Dvorana slavnih

Piše se dan 30.07.2015 edini res najlepši dnevni vtis, ki se človeku lahko zgodi =) Dan se je začel že zgodaj zjutraj saj je blo treba oddelat šiht ampak naredil smo tisti dan bolj malo, saj sem pakiral za nekajdnevni oddih na Hvaru. Vreme je bilo napovedano, da bodo padavine ponehale šele proti jutru na petek, zato ni bilo druge, kot da sva se zavila v dežni kombinezon... valda zunaj 15 stopinj, spodaj imaš oblečeno pet termo majic, kombinezon + plastičen dežjak, se vsedeš na motor daš kontat in na števcu se prikaže nizek nivo bencina...a je lahko še slabše...že tko ti je vroče, je treba še skakat po bencinski...no dobro, se le odpraviva okoli pol pete ure popoldne proti Splitu... sovražim dež....avtocesto prav tako, a ni drugega preostalo, da smo v Vinici zavili za Bosiljevo in šli na avtocesto...eno in isto nabijanje, ravna cesta, zadnja guma se mi smili...prideva do Ogulina...pogledam tablo nad cesto na kateri je pisala temperatura ozračja... 12 stopinj!! :glare: , nisem vedel, da bo treba še lopato spakirat na morje, sem mislil, da bo v okolici Jezeran še snežilo... Ok V Žuti Lokvi lepo iz avtoceste , temperatura se je malo dvignila, pihalo je...se drživa smeri za Senj, se spuščava v dolino, sunki vetra, da sem bil takoj suh od vsega dežja. Na srečo cesta ni bila zaprta, je pa začelo kuhat v kombinezonu.. Pred Karlobagom pa se veter umiri in temperatura dvigne...pojeva ketogeno malco v Karlobagu in lačna pičiva dalje... V StariGradu na kavici skoz pravim pa pejva do Večke kule, morda ujameva sončni zahod, čeprav možnosti je bilo vedno manj. Oblačno nebo na zahodu je skrajšalo sončni zahod... ...tema...vidim tablo Večka kula....zalutam na plažo..in po odlutanju v močni temi prideva do plaže v Večki kuli, polna modra luna sije, ozračje prijetno =) vse detaile bom izpustil kako je zaroka potekala :grim Valda vesel k ura ... Nato pa v Maslenici na avtocesto in gas do splita...v splitu ob polnoči 29 stopinj, nism vedu al bom zakuhal, al motor v graben porinil :grrr ob štirih zjutraj že lepo v postelji na Hvaru petek, sobota, nedelja, ponedeljek.... sanja svinja kukuruz... No domov se mi ni dalo vračat po Hrvaški, kak pa lahko še del poti pridem domov? Po Bosni! že spet! čeprav sem rekel, da je bla kvota letos za bosno že izpolnjena. Zdej se pa ne upam več rečt, da ne bom šel še kdaj letos Split - Trogir - po "bližnjici" - Prgomet - vukojebina - super cesta - Drniš :grim - Knin tu pa ogled gradu...so se že pripravljali na proslavo...kamere za vsakim vogalom, kot da snemajo Big brotherja, polno štantov, najbolj sem si zapolniš štant poln pečenih odojkov na kolih...mi je žal da nisem slikal.. Vrata Kninskega gradu: Kmalu izdihnu do vrha.. Se je splačalo =) Strmica - Bosansko grahovo - Drvar in po neznani poti do MArtin brod, nimaš kaj, lepa je dolina Une, ceste super, le ležeči policaji (beri kamni, skale) na vsakih nekaj metrov... Bosanc naredu most, most se podrl.. Bosanc naredil novega, ta zaenkrat še stoji: tabla makedam 8 kilometro , ampak glej ti bosance, pol te dolžine so že položili nov sfalt , svaka čast! Kulen fakuf sva hotela pogledat grad, je na tabli pisalo le 2 kilometra, pa sem vozil 3 kilometre bo zjebanem makedamu, potem se mi pa ni več dalo...pozno je že bilo, pa škoda naloženega motorja...mitaske so že na indikatorjih, nisem hotu met gumidefekta... V Bihaču se je Verso spoznaval z obmoknjenim jagenjčkom pa se na koncu nista spoznala, zame je prase kralj živali, za mojo belokrajko pa to kar se vrti na sliki :grim V mlinu "pojemo" večerjo (dolgo smo čakali, hrana pa kr nekaj...me ne vidijo več...) Takoj za mejo pa spet offroad ...moker in usran ko cucek pridem do Plitvic nalepka na sprednjem blatniku v polnem elementu.. Domov prideva globoko v temi, vsa umazana, motor umazan do neprepoznavnosti...ampak smo ga spucali... Bla sva mokra, pregreta, utrujena, ampak blo je nepozabno Skupaj slabga jurja kilometrov :grim Bodite pridni, se pišemo. čau

