Dvorana slavnih

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.

Velenje, Tohinjska dolina, Vodice, Škofja Loka, Železniki, Sorica, Bohinjsko sedlo, Bohinj (ob 10 bil že v vodi :grim), Pokljuka, Rudno polje, Bled, Lesce, Begunje, Ljubelj, Ferlach, Železna Kapla, Mazirje and back to Veleje , 410km z enim keslom, pa še 1,5l je ostal notr benza

.... joooj, mi je parkrat ušlo ... :)

V bistvu je Kmet že vse napisal, seveda je dotične zadeve olepšal, kar pa je tut prav. Takole, koristni nasvet: če maš Kmeta zravn boš makedam vohal........ja vohal....možak nima pojma, da je po makedamu potrebno počas pa pazljivo (no vsaj za ninđice to vela) tako, da razen prahu, ni fotke Nasvet 2: v dobri družbi se tudi vedrenje v dežju dobro prenese. Še par romantičnih:

ojej, ojej, s kom se jst to družm

Fully loaded & ready to go!

in zakaj se ne vozte kokr znate važno je, da preživimo, pa kakorkoli obračate balanco :krneki:

Ker naju je v Dolomitih pralo, napoved pa povsem neobetavna, se odlociva za pobeg na jug. Od Lago di Idro mimo Brescie, Mantove in Parme, pa cez Apenine do La Spezie oz. Cinque terre. Razen zadnjih 50km vseskozi po dezju, nalivih, cez Apenine se megla in 9 stopinj. Oddlocitev za pobeg na jug...zadetek v polno. Vec naslednjic.

Zadnji dan na Mljetu smo si pustili za ogledat Soline,otok Sv.Marije Magdalene in s kolesi naokrog.Cena kolesa je 40kn na uro kar se mi zdi kar fer cena,ladico na otok smo imeli zastonj v sklopu hotelske ponudbe. Ženkice so nasmejane jaz pa Dami pa bolj mrka,saj sem vendar motorist in ne biciklist Pirati se vedno dobr znajdejo Avanturist na delu ^_^ Naredili še skupinski selfi na dolgi plovbi do otočka :lol: Kot v Angliji... A otroci v nas še živijo Na koncu lahko rečem da po parih letih skupnih potovanj te Ninje ne morem popljuvat,gre skoraj vsepovsod tam kjer ne nasede ko pa nasede jo šef popljuva sam in bemti,zdej bom Versysa kupu :lol: Za zaključek : otok se splača videt pohodnikom ,nizbroj potk ,kolesarskih prog in dve cesti in cela dva policaja ,ki sta statična in ne težita če se od lokala do druzga lokala zapelješ brez čelade Iz Mljeta smo imeli plan Žabljak,Durmitor,kanjon reke Tare a se vreme ni strinjalo z nami. Po preračunavanju smo se odpravili do prijateljev v Trogir kjer pa nas je pralo 2 dni. Tretji dan smo se spogledali brez besed naložilu kufre in odrinili proti domu,Dami jo je rezal po Jadranki jaz pa sem se ločil in zapeljal na AC .Potreboval sem slabe 4ure in že sem bil v Ljubljani bulani Prevozili smo 1700km s povprečno hitrostjo 76kmh.Na 100km je bila potrošnja 6.1l in teh 1700km smo vozili 22.14h P.S. mogoče doda še kakšno besedo ali slikico Dami,lp

Dragi Solo Riderji, ker se že zelo dolgo nismo videli, ker sem na seznam končno vpisal vse člane, ki ste poslali pristopne izjave v zadnjem letu, ker se spodobi, da se dobimo vsaj vsaka 3 leta, ker ... te 20. septembra 2014 vabim na TSSSR XIII na kmetijo NašRaj http://kmetijanasraj.net/about/, ki jo že kar nekaj časa pogumno vodi soloriderka Valerija. Do konca avgusta sporoči če prideš in koliko prikolic pripelješ s sabo. Naj dodam, da je precej prostora za kampiranje, da je mogoče prespati tudi v hiši, da je mogoče kopanje v potoku in da je na kmetiji mnogo zanimivih reči (beri: živali) za otroke. Zbiram tudi prijave za člane organizacijskega odbora (OO), ki bomo pomagali pri pripravi in organizaciji nepozabnega dogodka. V začetku septembra, ko bo že znano okvirno število udeležencev, sledijo natančnejša navodila kako s plačilom, rezervacijami ležišč v hiši, navodila za pot ... in vse ostalo. LP Hotschko vaš vdani arhivar/kletar P.S. vabilo po vseh mogočih komunikacijskih posredujte vsem Solo Riderjem, ki jih poznate, saj je v moji bazi verjetno kar nekaj zastarelih email naslovov, nekaterih pa sploh nimam............ prijave sprejemam SAMO NA info@motorheat.net ... če kdo od vas iz tega naslova danes ni dobil maila, imam verjetno napačnega in naj mi javi pravega ..POVZETO IZ FB PROFILA SOLOTOV..

