Dvorana slavnih

Dan 5. Gremo proti vzhodu. Pade odločitev, da jo mahneva najprej na jug do Pise, da vidiva tisto poševno čudo, obrneva proti Firencam in jih obvoziva (tam sem že bil - vredno ogleda pod strokovnim vodstvom) in proti Ravenni. Glede na število hotelov v območju 30 km severno od Ravenne nekaj turizma mora biti. Plan za dan 5: Pisa...ta dan je bila bolj Peking, kot Pisa. Poševnooki vodiči s orientacijskimi zastavicami so tekmovali, kdo bo koga preglasil. Pa tisto bedno fotografiranje, kako podpirajo stolp, da se ne sesede... Ajde naša...čimprej 2-3 fotke pa gremo dalje. Pise kmalu vrh glave... Parkiral sem zelo blizu vhoda v sam spomeniški kompleks...sicer se je od nekod pojavil nek gostilničar in tulil, da je to "area velocita limitato e privato..." pa sem zakričal nazaj..." sono due, tree foto...pa basta....parkiral sem pa zraven tega: Cesta od Pise do Firenz lepa magistralka. Pred Firenzami iskal kakršenkoli smerokaz za Ravenno - neuspešno. Pičim na AC proti Bologni...nekje bo že kakšen izvoz za Ravenno. Po enih 40 km AC grem dotočit gorivo, mimogrede še vprašam tipa za blagajno za cesto proti Imoli, oz. Ravenni. Že na sami črpalki je bil odcep za Firenzuolo in passo della Futa. Kakšno odkritje...ta prelaz in potem cesta proti Imoli...vse, kar ti Toscana in Emilia Romania ponudita. Razgledi, lepe ceste po dolinah...definitivno najlepši del poti vsega dopusta. Na P.D. Futa je spominsko obeležje Nemškim vojakom II. svetovne vojne. 30 000 grobov, zbranih iz severnih Apeninov...in razgled od tu...N E P O Z A B N O . Proti večeru prispeva v Lido di Spina. Hotel 3*, 70€ na noč,

včeraj štart ob 15h iz ljubljane,še kar sonček,mim rid kjer so 3-je samevali preko OMW brez PIT-STOPA ,čez Jelšane in Krčki most na Krk Pa nazja čez Krčki most :grim Domov pa čez Križišče,NP Risnjak..........dež že rosil in domov čez Petrino. V Kočevju me je pa tok napral da sem iz dežjaka vodo zlival a vseno za popoldansko furco sem bil doma ob 20.30 z 350 novimi kmjčki .)

Ker sem imel še par dni dopusta je na hitro padla odločitev še za kratko par dnevno turco po balkanu. To so bili do sedaj tudi edini konkretni kilometri letos. Vreme mi je služilo nad pričakovanji, razen par ploh ni bilo hudega. Bolj je bila naporna sama vožnja, v treh dneh kolikor sem se vozil sem namreč naredil prek 2000 km - preveč. No prvi dan sem jo po avtocesti mahnil direktno do Beograda in potem skozi Valjevo, mimo Užic do Bajine Bašte kjer sem prespal.Še par slikic, nekatere so s telefona, zato so slabše kvalitete. Prvi dve fotografiji sta z nekega manjšega prelaza med Užicami in Požego, drugi dve pa iz Bajine Bašte-očitno središče sveta

Nedelja je bil dan za dva črnuharja Obiski iz konjušnica Ljubljana so pršli točn na uro z polurno zamudo, nakar sem ju s postrežbo kozarca vode popeljal po sončni Dolenjski. ku ku "moj črni konj je bele barve..." #skorajšnaosvežitevvKrki# . . . . aja za na konc smo pa šli v Žužemberg na točn sljadoljed v kupi domačega sadja

Evo, danes sem reskiral popoldne in del večera... rezultat pa je tu: Zdaj pa grem na pir

Danes samo 6 km v obe smeri, toda dogovorjeno za jutrišnji servis, "takoj ko bo odprl vrata" ... :notworthy:

Vožnja s šihta. 7.35 ura. Nekje na polovici tega jezera sem odnehal. Wasn't fit for the task at hand ...

