Dvorana slavnih

Vceraj sneg, danes ovira...plaz. Cilj je bil isti "Col de Tende", pot do tja pa druga. Enkrat mi Bo ze ratal prGajSnAt do vrha. PS: Jebes taksno zimo v Ljubljani, da mora clovek na "drug konc sveta", ce hoce snezaka narest! PS: Za defile... Pišanje uz poznatu francusku šansonu "Piša mi se na Monte Carlo"

Hvala vsem za komentarje Kje naj začnem..... Velikokrat,ko se spomnem kaj vse sem doživel v teh mojih 6 letih rehabilitacije se vprašam,kako sem sploh vzdržal vse te operacije... Vse te napore....bolečine... Solze... Pa vedno znova nekak pridem do spoznanja,da ce nebi biu tako trmast kot sem in ce nebi imel maximalne podpore domacih verjetno nebi tako okreval kot sem... To so težke stvari... zelo tezke... Skoraj ze necloveske... In vcasih res nevemo kaj vse je clovesko telo zmozno in kaj vse lahko pretrpi... Sm biu kaksn mesec nazaj v URI Soča v Ljubljani na kontroli... In seveda vprasanja v stilu kako sem,kako se pocutim in podobno.... In moj odgovor (da samo malo šepam na desno nogo drgac pa nic posebnega) prekine Doktor z besedami: Damjan... Imate noge... Svoje... In lahko hodite... Osebe s taksnimi poskodbami ponavadi ne koncajo tako srecno kot vi... Te kar malo strese,ko to slisis.... Pa da imajo slike tvojih poskodb na predavanjih... V smislu kaj lahko naredimo v zdravstvu.... ni prijetno biti po tem znan... Ampak v koncni fazi.... Vse se je super izteklo.... Iz vsega sranja sem potegnil samo pozitivne stvari... to je tudi recept za moj uspeh... Nikoli nisem sanjal nesrece... Nikoli imel kaksnih nocnih mor.... Nic... Nikoli od takrat... Ker sem v glavi vse to zapakiral v skatlo jo zaprl in odvrgu dalec v podzavest... In kako danes poteka moje zivljenje? Sem navaden clovek tik pred 30im letom... zaposlen v domacem podjetju... Zelo rad se ukvarjam s sportom predvsem s cestnim kolesarstvom... vsa ta agonija iz preteklosti je le se bled spomin... se vedno me kje kdo ustavi... Mi stisne roko in rece svaka cast za tvojo voljo,da si danes taksen kot si.... Ampak sam pri sebi vem kako jebena je bila ta pot,da sem danes to kar sem.... Kot sem ze velikokrat povedal... Z motorjem se nisem vozil od nesrece... Pa ne zaradi strahu ali cesa podobnega... Enostavno me ne vlece vec... Ni tistega waw efekta... Ni vec tiste zelje po njem... Pa ima fotr v garazi BMWja.... Ampak enostavno mi ni do njega... se vedno hodim na Grobnik... Se vedno nardim kaksen servis... Se vedno jih (vas) obcudujem.... Ampak voznja pa.... NE HVALA Enostavno je bila sola prevelika... Prevec lepega je slo mimo mene v najlepsih letih zivljenja,ko so drugi zurali in se imeli fajn... Jst sm se pa ukvarjal sam s sabo... Z mislijo ali bom sploh se kdaj hodil... Pa ko ti mlade studentke menjajo plenice in brisejo rit.... Ti kar da tole po picki... Predvsem psihicno.... Seveda pa nikakor nemores iz primeza adrenalina in benzina... Tako tudi jaz.... Nekako sem se preusmeril... V se vedno nevaren sport...a vseeno veliko bolj varen kot motociklizem.... Nabavil in predelal sem avto... Nekaksen 320hp cestni dirkalnik... Kateri je recimo neka dvozivka... Se vedno lahko peljem punco na morje in grem na izlet... Ob koncih tedna se pa zapodim na Grobniku na kaksnem Trackdayu s celado na glavi,rokavicami in pod nekimi bolj varnimi pogoji... seveda je rizik tudi tukaj... Ampak vseeno... Avto ze sam po sebi nudi vec zascite in varnosti... Pa tudi sam track day se izvaja v smislu voznje na cas... Torej nekak sam proti sebi... Pa se veliko se naucis na pisti... Predvsem obvladati avtomobil,kar prav pride tudi na cesti... Je pa res da na cesti ne prakticiram nekih brezglavih dejanj,ker roko na srce... Prevec rad imam roza knjizico pa tudi sama varnost za ostale udelezence vkljucno motorist mi tukaj veliko pomeni.

