Dvorana slavnih

Dan 4. Planiran počitek, kopanje in izlet v/na Cinque terre. Nisem podrobno preučeval, ampak se do teh naselij da tudi z motorjem. Pa tudi z vlakom. Verjetno je nad naseljem kakšno parkirišče z rampami, ker v samih naseljih vidiš samo vozila domorodcev. Odločila sva se za izlet z ladjo. 25€ na osebo je najdražja varianta, ampak ti omogoča da greš na ladjo kjerkoli in kadarkoli, kjerkoli in kadarkoli ogled tudi zaključiš, lahko pa isti dan vse še ponoviš. Pot v eno smer traja okoli ure in pol + ogled.... 50€ za dva ni malo, ampak zdaj vem, da je bilo vredno. Še nekaj podatkov. Pivo tam okoli minimalno 6€. Hrana..pizze 8-10€, špageti 10-13€|, ..kar je še nekako OK, ampak rižota z morskimi sadeži za dva pride skoraj 30€???. Pa tu ti ob vsaki pijači prinesejo] še pladenj za "grickanje" in kmalu ugotoviš, da rabiš še eno pijačo. Ob taki draginji je prav, da pobereš vsak €....

Ker so zaradi vremena konecv junija Dolomiti odpadli, sva jih z našo prestavila na letni dopust. Rekla sva, da greva, četudi napoved ne bo ravno najboljša. Kam? Edini načrt je bil, da greva od vzhoda proti zahodu, iz Dolomitov preideva še v Alpe...in se voziva predvsem tam, kjer še nisva bila. Torej spustiva Tolmezzo Cortino, Arrabo, Bolzano, Pordoi...če se le da, bolj po južnih obronkih. Vreme sicer ni obetalo..sva pa naredila B varianto načrta, ki ga itak ni bilo - če bo dež, pogledava, kje ga ni in pičiva tja. Če na sever, pa pač na sever, ali pa na jug. Nikakor ne proti vzhodu, tam smo pač doma. Edino, kar sva si nekako zadala, da bova prvi dan prenočevala tam, kjer je leta 1991 Jugoslovan Franci "izza četrtka" postal svetovni prvak v skokih. Tolmezzo torej. Izvedena pot za prvi dan Ker ni bilo načrta, sva pač sproti odkrivala, kje sva. No, po lepi, res lepi cesti sva se znašla na mestu katastrofe, oktobra 1963. Gre za tole; http://www.pordenonewithlove.it/si/luoghi-cultura/o/665/Diga-di-Vajont?id_cat=10 Pod Passo Rolle pa se je začelo...dež. Dilema..počakati, al dežjaka nase in gasa. Ko sem videl, da so nasproti vozeči motoristi vsi v dežjakih, je bila odločitev lahka Itak...kot pravimo hribovci; ni slabega vremena, je le slaba oprema. Čakanje. a Na Passo Role je bila celo suha cesta. Po prihodu v Tolmezzo...malo razočaranja. Ne vem no...pričakoval sem Kranjsko goro, dobil pa Trbovlje. Narediva krog, dva po mestu in pade odločitev, da tu...pač ne bova prenočevala. S seboj sva imela karto Alpe 1: 800 000, katera nama je bolj malo koristila. Ker nisem ravno ljubitelj tehnike, GPS, jev, najnovejših aplikacij na GSM-jih in ostale tehnologije, uporabljam metodo; "kartu čitaj, seljaka pitaj". Zavijeva v dolino Val di Fassa in že po par kilometrih prideva v Moeno. Čeprav je samo malo odmaknjena od Canazeia, kjer sem bil že kar nekajkrat, tu še nisva bila. Mestece urejeno, lepo...poiščeva hotel na začetku mesteca (70€ za 2 + zajtrk). Lastnik me je spominjal na tankista iZ ALO-ALO. Motor v podzemno garažo. Super.

