Dvorana slavnih

ja danes sonce in asvalt in užitki

Nedelja popoldne. Naenkrat se prikaže sonček in ker me nihče ni klical za kratko vožnjo in meni se ni dalo težiti ostalim se odločim za solo vožnjo po obali in Šavrinskih gričih. Ob prijetni temperaturi je padlo prijetnih 85 km Pogled na školjčišče v Strunjanskem krajinskem parku V ozadju naš prelep Piran Pogled na prelep...................................... Piranski zaliv Na poti sem našel tudi kak zanimiv ovinek Še malo pa bo zrelo in gremo v akcijo .... Barve jeseni Pogled na Koper iz zaledja - Šavrinskih gričev

Osvobodilna Fronta Pokljuke - heroji u šarenim tajicama Plan je propao dva dana prije nego je njegova realizacija uopće i započela. Kako i zašto? Jednostavnom porukom u kojoj mi kolega javlja da je sutradan prisutan na novoj lokaciji onog kombinata za proizvodnju šavnih cijevi - spominjanog još u prvoj knjizi o pogledu na Slovenju s ceste - i da bi se mogli malo prošetati kroz proizvodne pogone te srknuti jedan dobar ajriš. Jako dobar razlog da moj plan dobije novu formu. Kako je uopće izgledao taj famozni plan? Ovako ... ušuljam se u Sloveniju negdje oko Bregane, zaobiđem Ljubljanu s ove ili s one strane i kada ugledam putokaz na kojem se spominje Škofja Loka skrenem. Cestu 403, iz Škofje Loke na sjeverozapad, već budem nekako pronašao ... ako nikako drugačije onda provjerenom metodom kartu čitaj i seljaka pitaj. Kako je Črnomelj - mjesto u koje idem srknuti ajriš s kolegom te usput pogledati što se skriva u nekoliko velikih zgrada - potpuno izvan moje ranije zamišljene i planirane rute, tako se i kompletan početak ovog izleta drastično promijenio. Čak bih rekao da se promijenio na bolje, budući ovom južnom trasom već duže vremena nisam išao do Ljubljane. Alzo, autobanom do Bosiljeva, lokalno preko Bosanaca do Kupe i eto me u Sloveniji. Da nije bilo šaljivdžije na naplatnim kućicama u Bosiljevu - stavio natpis "Pauza do 10.30" i zatvorio prozorčić a iznutra gleda reakcije onih koji se zaustavljaju da plate cestarinu - rekao bih da je cijeli put bio ugodan ali dosadnjikav. Od meje na Kupi do Črnomlja bilo je isto tako. Pogone u mom omiljenom kombinatu obišli, ajriš srknuli ... oteglo se vrijeme, idem ja dalje. Možda sam malo opreznije gledao gdje da skrenem na novoj obilaznici, no kako sam se dohvatio Kanižarice sve je krenulo kao podmazano. Lokalnom cestom 217 vozim do Livolda, uključujem se na komotniju cestu 106 koja me začas dovede do Kočevja. Prva benzinjara koju sam uočio poslužila je kao privremeno utočište i izvor energenata ... što za velikog bijelog austrijanca, što za mene. Nahranjeni i napojeni, debeli i veseli, krećemo dalje kroz Ribniško polje. ... ... ... U idućih sat vremena dovukao sam se do južnih predgrađa Ljubljane, uhvatio ritam prometa na obilaznici, skinuo se s iste kod tunela Šentvid i uvalio se u podnevnu gužvicu na cesti za Medvode. U Medvodama se prebacujem na jednu još lokalniju cestu kroz mjesto Sora, prelazim most preko Poljanske Sore - Selška Sora i Poljanska Sora spajaju se u Škofjoj Loki u rijeku Soru - te se ipak malo opuštenije provlačim kroz grad tražeći putokaz na kojem piše Železniki ... OK, morao sam pitati samo jednom. Cesta prema mjestu Železniki nosi broj 403 i čim sam izašao iz Škofje Loke učinila mi se nekako poznatom. Ovdje sam prolazio prošle godine u povratku iz sjeverozapadnih krajeva. Ključne