2. dan Zjutraj sem še po rahlem dežju krenil proti Zlatiboru in naprej proti Črni Gori. Pot je nato sla skozi kanjin reke Zete kjer je meja in nato dalje proti mestu Bijelo polje, nato se cesta spusti v kanjon Morače proti Podgorici. Iz Podgorice sem krenil proti Nikšiču, v Nikšiču pa sem zavil proti Bosni za Trebinje in nato mimo Mostarja v Livno. V Livno sem prispel v večernih urah, naslednji dan sem nato z družbo prebil v Livnem. V nedeljo pa je sledil povratek domov. Zlatibor Zlatiborsko jezero meja med Srbijo in Črno Goro Komovi, vrhovi so bili žal v oblakih motor usran kot vedno pogled na hribe, preden se cesta spusti v dolino reke Morače malo pred Podgorico jezero v bližini Trebinj Potem je pa s slikami konec, ker se je dan že bližal koncu se nisem več ustavljal, razen, ko je bilo treba doliti bencin, zadnjih 100 km pred Livnim sem pa itak vozil že po temi. Domov sem se pa vozil v skupini in po cesti, ki sem jo teden dni prej prevozil s kolesom, tak, da slike od tam imam že s kolesa in jih lahko objavim v rubriki vtisi s kolesarskih voženj

Dan 4. Planiran počitek, kopanje in izlet v/na Cinque terre. Nisem podrobno preučeval, ampak se do teh naselij da tudi z motorjem. Pa tudi z vlakom. Verjetno je nad naseljem kakšno parkirišče z rampami, ker v samih naseljih vidiš samo vozila domorodcev. Odločila sva se za izlet z ladjo. 25€ na osebo je najdražja varianta, ampak ti omogoča da greš na ladjo kjerkoli in kadarkoli, kjerkoli in kadarkoli ogled tudi zaključiš, lahko pa isti dan vse še ponoviš. Pot v eno smer traja okoli ure in pol + ogled.... 50€ za dva ni malo, ampak zdaj vem, da je bilo vredno. Še nekaj podatkov. Pivo tam okoli minimalno 6€. Hrana..pizze 8-10€, špageti 10-13€|, ..kar je še nekako OK, ampak rižota z morskimi sadeži za dva pride skoraj 30€???. Pa tu ti ob vsaki pijači prinesejo] še pladenj za "grickanje" in kmalu ugotoviš, da rabiš še eno pijačo. Ob taki draginji je prav, da pobereš vsak €....

izdelka sta Slovenski produkt ,ki jih je nekaj let nazaj izdeloval Gorazd Marovič iz Ptuja, starejsim bolj poznan po izdelavi izpuhov za tomose MF Power. Danes izdeluje Wingsove izpusne sisteme. Sem bil pri njemu pred dobrim letom in mi je naredil nastavljive nastavke za Versys šipo. Mislim, da bi napravil tudi zaščito motorja , vse je stvar dogovora.

