Dvorana slavnih

soboto kljub srednje dobri napovedi naredila 450 km brez kapljice dežja, ker sva ga obvozila Lašće-Cerknica-Planina-Kalce-Col-Avdovščina-Gorica-Bovec-Trbiž-Beljak-eEisencappel-Jezersko Turjak

Velenje, Tohinjska dolina, Vodice, Škofja Loka, Železniki, Sorica, Bohinjsko sedlo, Bohinj (ob 10 bil že v vodi :grim), Pokljuka, Rudno polje, Bled, Lesce, Begunje, Ljubelj, Ferlach, Železna Kapla, Mazirje and back to Veleje , 410km z enim keslom, pa še 1,5l je ostal notr benza

V bistvu je Kmet že vse napisal, seveda je dotične zadeve olepšal, kar pa je tut prav. Takole, koristni nasvet: če maš Kmeta zravn boš makedam vohal........ja vohal....možak nima pojma, da je po makedamu potrebno počas pa pazljivo (no vsaj za ninđice to vela) tako, da razen prahu, ni fotke Nasvet 2: v dobri družbi se tudi vedrenje v dežju dobro prenese. Še par romantičnih:

Pismu ste modeli. Pri kontra zavijanju ne gre za zavijanje pol metra kontra preden zavijes v pravo smer..niti 10 cm ne..a bi zavestno to probal narest preden pisete kej? Probejte veckrat da boste vidl kolk mal akcije na balanci je potrebne da se spremeni smer..

Zadnji dan na Mljetu smo si pustili za ogledat Soline,otok Sv.Marije Magdalene in s kolesi naokrog.Cena kolesa je 40kn na uro kar se mi zdi kar fer cena,ladico na otok smo imeli zastonj v sklopu hotelske ponudbe. Ženkice so nasmejane jaz pa Dami pa bolj mrka,saj sem vendar motorist in ne biciklist Pirati se vedno dobr znajdejo Avanturist na delu ^_^ Naredili še skupinski selfi na dolgi plovbi do otočka :lol: Kot v Angliji... A otroci v nas še živijo Na koncu lahko rečem da po parih letih skupnih potovanj te Ninje ne morem popljuvat,gre skoraj vsepovsod tam kjer ne nasede ko pa nasede jo šef popljuva sam in bemti,zdej bom Versysa kupu :lol: Za zaključek : otok se splača videt pohodnikom ,nizbroj potk ,kolesarskih prog in dve cesti in cela dva policaja ,ki sta statična in ne težita če se od lokala do druzga lokala zapelješ brez čelade Iz Mljeta smo imeli plan Žabljak,Durmitor,kanjon reke Tare a se vreme ni strinjalo z nami. Po preračunavanju smo se odpravili do prijateljev v Trogir kjer pa nas je pralo 2 dni. Tretji dan smo se spogledali brez besed naložilu kufre in odrinili proti domu,Dami jo je rezal po Jadranki jaz pa sem se ločil in zapeljal na AC .Potreboval sem slabe 4ure in že sem bil v Ljubljani bulani Prevozili smo 1700km s povprečno hitrostjo 76kmh.Na 100km je bila potrošnja 6.1l in teh 1700km smo vozili 22.14h P.S. mogoče doda še kakšno besedo ali slikico Dami,lp

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.

Danes dobil vabilo na eno pivce za živce in hajd do avtocampa Tunarica,dobil še kosilo,pol pa nazaj,od Lupoglava do meje kot v pralnem stroju,drugače pa mal prometa in lepa furca! Hvala bratec za povabilo!

Ja a nisi slišal: to je "števčnokrmiljenje", nova metoda, ki jo je izzumil Googletranslejt. Gre pa tkole: tik preden prideš v ovinek pogledaš hitrost na števcu, se zgroziš, telo nagneš malce nazaj, zamižiš in šteješ. Takrat ko naredi "bum" je spet odpadla ena budala s ceste kdor ma daljši rezultat od mesta zgrozitve do mesta bum je zmagovalec.