Ker imava bolj slabo orentacijo sva se kmalu znašla na Slovaškem Prižgala sva GPS AKA Jožica, ki je rekla, da je do trajekta še 140km. Imela je prav... Prečkala sva mejo in s5 malo uživala na Dunaju. Domov sva se vrnila v enem kosu, po lokalnih cestah.

Drugi dan...ob petih zjutraj me zbudi dež. Kaj dež, jebemtiš, naliv. Pa gledam na spletu meteo moena.it, meteodolomiti.com, acuweather moena.com...vse možne strani za vreme v Dolomitih, povsod piše možnost padavin, drugače pa pretežno oblačno. A tu ga zliva direktno iz kible. Med zajtrkom že delava načrt, da bova pač podalšala bivanje tu še za kak dan, ko dež preneha. No, ne povsem..v času odjavljanja, pakiranja...je rosilo. Navlečeva dežjake, vmes pade odločitev. pogledat Agnellijevo vas in potem proti jezeru Lago di Idro. Plan in izvedba drugega dne. Cesta Cavalese - Ora je en sam spust...ovinki pa odprti, asfalt odličen. Pravi raj za "tišače", predvsem v breg. Če le ni preveč prometa. Ta dan je bila kar gneča, pa še deževalo je. Vse močneje. Tako se spodaj pokaže Ora. Tu gor gre cesta v Madonno di Campiglio, ki jo je za svojo zimsko "rezidenco" izbrala družina Agnelli. Tam baje v 60-ih letih. Nekje sem to prebral... Krog pa Madonni....turobno vzdušje. Nikjer nikogar...še natakarica je potrebovala 10 minut, da je "skontala" da ima na terasi pa le dva gosta. Madona. Na tem parkirišču pred Madonno je razgledna tabla, kjer piše, da gre za "uradno" enega najlepših razledov v Dolomitih. Na gorsko verigo Brenta. Slika je res fenomenalna, žal pa razgled tega dne ni mogel potrditi tega. Sem raje preveril, kako je z verigo v dežju. Mimo Trenta proti Lago di Idro. Jezero in naselja okoli nič posebnega. Pač turizem za nezahtevne domačine in Nizozemce, ki jim je malo vode in hribi okoli več kot dovolj. Prenočevala sva na južni strani jezera v restavraciji z apartmaji. Lastnica vitalna khm 55-60 letnica je rekla, da tako porazne sezone ne polni. V terminu, ko bi imela zasedene vse sobe (nove, moderno opremljene, masažne tuš kabine.. .) sva bila edina gosta. 38€ po osebi + zajtrk.

Sobota se je začela odlično. vsi petkovi hrabreži so odpovedali sobotno furco, in sva jo urezala sama z MojoMojo...Postojna Nova Gorica, Tolmin Kobarid. kava. Precej malo prometa, lepo vreme in zmerne temperature. Odlično. V Žagi levo na omiljeno Učjo, pa čez Rezijo desno od vasi, proti Tarcentu, Huminu/Gemona Del Friuli, do Kluž/Chiusaforte na Nevejsko Sedlo, kjer mi je vsake tolko zasmrdelo po Ilirski Bistrici. Ko Hondič po pavzici na Rabeljskem jezeru ni več dal cahna, se je smrad razjasnil. 222km je pisalo, predno se je oglasla Triglav asistenca. Kamjon in 3 ure tenstanja PO STARI CESTI DO POSTOJNE. : part of the problem, montiran aprila 2013 part of solution, strašno žalostna slika, ampak asistenca je res carska v takem primeru. final solution Yuasa je včasih nekaj veljala.

