Dvorana slavnih

Moj današnji načrt in vreme ... :notworthy: Reklame ... Od doma sem se odpeljal ob 8.30 in vrnil ob 15.30. Brez pomoči smeerokazov seveda ne bi šlo, kjer pa naslednji kraj ni bil naposan sem se zmraj držal "glavne ceste" in uspelo mi je ... Kahwa in "čvek" v Logatcu pri Varedero Team Longathicum je trajala malo manj kakor pol ure in domov sem se pripeljal s polnim rezervarjem, ki sem ga napolnil na sosednjem OMV-ju, tako da je MV pripravljena za "moje naslednje podvige" ... Kolenčkanje po skoraj 6 letih se je seveda prileglo ... .)

Še ena fura izpred nekaj dni: Kdor pozna smučišče Turracher Höhe, ve kakšna čudovita cesta je čez prelaz proti Innerkremsu. Cestnina je 10 € za motor. V bistvu začneš na ok. 1.200 m in se dvigneš na 2.024m. Nato se spustiš v dolino na ok. 1.500m in se pelješ še enkrat gor na 2.000m. Jezero na Noockalmu Levo v dolini se vidi cesta po kateri se pripelješ. Večinoma sem srečeval Italijane. Pogled na kočo Grad Moosham v Lungau

Ne, nama je všeč tukaj :grim ! Tema je Črni Kal in vse kar piševa, ima vezo s temo (tudi sladoled ). Tako vsaj ni vseh 155 strani samo počkanja, katerega nihče več ne bere . Lahko pa tudi odpremo temo Zmenkarije na Črnem Kalu .

Zelo redki izkoristijo SS gume, vendar pa so lahko v tistih res redkih 0,x% razlika med padcem in le rahlim zdrsom v kritični situaciji. Od viška ne boli glava! Sem pa prepričan, da ti na CTA šišaš mene na mitaskah ... Samo to niti ni poanta, ker ne vozimo na čas, ampak za užitek.

tm se res ponavad iskri od veselja

Presenečenje v službi, ko sem zjutraj odprl vrata na balkon, da bi prezračil sobo.

Nebi vidva rajši to privat tipkala.. te zmenkarije nas ne (me) ne brigajo in ne spada nekak v to temo.

Evo ti je že Jack odgovoril se strinjam z njim bolj suverene gime še nisem imel res pa da nikoli nisem na motorje natikal neke GP pnevmatike ker jih ne rabim saj se za vsemi dirkači vozim z enduro pnevmatikami in ne boš vrjel ,še noben mi ni pobegnil ,pol pa tu poslušam šmrkle in šmrkovce da druge pnevmatike niso dovolj za njih samo GP so v redu ......valam se na take izjave.....

Jaz ne vem, kako izgledajo vrhovi v Gospodarju prstanov , ker pač ne gledam teh risank. Zelo rad pa kar sam ( v živo, če se le da!) pogledam kak tak prizor. Zato, PURPLE, sem te pobaral za "dokaze" Jaz marsikaj ujamem kar "usput" - da se ni treba ustavljat za vsak posnetek posebej. Za kaj posebnega, lepšega pa se je treba tudi ustavit. Se pa strinjam s tabo, da se na fotkah ne da prikazat dejanske lepote in veličastnosti pogledov, ki jih v danih trenutkih nudi prisotnost na teh krajih. Še nekaj mojih, ki prav tako ne pokažejo prave lepote pogledov.... Bormio v smeri Zahod > Vzhod vsem, ali pa vsaj večini poznano jezero po temle turnu, ki gleda iz vode ....ob malo drugačnem delu dneva v smeri Sever > Jug Dolina s cesto in reko Gothardreuss (ni ravno v Dolomitih, pa vendar.. .)), ki je nekoliko nižje od prelaza St. Gottardo, pregrajena z velikim jezom (na posnetku se ga ne vidi) ...veliko je še tega! Kot sva že ugotovila (pametna, da naju je kar malo škoda za vsak dan) ne da se vsega pokazat s fotografijami, ampak bodo pa nekoč lepi spomini! pa čustwa - bi rekel MAUS

Danes sem se zapeljal v eno najstarejših mest v Sloveniji in sicer na Ptuj. Med ostalim sem se zapeljal na grič, ki leži nad mestnim jedrom, ter razjahal na grajskem dvorišču. Pa še utrinki ....

