Dvorana slavnih

Zdravo, sem prejšnji vikend spet malo šraufal in nardil par popravkov. Ko pa je ravno debata o balanci pa moram povedat nekaj svojih izkušenj... Vedno se pogovarjamo o višini krmila. Vendar, ko sem "sedel" na Stanovnikovem motorju. V bistvu stal na motorju in sem bil presenečen, da krmilo ni nevem kako visoko. Vendar je kljub temu položaj čisto drugačen, kot na naših serijskih wanna be endurah. Geometrija sedež - stopalke za noge - krmilo so na Miranovem dakarskem bolidu v takem položaju, da je krmilo precej bolj naprej. Namreč, če ima voznik krmilo bolj pred sabo, imajo roke več kontrole in moči, kot če je položaj rok nižji in bližje telesu. V vsakem primeru govorim o položaju rahlo pokrčenih nog. No, da bi si na tenerejki čimbolj izbolšal položaj, sem moral tudi masko motorja prestaviti za 3 cm bolj naprej, da sem lahko prestavil krmilo za 4 cm bolj naprej, ter nekoliko višje. Tako sem moral izdelati tak kos, ki omogoča premik celotne maske višje in bolj naprej: K sreči ima tenerejka enostavno vpetje maske in kos je šel le tule vmes in vse je rešeno: Končni položaj z poviški in pomikom naprej: Balanca se sedaj ne zadeva ob armaturo. Ergonomija je zame sedaj idealna. Sem pa vozil tudi druge tenerejke z drugačnimi položaji krmila in v vožnji stoje sem pri nižjih položajih bolj trpel v roke. Govorim za vožnjo stoje po različnem terenu. Sploh zahteven tehnični teren ali vožnja rahlo navzdol... Pri hardendurah ali krosah je to že v osnovi drugačna ergonomija in je težje primerjat. ....... K dobrem položaju pri enduriranju in premikanju po sedežu naprej in nazaj prispeva tudi ustrezen sedež in sedlasti sedež ni primeren za to: Namesto da bi drago plačal za preoblikovanje, sem se raje lotil sam... In po fazah obrusil peno iz sedeža... Nekje na pol poti... Orodje potrebno za omenjeno delo: brusilka in dober pnevmatski spenjač: Končano delo, kjer je odbrušena vmesna grbina, kar omogoča bolj svobodno pomikanje po sedežu naprej in nazaj:

Za tiste, ki bolj poznate moto sceno v Evropi, morda informacija da je v noči iz 29.12.2014 na 30.12.2014 v 78. letu umrl legendarni češki motociklistični dirkač František "Frankie" Mrazek. Prvič je postal prvak Češke leta 1962 v razredu 350ccm. Nato se je preselil v ZDA in leta 1966 začel dirkati v ZDA in Canadi. V rodno češko se je vrnil leta 1989. V svoji motociklistični karieri je postal 20-kratni kanadski prvak in 12-kratni prvak v ZDA. Njegove dirke so minile v duhu številnih uspehov in nesreč, zato se ga je prijel vzdevek "Crazy Frankie". Leta 1991 je v starosti 55 odpeljal 2 dirki za svetovno prvenstvo v Superbiku v Canadi in osvojil skupno 5 točk in do takrat postal prvi češki dirkač, ki je osvojil točke v tem prvenstvu. Zadnja leta se je udeleževal dirk starodobnikov. Mrazek v klasi SBK Mrazek zadnja leta na dirkah starodobnikov Mrazek (skrajno desno) še vedno na zmagovalnih stopničkah

zdaj je še snecer izgubil motivacijo lepit linke tu

Uvertura v 2015 >>>--> 180 km, 18 stopinj celzija... PS: in se par foto-diabeticnih utrinkov

a nimate doma :krneki:

najprej kufe v postojni ... itak vezalka čist odvezan mimo omv - kot ponavadi ... gledam na nanos .. in mi misli uidejo k jakATV ... ja imel je prav - treba je živeti ! in gasa gor : gor že ..kako pa dol ? tkole so bli moji občutki ...bmk...konč enkrat ni nobenih povešenih jošk... img]http://shrani.si/f/1L/Da/1aWb5iSu/104220878507756083219712.jpg to j to..mal treninga ... pa ko greš dol pa ti moped 3x crkne..pa vsakič mu mal dvigneš štandgas...špč ša ne več užgat..k ti tečejo potne srage po jajcih se pa spomniš da si gor pr koči bencinsko pipco zaprl...