Dan 3. Zjutraj se zbudiva v deževno jutro. Gledam napovedi...200 km okoli in okoli padavine. Le obala tam daleč na jugu je v soncu. Med zajtrkom okvirni načrt....cilj La Spezia. Takole smo jo potem "drajsali". Prvi del poti do Brescie, mimo Mantove in Parme, je bil pravi preizkus živcev. Iz današnje perspektive je bila to pač samo pot v stalnem dežju po širokih magistralkah..ampak...dež, tovornjaki, tovornjaki, tovornjaki... niti enega samega motorista, še skuterašev ni bilo nikjer...Še danes mi ni jasno...ali je bil umazan dež. ali pa cestišče...vsakih 15-20 minut sem se moral ustaviti na črpalki in obrisati sprednjo šipo. Gledam motor...groza...tam, kjer bi moral biti bel, je bil rjav ali siv. Tam, kjer je ponavadi črn, je bil svetel... Zadnji kufer..na ključavnici in okoli nje toliko svinjarije, da sem moral s steklenico vode oprati tudi njo. Če sem hotel brskati po kovčku. In potem še zgrešim nekje pri Mantovi pot za Parmo. In greva po nekih lokalnih vukojebinah..ob samih farmah...smrad neznosen...pogled na kanale ob cesti...bruh. Na nobenem smerokazu ne Parme ne kateregakoli kraja, da bi ga lahko primerjal z najinim zemljevidom. Sredi neke vasi se pogovorim s starejšim možakom. Čeprav v Italijanščini poznam le nekaj fraz, številk in osnovnih pojmov, sva preko sinistre, destre, čuha-*čuha (vlak), arrivo..prišla do rešitve. Slik od tam...niti ene. Za Parmo dilema. Preko Apeninov, ali po AC. Deževati je nehalo, časa še dovolj...AC je za pussije. Gremo v hribe. Mater "vot a mejka di mistejka". Cesta zmahana ala Vršič, pa spet dež, Pa še megla. Niti enega vozila, da se mu prilepim za rit. Muka, muka Tedybear in čisto sam si kriv. Naša je bila raje kar tiho.... No kar naenkrat pa Passo Cisa. In spomenik Simonceliju. Na vrhu le srečam Italijana z "Raza TEX-om". NIč mu ni bilo jasno. Po pol ure vožnje po AC je iz julijske La Spezie prišel direktno v November. Nadaljujeva navzdol. Cesta do La Spezie prometna, ozka, na počivališčih polno smeti, ob cesti ravno tako.... Sama La Spezia...spet razočaranje. Pristanišče, pa industrija, pa vojna baza. Na črpalki (ponovno) brskam po netu, kako je s prenočišči v tem mestu. So, so ampak...ne..tu že ne. Med tem brskanjme me prešine, da gre mimo mene veliko avtov z NL tablicami. Tam, kamor gredo oni, nekaj mora biti. Gremo...zasledovanje se je splačalo. Po par km prideva v prijetno mestece Lerici. En krog okoli..malo po centru. To je to. Tu ostajava vsaj dva dni. Lerici Spala sva tule. Hotel je iz časov, ko so v Torinu še risali Fiat Mirafiorija (se ga spomnite, lepotca??). Prideva na recepcijo (še v dežjakih). Sivolasega, do potankosti urejenega gospoda nagovorim z Good evening, do you have a room....pa se zadere na ves glas Karlaaaaa. Karlaaaaaaaa...ej moška populacija..izza vogala pride (hči) gospodična okoli 20-25, rdeča oprijeta obleka ravno prave dolžine in dekolteja, očala Drago&Gustl, popoln make-up..Gina lolo......ma kupim to sobo, pa kolikor že bo. Že zaradi nje. 80€+ zajtrk za dva.

Drugi dan...ob petih zjutraj me zbudi dež. Kaj dež, jebemtiš, naliv. Pa gledam na spletu meteo moena.it, meteodolomiti.com, acuweather moena.com...vse možne strani za vreme v Dolomitih, povsod piše možnost padavin, drugače pa pretežno oblačno. A tu ga zliva direktno iz kible. Med zajtrkom že delava načrt, da bova pač podalšala bivanje tu še za kak dan, ko dež preneha. No, ne povsem..v času odjavljanja, pakiranja...je rosilo. Navlečeva dežjake, vmes pade odločitev. pogledat Agnellijevo vas in potem proti jezeru Lago di Idro. Plan in izvedba drugega dne. Cesta Cavalese - Ora je en sam spust...ovinki pa odprti, asfalt odličen. Pravi raj za "tišače", predvsem v breg. Če le ni preveč prometa. Ta dan je bila kar gneča, pa še deževalo je. Vse močneje. Tako se spodaj pokaže Ora. Tu gor gre cesta v Madonno di Campiglio, ki jo je za svojo zimsko "rezidenco" izbrala družina Agnelli. Tam baje v 60-ih letih. Nekje sem to prebral... Krog pa Madonni....turobno vzdušje. Nikjer nikogar...še natakarica je potrebovala 10 minut, da je "skontala" da ima na terasi pa le dva gosta. Madona. Na tem parkirišču pred Madonno je razgledna tabla, kjer piše, da gre za "uradno" enega najlepših razledov v Dolomitih. Na gorsko verigo Brenta. Slika je res fenomenalna, žal pa razgled tega dne ni mogel potrditi tega. Sem raje preveril, kako je z verigo v dežju. Mimo Trenta proti Lago di Idro. Jezero in naselja okoli nič posebnega. Pač turizem za nezahtevne domačine in Nizozemce, ki jim je malo vode in hribi okoli več kot dovolj. Prenočevala sva na južni strani jezera v restavraciji z apartmaji. Lastnica vitalna khm 55-60 letnica je rekla, da tako porazne sezone ne polni. V terminu, ko bi imela zasedene vse sobe (nove, moderno opremljene, masažne tuš kabine.. .) sva bila edina gosta. 38€ po osebi + zajtrk.

