Dvorana slavnih

Sobota, prizorišče WDW, dirkači (fotke niso najboljše ker so se roke tresle od žuranja prejšnjo noč ) ... Ta nas je čisto zakadil Eden od zanimivih motorjev - baje ga je vozil tip in ne bejba!!! In še zadnji dan - tukaj že brez Bizixxxa postanek na bencinski na poti do Ravenne, kjer smo občudovali tega lepotca ... Povzetek - bilo je lušno - predvsem zaradi super družbe!

Še nekaj foto materiala Prvi dan - čakanje na trajekt v Zadru ... Malo romantike s trajekta ... Dobro jutro v Anconi ... Petek, prvi dan na WDW prizorišču - s tem bi se blo lušno zapeljat po Toskani ... Čez par urc in dveh kafetkih pobeg v višje ležeči San Marino na malo ohladitve ...

Ko bi se spomnil, kaj bi ob vsaki današnji sliki takrat napisal, bi bilo besedila najbrž kar za en cel roman, ker je nastalo toliko slik ... Ker se je eno uro po mojem jutranjem sobnem kolesu in zajtku uresnčila včerajšnja vremenska napoved HMZS, sem si pripravil vse potrebno in se s 3eMom odpeljal na že "splanirano traso". Od doma do križišča na Straži sem še skoraj ves čas vede kje sem, od Straže do Cerkna in naprej do Trebije, mi poleg same ceste tudi kraji ob njej niso bili znani . Opazil sem pa, da se vozim "po trasi" Maratona Franja. "Prostorsko sem se znašel" šele v Žireh ... Google Maps in moj števec na 3eMu sta se ob prihodu domov razlikovala samo za 600 m ...

Hmm...namestitev dodatnih luči, ni vseeno tako enostavna kot bi človek mislil...že, da sem samo našel lokacijo je šlo enega časa...potem me je skrbela kompresija sprednjih vilic...ob prevelikem posedanju, bi se lahko svetilka dotaknila blatnika...ampak to je bla edina praktična izvedba za staro verzijo Versysa...Sedaj je nameščeno, kompresija vilice pojačana, tako da so zdaj sprednje vilice nastavljene sorazmerno z zadnjo vzmetjo, ob polnem posedanju, je med svetilko in blatnikom še cirka 5cm...predvidevam, da tisti, ki ima sprednje vilice nastavljene na najmehkejšo varianto, ta namestitev odpade, ali pa ne, ne vem, do kje točno imajo vilice hod. Najprej digitalna oblika =) Po 10 urah rezkanja so bili nosilci pripravljeni.... Luknje... Naredil sem karbonski nosilec, ki je na koncu izgledal, kot ena velika šlamparija, kar mi ni pustilo spati.... Pa malo brušenja, samo toliko, da na motorju zgleda kolikor toliko =) zato je danes padla že izpopolnjena verzija nosilca...Zadovoljen z končnim izdelkom zelo =)! Čez zimo še prašno barvanje in to je to...

iz ciste radovednosti, a je bla topolicijska akcija, al je zdaj crni kal-kozina stalna policijska cona? v zagovor inkasantov moram povedat, da so spomladi jagali na kaciskem klancu, in meli dokaj velikodusno toleranco. P se, policije dejansko ne smatram za inkasante, in sm skor vesel ce me ustavijo oni, in ne Pofuklji od mestnega redarstva. za te pa nimam ene dobre.

Točno tako, kot ti nikdar neboš pismen. Ker če bi bil, bi opazil detajle, kvaliteto le teh in tudi to, da Super Duke ni "Ducatti" (po tvoje), ampak zamisli, je KTM. Zdaj pa se zamisli malo, koliko "soldov" (spet po tvoje) bi šele zaslužil, če bi se v tvoji rani mladosti, ali pa starosti slovnico naučil! :grim

Finito

Nedelja, dan za odhod domov. V planu je bilo skočit domov čez Dolomite, ampak je vremenska napoved slabo obetala, zato smo se odločili za direkt pot domov. Po stranskih poteh. Na prvem postanku na bencinski postaji,sem opazil da mi na armaturi utripa Hi-Baterry, hiter pogled po meniju ki ga ima Ducatijeva armatura mi je pokazala da mi regulator napetosti ne dela ok. V tistem momentu mi je polnilo akumulator z 15,1 volti, kar je odločno preveč. Zato sem se odločil da ne mislim nabijat kilometrov po stranskih cestah,ampak jo pičim direkt po avtocesti domov, oziroma do kjer bo šlo, saj sem vedel da tole z regulatorjem ne bo ok. Vsako pumpo ob avtocesti sem se ustavil, toliko da sem videl kako mi kaže, in cca 150 kilometrov je bilo ok. Potem pa v Bologni, ustavim pogledam diagnostiko na motorju, in jeba akumulator polni samo še 11,8 volta oziroma ga ne polni sploh več. Po parih telefonskih klicih, asistence in mehanikov, sem se odločil da ne rinem naprej, da ne ostanem kje za cesto, tkaj sem bil vsaj na črpalki, v senci, pa štacuna zraven. No potem pokličem še fante ki so bili v kampu Misano, in predsednik našega kluba Miha najde odlično varianto. Nekaj fantov je bilo dol z kamperji in kombiji ,pridemo pote, dali ti bomo en motor ki dela, tvojga pa naložimo in šibamo proti domu. Super. Čakam na pumpi nekje okoli Bologne Pošiljam navigacijske podatke kje sem obstal Čez dve urci uletijo moji rešitelji :notworthy: Čez 4 urce sem bil že doma z temle strojem, Aprilia Atlantic 500  Nahuj je blo kok je folk čukasto gledal, ko sem jest v ful opremi, v enodelnem kombinezonu, v dirkalnih škornjih, v glavnem v ful opremi za športen motor vozil skuter :lol: Še sam sem se smejal ko je skuter tko letel telih zadnjih 400 km :lol: To je bilo to,slabih 1500 kilometrov ,super zabava, super dogodivščine, super družba, za to se živi WDW 2016 roll on 