Nergača kar mal pogrešam. Ne daj se Brumer.

foćk

No pa smo novopečeni Ducatisti,js sm jo danes krstil ,do Pirana

V iskanju razgledov malo pod vrhom Kašne stop, ja bo res treba gume menjati

Ja si pa res letel,sem te kmal povozu POČK

Za Damija je kompetentna Primorka:

nene .. sj gremo za njim ... v temo ... zakaj ne bi imel dukatija

ahaha, evo temo lahko zaprete

...zato ne bi imel bemfle..... k če jo Kmet nima... jo tut jest ne rabim...

V spomin.

Zadnje čase hujšam z MILKO. Ena milka na dan prežene kilograme stran. Z njo vadim 1x dnevno po 2 uri, do sedaj sem izgubil že 3 kg. MILKA

Moj setup (195cm merim) - znižane tačke, malo pomaknjene nazaj - poviski za krmilo (4cm) - krmilo Magura AX2 (za mene dalec najboljse krmilo na trgu za standup vozjno) @Nitrous Ce si pozabil imajo Dakar bolidi popolnoma drugacen okvir, ki sega v podrocju Križev neizmerno visoko nad masko VEN. Zato voznik ne rabi nobeno visoko krmilo, ker je ze samo vpetje krmila zelo visoko. Poglej recimo kje imamo mi vpet zgornji rob kriza na gestel in bos videl da je nizko. @BRANE Hajoktejn ti skusa razloziti, da mi uporabljamo stojeco drzo, kjer stojimo v 90% celotnje voznje. Zato ne moras primerjat s svojim hard enduriranjem. Hard enduriranje primerjaj z motokros lego. Nas pa lahko primerjas s stilom Dakar vozniki. evo nas mi stojimo:

Pa še moj potopis... https://sites.google.com/site/mkpackenstein/news/grcija-popravniizpit Veselo branje...

Shujšal za +5 kg.

Moja primorka me zelo dobro obdeluje ko jebe Milko, gorenjko in vse ostale

...

spet sonce ... vsako sekundo, vsako uro, vsak dan, bliža se pomlad :krneki:

a nimate doma :glare: :krneki:

Leteci danes

No pa da se še jaz mal pohvalim z odprtjem nove sezone 2015 :oops: bmflarka ne jaz .......jaz sem zjutraj naložil cucka v avto in sva šla iskat ceuca,ker smučat več ne morem se po svoje znajdem ,da mi je fajn Ja treba lulat In rijemo dalje ^_^ In ta čas ko se midva zabavava po svoje se tud bmflarka preizkuša na novi zverini no tako mi je pripovedovala Ob 12h smo se dobili na OMW jaz ,Dami34 in Motolover.... Zmenili smo se da gremo do Piran na kavico po vrsti v cik cak formaciji.... Koper,zadaj imam taško z orodjem in šotor......ja Ducati je nepredvidljiv ^_^ Piran Vmes še zanimiva statistika (vmesna) 216km =18.23 litra zelo varčen motor ^_^ a od tega je bilo 100km po AC 230kmh na sport mode, ostalih 200km pa lepih dinamičnih na URBAN mode. Pa še mal v drugo stran Kaj naj povem ,ko prideš domov si bel ko Dedek Mraz .) no potem se šele začne muke,pranje kombinezona,čelade,čevljev in nazadnje še wap pa gasa po italijanski elektroniki vžgal na prvo in v garažo,jutri pa po nove copatke,saj se s temi motor obnaša kot da ima uteži na krmilu,se moraš prvo navadit da se ne ubiješ ^_^ Spoznali Motoloverja(fajn dec) ,še dobro da smo imeli Damija34 s sabo z zanesljivim motorjem,tako smo imeli v mislih da pride na cilj vsaj en Fajn blo in ker sem potem še krožila po Ljubljani kje bomo opral motor smo se na koncu dobili še pri enem bmflarju Luxi,ki nam je ustrežljivo posodil plac in Wap,hvala Mare 300kilometrčkov ,da se ne pozabim pohvalit

Tole sem napisal, če komu prav pride... Veselo branje... https://sites.google.com/site/mkpackenstein/news/grcija-popravniizpit

Ce mi ga pol stran pade,ga se zmeri vec ostane kot je tvojga skupaj.Kup si motor ne skuter.

Sedaj pa resno -> jutri pričnem s hujšanjem !

če si bil pa prvi k sm ga srečal kaj ne bom ...drgač sm pa brcal z nogo najprej k je blo tolk plastike pa vse črno.. viden poljedelecnakvadrat lihkar...pa bladzo ..

Pljuc si pozabu

ks ks ... sm že tu ... zasledujem prijatla kmeta

(Y)

Ja svaka čast ti pa dobr kmetuješ da si take igrače prvoščiš (jz bi tud pa ne znam)Fajn se furaj !

prjatu tok si mahu v Razdrtem, da si skor dol padu

Jp....s takim motorjem čas ni tvoj gospodar

Jaz ti jo podarim. Osebni prevzem v ŠK. Loki. Ali pošljem po pošti na tvoje stroške. piši mi na ZS.(zasebno sporočilo)

bmk se ni prjela ...evo

pa Gorenjka to ve?