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.

Danes sem se vrnil s 5 dnevnega potepanja po Dalmaciji-1633 km, vreme vse dni sončno v okolici Dubrovnika, glavni vtisi so pa lepe in prijazne Dalmatinke, ki znajo hitro zlesti "pod kožo" ...sem si vsega privoščol z "veliko žlico" in nisem šparal, mogoče prilepim kakšno sliko, ko jih sortiram.

Smo sli cez dolomite pred 2 tedni, pa je blo super. Res da kar prometno, ker tolk motoristov na cesti se nisem srecal....ampak vreme super, ambient tud. Da se prehitevat, tko da, ce se hoces cjazit se cjazis, ce pa ne, pa prehitis...simpl kot pasulj. :grim Petk ob 4ih popoldne smo startal iz Lj, zvecer v Cortini....prespal....zjutrej akcija in smo bli ob 6ih popoldne na Stelviu. Bi mogl se nazaj grede cez Dolomite urezat, pa je biu gnil vreme. :jezen

Logatc-Kalce so omejitve dokaj konfuzne. Nimas obcutka da si v naselju. Idealno lovisce za inkasante. Zato gremo tam raj 50 kot 80, se mi zdi. Kaj tebi pomeni kot spustit s ketne sicer ne vem, je pa res tisto dokaj pregledn in sirok, odprt odsek. Torej se gre mal hitrej... Vseeno, kakih hoodih projektilov ze dalj casa nism srecal. In predvsem mocno dvomim, da je avstrijec tam zgal 200km/h.

Že včeraj zvečer sem obema mojima povedal, da če bo zjutraj asfalt suh bom zopet "od3eMal" na smučišče Črni vrh nad Cerknom, kjer bom slikal še "mali in veliki olimpijski bazen", pri čemer sem pa pozabil, da imajo na Črnem vrhu "svojo postojanko" tudi Cerkljanski radioamaterji. Ker je "bife" odprt od devetih zjtraj do osmih zvečer, sem naročil kavo "za nekdanjega mopedista in sedanjega ??? s posebnimi potrebami", ki mi jo je natakarica, potem ko sem ji to tudi razložil, prinesla z neizigranim nasmeškom na svojem obrazu ... Med vračanjem nazaj proti Cerknemu, mi je cesto, še makadamsko, približno 20 m pred mano prečkala "zunanja sodelavla national geographic wild chenela", ki pa najbrž ni imela ali imel časa, da bi mi pozirala (poziral), ker se ji (mu) je najbrž preveč mudilo v hrib, "s svojim rogovi naprej" ... Tabla Cerkno, za katero mi je prejšnjič na canonu zmanjkalo LiPo akumulatorja, je v zelo zanmljivi "prostotski kompoziciji" (?) ... Danes sem 3eMa moral poganjati na jutranji zajtrk samo od Spodnje Idrije do doma = 2 km ... Sicer malo z zamudo, toda jutranja megla se je začela "sušiti" šele malo pred Cerknim ... Tudi mcadam je bil že suh ...

