen) hotel. Grem si pogledat ta hotel, a mi le-ta ne "ustreza" (škrticapress). Še enkrat vzamem LP v roke in natančno preberem kje se nahaja G H Oš. "Gospodična" iz GPS-a me zopet pripelje v bližino blokov, kjer sem že bil. Tokrat se z vprašanjem obrnem na mladenko, kakšnih 12 let bi ji pripisal. Mestna "frajla" si ob mojem vprašanju glede G H, ki naj bi bil v bližini, sname slušalki iz ušes. V lepi angleščini mi pove, da sem prišel prav. Takoj mi je pripravljena iti pokazat kje se G H nahaja. Parkiram motor in skupaj z njo in njenimi mlajšimi prijateljicami odhitimo proti blokom. O madonca, zopet ta blok, pri katerem sem bil že pred pol ure. Pa menda ja ve, kaj sem jo vprašal v moji "strokovni" ruščini in angleščini ? Glej ga zlomka, punca me med debatiranje o mojem potovanju pripelje pred srednji vhod istega bloka, kamor me je pred njo že pripeljala moja GPS "gospodična". Nad vhodnimi vrati v blok zagledam bel listek, velik kakšnih 15 x 10 cm, na katerem piše G. H. OSH. Zahvalim se mladenki za kratko "turistično" vodenje. Punce, hihitajoče odhitijo svojo pot, jaz pa nazaj po motor in kar po peš-potki, kjer me je prej vodila mladenka, zapeljem pred vhodna vrata bloka. Spanje za ta dan je bilo tako urejeno. Da ne bi kdo posumil vame, da sem glede na zgoraj opisani dogodivščini "oni-fil", pa še ena kratka prigoda - tokrat s polnoletno žensko iz skoraj "domačih logov". Pri vrnitvi sem se na Balkanu vračal preko Kosova in Črne gore. Tokrat v glavni vlogi nastopa policistka na kosovski meji. Malo pred mejo me najprej "pozdravi" trop potepuških psov, ki se zadržujejo ob Ukrajinski mirovni enoti OVSE. Na srečo mi ni potrebno obstati pred STOP znakom saj mi policistka pomaha z roko, naj kar pripeljem pred njeno kabino. Tako pse – vsi po vrsti so seveda "čistokrvni siebenfaterhunti" – mine volja, da bi mi sledili in se obrnejo nazaj Ukrajincem, ki se s psi kratkočasijo, medtem ko "čuvajo" Kosovo in njihovo mejo. Pred kom že ? Policistki moram poleg potnega lista pokazati tudi prometno dovoljenje za motor. Ko že drugič ali tretjič pregleda potni list, vse žige in vize v njem, začne pogovor v angleščini o mojem potovanju itd. Ko že mislim, da sva končala začne v računalnik vpisovati osebne podatke iz potnega lista in prometnega dovoljenja. Tu pa nastopi "dogodek". Ko pregleduje in obrača prometno mi ni čisto jasno kaj išče. Nato pa izusti vprašanje za 1 miljon € : "Ali je motor znamke Latkova vas" ? Ker sem mislil, da se šali ali pa nisem dobro razumel njene angleščine ji odgovorim, da ne razumem vprašanja. Ona pa zopet: "Ali je motor znamke Latkova vas" ? S smehom na obrazu ji povem, da je to BMW, Latkova vas pa je domovanje tega BMW-ja. No sedaj tudi njo premaga smeh in se mi začne opravičevati, da se na znamke motorjev pač ne spozna. Potolažim jo, da sva se z njeno nevednostjo vsaj nasmejala in da ni nikoli prepozno, da se nebi naučila znamke motorjev. Za konec tega "dogodka" še to. Policistka ni bila "bjonda" ! :naughty: Naj še kdo reče, da nam ženske (takšne ali drugačne) ne "popestrijo" življenja.

:010 :naughty: Končno dočakal...

Še moja umetnina..

Finito

Bizi, umiram od zadnjega odstavka naprej Greš na WDW, domov prideš z Aprilio skuter HA HA HA HA HA, tole mi je polepšalo dan.

Tole mora biti najdaljši stavek na svetu! :grim

...bravo Bizi, dobri si to spesnil......super je bilo...

