Dvorana slavnih

Babji dan..........vzamejo ključe od mopedov in grejo...js pa Kmet pa z avtom počas oduzad Najprej so se slinile po Mausu pol so se afnale na Cerju Pozirale v Brdih splezale na stolp končno dovolile nama enga malga selfija (v ozadju grad Dobrovo) Jedle pri Žogici pod solkanskim mostom medicinsko sestro Kmetu poiskale (ja zarad njega je zdravstvo u qurtzu) In na koncu smuknile še na ride, baje da zdravilno vplivajo na poČutje To je to, naslednjič ne bova s Kmetom več dala ključev iz rok

Piše se nedelja 07.09.2014 vtis kratek kot kilometrina.... Se vsedem na moped in provam na dvorišču če ga znam še vozit... se odpeljem bogu za leđima... vržem moto cote dol in se oblečem v lovska oblačila... vplenim mrcino... naredim ražniče in čevapčiče iz mavsa... pojem in se uležem med travco in metulčke... pol pa še za finiš najdem barabo k me je pičla ene dve leti nazaj v nogo, da sem še en dan mal težje hodil... pol sem šel pa domov, za kej več ni blo gume 65km .... heh

Velenje, Celje, Rimske Toplice, Radeče- no tle je pa fulj grd vreme kazalo, sem se pa obrnu nazaj proti Rimskim Toplicam, krenem levo čez Hrastnik, v Dolu me ustav policistka, prav kontrola dokumentov, dam tipica pobeleži pa prav danes pa po dolgem času lepo vreme da ste se lahko mal peljal, o ja o ja , na koncu pa prav opozorilo k ste tam gor prehitu . Pičim naprej mim Trbovelj do Litije, in naprej do Ljubljane, Kranja, mimo radovlce, Bled, sem mislu it na kremšnito, pa bla gužva in raje šel do Bohinja . Se pelem čez Srednjo vas sem mislu it v Emo na pico spet puno gužve, in grem dalje do jezera in naprej, pol sem s epa u Bistrci ustavu na enmu puranjemu šniclu iz žara . No pol pa spet čez Bled, Radoveljco, Kranj, Jezersko, Pavličevo sedlo, kjer pa sem mal naprej od Logarske doline dohitel policaje v enmu starmu meganu karavan. Se tipi vozjo tko mau čuden , lih tolk je blo da ni blo za naprej it, ker če bi potegnu, bi že šlo čez 90 , tk d asem vzdržno vozu za njimi do Ljubnega, od tam naprej pa svoj tempo do Veleja, kjer se je na OMV-ju števc ustavu na ............ poraba pa 4,58 :grim. no predn je pa šu motor v garažo, sm ga pa še mal očedu .... paloma brisače lepo namoču in pustu gor nekej časa, potem na mokr obrisu in nato še na suho, za finiš pa prebrisal z qd- jem da vse lepo drsi in se šajna kot se more :grim.

Preden dočakamo nadaljevanje, še nekaj z moje wannabe enduro fure Start ob sončnem vzhodu Nekje približno po poteh Bendura To poznamo Slabo pripravljen na pot s slabo navigacijo, zaglavil nekje okoli Risnjaka Popoldne je začelo še deževati Ko je odpovedal še master cilinder sklopke in spustil dovolj olja, da sem ostal brez sklopke, sem po AC krenil nazaj proti štajerski. Dnevni izkupiček 715km, od tega okoli 180km po neasfaltiranih površinah