Sobota, ta dan smo pa imeli termin za vožnjo po sami pisti, tako da smo zgodaj vstali, pojedli zajtrk, in via Misano. Po opravljeni prijavi nam je Pirelli tehnik napumpal gume, Brebmo tehnik pa pregledal zavore in nalimal en listek na zavorno čeljust da lahko spremljaš koliko se ti segrejejo zavore. Zanimivo  Naša inštruktorca Katy nas je nagovorila v anglešćini: So I must tell you what the flags mean, checkered flag means to stop the session, red is danger and you must stop at the pits, blue means that you are slow so get out of the way :lol: ok lets go :lol: ko se sam spomnem nemških brifingov pred track dayi ko si tam celo uro Italjani pač, na izi pa ne komplicirat  :grrr Po odvoženih pol urce, smo letel nazaj v kamp se preoblečt, saj v usnju ni bilo za biti, vse dni je temperatura sekala čez 30 stopinj :grim Pa spet mal po samem dogodku Scrambler party Od Mausa ninđe so skoz težile okol Tkole sem ga zalagal z Hypermotardom Res nam je bilo težko Tele deklice sem pa za motosvet fante nahecal: Belle signorine, one photo for Motosvet boys Evo  :winkiss: International village Eno so kurl gume Brazilke so kurle nas Jest sm pa kuru ninđe da prefukamo Mausa Pa še skupinska fotka Ducati kluba Slovenije Zvečer smo imeli pa piknik na stezi, kjer so ciljo ravnico oblekli v rdečo preprogo, in na nje so lokalini reševalci iz vode naredili veselico. Žar je laufal na polno, folka za popizdit ogromno, vrhunska zabava, rock and roll  :010 4.dan samo cca 100 kilometrov

Kaj se bo sekiral kak je napeta....važen da mi drži 40kkm pa je to to... Nikoli si ne zakompliciram življenja, če to ni potrebno, še najmanj pa pri nastavljanju ketne, Na Z.jku jo nastavim na tovarniške vrednosti. Na Versysu pa pustim malo več, ker sva dva gor + oprema. Do zdaj nobenega problema. lp

Moj veseljko Yamaha fz8 ABS, 2012l

Več sto zadovoljnih uporabnikov samo v Sloveniji ceni lastnosti in prednosti sistema N-Com B1 ter so hkrati očiten dokaz kakovosti, zmogljivosti in zanesljivosti. Obžalujemo, kadar se zgodi kakšna nerodnost ali okvara, ker tudi sami radi vidimo, da stvari služijo po pričakovanjih. Zato v takšnih primerih ukrepamo hitro ter učinkovito. Paket z mehansko poškodbo USB konektorja smo v popravilo/zamenjavo prejeli danes. Naša ponudba za rešitev nastale situacije je popravilo USB konektorja še danes ali pa zamenjava celotnega sistema z novim ojačanim vpetjem konektorja, ki ga pričakujemo s pošiljko v začetku naslednjega tedna. Hitrje in bolj korektono ne znamo. Nemogoče se pač ne da narediti. Lp, Boris Kompare

podpis....skor... ..no ja... raje vidim, da me nihče od njih ne ustavi.... drugače pa ja...

Bombnik .

Ma ne starina . . . . . smo vedli da se vračaš z morčka . . . . .pa smo SPIZDILI DAM!

Nisem šel okol sveta, smo se pa dva dni fajn meli v okolici =) 19.07.2014 V soboto sem mogu it na Z.jčka :grim iz Kočevja do Dvora, kjer je že teku švic po hrbtu, in to v perforiranem kombinezonu ...Ivančna - Bogenšperk - Litija - Trbovlje - Marija reku, tu nisem bil že celo večnost, je res pasalooooo ...spijemo deževnico v koči in se odpravimo dalje...Rimske toplice - Sevnica - Mokronog - Trebnje - Žužemberk do Korenovih na dobro pizzo :grim . Ekipa da se šika je tak lepo izkoristila sončen dan :grim 260km 20.07.2014 V nedeljo pa Tadej vabi na Kačje ride, tokrat je Z.jko počival, ga je škoda...je že tolikokrat predelal tisto cesto, da sem ga pustil počivat doma =)... Versysu pa nisem pustil dihat :grrr... Na ridah srednja udeležba, vsi na dopustu, razen ŽivNorc je fitnesiral gor in dol :grim Tadej stestiral novo pridobitev....morda na sliki kej ne štima? Pol žmigovca fali 180km Ajd mejte se!