O, Laverda, lepi spomini nanjo...je že kar nekaj časa preteklo od takrat...takole sem imel:

No, pa sem najdu eno primerno temo...in jo potegnu iz naftalina Moje letošnje potepanje po Balkanu.... http://www.moto-potepuh.si/index.php/potopisi/ex-yu-2014 Lp PS Zanimivo kako je (zgoraj) "kawasakigpz" doživel srečanje z "magistralo" na poti iz Pal proti Priboju (Goraždu).... Lahko mu povem, da se da prevozit s cestnim....a z veliko muko!!!

Mokro, toplo, predvsem pa zelo hudo.... Skok od starega morskega joda do frisnega snega. Vilefranche-sur-Mer, Menton, po dolini Roye preko Col De Tende v Italijo do Piemonte-ja in nazaj. Lazem... Zaradi snega Ni slo preko in je bila penetracija tunela neizogibna. Skratka... Ce bi bilo suho, bi blo ze cist prevec kicast.

O hudo, najbl so mi všeč črnobele fotke

Dragi prijatelji.... Po doooolgem času sem si prebral vse od začetka do konca.... vse vaše pozitivne komentarje.... lepe želje.... in vse kar ste napisali ob moji zgodbi..... Še sedaj imam solzne oči ob prebranem in čeprav se ne poznamo osebno ste se res dotaknili srca... Kje naj začnem..... veliko hudega sem preživel v tej moji zgodbi.... veliko grdega.... ampak sem preživel... in to je najbolj pomembno...... Od vseh poškodb in operacij je danes ostal samo še bled spomin.... polovica telesa polna brazgotin in pa rahlo šepajoča desna noga..... Vrnil sem se močnejši kot kadarkoli.... in zame več ovir ni..... Hvala vsem da ste mi stali ob strani.... tako in drugače.... Bom pa še opisal kako se sedaj vrti moje življenje....>:)

Srečno

Celzijuse, vsaj 1,5 ducata

Mislim, da se temu reče kar fantaziranje ... .) Danes sem pričakoval še eno pošto iz Valdoltre, s "pismenim vabilom" in napotki, kaj vse bom jutri moral prinesti s sabo, vendar pošte ni bilo in spomnim se le, da sem nekje prebral: svoje papuče in nekaj gat ... Še eno pohvalo Valdoltri sem pozabil napisati. Na pregledu pri anasteziski sem sse najprej "prijavil" pr medicinski sestri "v sprejemnici", kateri sem oddal tudi CD s slikami moje vratne hrbtenice in čez nekaj časa je ta gospa prišla v čakalnico in mi vrnila CD, ker ga je že skopirala ... :notworthy: Jutri me bojo najbrž najprej namestili v bolniško sobo, potem mogoče še kakšna "manjša preizkava", za kosilo bo po mojih spominih juhica, za večerjo verjetno samo čaj in naslednji dan za zajtrk "auto krvodajalska akcija" + klistir ... Tako si z mojo drago dopisujeva danes: Ona: Ja obup od vremena , kot že celo leto, ma saj bo naslednje leto lepše Yaz: ITAK= pol novega kolena + staro kolo = veeeliko novih kilometrov ... ;-)

Pa tip motorja je zgresil...ni NAKED BIKE....ampak je COVERED BIKE

http://www.avto.net/_MOTO/ad.asp?ID=9126152&show=1 a kdo pozna

evo, fantje so se že lotili preganjanja zime

... stari, z jezika si mi snel ... ... res lep posnetek ... :)

Nesramn motoristi k'r ceu plac za avtomobil zasedejo. Pljuc sploh po kazucih!

Preletavam temo, in se sprašujem, če dejansko prav nihče ne pomisli da se to lahko zgodi tud njemu? A sem edini k pomisli tud na to, in si rečem de morm tud domow pridet vsakič ko zapnem čelado? Sej včasih pamet zaklenem v klet, ampak....vedno vedno vedno se zavedam de počnem nek relativno nevarnega, in da srečni konci na cesti niso samoumevni. :unsure:

Naljepnice, nekada prilično rijetka roba. I prilično tražena. Ove su iz prve polovice 80-ih:

...zraven šotora je priročna tudi kakšna taka ponjava: https://www.mimovrste.com/zascitne-ograje-ponjave/windhager-zascitna-ponjava-standard-4x5-m-06420?v=685266 so različnih dimenzij, zavzamejo malo prostora, lahko se jih uporablja za zaščito pod šotorom, se jo napne med motorjem in kakšno vejo za senco ali streho v primeru dežja...