Kada je čovek živ, onda je visok kada je mrtav, onda je dugačak. Maratonci press

A je bil kdo zraven al si bil spet sam

Napovedano sonce....končno....se prav je bla misija najt dež in se ornk namočit ....no nama je ratal, itak. Zjutraj start v sončno jutro, po AC do Naklega - Jesenice-Kranjska Gora- Planica....mal pogledat kako kj dela napredujejo, pa še eni so skakal glih -Korensko sedlo-Šmohor-Spittal am Drau- en slap kr skor sred vasi pa Anton the stone - Maltatal.....dobr colajo za tistih par km v breg (9,5 EUR po motorju), pa cesta ni bogvekaj, sm na vrhu je pa razgled fenomenalen pa še sonček je bil, tko d sva si kr vzela čas za fotoshuting... .no nazaj grede se je pa začel...rainmode....najprej nalahk pol pa na fertik od Malte....zadnja suha slika pr Zavrčku iz starih ur .... do Beljaka naj je pral k dva miša , tko d sva šla po najkrajši poti nazaj.....postanek v večernih urah na Faakerseeju, so že vsi ušli domov, sm še blat je ostal, pa na cestah tm okol cel dan poln drekpump (aja pozdrav itak nben, marsovci eni ) -čez Ljubelj na kruhkeeeee pa čaj za pogret ....476 km te kr sestrada :grim

Na drzju bi umrl na AC od Šibenika do LJ Dej Ni3ous naprej, viš da že nabijamo

Čez čas smo spravili motor iz kanala. In res je zgledalo, kot da je tole konec poti za Hondo in Matica. Prepričan sem bil, da so zlomljene ali vsaj zvite prednje vilice. In Matic je ravno vložil 600-700€ v predelavo in obnovitev celotnega prednjega konca preden smo šli v Albanijo. Sprednji konec je bil kar precej razsut in vse je bilo pokrivljeno. Jasno da je tule dvignilo pokrov Maticu.... Odšel je v prvi kafil in naročil en hobuk kofeta in skadil šteko tobaka.... V tem trenutki je rabil nekaj časa zase... Čez kako uro se je vrnil povsem skuliran in začel pregledovat škodo in počasi rihtat okoli motorja, da bi ga spravil v vozno stanje. Začel je z ravnanjem balance, popravilom vizirja z duct tape-om, ravnanjem pokrivljenih nosilcev maske... https://www.youtube.com/watch?v=-YTo6lazeZk&list=UU4VCxL1JJmMy4QwigCb_rlg Potem je začel rihrat še zadnji amortizer. https://www.youtube.com/watch?v=JkwTC2vQPfM Ker je imel zdrobljeno luč, parabo in vse skupaj, ni bilo variante, da bi jo usposobili, vendar brez luči bi že šlo. Počasi sem dobival upanje, da bo Matic nadaljeval pot z nami. Medtem ko so eni še delali okoli motorjev, smo šli drugi po mestu, da nabavimo potrebne ostale zaloge ... Šli smo še poflikat gume k mojstru in nabavit flike za na teren. https://www.youtube.com/watch?v=pgC37RxJkaI&feature=youtu.be Mitja si je našel še čas za frizerja, medtem pa so lokalci čekiral motor. Se je uredil za slikanje z domačinkami Po kosilu smo imeli že vsi zopet porihtane motorje, zato smo se odločili, da zapustimo Peshkopi, ter kar nadaljujemo pot proti Bajram Currij-ju. Tako ali tako je do tja 80% asvalta, hitro bomo napredovali in nima it kaj narobe. Nekje na poti smo naleteli na tale nesrečno polomljen motor. . Sledilo je še več lepega asvalta in super ovinkov. Huda cesta za cestakarje. https://www.youtube.com/watch?v=ph3ACdcQJ2w&list=UU4VCxL1JJmMy4QwigCb_rlg Vendar smo moral še mal flikat ta dan. Spet povožen cvek. Imel smo še kako uro do Bajram Curri-ja in pomalo se je že začelo mračiti.. Matic je nataknil svojo čelno lučko na motor, da bi bil vsaj malo opazen na cesti. Kasneje smo vozili tako, da je eden ves čas vozil pred njim in eden za njim, da je bil viden in da je kaj videl, ko se je zmračilo. V Bajram Curri smo prispeli po temi. Najprej smo šli na 2 pira, potem pa našli en povprečen hotel za 10€. Jutrišnja destinacija pa je dolina Valbone.