Hola, "Krmarjenje s števcem"??? :notworthy: kolega hvala, you made my day

Pa smo se šli mal potepat in seveda ne po normalnih cestah ,ampak po vseh kozjih poteh ki jih je najdel moj zvesti prijatelj in navigator Dami34....... Evo tipična cesta do Mostarja Mimo prelepe narave Tudi kakšnega selfija duo smo naredili Kakšnih 50km pred Mostarjom pa nas je začelo prati,tako da sem zapeljal pred prvi napušč in vedrili smo s pozitivno energijo saj je bilo vse lepo še pred nami. Sva se pa naučila delat gorivo,je bil odsek kjer 100km ni bilo petrola midva pa na rezervi,no mal sem jaz kriv ker sem eno zgrešil. Ko sva v Kninu končno prišla do goriva v motorjih ni niti plonk več naredilo ko si pomajal motor.V Kawo se je nateklo skoraj 19.5L goriva ,ima pa 19 literski rezervoar V Mostar prideva že pošteno utrujena,se spakiramo direkt v stari del Mostarja v apartma zraven zgodovinskega mosta,cena nočitve po pogajanjih 45€ za apartma+ zajterk. Jah kaj čem reč,žene zanese na te kič stojnice ravno tako kot mene za šank na Ljudje in turisti uživajo na mestni plaži.... Je pa nekaj popolnoma jasno s tu ne skočim pa če mi padalo namontirajo na grbo :grrr In še obalna straža David Mujamoralegić :grim Ker pa je Dami v preteklosti izgubil stavo ki se je nanašala na BMW se je moral bogato odolžiti z večerjo po Bosansko Ni mogu mimo In še nočna panorama iz Mostarja,lp

V avstriji ce pise da ni karamboliran in se izkaze da je je prodajalec kazensko odgovoren. Na ta nacin bi se pri nas malo bolj uredilo vse skupaj. Bi clovek bolj sigurno vedel kaj je kupil. Mene ne moti zbit motor ce je popravljen kot je treba. In ce je tako popravljen ni nobene fore zakaj ne bi povedal da je bil zbit in popravljen. Ce se pa skriva je pa kasnejse odkritje toliko bolj bolece. Dober glas seze v deveto vas. Slab pa se dlje. Povejte da je zbit in je stvar resena..

Ker naju je v Dolomitih pralo, napoved pa povsem neobetavna, se odlociva za pobeg na jug. Od Lago di Idro mimo Brescie, Mantove in Parme, pa cez Apenine do La Spezie oz. Cinque terre. Razen zadnjih 50km vseskozi po dezju, nalivih, cez Apenine se megla in 9 stopinj. Oddlocitev za pobeg na jug...zadetek v polno. Vec naslednjic.