In gre clovk mal pocekirat temo ce je kdo kj uporabnega napisal in seveda je tud ta tema ratala kot vse druge polna nevmesnih pripomb "ko je jaci al svab al japonc" kolk je zadeva zanic in oh in sploh,ki motorja seveda od blizu vidl niso kaj sele vozil...pol se pa pejt jaoooo.aja pa nau kdo mislu d je ta motor popoln ker ni tko kt nben drug,ampak je pa treba priznat kt je vecina ze omenla da dobis ful motorja za tak denar. Ps:hyper duke ga trga,cist neuravnovesena zadeva hahaha,brutaln na fertik

A se ni tale tema čisto izrodila?? Meni se zdi, da je namenjena tekočemu, neljubemu in nepotrebnemu dogajanju na cesti (čeprav sem tudi sam dodal "kamenček" v njen barviti mozaik.)

nekaj vtisov od sobote :grim https://www.youtube.com/watch?v=6dGRBmWNeiE

No sam sem bil eden izmed tistih, ki je to opcijo izkoristil. Zakon je ravno prišel v veljavo in sem bil eden prvih, ki je na tak način prišel do izpita. Pri 16ih sicer nisem razmišlajal o drugih pozitivnih učinkih tega, važno mi je bilo, da dobim izpit. In ja, od 16. leta do 18. leta, sem vozil v spremstvu staršev. Danes imam pri 24 letih, "že" 8 let vozniških izkušenj. V obdobju dveh let, ko sem vozil s starši, si v njihovem spremstvu nisem privoščil takih neumonosti, kot bi si jih morda, če bi bil na cesti "sam". Z bolj umirjeno vožnjo (zaradi spremstva staršev) in s tem tudi bolj previdno vožnjo se v takem obobju ravno dovolj privadiš na promet, da ko pri 18 sam sedeš za volan nisi popolnoma zelen za volanom, obenem pa se znebiš tudi strahu, ki ga ima (po mojem mnenju) vsak nov voznik. Zdrav strah seveda ostane, saj je vseeno drugače voziti sam kot v spremstvu. Seveda sem moral pri 18 ponovno opravljati "glavno vožnjo". Pomankljivosti, ki sem jih videl oz. jih vidim sedaj so dve. Prva je (pa ni kriv zakon), da so to leta, ko časa več ne preživljaš s starši. Tako, da je te vožnje v spremstvu premalo. Sam sem imel srečo, da sem bil (ker ne živim ravno v centru mesta) malo odvisen od avtomobila, saj se mi velikokrat ni dalo čakati na avtobus ipd. Z nekaj prilagajanja sem svoje poti uskladil s enim od staršem in tako kar nekaj kilometrov prevozil že v teh dveh letih. Srečo pa sem imel tudi s starši, ki sta mi šla velikokrat na roko. Tako, da je veliko odvisno tudi od staršev (pa ne samo od časa staršev ampak tudi od njihovega načina dojemanja prometa). Druga pomankljivost pa je (glede na razmere v naši državi) cena tega načina opravljanja izpita. Izpit že sam po sebi ni poceni, veliko staršev otrokom ne more plačati izpita, v tem primeru pa so obvezne 2 glavne vožnje (pri 16ih in 18ih) in pred "drugo" glavno vožnjo tudi nekaj ur z inštruktorjem. S tem pa se cena izpita še dvigne. No kljub tem pomankljivostim pa sem pristaš tega. Sam imam pozitivno izkušnjo. Žal pa se o tem premalo govori in premalo ljudi pozna te zadeve. Morda so tudi zaradi tega proti temu sistemu. Pred kratkim sem opravil izpit A kat. in sem se z inštruktorjem pogovarjal tudi o tem. Dejansko ljudje ne poznajo tega načina opravljanja izpita. Sam sem pristaš tega, saj se mi zdi postopno uvajanje novih (bodočih) voznikov v promet dobra ideja. Se pa strinjam, da bi morali uvajanje z različnim načini začeti že prej, v času osnovne šole. Pa morda je v prvih razredih osnovne šole tega še nekaj, morda celo dovolj, vendar je potem po 12-14 letu v šolah kar se tiče tega prepad in dejansko do opravljanja izpita ni nikjer govora o tem. Pa morda se ne bi bilo potrebno toliko posvečati teoriji vožnje (vseeno več kot do sedaj) in praksi (saj ne do samega izpita) ampak predvsem o kulturi vožnje, ki nas velikokrat stane tako kazni kot še česa hujšega ...