.... dons popoldne na Wall street-u en bimer in en simpatični "kupček železa" zraven ... ... kdo od tuki ???? :)

Z zamudo a vendarle. Ker sem dopust preživel z pogledom na dež , mi je pretekli vikend prinesel priložnost za daljši izlet. Ideje pridno zbiram iz vaših dogodivščin. Odločil sem se za letališče Željava in obisk babice. Iz Celja sem se odpeljal do Sevnice in naprej skozi Mokronog do Novega mesta. Nato sem preko Metlike prišel do Karlovca in muzeja na izhodu. Tu sem srečal motosvetovca iz Brežic na bavarcu z SG tablico. In po lepi in prazni cesti do Željave. Jajce. Čevapi u hostlu..... :grrr lepinja z uber preveč Vegete. Kar je preveč je preveč. Hvala bogu da sem "od dole" pa sem z Nektar pivom zalil in je bilo po petem že vse pozabljeno. No ker je bil hostel poln sem zbral še nekaj volje in se odpeljal do Banja luke oz. Podkozarje in prespal pri babici. V nedeljo pa po domačem zajtrku še skok na Kozaro in spomenik na Mrakovico. No lepih osemsto in nekaj KM se je nabralo. Ostala pa mi je želja in načrt za kdaj drugič in z kakim of roadarjem na Golo Plješicico.

Skrite poti obronka Jelovice in Bohinjskih gora.

Nisem še ugotovil, sem pa tudi o tem razmišljal, vendar četudi dobim rabljen amortizer za 200€, bi ga moral poservisirat (100€) in zakotovo kupiti tršo vzmet, da bi ulovil razliko v teži motorja. (100-150€), tako pridem na cca 450€, mogoče raje dodam še kakih 150€ in imam novega.

Nedelja je bla suha tako da je blo treba jit mau na motor in sicer sm šel do Grobnika obvezzen postanek nad Lokvami In še iz Grobnika

... :)

Pozdrav z the ovinka.

Vse prijatelje, ki so po moji nesreči še vedno moji prijatelji, lahko res dobesedno preštejem na prste ene roke, toda zato so pa ti res pravi prijatelji ...

Peshkopi: Preden se je zjutraj sonce dvignilo iznad hribov, sem bil že buden. Toplo jutro je bilo in očitno bo to še en vroč dan v Albaniji. Jutranji pogled proti hribom iz hotelskega balkona. Po zajtrku nas je prevajalec že čakal, da se odpravimo po mestu do mehaničnih mojstrov. Med drugim smo morali najti tudi varilca aluminija. Najprej smo šli oprat blato iz motorjev. TAko laho zares pregledaš motor in ga potem šraufaš. Nato smo šli do mojstra mehanika v delavnico, kjer je bilo potrebno orodje za naša popravila. Vsak se je lotil svojih del na motorju, odvisno od tega, kaj je bilo za ponarediti. NA eni tenerejki je bilo potrebno zamenjati kolesni ležaj spredaj, čeprav je bil vstavljen nov 3 kkm pred odhodom v Albanijo. Jaz sem imel po kamniti poti preko nacionalnega parka Lure en večji padec pri 60 kmh in sem s kolenom zadel masko in vizir, zato je počil nosilec maske in je začelo vse vibrirat. Z malo žice sem popravil nosilec v 5 minutah. Mitja je moral popraviti sprednjo zavorno čeljust. Za to popravilo sta z mehanikom naredila nov vijak, vrezala nove navoje na vijak in v zavorno čeljust, ter naredila železno pušo z navojem, da je bilo vse močneje narejeno kot original, ter vse zalimala z lepilom za navoje. Potem je moral najti še varilca za aluminij, da mu je nanesel material na pobrabljeno mesto na ležišče zavorne ploščice, potem pa se je s pilo igral in naredil novo ležišče, tako da so ploščice spet mirovale na svojeem mestu in ni bilo nevarnosti, da padejo ven. "Urarsko" delo na zavorni čeljusti. GAraža je bila že polna, pa je Nacho šraufal kar pred garažo. Zamenjal je zavorne ploščice in nastavil verigo. Maatic je moral pregledati zadnji amortizer, da se mu ne bi spet razšraufal nekje na terenu... za pregled je moral dvigniti zadek motorja in je za to uporabil pneumatsko dvigalko. Podstavil jo je pod motor in se obrnil proti steni, da bi jo priklopil na dovod zraka. Vendar ker smo bili v tuji garaži in upravljali z nepoznanim orodjem.... Matic je priklopil dvigalko na cev in preden se je zavedel kaj se dogaja, je bilo že prepozno. Vendtil na dvigalki je bil do konca odprt in je v trenutku motor privzdignila do višine, ko se je motor prekucnil, in ker je bil parkiran ravno ob kanalu, je treščil z vso silo na dno kanala. Kir dizaster!