Vtisi.. spet mokri štart v ponedeljek - moker: Od Loga naprej nehalo deževat, čez Reko seveda spet škropilo. V Novem Vinodolskem že mal bolj toplo in Do Karlobaga kr neki gužve (vsaj zame, ki prehitevam samo tam, kjer smem), tako da je bilo bolj luštno šele proti Starigradu.. vendar je tam v Paklenici začelo grmeti, proti Zadru pa sem opazila nekaj strel.. Ker je nebo kazalo vedno temnejše lice, sem brez postanka na masleničkem peljala proti Benkovcu. Vendar je kmalu od Maslenice začelo padati. Ni kazalo, da bi nehalo, v bistvu je postajal vedno bolj tečen naliv, zato sem odvila s ceste, da bi si končno nataknila dežjaka (ja, zdaj vem, prepozno ) - in našla krasno zatočišče: kjer sem si pripravila malico kmalu je sicer prišel na obhod lastnik parcele, ampak sva v miru malo poklepetala.. najprej v nemščini, dokler ni pogledal registrsko.. sej vem, da sem blond, ampak ne, nisem Nemka, pa tud hornetka ni BMW.. kakorkoli.. naliv je ponehal, sonce posvetilo, in sem jo mahnila dalje.. ter spet ujela isto nevihto.. grrr.. čmok čmok v škornjih in komaj sem odštevala kilometre do cilja, tam me je pričakalo malo sem si šla pretegnit krake naslednji dan pa nazaj.. štart v sončku: ki je trajal le do Maslenice, kjer so mi v lokalčku ob mostu častili domačo malico včasih se vseeno splača biti blond solo motoristka oblaki s celine so naznanjali deževje.. vseeno sem upala, da se mogoče obrne.. eh ja.. blond, a ne? No, začelo je v enem od treh mest Tribanj - nešto.. v Karlobagu je že ulivalo na polno, da mi je na pumpi blagajničarka rekla, naj raje prespim.. scanje me je spremljalo vse do Senja, tam pa malo ponehalo in sem naredila daljšo pavzo ter si privoščila nekaj malega za dvig morale za naprej: Po hrani je še sonce posvetil in šajba do Ilirske v eni uri, čeprav z mokrim asfaltom.. proti koncu še vlažen fočk (kje ste, pusiji? ) Za zaključek me je skozi Logatec (od tam naprej po AC) in še potem enkrat tik pred domov napralo na polno.. zadnjih par km smo se po AC vozili 70.. ni blo za vidt nič... in vse, kar mi je prej že odteklo iz škornjev, je bilo na novo mokro in mrzlo.. 800 POUČNIH kilometrov v 2 dneh, danes pa čajčkam Vesela za izkušnjo! sam naslednjič vseeno obvezno izven sezone in v sončkuuuuuuuu....

"Jebeš državo brez Bosne !" Pri seksu je predigra zakon. Med vožnjo po starih cestah do morja in potem čez Bosno preko Slavonije domov je bilo veliko predigre in seveda še več vrhuncev. Predigra je recimo vožnja po Beli krajini in jagenjček oziroma odojek pri Samarinu. Nato pa eden od vrhuncev cesta Ogulin-Jasenac-Novi Vinodolski. Staro ime za to cesto je Rudolfina. In seveda se pozna, da so jo trasirali za časa K.u.K. asfaltirala pa JLA. Ovinki brez konca in kraja, široka cesta, dobri razgledi, nikjer nikogar, vožnja nad 1000 m ... Magistrala Novi Vinodolski do Senja je po tem doživetju rahlo "passe". Potem pa spet v hribe po Jozefini do Otočaca. Prespala sva pri "Vrilo Gacke". Motor v garaži, vsepovsod pa voda dobesedno vre iz zemlje. Lepi sprehodi, dobra postrv (s pršutom in suho slivo) in za škrte slovenceljne še dobra cena. Drugi dan gredo moje zahvale firmi "Wintex" oz. njihovemu dežnemu kombinezonu, ki naju je ohranil suha do Zadra. (Čez "šajbo" sladoled lizat ..) Dalmacija kot Dalmacija. Malo voziš malo več počivaš. A eden od manjših vrhuncev je recimo vožnja po Korčuli. Kjer vidiš vse sorte zanimivosti( tabla:samostalna lovačko anarhistička republika močin-dolac). Najlepša pa je krožna cesta Pupnat-Smokvica-Čara-Pupnat. Še lepša je pozno ponoči, ko se ustaviš in gledaš v čisti temi kako majhni gremo pod zvezdami. Na povratku si predigre sledijo ob Neretvi - možakarji so si v senčki postavili platoje in počasi lovijo ribe, pijuckajo... potem pa orgazmično čakanje 20 m pred bosansko mejo kjer se grejo totalno kontrolo in spolno občujejo z EU. Vožnja od meje mimo Mostarja mi ni ravno ostala v spominu razen idealne lege kafiča "Centar" v Potocih - parking, senca... Je pa zato do Jablanice ob Neretvi občutek - kaj naj rečem? Ustaviš se in gruntaš pa zakaj hudiča je Hitler tu preganjal Tita. Samo kamenje do neba in res lepi razgledi. In če želite jesti in se peljete proti Jajcu kot midva, se za to odločite do Jablanice. Potem so do Vrbasa zelo redke gostilne. Od Jablanice proti Prozorju (zakaj je že padel), ko se cesta dvigne na 1000 m je pa spet kot v Disneyevi Fantaziji. Lepi razgledi, dobra cesta, malce preveč prometa, potem pa kar naenkrat gozdovi ja in res dobra teletina izpod peke "Kod Sičaje" v Pidrisu pred enim od Vakufov. Mimo Bugojna in do Jajca se že naveličaš vožnje, ko prideš pa v dolino Vrbasa postaneš pa razdvojen. Cesta pofrezana - Vrbas enkraten. Še dobro da je začelo vlivati. Melisa naju je preganjala. Sicer je pa cesta pred in skozi Banja Luko zaradi prometa in naselij precej frigidna. Je pa doživetje kombinacija avtocesta in nato mejni prehod Gradiška. Beživa pred Meliso in za ta namen je avtocesta idealna. Potem pa prideš do kaosa, ki mu rečejo mejni prehod. Vrhunec je zopet vožnja mimo Pakraca, Daruvarja do Virovitice. Široka, odprta, lepa pokrajina. In nato prenočišče hotel Mozart v Špišič-Bukovici. Hotel za mojo dušo. Majhen na velikem ograjenem posestvu, park, jezerce,potke... za dušo skratka. Dolgčas je pa nato vožnja do Varaždina, ker so Hrvati združili naselja med seboj in je praktično povsod omejitev. Pa saj nočem od preveč onega umret.