Ja pa smo šli mal na sončno vikend turo pa Avstriji. Prvo kot prvo me je že lep cajt vleklo pogledat Pyramidenkogel, ker sem ga zmeraj občudoval v sami izgradnji. Z vrha se namreč odpira prekrasen razgled na Vrbsko jezero z bližnjo in daljno okolico. (Karta stane 11 evrov, ampak se splača vzeti tudi karto za hitri spust iz vrha s toboganom, katera znaša še 4 evre). Gor sem neki gledal njihove prospekte in našel še eno zanimivost, kjer še nism bil- Alpen Wildpark Feld am See. To je neke vrste idilična kmetija z nagačenimi živali skor iz celega sveta, zunaj se pa sprehajajo naše divje živalce. (Cena karte 10 ojrov) In na konc ni blo druge ko še mal na Veliki Klek pogledat (Grossglockner), iz smeri Lienza notr, pa vun na ala Salzburg. Trasa pa turistično razgibana.

Pa sm ga polimal :grim ...,sm ga nahitro pofotkal. Takole je zgledal prej Sedaj pa zgleda takole

Danes v Gorici viden Igor, velik yamahar bil opažen na hondi

MoTo G_P kar se tiče MINIGP motorja je zadeva TOP spet pa je odvisno koliko si pripralvjen plačat ter kakšne dele želiš na motorju! trenutno je moj MINIGP vreden več kot honda.. ps to je drugače motor za otroke do 13leta ampak meni je zadeva zelo všeč še posebaj 2t motorji zato sem kupil samo novo cikslitiko mašino sem si pa sam sestavil 90cc na tem motorju se drugače uporalbjajo 50-70cc mašine kar je več cc imajo že vsi 17col kolesa! na racelandu sem že probal ampak je zadeva premočna tam bi potreboval 50cc uglavnem motorji so naštuderani v nulo pravi motogp dirkalnik zadeva je zelo razvita v it kje se vozijo stari ter mladi

Znucal Gp racerko po cesti v 2k km? Brez načrtnega uničevanja gume? Ne predstavljam si kako bi moral vozit, da bi mi to uspelo. Sploh na motorju kot je Z750.. Razen če bi res vseh 2k km naredil gor pa dol po Kačjih ridah in Rakitni. Kako pa si jo znucal, po robu? po sredini? enakomerno? Endurance je sicer čisto ok.

....matr... če bi bil jest ti, bi jim dal malo po ...ker DOMINE NE MOREŠ ZAMENJAT KAR TAKO za kero koli drugo motorista/ko ...niti prehiteti se jo ne da, sploh če se pelješ za njo.. ... no ja... vsaj meni ne.. ....

Ni res. Denar je. In tudi dovolj ga je. SAMO NE ZA CESTE. In treba bo začet ................ pisat Pisat ............. kazenske ovadbe in odškodninske zahtevke ........................ za škodo, ki nam jo ............ odgovorni za vzdrževanje cest povzročajo na naši lastnini. Za začetek - če je kak pravnik med nami - lahko pogleda malo v zakone in napiše "mušter". Potem pa začnemo. Pri 10 ovadbah in zahtevkih, ne bo NIČ, ko pa se jih nabere par 100 ali 10000, pa se bo že kaj premaknilo. Če ne pri nas, bomo pa državico šli "špecat" v BRUSELJ. Jebiga, če eni lahko - zakaj pa ne bi še MI?

Zato pa je tko, ker je "zlendrova". In hvala qoorcu se je zamenjala!