Zdravo, naš včerajšnji izlet se je začel s štartom na Uncu ob 7.15 smer Veliki Klek. Prva pavzica na Korenskem sedlu nato preko Beljaka skozi Špital ob Dravi proti mestecu Sveta kri. Plačamo cestnino v višini 24,50 eura po motorju in proti vrhu. Ob poti si skuhamo še kavico. nato pa na cilj Veliki Klek ogledamo si ostanke ledenika na vrhu se zadržimo uro in pol, potem pa novim osvajanjem naproti. Osvojimo še Proti domu krenemo okoli 15 ure popoldne in vračamo se skozi Šmohor, Korensko sedlo, v Jesenicah na AC, večerja v ribiškem domu v Žejah, kjer si privoščimo školke na žaru, postrvi ter lignje na vse načine. Doma smo ob 21.30 po prevoženih 608 km. Še bomo šli. Lp,notranc

Danes pa sem si privoščil dopust in kmalu po 7h odšel od doma. V Kobaridu sem dopolnil do vrha in jo ubral čez Učjo do zanimivega "turističnega naselja", ki je precej odmaknjeno od civilizacije Naselje je tik pod prelazom: Preko prelaza Sella Carnizza sem se spustil v dolino Rezije, od tu pa po glavni cesti mimo Tolmezza proti kraju Ampezzo. V Ampezzu sem zavil za Sauris in po vzponu prišel do jezera: Gor sem slikal skupino SLO kolesarjev . Če sem jih prav razumel, so bili iz Žirov... Nato sem nadaljeval skozi oba Saurisa (di sotto in di sopra): Do prelaza: Nato pa preko Sella di Razzo v dolino, do kraja: Auronzo di Cadore. Ker mi gužva in pogled na umazano jezero nikakor nista odgovarjla, sem se po fotografiranju nemudoma podal dalje proti Forni di Sopra. Po par ovinkih sem bil na Sella di Mauria. Pred krajem Ampezzo sta me v dolino prehitela 2 motorista s Hrvaško tablico VŽ. Nekaj časa sem jima iz radovednosti uspešno sledil, ampak sta bila za moj tempo prehitra. Sicer so Ita omejitve kdaj res čudne, vendar mi ni pasalo vozit 80 skozi naselje, da bi lahko izgubljeno nadoknadil... Iz Ampezza sem se nato preko Tolmezza peljal do kraja Chiusaforte, kjer sem tudi tankal. Nisem hotel reskirat, da bi mi na poti zmanjkalo bencina, saj sem se proti domu odpravil čez: Nevejsko Sedlo (Sella Nevea). Nato sem se zapeljal še na Mangart Ker se bojim višine, mi je bila vožnja na Mangart vse prej kot prijetna. Še dobro, da ob sestopu ni bilo nasproti vozečih vozil. Vožnja proti domu (Log pod Mangartom, Bovec, Kobarid, Soška dolina, Nova Gorica) ni bila nič posebnega, razen precej turistov in dveh dogodkov, ki sta se dobro končala. Oba, ko motorist prehiteva vozilo, ki tudi samo prehiteva ( zavozi levo) : Najprej se je to zgodilo 2 Nemcema na motorju (verjetno fant in punca, oba oblečena za na plažo). Pri slapu Boka je bil ustavljen avto (jasno več kot pol na cesti). Onadva prehitevata avto pred njima, nakar ta avto obvozi parkiranega. Malo naprej vozim v koloni, spustim mimo Italjana na enem starejšem cestnem motorju, se še pozdraviva. Na cesti gruča kolesarjev, Italjan vozi preveč za kombijem (nemški turist) in ne vidi, da bo kombi obvozil kolesarje. Ko je Italjan vzporedno s kombijem, kombi zavozi levo in se v zadnjem trenutku umakne nazaj na svoj pas... V cca 10tih urah sem prevozil nekaj več kot 430 km... LP Andrej

še "dodatek" helikopter zaprl cesto...k sreči ni odpeljal nikogar ko pozabiš krmeo za sončenje doma

Ponavad sm pr 35k zamenjal verigo in jo do takrat 3x nategnil. :grim Zdej jo po 32k se nisem pogledal. Vrjetn zato, k mi mazac mimo olje mece.