Priporočam ti, da se odpraviš v del foruma kjer pišejo in se zbirajo maxiskuteraši. T-max je gotovo dovol močn in hiter stroj za avtocesto. Nisem pa prepričan da se ga da na polno šponat celo pot. Burgmana 650 se ne da. Pa ne zarad motorja kot to skrbi tebe, ampak zarad vetra. je bistveno bol občutljiv na veter kot motorji in začne opletat. And Bremzer does it again! po njegovo je R6 prešvoh za avtocesto.....

Ne me za ušesa vlečt, če je bilo že objavljeno, ampak meni naj reklama z strani Honde..

Ob cesti poiščeš prvo osebo ki drži v roki tablo apartmani, sem konec junija šel do budve in sem spal od 13-17e na noč.

1. člen (1) Ta zakon ureja pravice potrošnikov in potrošnic (v nadaljnjem besedilu: potrošnikov) pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. II. ODGOVORNOST ZA IZDELEK 4. člen (1) V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. (2) Škodo na drugi stvari je proizvajalec dolžan povrniti, če presega vrednost 400 eurov, in to le tedaj, če je poškodovana stvar običajno namenjena za osebno uporabo in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za osebno uporabo. (3) Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti 6. člen (1) Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje. Pri oceni, kakšno varnost je potrošnik upravičen pričakovati, je treba upoštevati zlasti: 1. predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, 2. predvidljivo uporabo izdelka na razumen način, 3. čas, ko je bil izdelek dan v promet. 7. člen Oškodovanec mora dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima. 9. člen Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo je povzročil izdelek z napako, če je škoda nastala deset let od dneva, ko je ta izdelek dal v promet. 10. člen Proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da: - izdelka ni dal v promet; - iz okoliščin izhaja, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je izdelek dal v promet; - je napaka posledica skladnosti izdelka s prisilnimi predpisi; - je izdelal le sestavni del oziroma sestavino izdelka oziroma pridobil osnovno surovino ali dodatno surovino ali aditiv in da je napaka nastala zaradi konstrukcije ali izdelave izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen oziroma za katerega je bila uporabljena osnovna ali dodatna surovina oziroma aditiv, ali da je napaka nastala zaradi navodila proizvajalca tega izdelka; - svetovna raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je dal izdelek v promet, ni bila takšna, da bi bilo možno napako na izdelku odkriti (npr. z znanimi metodami in analizami); - izdelka ni izdelal za prodajo ali kakršnokoli drugo obliko. 11. člen Odgovornosti za škodo po tem poglavju s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. 19. člen Minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik, s katerim določi: - blago, za katero mora proizvajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega leta, in - rabljeno blago, za katero mora prodajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega meseca. 21.a člen (1) Proizvajalec in prodajalec imata vse obveznosti po tem zakonu tudi, če za blago, za katero je izdaja garancije obvezna, garancijski list ni bil izdan ali potrošniku ni bil izročen. 21.b člen (1) Če blago, za katero je izdaja garancije obvezna, ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu, lahko potrošnik najprej zahteva odpravo napak. Če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom. ------------------------ to je samo nekaj določil, s katerimi bi rad, da se jih zavedate, ker ureja vaše pravice. v celoti je namenjen šibkejši strani torej vam/nam potrošnikom kupcem kjerkoli - od lidla pa do motornega vozila ali plovila. v nadaljevanju so še določila o jamčevanju, skritih napakah in še več drugih koristnih stvari. to je trenutno veljaven Zakon o varstvu potrošnikov, ki ga lahko prečitate (zelo toplo priporočam, ker to je prvo in močno orožje nasproti goljufivim trgovcem) na: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=8533EBA46690D077C1257CFA00251BBB&db=urad_prec_bes&mandat=VII upam, da komu koristi.

Pa še ena avtorska iz spornega kraja (Tudi MiNa je bil tam).