Tule je "mladenič" napisal par bistvenih zadev. Ampak takih je le za vzorec. Žal. Če se spomnim 80-ih, ko sem še delal izpita za A in B, sem lepo "fotru" v soboto najprej avteka opral, potem pa sva šla na "furo". Pa izpita sploh še nisem imel. Lepo počasi. Tako človek dobi nekaj občutka in predvsem izkušenj. Ko sem imel izpit v žepu, so se družinske fure spremenile v "moje šolanje". Fotr je bil samo še sovoznik. Enako je bilo kakih 25 let kasneje pri obeh mojih "naslednicah". No, pri prvi že prej, ker je delala izpit za skuter pri 16-ih. Veliko sva prevozila skupaj in nikoli, prav nikoli me kasneje NI skrbelo, kaj "mulc" počne na cesti. Vedno je lahko dobila ključe mojega avta in šla kadarkoli - kamorkoli. Ne ena in ne druga "pupa" ( pa ima prva izpit že 11 let, druga pa 7 let ) nista imeli na cesti nobenih ekscesov ali dogodkov, kaj šele nesreče. Se pa je "@drekaču" zapisala tudi misel o ceni - cenah, vozniških izpitov. Ja, mogoče res niso poceni in stanejo, ampak še vedno so prepoceni. Zakaj? Očitno ljudje še vedno NE cenijo tega papirja in vozijo kot BEDAKI, saj vedo, da bodo v primeru izgube vozniške, lahko le to relativno poceni dobili nazaj. Na naših cestah je verjetnost, da te "ujamejo" pri prekršku namreč izredno majhna.

- enakomerno, brez nažiganja v in čez ovinek (vem da lahko vrjameš, da si kljub temu hiter) - eni nimamo pred domačimi vrati rid po katerih se drajsamo

v bistvu je stavkov toliko kot je na koncu klicajev

Se vidmo zopet!

Js sm bil tisti ki je bil tako radodaren :-D 2006 letnik, torej en model za bikerjevo.

Wrong. Point je, da so (bli) bmfli precenjeni. Zdaj pa so Japonci cene dvignli (močan jen) bmflam oa se se vedno ocita precenjenost. Tale pac ni bistveno drazji kot japonci. Je pa v svojem bistvu cist drugacn. In clovek k si kupi metslno rdec cbr o estetiki ne sme govort.

haha, vedno se smejim "kredibilnosti" nekoga, ki se tako trudi prepričati druge (ali morebiti prepričuje sebe?), da je neka zadeva zanič, v tem primeru tale bemfl. seveda na drugi strani trdi, da je popolnoma objektiven in da ni nobenega sovražnega govora (a tip pisal s caps lockom ). pa glej ga šmenta, vozi japonca... važno da so japonci, ki so že ene 5 let enaki razen drugih plastik, tolk bolj kvaliteno narejeni napram bemflu, ki je res višek tehnologije, tako s stališča motorja, kot elektronike. ampak ja, pri motorju je najbolj važno da se plastike zvijajo... demon, smo dojeli da ti tale bemfl pač ne sede, move along, ne rabiš tle do jutri drgnit tega.

FZ1 pa CB1000R pa ne morš primerjat z s1000r. Sem mel oba prva. Še danes se prodajata nova za okol 10k in praktično od leta 2006/2008 nespremenjena kar je prot BMWju drago. Da sta pa u detajle tok bolš narejena kot S1000R pa ne moreš rečt. Drgač pa vsak gleda na stvari po svoje. Pač kupiš kar ti je všeč in tošl zmore.

Tnx za info Se pravi nad 1.38 pride 80€ cel dan (4 izhodi na pisto v času od 9 do 14h in potem prosti trening od 15 do 17h?) Do kdaj pa se je potrebno prijavit in kako je s plačilom (potrebno predplačilo ali kar dol na licu mesta)?

Tudi mi smo se potepal po senčni strani Karavank....

Na drugi strani Pavliča pa takole.

Končno se je vreme uredilo in odpravila sva se na dopust, ki lahko zgleda tudi takole: Prva Honda (VFR) je poslušnost odpovedala v Povilah (nekaj km naprej od Novega Vinodolskega). Ura je bila ravno 'ta prava', da ni bilo nikjer nobene sence. Trajalo je uro in pol, da je bila pripravljena odpeketati naprej. Prišla sva do apartmaja blizu Šibenika. Že naslenji dan naju je vleklo na Pag, pripeljala sva se pa samo kakšnih 50km stran, kjer se je druga Honda (CBF) odločila, da ne gre naprej. Vreme jasno ... brez oblačka, ura 12.00, skratka kot naročeno za sončenje sredi pumpe brez sence. Pa sva se sončila dobro uro, da sva šla lahko naprej. Na Pagu pa nekaj pojest in nazaj do Šibenika. Važno je, da sta naju ranjenca brez težav pripeljala domov. Jutri gresta k pravemu zdravniku, da bosta pripravljena na nove boje. Imava pa zavidanja vredno barvo.