Moje mnenje, ne menjaj....

Nč nisi pravilno volil,samo druge lopove si izbral!

Če ti obe žarnici slabo gorijo pomeni ta je ta en kabel preobremenjen ! Če si vezal obe kratki na en kabel hitro odklopi predno se ti vžge motor ali vsaj kupi gasilni aparat in ga vozi s seboj ! Če bi rad obdržal H-4 žarnic lahko to narediš tako, da vežeš preko 4 polnega releja in to takole: 30 = + stalni tok iz akumulatorja vmes varovalka plava 15A kabel vsaj 2 qvadrat 85 = masa 86 = + tok (zasenčena luči) 87 = 2X kabl-tok za obe zasenčeni luči Za xsenon nepotrebuješ nove kablarije niti releja saj porabi samo ca 30% toka v primerjavi z 12V in 60 W-atno H-4 žarnico ! Z Xenon žarnico eno je poraba toka ca 35 W-atov malo več šri zagonu samo zelo kratek čas tako da kabel ni preobremenjen tudi če daš dve Xenom žarnici in 2 balasta! Za motor dobiš zdaj zelo uporabne jaz imam dolgo in kratko takole ;

Še dober ,da se je rokoval z desno roko ,če bi se z levo bi lahko ostal brez ure :lol1:

Italijanski "GS wannabe".

Jutro in gasa raziskovat,določili smo Odisejevo špiljo od hotela odaljeno 20km potem pa še 20-30min hoje po potkah ki še gamsom ne sedejo. Poškodovano koleno je stokalo jaz pa jokal toda trma ne pusti predaje :grrr Tu na sliki kurim Damija da ne upa skočit v vodo iz velike višine.....pa mi pokaže a tuki in se že slači No tu pa že leti in kriči aj em supermen :grim Višina tega skoka na oko je bila od 6-8m seveda so ženske kurle tud mene pa sem se spustil ene 3 metre nižje in še jaz skočil..........pamet in ponos enostavno včasih ne gresta skupaj,ob skoku v vodo mi je tako zategnilo rame da je tri dni moja hodila z mano na WC saj ga nisem mogel tud otrest To pa je še pred skoki in pred Odisejevo špiljo Naše dve v svojem apartmanu :evilgrin: Še ena lepa kjer se vidi višina skoka in reševalca v vodi Takole smo se nastavljali soncu in kamnom,če ste oziroma ste bolj tip za samotne plaže in nage riti potem vam ostanejo na Mljetu le takele plaže z ostrimi kamni in nič sence. Po tem nas je čakal še oster vzpon nazaj 32stopinj in 13h....prečudovito :jezen Z motorji se pripeljeva nazaj pred hotel,ženske so se uprle in so šle na hotelsko plažo,z damijem pa sva šla raziskovat del otoka ki je sicern prepovedan a tega itak noben ne upošteva.Ta del je del morske obrambe(bil nekoč)hrib je prepleten z labirinti vklesanimi v đživo skalo ki vodijo od mitraljez gnezda do topovskih postojank...... Naprimer tu sva vrebala na neprijatelje :krneki: Notri po rovih konstantnih 15-20 stopinj,veliko sob za skladiščenje orožja,prazne škatle municije,bodeče žice....... Takole so top porinili na verandi in paljbaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