Celo znanost ste pogruntali nekateri glede zavijanja . Zadnjič sem se šel peljat in se spomnil na to vaše prepucavanje, kako se vozi skozi ovinke s countersteering-om. Bolj, ko sem razmišljal, slabše mi je šlo in skoraj sem opledel na ravni cesti . Nimaš kaj razmišljat, ko voziš motor, kako bi obrnil ali kako ne bi obrnil krmila. Ker boš kmalu v malinah, če boš pred vsakim ovinkom pomislil, na kateri strani pritisnit ali povlečt krmilo. To moraš početi samodejno, drugače je bolje, da parkiraš moped in se greš vozit s konzervo, kjer tega razmišljanja ni :grrr . Pa pejte se zaboga vozit in ne preveč tu viset. Ta mesec še ni bilo dežja, vsaj spomnim se ne, da je bil, zato zginte dol s kompov z menoj vred in pejte na ovinke brez nepotebnega razmišljanja kam tiščat balanco . LP Robert

Na Češko... Kjer sva si pogledala prodajalca sladoleda (ker so gradovi so preveč dolgočasni) tipa, ki je naokol hodu z neko čudno papigo ajde naj vam bo še en grad je tudi bil tam nekje

Pa vmes sva bila še malo lačna... fejst lačna Jep... vse je šlo Pa malo na Marija-buh-bomagi-štrase nakupovat In ker baje ni fajn, da je bencin dolg v kestlu, sva ga ponucala in naredila izletek

Že včeraj zvečer sem obema mojima povedal, da če bo zjutraj asfalt suh bom zopet "od3eMal" na smučišče Črni vrh nad Cerknom, kjer bom slikal še "mali in veliki olimpijski bazen", pri čemer sem pa pozabil, da imajo na Črnem vrhu "svojo postojanko" tudi Cerkljanski radioamaterji. Ker je "bife" odprt od devetih zjtraj do osmih zvečer, sem naročil kavo "za nekdanjega mopedista in sedanjega ??? s posebnimi potrebami", ki mi jo je natakarica, potem ko sem ji to tudi razložil, prinesla z neizigranim nasmeškom na svojem obrazu ... Med vračanjem nazaj proti Cerknemu, mi je cesto, še makadamsko, približno 20 m pred mano prečkala "zunanja sodelavla national geographic wild chenela", ki pa najbrž ni imela ali imel časa, da bi mi pozirala (poziral), ker se ji (mu) je najbrž preveč mudilo v hrib, "s svojim rogovi naprej" ... Tabla Cerkno, za katero mi je prejšnjič na canonu zmanjkalo LiPo akumulatorja, je v zelo zanmljivi "prostotski kompoziciji" (?) ... Danes sem 3eMa moral poganjati na jutranji zajtrk samo od Spodnje Idrije do doma = 2 km ... Sicer malo z zamudo, toda jutranja megla se je začela "sušiti" šele malo pred Cerknim ... Tudi mcadam je bil že suh ...

Evo, danes sem reskiral popoldne in del večera... rezultat pa je tu: Zdaj pa grem na pir

In ker nama je kmalu ratalo dolgcajt, sva naredila premik proti Jodlariji. Na Dunaj... hostel lociran med prodajalno krst in drugih pogrebnih pripomočkov ter kvazi striptiz placom. Medtem, ko je motor začasno počilaval v garaži Sva medva naredila par ogledov Pa še malo ogledov

Julij se je začel bolj klaverno (gužva, bolnica, vreme), tako da kaj preveč od dopusta nisem pričakoval. Odstrelila sva se v Prekmurje namesto na obalo. Plan je bil malo se kopat, pa če bo ledvica OK še kakšen izletek naredit. Pa sva šla malo do Balatona Pa še malo naokoli po Madžarski