No v petek se je pa začelo, zgodaj vstat se naštimat in gasa proti pisti Misano, zdej je to Circuit Marco Simoncelli. Gužva že ob 8,45 Na samem prizorišču pa itak že ludnica, rdečih motorjev celo morje Mal pogledat motorje Avstralka Mary Potem se je del ekipe odločil ostat na pisti, midva z Keiko sva se pa odpeljala proti republiki San Marino Tkole zgleda od daleč grad San Marino Glavni trg Potem pa krajši potep po mestu Na piadinah pr Kubancu Najhujši avto v San Marinu Potem pa nazaj proti kampu Mal se vržt v morje Zvečer smo imeli paradni krog po progi v Misanu, potem pa iz Misana na mestne ulice Riccioneja. 10 tisoč Ducatijev na paradi, noro noro noro :notworthy: :notworthy: :notworthy: Po vožnji v mestu pa zvečer zabava z Jakatom Dežmanom  3.dan cca150 kilometrov

2.dan Auf ob 6ih zjutraj, pa takoj kavica na krmi ladje. Ni lepšega kot na izi spit kavico pokadit čik ali dva, pa veš da te čaka 3-4 dni nore moto zabave Po pristanku v Anconi, smo se dogovorili da ne krenemo direkt proti Misanu, ampak naredimo še prej eno furco po okolici Iz Ancone smo štartali proti Fabrianu, od tam do Sassoferata, proti Pergoli kjer smo imel postanek za kofe in tankanje potem pa dalje do Fossombroneja, potem pa smo kmalu priši do cilja kam smo bli namenjeni, v Tavullijo. Jasno, kam se gre pit pa jest v Tavulliji, k Rossiju vendar :yes: Ko so ostali pregledovali jedilnike in se zmišljevali, sem jest še skočil do Rossija na ranč,pogledat če je doma. Ni ga bilo, tko da sem sam malo poslikal njegov dirt track ranč, in se odpeljal nazaj proti piceriji. Tam se je že čakalo na pice :yes: No pol smo še mal stopili v VR46 shop Pa gasa naprej proti kampu Misano. Tokrat nisem bil v hotelu, ampak smo v kampu Misano najeli mobilno hiško, 380eur za 3 nočitve za 4 osebe. Kr v redu vse zgleda, zelo lepo zrihtano, in predvsem čisto. Plus tega si stalno v centru dogajanja, itak so bile vse hiške polne Dukatistov iz celega sveta. Zvečer pa spet mal žar programa v kempu in pa pokušina italjanskih piv  Cca 250 km drugi dan.

No,5 dnevni vtisi vožnje na Red planet v Misano. Na letošnjo World Ducati Weekend fešto. Štartali smo iz Ljubljane, proti Ilirski Bistrici, cez Reko po magistrali proti Zadru kjer nas je čakal trajekt za nočno plovbo proti Anconi. Fully loaded Na Reki se nam je pridružil Američan Pero ki je najdu naš klub na fejsbuku in nas povprašal če nam se lahko pridruži na poti v Misano. Smo rekli no problem  Magistrala klasika, gužve ni bilo, cesta pa itak čista zmaga Kratek postanek v Senju Pa daljši postanek pri Dinku v Paklenici za ribice :grim Zadar Trajekt za Ancono Naši deluks kavči Spili še par rundic piva na ladji in potem počasi spat :zzz: Ko nas sredi spanca zbudi Keiko ki poplesuje po mizi, haha smo mislil da bomo deležni table dance-a, pa je Keiko samo žarnice odšraufavala iz stropa, ker se jih ni dal ugasnit, pa ji je na polno svetilo v glavo :lol: no potem smo mirno zaspali. Cca 380 km za prvi dan.

ajd spizdite zdej tud. grem pogledat, ima da vas nema.

dej pejd pogledat pa ga posnam pa,da si pogledamo to "komedijo"

In gre clovk mal pocekirat temo ce je kdo kj uporabnega napisal in seveda je tud ta tema ratala kot vse druge polna nevmesnih pripomb "ko je jaci al svab al japonc" kolk je zadeva zanic in oh in sploh,ki motorja seveda od blizu vidl niso kaj sele vozil...pol se pa pejt jaoooo.aja pa nau kdo mislu d je ta motor popoln ker ni tko kt nben drug,ampak je pa treba priznat kt je vecina ze omenla da dobis ful motorja za tak denar. Ps:hyper duke ga trga,cist neuravnovesena zadeva hahaha,brutaln na fertik

Ne zaradi tega, ampak zato ker kot študent nisem dobil več kredita kot za versisa ...zato, da si bova na jasnem, če pa kej še vedno ni jasno, pa povej =) Če bi res mel že 12k€ za novega 1000R, ni vrag, da bi napraskal še 4k€ za Super Duka...