Sem pa včeraj naredil furo v smeri Salzburga in se zaustavil v Hallstattu. Fantastika. Grad pred Lieznom Hallstatter See - Halstatsko jezero, na levi pa Hallstatt Obertauern

Snecer vas spet pali ko žigico hahaha

Mokro romantičen vtis:-D

Dagnje na buzaro by HyperJack velika posoda (visoka), 5 žlic olivnega olja, na drobno nasekljana čebula, tenstana toliko časa na zmernjem ognju, da lepo porumeni in ispusti aromo. Dodaš dagnje pokriješ s pokrovko in kuhaš v sopari dagnje 3 - 4 min. V tem času se že večinoma vse odprejo. Nato dodaš česen, 0,5 litra paradižnikove mezge, 4 velike na kocke narezane paradižnike ( paradižniku predhodno na dnu narediš z nožem križ in ga daš v krop za 2 min, tako na enostaven način odstraniš lupino), dodaš nekaj tamalih paradižnikov v grozdju ( količina, čisto po želji, 4 žlice drobtin za zgostitev, dobro premešaš in kuhaš na srednjem ognju (omaka mora rahlo vret) 10 min, nato dodaš 2 dcl rdečega in 3 dcl belega vina (vina lahko uporabiš najcenejša), vina naj bodo suha, dodaš začimbe (svež perteršilj, suha bazilika lahko tudi sveža, origano, žličko vegete, poper)...pomembno je da soliš vedno na koncu. Školjka se odpre in spusti slano vodo, zato soliš s previdnostjo, vmes probavaš...kuhaš še 10 min in serviraš še toplo. Zdraven se mora obvezno jest bel kruh, da lahko pomažeš omako... - 3 kilograme ne prevelikih dagenj (jaz jih vedno očistim)

Kawasaki KLE650cbf Versys S Tourer edition

V literski "flaši verigola" manjka cca 2dl olja to sem porabil v 30Kkm. Nekaterim se precej več "dražjega" olja "polije" mimo batnih obročkov in ventilov na 1Kkm.

Hmmmmmm, ce pogledas kako je oiler napeljan, ti bo hitro jasno da oiler preko veriznika s pomocjo centrifugalne sile potisne kapljice olja na verigo. Se opravicujem, ce si zelel samo trolat pa ti s pojasnilom unicujem zabavo

Krožna fura, skor ne moreš drugače, če se vračaš na Štajersko le Gerlos sem spustil. Drugače pa zlatar hoče 8 eur za fotko http://2015.fotostelvio.com/find-your-foto/find-your-foto-summer-2015/find-your-foto-august-2015/stelvio-5-august-2015/5-august-1330-1400/?nggpage=3 (čisto spodaj desno 3 fotke) ko v Gardalandu

Lepotica in zver:-P

"Fajn!". Sam ni ga čez "home made" oiler .

Prejšnji petek sem imel popoldanski izlet, cca 260 km. Nova Gorica, Predmeja, Col, Idrija, Žiri, Škofja Loka, Davča, Cerkno, Idrija, Kalce ter čez Hrušico domov. Smučišče Cerkno poleti Spust v Cerkno: LP Andrej

Nekaj vtisof

Plan je bil malo po Bosni pa zaradi velike vročine smo ga malo obdelali, tako da greva v višje predele BiH. Štartali smo pri 37 stopinjah namenjeni na planino Vlašić Pot od Bihaća do vlašiča smo speljali v stilu veleslaloma med dežnimi oblaki, dosti vozili po mokrem, zalilo pa nas ni niti enkrat. Na planino prišli ob že hladnih 17 stopinjah. Ponoči je precej deževalo in jutro je bilo hladno in megleno (14 stopinj). Vseeno se odločimo da gremo na Prokoško jezero. Megla ob robu planine pa gosta, da se vidi samo ene 5 metrov - groza. S spuščanjem v dolino se megla redči. Pot na Prokoško jezero ni najbolša, pa še mokra od jutranjega dežja. Ob jezeru spet megla, da ga sprva ne najdemo, čeprav smo bili 10m od njega. Na skoraj 1700 m nmv je bilo okoli 14 stopinj. S časom se megla razredči in najdemo jezero. Zvečer se vračamo na Vlašić kjer prespimo. Nasledni dan pa preko Tomislavgrada, parka Blidinje v Sarajevo na čevape. Ramsko jezero nekje pri Tomislavgradu jezero Blidinje Naslednji dan pa kar dolg in sicer preko Bjelašnice v Konjic in nato "šprint" na Pag Igman Malo polje ...nato preko Visočice proti Konjicu Temperaturne razlike kar velike. Visočica 18 stopinj, Mostar 2 ure kasneje 37 stopinj. nekje pred Mostarjem Pa izkoristimo, že ko smo na Pagu obiščemo Tuleove grede - prelaz Mali Alan od koder nas ponovno dež prežene, pa spet ogromne temperaturne razlike. Na prelazu 17 stopinj, samo ob vznožju v Posedarju pa 34 stopinj.