Današnji vtis bolj skromen ampak je le, nazadje ku sm pelu motor je minila cela večnost pa pustmo za nazaj, dns vpisal nove kilometre, szi novim... Okoli 10 stopinj-uživancija :=)

počk

suzuki bn 400 td 1981 .. slikano 31.12.2014 kodno ime suwath predelave - iz 6V na 12V ... nižja balanca .. tank od kawasaki zrx 1200 podelan da je dovolj anšlaga..avtonomija 420km do rezerve ..čaka na zamenjavo prednjega platišča iz 18 na 19 col ..

fočk..

Tako, končno sem našel čas, da spravim črno na belo to, kar sem počel in doživel v lepih enajstih dneh svojega potepanja po Balkanu. Cilj poti je bila Albanija, zato objavljam v temi o Albaniji, da bo še kdo kaj imel od tega. Cilj so bile v bistvu ceste SH20 (Vermosh - Koplik), SH21 (Koplik - Boge - Theth) in pa jezero Koman. Po dopisovanju z Whiskeyem sem na seznam dodal še cesto Fierze - Kukes, SH31 stara cesta Kukes - Peshkopi in pa Shupenze - Librazhd. Mimogrede sem mislil skočit še do Ilogara prelaza, pa do Butrinta in do Gjirokastra, a o tem pozneje. Na pot sem šel sam. Po štirih letih je to bilo moje prvo samsko poletje in odločil sem se ga izkoristiti po svoje. Po nasvetu Whiskeya menjal gume, namontiral knofaste enduro gume in šel na pot. Brez GPS-a, brez karte, brez kakršnekoli rezervacije. 1. dan (Murska Sobota - Ščepan polje) Pot sem pričel zjutraj, po tem, ko sem v miru popil kavo in šel na pot. Dolgčas po hrvaški avtocesti, razen na eni črpalki, kjer sem se ustavil, da sem se malo osvežil...pa je mimo prišel en tip, ki je poleg mojega motorja slučajno našel zlato verižico. Čez nekaj sekund z druge strani prišeta po parkirišču še eden in bla bla bla...zajedno smo našli, vrijedi minimalno 2000 eura... Sem jima pojasnil, da sem danes začel z godišnjim in da sem tu, da pare trošim, ne da stvaram. Malo šokirana, a meni je res bilo vseeno, če sta me hotela nategnit ali ne. Prevozim dolino Vrbasa, mimo Sarajeva in na poti do Foče med čakanjem zaradi čiščenja zemeljskega plazu naletim na tri motoriste iz Turčije. Se pozdravimo in vozimo naprej v koloni. Slučajno ustavimo na isti pumpi, malce poklepetamo in mi razložijo, da imajo načrt iti do Plevlja v ČG. Jim objasnim, da imajo na poti gorovje Durmitor in da bo vsak hip začelo scati, zato se odločijo, da bodo dan zaključili z mano vred v kampu v kanjonu reke Drine. Tam smo povečerjali, do konca spraznili flašo viskija, ki so ga vozili s seboj in debatirali pozno v večer. 2. dan (Ščepan polje - Durmitor - Tamare) Pot smo nadaljevali skupaj. Kanjon Pive, Pivsko jezero (do mosta) in gor proti Durmitorju. Vreme je bilo kislo, zato se kaj preveč nismo ustavljali, med vožnjo pa smo vseeno uživali. Pridemo do mosta Đurđevića Tara, kjer je seveda treba iti na zipline. Že pri večerji sem najmlajšega izmed njih nagovoril, da se mi pridruži na ziplinu, ki naj bi bil najdaljši v Evropi. V bistvu sta dva, z vsake strani mosta eden. Eden je daljši in nižji (20 EUR), drugi pa je nekaj krajši, a višji in stane 10 EUR. Šla sva na tega drugega in bilo je super. Vsekakor se splača spustit čez. Pot nadaljujemo v smeri proti kraju Berane, kjer se naše poti ločijo. Oni so šli v Kosovo, cilj Peč, jaz pa sem se optimistično pognal proti Gusinju, kjer sem kupil avtokarto Albanije, nato pa proti Kopliku. Mejo z Albanijo sem prečkal ob 18:30. Po prvih nekaj kilometrih sem vedel, da me bo med tem hribovjem prej ujela tema, kot bom uspel priti do Koplika. Pot je bila razmeroma OK, a sem vozil malce počasneje, kot sem planiral. Ko sem prišel do Selce, sem bil že odločen, da bom spal nekje na tej poti in bom Rrasph prevozil šele zjutraj. Na poti me usred ničesa ustavi en otrok in me sprašuje "Bonbon, čokolad?". Nisem imel nič, niti drobiža ne. Odločil sem se, da v prvi civilizaciji kupim sladkarije. Na