Glede na današnje temperature sem se odločil v družbi starega prijatelja zavit raje v klance, kot pa se pajsat v lastnih sokovih nekje ob obali. Tako sem zjutraj zavil najprej na passo Jezersko, nadaljeval na passo Šajda in si spustil tekočino po grlu ob Fakersem morju. Potem je šlo lažje na passo Mokrine, passo Neveja, passo Predel in po drugem postanku v Bovcu še skok na zadnji passo Vršič. Ja, 420 km-jčkov se je nabralo. Proti Jezerski Kočni in Grintavcu Košuta iz avstrijske strani Mokrine čist drugače zgledajo kot s smučkami na rami Z Nevejskega sedla na Kanin Trenta Skoraj že na Vršiču Razgled nazaj v Trento Prisojnik Proti Martuljkovi skupini

Še nekaj "umazanih" besed s poti. V nadaljevanju pisanja o mojih dogodivščinah na poti po centralni Aziji mogoče ena zanimivost, za katero nisem vedel in me je presenetila. Sicer se tiče tranzita a vseeno. Pri prehodu iz Belorusije v Rusijo sem se skozi mejo peljal kot, da sem na »meji v Šentilju« ("odprta meja", nobenega ustavljanja in preverjanja dokumentov). Seveda je bilo na vseh ostalih mejnih prehodih v azijskih koncih precej drugače. Papirologija in včasih podroben pregled vsebine kovčkov je zahteval od cca. 20 min do 1,5 ure. Če odmislim (na dveh mejah) mlada »vojačka«, ki jima je uniforma napihnila ego do onemoglosti, so vsi drugi »mejni organi« bili korektni in nimam pripomb. Kot tujca so me pogosto »vzeli v delo« pred »domačini«. Kot je videno na nekaterih objavljenih slikah je bilo na poti po Aziji ogromno makadama. Prvič sem res pravo »prašnost« makadama okusil od Beyneu-a do UZ meje. Ker je veter pihal v napačno smer so me vsi nasproti vozeči avtomobili, predvsem pa tovornjaki, spremenili v »mlinarja«. Zato sem se pred KZ-UZ mejo raje malo »pretepel«, da sem »belo barvo« motoristične obleke vsaj za silo spremenil nazaj v originalno. Na vseh ostalih makadamskih cestah po Aziji sem imel v glavnem srečo, da je veter pihal v pravo smer oz. se ni tako močno prašilo. Glede »umazanosti« oblačila in motorja - takšne ali drugačne - še to. Polovico Belorusije (močno) in del Kirgistana me je pral dež. Nekaj malega še iz Vladikavkaza proti Mtčketi v Gruziji in malenkost v Turčiji. Glavnina potovanja je na mojo srečo minila v lepem vremenu. Mogoče še ta »umazana« prigoda. Pri izhodu iz tunela Anzob TJ sem bil ves objokan. Ne samo zato, ker sva z motorjem izgledala kot »dimnikarja«. V tunelu, ki je dolg 5 km, je polno lukenj v katerih stoji umazana sajasta voda, posledica tovornjakov in strojev, ki še vedno delajo v tunelu (tunel bi naj bil uradno zaključen v letu 2015). Smoga v tunelu je toliko, da je vidljivost v njem samo nekaj metrov. Zato sem raje vozil tesno za avtomobilom pred sabo. Ko se mi je enkrat oddalji za cca. 5m ga skoraj nisem več videl. Občasno se je kolona ustavila in ko sem dal noge s stopalke je čevelj pogosto končal tudi do 20 cm globoki črni sajasti brozgi. Po dobrem kilometrov vožnje v tunelu so me oči že močno pekle in začnejo mi teči solze. Podkapo sem potegnil čez nos za bolj »zdravo« dihanje. Anzob tunel ne imenujejo zaman »tunel