Jesi li izdajnik ako ne mrziš Slovence U jutro dvadeset sedmoga travnja 1945. Četvrta armija Narodnooslobodilačke vojske Jugoslavije, sastavljena od jedinica Osmoga dalmatinskog te Sedmoga i Devetog slovenačkog korpusa, krenula je u odlučnu ofenzivu na Rijeku, Istru i Julijsku krajinu. Nijemci fanatično brane Rijeku jer padne li Rijeka, pada i Istra. Sjevernim krilom napadnuti su i istoga dana oslobođeni Sveti Peter na Krasu (današnja Pivka) i Ilirska Bistrica, na jugu pada Opatija, i u širokom zahvatu započinje prodor prema Trstu i Soči, koji će trajati sve do drugoga svibnja, kada hrvatski i slovenski partizani oslobađaju Trst. Vjerojatno bi nastavili dalje, i ne bi se zaustavljali do Udina, rodnog kraja Jozefine Patat, prababe Talijanke, da ih angloameričke snage nisu ozbiljno shvatile i poslale im ususret novozelandsku Drugu diviziju Osme britanske armije. Tih dana ostvarene su težnje onih Slovenaca i Hrvata iz Trsta, Rijeke, Istre i Gorice, iz tajne revolucionarne organizacije TIGR, koji su dvadesetih nastupili kao prvi borci protiv fašizma u Europi, pružajući otpor protjerivanju te asimilaciji kroz talijaniziranje slavenskih prezimena i ukidanje slovenskih i hrvatskih škola. Ubrzo će se i oni zagrcnuti gutljajem slobode, jer je nastupalo vrijeme osvete, kada će Talijanima biti vraćeno milo za drago, uglavnom, naravno, nedužnima jer oni koji su krivi obično pobjegnu. Dugo će, tjednima, mjesecima, pa i godinama trajati to izravnavanje računa, sve dok 1949. na protjerivanje iz 1921. ne bude odgovoreno novim protjerivanjem, ovaj put u antifašističkoj i demokratskoj formi “optiranja”. Nakon što su prethodno bacani u jame, Talijanima Istre omogućeno je da biraju hoće li ostati među onima koji su ih u jame bacali ili će poći u Italiju. Taj izbor mogao je nešto značiti samo onoj minijaturnoj manjini koja je u ratu bila na strani partizana. Ovako nastala promjena granica desetljećima će biti predmetom međunarodnoga, pa međudržavnog spora između Jugoslavije i Italije. Barem dvaput ove zemlje bile su na ivici rata. Krv je konačno umirena, rat je završio, granični kamenovi su učvršćeni Osimskim ugovorom iz 1975. Godinu ranije zatvoreni su u Italiji i posljednji izbjeglički logori za Esule. Za svaku od pobjedničkih strana Drugi svjetski rat istovremeno je bio oslobodilački i osvajački. Tako su i partizani – uz blagoslov saveznika – osvojili i teritorije koji nisu pripadali Južnim Slavenima, pa tako i zapadne obale Istre, Poreč, Rovinj, Umag, Buje, Piran, Portorož, gdje Hrvata i Slovenaca nije bilo sve dok se jednoga proljetnog dana nisu pojavili s petokrakama na kapama. Neusporedivo bi lakše bilo obrazlagati hrvatstvo i slovenstvo (jugoslavenstvo) Trsta – kao što je to i učinio Ive Mihovilović u propagandnoj monografiji “Trst”, objavljenoj početkom 1946. – nego dokazivati hrvatstvo Rovinja ili slovenstvo Pirana. Za ovo drugo, naime, postoji samo jedan argument, argument oružja i ratne pobjede. Tako je i Savudrijska vala (ili Piranski zaljev) samo ratni plijen. Šezdeset i četiri godine nakon oslobođenja Trsta Slovenija i Hrvatska, ovaj put kao nezavisne države, odlučile su putem međunarodne arbitraže podijeliti Savudrijsku valu. Sloveniji je važno da dobije dvije trećine vale da bi imala nesmetan izlaz na otvoreno more. Hrvatska nema drugi interes osim da Sloveniju u toj stvari zadrži u inferiornom položaju. Te 2009. najjači slovenski argument je u činjenici da može blokirati hrvatski ulazak u Europsku Uniju. Zbog tog argumenta Hrvatska i pristaje na arbitražu. Šest godina potom, u vrijeme kada bi se slavila sedamdeseta godišnjica oslobođenja Trsta, Rijeke, Istre i Gorice, Hrvatska je obavještajnim putem došla do potvrde da su Slovenci varali pri arbitraži, i to je bio razlog da odustane od arbitraže. Može tako postupiti jer je u međuvremenu ušla u Europsku Uniju. Ali i zato što su Slovenci zbilja varali. Ni jedni ni drugi baš i ne vjeruju u tu Uniju. Jer da vjeruju, pitanje granice na moru unutar Unije ne bi bilo vrijedno spomena, pa ni arbitraže. Kako postupiti kad susjedu životno treba ono na što i ti imaš pravo, ali ti, zapravo, ne treba? Na ovo pitanje postoje dva odgovora: finski i balkanski. Finac će procijeniti kako nema smisla da bude u lošim odnosima sa susjedom, tim prije što susjed ima stotinu načina da mu napakosti, i