mojo srečo sem v Tamare, ko sem bil že pošteno utrujen, zagledal prvo tablo za prenočišča. Prebral par strani v knjigi, spraznil gopro, poskušal nafilati laptop, a ker so med računalnikom in polnilcem preskakovale iskre, sem hitro opustil to idejo. Zaspal kot ubit. 3. dan (Tamare - Koplik - Theth - Koman) Verjetno najbolj naporen dan na celi turi. Zbudil sem se ob 5:30 zjutraj zaradi ropota na vrtu. Gazda je okopaval vrt ob tej nehumani uri, jaz pa sem še kakšno uro potegnil. Pojedel sem zajtrk in ob osmih krenil proti Kopliku. Pot proti in čez prelaz Rrasph je bila super in prav nič mi ni bilo žal, da sem si jo pustil za zjutraj. V Kopliku dvignem Leke, natankam, kupim vodo in nekaj lizik in pičim proti Thethu. Pot je bila po zahtevnosti nekaj takega, kot sem pričakoval. Niti ne zahtevna, če ne bi bilo na poti nevemkoliko delovišč, kjer se je na ozki poti potrebno srečati z bagerjem, kiperjem ali kakšno drugo cestno mehanizacijo. Na enem delovišču sem naletel ravno na sveže nasuto zemljo s kamenjem, kjer sem se moral kar malo pomatrati, da sem motor spravil čez. Zaradi vgrezanja in občasnega premetavanja, ko sem naletel na kakšen kamen. Končno pridem do izvira vode, kjer si napolnim flašo z vodo in se malo osvežim. Naredim fotko, pospravim fotoaparat, nakar se nasproti pripelje Mercedesev terenec, mislim, da je bil G. Čeprav je bilo po slovenskih standardih prostora komaj za njegov avto, se ni hotel premakniti kakšnih 150 metrov nazaj, do odseka, kjer bi se lahko brez težav srečala, ampak je vztrajal, da premaknem motor k steni, da se bo odpeljal mimo. Snamem stranske kufre, eden izskoči iz avta in mi pomaga motor prestaviti čisto k steni, on pa pelje mimo. Na pol sem mižal, a se je izšlo. Vseeno bi mi bilo malce krivo, če bi imel tri Albance na vesti. No, potem nadaljujem pot proti Thethu, dokler ne pridem do vhoda v dolino. Šok in razočaranje. Na vhodu stoji koliba, pred njo pa albanska, ameriška, evropska, nemška itd zastava, do mene pride tip, mi seže v roko in z američkim naglasom pove "Hello, my name is Jimmy, welcome to Theth park". Odkrito povedano, sem čakal vukojebino, kamor kapitalistična miselnost še ni prodrla, a sem se očitno motil. Tip je pred 25 leti, ko so se odprle meje, pobegnil v ZDA in tam živel do lani. Od letos dela kot park manager, njegov cilj pa je vzpodbujati turizem in skrbeti za varen turizem v parku. Kao. Po kratkem klepetu grem dalje, se zapeljem skozi dolino in zavijem na dvorišče objekta z zeleno streho, kamor me je napotil Jimmy, da pojem nekaj tradicionalnega. Ko sem po skalnati poti zavijal na dvorišče mi je v ovinku zaradi prenizkih obratov crknil motor, jaz sem se pa zvrnil kot vreča. Takoj so bili zraven štirje klinci, ki so se na vso moč trudili dvigniti motor. S skupnimi močmi nam je uspelo Kosilo je bila neka jagnjetina in krompir. Čeprav je sicer ne pijem, sem si naročil coca colo. Za hrano in pijačo plačal 1250 lekov oziroma 9 evrov. Nateg, če mene vprašaš, a naj jim bo. Dahjemajoč razgled na okoliške planine je tudi nekaj vreden. No, pa smeh, ko vidiš, da za elektriko koristijo veliki akumulator za tovornjak, nanj pa je priklopljena LCD televizija. Malce pred tretjo sem krenil dalje, saj sem želel iz doline Theth po drugi, zahtevnejši poti čez Kir in Nicaj. Med spustom po mehkem kamenju, pred prečkanjem potoka, sem se zvrnil še drugič, tokrat je bil kriv nepravilen položaj na motorju. Poberem motor in se zapodim čez potok. Zaustavim se še pri eni gostilni, malo naprej od mostu čez reko, kjer so bili eni Poljaki z motorji. Imeli so podoben načrt kot jaz. Mimogrede posodim kompresor enemu lokalnemu starčku z mopedom, kelnar v tisti gostilni, kjer so sedel Poljaki, pa mi pove, da mi precej odsvetuje pot proti Kir-u, ker