Spominjao sam Laverdu ... godina je 1979. i počinje prodaja Laverdi u bivšoj nam državi ...

vse najboljše in na zdravje vsem....

Pol so brezveze te kuponi...vi se pa tolk veselo hvalte z njimi....knock yourself out!

To je tko, dobiš ali pa ne. V tc-ju vsako leto kupim kakšen dražji kos opreme in kdaj kupon je, kdaj ga pa ni, se ne sekiram, itak ga ponavadi ne izkoristim :closedeyes: Če ga pa že mislim pa itak nič "nimajo" takrat in grem potem raje k sosedom v BS, so precej precej nad TC-jem kar se tiče prijaznosti

Ce bos mel pa se 10K vec, si prvosci se nov kombajn za 6k in privat koncert Veselih stajerk za 4k.

V četrtek se bom v Valdoltro odpeljal kar s kolesom! Zakaj? Da ne bo moji dragi zaradi mene treba "uveljevjati" (?) bolniške, ker je iz Idrije do tja samo 106 km, da me ob prihodu v Valdoltro ne bo treba prhati in še zato, da bom po odpusti iz Valdoltre, na poti proti domu, že lahko razgibaval svoje novo koleno ...

prosim, ne mi bit ti sonček :glare: :krneki:

Že tri tedne brez motorja.. P.S. Kupim Tigerja 800 ali 800XC/ ali BMW F800GS...

Evo mene. Včeri sm mel the uržah za it v Istro, bolj natančno Červar. Štartal ob 10h , vreme super, sonček, 27 stopinj, suha cesta ... ups, to ni blo včeri. :grrr Včeri je blo pa 5 stopinj (zgleda termometer na Guci ne kaže pod 5 ) pa mokro in pa drseče, sonce je pa tudi bilo, ampak nekje drugje. Točno 1 uro sm rabu po AC do Postojne, povprečna hitrost po potovalnem računalniku 138 :notworthy: , kar je tud kr neki ane? OMV kafe , pići miško dalje do morja, od meje naprej pa je bilo na cesti SKORAJ :hooray: nič mokrote in na nebu se je pokazala neka čudna okrogla rumena žoga. :blink: Mal sm bil začuden, kaj za hudiča je zdej to, je pa kr lepo zgledalo. No, od meje naprej sm pa res odprl plin in mal je manjkalo, da bi v Ljepi Njihovi pustil še kake 3000KN extra . V Červarju nareu uno the uržah zadevo, pojedel morsko kosilo , spil en TEMEN RADLER (zakuga se pr nas niso na to spomnil, zadeva je hudo dobra!!), pići miško nazaj v realnost . Počknu na Črnem Kalu pa sm se šu Mausova ćustwa , pa to... Sledila je kahva v Postojni, Radler pri Vaških v izbrani družbi. Moped sem parkiral v Ce in zamenjal prevozno sredstvo okrog 21h, UbijajKennyja & Fiš endćips v MB, spat ob 3 ponoči. The end. Fotodokazi:

Pozdravljeni vsi ljubitelji hitrosti,adrenalina in motociklizma. Sem Damjan,prihajam iz Bele krajine.Pred dobrima dvema letoma sem doživel in preživel hudo prometno nesrečo z motorjem. Po 3 mesečnem ležanju v bolnišnici, 13 težkih in mukotrpnih operacijah,enoletnem sedenju na invalidskem vozičku,ogromno terapijah in nekaj čez 200 šivov na nogah se počasi a vztrajno vračam v normalno življenje.še vedno pri hoji uporabljam berglo,bolj kot ne zaradi varnosti in zato ker imam zaradi posledic nesreče desno nogo skoraj 4 cm krajšo.v bližnji prihodnosti me čakajo še najmanj 4 operacije s katerimi naj bi nekoč spet lepo normalno hodil....kar sploh ne dvomim:) bil sem ponosni lastnik KAWASAKI NINJE ZX 12 R,ki pa žal ni ostala v enem kosu. spodaj bom prilepil tekst ki sem ga v trenutku čustev,jeze in občutkov spisal kakšno leto nazaj.Poudarjam da je bil tekst napisan v trenutku in je nekako izbruh vseh mojih takratnih negativnih in pozitivnih čustev. SEDAJ ZGLEDAM VELIKO BOLJE IN MOJE STANJE JE VELIKO BOLJŠE KOT NA DATUM NAPISANEGA TEKSTA. KO GLEDAŠ SMRTI V OČI: Bil je dan.....tak kot vsak dan.....nič posebnega.... bila je sobota.zjutraj sm se vstal okrog osmih,najprej odšel v kopalnico naredil par jutranjih opravil in se počasi spravil k zajtrku.po zajtrku seveda se odpravu k svoji zakratni največji ljubezni....zeleni ninji...kawasakijevi.....1200 kubični....huh ko se samo spomnem kk je bla lepa....vglavnem dam jo na stojalo,porabim pol stelexa in eno veliko rolo papirja...mora da se šajna....preverim še olje in namažem ketno da bo vse tip top in pripravljeno na vožnjo......medtem me kliče kolega igor in pove da je zvečer fešta pri rusu...ma kao rojstn dan in treba proslavit....si mislim ok super spet bomo pametno porabili sobotno popoldne ki se bo hitro prevesilo v noč....maaajka..že razmišljam kaj mu treba kupit da nebom pršu glih praznih rok...no vsaj ena buteljka more bit..glih končam vse v zvezi z motorjem ko me mama kliče na kosilo..si mislim o super evo pojem pol pa akcija na motor pa kak krog naredit...med kosilom kliče Bunkec in pravi da je ob 14.00 zbor pred tic tacom.....super si mislim spet se zberemo stara klapa na kupu....evo sm že v kombinezonu,čelada je že zapeta sedim na motorju.natikam rokavice,pomaham mami da grem in že se peljem novim dogodivščinam naproti.pred ciljem se še vstavim na omv-ju in natankam polnega....pitaj boga kakšna bo naša destinacija si mislim...prispem pred tic tac...vidim vsi so tam....bunkc,beni,cobra,muc,alen.....ok po popiti pijački odrinemo proti gorjancem....sonček sveti,da nas malo greje ampak še vedno ni tisto pravo vreme za uživancijo....ipak smo 15 marca....prispemo v novo mesto in se vsidramo v atmosferi zravn novega tuša.....spet debata....motorji,pa motorji,pa o motorjih pa grobnik.....moška zasedba bajkerjev pač......beni nas pumpa z veliko mero adrenalina kk on to na grobniku mi pa vsi ko mačke okrog vrele kaše gledamo in ga požiramo ...besede no.....počasi odrinemo,naredimo še krog po novem mestu in se počasi začnemo vračat proti črnomlju saj je naslednja destinacija zopet tic tac,malo me je pa tudi ura preganjala saj se spomnem da grem zvečer na rojstni dan k rusu....weee komaj čakam......poganjci so že za nami peljemo se proti gorjancem.ovinke kar požiramo pred sabo,čeprav z rezervo,saj asfalt še vedno nima tiste prave temperature....pridemo do "fajfe" in počasi nadaljujemo proti metliki.......predse spustim dva ki sta vozila za mano saj mi nekak ni blo kul da mi nekdo za vrat diha tisti dan....peljemo dalje levi ovinek...pripravim se za vstop,zmanjšam gas,pogledam na števec,igla se suče nekje na 120 km/h.pridem do ovinka,nagnem motor nakar na sredi ovinka zagledam.......faaaaaak mastno na cesti....kaj zdj???sekunda odločitve....zravnam motor.....zapeljem čez madež.....prepozno......krmilo zabije v desno zadnji konc odnese.....faaaaak natla grem......neeeeeeeee...skale pred mano z desne....letim naravnost..neeeeeee......tema.....konec filma..........................ni me........tišina....tema še vedno na očeh...počasi se mi vrača sluh ....slišim motorje...slišim nekdo kriči damjan damjan........vid se mi vrača.....prihajam k sebi...ležim na hrbtu nad mano krošnje dreves........premaknem glavo vidim prijatelji tečejo k meni....aha poznam jih.....alen,muc.....huh si mislim ok glava je cela....pogledam roke....premaknem levo desno...huh roke so cele........premaknem telo...probam malo levo desno....huh hrbet je cel si mislim.........fak pogledam noge.......hmmmmm...noge.....ajoj.....lahko bi si z zobmi zavezal vezalke na desni nogi.....stopalo imam na prsih...leva stoji po svoje.....faaaak ne to ni res sanjam......daj damjan zbudi se si mislim.....pridem do spoznanja da to niso sanje.....alen kleči ob meni kliče reševalce.....muc me tolaži da naj se držim in da je rešilc že na poti...bolečin ne čutim...žejen sem....vroče mi je......faaak...staknem čelado in pred tem zatrdim da je glava cela.....adrenalin nabija maximalno.....kličem domov mamo s svojim telefonom.....čao mami rečem......imel sm nesrečo na gorjancih...(skoraj pade skupaj od slišanega)...ne sekiraj se pravim...nič mi ni sm noge mam polomlene ....kolegi so ob meni in rešilec je na poti.....prekine me njen jok in stokanje sinko nočem te zgubit...drži se...pridem k tebi.......rešilec je že tle ......dobim par inekcij.....razrežejo mi zgornji del kombinezona....poln sm cevkic...infuzija že teče.....dajo me na nosila..še pred tem napihnejo tisto stvar okoli mene zaradi možnih poškodb hrbtenice...... nalagajo me v rešilca.....v daljavi zagledam motor.....ajooooj...ni ga.....na pol je šel ampak to zdj tud ni bitno..... prpeljejo me v bolnico ......tukaj se moj film ustavi........zbudim se naslednji dan v šok sobi......poln cevk,infuzija ena..druga tretja.....v ustih cevka za dihanje....nemorem govorit...... pogledam noge....faaaaak sami fixaterji.....polno železja na zunanji strani...nemorem jih premikat..niti prsta na nogi...... fak pa kako se lahko to zgodi meni???? gledam okoli sebe....sami aparati....vse piska...same lučke...umetna pljuča vidim tam ko harmonika se raztegujejo gor in dol....ne me jebat....v bolnici sm...nemorem dohajat dogajanja okoli sebe.....planem v jok.....jokam derem se zakaj???? zakaj glih jst..... odprejo se vrata zagledam ateta mamo in sestro.....vsi bledi,zajokani,,.,....predejo k meni.....