Pamir. Pred mano je zopet ena od revnih vasi. Že od daleč se vidijo hiše, večinoma z ravno streho. Največ med njimi je še vedno le "blatnih", a tu in tam se vidi kakšna, ki je že prebarvana v belo – verjetno apneno barvo – in modro pobarvanimi okni ter vrati. Skoraj vsako od njih, ne glede na "blatno ali barvno fasado", na strehi krasi satelitska antena in obvezna ograja, bolje rečeno "blaten" zid, ki obdaja hišo z dvoriščem vred. Cesta skozi vas je luknjasta, zato vozim počasi. Proti koncu vasi mi z desne strani priteče do ceste majhna punčka. Kot sem že navajen od otrok na tem potovanju mi vsa navdušena hiti mahati v pozdrav. Mogoče ima kakšnih sedem let. Na nogah ima obute ponošene "plastične" sandale. Oblečena je v pisano obleko, ki ji nekako ne "stoji" dobro na drobnem telesu. Očitno je bila nošena že na kakšnem otroškem telesu pred njo. A to ni bistveno. Kar me je prevzelo in se mi je vtisnilo v spomin je njen mili obraz, pogled ter sijaj, ki veje iz njenih rjavo-črnih oči. Le-te obdajajo bujni, skuštrani črni lasje. Verjetno pretiravam v napisanem, a dobil sem občutek, da me gleda kot boga. Pa samo navaden, utrujen, od "ceste" umazan motorist sem bil. Mogoče res prvi ta dan, ki sem se peljal skozi njeno vas, in čisto nič drugega. Dokler nisem videl te punčke – njenega pogleda – nisem ravno verjel v "notranjo lepoto". A to, kar mi je "dala", me je spremljalo preostanek potovanja in še danes, po enem mesecu, niti za malo ni pozabljeno. Mirno lahko dodam, da nisem bil nikakršen bog temveč je ona bila "Angel", ki si ga bom za vedno zapomnil. In to kljub temu, da si nisem vzel časa, da bi jo fotografiral. Ampak, če bi se ustavil, da bi vzel fotoaparat, bi sigurno spremenila svoj "nebeški" pogled. Tako pa sva oba ostala pri le nekaj sekundnem medsebojnem pogledu in mahanjem z rokami v pozdrav. Naslednja "dogodivščina", tokrat z nekaj let starejšo deklico. Pogosto sem si pri iskanju prenočišč pomagal z LP vodičem in Garminom. V LP-tu sem izbral prenočišče, nato sem pogledal ali ga "gospodična" v Garminu pozna. Ob ugodni "povezavi" sem "gospodično" lepo ubogal, da me je pripeljala do izbrane lokacije. A v mestu Oš (KG) se je malo "zapletlo". GPS me pripelje v blokovsko naselje. Malo mi je bilo čudno vse skupaj. Vprašam prvega, pa drugega in še tretjega mimoidočega, kje je Guest House oz. "Gastinica" a nihče ni imel pojma. Vsi so me pošiljali v bližnji (1 km oddaljen) hotel. Grem si pogledat ta hotel, a mi le-ta ne "ustreza" (škrticapress). Še enkrat vzamem LP v roke in natančno preberem kje se nahaja G H Oš. "Gospodična" iz GPS-a me zopet pripelje v bližino blokov, kjer sem že bil. Tokrat se z vprašanjem obrnem na mladenko, kakšnih 12 let bi ji pripisal. Mestna "frajla" si ob mojem vprašanju glede G H, ki naj bi bil v bližini, sname slušalki iz ušes. V lepi angleščini mi pove, da sem prišel prav. Takoj mi je pripravljena iti pokazat kje se G H nahaja. Parkiram motor in skupaj z njo in njenimi mlajšimi prijateljicami odhitimo proti blokom. O madonca, zopet ta blok, pri katerem sem bil že pred pol ure. Pa menda ja ve, kaj sem jo vprašal v moji "strokovni" ruščini in angleščini ? Glej ga zlomka, punca me med debatiranje o mojem potovanju pripelje pred srednji vhod istega bloka, kamor me je pred njo že pripeljala moja GPS "gospodična". Nad vhodnimi vrati v blok zagledam bel listek, velik kakšnih 15 x 10 cm, na katerem piše G. H. OSH. Zahvalim se mladenki za kratko "turistično" vodenje. Punce, hihitajoče odhitijo svojo pot, jaz pa nazaj po motor in kar po peš-potki, kjer me je prej vodila mladenka, zapeljem pred vhodna vrata bloka. Spanje za ta dan je bilo tako urejeno. Da ne bi kdo posumil vame, da sem glede na zgoraj opisani dogodivščini "oni-fil", pa še ena kratka prigoda - tokrat s polnoletno žensko iz skoraj "domačih logov". Pri vrnitvi sem se na Balkanu vračal preko Kosova in Črne gore. Tokrat v glavni vlogi nastopa policistka na kosovski meji. Malo pred mejo me najprej "pozdravi" trop potepuških psov, ki se zadržujejo ob Ukrajinski mirovni enoti OVSE. Na srečo mi ni potrebno obstati pred STOP znakom saj mi policistka pomaha z roko, naj kar pripeljem pred njeno kabino. Tako pse – vsi po vrsti so seveda "čistokrvni siebenfaterhunti" – mine volja, da bi mi sledili in se obrnejo nazaj Ukrajincem, ki se s psi kratkočasijo, medtem ko "čuvajo" Kosovo in njihovo mejo. Pred kom že ? Policistki moram poleg potnega lista pokazati tudi prometno dovoljenje za motor. Ko že drugič ali tretjič pregleda potni list, vse žige in vize v njem, začne pogovor v angleščini o mojem potovanju itd. Ko že mislim, da sva končala začne v računalnik vpisovati osebne podatke iz potnega lista in prometnega dovoljenja. Tu pa nastopi "dogodek". Ko pregleduje in obrača prometno mi ni čisto jasno kaj išče. Nato pa izusti vprašanje za 1 miljon € : "Ali je motor znamke Latkova vas" ? Ker sem mislil, da se šali ali pa nisem dobro razumel njene angleščine ji odgovorim, da ne razumem vprašanja. Ona pa zopet: "Ali je motor znamke Latkova vas" ? S smehom na obrazu ji povem, da je to BMW, Latkova vas pa je domovanje tega BMW-ja. No sedaj tudi njo premaga smeh in se mi začne opravičevati, da se na znamke motorjev pač ne spozna. Potolažim jo, da sva se z njeno nevednostjo vsaj nasmejala in da ni nikoli prepozno, da se nebi naučila znamke motorjev. Za konec tega "dogodka" še to. Policistka ni bila "bjonda" ! :naughty: Naj še kdo reče, da nam ženske (takšne ali drugačne) ne "popestrijo" življenja.

