Dvorana slavnih

Mal od Logatca proti Medvedjem Brdu, pa pol Mal Dole pa naprej mal Gore, pa spet dole v Idrijo, naprej proti Dolenji Trebuši čez Čepovan v Goriška Brda pa potem do Ajdovčine in čez Col nazaj v Logatec in domu. Lepa turca dosti ovinkov + makadam in lepi razgledi.

2015 Yamaha YZF-R1

Danes zjutraj je bil pa kar zgoden štart, glede na to da sem že danes šel spat in fstal ob 5:00 , tako da sem potem štartal ob 6:10. Pičim ga čez Gomilsko in preko Trojan do Lukovice tankat na omv, potem pa po ac do izvoza Vrhnika, naprej po ustavljeni poti mimo Postojne, ride- fse prazno , Ilirska, Jelšane, pol sem pa micen po ac, pol pa prezgodej dol šu da sm se mal drajsu po rijeki . Pol sem se pa drajsu po nekim abrdina, da sem prišel pol na glavno cesto ravno v tistem križišču pri tabli Crikvenica. Že tam je pihalo, pol že kar nekaj pred Senjem pa hudo, tak da sem komaj čakal da pridem do Senja da grem čez hrib. Sem se zajebu, ker se snoč niti nisem spomnu da bi pogledu prognozo za burjo. Tako da sem ga pol piču čez hribovje .... Josipdol, Ogulin, Vrbovsko in čez Vinico nazaj v mojo rodno . Pol pa na Črnomelj, Trebnje, Mirna, Sevnica, u Rimskih Toplicah pa krenem levo za Hrastnik in Trbovlje. Seveda jo ucvrem čez Marija Reko, ki je bla danes prou polna. To je blo to za danes .

Popoldanska do Bohinja. Tlele je ena z Bleda kjer sm zbudi / prestrašu damo v pozni jeseni, bla je čist bleda En redkih k mu rata fotkat jezero brez otoka! in še selfish pred plečnikovim obokom hiše za Josipa Broza

Danes coffee racerska: Lj - Po - Kp - Po - Vrhnika - Lj

Ker se je današnji prenos dirke Moped GP končal že ob 15.00 uri = bolj star bolj nor = Tudi za jutri "imam kilometrino že rezervrano" = prvi servis moje vespe, po 300 prevoženih km, v Tolminu ...

. ... do tle se še vse spomnim ...

Včeraj sem pozabil napisati, da sem od doma odkolesaril takoj po koncu prenosa kvalifikacij Moped GP in ker sem danes imel občutek, da se mi po prenosu dirk najbrž ne bo dalo kolesariti, sva se s 3eMom odprevila od doma že malo po 8.00 uri in odpeljala to, česar si včeraj samo zaradi samo enega polnega akumulatorja nisva upala in imela tudi prav, ker sem danes prazen akumulator zamenjal že v Idrijski Beli, od koder je bilo do doma še 11 km ...

Prej Sem delala po celodnevne ture in po ne vem koliko KM na dan, zdaj si pa ploskam že, če do Ljubljane in nazaj pripeljem (in to iz Domžal!). OK, na sporedu je bil obisk Ljubljanskega botaničnega vrta in bolšjega sejma rastlin. Nakup drevesne sadike je odpadel, ker predno bi prišla do doma, bi ostale samo še štible. Wixovi škornji so tako škripali, da so se vse stare mame obračale za njem :grim Naletela sva tudi na rally starejših traktorjev po centru Ljubljane ... In ker živiva zato, da jeva, sva skočila še na kosilo... Vsega skupaj se je nabralo za ene dobrih 40 km. Po moje bom mogla zamenjati temo kamor bom objavljala . Ampak je bilo pa fino ^_^