dat će mu zemlju za taj prilazni put. Balkanac će, pak, učiniti suprotno, jer koliko god njemu ne trebalo ono što komšija traži, od najvećega životnog interesa mu je da komšija to ne dobije. Osporavat će mu to ne samo po cijenu vlastite štete, nego baš na vlastitu štetu. Ako postoji bunar oko kojeg se spori sa susjedom, Balkanac će ga radije zatrovati nego da i jedan i drugi s njega piju vode. Pravno gledajući, Balkanac može biti u pravu. Na strani Finca je civilizacija. Nakon što jednom započnu, ovakvi procesi nikada se ne privedu kraju. Ili do toga dođe tek nakon što jedan susjed drugome susjedu sjekirom raskoli glavu. Obično nastrada onaj kome je trebao prilazni put. A onaj drugi kome nije trebalo ništa, nego je samo komšiju htio uskratiti za ono što je njemu bilo od životne važnosti, završi u zatvoru. Kada je o državama riječ, ovakvu vrstu problema nekad su rješavali ratovi. Oni su oblikovali društvenu svijest, stvarali kulturu netrpeljivosti, tradiciju međusobne mržnje. Takvom se tradicijom hrani nacionalizam. Finci su, pak, učinili sve da izbjegnu i kulturu i tradiciju te vrste. Nakon što su živjeli pod carskom Rusijom, i jedva je se oslobodili, nakon što su, zatim, napadnuti od Sovjetskog Saveza, i našli se tako na strani Hitlerove Njemačke, pa izgubili Kareliju, iz koje su etnički očišćeni, Finci su činili sve da budu prijatelji s Rusima. I jesu prijatelji. O kako se samo blista velika pravoslavna crkva u Helsinkiju, mnogo veća od evangeličke (a Finci su, znate, protestanti), i kako su samo lijepi ćirilični natpisi po ulicama! Hoćete reći da Slovenci nisu Rusi? Pa i nisu. Oni niti su kad napadali susjede, niti su bili na strani velikih i moćnih u ratu protiv susjeda. Jest, ucjenjivali su Hrvatsku oko ulaska u Europsku Uniju, ali zašto bi to bilo čudno? Slovenci, ipak, nisu Finci, nego su Balkanci. Ali uvijek bolji među Balkancima. Jednom davno, prije sedamdeset godina, Hrvati i Slovenci skupa su oslobađali Trst, i dok su s južnih strana marširali prema Trstu, sigurno nisu primijetili da tu, pred Piranom, postoji nekakva vala, niti je ikome od njih bilo na umu da će tu proći buduća republička granica između Slovenije i Hrvatske, koja će desetljećima potom postati granica među državama. Ali da nije bilo tih partizana, nikada, ali baš nikada, tu ne bi bilo granice, niti bi s jedne strane bila Slovenija, a s druge Hrvatska. Lijepo bi to bila Italija, bez obzira na njen poraz u ratu, a Jugoslavija bi na nekoj drugoj strani tražila i nalazila svoj pobjednički plijen. Međutim, imali su oni ozbiljan razlog da se bore za Trst, i da pregaze sve ono što je između središnje Istre i Trsta. Svud oko tog grada stoljećima su bila slovenska sela, i kao što je za jedne “krasna zemlja”, koju je opjevao Ivan Cukon, bila “dom roda hrvatskog”, drugima su Primorska i Kras bili srce i duša roda slovenskog iako su, silazeći u Trst, oduvijek istoga časa primali talijansku kulturu i postajali Talijanima. Kao što su i Hrvati Istre postajali Talijani, kada bi se, trbuhom za kruhom, spuštali u gradove. I tako stoljećima. Četvrta armija je krajem travnja 1945. bila vođena ne samo vojnim zapovijedima, nego i zajedničkom emocijom tih ljudi. Koliko god takve emocije bile opasne, i u pravilu krvavo skončavale, ne prezajući od zločina i od osvete, one su u tom trenutku bile emancipatorske. I što je veoma važno: bile su zajedničke, slovenskohrvatske. Nigdje na cijelom prostoru bivše Jugoslavije, koji je nanovo objedinjavala partizanska borba, nije postojalo zajedništvo bez prethodnih neriješenih računa, međusobne mržnje i krvi, kao na tom mjestu, između Hrvata i Slovenaca. O tome je, možda, trebalo misliti. Kao što je i onaj divlji susjed trebao misliti o tome da je lakše živjeti sa susjedom kojem si dao zemlju za prilazni put, nego s neprijateljem u prvom susjedstvu. Ali što da se radi kada su ljudi male pameti i nema nikog da ih uputi i nagovori. Između Hrvatske i Slovenije nije tema Savudrijska vala, nego je tema hoće li se do kraja naših života, i dalje, dvije zemlje, dva društva i dva naroda potiho i ustrajno mrziti onom strašnom balkanskom mržnjom kojoj ne treba dodatnih objašnjenja. Izdajnik si roda svoga ukoliko ne mrziš. A da bi bio dobar Hrvat, još samo Slovence nisi morao mrziti, od svih raspoloživih susjeda. Miljenko Jergović 04. 08. 2015.