Hola, kaj je to zdej?? ko sva se prejšnjo soboto z Lubico vračala z morčka, ob osmih zvečer ni blo nikjer nikogar... WFT?? a je spet Cik-Cak po TV in greste vsi z zajčki spat?? :wacko:

Ja pa smo šli mal na sončno vikend turo pa Avstriji. Prvo kot prvo me je že lep cajt vleklo pogledat Pyramidenkogel, ker sem ga zmeraj občudoval v sami izgradnji. Z vrha se namreč odpira prekrasen razgled na Vrbsko jezero z bližnjo in daljno okolico. (Karta stane 11 evrov, ampak se splača vzeti tudi karto za hitri spust iz vrha s toboganom, katera znaša še 4 evre). Gor sem neki gledal njihove prospekte in našel še eno zanimivost, kjer še nism bil- Alpen Wildpark Feld am See. To je neke vrste idilična kmetija z nagačenimi živali skor iz celega sveta, zunaj se pa sprehajajo naše divje živalce. (Cena karte 10 ojrov) In na konc ni blo druge ko še mal na Veliki Klek pogledat (Grossglockner), iz smeri Lienza notr, pa vun na ala Salzburg. Trasa pa turistično razgibana.

Danes pa takole.

Na drugi strani Pavliča pa takole.

Še nekaj "umazanih" besed s poti. V nadaljevanju pisanja o mojih dogodivščinah na poti po centralni Aziji mogoče ena zanimivost, za katero nisem vedel in me je presenetila. Sicer se tiče tranzita a vseeno. Pri prehodu iz Belorusije v Rusijo sem se skozi mejo peljal kot, da sem na »meji v Šentilju« ("odprta meja", nobenega ustavljanja in preverjanja dokumentov). Seveda je bilo na vseh ostalih mejnih prehodih v azijskih koncih precej drugače. Papirologija in včasih podroben pregled vsebine kovčkov je zahteval od cca. 20 min do 1,5 ure. Če odmislim (na dveh mejah) mlada »vojačka«, ki jima je uniforma napihnila ego do onemoglosti, so vsi drugi »mejni organi« bili korektni in nimam pripomb. Kot tujca so me pogosto »vzeli v delo« pred »domačini«. Kot je videno na nekaterih objavljenih slikah je bilo na poti po Aziji ogromno makadama. Prvič sem res pravo »prašnost« makadama okusil od Beyneu-a do UZ meje. Ker je veter pihal v napačno smer so me vsi nasproti vozeči avtomobili, predvsem pa tovornjaki, spremenili v »mlinarja«. Zato sem se pred KZ-UZ mejo raje malo »pretepel«, da sem »belo barvo« motoristične obleke vsaj za silo spremenil nazaj v originalno. Na vseh ostalih makadamskih cestah po Aziji sem imel v glavnem srečo, da je veter pihal v pravo smer oz. se ni tako močno prašilo. Glede »umazanosti« oblačila in motorja - takšne ali drugačne - še to. Polovico Belorusije (močno) in del Kirgistana me je pral dež. Nekaj malega še iz Vladikavkaza proti Mtčketi v Gruziji in malenkost v Turčiji. Glavnina potovanja je na mojo srečo minila v lepem vremenu. Mogoče še ta »umazana« prigoda. Pri izhodu iz tunela Anzob TJ sem bil ves objokan. Ne samo zato, ker sva z motorjem izgledala kot »dimnikarja«. V tunelu, ki je dolg 5 km, je polno lukenj v katerih stoji umazana sajasta voda, posledica tovornjakov in strojev, ki še vedno delajo v tunelu (tunel bi naj bil uradno zaključen v letu 2015). Smoga v tunelu je toliko, da je vidljivost v njem samo nekaj metrov. Zato sem raje vozil tesno za avtomobilom pred sabo. Ko se mi je enkrat oddalji za cca. 5m ga skoraj nisem več videl. Občasno se je kolona ustavila in ko sem dal noge s stopalke je čevelj pogosto končal tudi do 20 cm globoki črni sajasti brozgi. Po dobrem kilometrov vožnje v tunelu so me oči že močno pekle in začnejo mi teči solze. Podkapo sem potegnil čez nos za bolj »zdravo« dihanje. Anzob tunel ne imenujejo zaman »tunel smrti«. Na YouTube je ogromno posnetkov, a le malo tistih z res »hudimi« posnetki nevarne notranjosti. Verjemite, zaj***no ga je prevozit ! Želel sem ga prevozit, prevozil sem ga, a ne želim ga več prevozit ! Enkrat je bilo čisto dovolj. Ali pa sem imel »le srečo«, da sem ga prevozil v njegovem najhujšem stanju ?! Nekaj težav z vožnjo sem imel tudi na vožnji preko peščenih nanosov na cestah (predvsem Pamir HW) in na 2-3 prečkanjih hudourniških rek. Na enem od prečenj rek sem celo obstal na gramoznem nanosu sredi reke. V trenutku je pritekla čez reko deklica, ki mi je hotela pomagati iz reke. Takoj mi je predlagala naj snamem kovčke in z njenim potiskanjem poizkusim izvleči motor. Seveda sem bil trmast in sem se sam z nekajkratnimi poizkusi speljevanja le uspel izvleči in pripeljati motor na obalo. V zahvalo za ponujeno pomoč sem ji dal »svojo« nalepko. Sijaj v njenih očeh mi je dal vedeti, da je bila »nagrade« neizmerno vesela in zadovoljna. Nasploh so bili otroci na celotni poti izredno prisrčni. Takoj, ko so slišali motor so pritekli ob cesto in mi mahali ali pa mi celo nastavljati roke v pozdrav »give me 5«. Posebnost so bile nekatere punce, ki so imele »Fredi« obrvi. :fredy: Ne smem pozabiti še na številne pse, ki so me bili prav tako »neizmerno veseli«, saj so skoraj vsi tekali za mano. Nekateri so le za las ušli, da jih niso povozili nasproti vozeči avtomobili saj so pritekli na cesto ne glede na promet. Na srečo, kolikor sem lahko videl v ogledalih, se je za njih vse srečno končalo. Na poti sem srečal precej kolesarjev. Le-ti so pravi »junaki«, saj se borijo s kilometri in slabimi cestami. Pogosto pa še z vetrom v prsi. Na Pamir HW sem od enega od njih (Anglež) izvedel, da je videl pred dnevi 2 slovenska motorista. Ker ljudje radi zamenjujejo Slovaško in Slovenijo temu nisem dajal posebnega pomena. Za @bostjany-a in @long-a sem vedel, da sta še nekje v Iranu oz. Pakistanu zato sem na kolesarjevo novico pozabil. A glej ga zlomka. Pri tankanju v Zhosaly-ju KZ mi na črpalki zopet povejo, da sta prejšnji dan tukaj tankala dva Slovenca na motorjih. OK si mislim, spet zamenjava Slovaki, Slovenci oz. kaj podobnega . A novica o Slovencih se še isti dan v bližini Baikonurja ponovi. Tokrat mi dva Čeha, ki sta šla proti Mongoliji povesta, da sta prejšnji dan v Aralu videla AfricoTwin s SLO registracijo (ne SK ampak res SLO). Žal zvečer in naslednja dva dni kolikor sem se mudil v Aralu ne duha, ne sluha o Slovencu. Žal. Tako ostane število motoristov, ki sem jih srečal na potovanju pri številu 6 (Švicar + Norvežan, Anglež + Belgijec na Pamir HW in dva Čeha pri Baikonurju). No, pozabil sem še na tri Nemce, s katerimi sem se srečal v Turčiji in so se vračali z Gruzijske ture. Na Pamir HW sem srečal še belgijski par, ki se jima je pokvari terenec na katerem sta imela vgrajeno bivalno enoto. Le-to sem že od daleč opazil na cesti, kjer sta jo odmontirala, avto pa poslala lokalnemu mojstru v popravilo pokvarjene sklopke. Toliko o srečanjih z drugimi popotniki na moji poti. (ob priliki še kakšna prigoda s poti)