riječi su prolazak i povratak, a to za sobom povlači malčice drugačiju percepciju okoline usljed ponešto drugačijeg setupa mentalnih senzora. Doživljaj iste okoline kojom se prolazi u odlasku i u povratku definitivno nije isti. Znao sam da ću se ovdje vratiti prvom prilikom. Tolika količina zanimljivih detalja, drastično različitih kvaliteta ceste, nekoliko puteva koji nestaju u šumetini, putokazi s imenima koja mi prenose pozitivne vibracije ... ma kako se ne bih vratio. Selška dolina, tako se zove ovaj komadićak ljepote, uska je dolina što se ispod brda Ratitovec proteže u smjeru istok - zapad. Kao i svaka dolina koja drži do sebe, i ova ima svoju rijeku. Rječicu, zapravo. Ime joj je Selška Sora. Ne, nije dolina dobila ime po rijeci, što bi bilo za očekivati. Dolina je svoje ime dobila po mjestu Selca, koje - opet netipično - nije najveće mjesto u dolini, nije regionalni centar i nije administrativno sjedište. Slutim da je nekada bilo i jedino i najveće, no to je bilo uistinu davno. Istočni dio Selške doline, otprilike između Škofje Loke i Železniki, izgleda onako kako se uobičajeno zamišlja pitoma riječna dolina - siva traka dobrog asfalta blago se i potpuno neagresivno provlači između zelenih njiva s obje strane omeđenih nešto tamnjije zelenim mekanim brežuljcima. Rijeka Selška Sora uglavnom se niti ne vidi, osim pri nekoliko prelazaka mostova. Prolazim mjesto Selca - ono po kome je ova dolina dobila ime - i eto me začas u Železniki. Zastao sam nekoliko minuta kod jedne od preživjelih visokih peći, da vidim kako je to nekad izgledalo, i da uhvatim dodatnu koncentraciju za izlazak iz ovog mjesta ... ulica kojom se izlazi dalje na zapad mjestimice je jako uska i nepregledna, kuće su nagurane uz cestu i treba dobro paziti da se nekome motorom ne uleti u predsoblje ili dnevnu sobu. Od Železniki na zapad dolina prilično brzo i prilično drastično promijeni svoj izgled. Zapravo, ne samo izgled nego i kompletan ugođaj i nešto kasnije i klimatske uvjete. Asfalt također promijeni nekoliko različitih "stanja", no sve to doprinosi štimungu ove doline. Nema više širokih njiva, jedva ponegdje uska livada kojom se brdo naslanja na cestu. Rječica je češće vidljiva, brža je i kamenitog korita. Cesta polako počinje biti agresivnija, zavoji nisu blagi i dugački već se pomalo zaoštravaju. Kao da se vozim u drugom filmu. U neko doba, prilično raskupusanim asfaltom, stižem do nakupine putokaza ... Tolmin lijevo, Bohinjska Bistrica i Soriška planina desno. I još dva na kojima piše Obvoz i pokazuju u lijevu stranu. Da, ja jesam naumio preko Soriške planine doći do Bohinjske Bistrice; ali ne, ja neću ovdje nastaviti desno. Nekoliko krasnih strmih serpentina kojima započinje ova desna etapa (cesta 910) trenutno je pretvoreno u gradilište prekriveno rahlim makadamom ... budem navratio kad se to završi i pretvori u dopadljiv i ugodan komad ceste. Do tada, skrećem lijevo i ulazim u treći, zapadni dio Selške doline, dosta drugačiji od prethodna dva. Nema više ni njive ni livade, rječica je uska i skrivena negdje u grmlju s lijeve strane ceste, plava traka neba jako se suzila, asfalt je dobar a krivine postaju prilično agresivne. Brdo-cesta-brdo, tako to izgleda. Tri je sata popodne, Akrap pjeva između 4K i 6K RPM i baš mi je lijepo. Ovo je najbolji dio Selške doline. Nepunih desetak km koliko je trajala ova ljepota