Sej mam tut jst obe iz letošnjega leta pa jih ženem na mrtvo, hočem povedati, da ni panike, le gumo vsake toliko mal pogledat, če je vse ok........ampak če se bo dalo kaj iz tega iztržit zakaj pa ne. Se pa spomnim sportsmarta, ko mi je prvo rabilo po pasovih...pa ni bilo nobenga vpoklica, samo stran sm jo zabrisal.

To podroĉje ureja Zakon o gozdovih v cestnem prometu, poglavje o iglavcih.

Glede na to, da niti LED niti XENON ne moreš homologirat in da je kazen za nehomologirano vozilo precej visoka, se ti bolj splača popravit kablovje in ga uredit tako, da bodo predvidene halogenske žarnice delale OK. Kolikor se še spomnim FZ6S, sploh nima slabih luči... Če je predelava bila narejena tako, da se obe žarnici napajata iz istega kabla, je povsem možno, da je le-ta prešvoh in se na njem izgubi precej napetosti.

pampers že rabiš

kwa si storu

tip je mel kvalifikacije pred startom

Domačini s(m)o izjemno navdušeni nad cestnimi dirkači, kateri preizkušate svoje in motoristične zmogljivosti po unih par ovinkih. In polcajev je tam premalo. Še en kup ležečih manjka. Jebemtiš, zaradi kurčevih kamikaz ne upamo niti ceste porablat domačini.

Tako nekako

Moja malenkost

Sava je zakon

SOLORIDER! Pa to ne more biti res!?! Jst sem solo rider, brez napisa. Pa tudi, če bi ga imel, koga naj sprašujem, kakšne cunje lahko nosim, kam naj grem, za koliko časa in kaj bom "tam" počel? (Pa imam na rekelcu en kup našitk in značk - ampak to takšne, ki jih ne more imeti čisto vsak, ker jih je potrebno krvavo "prislužiti!!") V razne CKlube se ponavadi vpisujejo tisti, ki nimajo lastne identitete, ki niso "nič" in bi čez noč "nekaj" radi postali (na račun drugih). Ampak to ne gre tako. (Pa jih ne podcenjujem, ker je vsak enkrat začetnik!) Ki na moto prizorišču ponavadi ne pomenijo veliko. Ali nič. In če se vpišeš v neko "marijino družbo," postaneš torej dober vernik?? - Ne! Frajer si, če v skupnost pridoneseš tisto, zaradi česar te bodo drugi spoštovali. Pa nočem biti žaljiv do nikogar! Bodi to, kar si, in delaj tisto, da drugim ne boš dela škode! Problem pa je, ker je treba to početi dolgo in pošteno. Leta, desetletja... Šele nato te bodo drugi spoštovati. Če te?? Ali pa srčno sovraži. Zavisi, kako in kam si investiral svojo energijo? Družba, v svoji preteklosti sem poznal kar nekaj tipov, ki so poskušali "po svoje" narediti red. Pa ni nikogar več. In veš, zakaj? Zato, ker so spoznali, da s tem pristopom ni prihonosti!! - No, kar nekaj tistih, ki imajo pošlihtano v glavi, pa so še vedno tisto, kar so bili - pred letom, dvema, desetletjem, dvema, štirimi in več.... In to je dolgoročna naložba v motorizem. To je pravi bajkerski motociklizem! Poudarjam, nikogar ne želim podcenjevati in mu karkoli vsiljevati. Vedeti pa morate, da nikomur ne moreš vsiliti, npr. Kaj sem? Ali si? To ti bodo povedali drugi!! In edino to je tisto, kar resnično šteje!! In ravno zaradi tega se že doooolgo ne vpisujem več v bilo kakšne združbe. Ne! Zato, ker ne maram, da ti nekdo, ki ga še videl nisi na motorju sugerira, kaj moraš početi in kaj ne smeš. Še huje pa je, da ti tak model kroji usodo. Kakšno? Motoristično? Lepo vas prosim?! Ja, včasih je bil motorizem lep in zanimiv, pa še motorjev nismo mogli legalno kupiti, Policaji so nas preganjali, kot bi bili navadno kriminalci in to samo zato, ker smo hoteli biti motoristi!! Kar je najbolj komitragično pa je, da so se iz nas delali norca, nas podcenjevali in nam (tisti, ki so imeli vpliv) metali polena "pod kolesa".... Kdo? Nekateri, ki so danes največji bajkerski motociklisti.... Ja, poglejte, takšen 'mamo!! Pa ne mi rečt, da ni tako. ...Malce prehudo sem se razgovoril. Se opravičujem, ampak reči hočem, da je življenje prekratko in preveč zajebano, da bi si ga kratili na tak način, kot si ga zamišljajo tisti, ki bi kar "od danes" radi spremenili svet. Pa ne poznajo dotične, bližnje zgodovine. Zato: Bratje, radi se imejte med seboj!!! Kajti, le tako bo vaše bajkersko življenje zanimivo in pestro. Pa še (vele)spoštovani boste!! In jaz bom prvi, ki se bom priklonil!!! P.S. In naj bom pravilno razumljen!