Evo prvi vtisi po 40 prevoženih kilometrov. Pa naj najprej naštejem minuse. Zelo trd menjalnik. Res je da sem sam navajen Yamah, ki imajo odlične menjalnike, ter motor ima "samo" 5000km, mogoče se še malo "uleže". Prenjo zavoro je treba res stisniti, da prime, se lepo ustavi ampak bi lahko bilo bolje. Ter med 100-130 km\h ogledala zelo vibrirajo, tako da je težko razbrati, kaj je za tabo. Plusi odlična drža-ergonomija. Zelo lepo vodljiv natančna ciklistika-gre točno tam kamor mu ukažeš. Dobro vzmetenje- ni zvijanja. Zelo lepo vleče v višjih prestavah-nadpovprečno presenečen- V 6 prestavi od 70 km naprej zelo lepo vleče. Tako na oko bi rekel, da ima več kot 64 KM. Bratova Honda Transalp 700(ki je bila včasih moja) ima 60 KM pa vleče precej slabše. Sem zelooo pozitivno presenečen nad celotnim paketom. Moj najboljši nakup do sedaj.

ok, te tvoje razlage niti ne razumem dobro, ampak se mi zdi da tvoja veriga diši po novi....ni fora v tem da je po vožnji bolj napeta, ampak da imaš pretegnjeno verigo...nobena veriga se v vseh členih enakomerno ne raztegne, tvoja je na enem delu bolj, na drugem manj, zato jo bo sčasoma potrebno zamenjat...do tvojega spoznanja pa si prišel zato, ker si verigo napenjal takrat ko je bil bolj raztegnjen del verige spodaj, po vožnji pa si preveril napetost takrat, ko je bil manj raztegnjen del spodaj

Bolje drugorazredna voznja, kakor prvorazredna hoja.

Lep edino ena luc spredaj se mi nikakor ne dopade. Drugace pa super.

Mah tko ti bom povedal ducati je ducati sam dvotaktni motorji majo poseben čar pri meni tko da komaj čakam da bo 500ccm 2t mašina v moji garaži

Vandrovec..ce mas v mislih mogoce Dynamic ESA vzmetenje potem je nekaj na tem da se vzmetenje prilagaja..drugace bi bil navaden ESA.. Kar se pa delovanja agregata tice je pa Bremzer na svoj nacin pojasnil..

Končno se je vreme uredilo in odpravila sva se na dopust, ki lahko zgleda tudi takole: Prva Honda (VFR) je poslušnost odpovedala v Povilah (nekaj km naprej od Novega Vinodolskega). Ura je bila ravno 'ta prava', da ni bilo nikjer nobene sence. Trajalo je uro in pol, da je bila pripravljena odpeketati naprej. Prišla sva do apartmaja blizu Šibenika. Že naslenji dan naju je vleklo na Pag, pripeljala sva se pa samo kakšnih 50km stran, kjer se je druga Honda (CBF) odločila, da ne gre naprej. Vreme jasno ... brez oblačka, ura 12.00, skratka kot naročeno za sončenje sredi pumpe brez sence. Pa sva se sončila dobro uro, da sva šla lahko naprej. Na Pagu pa nekaj pojest in nazaj do Šibenika. Važno je, da sta naju ranjenca brez težav pripeljala domov. Jutri gresta k pravemu zdravniku, da bosta pripravljena na nove boje. Imava pa zavidanja vredno barvo.