Z motorji tudi po prevoženih 90.000 km nisva imela skoraj nobenih težav, razen s tesnilom vodne črpalke na Simonovem motorju (2x), kar pa tudi ni bil veliki problem, saj je motor še vedno oba krat bil vozen in sva, preden sva tesnilo zamenjala, naredila še cca 500 km. Velik rezervoar, nizka poraba, nizki stroški, enostavno servisiranje - zagotovo ena boljših, če že ne najboljša izbira motorja za takšno pot. Mimogrede, s strani Yamahe sponzorirana nisva tako da motojev ne hvalim, ker bi oglas bil plačan. Mogoče jima manjka le nekoliko več moči, drugače pa sta super. Padeta tudi. Če ne bi, bi pomenilo, da jih ne voziva Če ti fofografij videl nisi, še ne pomeni, da ne obstajajo. In mimogrede, če ti ne veš, zakaj objavljene niso, še ne pomeni, da tudi sama ne vem. In kar se tiče tvoje žene - ljudje smo si različni in nekaj posploševati nima smisla. Če sva se mi dva danes na cesti imela fajn, ne pomeni, da se bo imel tudi par, ki jo bo prevozil jutri. Če jutri ne bova nič zanimivega doživela, ne pomeni, da ne bo tudi stric, ki bo obiskal isto vas kot mi dva. Živi svoje življenje in se nekoliko manj obremnjuj z življenjem drugih ter stvari, katere so drugi doživeli ali videli. Na kakršnokoli pričakovanje boš pripravljen, še ne pomeni, da se ti v življenju ne bo zgodilo nič, na kar pripravljen bil nisi. Je tako blišč kot beda in so tako minusi kot plusi! Kaj pa bi bilo prav in kaj ne pa se naj odloči vsak sam pri sebi. Sponzorjev nimava, razne takšne in drugačne ljudi po donatorstvu nikoli prosila nisva ter od nobenega tudi nič ne pričakujeva (kljub temu, da sva od ljudi na poti dobila marsikaj), podpora motosvetovcev (edini ljudmi, s kateri sva najino pot delila) pa je taksna kot je v Sloveniji na vsakem drugem področju in pri vsaki drugi zadevi! Zanima me ZAKAJ in KOMU naj objektivno predstavljam to pot? KDO si je to zaslužil? In KAJ dobim sama v zameno? A naj vsak dan uro presedim na računalniku ter vam sporočam vsaki drek, da kosti za glodanje ne bo nikoli zmanjkalo?!? Pa kljub vsemu sem še vsakemu po svojih najboljših močeh skušala dati tiste najboljše informacije, katere sem imela, ko me je kdo po njih vprašal in tudi v prihodnje ne bo drugače. Če ima kdo kakršnkoli takšno ali drugačno vprašanje (razen tistih osebnih), bom na njega vedno z veseljem odgovorila - tudi tebi. Tudi sama ne vidim potrebe po všečkanju vsega in vsačesa ter po hvalospevih, saj ne glede na to koliko si v nečem dober ali slab, se bo vedno našel nekdo, ki mu bo tvoj prispevek, fotografija, karkoli všeč in vedno se bo našel tudi tisti, ki mu ne bo! Vsaka kritika, predvsem tista negativna, a konstruktivna, šteje, ker je le to način, da je nekdo boljši v tistem, kar počne! Prav tako ne vidim smisla, da si v 15-ih odgovorih povdaril, da sva za nič, dolgočasna ter da ti ne sedeva. Prvo, če ti ne sedem, čemu nama sploh namenjati toliko besed kot si jih in čemu nama posvečati čas? Tudi meni marsikdo in marsikaj ne sede, pa ga pač spregledam ter čas posvečam stvarem, ki so mi nekoliko bolj pri srcu. Drugo, če ti je všeč naga rit nekega moškega popotnika, tvoja stvar. Na spletu je takšnih ljudi več kakor zadosti tako da bodo tvoje potrebe brez težav zadovoljene. Sama, na srečo, toliko nizko ne bom nikoli padla, da bom pozornost iskala z goloto. Verjamem oziroma upam, da imam zadosti kvalitet, da mi tega preprosto početi ni treba! Hvala za konstruktiven nasvet. Mislim, da meni takšnih in drugačnih fofotgrafij ne manjka, bo pa zagotovo nasvet prišel prav kateremu motosvetovcu, ki še ni pojedel vse pameti tega sveta! Pa mimogrede... nekje sem zasledila, da tako in tako nobenih informacij o poti ni. Kakšnih informacij? Roko na srce - kot prvo, ne vem, če sem že kdaj potrebovala kakšno informacijo, da je nisem našla na spletu. In kot drugo - še vsak, ki je hotel kakršnokoli informacijo, sem mu jo z velikim veseljem tudi podala! Seveda edina stvar o kateri na forumu nisem želela pisati je predviden znesek, namenjen poti - je pa tudi to informacija, katero je od naju še vsak dobil, ki naju je po njej vprašal! "Vstali smo ob 5:30. Pojedli smo zajtrk. Prevozili smo 30 km. Imeli smo kosilo. Odšli smo naprej. Videli smo cerkev Sv. Toneta. Prišli smo do morja. Poiskali smo hotel. Tam smo imeli večerjo. Zvečer smo se sprehodili po mestu in spili pivo. Aja... pa vmes smo še sli na wc." Takšnih in podobnih potopisov je na tej strani več kakor zadosti, opremljenih s fotografijami, posnetimi s krompirjem ter zavezanimi očmi tako da vsi tisti, katerim moj način pisanja ter fotografiranja ne sede in ki me učite o KVALITETI (tako fotografiranja kot pisanja - z izjemo dobronamernih nasvetov), svoj čas ter energijo posvečajte avtorjem zgoraj omenjenega tipa potopisa ter v njem uživajte! Razumem, da nekdo nekaj pogleda ali prebere in mu ni všeč. Razumem tudi, da človek poda kritiko. Pa še marsikaj drugega... Ne razumem pa zakaj bi se nekdo, ki mu nisva všeč ukvarjal z nama in zakaj naju ne bi raje spregledal. Hkrati pa HVALA vsem, ki imate zadosti časa, da ste ga nama podarili ter zapisali par besed! Jaz ga vam, če mi ne bili všeč, zagotovo ne bi!