V fiziko zgornje slike se ne bom spuščal, sem pa precej prepričan da "countersteering" ni krmiljenje s števcem ampak če že prevajamo, bi bilo verjetno veliko bolj primerno prevesti "nasprotno" krmiljenje oz nekaj v tem smislu. Tudi če odmislimo pravilni prevod besede "counter", ki v tem primeru ni števec, že iz same narave pojava lahko sklepaš da gre za "kontra" krmiljenje, ker najprej zaviješ v eno stran, da lahko potem odpelješ zavoj v drugo. Eden izmed številnih pomenov besede counter v angleščini je res tudi števec, ampak sigurno v tem kontekstu ne pomeni tega "counter" namreč pomeni tudi nasproti, nasprotno, proti, nasproten, etc...

Študiram al bi bruhal.........

Saj sem jaz tud debel gledal kva so mi napisal. Prašal sem jih kolko velja tak posnetek, oni pa homologacija avta s telefonom na šipi... Dobro da so vsaj policaji na terenu mal pametnejši, nisem še namreč slišal da bi komu težili ker ima telefon na nosilcu... Kar se tiče dokazovanja, nekako jim pa dam prav da je edino atestirana oprema lahko dokazno gradivo, telefoni in ostala šara merijo hitrost vsak malo drugače, čeprav pa spet kakšnih hudih odstopanj ni. Se pa na takem posnetku lepi vidi kdo je bil na kaerm pasu, a je bil žmigovc a ne, kolk blizu si bil ko je oni zapeljal ven...

....prjatlčki sorči ... ... morm končat ... ... me kurcajo tle za mizo ... ... pravjo da sem asocialn ... k drkam tole zdele .... :)

vem .. js jih za slinček uporabljam

.... papki , a smo zmešani al nismo ... .... .ps. ... zase se brigi ... :) . . ..... no, a ti znaš tud kadit skoz rit ????? :) .... papki , a smo zmešani al nismo ... .... .ps. ... zase se brigi ... :) . . ..... no, a ti znaš tud kadit skoz rit ????? :) .... papki , a smo zmešani al nismo ... .... .ps. ... zase se brigi ... :) . . ..... no, a ti znaš tud kadit skoz rit ????? :) .... papki , a smo zmešani al nismo ... .... .ps. ... zase se brigi ... :) . . ..... no, a ti znaš tud kadit skoz rit ????? :)