En kratek dolomitski utrinek iz konca prejšnjega tedna.....ne pretiranih 1300 km v treh dneh.....prav fino je bilo, kot vedno! ....tretjič na Stelviju.... ...nekje vmes.... ....Timmelsjoch tudi lep kot vedno.... Domov pa sem pripeljal take zadnje ploščice Delčke oblog sem našel celo na platišču. A mislite da je že čas za ene nove zadnje ploščice? :grim

Ker noben ni hotu povabt na pizzo (ane SLVR) in ker noben ni hotu povabit na točen sladoled ( ane Živnorc) in ker ni noben hotu povabt na Ihanskega brancina (ane Maus, čeprav maš v dobrem kosilo in to v mojih koncih), sem se odločil, da bom pač šel v ene božje route. Nisem vedel kje sem se vozil, ostali so le pozitivni spomini =) Kočevje - California - Novo mesto - Šentjernej (hvala Škoda za kafe! =) ) - Brežice - Mokrice Čez mejo v Bregani, vprašam policaja za smer, ni mel pojma kak pridt do Ozlja...pot nadaljeval le po zemljevidu v glavi. Rinem v Žumberaško hribovje...malo zalutam... in se na koncu lutanje obrestuje...najdem biser sredi hribovja =) Cesta vrhunska....NOT... vsaka poškodba na cesti malo prej signalizirana....NOT V Ozlju si želim v miru pogledat grad , pa dobim samo galamo....tko zgleda ko te nekdo zaparkira in pusti odklenjena vrata... rini ženu... Ob povratku domov pa prijetno presenečenje , smo takoj zvečer zapili na še najmanj 1 x toliko km :grim Dela ko švicarska ura Ni jih blo veliko...ene 280 km, toliko da smo prekinili deževno abstinenčno krizo in da smo ulaufali Mitaske

Malo prej

Home made oiler maze verigo zadnjih 6000 km, skupaj jih je 50000 km, se prva vgradnja, pa serviser pravi, da bo se do naslednjega servisa. Sicer skor jokala zaradi svinjarije, sam ketna, ketna se pa sajna

Že nekaj let gledam traso kolesarske dirke in jo imam namen te dni odpeljati z motorjem. Najverjetneje bo to v dveh dneh, prespal bom kar doma. Prvi dan: Od Lj do Postojne, nato po trasi, do Kamnika in domov spat. Drugi dan: Od Kamika po vzhodnem delu po trasi do Postojne. Prilagam traso: https://www.dos-extreme.si/wp-content/uploads/2015/03/TRASA_ALL_DOS_2015_GPS_SKUPAJ.rar Če se komu da zraven je dobrodošel. Lahko tudi samo en del. Samo na vreme počakamo in gremo.

Čisto možno vendar dodam še jaz svoj lonček k temu da so iz neke gume ki dolgoročno neprestano ogrevanje/hlajenje trenje itd prej ali slej razpoka/zgunca reč nato zgubi strukturno integriteto in že si jih lahko ogleduješ... Oiler ima več šans ohranjat gumo bolj svežo in jo ščiti pred razpokanjem najbrž tudi zato z olerji ketne zdržijo več. Veliko jih meče ko so o,x, z ringi fuč ne dejansko pretegnjena do konca. Pri nekaterih bo svoj davek pobralo kako superagresivno čistilo ki zaide ali "kirher"...

v petek, proti večeru, zanimiva svetloba, spenjeno morje v Velebitskem kanalu...

Jaz sem 4 leta nazaj prevozil slovenijo z motorjem po najbolj skrajnih cesta - ob meji. Šel sem počasi za 3 dni in prišlo je nekaj čez 1300km.

TI KR IZIVI TUD JEST BOM PRŠOU NA SVOJ RAČUN

ponavadi je tko ja, da tisti, ki te izsilijo iz stranske ulice niso skoraj nič krivi, ker niso prekoračili hitrosti. Ampak kar vemo je pri nas hitrost za vse kriva...tut za une Romune na AC

Js ne diujam, sm samo malo razposajen isto vela zame: predvsem v naseljih pazim, da vozim po omejitvah ... pa ne tok zarad policajev, kot zaradi veliko nepredvidenih okoliščin .. ne rečem, da mi ne uide mau čez, ampak ... večinoma res pazim na omejitve v naselju.

Če si dostikrat naložen na polno, je fajn, da jo nastaviš malo bolj na zgornjo mejo, se pravi "na ohlapno". No pa sej... 30K km brez oilerja je čisto spodobna kilometrina.

Že niso bili tapravi

Zmrznila bom, ker ga bom sproti jedla .

kaca1, slik nimam, se s časoma naveličaš slikat, predvidevam, da poznaš situacijo razen če je človek ljubiteljski fotograf. Večino časa vozim spredaj, počakam da druščina kaj poslika, se razgledamo in gremo naprej. Prilagam pa prijateljevi sliki, vendar ti sliki ne morata pričarat realnega pogleda.