je od minule zime precej načeta, mimogrede pa še omeni, da je pred kakšnim mesecem tam umrl češki motorist, ki je padel v reko. Dva padca v roku dveh ur in ta novička sta me toliko demoralizirali, da sem si rekel, da je to morda res malce preveč, glede na to, da je moj edini neasfaltni podvig do takrat bila vožnja čez Mali Alan. Tako sem se vrnil po isti poti v Koplik, nato čez Shkodro in proti Komanu. Pot do Komana se mi je vlekla kot kurja čreva. Bil sem utrujen, za menoj so bili trije dnevi s precej vožnje in malo počitka. Nekje na poti do Komana z bližnjega travnika prileti na cesto otrok in me ustavlja na vse načine. Zbremzam, on pa prileti do mene, potegne fotoaparat in naredi selfija z mano. To me je spravilo toliko v dobro voljo, da sem naslednje pol ure zdržal brez večjih težav. Prispel sem v Koman. Vedel sem, da tam obstaja hotel, a ko sem videl tablo za hotel, sem si kar premislil. Nadaljeval sem čez most, pri katerem je bil kamp. Gazda me je kar s ceste potegnil notri in mi kazal, da je cena 4 evre. Takrat mi je bilo vseeno, četudi bi bilo 40 evrov. Niti si še nisem snel čelade, že sem naročil pivo. Dobil sem ga ekspresno, cena 100 lekov (0,70 evra). Dokler sem se slekel iz jakne in hlač sem spil že dve pivi, dokler sem postavil šotor, sem pospravil že četrto. Potem sem jih ruknil še par. Medtem so v kamp prišli tudi Poljaki, ki sem jih srečal v Thethu. Oni so se sicer spravili na pot proti Kir in Nicaj, a so se kmalu obrnili in se vrnili po isti poti kot jaz. Baje je pot v res slabem stanju. 4. dan (Koman - Fierze - Kukes) Motorje spravimo na čoln Maria Molle, čeprav so mi tisti njihovi bus-boati bolj všeč. Karte so prodajali že prejšnji večer v kampu, takrat pa mi je bilo čisto vseeno s katero ladjico grem. Nakladanje motorjev je komedija zase. Štiri ali pet domačinov ga čez brv porine na čoln. Pozabil sem vprašat, koliko jih je že padlo v jezero Čoln je vozil tip brez ene roke, ki je vsakih nekaj sekund pljunil v jezero - nimam pojma od kje mu toliko materiala - sicer pa je večino časa z edino roko, ki jo premore, pisal sporočila in klicaril naokoli. Vožnja je sicer bila OK, proti koncu sem se že malo dolgočasil. Ko smo prispeli na cilj v Fierze smo motorje morali s čolna spraviti kar sami, no pomagal nam je en domačin. Ni bilo lahko, a dva Poljaka, en Čeh, ki je bil za dva, domačin in jaz smo nekako spravili vse štiri motorje na kopno. Že ko smo pristajali, mi je bilo čudno, da ni nobenih turistov, ki bi šli nazaj. No, ko so začeli proti čolnu vlečti telička in kravo, mi je postalo jasno, da bo namesto 350 bencinskih konjev nazaj šlo samo kakšnih 5 ali 6 krav. Nakladanje je bila zopet komedija, ker se jim je vtrgal štrik od telička, ki je potem hotel pobegniti s čolna. Končno zajaham motor in krenem desno, vstran od mesta Fierze, ker mi je pač tako rekla moja orientacija. Pridem do naslednjega jeza, kjer moram prečkati reko. Tukaj mi nekaj več ni štimalo, saj bi se, sodeč po karti, moral voziti po drugi strani vode. Pred pol minute sem srečal enega domačina, zato obrnem in se zapeljem do njega, da mi pokaže v katero smer moram, da pridem do Kukesa. Dok sam reko Kukes, se mi je vsedel na motor in kazal v smer Fierze. Malce sem bil zbegan, a sem počasi peljal. Mikalo me je sicer, da bi vzel goproja, ki sem ga imel ravno na palici v tanktorbi, a ker je bil moj sopotnik brez čelade, raje nisem izvajal akrobacij. Ko sva prišla do Fierze in me je usmeril v smer Bajram Currija, mi je postalo jasno, da tip misli, da sem mu ponudil, da ga peljem domov. Ker mu nisem uspel dopovedat, da ne greva v isto smer, sem ugasnil motor in podstavil tačko. Takrat je razjahal in se poslovil, jaz pa obrnil in gas proti jezu in naprej proti Kukesu. Pot je bila dobra in