Še mal za popestritev teh deževnih dni Vsako jutro po jajcih smo se odpravili raziskovat otok naprej,sabo vzeli Ajdovske dobrote,nož iz JNA mal kruha iz zajtrka pa je blo... Ja smo pa meli srečo saj je padalo samo en dan ostalo je bilo kot pravo poletje Ja da nas bi ta tranmontana zadela bi lepo počistila obalo.Motorje smo imeli parkirane kar ob obali,vrjetn jih ne bi več našli med ljudmi temveč med ribami Kapetan Tvrdega nam je postavil uganko: Kaj se vidi iz vesolja? Dalmatinac pravi Kitajski zid in smeče od Kawasakija Pravi kasneje Dami ,da ima ravno pravo ime na svoji barki :grim Še par slikic morske lepote Prehod iz velikega jezera v malo loči ozek kanal po katerem se otroci zaradi močnega toka radi spuščajo.Zanimivost je da del dneva teče v eno stran drug del dneva pa vdrugo kar je pač posledica plimovanja. Ko smo se mi zabavali v vodi in okrog so stari strici počivali Zvečer se vrnemo v Odisej in si na prelepi verandi privoščimo večerjo,uživamo v Plavcu in delamo plane za jutri

Ce koga mikajo Dolomiti te dni in bi bil rad suh naj se obrne. Moj Versys je dobil naziv dvozivka ker je vec moker kot suh. Danes vedrim na juzni strani Lago di Idro.

Iz Mostarja se odpravimo proti Mljetu,trajekt ujamemo dokaj točno.... Pol urce vožnje in smo tam parknemo pred rezervirani hotel..........o hotelu lahko na kratko povem,Wifi čista kap,če si mel srečo si lohk mal pogledu vreme,hotel je star a sobe so čiste in vzdrževane z vonjem po plesni -_- Motorje nimaš kje parkirat kot ob cesti kjer ti ga pijani avstralci obtolčejo kot jabolko,ma Dami lepo izkušnjo drugo parkirišče je zgoraj nad hotelom v borovi šumi kjer se hodijo pijani angleži pač kavsat in smola lepo impregnira lak O hrani pa same pohvale,dobra okusna in veliko izbire. Po stacioniranju smo že prvi dan raziskovali lepote otoka ki pa so iz aviona neprimerno lepše kot vživo. par slikic sledi.... Ena od redkih plaž pa še ta bolj v privat domeni ^_^ Blato,tudi dobesedno .) Pa še malo razgledov. Pol smo najdli še eno jezero"blatno" Pa še blata.....to so ta jezera s slatko vodo,tista taprava ki jih oni promovirajo pa so slana in so v bistvu morje! Če hočeš kaj videt moraš pregont kar nekaj makedama ,pol pa še prehodit Globalno gledano je otok res lep a je veliko lepši z Jahta perspektive kot motoristične,pa pohodniki tud najdejo nekaj za sebe. So pa lepi kotički tudi dostopni z motorjem,samo jih je malo ^_^ Bil sem pa testni voznik za našo grupo,prvo sem se zapodil na makedam jaz pregledal če je kaj zanimivega in poročal ostali bandi,če je bil makedam sprejemljiv za Ninjo smo šli drugače sem vtise imel samo jaz Pogledali smo si tudi znano plažo v Sapunari,ne vem če sem točno napisal pa vseno ostal sem bolj hladen kot fasciniran Ostalo sledi,lp