še vedno jokam solze mi lijejo.....govorit nemorem....zaradi cevk....nekak jim dopovem naj mi dajo list in svinčnik da jih vsaj uno osnovno vprašam.... dobim kemik in z nekimi hieroglifi in tresočo roko napišem ....POVEJTE MI PO PRAVICI KK HUDO JE Z MANO....??? mama plane v jok,sestra prav tako....ate vidim da zadržuje solze...DAMJAN HUDO JE ,so prve besede.....DIAGNOZA: 10 zlomov na obeh nogah in 80% izgubljene krvi....PRAVIJO DA SM SREČEN DA SEM SPLOH ŽIV,SAJ MI JE ČEZ ODPRTE ZLOME KRI DOBESEDNO ODTEKLA......stisne me.....nemorem .....pa zakaj.....gledajo me nepremičnega.....mene ki sm bil vedno tk energičen nasmejan......nemorem nič...ležim....umiram skorajda......samo najbližji smejo k meni......eni so se malo prešvercali.....cele dneve ležim.....na hrbtu...premikat se nesmem....kaj bi dal da lahko spim na trebuhu tako kot vedno....huh mission imposible......dan za dnem jokam ...premlevam stvari.....mama je vsak dan pri meni ,me tolaži in vzpodbuja.....pride dan ko prvič vidim nekoga ki sm ga bil najbolj vesel....DEJAN....in njegova sabina......o dejan ko bi znal kk sm bil vesel da te vidim.....morda se spomneš da sm začnu jokat ko sm te zagledal....kulk vsega smo skupaj preživeli.....sekunda pa bi šlo vse......sabini je blo itak od vsega slabo ko me je tam vidla tk da so hitro šli.....dnevi so minevali.....kmalu je prišla marjana....moja najboljša prijatlca iz novega mesta....nemorem opisat kk sm bil vesel da jo vidim.....tud z njo sm marsikaj lepega preživel....na tuniong showe z njo hodu....v novem mestu smo se dobivali na portovalu...mi avtomobilski zanesenjaki....predelovalci.....jao marjana še danes mi stojiš ob strani......po mesecu dni so me premestili na intenzivno nego....nato pa na urologijo v samico ker sem fasal uno bedno bakterijo imenovano MRSA.....huda zadeva......za mano je že 7 težkih operacij.....dnevi minevajo.....vsak dan sem obkrožen z kopico tistih pravih prijateljev ki mi pomenjo vse na svetu......dnevi so dolgi kot še nikoli......vse se vleče.......vsak dan najmanj 2x jokam......dnevno dobivam obiske da je bila že soba premajhna.od sorodnikov prijateljev,znancev.....do divje jage.....fanti so z mano od prvega dne....BENI,KAJA,HENRY,BUNKC,IVANETIČ,TEKAVEC,MAL- I BUNKC.......NEMOREM VAM POVEDAT KAJ MI POMENTE.......kulk ste mi takrat v bolnici pomenli.......hvala je premalo.....vesel sm da sm živ in da sm danes obkrožen z vami.....saj ste res zlata vredni....... po 10 operacijah.......cca 40 uram pod narkozo ,čez 200 šivov na nogah (prešteto),po 3 mesecih zapustim bolnico......na vozičku....invalidskem.....groza...........nemoč- en..... No evo me končno sm doma......domača hrana...ljudje,ambient.....mater v bolnici sm shujšal 15 kil.....a že prej so vsi rekli da sm ko glista....heheh vglavenm,iti na wc je zame še vedno nekaj nepredstavljivega....nekaj česar ne zmorem....lulam v račko,kakam v kahlico.....ko malo dete...za odvoz odpadkov skrbi mama...tako kot 22 let nazaj.....ljudje to je nepredstavljivo.....pri teh letih nemoreš osnovnih stvari delat ....faaaaak po 14 doma preživelih dnevih me napotijo v dolenjske toplice na rehabilitacijo..... huh tam se je začelo najbolj grozno in mukotrpno delo v mojem življenju......POSTAVLJANJE NAZAJ NA NOGE...... vsak dan imam do 8 fizioterapij......vsi so prijazni sam moje noge ne....vse me boli,imam občutek da mi bojo noge odpadle .....kriza......ne mine dan da vsaj dvakrat ne jočem in se sprašujem zakaj je življenje tako kruto..... pride dan ko prvič smem stopiti na svoje noge.....huh celo noč pred tem ne spim.....nemorem....navdušenje in vse ostalo.....zjutraj se zbudim.....opravim s fizioterapijami in okrog 10 pridejo 3 fizioterapevtke z hojco (to je tista zadeva ki jo stari ljudje potiskajo pred sabo).....one pripravljene da shodim jst vsebolj dvomim vase...... pripravljam se kot bolha srat.....probam vstat.....negre.....sam na rit me vleče...mišice čist artrofirane....negre in negre......zlomim se jočem kot dž.....izgubljam upanje da bom še kdaj shodu......ob meni je vedno PETRA.....Brunerjeva...dela gor v toplicah....drgač črnomaljka....ona je res videla moje prve korake in me vedno spodbujala...me bodrila....tolažla.....brisala solze...dobesedno....Petra hvala ti....ful.smrk smrk po 4 tednih v toplicah naredim prve pametne korake.....tam okol 20 jih je blo...s hojco....znoj teče z mene....ne me jebat....včasih sm preteku 6 kilometrov dnevno...danes nemorem narediti 20 korakov.....hodniki v toplicah so neskončno dolgi.....ampak trmast kot bik pozabim na bolečine in na vse slabe stvari......počasi grem naprej.... prvič po dolgem času sedim na straniščni školjki,pa še to sta me mogle dve sestre zvlečt gor.....lulam še vedno v račko.....saj sm še vedno na vozičku...... po 6 tednih zdravilišča me odpustijo domov......hoja z berglami je še vedno misija nemogoče.....desna noga iztegnjena......huh na začetku še vedno ampak gre na bolje.......sama misel na vse me spravlja v jok in bedo.... doma preživim slaba 2 tedna....nato rehabilitacijo nadaljujem v centru za rehabilitacijo soča v ljubljani..... ustanova kjer vidiš kaj ti pomeni življenje.....ko sem prišel gor sm spoznal da sm vbistvu med vsemi jst še najmanj bogi.......ljudje brez roke,brez obeh,brez nog,duševno moteni,.....stari,mladi...otroci...ojoj....zakaj..- ....zakaj je to tako kruto okoli nas? spoznam veliko prijateljev......žrtve prometnih nesreč,padcev,kapi......šokira me to da so to vse ljudje ki so mladi,zelo mladi.......od 2 let pa naprej......groza.... začenjam z rehabilitacijo....... dobesedno ne poznajo milosti......ne vejo kaj pomeni nemorem,neznam,nebom.........boli me......tega tam ni......po enem tednu že stojim na berglah......poudarek je na stojim.....dan za dnem naredim korak več na poti do uspeha...........čez vikend sm doma.....čez tedn terapije,bazen,fitness.....vse da pridem k sebi......po 4 tednih že hodim...faaaaaaaak....hodim.......z berglami....na kratke razdalje.....maximalno dve razdalje hodnika......huh že to je dosti..... tedni minevajo jst pa sm vse boljši.....wauuuuuuu tud lulam že lahko stoje......lahko grem normalno na wc......lahk spim na trebuhu...na boku......moje stanje se izboljšuje.... po 9 tednih v soči me odpustijo domov....... hodim brez problema sicer z berglami ampak glede na poškodbe sm srečen da vsaj to lahko in da nism priklenjen na voziček saj ko včasih razmišljam če bi bil primoran ostati na vozičku bi raje izbral smrt....... zdj sm doma že 2 meseca.....zame več ni ovir.....hodim.....še vedno z berglami.....stopnice mi ne delajo težav......edino avta še nemorem vozit ker še čakam na upam da zadnjo 11 operacijo v decembru....ja prav ste prebrali 11.....viličarja pa že veselo furam pa vsi me kurcajo da prehitro hodim....to morm nadoknadit za vse nazaj preležano in presedeno... bolečin ne čutim...tudi ko se vreme menja ne...in to mi je všeč...naj tako ostane.......... to bi blo skoraj vse kar se moje življenske izkušnje tiče....... mejte se radi,cenite to kar vam je dano..... pa v edite da nebi nikomur privošču tega kar se je zgodilo meni...niti najhujšemu sovražniku ne.. Na sliki manjka celoten Akrapovič in karbonski rezervoar: Mesto nesreče:tablo sem falil za slabih 15cm: Ostanki motorja: Na kraju nesreče:

Alzo, došlo je vrijeme da se neke stvari uobliče u formu koja im više priliči, a koja se meni daleko više sviđa od web stranice ... naravno, mislim na formu knjige. Za prvu ruku, "dopunjeno i prošireno" izdanje nekih mojih vožnjica i izletića po Sloveniji i najbližoj okolici. Ovo je knjiga u digitalnom obliku - PDF dokument - i priređena je za čitanje i pregledavanje na suvremenim digitalnim medijima - zaslonima računala, raznih tablet uređaja i pametnih telefona ... svima onima koji mogu prikazati PDF dokument, de facto standard za dokumente u digitalnom obliku. Knjiga je napravljena neobavezno i iz čistog gušta. Evo mali preview: PDF datoteka je velika cca 57 MB i može se skinuti sa sljedećeg linka: https://jumbo.iskon.hr/dl/63223161-c96c-4ded-b83f-ac8b310097a7 Preuzimanje (download) knjige je potpuno besplatno.

Ne, imao sam tada premalo godina za "pravi" motor. Ozbiljni interesent je bio moj kolega, nekoliko godina stariji od mene - a i on je sljedeće godine kupio Z1000 na uvoznu dozvolu (u Murecku, kod Tuschera, naravno). Koliko me sjećanje služi, cijene Laverdi su bile "boli glava". No, koliko god nismo kupili Laverde u to vrijeme, veseli me barem činjenica da smo znali "prepoznati" fine stvari.