Lepši, naljepši, Pik1

Bravo Lorenzo, suvereno do zmage.... Ampak zanimivo kako Rossi vedno najde tisto malenkost iz sobote na nedeljo Gledam izjave po dirki in znamenit stavek.... it was a great battle Škoda za Ianonneja, bi mu privoščil da po tistem epskem prehitevanju nažge Marqa, ampak vseeno kapo dol....

Končno smo uspeli odvozit prvi trening v 2015! Spodaj nekaj dejstev: - vreme odlično; sonček z malo vetra - vsi smo prišli domov živi in v enem kosu (to največ šteje!) - pogrešali smo italijane - Gašper se je preskoka iz CRF 150 na CRF 450 praktično takoj navadil in je že prekleto hiter - pa še nekaj za Bikez-a: Metzelerke držijo! :grim

O ja kar nekaj "oldtimerjev" še zdaleč ni za v smeti. Moj nono žal ni tak, smo ga prepričali v opustitev teroriziranja mimoidočih ko se je peljal po mleko. Malo jih diabetes malo revma a se jih najde kar nekaj ki vozijo mnogo bolje od povprčnega mladostnika s prstom v nosu. Preverjanje sivih celic in zdrave pameti je rešitev ne diskriminacija po emšu. V sloveniji so sicer kazni za prekrše pomoje previsoke. Bi pa dvignil uporabo telefona direktno na 500€ prvič in vsak nadaljni poskus 2000€ in 15 kazenskih. Po vnovični kršitvi 10 let prepovedi vožnje vsega razen pecikla in skiroja. naprave za prostoročno telefoniranje se dobijo tudi od 20€ dalje (če se že ne more brez, čeprav sem mnenja da kakršnokoli gobcanje po telefonu med vožnjo vseeno odvrača pozornost je pa mnogo bolje z ustrezno opremo)...

Danes po kosilu sem hotel s 3eMom prevoziti cesto v Čekovnik še v obratni smeri (Idrija -> Čekovnik -> Idrijska Bela), toda ker po zadnji vožnji nisem dal polniti (pozabil ) uprabljenega LiPo akumulatorja, je bil ta čisto prazen in nisem hotel tvegati vožnje samo z enim akumulatorjem, zato sem se s cultom odpeljal do Idrijske Bele preveriti, če so v kopališču Pr' Lajštu slučajno že zajezili Idrijco, vendar je še niso ...