Dan 3. Zjutraj se zbudiva v deževno jutro. Gledam napovedi...200 km okoli in okoli padavine. Le obala tam daleč na jugu je v soncu. Med zajtrkom okvirni načrt....cilj La Spezia. Takole smo jo potem "drajsali". Prvi del poti do Brescie, mimo Mantove in Parme, je bil pravi preizkus živcev. Iz današnje perspektive je bila to pač samo pot v stalnem dežju po širokih magistralkah..ampak...dež, tovornjaki, tovornjaki, tovornjaki... niti enega samega motorista, še skuterašev ni bilo nikjer...Še danes mi ni jasno...ali je bil umazan dež. ali pa cestišče...vsakih 15-20 minut sem se moral ustaviti na črpalki in obrisati sprednjo šipo. Gledam motor...groza...tam, kjer bi moral biti bel, je bil rjav ali siv. Tam, kjer je ponavadi črn, je bil svetel... Zadnji kufer..na ključavnici in okoli nje toliko svinjarije, da sem moral s steklenico vode oprati tudi njo. Če sem hotel brskati po kovčku. In potem še zgrešim nekje pri Mantovi pot za Parmo. In greva po nekih lokalnih vukojebinah..ob samih farmah...smrad neznosen...pogled na kanale ob cesti...bruh. Na nobenem smerokazu ne Parme ne kateregakoli kraja, da bi ga lahko primerjal z najinim zemljevidom. Sredi neke vasi se pogovorim s starejšim možakom. Čeprav v Italijanščini poznam le nekaj fraz, številk in osnovnih pojmov, sva preko sinistre, destre, čuha-*čuha (vlak), arrivo..prišla do rešitve. Slik od tam...niti ene. Za Parmo dilema. Preko Apeninov, ali po AC. Deževati je nehalo, časa še dovolj...AC je za pussije. Gremo v hribe. Mater "vot a mejka di mistejka". Cesta zmahana ala Vršič, pa spet dež, Pa še megla. Niti enega vozila, da se mu prilepim za rit. Muka, muka Tedybear in čisto sam si kriv. Naša je bila raje kar tiho.... No kar naenkrat pa Passo Cisa. In spomenik Simonceliju. Na vrhu le srečam Italijana z "Raza TEX-om". NIč mu ni bilo jasno. Po pol ure vožnje po AC je iz julijske La Spezie prišel direktno v November. Nadaljujeva navzdol. Cesta do La Spezie prometna, ozka, na počivališčih polno smeti, ob cesti ravno tako.... Sama La Spezia...spet razočaranje. Pristanišče, pa industrija, pa vojna baza. Na črpalki (ponovno) brskam po netu, kako je s prenočišči v tem mestu. So, so ampak...ne..tu že ne. Med tem brskanjme me prešine, da gre mimo mene veliko avtov z NL tablicami. Tam, kamor gredo oni, nekaj mora biti. Gremo...zasledovanje se je splačalo. Po par km prideva v prijetno mestece Lerici. En krog okoli..malo po centru. To je to. Tu ostajava vsaj dva dni. Lerici Spala sva tule. Hotel je iz časov, ko so v Torinu še risali Fiat Mirafiorija (se ga spomnite, lepotca??). Prideva na recepcijo (še v dežjakih). Sivolasega, do potankosti urejenega gospoda nagovorim z Good evening, do you have a room....pa se zadere na ves glas Karlaaaaa. Karlaaaaaaaa...ej moška populacija..izza vogala pride (hči) gospodična okoli 20-25, rdeča oprijeta obleka ravno prave dolžine in dekolteja, očala Drago&Gustl, popoln make-up..Gina lolo......ma kupim to sobo, pa kolikor že bo. Že zaradi nje. 80€+ zajtrk za dva.

Countersteering na ridah deluje ... sem v soboto parkrat probal ... steering delaš čez ovinke, s counterjem jih pa šteješ ... na konc maš pa countersteering.

Danes en krogec lokalno ker je hitro se bližalo deževje... dolina reke dragonje..

.... Viki - online .... ... no, sam še tole je ostal ... pa jest ....

men pobira sam po sredin,kaj narobe delam

glede na napisano mi sploh ni jasno, zakaj nekateri sploh kupujemo nove mopede. Bolj ekonomično je nabavit rabljen, ene 6 let star za 30%cene novega. Če pa slučajno ni ravno tak kot iz salona, je pa NUJNO treba tožit prodajalca in zahtevat $$$ nazaj. Ker pač ni tak kot nov!!!! Pa saj eni niste normalni!!! Rabljen moped - je rabljen - in nikoli nebo več nov..............kot pokavsana pička nikoli ne bo več devica. Eni pa res niso na realni, ali pa jim je pohlep po denarju razjebal razmišljanje... lp, andrej