završava se s tri-četiri prigodne serpentine, tek da se zašećeri ulazak u selo Petrovo Brdo. Kratka pauza na istom mjestu gdje sam stao i prošle godine ... ovdje je zapadni kraj Selške doline, no cesta 403 kojom sam se vozio cijelo vrijeme od Škofje Loke ovdje ne prestaje. Nastavlja se dalje na zapad skroz do mjesta Bača pri Modreju, neposredno prije Mosta na Soči. Ovo usko područje stisnuto oko rijeke Bače, od Petrovog Brda sve do Bače pri Modreju, naziva se Baška grapa. Prošao sam tim područjem prošle godine prilikom nekog od povrataka iz Soške doline, što znači da sada nastavljam cestom 909, preko Zgornje Sorice i Bohinjskog sedla sve do Bohinjske Bistrice. Uostalom, takva je i bila prvobitna ideja. Četiri km uske asfaltne ceste, strmih krivina i prekrasnih zelenih pejzaža do križanja iznad Zgornje Sorice prošlo je začas. Nisam jedini koji je prolazio ovim uskim i strmim cesticama ... jedan od "kompatibilnih" prolaznika bio je i momak iz Crne Gore na Bijelom Austrijancu. Zastali, popričali, gas dalje. Na putokazu na kom se spominje Boh. Bistrica stoji i brojka 18, pokazuje na lijevu stranu ... odoh i ja tamo. Pet minuta kasnije izlazim na Bohinjsko sedlo, prijevoj na visini od 1277 mnm. Pravo budi rečeno, na prijevoju zapravo i nema nešto što bi prolazniku oduzelo dah neviđenom ljepotom, natjeralo ga da se zaustavi i pobliže promotri rijeđe viđene pejzaže, ili barem da još malo uspori kako bi okom uhvatio osobite skrivene detalje. Za usporavanje, zaustavljanje i oduzimanje daha bilo je neophodno voziti još tri minute. Da, svega tri minute. Pejzaži vrijedni usporavanja i zaustavljanja na prvom prikladnom proširenju ceste prikrili su se pet-šest krivina dalje nizbrdo. Mekane padine i zaobljeni vrhovi oko Bohinjskog sedla naglo su izbačeni iz kadra. Sivi lanac stijena oštrih rubova čiju agresivnost tek za nijansu ublažava bijela glazura snijega uzurpirao je cjelokupno vidno polje ... nije tu bilo ni stidljivog provirivanja niti dvosmislenih najava. Planina je tu, a ja neka vidim hoću li preko nje ili oko nje. Lijepo, no ipak nisam propustio uočiti da nizbrdo vijuga dobra cesta. Družio sam se s njom idućih dvadesetak minuta, skroz do Bohinjske Bistrice. Kajacima i kanuima nakićeni kamperi i kombiji glavna su smetala na cesti od Bohinjske Bistrice - koju sam netom prošao bez ikakvog zaustavljanja - do Bohinjskog jezera. Bohinjsko jezero mi je ovaj put samo usputna stanica ... pauza u sjeni Zlatoroga, osvježenje mlakom vodom koju sam pronašao u tank torbi i već se ogledavam za nekom lokalnom cestom koja bi me odvela na moje sljedeće planirano odredište - šumovitu visoravan koju nastanjuju naoružane osobe mrkog pogleda, odjevene u šarene tajice i crvene kapice. Spominjana šumovita visoravan dio je NP Triglav i zove se Pokljuka. Kako sam stigao do nje još je obavijeno velom tajne, no ... od Bohinjskog jezera preko sela Stara Fužina do putokaza prije sela Jereka, tamo lijevo i samo pratim glavnu cestu sve do nekog većeg križanja gdje skrećem opet lijevo zato što je na toj cesti bio bolji asfalt. Nisam se se niti jednom zagubio što znači da i nije bilo naročito komplicirano. Spomenute naoružane osobe s crvenim kapicama, militantna su frakcija Štrumfova koja se bori za samostalnost i otcjepljenje Pokljuke od Triglava. Zaključio sam to po tome što sam - očito greškom u inače savršenoj navigaciji - zalutao