Na srečo resnejših okvar nisva imela. Imava pa na srečo dva motorja tako da če bi se karkoli resnejšega zgodilo, sva mobilna. Tudi pri registraciji sva imela nekaj sreče. Pred odhodom na pot sva motorja registrirala za dve leti, letos pa je Simonova mama s pomočjo pooblastila uredila registracijo. Z dokumenti ter vizami nisva imela nobenih težav. Bo pa prva nevšečnost glede tega Južnoafriška republika, za vizum katere bova morala zaprositi osebno na Dunaju... Potopisa na tej strani nikoli delila oziroma pisala nisem, saj za to preprosto nimam ne časa, ne volje... Fotografije ter par uvodnih besed je k tej temi bilo dodano vedno kot potrdilo, da sva še vedno na poti ter da se imava fajn, kar pa še ne pomeni, da se nama celi čas cedi med ter mleko. Če bi to rekla jaz ali pa kdorkoli drugi, bi se preprosto zlagal, saj nikoli v življenju ni vse lepo - kar je po svoje tudi prav. Če ne vidiš - doživiš tudi bede, ne znaš ceniti vseh tistih lepih trenutkov. Najinega razmerja komentirala ne bom, ker preprosto nisem tip človeka, ki bi to počel. Da večino ljudi najbolj zanimajo vse pikantne podrobnosti, mi je jasno in popolnoma razumem, saj smo ljudje po naravi precej radovedni. Kar se mene tiče, lahko prav vsak vpraša, kar želi in z moje strani ne bo nobenega obsojanja ali pa zamere, le odgovora o tem, kaj se dogaja v najini postelji, ne bo. Je pa v mojih očeh nekaj popolnoma drugega sam odnos dveh ljudi, ki 24ur na dan nekaj let preživita skupaj. Ne rečem - se kdaj tudi sporečeva in si kdaj tudi zaželiva, da tistega drugega ne vidiva vsaj eno uro. Po drugi strani pa sva poznala tako napake kot pozitivne lastnosti eden drugega že pred odhodom na pot in nekih presenečenj ni bilo. Konec koncev pa lahko le še dodam, da za moje pojme kar dobro shajava eden z drugim. O bedi te poti imam verjetno drugačno mnenje kot večina pričakuje. Prva stvar... dve leti sva na poti. V dveh letih sva videla marsikaj tako lepega kot malo manj lepega. V začetku je vedno vse lepo. S časom sva se poti nekoliko naveličala in je pot bila bolj kakor neka naloga - delo, kot pa "dopust". Predvsem ZDA (kjer sva doživela tudi kaj lepega) in Avstralija sta bila kontinenta, kjer se nisva znašla ravno najboljše. Saj je bilo fajn, a je manjkalo marsikaj, kar nama je prioriteta te poti. Včasih, ko sva ostala v blatu ali pa ko je sonce nažigalo, da še dihat nisva mogla, sva se spraševala, če nama je tega res treba. Ni bilo vedno prijetno. Za neke ljudi je beda, ko so en dan brez tuša. V ZDA sva bila teden dni brez tuša ter se umivala v hladnih rekah. Ni bilo prijetno, a za mene to ni beda pač pa blišč, saj imava na te trenutke izjemno lepe ter pozitivne spomine. Prav tako za mene ni blišč tista najlepša soba, katero sva imela na poti, pač pa šotor, katerega sva postavila sredi ničesar ter zgodbe, ki sva ob kampiranju doživela. Tudi revni otroci ne spadajo v kategorijo bede, saj verjamem, da so kljub revščini veliko srečnejši od tistih naših slovenskih. In blišč? Vedno ko sva prevozila tiste najslabše ter najtežje vozne poti, so se mi zaiskrile oči. Ni bilo velikokrat, a sva imela priložnost se prehranjevati tudi v ne ravno slabih restavracijah. A kljub temu so mi vedno najbolj pri srcu tista preprosta, ne ravno najbolj okusna kosila, skuhana nekje daleč od civilizacije, s pogledom na lepo pokrajino. Nekateri bodo rekli, da je nepomembno kakšni ljudje so kje in da ta podatek na motosvet ne sodi, a sama verjamem, da si kraj zapomniš predvsem po ljudeh ter izkušnjah z njimi. Moram priznat, da redkokaj cenim bolj kakor nasmeh neznanca sredi ulice in teh v Indiji zagotovo ne manjka. Sicer pa lahko bi pisala na dolgo in široko. Dejstvo je, da sva na tej poti izkusila marsikaj, da imava nešteto lepih spominov ter nemalo zanimiv zgodb. Tudi trenutkov, ko nama je bilo najtežje, se danes spominjava z nasmehom na obrazu. Najraje od vsega pa pomisliva na tiste najbolj preproste stvari, katere sva doživela - pa četudi gre le za spanje v šotoru pod drevesi velikani, za umivanje v reki ali pa kosilo sredi ničesar v puščavi. In še nekaj... trenutno sva v Indiji, razen izjemno visokih temperatur se imava fajn (nisva se imela prav vedno in prav povsod). A če bi se danes še enkrat odločala, da prevoziva svet, bi si želela potovati pol leta, delati dve, potem spet potovati pol leta itd. S časom pač pot postane monotona, saj si nekoliko sit vseh lepot, katere po nekem delovnem odbdobju občuduješ z veliko večjim žarom v očeh. Pa kljub temu, Indija naju je pozitivno presentila in nama ni niti malo žal, da poti vmes (ko sva bila naveličana tako potovanja, kakor eden drugega) prekinila nisva.