JBG, to se zgodi, ko ugotoviš, da se da čist OK shajat brez bande, ki se mota okoli tebe samo takrat, ko nekaj rabi.

Čisto sveže informacije od Širnika: Problem se je naredil v 2h primerih da se je pri daljši vožnji pri 230km/h (sklepam da po avtocesti) naredila bula. Pri Savi niso ugotovili zakaj je do tega prišlo, zato so vpoklicali pnevmatike ter jim zaenkrat stoji proizvodnja. Gume lahko menjaš kadarkoli (samo da so še uporabne, torej nesmeš jih kurit na mestu )

Na Pelješcu se zapelta do uvale Divne, je na severni strani , blizu Trpanja ...mata super plažo http://www.dalmatianet.com/beaches-in-dalmatia-croatia/divna-beautiful-beach-in-peljesac-exceptionally-clean-sea K

Ni treba v prvo vse obdelat, potem upade gušt za v drugo, tretje, ... .

Thompson, mislim, da ni nihče trdil, da morajo 6 let stari motorji bit novi. Ravno nasprotno: če so 6 let stari, naj takšni izgledajo in če so bili razbiti, naj se to pove! Ravno prodajalci so tisti, ki 6 let stare motorje lišpajo v nove, mar ne?

glede na napisano mi sploh ni jasno, zakaj nekateri sploh kupujemo nove mopede. Bolj ekonomično je nabavit rabljen, ene 6 let star za 30%cene novega. Če pa slučajno ni ravno tak kot iz salona, je pa NUJNO treba tožit prodajalca in zahtevat $$$ nazaj. Ker pač ni tak kot nov!!!! Pa saj eni niste normalni!!! Rabljen moped - je rabljen - in nikoli nebo več nov..............kot pokavsana pička nikoli ne bo več devica. Eni pa res niso na realni, ali pa jim je pohlep po denarju razjebal razmišljanje... lp, andrej

Ker imava bolj slabo orentacijo sva se kmalu znašla na Slovaškem Prižgala sva GPS AKA Jožica, ki je rekla, da je do trajekta še 140km. Imela je prav... Prečkala sva mejo in s5 malo uživala na Dunaju. Domov sva se vrnila v enem kosu, po lokalnih cestah.

Sem bral ta test. Ja, primerjali so ga z dvovaljniki, ki imajo seveda pri izhodu iz serpentin nekaj prednosti v prožnosti motorja. Tako da...če bi bila na njem značka proizvajalca iz centralne Evrope, bi bila ta pomankljivost predstavljena kot prednost, oziroma kot dobra lastnost, da te prehudo ne "izstreli" iz ovinka. Kaj čmo....

Moja malenkost

Da še jaz predstavim Opel Commodore C 2.5S letnik 1978 (prva reg. 04.01.1979) 2.5L-I6, 115PS, teža 1200kg Servo volan radiokasetofon Philips desno vzvratno ogledalo metalic barva OEM vlečena kljuka OEM zimske gume Michelin-made in West Germany dodatna hupa kardan in veriga 76800km (certifikat) lepo vzdrževan

Italijanski "GS wannabe".

sej mislim da večina spremlja tega jordana, tale vid je bil zanimiv pa vidim da ga še ni tu

Za prihajajoči 6.KING OF GROBNIK so še prosta mesta in sicer (priloga): -četrtek______35 mest -petek_______15 mest -sobota______10 mest -nedelja______15 mest

Je kdo za Raceland v petek? pista bo frej

Ena cvetka iz skandinavije. Švedi spet 5 korakov pred nami. Povdarek dajejo na previdne voznike, namesto da se fokusirajo in posvecajo prekrškarjem. Z vsako vožnjo mimo radarja po predpisih se avtomatično udeležujete "loterije" in se potegujete za del kazni, ki jo nabašejo prekrškarji. http://www.thestar.com/news/world/2010/12/09/speed_camera_lottery_pays_drivers_for_slowing_down.html Nikjer v prometu te ne bo noben potrepljal po rami, ker si pas zavežeš ali kakorkoli drugače primerno obnašaš v prometu, to je pomojem prvi primer nagrajevanja voznikov za primerno vožnjo. Mislim pa da gre bolj za "eksperiment" in ne za vstavljeno prakso.