Konkretno so bile Michelin Pilot Road letnik 2003, poligon makSi delavnice, nekoliko gladek asfalt. Stare niso drsele samo meni. BT016 pro, 5 let stare tudi meni ne drsijo in grejo do roba. @Snecer RS1 gre do roba zelo hitro, zaradi položne oblike. Ne se tolažit z 20-30% rezervo. Del varne vožnje je tudi obvladivanje motorja v večjem nagibu. Video si sam poišči... to je pa slika z delavnice varne vožnje. Voznika imaš na forumu. Pa ne mi razlagat da lahko, ker ima GS-a.

na mokrem in gladkem ali normalnem asfaltu? bullshit, zadnja je trenutno BT020 letnik 2005. Samo danes prevoženih 450 km, je zdrsnila dvakrat a le na sredinski (beli) črti. Vožena od roba do roba, zvečer še na avstrijski strani Jezerskega. Ni prva take starosti in zadnja tud ne. Snecer pa očitno uživa v veliko umirjenih kmjih in ne razmetava z materijalom.

Malo more tudi pozirat...

Na zalost se s tem ne morm strinjat. Hrvati imajo prebrisane sposobne in brezkompromisne politike. U bistvu imajo zunanje politike kot si jih lahko le zelis. Napacno si tolmacimo, da nas hocejo samo zajebat. Da e oni ukvarjajo s Slofenijo. Neeee. Boli njih qurac za nas. Zase se borijo kot zveri. Jaz jim tega ne morem zamerit. Zamerim pa nasim polsposobnim vljudnezem in leporecnezem. Popolnim amaterjem na kratko. Ti si pa dost prebral in se pogovarjal na to temo, a? Slovenija po pravu tega prehoda nima. Zato tudi vsa ta kalvarija. Ce biblo vse tako nesporno, bi blo ugodno reseno kjerkoli. Na meddrzavnem sodiscu v Hagu je popush zagotovljen. Zato je Pahor izsilil arbitrazo in vanjo vrinil nacelo pravicnosti. To nacelo naj bi se sklicevalo na dejansko uporabo in nadzor piranskega zaliva v skupni drzavi, ki se ni skladalo s suhoparno zakonodajo.... Jez se bojim da je roni abraham tole arbitrazo pokopal.

Danes na Rakitno pa nazaj, čez ride do Črnega kala, potem naprej do Sočerge in nazadnje po isti poti domov. Sem se moral ustavit, da sem videl to čudo. Stric je rekel, medtem ko je žlampal vodo, ki teče iz škale, da ima Toyotin motor, ki ga je predelala Yamaha. Semi slick gume P.S: Stricu sem rekel naj ne seka ovinkov, da ne bo koga od nas nasadil.

Evo, vse ok. Prevozenih 2000 in nekaj sto km, trenutno v Pamploni, sonce nabija, ampak ni panike, bo v Londonu cez en teden toliko bolj mrzlo Nekaj fotk za okus, vec sem jih pa dal gor na FB stran; https://www.facebook.com/pages/Bregar-Travels-Okolisvetacom/733048073419334

Jaz sem pa svojo kr na Jadranki zaprosil za roko!! Ha premagajte to če lahko!! ... v ozadju pa večka kula =)...

Če nekdo toliko pritišči, da se še toliko časa drajsa po tleh, je v ilegali vsaj njegov mozak! To, da je bil ilegalc, 20 let po tistem, ko bi lahko imel izpit za motor in da je brez njega šel vozit tako tipičnega cestaka (WanaBeČefurBiker) in to neregistriranega, pa pove ostalo. Sam enim bumbarjem je na tem svetu kriv vsak drug, samo OvčjerejskiBrotherInBike ne. Se pridem podojit.

Odvisno kam in za kolko dni ter kako. Ali samo zadnji kufer, ali vse tri, ali zadnji kufer in torba na zadnji zic (not šotor itd.) Konkretno v zgornji situaciji. Zadnji kufer cote, pijača, pol prazen, prtljaga v notranju torbi (givi notranja torba za v46), da za hotel samo torbo vzamem ven in ne nosim kufra... elegantno in praktično. V enem stranskem sem mel dežjak, dežne rokavice in gamaše, lepilni trak sivi za nezgode, komplet za flikanje gum ter pokrivalo za motor (lahko, majhna pakunga), še placa. V drugem pa sprej za ketno, prozoren vizir, 2 para rokavic, prostor za hrano, pijačo, spominke. Večino zadev je šlo na izlet, a ko rabiš, rabiš.