Letos je bilo spet treba malo pogledat...če je kaj novega... 12.8.2015 sva šla....Šk. Loka.....Ljubelj.....Celovec....Feldkirchen....čez Turracher Hohe....Tamsweg....čez Obertauern....Radstat in v meni luštno naselbino, St. Martin am Tennengebirge. http://www.stmartin.info/ Poiščeva prenočišče....bilo kar polno, a sva na turistični info točki dobila za 35€ z zajtrkom, kar luštno sobico in z zelo prijaznim gospodarjem. Naslednji dan greva do Salzburga na kavo....St. Martin......Abtenau.....Hallein....Salzburg. Ogledala se ga praktično nisva nič....gneča in vroče....Najdeva en simpatičen lokal na robu starega jedra in pokofetkava. Pristopi neka ženska, ki je prej s partnerjem sedela pri sosednji mizi. Pogleda tablico in veselo začne razlagati, da tudi z možem precej motorirata, a bolj spomladi in jeseni, zaradi narave dela. Tudi v Sloveniji sta že bila in pohvalila štajerska in primorska vina Na hitro jo vprašam, v katero smer iz mesta, saj nisem želel po isti poti nazaj (navodila so bila zelo dobra), in ona je spotoma še pokazala kar nekaj motoristom prijaznih odsekov cest v okolici. Mož je postal nestrpen, pa je morala končati prav prijetno moto-debato :yes: Nazaj sva šla v St. Gilgen.....Strobl....Bad Ischl....(obujala spomine izpred dveh let)....Bad Goisern....in desno po 166 nazaj v St. Martin. Časa je bilo še precej, a sva se namesto furanja odločila, da se greva še malo namakat v bližnje kopališče ....pametna ideja, ker je bilo super! Napoved za soboto je bila slaba. Plan je bil še skok v Dolomite, ena nočitev in proti domu. A zaradi napovedi, sva se odločila, da greva v petek proti domu, a da skočiva še na Veliki Klek. Tokrat sva šla iz severne strani iz Brucka. Super, le predrago in ob lepem vremenu vedno preveč prometa....a se da vseeno uživat. Pot čez GG sem tudi snemal s kamero....a ni uspelo .....Pa imam vzrok, da čimprej ponovim :yes: Nabralo se je dobrih 900 km in porabila sva skupaj slabih 300€.

zmenkarije........:-D

Ni ravno neki vtis, je pa res da lahko slika pove tisoč besed. Ali pa samo dve. Spolzno, zoprno.

Suzi na Villacher Alpinestrasse..

al pa tole od moje Kaye...pa prijeten ogled želim.

Odrinil, ko so še meglice božale zemljo, in mene : Zamislil sem si to pot. Naj povem, da na tej poti ni od Cerknice do Delnic niti ene črpalke ob poti, tako da sem po 245 Km vozil samo še na hlape. Kaštel Drivenik: Malica z odličnim razgledom. Vidikovac: Okraski V ozadju požgan domorodski tabor. P.s: Konji se pasejo kar ob in po cesti. Lokalna dirkaška mini proga. V ozadju Klek. Malca N° 2 Kolpa Strma reber Reško jezero: Lp

Zjutraj se poslovimo tudi od Sv. Đorđeta v ozadju In kompletne Boke Kotorske Gremo na Bilečo kjer nas ne dolgo po štartu že masirajo črnogorski policaji,no vse je šlo mimo z opozorilom sproti obiščemo še most na Neretvi .... Od tukaj naprej pa nas je začelo spet prati,vse do Bihača kjer smo prespali :glare: V Bihaču že zjutraj v Kondom in preko Otočaca v Senj ,20km pred senjom se je vreme stabiliziralo .....nekje vmes .... Senj Po 2100km prispemo domov in se veselimo novih zmag naslednje leto 3 teden v avgustu hvala ekipi ,Damiju za nesebično pomoč pri navigaciji in oreintaciji ,Piku za njegovo dobrosrčnost in hvala meni k sem jih prenašal Mogoče še Dami34 in Pik kaj dodata ......lp