lepa, visoko nad jezerom, dokler ni pričelo deževati. Na srečo ravno takrat, ko sem prišel do edine restavracije na tej poti. Najedel sem se in krenil dalje. Spet je začelo deževati, a tokrat se je vscalo zares. Na hitro sem navlekel dežni kombinezon, v nalivu pa nisem uspel najti pregrinjala za tank torbo. Pot sem nadaljeval 40 na uro, ker mi je že takoj v prvem ovinku zablokiralo sprednje kolo. Enduro gume so v takem dežju za k*. Med grmenjem in nalivom sem gledal steno na desni strani, kjer so na vsakem kilometru bile opazne sledi plazu kamenja in skalovja. Nisem bil ravno najbolj sproščen tam. Končno pridem do avtoceste. Klasično albansko. Nobenega uvoza, če želiš levo, prečkaš pač celotno nasprotno smerno cestišče in skozi odprtino v ograji na sredini zaviješ na svoje smerno cestišče. Adrenalinsko dejanje v takem nalivu Končno prispem do Kukesa, kjer mi prvi hotel (America) hočejo zakasirat 40 evrov na noč. Jok brate, odpade. Grem dalje, čez dve minuti pridem do hotela Tirana. Prileti ven mulo, ki mi za 10 evrov na noč ponuja še garažo za moped. Skleneva biznis, pokliče še kolega, s katerim sta mi skupaj pomagala odnesti kufre v sobo. Tank torbo sem pustil še malo na motorju, ker je iz nje teklo v curku. Brez pretiravanja. 5. dan (Kukes - Peshkopi - Debar - Mavrovo - Ohrid) Zjutraj hitro spakiram, poklepetam z malim, ki mi razloži, da je hotel od njegovega očeta in da imajo srečo, da imajo vsaj to ker je v mestu veliko brezposelnosti. Želi si študirati, nato pa se odseliti, ker tu ni prihodnosti. Malemu stisnem še 200 lekov, ki sem jih potegnil iz žepa v hlačah. Vidno je bil navdušen, jaz pa tudi, da sem naredil vsaj nekaj dobrega. Krenem proti Peshkopiju, a nekje zgrešim odcep, ki vodi po stari cesti. Nova me ne zanima. Po par km ugotovim, da sem šel predaleč, zato se odločim obrniti. Ni se mi dalo peljati do vrha hriba, zato sem se spravil obračat kar na klancu. Bedak. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok, mimogrede pa še polomil žmigavec. Poberem motor, dele žmigavca, za silo ga zalimam z duct-tapeom in grem nazaj. Tokrat sem bil bolj pozoren in opazil makadamsko potko, ki je bila pot, ki sem jo iskal. Vozim po zanimivi in slikoviti dolini reke Drinit Te Zi. Nekaj razpotij, a povsod po orientaciji zadanem pravo pot...dokler ne pridem do ozkega kupa zemlje, ki ga je odtrgalo od hriba in nasulo čez cesto. Na oko sem videl, da z motorjem ne bo šlo kar tako čez, a sem videl, da je nekdo tam že peljal. Snamem kufre in probam srečo. Bedak. Nasedel sem tako, da je motor stal sam od sebe, brez da bi taco podstavljal. Nekaj se trudim s kamenjem, ki sem ga podstavljal pod zadnje kolo, a nič kaj preveč uspeha. Že sem gledal, kam bi lahko privezal špago, da bi se zvlekel dol s te zemlje, ko usred ničesa od nekod pride starejši moški. Povem mu, kam sem namenjen, pa mi pokaže, da sem falil na razpotju pred kilometrom ali dvema. Pomaga mi spraviti mojo nepremičnino z zemlje, v zahvalo mu stisnem nekaj drobiža in dve liziki za bambini, če jih ima, se posloviva in grem nazaj. Pot nadaljujem po drugi strani reke...brez kakšnih težav, čisti užitek. Le vode mi je zmanjkalo. Končno pridem do prve civilizacije, kjer se takoj vsedem v lokalu, moj moped pa postane atrakcija. Na srečo je v bližini prav avto eden redkih v vasi, ki razume angleško. Malo poklepetava, popijem kavo, spijem pol litra vode in se poslovim. V roku nekaj ur sem samozavestno naredil dve bedariji, zato sem imel občutek, da sem svoj bonus sreče za ta dan pokuril. Obenem sem že dva dni sanjal Tavče gravče, zato sem v Peshkopiju zavil proti makedonski meji. Albanijo bom dokončal kdaj drugič. Pičim za Mavrovo, da si ogledam tisto potopljeno cerkev, potem pa se vračam proti Debarju. Ujame me