Po moje si se zmotu,prva slika je iz GB

Evo ga, danes pa prvič spucal ketno z svetilnim petrolejem, prou neverjetno lahko se z to rečjo spuca, ampak je po tleh pol vse fulj mastno . Sm jo pol še na hitro z čistilom za platišča opral, pa da ni blo vse okol mastno. Ko je bla pa suha, sm jo pa sevede z sprejem za ketno S100 špricnu

Danes en krogec lokalno ker je hitro se bližalo deževje... dolina reke dragonje..

.... Viki - online .... ... no, sam še tole je ostal ... pa jest ....

Kmet nereče se tako grdo saj sem prav napisal. Ps; veš ko je šla Romkinja k ginekologu in reče: G. dohtr mene tku pi.da boli, nakar ginekolog reče tu ni pi.da ampak vagina jutr prid in pravilno reč ! Pride drugi dan pokuka čez vrata in reče G. dohtr kku je že moji pi.di ime !

V bistvu so takrat najbl dejavna jajca, morš pa zlo pazit, da mas eno levi strani kesla eno pa na desni, v nasprotnem lahko pride do prenosa teže in zletiš s ceste in v tem primeru ti tudi countersteering ne pomaga . Če to metodo pravilno uporablaš se lahko pohvališ, da uporabljaš zavijanjezjajci

Matr ste me zblodli s tem števčnim krmiljenjem. In zdej imam en problem. Namreč vsake kvatre, ko se dobr počutim in bluzim po cestah in je frej in lubi mir pa nikjer nbenga, položim rokice na tank, na moja brka kolenca ali pa se kje praskam, balanca pa sameva in seveda čvrsto drži števec na mestu. A takrat pride ovivnk pa je treba zavit, jaz govno leno pa se mi ne ljubi ročic na balanco polagat pa to kar nekak s premikanjem teže in stegni zdelam. Tko nekak kot sem včasih v mladih in norih letih s kojni počel, preden mi je en od njih kolen sesul. Zdej me pa zanima kako se temu načinu krmarjenja reče. Sm strica googla sprašvov, pa al ga ne znam prov prašat al pa je on butast. Kekšni mojstri števčnega krmiljenja bodo to ziher vedli povedat. Pohotno čakam!

Mangart, pogled na sever k belopeškim jezerom in Dobraču

eni so se nehal prov zarad te tvoje slabe navade družt z nami :lol:

Sej je kar v redu nedeljo delajo pol pa 6 dni odmarajo :grim

Cufa,kam pa všečkota stisnem

.... ti si itak prenevarn za njih ... .... čist preveč rad kadiš ... :)

Par dni na Pag-u.. :glare:

Kere budale še dobr da se ne družm dost z njimi

Zdej je že pozabu zakaj se je sploh smejal :grim

Lani za vikend na pag, kasneje enako otovorjen še za 10 dni, le ruzak je mal bl napolnjen

Kar na mi je šlo, ko sm na dnevniku vidu mehkužca pahorja kako se rokuje z obtoženim lopovom

in zakaj se ne vozte kokr znate važno je, da preživimo, pa kakorkoli obračate balanco :krneki:

Iz prve roke ti lahko povem, da "muti" ravno tako kot vsi ostali... AMPAK tip da konkretno garancijo, ki se jo potlej tudi drži! In vse kar se v tem času zgodi tudi dosledno plača oziroma pokrije stroške... Konkreten primer: Kolega kupu RTja, kateremu je v garancijskem roku "odpadlo" ogledalo, nekaj je bilo narobe s kufrom, zdrobilo mu je kardan, pa zanič so bili difuzorji vbrizga goriva... Firma je plačala VSE, četudi je robo nabavil pri Selmarju, rihtal pa nekje v MB se mi zdi... Vse skupaj stalo cca 5000 €! In morda še primerjava... za 08 RTja je dobil 6 mesecev garancije... drug znanec za Versysa 08 1 leto garancije... Jaz sem pri TC dobil za slovenskega Vulcana,2010, ki je bil kot nov kupljen pri njih in so ga ponovno vzeli v račun ter prodali meni le 1 mesec garancije (od 5.2. do 5.3.), ko ga nisem niti preizkusil... Torej R-moto uvaža v glavnem iz Ialije, a na vsak motor da konkretno garancijo.

Moja malenkost

sej mislim da večina spremlja tega jordana, tale vid je bil zanimiv pa vidim da ga še ni tu

Danes sem se kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi in tudi jutranji radarski sliki padavin, s 3eMom odpeljal, da bi vam pokazal, kje se na poti od "Tolmina do Ljubljane" lahko izognete prometnem zastoju zaradi prometne nesreče, na cesti med Idrijo in Godovičem. Kjer manjkajo smerokazi ali "tabla kraja" sem to kar sam narisal in enkrat napisal na svoje slike ... Včeraj mislim, da sem na google maps preveril "kilometrino", danes pa še preveril radarsko sliko nepadavin. Zadnje 3 ali 4 km do doma, je 3M zopet poganjal današnji zajtrk, ker se mi ni dalo zamenjati praznega akumulatorja ... Začne se na semaforiziranem križišču pred Najboljšim sosedom in Tušem ... Mislim, da je na dvanajsti (?) sliki po vrsti, nekdanja gostilna Pr' Felkotu, kjer smo se "mladinci" pred spustom s sankami nazaj v "mesto", okrepčali še s kakšno domačo kuhano klobaso in to še "ovlažili" z nečem, kar nas je malo pogrelo in po čemer je naslednji dan bolela glava ...

Prvo kar je bi moral izmerit napetost na akumulatorju seveda takrat,ko prideš iz vožnje in je akumulator popolnomapoln.Po vsej verjetnosti in tvojem opisu ti polne preveč in s časoma ti zvije plošče v akumulatorju in polne preveč zato ti žarnica pregori ! Verjetno bo potreben nov regler izmeri in primerjaj podatke z podatki v manualu za tvoj motor nikakor pa ti NESM polnit več kot max. do14,8 V pri ca 3-4Ko/min (glej manual) Jaz teh podatkov nepoznam pri avtih Valeo alt. MAX. 14,5 do.14,8 V za Bosch im Mareli pa od 13,3 do mAX. 14,5 V.

So protestirali, še pred potrditvijo mandatov so na mandatno volilni komisiji imeli debato, bo sklicana nujna seja, kjer bodo ugotovili, da je Janši prenehal mandat po samem zakonu...

RouteConverter + Gimp 2 (program za oblikovanje slik) + Roberto = "berljiva" slika mojih dosedanjih "kolesarskih" prevoženih poti v velikosti 600 x 444 slikovnih točk (?) ...

To sem pri r-motu videl na vseh motorjih, ko sem kupoval svojega kar kaže, da imajo navado to narediti. Ali je to povezano s tem, da je bil kak motor bolj ali manj gonjen ali pa vožen na velikih vročinah je potem irelevantno, saj tako ali tako ne poznaš njegove zgodovine. Bolj sta pomembni garancija in podpora s strani prodajalca.

Da še jaz predstavim Opel Commodore C 2.5S letnik 1978 (prva reg. 04.01.1979) 2.5L-I6, 115PS, teža 1200kg Servo volan radiokasetofon Philips desno vzvratno ogledalo metalic barva OEM vlečena kljuka OEM zimske gume Michelin-made in West Germany dodatna hupa kardan in veriga 76800km (certifikat) lepo vzdrževan