smrti«. Na YouTube je ogromno posnetkov, a le malo tistih z res »hudimi« posnetki nevarne notranjosti. Verjemite, zaj***no ga je prevozit ! Želel sem ga prevozit, prevozil sem ga, a ne želim ga več prevozit ! Enkrat je bilo čisto dovolj. Ali pa sem imel »le srečo«, da sem ga prevozil v njegovem najhujšem stanju ?! Nekaj težav z vožnjo sem imel tudi na vožnji preko peščenih nanosov na cestah (predvsem Pamir HW) in na 2-3 prečkanjih hudourniških rek. Na enem od prečenj rek sem celo obstal na gramoznem nanosu sredi reke. V trenutku je pritekla čez reko deklica, ki mi je hotela pomagati iz reke. Takoj mi je predlagala naj snamem kovčke in z njenim potiskanjem poizkusim izvleči motor. Seveda sem bil trmast in sem se sam z nekajkratnimi poizkusi speljevanja le uspel izvleči in pripeljati motor na obalo. V zahvalo za ponujeno pomoč sem ji dal »svojo« nalepko. Sijaj v njenih očeh mi je dal vedeti, da je bila »nagrade« neizmerno vesela in zadovoljna. Nasploh so bili otroci na celotni poti izredno prisrčni. Takoj, ko so slišali motor so pritekli ob cesto in mi mahali ali pa mi celo nastavljati roke v pozdrav »give me 5«. Posebnost so bile nekatere punce, ki so imele »Fredi« obrvi. :fredy: Ne smem pozabiti še na številne pse, ki so me bili prav tako »neizmerno veseli«, saj so skoraj vsi tekali za mano. Nekateri so le za las ušli, da jih niso povozili nasproti vozeči avtomobili saj so pritekli na cesto ne glede na promet. Na srečo, kolikor sem lahko videl v ogledalih, se je za njih vse srečno končalo. Na poti sem srečal precej kolesarjev. Le-ti so pravi »junaki«, saj se borijo s kilometri in slabimi cestami. Pogosto pa še z vetrom v prsi. Na Pamir HW sem od enega od njih (Anglež) izvedel, da je videl pred dnevi 2 slovenska motorista. Ker ljudje radi zamenjujejo Slovaško in Slovenijo temu nisem dajal posebnega pomena. Za @bostjany-a in @long-a sem vedel, da sta še nekje v Iranu oz. Pakistanu zato sem na kolesarjevo novico pozabil. A glej ga zlomka. Pri tankanju v Zhosaly-ju KZ mi na črpalki zopet povejo, da sta prejšnji dan tukaj tankala dva Slovenca na motorjih. OK si mislim, spet zamenjava Slovaki, Slovenci oz. kaj podobnega . A novica o Slovencih se še isti dan v bližini Baikonurja ponovi. Tokrat mi dva Čeha, ki sta šla proti Mongoliji povesta, da sta prejšnji dan v Aralu videla AfricoTwin s SLO registracijo (ne SK ampak res SLO). Žal zvečer in naslednja dva dni kolikor sem se mudil v Aralu ne duha, ne sluha o Slovencu. Žal. Tako ostane število motoristov, ki sem jih srečal na potovanju pri številu 6 (Švicar + Norvežan, Anglež + Belgijec na Pamir HW in dva Čeha pri Baikonurju). No, pozabil sem še na tri Nemce, s katerimi sem se srečal v Turčiji in so se vračali z Gruzijske ture. Na Pamir HW sem srečal še belgijski par, ki se jima je pokvari terenec na katerem sta imela vgrajeno bivalno enoto. Le-to sem že od daleč opazil na cesti, kjer sta jo odmontirala, avto pa poslala lokalnemu mojstru v popravilo pokvarjene sklopke. Toliko o srečanjih z drugimi popotniki na moji poti. (ob priliki še kakšna prigoda s poti)