dež, ki se mi na začetku sploh ni zdel tak, da bi lahko trajal. Tanktorbo sem zaradi šole prejšnjega dne pokril s pregrinjalom, ki sem ga sedaj spravil kar v tanktorbo, sebi sem pa nadel samo dežno podlogo v jakno. Napaka. Scalo je vsaj tričetrt ure, tako da me je kar fino navlažilo. Pridem do Ohrida, ga prevozim in nadaljujem proti Sv. Naumu. V Ljubaništi zavijem v kemp, začnem postavljat šotor, ko ugotovim, da poleg mene šotorita Čeh in njegova partnerka, s katerima smo bili v kempu v Komanu in potem na ladjici. Kako je Balkan majhen Ob iskanju gostilne v kempu razočaran ugotovim, da je ni, zato zajaham motor in se odpravim proti Sv. Naumu. Ustavim v prvi gostilni, kjer me ves navdušen lastnik Zoran povabi k svoji mizi in porihta večerjo kot se šika. Časti papriko in še eno pivo in mi zabiča, da moram priti naslednji dan ob enih tja nazaj, da greva v Prilep na Pivofest, da mi tam najde eno Makedonko. Ideja se mi je zdela OK. 6. dan (Ohrid - Bitola - Prilep - Sv. Nikole) Danes sem si privoščil malenkost daljši spanec. V kopalnici sem opral perilo, ga dal sušit, jaz pa sem se spravil kopat v jezero. Malo pobrskam po internetu in ugotovim, da se pivofest začne šele ob polsedmi uri zvečer in traja v noč, kar pomeni, da bi mi šla vsaj dva dneva. Kdaj drugič si rečem. Zapeljem do Zoranove gostilne, da se poslovim, a ga ni bilo tam. Grem do Bitole, kjer popijem kavico, nadaljujem do Prilepa, kjer si ogledam pripravljanje prizorišča Pivofesta, potem pa nadaljujem pot v smeri Skopja. Glede na to, da na poti nisem šel skozi nobeno prestolnico, pa tudi sicer mi je bila vožnja po avtocesti dolgočasna, sem na naključnem izvozu zavil z avtoceste. Po vožnji po obvozni cesti pridem do odseka za Sv. Nikole. Bil je v smeri, v katero sem bil namenjen (proti Srbiji) in ker se mi je zdelo škoda, da ne bi peljal skozi kraj, ki se imenuje tako, kot se je imenoval moj dedek, sem šel v to smer. Bila je nedelja popoldne, mesto je bilo prazno, jaz pa lačen kot volk. Nikjer nobene gostilne ali vsaj trgovine. Pred koncem mesteca obrnem in grem po drugi poti, tokrat proti centru, nakar se zamano pojavi zeleni Audi, ki mi hupa. Ustavim, on ustavi poleg mene, spusti okno in mi pravi, da je podpredsednik lokalnega motokluba in vpraša, če kaj rabim. Omenim, da iščem kakšno restavracijo, pa mi pove, da naj peljem kar za njim. Peljal me je v restavracijo, kjer so očitno bili vsi ljudje iz tega mesta. Bilo je nabito polno. V roku ure in pol so tam bili še njegovi motoristični kolegi iz MK Medved Kumanovo in zaglavili smo do pol dveh ponoči. Tako dobro nisem jedel že nekaj let. Naslednja bo Makedonka. 7. dan (Sv. Nikole - Kumanovo) Ta dan sem imel velike načrte, pogledati Djavolja Varoš in potem tranzitirati do meandrov Uvca v Srbiji. A fantom iz Kumanova sem obljubil, da se tam ustavim na kavi. Pojem kosilo z Acotom, ki me je spremljal do Kumanova, potem me pregovorijo, da skočimo še na hitro pijačo. S kave sem hitro presedlal na pivo, motor pa parkiral. S kosila smo šli na meze...pleskavice, čevapi, klobasice, ražnjiči, vse to brez priloge...pač pikaš ob pitju piva. Po par rundah se prestavimo na dietno hrano - pečenega in ocvrtega piščanca. Popijemo še nekaj rund. Nadaljevali smo v gostilni, kjer smo spraznili celotno zalogo makedonskega piva Dab in na koncu pili Laško. Kako smo prišli domov, se ne spomnim. 