Najcebeje je do Genove potem pa na trajejt do Tanger Med v Moroccu. Motor in oseba povratna 330 euro ce kupiš kakšen mesec in pol prej

dobr si to spesnjeno segrel :grim , čeprav sm na prvo žogo prebral, da pogrešaš Ducati

jest zmer parkiram na parkirplac za motorje, da lahk taki ku ti parkirajo na plac za invalide , pa kozouc je zaščiteno dobro v SLO, baje

Uporabljam iGO primo navigacijo na telefonu iPhone, nosilec Interphone. Stalno priklučeno napajanje iz USB vtičnice. Slabše viden ekran le v primerih direktne sončne svetlobe. Telefon se ne pregreva, nekako normalna temperatura zaradi stalnega napajanja. Prevozil Normandijo, Bretanijo, Toskano... tudi v večjih nalivih. Nosilec je znotraj gumijasto zaščiten, tako, da ne pušča in ustvarja kondensa. Malce težje se ga odpira če nimaš dovolj nohtov. Edini problem je, da po ekranu ne moreš šariti z rokavicami. Ostale navigacijske naprave puščam doma. Srečno Tonček

Ti si res en.....

men je blo enkrat razloženo da ne. pa sm reku nej si zataknejo tist klinčev kupon pol nekam. od takrat ne dobivam več kuponov

Saj pocasi bo ratalo nekaj, samo, kaj, ko zmanjkuje casa za gor natvezit

Pa kaki sonček,saj je danes Pečenko lepo rekel: Bodimo drug drugemu sonček. Pa nam nobena zima in sneg ne more do živega. Še megla ne.

pljuc na zimo pa na sneg... ...aja, napačna tema.. nč hudga, isto pljuc na zimo

Budem večeras stavio cjenike Laverdi - sami kraj 1979 - od tadašnjeg uvoznika Avtoimpex p.o. (Ljubljana, Celovška 150). Te sam papire, skupa sa kuvertom u kojoj su stigli, također iskopao na tavanu.

sami starčki tle obujate spomine in izlivate ćustwa :krneki:

pa tut spomni se kok je že star

ne ne odsvetujem januarja in februarja skoraj ni dežja vsaj ta 4 leta tenmperature so super in veliko cest je prevoznih ker ni vode. Če izbiraš pa bolj hribovske neasvaltirane ceste pa se zna zgodit da bojo neprevozne , ker so bile velike poplave in jih ne bodo obnovili pravočasno.. Je pa res da do vseh znamenitostih Maroka lahko prideš po asvaltiranih cestah in si ogledaš Maroko.