Po dolgi pavzi..... Honda, itak

Ma kaj ti idioti v MotoGP sploh ne berejo Motosveta. Tu je tako lepo razloženo kako in kaj, kdo je dober, kdo je penzionist, itd. oni pa kar po svoje. Jim bo potrebno poslati opomin.

Moraš bit atraktivna ženska pa menda brez kufra zadaj pa se bi našli (followerji)... zdej pa lajkajte pa bo beda popolna.

Pa se tam voziš glede na omejitve, ali kot "projektil"? Pri hitrostih, ki so tam predpisane boš marsikaj kar zajebejo drugi mogoče celo rešil sebi v prid in se "zdihal" v čelado. V nasprotnem pa.... Sicer je pa tole že za v temo o "nabijanju"..

Po dveh kardanih sem spet na verigi. V dobrem spominu mi je ostal Pro-oiler, ki sem ga imel na VStromu davnega 2005. Spet sem naročil Pro-Oiler, tokrat v kombinaciji z GPS sprejemnikom, ki (namesto magnetnega signala ali signala iz menjalnika) daje informacijo o hitrosti gibanja. Cel komplet stane cca 270€, brez GPS modula 200€. Montsža je zelo enostavna, kablovje je potrebno zvezati na kontaktni plošči, injektor pa pritrditi na vilico in ga fiksirati tako, da objame zobnik z obeh strani. Podrobnejše informacije so na www.pro-oiler.net. Po podatkih proizvajalca mazalec potroji življenjsko dobo verige in prihrani stroške mazalnih sprejev ter umazano delo na vsakih 500 km. Do zdaj sem prevozil 5000 km in za mazanje porabil 2 dl motornega olja. Prilagam nekaj fotografij razporeda elementov avtomatskega sistema za mazanje verige. Elementi na fotografiji so: 1) stikalna plošča 2) električna črpalka 3) posoda za olje (2,5 dl) 4) GPS sprejemnik Centralna enota, z njo se nastavlja frekvenca impulzov črpalke za doziranje olja. Obstaja 16 tabel režima doziranja, vsaka ima 10 stopenj. Na ta način je mogoče doseči optimalno mazanje verige, glede na njeno dolžino, konstrukcijo, glede na pogoje vožnje (dež, blato, prah...) Cevka, ki vodi do injektorja Injektor dozira olje na obe strani zobnika. Pri montaži injektroja je potrebna pazljivost, da je nosilec injektorja dovolj oddaljen od verige, ki utegne pri grobem prestavljanju navzdol poškodovati injektor.

A ne veš??? Pametni lasje zapuščajo LUDE glave!