Mavzolej Njegoša so gradili 4 leta,kip njega je težak 31 ton ,streha nad njim pa je okrašena z 31 kilami zlata. Ker Mavzolej obišče zelo veliko slovencev so mu domačini nadeli tudi ime Mali Triglav . Trio adijo .... Ker je to njihov ponos in so zelo spoštljivi smo se prilagodili tudi mi ,resni urejeni ..... Pa še ena brez tria.... Spomnil sem se da treba tudi dol pridet njihov varnostnik me je videl krevsat in me podućil naj grem po eno stopničko vprašam ga če imajo vmes kakšen kamp ,ker po eno bi še danes dol hodil :glare: Sledil je spust z Lovčena v Boko Kotarsko kjer smo našli tudi prenočišče ,vsi trije za 50 evrčkov sredi sezone,smo imeli kar srečo ,ker Dobrotski Dvori kjer ponavadi spimo so bili zasedeni pa nam je tam osebje poštimalo nastanitev Kotor ponoči je res lepa Vidli tudi pesa iz filma Žrelo :grim V zalivu pa res ogromna križarka Kraljica Viktorija ,malo mesto na vodi Na obzidje gremo enega ali dva spit in to je rzgled urbanega Kotorja ponoči Ta dva pa res ne moreš zgrešit en BMW majico ta drug pa Kawasaki ,mi je blo kar mal neroden Jutri pa proti domu in obvezna oprema zaradi pametnega in dobrosrčnega je "čepi za ušesa" proti koncu sem jih nosil tudi čez dan,se jima smehljal in kimal ,vsi zadovoljni Sledi zadnji vtis po oglasih

Včasih tud Pika opogumim in zvlečem do tam kjer gre on mi potem vse sočno razloži pa smo spet prijatelji :lol: Dami me je že tok navajen da z Ninjo kar sam zavije na makedam ,včasih nama mora pa tud pomagat Tukaj sva se z Pikom ravno vrnila iz glisiranja,ja velike endure imajo tudi MODE - PLOVILO :lol: Ker sva se zakopala nam je pomagala No to je bil mali reklamni vložek za Kawasakji zdej pa naprej :grim V Kolašinu se pripravljamo za na pot ,še vnašanje punktov v najnovejši Garmin (analogni) Po poti naletimo na oviro,sam jo preskočim dam vse 4 smernike in uživam ob razgledu kaj bosta zdej ustvarila ...... Če nimaš pravega motorja ali Cohones moraš pač delat kot drvar :lol: Proti Lovčenu naletimo na bar ki ima namesto piškotkov v skledčkah jajca,sliko o jajcih si naj razlaga vsak sam Vmes naletimo na Slano jezero ki je kompozicijsko zelo zanimivo Mogel sem preverit če je res slano Dvig na Lovčen nam razkrije nekaj prelepih pogledov Etikete ki smo jih dobili v Plužinah od domačinke pa so šle takole od desne proti levi ......dobrosrčen,pameten in lep ...... Pa še mi trije mal drugače Na Lovčenu dobimo allinkluzive postrežbo ,Njegošovo rakijo in obesek ki ti da srečo itd....no men je po 461 stopnicah na Mali Triglav dal edino bolečino v koleno ^_^ faak pa ni konca Končno vrh ,niso te podvigi za mene :grrr Oglasi

Naslednji dan smo napadli Durmitor če boste fajn pogledali boste videli med ovcami pastirja sicer moderniziranega a velikega prijatelja našega Snecerja :lol: ovce ki mu je pobegnila na Versysu Ko sem vozim proti odcepu me je obšla slabost ,vse je postalo motno in Resnica je tam zunaj :lol: Dež je bil naš zvesti spremljevalec in to je fotka iz Durmitorja,dramatična a meni ljuba Ja tud Kawasakiji pridejo gor Kavica ob spustu iz vrha in mleko direkt iz vimena Na Črnem jezeru se nismo ustavljali,preveč za hodit pridemo na Taro tud tukaj gneča da se na mostu ali ob njem sploh nismo ustavljali ampak smo potegnili naprej ob Kanjonu Tare . Tu je nehalo deževati ..... Sam spet iščem razne potke da bi se spustil k Tari a se večkrat zajeb..... :glare: Preko Mojkovca v Kolašin ki me je kot mesto presenetilo,zelo lepo urejeno in prijazno zimsko letovišče,priporočam ogled in svetujem prehranjevanje v njihovih restavranih za usposabljanje bodočih turističnih delavcev! Na sliki trije leseni :grim In en tapameten Tuki je čelo Pikovo in karate kid v penziji ki mu kaže Čapljo :notworthy: ......enostavno ne vejo da so starejši zato si Dami zvije gleženj pri demonstraciji,s Pikom ga položimo v posteljo ,nogo pa v hladilnik .... Poklicna deformacija ,se je treba obesit na vsak kamion kaj je deformiralo Pika pa nea vem V Kolašinu se je zgodil incident saj so se šmrkavci zapičili v bnfo in to z izvijačem spali smo okno nad motorji...... Dami ma rahel spanec ,zbudi Pika tist pa v gatah ven pa so začeli padat krofi,z damijem starega strica komaj umirima saj so fantje meli že oke zaprte k je Pik še kloftal Evo rezultata,sam je bil pa vozen ,mal vezit,dak tejpa in kakšna vrečka za smeti in motor je bil pripravljen :lol: (šala) In še modificirana verzija :lol: Naprej po oglasih