Danes iz Postojne proti ridam vozil za eno črno ninjo 250-ko, mogoče gdo iz tle?? Mlad poba, vozil katastrofalno! Kot prvo, z motorjem se nikoli ne vozi meter in še manj za avtom! Ker si vozil preblizu, nisi niti videl da je možakar dal žmigovc da bo zavil desno, si se skor zabil v avto in potem nekaj majal z glavo! Kot drugo , vozil sem za teboj do križišča na ravberkomandi. Skozi križišče si letel 100+, razumem da je motor švohcan, samo ni razlog da tiščiš skozi križišče na polno, to je nevarno početje . . . Ko si vzil ovinke, si skor padu z motorja, k si tok lezel dol z njega Če se prepoznaš, se zamisli nad svojo vožnjo in početjem!

huh, ja po dolgi poti dvakat cez ride, sm mogu mal pocint. In kaj use sm vidu....Osa in Pajkica na sintisajzerjih, Keiko in Din tik za njo, Nejc na bmflu s ketno, morda celo kmet2 u oranznem anorakcu na malem gsju, z gospo zadej? pa Lajbn pod kontrolo cikadinje, prej sta bla se na ridah z Mausom, tam sm tud TH1 srecal...Rumenga in Ebony u Planini.. in neki kar mi se zdej ne gre u racun! GSX750f, u kombinezonu? al pa je bla njegova r1 komu posojena...u glavnm, wocham vs use. vozt se mi pa danes ni dalo, kr me je ucer prevc namocilo.

Nor FOČK Ride zasedene. pa seveda kolega prjatu radar v Planini

Trenta - Goriška Brda - Kras - Ride - Rovte - Žiri - Kranjsterdam - Bled. 400 km...takoj, ko zapustim Gorenjsko, postanejo ceste normalne, po Krasu celo odlične. Dva svetova...

Objavljen je drugi del poti z najinega potovanja po Angliji in Škotski. http://motozapisi.si/2014/09/anglija-in-skotska-2014-2-del/ Lep pozdrav Ivan

Dopoldne sva z mojo drago "opravila svoje obveznasti v Četeški termalni vodi", popoldne pa me je odpeljala mimo motokros proge in kapelice v grad Mokrice in od vsega tega v moji glavi ni bilo več nobene slike, kljub temu, da smo bili na gradu verjetno kar zmeraj, ko smo bili v termah Čatež ...

Včeraj viden Matej207 (skoraj cel dan) :grim , Vodka8, Aljazek07, oba v Karlobagu in nato še DrJakob v Celju - hvala za kebab namesto torte, hehe. Ne smem pozabit tudi gospe in gospoda, z Apriliama, ki sta bila tudi opažena v Karlobagu. LP Robert