44, 21, 48, 64, 66 ...

Danes ena kratka a sladka sončna turca po krasu in severni primorski. Vsega skupaj enih 146km.

Cesta čez Predil je odprta.

Ma dej, Tm okol Tolmina Italjani dirkajo ko debili. Prehitevat grejo takrat, k je najmanj treba. Nej jim pocrkajo tisti skreti od motorjev, nau skode.

To dons je blo čist navidezno... Un trot je vsak ovinek neki silil, mel slabe izhode iannone je pa sam čakal, da ga na izhodu dol butne... In pol k je marquezovo prehitevanje uspelo, je bilo to takrt, k sploh ni hotu prehitet, ampak je naredil napako in odplesal mim k mal neumn... Tip mi gre skoz bl na živce s tistimi njegovimi glupimi manevri... Skoz na silo, vozi to sezono z eno negativnostjo, ker mu ne gre in pol "boli me kurac, gremo vse razbit"... Lorezno spet najboljši, rossi je odpeljal odlično dirko, dovi pa kr mal pod pričakovanji, samo ni bilo slabo... Veliko padcev...kje je zmanjkalo aleixa pa ne vem... Hm...

zase se brigi

saj veš kaj ti bodo rekli!

Jst tistih semaforjev sploh ne čakam, itak se vidi daleč, pa za motor je dosti široko, polcajev pa ni sploh tm , je preveč "zabačeno" da bi tja našli.

A za u morje pa nimate muda

grše stvari še nisem vidu u živlen

En kos je makadam, od Trebuše do Čepovana, pa bolje je, da greš do Gorenje Trebuše po asfaltu in potem za Čepovan, kot že v Dolenji Trebuši. Most na Soči - Čepovan - Solkan je pa asfalt.

(Y) tebi in tebi in tebi in vsem vam

Zahaklu že, sam ne za pot okoli sveta Sam za pot do šotora Hehe. Sicer pa ne, tole je bil neke vrste 'trial trip' in se je obnesel perfektno. Tudi od opreme imam večino stvari, ki jih bom potreboval in to mi daje en res neverjeten občutek svobode. Dejansko imam motor tudi tako spakiran, da lahko zdajle prižgem mašino in odrinem na pot. Odhod na pot okoli sveta je sicer planiran za naslednje leto ob tem času

Smem nalepit sliko na vrata shrambe, da otroci ne bodo več kradli čokolade?

Pa sej ti piše v naslovu teme! ZASE SE BRIGI! :grim

Vajino pot spremljam že kar nekaj časa...mislim, da kar od samega začetka. Vajini zapisi na blogu so precej splošni in površni, le redkokdaj bralcu s podrobnostmi omogočita, da se vsaj delno vživi v vajino pot...in mislim, da je to tisto, kar moti večino teh, ki se tukaj pritožujejo nad vajinimi objavami. Ena redkih objav, ki sem si jih zapomnil ravno zaradi podrobnosti, je bila tista, ko je Simon nekje v J. Ameriki na spolzki cesti padel z motorjem. Tam je bilo res podrobno opisano dogajanje in je bralcu dalo možnost, da se vživi v samo dogajanje. To imamo bralci radi....večina uporabnikov foruma nikoli ne bo imela možnosti obiskati krajev, ki sta jih vidva in doživeti potovanja na način, kot ga vidva, zato razumem željo, da bi se lahko čim bolj potopili v vajine zgodbe. Po drugi strani pa vem, ker sem v življenju že tudi sam kar nekaj pisanja dal skoz, da je težko in predvsem zelo zamudno tako pisanje. In s tega vidika vaju razumem. Še vedno pa je relativno nezamudno in enostavno kdaj narediti kakšno fotografijo, ki pokaže kaj več, kot le dva motorja v šavju. Kakšna fotografija ritja po blatu, ko motor vkopan stoji sam od sebe, voznik je ves usran in prešvican, za njim pa se vidi še 200 metrov take poti, bo sigurno povedalo več o vajini poti, kot fotografije za v jamahin katalog. Sicer pa si verjetno z zadnjo objavo potešila tudi radovednost večine tu gor Sam sem recimo dolge zimske večere dobesedno požiral objave W. Colebatcha na advrider forumu...v branje njegovih potopisov sem "vložil" sigurno za par dni ur...a mi nikoli ni bilo dolgčas. Ravno zaradi načina pripovedovanja, ki te kar potegne v zgodbo.