Evo tako je ko prideš iz deževnega potovanja v sončo vrsto , kjer čakaš na RAJ !!!!!!!!!!!!!!!

Jamnica dela čudeže

En del zmešancev na obhodu ledene dežele....... Vedno pa najdem kakšen motor za na kolen..... :grim Zmešanke v akciji Kralja na prestolu Je pa tudi šank leden in kozarci ki jih dobiš prav tako Lp od Zmešancev

bolje zebro k slona :krneki:

Po včerajšnji turci je bila še današnja, lih tolk da sem motor opral in postavu v garažo. Lansko krstno sezono sem po izpitu začel 5. junija in jo končal ko jo končal z 9.000km, no ja, kakšen km je šlo čez. Danes pa ko parkiral motor v garažo, pa se ozrem na števc, kjer je sevede ži bla 5 mestna cifra :grim Torej letos v moji drugi sezoni predrajsanih 22.000km ...... bravo js :grim Za letos je verjetno to to, če bo pa slučajn še kaj lep vreme, da bojo ceste suhe, pa morda še malo po Velenjski promenadi gore i dole

...ooo.. Alla... hualla ...ej.. a lohka napišeš še moji ženi obrazložitev, zakaj in kako itd. moram jest tut priti... pa da brez mene absolutly ne bo šlo..pa tko....

hvala vsem za lepe želje in za vse vzpodbudne besede. vglavnem ja želel sem to deliti z vami kot opozorilo in v premislek kako ranljivi smo lahko in kako hitro se ti lahko življenje obrne okoli v trenutku ko najman pričakuješ.... bi pa omenil še nekaj. tisto popoldne ko sem imel nesrečo je bilo z mano nekaj prijateljev motoristov ki so mi pomagali po svojih najboljših močeh.poleg se je pa pripeljal tudi mlad par s peđojem ki sem jima bil iz srca hvaležen,za vse kar sta takrat naredila zame,mi pomagala,mi dala odejo,da sem gor naslonil glavo,punca me je držala za roko in me bodrila da bo vse v redu,celo plastenko vode sta od nekje vzela,da sem lahko splahoval usta,saj mi piti zaradi predvidenih poškodb niso dovolili....mene so nato naložili v rešilca,odpeljali,onadva sta pa tudi šla svojo pot naprej... velikokrat sem premišljeval o tem skrivnostnem paru,saj sem bil stoodstotno pri zavesti in se spomnem praktično vsega.....želel sem si ju spoznati,saj mi je to zelo veliko pomenilo,da sta takrat naredila vse kar je bilo v njuni moči.... po prošnji v medijih,od ust do ust,nekaj zavrtenih telefonih,sta se včeraj 28.4.2010 Tadej Bartolj in njegova punca oglasila pri meni doma....neizmerno sem ju bil vesel,in preden smo se slišali po telefonu sem najprej se pošteno zjokal,saj sem se do potankosti spomnil puncinega glasu....ki je bil identičen tistemu takrat na kraju nesreče ko me je držala za roko in bodrila da bo vse v redu in da reševalci že prihajajo.... Vglavnem vesel sem da obstajata,da sta naredila takrat to kar sta in da bomo od sedaj naprej lahko rečem prijatelji. sta pa tudi motorista,prihajata iz Mirne in vozita yamaho R6 2002 letnik. mislim pa da Tadej tudi spremlja ta forum tako,da mu še tukaj rečem iskrena hvala za vse.res vse. kar se pa tiče prihodnosti in tega kar je nekdo vprašal če že razmišljam kaj o naslednjem motorju.... kot sem že napisal me trenutno nič ne vleče v to smer,saj imam trenutno bolj pomembne stvari še za opravit.predvsem glede zdravja. je pa res,da mi je zelo všeč novi ducati 1098,Ktm rc8 ali pa nov bmwjev litrski stroj rr...... ampak to so oblaki.....