Zdravo, pa še moj črni ptič. LP

jp .. če bi prilagodil, bi jo lahko obvozil res je vse skupaj malo skregano z logiko, ampak tko je .. predvidevat je treba, da je za ovinko šlepar, traktor, Romun, ki mu je odpadlo kolo ... itd itd ... :krneki:

Lepotica in zver:-D

Saj ti je napisal, da bi se zaustavili, ne med vožnjo .

Opažena Domina ob 8:23 pri zavijanju z Roške na Poljansko. Lp Robert

Kaksen naklon? Sej ga se dozivel nisi ocitno.

Še malo akcije. JackPack stransko stojalo se je izkazalo v praksi, simpl uporaba pri polno otovorjenem motorju, skratka zelo uporabna zadeva, ketna pa še nikoli tako namazana.

Letos zgleda, da bodo sam blissfuli mel to cast da pridem Augusta noben vec ne pride na vrsto, za naprej bomo pa se vidli

Mah; jst vem da moj sajberprjatu builder vse nažge z 20 let staro apriljo; če pa kjerm ni kej prov pa lohk tud gumo od bagra nanga vrže

Včeraj je padla ena malo daljša turca. Hotel sem sprobat to avstrijsko "route 77", tako da je bil štart že ob 06.24 zjutraj. Do Kranja sem jo ubral kar po AC, gužva je bila minimalna, več ali manj samo šihtarji. Nato pa za Jezersko. V vasi Zgornje Jezersko sem se ustavil na enemu kofetu in zamzal še eno paštokremo v oštariji (se ne spomnem imena), v glavnem ob Planšarskem jezeru. Šefe mi je reku, da sem eden od ta zgodnjih. Jah bilo je deset minut pred osmo zjutraj, mah...nekateri si takrat šele umivajo zobe in se gledajo v špegu. Po cca. polurni pavzi sem jo pičil dalje. Avstrijsko stran jezerskega je pa brez slik, ker sem raje užival v vijuganju brez postankov. Po železni kapli sem jo mahnil za Pliberk. Na tej cesti sem vtisnil tole slikco. jezero sonnegger Nato pa jo pičil naprej za Lavamund in 69-ko. Preden sem zavil na 69-ko je pri gasilskem domu tulila sirena, mah...sem mislu,da je kje požar in nadaljeval po 69-ki. Lavamund s ptičje prespektive, nato sem se predal užitkom 69-ke. Tik pod vrhom (pred ostrim ovinkom, kjer je tisto parkirišče in kiosk s hrano in pijačo), pa zagledam en kup rumenih luči. Policaj je glih končal s slikanjem. Kaj je blo mi ni jasno, sem nadaljeval do oštarije ob jezeru Soboth. Ko sem hotel spit eno kofe, vidim, da tejle strici pa tete radi spijo. Oštarija se odpre šele ob 11.00, hm...ura pa je bila šele 09.55. Jah, nič ni blo kaj...sem ga pičil dalje. V dolini sem zavil na sever po cesti št. 76 vse do Deutschlandsberga, nato pa na koncu tega mesta pa zavil na cesto št. L606 (vsaj mislim) za Hebalpe. Cesta in narava tuki sta čudoviti, prometa malo nič. Na vrhu je nekakšno manjši smučarski center. še utrinki: Po spustu sem se priklopil na cesto št. 70 in čez sedlo Packer piči do Koflach-a, kjer sem zavil za cesto 77. Moram pa povedat, da severna stran ceste 70 ima sfrezan asfalt in užitki pri spustu so bolj tko tko. Npr. v levem ovinku ti hočeš levo, tvoj prvi konc motorja pa desno, ja no....sem šel en malo prehitro . Cesta št. 77, hm....najprej je en malo zdelana, po par kilometrih pa je čista poezija. Sploh ni blo skoraj cajta vtisnit kake fotke, ker pač ne moreš se ustavit. Ma nekaj jih je pa ratalo. V dolini sem v naselju Grossfeistritz ali nekaj takega vtisnil še dva utrinka, preden sem jo mahnil po 78 proti jugu. Ravninski del je en malo suhoparen, nato pa sem Bad sankt Leonard zavil na cesto L91, skoraj na vrhu prelaziča Klipitztorl sem siprivoščil pavzo za kosilo. Zmazal sem enga dunajca s pomfrijem in pol litra coca cole za 10,70 ojrotov, sploh nimajo navitih cen...in zmeraj polno. Kuhnja pa obratuje od 11.00 do 15.00. Po cca. 45 minutah sem bil ponovno na poti. V dolini pa zavil za Sankt Veit, najprej po 92-ki in nato pa po 82-ki. Na teh cestah sta nastala še ta dva utrinka. Po Feldkirch-nu sem nadaljeval za Villach. Pred tem sem se ustavil na eni črpalki, da sem pojedel en sladoled, v dolini je že pošteno žgalo. Ossiacher see V Villachu sem šel v Louisa za eno usnjeno jakno, pred tem pa sem se krepko namatral v času prometne konice... Trgovina Louis me je pustila en malo hladnega, tista jakna, je v živo zgledala bolj plastik fantastik. Tako da ni bilo nič. Cene hm npr. Rev'it izdelkov...mah....jih dobim za isto ceno tudi drugje. Nato pa, ker nisem se hotel več kopati v sopari Villacha sem jo mahnil za Faaker see. jezera nisem slikal je pa ratalo tole Čez korensko sedlo... ...sem pripeketal v SLO in tu pa za Predel. Pred tem sem še naredil eno pavzo pri jezeru Raibl. Na naši strani prelaza Predel sem še slikal naše očake in jo pičil proti domu. Vse je bilo super, v 13 urah ture je padlo 704 km.