še nekaj za v gmajno. Husky 450te

Za prejšnji teden sva imela z mojo drago rezerviran dopust (že 2 meseca) in planirani so bili Dolomiti. Vsak s svojim motorjem. Ker je bila vremenska napoved slaba, sva realizirala plan B: Črna gora. Z enim motorjem. Že dolgo je bila želja prevoziti jadransko magistralo do Ulcinja in prekrižariti Črno goro, pa nekako nikoli ni uspelo. Žal je bilo časa samo en teden, kar je premalo za vse, kar bi človek rad videl (sploh če se dosledno umikaš avtocest) ampak bolje kot nič. Zato je bilo tudi precej naporno, saj si nisva vzela niti dneva za počitek ampak sva bila bolj ali manj v sedlu minimalno 8 ur na dan, večinoma pa bolj 10. Zaradi poti, ki sva jih izbirala, pa sva znala zgolj za dobrih 250km porabiti skoraj 11 ur… Ampak bilo je vredno. Nima smisla pripenjati grmade slik, ker jih je vsepovsod dovolj. Želim pa v parih stavkih strniti vtise. Tole objavo pišem predvsem z namenom, da opogumim vse, ki jih prebiranje te in sorodnih tem, odvrača od poti. Ceste: Ceste v Črni gori so povsem normalne, marsikje boljše kot v Sloveniji (nekatere so prav noro dobre), tudi ogromno ozkih cest po gorah ima izvrsten asfalt. Če se bo nadaljeval trend (pri nas in tam) bojo v Črni gori kmalu boljše. Seveda se v mestih najde spolzek asfalt. Ampak ta je tudi pri nas… Previden velja biti na makadamih, ker le ti po večini potekajo po skalnatem terenu in je precej štrlečih ostrih skal, ki tik tak presekajo gumo. Tudi kakšne opuščene asfaltirane ceste lahko postrežejo z udori, ki jih ne popravljajo in tudi "označeni" so po navadi kvečjemu s kakšno večjo skalo. Avtocest ni, ampak za motoriste je to tako ali tako povsem nepomembno. Promet: V štirih dni se mi je zgodilo manj bedakov, kot na moji normalni poti v službo in nazaj iz Zasavja v Ljubljano. Pravzaprav sem bil prijetno presenečen. Kakšno izsiljevanje doživiš predvsem na obalnih cestah, ki pa je zaradi gneče nujno, če se želiš vključiti v promet. "Žmigavce" uporabljajo bolj dosledno kot pri nas in na divjake praktično nisem naletel. Morda pa sem imel samo srečo… Policije je na cesti precej, ampak bližnjega srečanja z njimi nisem imel, nekaj mi jih je celo prijazno pomahalo. Res da je po cestah, sploh v višjih legah, precej živali, od krav do ovc in oslov. Pač zmanjšaš hitrost, po potrebi ustaviš, da se umaknejo, ali celo ugasneš motor, da ne plašiš ovac, čas pa izkoristiš za klepet s pastirjem. Neprecenljivo. Ljudje: Po doživetem, najboljši na področju naše bivše države. Niti ene slabe izkušnje. Slovenci smo zelo cenjeni in zaželeni. Tako pri turističnih delavcih, kot pri prebivalcih v odmaknjenih krajih. Ogromno jih je služilo vojsko v Sloveniji. Posrečen primer: Na štiripasovni vpadnici v Podgorico z zmernimi 80km/h prehitiva razmajan Renault Express. Naenkrat začne goniti za nama. Pa kaj mu je si misliva. Izkaže se, da je opazil registracijo in nama na vsak način želel zapeljati ob bok in nama s širokim nasmeškom na ustih pomahati… Malenkost, ki ti polepša dan. Pokrajina: Obalo so žal uničili, saj ogromni hoteli rastejo tik ob obali in ko bodo vse to napolnili, na plažah sploh ne bo več prostora. Gorata notranjost pa je naravnost čudovita, s spektakularnimi razgledi, zaradi nadmorske višine pa so temperature, tudi poleti, večinoma znosne. Cene: Počutil sem se kot Rckefeller… Ni nama bilo treba iskati najcenejših variant. Šotore lahko pustite doma. Nastanitve: Najdejo te same. Če kdo želi konkretne naslove, naj me pocuka. O poti dol in nazaj nima smisla izgubljati besed. Dol jadranska magistrala nazaj grede pa sva si ogledala nekaj točk po Bosni, ki si jih v preteklosti nisva uspela. Ampak to je bilo pač mimogrede po poti, ki je nuja, da prideš dol. Na trenutke sem si želel, da bi me ena velika roka prijela skupaj z motorjem in mojo drago, ter me prestavila dol... Skratka nepozaben teden, prevoženih slabih 2600km in obljuba, da se še vrneva in prekrižariva predele, ki jih tokrat nisva uspela. In tega je še veliko... Da ne bo preveč suhoparno pa kljub vsemu še par slik...