Butasti policaji, kar so odgovorili. Iz avtomobila lahko snemaš, kolikor te je volja. Celo specialne kamere se dobijo za primere nezgod. https://buy.garmin.com/en-US/US/shop-by-accessories/other/garmin-dash-cam-20/prod146282.html Še glede snemanja, da se vidijo registrske tablice vozil. Prav nobenih težav, ne gre za noben osebni podatek, saj gre za številko vozila = predmeta, torej je namenjeno identifikaciji vozila in ne osebe. (osebo samo posredno, a ti podatki so jasno v bazi varovani) Cesta je javna zadeva, vsak ki se tja vključi, je na očeh javnosti in kar vidijo oči, se lahko posname. V kazenskem postopku (tudi prekški) se kot dokaz lahko res uporabi le posnetek, ki ji pridobljen na zakonit način. Ker v tem primeru ne gre za nezakonito snemanje, se lahko zadeva uporabi. V kolikor pa ne, pa se zagotovo lahko uporabi v civilnem postopku, kjer takšnih omejitev ni. Policija pa kar nekaj nabija, če na šipo prilimaš kamero da je to potem "predelano" vozilo in potrebna homologacija...

Za vikend so radarske zasede z mobilnim radarjem na zgornjem gorenjskem od 7h do 22h.

FOČK

V kampu ob izlivu Rona Šotor je že postavljen, manjka samo še ugriz v sendvič in fotka.

js razumem opoldan ob 12 oz. kako minuto gore dole , do 12:00 je pa zame dopoldan :grim

Janez Janša je kot Chuck Norris, ki je bil edini do zdaj obenem zaprt in svoboden.

.....Štos.... včeraj... ...ravno, ko je debata točno o tem (zgornji citat) .... ...sprobano včeraj popoldne... na ravni cesti... ..se vračam s pošte ...sicer z biciklom..ampak nima veze - ravno tako je to enosledno vozilo...z ruzakom na hrbtu.. ... no in počasi peljem, buljim malo v levo proti piceriji, zasanjano...in kar naenkrat me čudno začne odnašat ... s kolesi sem že drgnil po visokem pločniku in doživel counter-countersteering ...ni bilo cajta niti za počasno prenašanje teže, niti za kauntersteering, niti za motozajebantov "preskok" pločnika. Kratkomalo sem bremzal, poskakoval z desno nogo po pločniku, levo sem imel v luftu.... postavilo me je na prednje kolo, ruzak vrglo z ramen čez glavo... .... zic me je nabijal v hrbet... ...in končalo se je sicer vse v redu... ampak evo, kaj se zgodi, ko nekaj pametuješ tule gor, pol se ti pa vse tisto naenkrat zgodi....

19 april 2013 > KTM si ne želi v motoGP http://www.autoevolution.com/news/ktm-does-not-want-to-enter-motogp-58132.html 31 julij 2014 > KTM potrdil vstop v motoGP 2017 http://www.visordown.com/motorcycle-racing-news-moto-gp/ktm-ceo-confirms-entry-into-2017-motogp/25345.html

Da še jaz predstavim Opel Commodore C 2.5S letnik 1978 (prva reg. 04.01.1979) 2.5L-I6, 115PS, teža 1200kg Servo volan radiokasetofon Philips desno vzvratno ogledalo metalic barva OEM vlečena kljuka OEM zimske gume Michelin-made in West Germany dodatna hupa kardan in veriga 76800km (certifikat) lepo vzdrževan

Nova kost za glodanje.

... naše živali na sprehodu ...