...pa še slike Tulove grede

sej ni problem gume zjebat v 1500km, pa ketno pretegnt v 10000km-sam-zakaj bi si delal stroške ;-) Drugače pa-razne zgobice da so ljudje padl ker so pregrel mitasko na cesti-tralala. Včer blo 33 stopinj in na pisti se mi guma ni pregrela pa je veliko bolj obremenjena kot jo lahko obremeniš na cesti-guma delala kot treba. Ene 7000km pa en marof bo pa tud zdržala-kar mi je več kot dovolj :-)

Včeraj sem se odpravil na eno lepo turco, čez Zasavje, proti kooški in nazaj. Cesta je na večih delih superska, ponekod zelo slaba, ampak na koncu lahko rečem, da je bilo zelo uživaških 320km.

Danes koncno ena fura ampak res sam fura.. una najboljsa..kr nekam.. brez plana.. mascevanje za zadnjih par ko sem se sam v sluzbo vozil pol pa po nocni cakal da neha padat al pa kar po dezju domov... kr nekam : malo slik.. splezal cez en kraški gorski prelaz pol še na Vrabče in proti Po in Bistrici... dva postanka tako da je zmanjkalo casa za kam dalj... in skor na koncu slucajno srecam svoj bivsi avto še je živ.. pa ne sam to.. pravkar z poti po celi ex Yu plus Albaniji :notworthy: ZX legenda... meni je hcerko pripeljal iz porodnisnice domov... lih danes sem jo prvic peljal en krog na motorju

Danes naj bi bil dan i (dan Izole) vendar ga nisem pravilno imenoval, ker bi moral biti dan kvi (dan kave v Izoli). Od doma sem se odpeljal zjutraj ob 6 in 10 minut in vrnil nazaj ob 18 in 25 minut.

Včeraj pa prvič na prelaz Predel in do Rabeljskega Jezer. Definitivno bo enkrat ista tura z tem da se bo nadaljevala naprej čez Dolomite. Vožnja na izi spravil porabo na 4.2L ter 250km naredil z enim tankom brez vklopljene rezerve, gužve ni bilo, Toplo je bilo brez sopare kot na obali tako da se je dalo dihat

......polovico gs-a ( samo G )

Torkova fura: Umetno jezero v Wild Alpen Ostanki gradu Gallenstein (blizu Admonta)

Ponedeljkova fura: Gussing Pogled s Semmeringa na avtocesto - kao bi, pa ne bi deževalo

Sobotna fura: Dražgoše Lemberg pri Celju

tako včeraj popoldne, kot danes sem si privoščil izlet na lokalni hrib Rogla. Včeraj uizi, danes mau hitrej. Na vrhu pa borovničke. Frišn zrak za zbistrit misli...jutri pa na šiht po treh tednih

Evo, bregar spet na poti. Tokrat me pot vodina jug Francije, do Spanske meje in v Pireneje. Obiskal bom se kolega v Baskovski pokrajini ter se odpravil po severozahodni obali Francije nazaj proti Londonu. Skupaj 12 dni, tempo bo kar hud, ampak sej sem se mlada (se ne 22 let stara) masina Danes se je se sef vsedel gor na motor, svaka cast, zapoziral, nato pa sem jaz nazaj prevzel vajeti. Trenutno cakam na ladji v Doverju, da se odpravimo v Calais pogledat te sudance in somalijce, ki si tako zelijo priti v UK. Crni humor, dobesedno Naj ne nakladam prevec, pocekirajte fotke, poglejte si link spodaj in uzivajte https://www.facebook.com/pages/Bregar-Travels-Okolisvetacom/733048073419334