Včeraj v objemu gora .... .... danes pa v prijetni družbi, in kot današnje vreme, vedrih ljudi. Sami Yamaharji Dobimo se v Postojni, od koder jo uberemo lepo lagano sportski po omejitvah do Črnega kala. Skratka parkiramo lepo v senčki in ena slikca za spomin. Med resnimi debatami in z vitamini obogateno pijačo čas hitro mine in tako je padla odločitev, da jo uberemo naprej do Pirana. Medtem, ko smo naročili sladoled, so nas motorji lepo čakali in lomili vratove mimojdočih Ker sta zivnorc in trebor napovedala prihod do Črnega kala ob 15.23 in 15 sekund, smo se, da ne bi zamudili, odpravili nazaj. Kot dobri ljudje, smo Zivmunorcu šparali celo prostor, kamor je lahko svojega Suzukija parkiral. Res pride s 4 minutno zamudo, parkira in.... Ob pogledu na lepe Yamahe najprej sploh ni hotel prisesti in se je šel skrit pod zid ... No pole smo ga pa le prepričali, da je tudi njegov Suzuki vredu in sicer nima simfoničnega temveč harmonični glas in da se mu ledice lepo svetijo ... No pole pa je le prišel in vidno vedrejšega počutja si je s šel privaščit sladoled. Kjer je srečal sošolca iz osnovne šole. Baje sta generacija Trebor pa je mel navito uro na angleški čas in prišel točno z uro zamude. Pa lepo sem mu napisal PRIMORSKEGA !!!

Žal, to ni rešitev! Eno je teorija, drugo je praksa ..... učenci bi se samo zato, da bi "naredili" predmet se zadevo učili "na pamet", kot se danes učijo pred izpiti. Ko bi pa ga postavil v realno stanje, potem pa ne bi imel pojma, oziroma bi teorijo obvladali v nulo, v praksi bi pogoreli. Isti sistem imamo danes, ko se za potrebe Republiške izpitne komisije učijo in iščejo pole za CPP, potem pa pride v križišče, pa nima pojma kdo ima prednost. Vem primerov iz lastnih izkušenj .... pride iz šole na prakso dipl.ing. elektrotehnike .... ko mu postaviš vprašanje zna vse narisat, ko pa ga postaviš pred dejstvo, da pa naj to praktično izvede pa nima pojma. Za nekatere se bo slišalo nesramno in nespoštljivo, čeprav ni tako mišljeno: glede na naše ceste in znanje CPP, jih ne umre letno ravno dosti na cestah, oziroma nasplošno v prometu. Glede na vse okoliščine bi statistika bila lahko celo hujša, tako da, lahko potrkamo na les. Razumem, da tisti, ki ste zgubili svojce v prometnih nesrečah se ne strinjate. Brez zamere!

Ker je včerajšnja popoldanska nevihta prijetno ohladila današnje jutro, sem svojo včerajšnji "najavo" izvedel kar takoj danes. Slik je nastalo kar 34 in ker mi je prav vsake škoda jih bom poizkusil objaviti vse, če to forum sploh dopušča. Kratek opis moje današnje vožnje bi bil tak: Do Oblakovega vrha je še vedno klanec, od Oblakovega vrha do Dolenje Trebuše ceste še vedno niso asfaltirali, dela na cesti med Dolenjo Trebušo in Stražo (Želinom) so še vedno "v teku", na kavo v Cerkno se nisem odpeljal, ker bi mi potem zmanjkalo mogoče za 3 ali 4 km 3eMove baterije, na smerokaz pred Mokraško vasjo so "nalepili" nov napis ...