8. dan (Kumanovo - Nova Varoš) Oči odprl ob pol deveti uri dopoldne, nisem imel pojma kje sem. Kmalu se sestavim, zbudim novega kolega, ki panično ugotovi, da bo zamudil v službo. Zategne me do njegove mame, ki mi pripravi tradicionalni zajtrk, skupaj popijemo kavico in me s težkim srcem pusti naprej proti Srbiji. Tam pa spet stara zgodba. Območje Djavolje Varoši je pralo, zato sem si rekel, da bom Djavoljo obiskal naslednjič, ko bom šel obiskat nove kolege v Makedoniji. Zdaj bom imel vsaj izgovor Ta dan je bil dolgočasen...vožnja, vožnja, dež, dež, vožnja. Čudovita pokrajina se je začela šele na območju Zlatiborja, ki je bila tokrat še lepša, saj je očitno pred menoj bil tam naliv. Hudourniki so drli, dvigale so se meglice, skratka bilo je čudovito. Končno prispem do Nova Varoši, kjer si najprej privoščim burek z jogurtom, nato pa poiščem prenočišče. 800 dinarjev za eno noč v apartmaju, kjer sem bil sam. Sitnica. Ko se razsmradim in preoblečem v normalne stvari, grem nazaj v center, če kje zasledim tri punce, ki so se "naključno" sprehodile mimo mene vsaj trikrat, ko sem kolovratil okoli bankomata in ko sem po centru iskal pekarno in trgovino, pri tem pa se prav simpatično smehljale in pogledovale proti čudaku, ki je zašel v njihovo selo. Ni jih bilo. Spil sem kavo, potem še pivo in se odpravil nazaj v apartma na zaslužen spanec. 9. dan (Nova Varoš - Durmitor - Makarska) Zjutraj sem imel v načrtu si ogledat meandre Uvca, a mi je lastnik apartmaja razložil, da za to rabim ladjico, vendar me samega ne bo nihče peljal do vidikovca. Pa tudi sicer se je pripravljalo na dež, hribovje nad reko pa je bilo v nizki oblačnosti, zaradi česar sem izgubil upanje, da bom do vidikovca prišel po kopnem. Tudi to bo očitno počakalo do naslednjič, jaz pa sem jo mahnil proti Durmitorju. To čudovito gorovje, ki sem ga hotel prevoziti že lani, sem moral zdaj pač še z druge strani prevoziti. Spet dež. Ko me je kdo spraševal po dežju po poti, sem odgovoril "Kiša i ja putujemo zajedno". Skoraj ni bilo dneva, ko ne bi vsaj malo scalo. Pot nadaljujem mimo Foče, se ustavim na Karađorđevi šnicli v Tjentištu v gostilni, kjer smo pred leti s kolegoma s katrco zaglavili in se sredi dneva napili. Naprej skozi Sutjesko, ki so jo s to novo cesto čisto zje*ali in potem od Gackega v smeri Dubrovnika oziroma Bileče, kjer sem po nekaj deset kilometrih, pri kraju Plana, zavil desno v smeri Međugorja. Vozil sem se po krajih, kjer je med vojno moralo biti kar napeto. Ogromno zapuščenih hiš, podrtij, srbske zastave vedno pogostejše, traktorist, ki sem ga srečal, je imel oblečeno vojaško jakno...tisto tapravo z našitki. Potem pa kar naenkrat precejšnja nekajkilometrska zožitev ceste, na kateri sta se srečala dva šleperja. Jaz sem se komaj stisnil mimo obeh po bankini, med ograjo in šleperjem ter nadaljeval pot, njima je verjetno srečanje vzelo kakšne pol ure časa. Za zožitvijo so se pričele hrvaške zastave, zastavice in šahovnica vsepovsod. Kmalu sem prečkal mejo in se priključil jadranski magistrali. 10. dan (Makarska - Krk) Kup ovinkov, nekaj dežja in pred Crikvenico skoraj nabasal srno. 11. dan (Krk - Murska Sobota) Nič posebnega, razen neplanirane kavice z novim znancem iz Rijeke, ki je na črpalki poleg mene tankal Stroma in me povabil na kavo. Naslednjič mi baje razkaže zanimive točke z nekdanje italijanske meje tam blizu, neke rove in podobno. To je bilo to. 3.833,20 km, porabil sem cca 400 evrov, večino tega za gorivo. Posredni stroški so žmigavec kakšnih 30 evrov, zavarovanje 13 evrov, gume z menjavami vred kakšnih 200 evrov. Za 11 dni se mi ne zdi dosti. Vse prevozil brez GPS, za Albanijo sem si le kupil avtokarto. Moji turški kolegi, ki sem jih srečal prvi dan, so se malce manj znašli. Po tem, ko smo se razšli in sem jim dal jasna navodila katere table gledati, so kljub vsemu pristali namestu v Peču nekje na srbski meji. Hvala Whiskeyu za nasvete, Đ. Štuliću za družbo na poti in Benki Pulko za krajšanje večerov. Več slik je v albumu http://www.motosvet.com/album/13376-durmitor-albanija-makedonija-in-ostalo.html video pa pride čez par dni, ko mi končno uspe zrezat in zmontirat posnetke.