A je goljufija, če je trgovec kupil in prodal motor ne da bi vedel, da je bil popravljan? Ker obstaja tudi takšna možnost. Čeprav so o R-motu govorili marsikaj, npr. ravno to, da popravlja razbite motorje in jih prodaja naprej in me svarili pred nakupom pri njih, sem sam z nakupom zelo zadovoljen. In bistveno raje pišem na spletu o dobrih izkušnjah kot pa o slabih, iz razumljivega razloga. Vsekakor pa je treba pisati o obojih. Naša zakonodaja goljufij specifičnih za promet z motornimi vozili ne obravnava posebej. Za splošno zakonodajo pa je potrebno kar nekaj znanja in vztrajanja pri prodajalcu, da se v pogodbo izrecno napiše njegova trditev (če tako trdi), da vozilo ni bilo karambolirano. Če se vozilo prodaja po sistemu videno/kupljeno oz. takšno kot je, potem nimaš ravno nekih velikih možnosti na sodišču. R-moto, vsaj po izkušnjah nekaterih, med katere spadam tudi sam, resno jemlje garancijo, ki jo daje ob prodaji rabljenih motorjev. To pa je vsekakor vredno pohvaliti.

Dobil lepo obrazloženo povratno informacijo od mojega vulkanizerja.

Točn tako Gorazd Marovič je zelo fleksibilen in ima posluh za stranke,kar sem jaz sodeloval z njim lahko samo :notworthy:

Delnice proti Brod na Kolpi. Takole ga vidi Google.

Sestavljam nazaj vesota..

Sej nism.. ti si zdele povedu :naughty:

U glavnm, ziv dolgcajt od fure, pa se hitr jo je blo konc?

FoCk. TinTin...še učer moker kot miš, danes že po kolenu gore dole.

Še enkrat.. se zavedam, da sem začetnica. Se učim. Z veseljem. Tko da, če maš kak zastonj in vreden nasvet, se priporočam. To, kako nečemu rečeš, je vseeno - je pa lažje za bralce, če ves čas pisanja uporabljaš enako poimenovanje.

.... Viki - online .... ... no, sam še tole je ostal ... pa jest ....

Dragi Solo Riderji, ker se že zelo dolgo nismo videli, ker sem na seznam končno vpisal vse člane, ki ste poslali pristopne izjave v zadnjem letu, ker se spodobi, da se dobimo vsaj vsaka 3 leta, ker ... te 20. septembra 2014 vabim na TSSSR XIII na kmetijo NašRaj http://kmetijanasraj.net/about/, ki jo že kar nekaj časa pogumno vodi soloriderka Valerija. Do konca avgusta sporoči če prideš in koliko prikolic pripelješ s sabo. Naj dodam, da je precej prostora za kampiranje, da je mogoče prespati tudi v hiši, da je mogoče kopanje v potoku in da je na kmetiji mnogo zanimivih reči (beri: živali) za otroke. Zbiram tudi prijave za člane organizacijskega odbora (OO), ki bomo pomagali pri pripravi in organizaciji nepozabnega dogodka. V začetku septembra, ko bo že znano okvirno število udeležencev, sledijo natančnejša navodila kako s plačilom, rezervacijami ležišč v hiši, navodila za pot ... in vse ostalo. LP Hotschko vaš vdani arhivar/kletar P.S. vabilo po vseh mogočih komunikacijskih posredujte vsem Solo Riderjem, ki jih poznate, saj je v moji bazi verjetno kar nekaj zastarelih email naslovov, nekaterih pa sploh nimam............ prijave sprejemam SAMO NA info@motorheat.net ... če kdo od vas iz tega naslova danes ni dobil maila, imam verjetno napačnega in naj mi javi pravega ..POVZETO IZ FB PROFILA SOLOTOV..

Moj veseljko Yamaha fz8 ABS, 2012l