Najbolj pomembno je, kam na palubi se namestita. Poglej vremensko napoved, ker če bo dež- pozabi. Potem si omejen na hodnike in stopnišča trajekta. Iz Trsta vozi Minoan lines, ki ima "higspeed" trajekte (in ne tako, kot Anek, ki sicer posodablja floto a znaš se kdaj znajti na stari ladji Kriti 1 ali 2) in ti novi trajekti nimajo toliko prostora na palubi, kot starejši. In ker so hitrejši (potovalna je čez 20vozlov; prištej še kakšen veter v faco in to seštej pa ti povem, da ni znosno), je pomembno kam se daš. Jaz sem na poti v Grčijo vedno izbral desno stran ladje pod rešilnimi čolni za ograjo ob steni in čimbolj naprej. Desno zato, ker sem lahko zjutraj lahko dalj časa spal in nisem vstajal s soncem, ki ti sveti direktno ter nisem poslušal ostalih turistov, ki so fotkali sončni vzhod (pot nazaj seveda na levi).. Za ograjo (govorim o ograji, ki na palubi, pod rešilnimi čolni omejuje vitel za te čolne) pa zato, ker sem čez njo napel zunanji del šotora in imel ali senco ali ob močnem vetru dodatno zaščito proti vetru. Razkomoti se, bodi kralj! Ne imej slabe vesti, da delaš kaj narobe. To ni Hrvaška:) Prostor zadaj na "platformi" okoli bazena je bil vsaj poleti zelo vroč, glasen, umazan... Wc-ji so. Tuš tudi. Poleg edinega zadaj na palubi je še eden notri, nad recepcijo, bolj spredaj v ladji. Malo se sprehodita s punco po hodnikih. Jaz sem na eni izmed poti v Grčijo našel ključ v vratih kabine wc-ja in imel tako privat wc do Patrasa:) Ključ sem vrnil! Čelado sem vedno zaklenil na motor in je nisem vlačil na palubo (odvečna prtljaga). Hrana je "draga" a kakšne špagete bolonese bosta že zmogla. Vzemita s sabo kakšno suho salamo, sir, kruh, kakšen namaz, kos sadja, zelenjave. Pa seveda nož in kakšno cunjo, da pogrneta za "piknik". Mogoče še kakšna doza whiskeya in coca cole (stvar okusa pač). Meni se je dobro obnesla tista vreča iz Mercatorja, ki vsaj malo ohrani stvari hladne. Kot piše Boštjan zgoraj ni narobe imeti s sabo kaj za preganjanje dolgčasa... Križanke, mogoče knjiga. 220V vtičnice najdeta na hodnikih in pa v baru notri pri TV-ju. Malo podežuraš ob gsm in je poln... Dostim potnikom se zdi ladja izguba časa, živ dolgčas itd.. Mislim, da je zelo pomembno kako se naštimaš v glavi in kako se prirpaviš na to 30urno pot. Meni je bila ladja (se pravi trajekt za Grčijo) vedno posebno doživetje. V Sežani (ko je Anek še vozil iz Trsta) sem kupil par hladnih pirov in ko sem se utaboril na palubi se je dopust začel:) Kam pa gresta?

Cene na ladjah niso "normalne". Kapučino približno 4e, kosilo za eno osebo je od 15-20 e. Računaj, da ješ zajterk kosilo in večerjo. Dobra stran je, da lahko na ladjo prineseš svojo hrano in pijačo; čim več tem bolje. Šparovni program je: Karta; Deck ali letalski sedeži Hrana; V nakupovalno vrečko nabašeš čim več. (na ladiji si konstantno lačen) Jutranja kava; Samo kava brez dodatkov je malo nad 1e Knjiga ali zabavne igre, da preženeš dolgčas. Na vseh večjih trajektih je brezplačem tuš, wc, in umivalniki

To se ponavad v soboto zjutraj zgodi.... ti spiš sladko, mogoče sanjaš kaj sexualnega potem pa: DIIING, DONNNGGGG se ti prekleti poštar obesi na zvonc in ne gre dol, dokler ne odpreš vrat. Le zakaj vsa priporočena pošta pride v soboto zjutraj????????

Nejc & ostala duhovita kompanija: črni humor se greste lahko kje drugje - Motom je pač podal žalostno informacijo in takoj se je "javilo" nekaj dežurnih brihtolov - za vas je tema, kjer se nabija o črnih stvareh na cesti. LP in lahko noč. Jutri pa na moped in do obale, kjer bo 25 st.C.

Kaj dami ni ženske na motorju opazu?? bi blo malo za razmislt

eni na temle forumu tudi če ga userjejo, potem še gnojijo naprej.

Slovnica enim res ne leži Oživljaš-mrtvega Umoriš-živega

Tok kok sm jst plačal državi sem lahko dosmrtno v zdravilišču, pa še ostane

Lahko Yamaha ni tako lepa kot Ducati. Lahko ni tako dobra kot BMW. Jo pa zato spremlja sonček.

Tih deževen dan?

Baško jezero, danes.