Vtisi.. spet mokri štart v ponedeljek - moker: Od Loga naprej nehalo deževat, čez Reko seveda spet škropilo. V Novem Vinodolskem že mal bolj toplo in Do Karlobaga kr neki gužve (vsaj zame, ki prehitevam samo tam, kjer smem), tako da je bilo bolj luštno šele proti Starigradu.. vendar je tam v Paklenici začelo grmeti, proti Zadru pa sem opazila nekaj strel.. Ker je nebo kazalo vedno temnejše lice, sem brez postanka na masleničkem peljala proti Benkovcu. Vendar je kmalu od Maslenice začelo padati. Ni kazalo, da bi nehalo, v bistvu je postajal vedno bolj tečen naliv, zato sem odvila s ceste, da bi si končno nataknila dežjaka (ja, zdaj vem, prepozno ) - in našla krasno zatočišče: kjer sem si pripravila malico kmalu je sicer prišel na obhod lastnik parcele, ampak sva v miru malo poklepetala.. najprej v nemščini, dokler ni pogledal registrsko.. sej vem, da sem blond, ampak ne, nisem Nemka, pa tud hornetka ni BMW.. kakorkoli.. naliv je ponehal, sonce posvetilo, in sem jo mahnila dalje.. ter spet ujela isto nevihto.. grrr.. čmok čmok v škornjih in komaj sem odštevala kilometre do cilja, tam me je pričakalo malo sem si šla pretegnit krake naslednji dan pa nazaj.. štart v sončku: ki je trajal le do Maslenice, kjer so mi v lokalčku ob mostu častili domačo malico včasih se vseeno splača biti blond solo motoristka oblaki s celine so naznanjali deževje.. vseeno sem upala, da se mogoče obrne.. eh ja.. blond, a ne? No, začelo je v enem od treh mest Tribanj - nešto.. v Karlobagu je že ulivalo na polno, da mi je na pumpi blagajničarka rekla, naj raje prespim.. scanje me je spremljalo vse do Senja, tam pa malo ponehalo in sem naredila daljšo pavzo ter si privoščila nekaj malega za dvig morale za naprej: Po hrani je še sonce posvetil in šajba do Ilirske v eni uri, čeprav z mokrim asfaltom.. proti koncu še vlažen fočk (kje ste, pusiji? ) Za zaključek me je skozi Logatec (od tam naprej po AC) in še potem enkrat tik pred domov napralo na polno.. zadnjih par km smo se po AC vozili 70.. ni blo za vidt nič... in vse, kar mi je prej že odteklo iz škornjev, je bilo na novo mokro in mrzlo.. 800 POUČNIH kilometrov v 2 dneh, danes pa čajčkam Vesela za izkušnjo! sam naslednjič vseeno obvezno izven sezone in v sončkuuuuuuuu....

Kolko sem jaz videl, si ti spal na palubi, ja res je, brez problema

Jutro in gasa raziskovat,določili smo Odisejevo špiljo od hotela odaljeno 20km potem pa še 20-30min hoje po potkah ki še gamsom ne sedejo. Poškodovano koleno je stokalo jaz pa jokal toda trma ne pusti predaje :grrr Tu na sliki kurim Damija da ne upa skočit v vodo iz velike višine.....pa mi pokaže a tuki in se že slači No tu pa že leti in kriči aj em supermen :grim Višina tega skoka na oko je bila od 6-8m seveda so ženske kurle tud mene pa sem se spustil ene 3 metre nižje in še jaz skočil..........pamet in ponos enostavno včasih ne gresta skupaj,ob skoku v vodo mi je tako zategnilo rame da je tri dni moja hodila z mano na WC saj ga nisem mogel tud otrest To pa je še pred skoki in pred Odisejevo špiljo Naše dve v svojem apartmanu :evilgrin: Še ena lepa kjer se vidi višina skoka in reševalca v vodi Takole smo se nastavljali soncu in kamnom,če ste oziroma ste bolj tip za samotne plaže in nage riti potem vam ostanejo na Mljetu le takele plaže z ostrimi kamni in nič sence. Po tem nas je čakal še oster vzpon nazaj 32stopinj in 13h....prečudovito :jezen Z motorji se pripeljeva nazaj pred hotel,ženske so se uprle in so šle na hotelsko plažo,z damijem pa sva šla raziskovat del otoka ki je sicern prepovedan a tega itak noben ne upošteva.Ta del je del morske obrambe(bil nekoč)hrib je prepleten z labirinti vklesanimi v đživo skalo ki vodijo od mitraljez gnezda do topovskih postojank...... Naprimer tu sva vrebala na neprijatelje :krneki: Notri po rovih konstantnih 15-20 stopinj,veliko sob za skladiščenje orožja,prazne škatle municije,bodeče žice....... Takole so top porinili na verandi in paljbaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