Hola, kaj je to zdej?? ko sva se prejšnjo soboto z Lubico vračala z morčka, ob osmih zvečer ni blo nikjer nikogar... WFT?? a je spet Cik-Cak po TV in greste vsi z zajčki spat?? :wacko:

Ampak Drekac je z enim samim stavku povedal, da je pri nas premalo vozniske kulture. Voznisko kolturo pa dobis z ucenjem ze od malih nog. Papez47, ti vse kar si napisal v svojih scera si dal pomen "fatrova vgoja"! Na drzavni ravni je pa "zlendrova vzgoja"!!!

Pri arafatu je treba pazit da je platno čimbolj neprosojno ker belo platno ne služi namenu. Skoz platno lik tko prbija tko da ni o.k.. Tale zelen na fotki ima železno konstrukcijo in sam od sebe stoji kar zadovoljivo tud v normalnem vetru. Zelo pametno če si narediš še eno stransko platno ko je sonce že nižje. Modri paviljoni pa imajo običajno alu konstrukcijo in so veliko šibkejši in lažji. tako ga veter z lahkoto premetava in celo dviga. Ima pa ta tehnika problem .. če ni zadosti pomagačev, (idealno štirje) se ob kaki čudni sili z lahkoto polomi.

Kakšna je situacija za pokal treh narodov to soboto? Je pričakovana kakšna huda gužva na stezi? Koliko je cena za slovence (prosti trening v navadni-počasnejši grupi)?

Žal, to ni rešitev! Eno je teorija, drugo je praksa ..... učenci bi se samo zato, da bi "naredili" predmet se zadevo učili "na pamet", kot se danes učijo pred izpiti. Ko bi pa ga postavil v realno stanje, potem pa ne bi imel pojma, oziroma bi teorijo obvladali v nulo, v praksi bi pogoreli. Isti sistem imamo danes, ko se za potrebe Republiške izpitne komisije učijo in iščejo pole za CPP, potem pa pride v križišče, pa nima pojma kdo ima prednost. Vem primerov iz lastnih izkušenj .... pride iz šole na prakso dipl.ing. elektrotehnike .... ko mu postaviš vprašanje zna vse narisat, ko pa ga postaviš pred dejstvo, da pa naj to praktično izvede pa nima pojma. Za nekatere se bo slišalo nesramno in nespoštljivo, čeprav ni tako mišljeno: glede na naše ceste in znanje CPP, jih ne umre letno ravno dosti na cestah, oziroma nasplošno v prometu. Glede na vse okoliščine bi statistika bila lahko celo hujša, tako da, lahko potrkamo na les. Razumem, da tisti, ki ste zgubili svojce v prometnih nesrečah se ne strinjate. Brez zamere!

Še malo Kazahstana ob vračanju . . . Kyzylorda Kyzylorda Baikonur Aral Aral Proti Zhalangash-u Nekoč ribiška barka pri Zhalangash-u Nekoč ribiška barka pri Zhalangash-u Spomin na Aralsko ribiško floto v Aralu. Nekoč pristanišče v Aralu. "Nekoč je bilo" veliko Aralsko morje (slika iz muzeja). "Vožnja" po Aralskem morju. Dolge ravnine so tudi za izkušene nevarne . . . . (se nadaljuje . . . ) p.s. Leteči - za potopis ne vem (lenobapress). Prej bi rekel za kakšno predavanje, a to enkrat oktobra. Seveda bo objavljeno v tej temi. :-))

SharpNinja...si ze pogruntala s kero prestavo se da najbols skos naselje vozit? ;-)

Ja, in tudi povprečen voznik avta lahko kar hitro pelje in z lahkoto parira (ali pa meša štrene, kakor hočeš) kar solidnemu motoristu. Primerjat takle "real life" in modele z IQ velikosti čevlja za volanom s tem, kaj lahko avto in/ali motor v dobrih rokah naredita na pisti je totalno nesmiselno. V končni fazi, če se čez ene par ovinkov ne izide čisto - kdo potegne krajšo? Ma jaz raje ne bi... se imam sam sebe čisto preveč rad. In zato se čisto strinjam z motoloverjem - pusti kretena naprej.