na poligon za borbenu obuku. Kasarne, strelište, sve pokriveno zavidnom količinom čahura ... nisam izazivao sudbinu već sam se što prije i što neprimjetnije strateški povukao. Ovaj neugodni događaj ostavio je na meni traume kojih se još uvijek nisam oslobodio. ... ... ... ... Vraćajući se s Pokljuke dolazim do mjesta Spodnje Gorje gdje uočavam putokaz za Jesenice i odlučujem ga pratiti. Da sam skrenuo desno, dva-tri km kasnije bio bih na Bledu, ovako sam za pet-šest km bio na južnom ulazu u Jesenice. U Austriju nisam planirao svraćati tako da sam putokaz za tunel Karavanke uredno ignorirao i produžio prema Kranjskoj Gori. Šest je sati popodne, vrijeme je izuzetno ugodno na ovim nadmorskim visinama a ja se nikamo ne žurim. Koristim priliku te se preko Save Dolinke skrećem u Mojstranu, vraćam se na glavnu cestu i eto me u selu kroz koje sam također protutnjao lagano prošao više puta a nisam se skretao na obronke okolnih brda ... što je šteta jer se i na lijevu i na desnu stranu od ove kratke ali slatke ceste (201, od Jesenica do Korenskog sedla) odvaja nekoliko puteva koji garantiraju dobar pogled. Jedna od njih, skrivena cesta s dobrim pogledom, počinje u mjestu Gozd Martuljek. Sve što treba učiniti jest obratiti malo pažnje da se ne propusti putokazić na kojem piše Srednji Vrh te iza mostića skrenuti desno. Idući korak je cestica - možda to ipak treba zvati asfaltirana staza - na kojoj treba obratiti puno pažnje ... konstantan 12-postotni uspon, odronjeno kamenje i kamenčine, nepregledne krivine, tunel i veliki slap ispred njega, potok koji nestaje pod cestom i pojavljuje se duboko na drugoj strani. Potoku je ime Jerman i krasi ga nekoliko slapova. Ovaj slap uz cestu naziva se Donji i visok je osam metara. Cestuljak izađe na manju zaravan s koje ima još nekoliko ogranaka, no čini mi se isključivo za daljnje napredovanje u gojzericama i s ruksakom na leđima. Povratak nazad zgodna je prilika da se ova cesta, zajedno s tunelom i slapom, razgleda još jednom. ... ... Kranjska Gora, većini poznata kao regionalni zimski turistički centar i popularno okupljalište ovisnika o skijama i pancericama, meni je poznatija kao početak Vršičke ceste ... doista prekrasne ceste koja sa svojih 50 numeriranih serpentina putniku na motociklu daruje i nevjerovatne pejzaže, barem u onim trenucima kad se pogled može odvojiti od asfalta a svijest od kalkulacije idealne linije prolaska sljedećom serpentinom. Planinski prijevoj Vršič, tako negdje na sredini ovog serpentinskog blaženstva, jagodica je na šlag među svim tim silnim vidicima. Krajem svibnja, iza osam sati navečer, uz temperaturu od čitavih sedam celzijevaca i svjetlo koje ubrzano bježi s okolnih vrhova, bilježim još nekoliko izuzetnih pogleda s ceste. Jedno pola sata prije ovih izuzetnih pogleda s Vršiča, uživao sam u pogledima na okolna gorja s jedne lokacije odmah pri početku Vršičke ceste, blizu druge krivine iza mosta preko Pišnice. Jezero Jasna, umjetno jezero kojeg vodom pune planinski potoci Velika i Mala Pišnica, odmah je uz cestu a još nikako nisam uz njega zastao ... bit će da ova cesta ima čudesnu moć koncentracije pažnje samo na sebe. I uz ovo jezero, kao i uz danas već posjećeno Bohinjsko jezero, skulptura je rogate živine karakteristične za planine u koje gleda sa svojeg kamenog postolja. Najvidljivija je razlika da ovo čudo ima drastično veće rogove.