No pa je za nami ,ampak začelo se je pa tradicionalno 3 teden v avgustu,kot vsako leto ista ekipa samo kakor pri katerem manjka kakšen las,zob al pa kakšen vijak več skratka leto smo starejši in starejši smo bolj smo papučarji :grim ....poznamo pa še veliko slabše Ponosna Papučarja Sam se ustavim še v pozdrav Šarpplanincema ki sta me tu ob jezeru lovila mesec nazaj,začuda ni blo ne ovc ne psa samo šajba in Peručko jezero Sam se po poti rad zapeljem po stezicah,odkrivam toplo vodo a moja kompanjona sta že mal v letih in bolj gledata na dunjo ,hrano in primerno ležišče in kot pravijo s kom se družiš tak postaneš pa evo...............ihanski brancini Na pot smo šli šele okrog 13h tako smo meli cilj Sinj kjer smo spali tudi zadnjikrat ,garaža za motorje,ugodna cena in dobra postrežba. Zjutraj se poslovimo in proti Mostarju kjer so nas že vsi pričakovali,cel most nam je mahal in se nas veselil ........ :grrr Po poti naprej srečamo poznane motorje,obrnemo in ponudimo pomoč OstriNinji in njenemu izbrancu ki sta se mal zakalkulirala pri izračunu poti,no sej nas ne bi rabla,sam sliši se pa dobr da smo vsaj nekomu pomagal če že seb ne mormo Klinje jezero je na poti in s svojo čarobno barvo te očara in začara Gremo še mimo doline herojev Sutjeska ....... Zapeljat se more pa čisto vsepovsod ^_^ .....njegov ata je bil tud partizan pa če prov pomislim je tud on bil v Partizanih vsaj po navdušenju :lol: In končno po dveh dneh zaplužimo v plužine,cesta do meje tam cirka 20-30 km je pa točno za splužit,padalo ko iz škafa,blato in kamenje na cesti ,gost promet skratka loterija pridet cel na mejo a je šlo za vse nas tri V sobi nas pričaka notranji nadzor ..... Da imajo bmflarji in kawasakijevci neurejen status povsod se lepo vidi po sobi kupčki ,kupčki in še enkrat kupčki vsega živega ..... -_- Res sta urejena :lol: kawasakijevc je pa poleg urejenosti tudi ekonomičen saj uporablja isti lubrikant za verigo in švrkanje Vseskozi smo imeli problem z vremenom a smo nekako shajali z vlago . V Plužinah 12 stopinj brrrrr a smo vseno v nedeljo naredili mali krogec in par fotk Ne vem kaj čem tukaj komentirat,mogoče bo Pik kakšno pripomnil ker je vse pozorno spremljal Pivsko jezero in delta .... Pa še eno za Dr. Jakoba ki ima rad realistične fotke polne dreka in umazanije taprave motoristične Ostalo po oglasih

DIY, aka (do it yourself), iz slike se pa menda vidi kako. Idejo sem dobil ob iskanju udobnejšega sedeža za mojega F650GS(800). Seveda sem med drugim naletel tudi na tole "blazinico", ki pa je za moje pojme oderuško draga. Ni za "šminkiranje" je pa poceni in funkcionalno (3x gel prevleka, za sedež kolesa, 5€-kom). Na sedež je pritrjeno (puščica) s paskom na "klik" zaponko.

Imam oilerja pa še vsake toliko mal posprejam.Napeto pa raje malo bolj ohlapno. Sedaj sem zmontiral,da mi maže na obe strani in še oba zbnika imam z gumo.Mi še bolš maže verigo in mam manj umazano. Prejšna veriga sploh ni bila rastegnena samo določeni glidi niso bili več giblivi trdi.Mal sumim ,da mi niso dali primerno verigo za motor.Sedaj imam močnejšo bomo vidl kaj bo čas prinesel.

Zajc ti je pobegnu, pa se ne HVAL da ti ni noben

...nikakor ni vsemogočna...ima pa zelo dobro razmerje med ceno in zmogljivostmi...

Jp pa tud losal sem se ga hitro ....