Res je jakaTV. http://goo.gl/maps/QohRk Scarabeo

Dons pršu iz Šibenika cesta super, padal ni, gužve tud ni blo, še najbl važn policajev nikoder!

kauterstjring

Je v redu. Priporočam. Ni hitra je pa pokrajinsko zanimiva varianta s še ca 3km makadama. Za baje najlepši del, Štrbački Buk, se je treba posebej oddaljiti od R408 (ca 7km makadama) + vstopnina v nacionalni park. Mi smo po R408 nadaljevali do Martin Brod-a (ob Uni, kjer te že pogled na modro uno ohladi, čeprav je zunaj 30+C). Kulen Vakuf - Martin Brod ožja cesta večino asfalt + še ca 3km makadama (delajo, se peljali tam v drugem tednu junija 14). Tik pred Martin Brodom R408 zavije ostro v levo in v razvlečenih sarpentinah nadaljuje proti Drvarju. V Martin Brodu priporočam hidracijo v lokalu ob Una-i. En vogal štrli nad samo Uno. Na ca pol poti do Drvarja se odpre bogat pogled na okolico. Z obcestnega vidikovca (ga je težko zgrešit) se vidi vrhnji del enega najglobljih kanjonov v Jugi (Unac). Od M.B. dalje je cesta ves čas asfaltirana in promet zanemarljiv. 408 se priključi na regionalko Bos. Petrovac - Drvar ca 3,5km pred Drvarjem. Lep pogled proti Drvarju s severo zahodne strani.

Sej zjutraj lohk spet zgodej vstaneš! :grim To si mogu bit v Črni tam okrog enih? ....sem gledal tist oblak od deleč...najprej je bil bel, pol je pa mal barvo spremenu pa še jokat začel Ko sem se js tam skoz (Žerjav) peljal, je bila cesta že čist dry... Se je pa vseen vidlo, da je nebo jokalo! :yes: ...naprej pa čez Sleme do TEŠa , pa po Savinjski do Pavliča (moram pohvalt - je kar nekaj novga asfalta!) , v Železni Kapli pa levo in čez Šajda pass in Cerkev do Borovelj. Ker pa je bil prelaz Korensko sedlo zaprt zaradi nesreče (žal se je tragično končala za avstrijskega motorista), sem pot do doma skrajšal za cca 100km in še enkrat preplezal ljubeljski paso...aja "Loiblpass", kjer sem potep tudi začel

Po moje si se zmotu,prva slika je iz GB

ja sj, raj Vikiju croissant plačat, kot pr men zastojn zajtrk

Ne buzeriri me Zelo hitro naredil šiht in kar se da hitro krenil od doma Drugače pa včeraj obupno stanje vse od Splita pa do Paklenice, lilo kot iz škafa. Še posebno par kilometrov pred Paklenico, ko je voda drla iz skal čez cesto, desna stran cestišča praktično nevozna, grmelo in strelalo kot noro....dobesedno je izgledalo kot 'highway' to hell No potem od Paklenice pa do Crikvenice je bilo lepo, nato pa spet vse od Paklenice pa do Kočevja ista zgodba. Tako da me je od 550km verjetno okoli 400km neprestano pralo. Še danes tlačim v škornje, kombinezon in tank torbo časopis, da vse to nekako posušim.