Iz Mostarja se odpravimo proti Mljetu,trajekt ujamemo dokaj točno.... Pol urce vožnje in smo tam parknemo pred rezervirani hotel..........o hotelu lahko na kratko povem,Wifi čista kap,če si mel srečo si lohk mal pogledu vreme,hotel je star a sobe so čiste in vzdrževane z vonjem po plesni -_- Motorje nimaš kje parkirat kot ob cesti kjer ti ga pijani avstralci obtolčejo kot jabolko,ma Dami lepo izkušnjo drugo parkirišče je zgoraj nad hotelom v borovi šumi kjer se hodijo pijani angleži pač kavsat in smola lepo impregnira lak O hrani pa same pohvale,dobra okusna in veliko izbire. Po stacioniranju smo že prvi dan raziskovali lepote otoka ki pa so iz aviona neprimerno lepše kot vživo. par slikic sledi.... Ena od redkih plaž pa še ta bolj v privat domeni ^_^ Blato,tudi dobesedno .) Pa še malo razgledov. Pol smo najdli še eno jezero"blatno" Pa še blata.....to so ta jezera s slatko vodo,tista taprava ki jih oni promovirajo pa so slana in so v bistvu morje! Če hočeš kaj videt moraš pregont kar nekaj makedama ,pol pa še prehodit Globalno gledano je otok res lep a je veliko lepši z Jahta perspektive kot motoristične,pa pohodniki tud najdejo nekaj za sebe. So pa lepi kotički tudi dostopni z motorjem,samo jih je malo ^_^ Bil sem pa testni voznik za našo grupo,prvo sem se zapodil na makedam jaz pregledal če je kaj zanimivega in poročal ostali bandi,če je bil makedam sprejemljiv za Ninjo smo šli drugače sem vtise imel samo jaz Pogledali smo si tudi znano plažo v Sapunari,ne vem če sem točno napisal pa vseno ostal sem bolj hladen kot fasciniran Ostalo sledi,lp

Pa še moja raketa, Honda Hornet 600

Moj veseljko Yamaha fz8 ABS, 2012l

Bombnik .

Prva nova stvar, da se končno lotim malo daljših fur, kar sm vedno želel. Vem da ni idealen potovalnik, ampak nemorem stran od supermoto, tako da je to najbolj potovalno kar lahko dobiš

Tako da vam javim kako se je izteklo vse skupaj.. Najprej glede asistence, sem žensko vprašal kaj mi potem sploh krijejo. Je rekla da če se zgodi kaj na cesti mi popravijo ( če je možno na cesti) drugače zapeljejo do najbližjega servisa. Je rekla v mojem primeru če bi kdo menjal ležaje na cesti (kar seveda nebi) bi to oni krili.. No pa pustimo asistenco. Naslednje jutro sem se zapeljal do Bmw Barcelona kjer sem jim povedal situacijo, ležajev niso imeli na zalogi zato so preverjali kje jih imajo in ugotovili da so ležaji samo v nemčiji sam pri sebi sem si mislil ne me hecat, saj ležaje dobiš skoraj v vsaki trgovini z avto deli... Potem sem vprašal tega možakarja kje v bližini pa bi jaz dobil ležaje da jih sam kupim in jim dam pa da mi zamenjajo, odgovor je bi da se mora menjati celi komplet in da samo ležajev ni možno... no dobro sem se obrnil in šel.. Po poti sem se ustavil še pri nekem mehaniku, ko sem mu omenil ležaj ni bil nek problem, ko sem omenil motor pa ne in ne.. me je poslal na drug bmw servis, seveda tudi nima če je samo v nemčiji ležaj... Tako pa sem obupal, če bom prišel do doma bom če ne pač ne :/ naslednji dan se peljem proti franciji, ležaji vse bolj roštajo. Po nekje 100km sem zavil iz AC in slučajno videl trgovino z avto/tuning deli in trgovino z motorji in moto opremo. Trgovec je znal angleško, tako smo se lahko zmenili kaj je narobe, priskrbeli so mi ležaje v eni uri in imeli so delavnice za motorje kar za stavbo, tako so mi na enem mestu uredili vse. No končno pa imam nove ležaje, roštanja ni bilo več In še cena za popravilo in material je bila 100€. Še informacija kje so mi zadevo uredili, če bo kdo potreboval v teh krajih: Model Moto - Carretera Santa Coloma, 85, 17005 Girona, Španija

Sem razmnožil in postem naredil še HDR varianto