Itak tako kot kave ne bodo uporabne:-P

"Dve stvari mora imeti človek, če hoče uspeti v življenju: srečo, torej ugodno priložnost, in pamet, da zna to ugodno priložnost tudi izkoristiti." (afganistanski pregovor)

Dons oz. včeraj je blo na sporedu SPOZNAVANJE NARAVE IN DRUŽBE No, v glavnem narave. Družbe v tistih koncih ni prav velik.... Torej, spoznaval sem floro - poleg bukve, smreke, borovca in nekaj trave sem uspel spoznat tudi tele bodeče kraške rože ...no ja, ni lih ne vem kaj, ampak je že to nekaj, da se nisem zbodu na telih ostrih listih :unsure: Velik bolj je zanimiva favna...srečal sem srnjake pa zajca pa štorkljo pa....pa še enga tiča, aja pa še nekej - kapavemkuga, je letel čez cesto. Jo urežem jst proti izviru Reke, gor vrh hriba pa tole... Upam, da ga ne srečam!!! Če pa že, pa upam da tam, kjer ne bo tako sfu.... cesta kot tu, da mu bom lohk spi... Za ta tretjim hribom, pri drugi bukvi levo pa...... :eek: še dobr, da je bil lesen! Drugač bi mogu še gate zamenjat. Tele žwavce so bile bolj prijazne...nekatere so bile od hudiča firbčne druge fotogenične (kt krave) tretje pa.....no, nekaterim je blo pa nerodno. Ena mi je celo pokazala R... ...REP!!! - kaj si pa mislu?! Pri tejle slikci bom zastavil eno nagradno vprašanje (da ne odpiram kakšne nove teme)..... KAJ POČNEJO KRAVE NA TEJLE FOTKI? Ste že vidli tako "ikebano"? (Glej tisto zgoraj! Spodnja ni ikebana! :grrr) Če je še niste, si jo lahko v živo ogledate na Mašunu nad Koritnicami! Ne tako daleč s poti proti Jadranki, kot je Mašun, samo z druge strani, pa je razgledišče Šilentabor. Res se splača zapeljat v vasico Šilentabor, ki leži med Parjami in Zagorjem, 2-3km z glavne ceste in naredit še 20 korakov do razgledišča na 742 mnv, od koder lahko vidiš res na vse strani. Proti Snežniku Nanosu Vremščici Slavniku, tam v daljavi na jug pa tudi proti Učki Kjer ni radarjev, ne policajev, ne carinikov, ne zapornic (in tudi ne znakov, da se ne sme), pa asfalta tudi ne, sem prestopil mejo s Hrvaško in preko Klana, mimo Rijeke, skozi Čavle, s postankom za sendvič tule - ...in čez Delnice nadaljeval do Broda, kjer sem (tokrat uradno) še enkrat prestopil mejo in čez Kočevje odovinkaril nazaj na Gorenjsko Pa še ruta:

Nekje sredi noči se je začelo bliskat in rahlo grmenje se je slišalo iza planine. Padlo je nekaj kapelj dežja, zgolj toliko, da smo jih poslušali kako padajo na cerado. Volkov to noč nismo več slišali. Noč je minila brez nadaljnih zapletov in smo se lepo naspali. Zjutraj me je prebudil prijeten pogled, sonce je vzhajalo iza planine in senca se je počasi umikala soncu. Kmalu zatem je iz druge strani priromalo par sto ovac in kaj hitro sem pomahal čobanu, naj pride na šluk kratkega. Tako smo malo poklepetali o življenju v planini... Vprašal je " jel ste čuli vukove?" Kasneje je povedal da je prenočil v planini za sosednjim gričem in je slišal isto krdelo volkov kot mi. Nato smo se spakirali, da se odpeljemo še preden pritisne sonce na naš tabor.. Pot nazaj nas je peljala čez nekaj "filtrov" proti dolini. Vzmetenje je ponekje delalo na polno. Ker se iz severo zahoda ne pride drugje na Dinaro, smo naredili tranzit proti bosanskem delu Dinare, tako da smo se odpravili preko Bosanskega Grahova. Na zemljevidu dokaj velik kraj, je v resnici bolj mesto duhov, zaradi posledic nedavne vojne, je veliko stavb porušenih in veliko ljudi izseljenih (srbi), ostale so le prerešetane/požgane stavbe in nekaj bosancev. Ljudi vidiš le v edinem odprtem kafiču v mestu in na glavni ulici kjer posedajo domačini v senci in klepetajo. Malo pred krajem Luka v Bosni, smo se zapodili desno v hribe na makadame Edini gumidefekt na tripu smo si vzeli v izi kot pavza Par ur smo porabili v še eni dolini, ki je bila slepa in se ni dalo priti na vrhove Dinare. Kaj preveč po brezpotjih tu ni za riniti, možnost min je prevelika. Ko iz makadama pot preide v kolovoz in ko začnejo izginjat tudi sledi po travniku, je zadnji čas da se obrneš in prenehaš z raziskovanjem. Sedaj ko gledam sliko in vidim prekrasno potko na desni, mi je žal da nismo tudi te raziskali do kam bi nas pripeljala. Vem da se po njej ni dalo nadaljevati po grebenu dinare proti jugu, ampak vseeno. Nato smo morali zopet na asvalt proti jugu in pri kraju Gornji Kazanci skozi eno vasico na makadam in proti planini. V vasi smo se ustavili in vprašali za pot. Prijazna bosanca sta nas počastila še z rakijo medtem ko smo klepetali. Sicer delata v Avstriji, v Bosno pa prideta le poleti za en mesec. Celotna regija je dokaj zapuščena in ni prebivalcev. Pred vojno je bilo to območje kjer so živeli srbi, vendar so morali oditi. Njihove hiše in zemlja so opuščene. Srbi se sem zaradi trenj ne morejo vrniti, drugi pa nimajo pravice do tiste srbske zemlje. Tu ni ničesar in še dolgo se tu ne bo razvijalo nič, ker ni ljudi in gospodarstvo ne more funkcionirat, do večjih krajev pa je predaleč. Po dolgm vzponu v planino iz vzhodne strani, smo le bili nagrajeni. Uspelo nam je priti na vrhove Dinare, ki se sicer razteza kakih dobrih 40 km po meji med Bosno in Hrvaško. Gre za gorski masiv po velikosti skoraj primerljiv z Triglavskim narodnim parkom. S to razliko, da tam nikogar ne moti, da se voziš z motorjem Na vse strani toliko lepot, da kar nisi vedel v katero smer slikati. Tudi poti so po planoti precej razvejane in dobiš pravi občutek kako velik je ta gorski masiv. Rad bi se še enkrat vrnil tja ter prevozil še preostanek poti. Bilo je sredi popoldneva, precej smo že odvozili ta dan in bili smo že utujeni. V dolini je pritiskalo 35 stopinj +, na planoti pri nekje 1200 m nmv, pa je bil prijeten vetrič in ravno pravšnja temperatura za počitek in osvežitev. Zopet smo uživali odmaknjeni od sveta, vse kar si slišal so bili le zvoki narave. Vsak od nas si je našel svojo plosko skalo in prijetno odtaval z mislimi in malo oddremal. Po počitku nas je čakal na določenih predelih dokaj zahteven spust proti dolini v smeri za Peručko jezero. Bolj ko smo se približevali civilizaciji, boljše so bile makadamske poti in temu primerno tudi višje hitrosti. Tako smo ga odslajdal do kraja Dabar Par kilometrov naprej po makadamu smo našli naše prenočišče pod zvezdami ob topli in čisti vodi Peručkega jezera s tem razgledom. Kopanje je bilo čudovito in cel dan smo si obupno želeli, da najdemo primeren plac kjer bi se lahko vrgli tudi v vodo. Vsaj na kake 2 dni se paše mal umit