Tale video tudi ne sme manjkat : https://www.youtube.com/watch?v=dVbUBDLJ2LI

živnorc, briga me... k je ovink zaviješ pa je, če pa ne pa obstajajo travme ... jebiga kolo je pa ta boljš un sobn, k dela na vse možne teorije.....

ne vem, ne vem ce sm bla jst smo imeli namen it do kafeta, ampak je bil povsod dez. tko da nismo niti praha z mopedov dol spihali. sm vas pa hitro vidla da ste vi trije, zato pa sm vam pol ful mahala. sicer cim je kak sotrpin mu ful pomaham, da ve da ni sam v svoji nesreči :lol:

Ena dečva na angleškem zlatem polizdelku mahala učer u Hruševju. Ali si bila ti

Jaz bi za začetek pomeril, koliko napetosti sploh pride na žarnice (obvezno pri priključeni in delujoči žarnici) - pri tako starem motorju so žice in konektorji že najbrž malo oksidirani, poleg tega so luči ponavadi vezane preko varovalke, pa potem stikala na krmilu - kar pomeni kar precejšnjo dolžino žic, tako da hitro pride do par voltov padca napetosti - 2V padec napetosti pa pomeni skoraj 1/2 svetilnosti... Če je razlika med napetostjo na sponkah akumulatorja in sponkah žarnice več kot 0.3V, bi za luči naredil novo ožičenje, z nekoliko močnejšimi žicami, preko relejev direkt z akumulatorja... Drug faktor pa je seveda stanje reflektorja in leče, vendar če motor ni bil ravno non-stop na soncu parkiran, pri samo 39kkm to še ne bi smelo biti tako slabo.

Matr ste me zblodli s tem števčnim krmiljenjem. In zdej imam en problem. Namreč vsake kvatre, ko se dobr počutim in bluzim po cestah in je frej in lubi mir pa nikjer nbenga, položim rokice na tank, na moja brka kolenca ali pa se kje praskam, balanca pa sameva in seveda čvrsto drži števec na mestu. A takrat pride ovivnk pa je treba zavit, jaz govno leno pa se mi ne ljubi ročic na balanco polagat pa to kar nekak s premikanjem teže in stegni zdelam. Tko nekak kot sem včasih v mladih in norih letih s kojni počel, preden mi je en od njih kolen sesul. Zdej me pa zanima kako se temu načinu krmarjenja reče. Sm strica googla sprašvov, pa al ga ne znam prov prašat al pa je on butast. Kekšni mojstri števčnega krmiljenja bodo to ziher vedli povedat. Pohotno čakam!

Moja malenkost

Pa smo se šli mal potepat in seveda ne po normalnih cestah ,ampak po vseh kozjih poteh ki jih je najdel moj zvesti prijatelj in navigator Dami34....... Evo tipična cesta do Mostarja Mimo prelepe narave Tudi kakšnega selfija duo smo naredili Kakšnih 50km pred Mostarjom pa nas je začelo prati,tako da sem zapeljal pred prvi napušč in vedrili smo s pozitivno energijo saj je bilo vse lepo še pred nami. Sva se pa naučila delat gorivo,je bil odsek kjer 100km ni bilo petrola midva pa na rezervi,no mal sem jaz kriv ker sem eno zgrešil. Ko sva v Kninu končno prišla do goriva v motorjih ni niti plonk več naredilo ko si pomajal motor.V Kawo se je nateklo skoraj 19.5L goriva ,ima pa 19 literski rezervoar V Mostar prideva že pošteno utrujena,se spakiramo direkt v stari del Mostarja v apartma zraven zgodovinskega mosta,cena nočitve po pogajanjih 45€ za apartma+ zajterk. Jah kaj čem reč,žene zanese na te kič stojnice ravno tako kot mene za šank na Ljudje in turisti uživajo na mestni plaži.... Je pa nekaj popolnoma jasno s tu ne skočim pa če mi padalo namontirajo na grbo :grrr In še obalna straža David Mujamoralegić :grim Ker pa je Dami v preteklosti izgubil stavo ki se je nanašala na BMW se je moral bogato odolžiti z večerjo po Bosansko Ni mogu mimo In še nočna panorama iz Mostarja,lp

O porabi olja in zakaj sploh rabi, koliko naj rabi olja itd.sem že neštetokrat pisal in nebom več.Zapomnite si vsi samo eno vozite še sploh dokler je motor nov z "dobrim" oljem, ki ga predpiše proizvajalec ali ekvivalentnim olje druge firme. Ko pa je motor že v letih in začne rabit olje pa izberite slabše cenejše olje,ker cenejše olje naredi garež še sploh izzaobročkov kar zmanjšuje porabo tega nevidiš neslišiš in ne občutiš za mašino pa je to slabše ker se manj maže in ko tak motor nekomu prodaš on nalije v mašino kvalitetno olje se poraba drastično poveča,to pa zato ker aditiv za izpiranje ta gareš očisti in to povzriči porabo ! ! Ps ; AMEN !