Redno servisiran italjan dela kot vsak drug motor.Star pregovor "ko maže ta vozi" :-)

vidim, da si ogromno taljanov prevozu in veš, da dela in ne dela, gremm stavit, da nobenga, samo želiš si jih :grim

Mislm da ni potreben komentar

Prima zadeva. Mimo kampa se vozim 2x dnevno, pa nisem vedel za tole. Jutri popoldne se sprehodim pogledat v živo.

Iz Trebuše na Čepovan in potem Solkan še nisem bil, sem šel samo Iz Mosta na Čepovan in ta je bla cesta v redu, una pa nevem, mogoče ve kdo drug če je ok?

Po slikah mi je všeč, ima nek razpoznavni videz...eleganco, skladnost, linije spominjajo na:

a jamagočk že obstaja (jadranska magistrala press)

Evo jz vas bom povšečkal vse :grim

In slika motor vsak dan na Vikiju!!!

Za v soboto sva bile z Bayki zmenjene, da jo pridem malo pogledat v njene lepe konce (Kanal ob Soči). Sobota, ob 7:00 Domžale - rahel dež. Se odločim počakati pol urce, preneha, dam motor iz garaže, spet začne. Jo pokličem in odpovem. Spet preneha. Jo spet pokličem in se najavim, pa še rekla je da imajo sonček :naughty: . Nisem imela namena cel dan gledati v te sive oblake. Dežjak v kovček in gas. Od Vrhnike naprej mi res ni bilo žal. Sonce in ravno prav toplo. Za začetek zavijem k njej domov, spijem kozarec vode in počoham pesjanarja, ki je od mojega zadnjega obiska kar konkretno zrastel. Nato mi razkaže Kanal ustaviva se pri mostu s katerega skačejo in narediva par fotk. Ogled zaključiva na tortici in sladoledu ^_^ . Kaj češ boljšega. Na poti nazaj skočim še na ogled Solkanskega mostu... ...in ker se mi ni nikamor mudilo še do Vipave, kjer si pogledam egipčanska sarkofaga. V načrti je bil še obisk gradu Lože, ampak me je preveč bolel hrbet (1. daljša fura v sezoni). Obiščem naslednjič. Po hitrem postopku se spravim do Ljubljane. Med Logatcem in Vrhniko me ujame dež in ravno ko sem razmišljala kje naj oblečem dežjaka, je prenehalo. Ker mi še ni bilo za domov, pokličem motozajebanta, kakšni so kaj njegovi načrti. Nato sem ene 2 uri svetila pri njemu, ko je pral motor. Težko bi rekla, da sem mu delala družbo, ker sem od sebe spravila cele 3 stavke. Moji odgovorili, so se zaradi utrujenosti bolj omejili na a-a in mhm. Verjetno bi še zadremala, če me ne bi skrbeli oblaki, ki so se nabirali. Počasi splezam na motor, se pripeljem do doma, zapeljem v garažo, zaprem vrata in se ulije ko za stavo. :blink: Domžale - Postojna, - Razdrto - Nova Gorica - Kanal ob Soči - Vipava - Ljubljana - Domžale = okoli 250 km. Fino je bilo.

Ok sem navijač Rossija (nisem pa vernik ) Dirka je bila napeta, dotik sem itak pričakoval, če ne iz ene pa iz druge strani. Oba sta brezkompromisna dirkača pri 1:1, ki gresta včasi že malo preko roba. Ampak pri vsem tem, me je najbolj presenetil Dovi, ki je ponovno odpeljal fantastično dirko. Dečko je dvignil svojo raven za par šteng. Ne bom se čudil, če bo resen kandidat za skupno zmago do zadnje dirke. lahko se pa vsi skupaj klanjamo, ker letos bomo deležni že skoraj pravljičnih dirk !!!! letos nič več ne pogrešam starih časov