POTEPANJE PO ROMUNIJI V polovici julija sva se z ženo potepala po Romuniji z najinim Suzukijem. Šla sva preko Madžarske do Arada in naprej do Sebesa. Prvi dan sva prenočila v Petrestiju za 20.-€ in se solidno najedla za majhen denar. Zjutraj sva napadla Transalpino, ki je bila v začetku kar solidna, nato deloma v popravilu (in tisti odsek katastrofalen), nato pa se je izboljšala in postala vzor večini evropskih cest. Proti Transalpini, slabši odsek je za nama Pravi užitek za vožnjo in za panorame. Včasih pastirji pasejo ovce ali prečkajo ceste in je potrebno malo paziti, vendar nič nevarnega. Povsod ob poti stojnice s spominki, hrano in pijačo. Cene: zelo zmerne, včasih enostavno ne moreš verjeti, da lahko dobiš nekaj za manj kot euro. . Transalpina proti vrhu Po večini je narava neokrnjena in malo je poseganja v prostor. Na drugi strani, kjer se prične spust se pojavi idilična gorska vasica, popolnoma nova izgradnja turističnih objektov. Apartmaji in sobe na vsakem koraku. Tudi gostišč s hrano in pijačo je ob cesti dovolj. Včasih so nekoliko daljše razdalje med bencinskimi črpalkami. Transalpina že čisto na vrhu Nadaljevala sva do Curtea de Arges in se ustavila tik pod Transfagarashanom. Zanimiva vožnja po podeželju s solidnimi cestami. Lidl v Romuniji popolnoma identičen našemu, samo cene so cca. Polovične ali manj. Prenočiva v nekoliko dražjem motelu: 40.-€ prenočišče z zajtrkom. Naslednji dan zjutraj odrineva na Transfagarashan. Veliki jez pred Transfagarashanom Po najini oceni je Transfagarashan boljši, bolj raznolik. Panorame so nepozabne. Tunel na vrhu odprt in dobrodošlo srečanje z avtomobilom iz Slovenj Gradca. Ceste kot v Sloveniji, ponekod nekoliko zakrpane, vendar ko se prične vzpon je cesta veliko boljša kot večina v Sloveniji. Narava ob poti je prekrasna. Na poti proti vrhu...... Promet na cesti je kljub glavni sezoni zelo redek. Tudi tujcev je malo. Samo romunske registracije. Kasneje ugotoviva, da je veliko avtomobilov rent-a-car. Insert iz prelepe in neokrnjene narave In precej hitro doseževa vrh – vhod v tunel. Gora je na tem mestu veliko višja, zato so napravili tunel. Še fotka pred tunelom. Pred tunelom..... In na drugi strani tunela drugi svet: stojnice, gorske koče, gorsko jezero. Ustaviva in pogledava ponudbo ter se naužijeva čistega gorskega zraka. Človek bi kar ostal v tej divjini, a treba je naprej. Vrh Transfagarashana - izhod iz tunela Na drugi strani spust v dolino. Tukaj je motoristov in kolesarjev več, kot v vsej ostali Romuniji. Ampak spust je fantastičen. Zelo me spominja na Dolomite. Iz prijetnega gorskega hladu se pogrezava v ravninsko vročino. Cesta je dobra in hitro sva pri spodnji postaji vzpenjače. Pogled iz vrha Transfagarashana me zelo spomni na prelaz Stelvio v Dolomitih. Značilen pogled z vrha Transfagarashana Prideva v ravnino in obrneva proti Branu in grofu Drakuli. Cesta najprej sanjska, nato zavijeva na podeželje in prevoziva nekaj kilometrov zelo slabe ceste; vse ostale so nekoliko boljše kot pri nas. Zanimivo, tukaj imajo tudi konjske vprege registrsko tablico. Bran – turistično in skomercializirano mestece, ki živi na liku grofa Drakule. Pa če ste že v Romuniji ga vseeno morate videti. Grad grofa Drakule - velika znamenitost In takoj zatem nadaljevanje poti proti turističnemu kraju Busteni. Cesta zelo solidna, delo na cesti pa ustvari kolono nenormalnih razsežnosti – nekaj kilometrov. Seveda izkoristiva prednost motorja in že se ustaviva pred motelčkom: 22.-€ prenočišče z zajtrkom (vse cene veljajo za dve osebi). Busteni - lepo turistično mestece Ogledava si lepo turistično mestece in ker nisva otovorjena s prtljago prva policijska kontrola. Ampak ko policist ugotovi, da sva tujca naju prijazno pusti naprej. Drugi dan greva pogledati Sfingo, ki je resnično vredna ogleda in razmisleka, kaj se je tukaj nekoč dogajalo. Vse je v redu, le v vrsti za gondolo čakava dve uri. Romunska sfinga - polna skrivnosti Pogledava še grad Peles, katerega pa morate videti – res vreden ogleda. Grad Peles - res vreden ogleda In naslednji dan proti Bukarešti. Začne se ravnina, cesta zelo dobra vendar nezanimiva pokrajina. V Bukarešti pogledava nekaj znamenitosti in čimprej ven iz peklenske vročine in gneče. Bukarešta - imenovana vzhodni Pariz Pot nadaljujeva po južni Romuniji do Đerdapa. Pokrajina nezanimiva, celo nekoliko neprijazna, tudi kakšni potepuški psi se najdejo ob cesti. Vendar pa cesta zelo solidna. Prestopiva v Srbijo in v Dolnjem Milanovcu prenočiva: najem enosobnega stanovanja 12.-€. Ostale cene enake našim, če jih vsaj razpolovimo. Đerdap - neodkrite lepote Srbije Donava z velikimi ladjami Naslednji dan pričneva še zadnjo etapo proti domu. Đerdap je čudovit, tudi cesta je solidna, vendar se prične po izhodu iz Đerdapa nekoliko vleči proti Beogradu. Tam pa kar na avtocesto in direktno do Maribora. Prevozila sva preko 2700 kilometrov in pot je trajala šest dni. Lahko rečeva, da je Romunija izpolnila najina pričakovanja. Vsekakor je to tura, ki bi jo zelo priporočala vsem. Posebnih nevarnosti nisva bila deležna, seveda ob normalni vožnji (pravočasno opažanje kakšne konjske vprege, kakšnega psa ob cesti,…… .). Naslednjič vzamem obvezno s seboj šotor in prenočiva v neokrnjeni naravi njihovih gora, kot to počne več motoristov. Pravljica! Danilo in Darja

... pa še ena v zraku. ... v ozadju žerjavi ladjedelnice v Pulju