Zakaj pa tok počas vozš pa oviraš promet

ne sikej babnca ..zanč ti na omv nis nč vidla ---

PROGRAM PRIREDTVE: PETEK 12.09.2014 -18.00 OTVORITEV RAZSTAVE -20.00 ELVIS GINGER -21.30 DOWNTOWN JERKS DUO -23.00 ROXTASY SOBOTA: -08.00 ODPIRAMO VRATA -08.10 GLASBENA KULISA BY DJ ZUPI -09.00 STUNT SHOW by TADEJ DOLENC -10.00 STUNT SHOW by TADEJ DOLENC -11.00 STUNT SHOW by TADEJ DOLENC -GLASBENA KULISA BY DJ ZUPI -15.00 STUNT SHOW by TADEJ DOLENC -17.00 STUNT SHOW by TADEJ DOLENC -20.00 PETRA AMBROŽ -21.30 JOE&THE RHYTHM BOYS -23.00 DIVJE ROŽE -24.00 EROTIČNI PROGRAM -00.30 DIVJE ROŽE NEDELJA: -08.00 ODPIRAMO VRATA -11.00 PODELITEV POKALOV -12.00 ZAPRTJE RAZSTAVE

Eni se morate cel dan nažirati? Saj gori nimaš kaj početi, zato tudi ni porabe kalorij. Lani sem pojedel samo en sendvič na ladji in rešeno. Sploh se mi ni jedlo nekak. Ne vem zakaj bi bil nonstop lačen na ladji. Trajekt odrine zgodaj zjutraj, ko prideš gor, greš malo zadremat, ko se zbudiš je čas kosila in nekaj poješ ali prineseno ali v restoranu. In to je to. Zdaj poleti ne vem, morda obratuje tudi bazen, tako da se potem lepo odmaraš popoldne. Zvečer pa spat in zgodaj dopoldne naslednji dan si na kopnem.

Najprej se je javila ena k je pojedla 2 smartija, šele potem smo v debato strokovno posegli brihtolovci

a ti bi oživljala živega???

Zadevo smo plačali državljani. Ni čudno, da država tone.

Nimaš pojma ! ! Najprej hibrida vsaj vozi in boš spremenil mnenje." Spaček" a je to sploh avto že ime pove, da je spaka ! Po prvih 1K prevoženih kilometrih sem imel za 1/2 manjšo porabo(motor 1500 ccm) benzina kot z starim Yarisom z (1000ccm). Ps: si pač tipičen Slovenček,čez kakih 10 let,ko bo na naših cestah že čuda Hibridnih vozil "mogoče" spremeniš mnenje.

pa sta imela bilanco na levi al desni ?

to je pomoje najbolj vredno ali pa vsaj tolk kot nepoflikane zračnice ^_^

Prov rad bi vidu enkrat kakšen KTM1190ADV al pa GSA 1200ADV po takšnem terenu. Mislim da bi domov v ruzaku prnesu sam belanco,drugo bi vse na trasi ostal

Dober film, dober soundtrack

Ja letos so kumulusi hitro prehajali v kumulonimbuse, tako da se je lahko v dvajestih minutah situacija razvila iz lepega vremena v nevihtico. Tako da tudi radar ni kaj pomagal, še manj pa pri aplikacijah, ki imajo delay od 10 do 20 minut (update arso radarja = 10 minut + razlika v cron jobu na serverju >= 10 min). Letos je bilo veliko takih "mikro" celic na relacijah (tole so bolj subjektivna opazovanja, pa vseeno): jelovica - škofja loka - ljubljana (takoj ko je prišla na ravnino je nevihta hitro razpadla) zaplana - horjul (barje) - vič - če ni razpadla nad ljubljano - zalog in potem po dolini save proti krškemu krvavec - kamnik - tuhinj (klasična poletna) bohinj - bled - kropa (s tem da je radovljica običajno celo ušla ta hujšemu) klasika po dolini save navzdol, ki se razvije tam nekje južno od izlak in hara do krškega pa seveda ne smemo pozabiti na snežnik, tam se vedno kaj skuha seveda sem spustil še nekaj rut, ampak za tele sem pa kar ziher (recimo).

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.