Če imaš plavo Yamaho si v Skradinu iz petka na soboto spal v isti uličici pri tabli 10E Bil dva vhoda prej. Tip ima zaprto dvorišče. Motorji pod ključem. Staro vendar čisto 45 EUR za 4 kom.

Gor grede vozijo po levi.

Kiša pada trava rase....jez pa gluh. Damn.

MK Bears so vredu pubeci, bil letos pri njih na motozboru ... Super potopis ...

Evo ga, danes pa prvič spucal ketno z svetilnim petrolejem, prou neverjetno lahko se z to rečjo spuca, ampak je po tleh pol vse fulj mastno . Sm jo pol še na hitro z čistilom za platišča opral, pa da ni blo vse okol mastno. Ko je bla pa suha, sm jo pa sevede z sprejem za ketno S100 špricnu

če bi se vozli v GB, bi bilo kontra , desni ovink je nepregleden,nikoli ne veš. kaj te v njem čaka , levega pa vidiš celega, da se neute kregal, zakaj je tako

soboto kljub srednje dobri napovedi naredila 450 km brez kapljice dežja, ker sva ga obvozila Lašće-Cerknica-Planina-Kalce-Col-Avdovščina-Gorica-Bovec-Trbiž-Beljak-eEisencappel-Jezersko Turjak

V fiziko zgornje slike se ne bom spuščal, sem pa precej prepričan da "countersteering" ni krmiljenje s števcem ampak če že prevajamo, bi bilo verjetno veliko bolj primerno prevesti "nasprotno" krmiljenje oz nekaj v tem smislu. Tudi če odmislimo pravilni prevod besede "counter", ki v tem primeru ni števec, že iz same narave pojava lahko sklepaš da gre za "kontra" krmiljenje, ker najprej zaviješ v eno stran, da lahko potem odpelješ zavoj v drugo. Eden izmed številnih pomenov besede counter v angleščini je res tudi števec, ampak sigurno v tem kontekstu ne pomeni tega "counter" namreč pomeni tudi nasproti, nasprotno, proti, nasproten, etc...

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.

Kukr str zgledaš na avatarju tud nimaš več kej nucat.

mal drugačen moto 3-cikel http://movies.gaskrank.tv/201407/24010.mp4

Ko sem šel včeraj po isti poti je bilo na tem ovinku za eno karolo peska. Tud kolotečen ni bilo da bi varno zapeljal čez. Na srečo sem pesek pravi čas opazil in da z nadsprotne smeri ni bilo vozil. Sem se pa takoj vprašal, ker je ta pesek tam že par dni (če se prav spomnim so bankine urejali v sredo), če bo moral kdo prej pasti, da bodo to pometli. Na žalost je morala oseba umreti, da so se spomnili ovinek pomesti in za nekatere nesposobne voznike osebnih vozil so celo postavili znak, da ne morejo več sekati preko bankine in nanašati pesek na vozišče. Žalostno. Zopet pa bo pisalo neprimerna hitrost, kar pa je za motorista že čim se sprednje kolo začne vrteti. Vozniki, ki pa redno sekate preko bankin in nanašate po nepotrebnem pesek na cestišče se pa malo zamislite. Zaradi tega lahko nekdo izgubi življenje. RIP

še nekaj za v gmajno. Husky 450te

Tisti pezdetje, ki v ime kluba ne morejo dati slovensko pisanega imena Slovenija, nej kar grejo riti lizat tistim, in tja katerim vanjo lezejo. Bolankoti!