OK. Tu je nekaj stavkov o moji poti po centralni Aziji: Pamir. Beseda ob kateri sem že nekaj let čutil nekaj posebnega. Ko sem videl še lepe fotografije pokrajine s tistega konca sveta seveda ne preseneča, da je kdaj »kakšna kaplja sline« končala na tipkovnici. Zato je nekega davnega dne padla odločitev. Grem, da v živo pogledat kako je v resnici v Pamirju. Sledilo je intenzivno zbiranje informacij. Pri zadnjih svežih informacijah mi je pomagal @rrrr, ki »sem ga lani poslal« na podobno pot. Sicer sta z »Julči« ubrala obratno smer kot sem si jo začrtal, a nič ne de. Informacije so bile koristne in uporabne (najmanj eno bi lahko popravil - na boljše). S pridobivanjem viz sem pričel že v marcu. Najprej Uzbekistansko za katero sem potreboval tudi povabilno pismo. Le-to in sam postopek prepustim Aleni pri STANtours. Konec marca odhitim na Dunaj po Uzbekistansko. Isti dan si na Dunaju uredim tudi Tajikistansko vizo in »Pamirsko dovoljenje«. V Zagrebu si uredim Kazahstansko vizo. Po pridobitvi Ruske vize v Ljubljani se odločim, da bom v Rusijo vstopil preko Belorusije, saj so razmere v Ukrajini postajale vse bolj nestabilne. Torej še ena viza več, ki je »požrla« malo živcev. S pomočjo kurirske službe UPS (Ester) mi ni potrebno iti v Budimpešto saj vse uredim po »pošti«. Tako, zadnja viza »prispe« v ponedeljek in v soboto lahko končno odpeljem »mojemu« Pamirju naproti. Za tokratno potovanje imam na voljo mesec dni časa. Zato je moj načrt »turističnih ogledov« zmanjšan le na nekatere znamenitosti. To so: v Rusiji-tranzit, Volgograd, spomenik »Domovina kliče« in šola v Beslanu. Na poti po Aziji pa: Hiva, Buhara (pogojno) in Samarkand v Uzbekistanu. Anzob tunel, Pamir HW s prelazom Ak Baital (4655 m/m - drugi najvišji na svetu) v Tajikistanu. V Kirgistanu nisem načrtoval postankov za oglede znanih lokacij. V Kazahstanu je bil planiran ogled Arala in ostankov ribiških ladij. Tudi nočitev v »hotelu z milijardo zvezdic« v stepi je bil na spisku želja. In ta želja se mi je celo dvakrat uresničila. Celotna pot je uspela. A brez »težav« seveda ni šlo. Popolnoma »sem se držal« pregovora:«Slab začetek, dober konec«. Ko sem odpeljal od doma mi je že po treh kilometrih ugasnil Garmin. (GPS z naloženimi OSM kartami, mi je izredno olajšal potovanje po Aziji - priporočam). Ponovno ga prižgem in "gospodična" v Garminu je zopet spregovorila. Z Garminom nekaj nadaljnih dni ni bilo več težav. Popoldne prvega dne – nekje na Češkem – zavoham bencin. Pogled proti nogam mi pokaže vzrok za ta vonj. Na levi strani bencinska cev na filtru ni več trdno spojena s filtrom in bencin rahlo teče po uplinjaču in moji nogi. Problem rešim z zamenjavo bencinske cevi brez uporabe filtra. Enak problem se pojavi čez tri dni na desni strani (2 mesecama pred potovanjem sem zamenjal obe bencinski cevi in filtra z namenom, da na potovanju nebi šlo kaj narobe ). Po nekaj dneh na poti naenkrat opazim, da mi na Garminu manjka en gumb. Zvečer rešim tudi ta problem s kosem gume in lepilnim trakom. Ker sem že ravno pri Garminu. Enkrat mi ga nikakor ni uspelo prižgati. Rešitev je bila v odstranitvi baterije za nekaj sekund in »oživel« je za ves ostali del potovanja. Vrnimo se še na motor, ki je pri svojih 25. "pomladih" in prevoženih dobrih 180k km zdržal pot brez večjih težav. Odpovedala je le kontrolka za dolgo luč in en dan ga je malo biksala tudi kontrolka za nevtralni položaj menjalnika. Verjetno samo slab stik zaradi številnih »stresenih« kilometrov. Zaradi pričakovanih stresenih kilometrov sem pri Amortizer d.o.o. (Marko) dal servisirati Ohlins amortizer, ki je bil, poleg prednjih vilic, verjetno najbolj obremenjeni del na motorju. Streseni kilometri na Pamir HW so pravtako povzročili, da je na desni strani počil nosilec kovčka. Le-tega smo z varjenjem uspešno popravili v Murgabu. In še ena motorska »težava«. Pri Aralu sem na poti do zarjavele ribiške ladje izgubil zadnji levi smernik. Na poti nazaj pa se mi je zlomil še desni. Ta me je na srečo vsaj »počakal« na žicah, ko sem pripeljal nazaj do hotela v Aralu (zavijanje v levo sem v nadaljevanju poti dodatno nakazoval z roko - kot v dobrih starih časih , desnega pa sem improvizirano pritrdil nazaj). Od "težav" na potovanju lahko še omenim izgubo podkape v Uzbekistanu in ledvičnega pasa po prehodu meje v Kirgistan. No, tudi zadrga na tank torbi je zadnji 10 dni potovanja "imela dovolj" neprestanega odpiranja in zapiranja in sem zato potreboval malo več časa za njeno dobro zaprtje (predel za fotoaparat). To je to, kar se tiče tehničnih težav na poti dolgi dobrih 16k kilometrov. Z mano ni bilo nekih težav, če odmislim malo »obrabljeno« zadnjo plat (pač posledica 10-11 ur »dnevnega dela« na sedežu), večerno utrujenost in žejo, ki me je spremljala v Kazahstanu in delno v Uzbekistanu (temperature od 37-40 st. Celzija). Toliko o težavah na poti. (nekaj nadaljnih stavkov sledi ob priliki . . )

Pa še nekaj zadnjih slik z jugo-zahodne Rusije, (Čečenija, Ingušija, Severna Osetija) Gruzije in Turčije. Beslan (šola - masaker pred 10. leti) Beslan (šola - masaker pred 10. leti) Beslan (šola - masaker pred 10. leti) Beslan (šola - masaker pred 10. leti) Gruzija - posledica zemeljskega plaza na prehodu Verkhny Lars - Kazbegi Gruzija - posledica zemeljskega plaza na prehodu Verkhny Lars - Kazbegi Gruzija - posledica zemeljskega plaza na prehodu Verkhny Lars - Kazbegi Gruzija - posledica zemeljskega plaza na prehodu Verkhny Lars - Kazbegi Gruzija Gruzija Gruzija Katedrala Svetitskhoveli v Mtčketi Katedrala Svetitskhoveli v Mtčketi Turška obala Večer ob turški obali (to je to . . . . ob priliki pa še kakšen stavek ali dva o turi)

Samarkand - Uzbekistan (vse slike) (se nadaljuje . . )

"bencinska črpalka na vidiku" - Uzbekistan "tankanje" - Uzbekistan "tankanje" - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan Hiva - Uzbekistan (se nadaljuje . . )

Čestitke Westu za zmago v Moto2 - tisti, ki so kaj spremljali njegovo športno pot, mu zagotovo iz srca privoščijo...

Super dirka.... in čaka nas še več takih. Saj nihče ni več obremenjen s prvenstvom in se vsem gre za zmago. Rossi pa je grizel in grizel, kot v starih časih. Tudi Pedrosa bi lahko bil večkrat tako razpoložen. Naredili so super napeto dirko od štarta do cilja ..... noro !

Glede na to, kako je Keržišnik preimenoval Aegerterja v Eigerterja in Sama Lowesa v Löwsa, bi bil že čas, da sebe preimenuje iz Gabra v Bukev