Tam kjer si ti zavil, je dostop z vrha. Enostavneje je da greš dol do Jablanca (kot bi šel na trajekt za Rab), pustiš moped, potem je pa lepa pešpot (cca 3km) v sam fjord. Poleti v opremi je verjetno zlo vroče, a pozimi je majka. Tule se začne pot: začetek poti takle pa zgleda: pot

Dobrih 600 kilometrskih svaljkancev se je danes nabralo. Malo ob slani vodi, malo blizu oblakov, malo po asfaltu, malo po blatu, malo po travi in sodru. od Bakarca . . . preko tunar (brez tun) . . . Senja . . . mimo travnate bob steze za avtobuse okoli obracalisca v Karlobagu . . . do zdrmanega kozjega plezalisca na S. Velebit . . . kjer se je ves znoj in preklinjanje hudourniskih kanalov poplacalo s prelepimi pejsazi . . . ... sledil je spust direktno nazaj v Senj . . . s na zasluzeno krmilo . . . Pred temo je dan postregel se techno sunset . . . ...kola . . . PS: kar ni uspel asfalt, je danes dokoncal sodr na Velebitu . . . oddam znucano prvo gumo dobrim, skbnim ljudem, kateri bi ji nudili vse tisto, kar ji jaz nisem . . . ...rad bi ji nasel cudovit dom

Glede na napoved (naslednje dni sam dež) ni blo druge kot na motor. Na Jadranko? Eh danes ne, grem na Plominko. Kar naenkrat v RIMU, res je blizu. malo "pošlatat" vodo, še je topla ... nato pa po reški obvoznici proti kraju, po katerem je tisti odsek magistrale dobil ime, Plominu. Sonce in toplo!!! Vračanje po isti trasi mi ne diši najbolj, zato jo mahnem čez hrib. Učka na vrhu komaj 8 stopinj. Nazaj domov pa v tistole meglo v daljavi. Tule, nad Grobnikom je še nekako bilo, potem pa oblačno in ponovno hladno. Kljub mrazu, na prelazu med Kupjakom in Delnicami je bilo le 3 stopinje, prijetnih 581 kilometrov.

tok da se ve od kje do kje je jadranska magistrala, pa zakaj je in kako je..... http://www.ukusno.net/povijesni-projekt-pise-jurica-pavicic-jadranska-magistrala-zaboravljena-cesta-koja-je-promijenila-nase-zivote/ Prema Hrvatskoj enciklopediji, jadranska magistrala duga je 1008 kilometara, od čega 818 prolazi kroz Hrvatsku

Zjutraj sem klical na servis v Tolminu in vprašal, če bi lahko MV pripeljal na servis pri 3.000 km že danes, ker bo naslednje dni slabo vreme in prijazna uslužbenka mi je po krajšem pogovoru z mehanikom povedala, da danes to ni mogoče, vendar lahko MV vseeno pripeljem, kar lahko "vedri" tudi pri njih in ko bo servis narejen, me bojo po mujotu obvestili in jo bom lahko prišel iskat, ko bo vreme brez padavin. Servis ni bil potreben samo zaradi prevoženih 3.000 km, ampak tudi zaradi tega, ker mi zadnje čase MV vžge šele po nekajkratnem pritisku stikala za zaganjač in danes sem moral tudi kar nekaj časa čakati, da se je motor dovolj ogrel in je MV speljala, poleg tega mi je pa do sedaj že kar nekajkrat motor ugasnil sam, na primer pri čakanju na zeleno luč pred semaforjem v križišču ... Hvala hčerkinemu fantu , ki si je vzel čas, da je zjutraj najprej peljal "naš" opel na servis na Vrhniko in potem prišel še po mene v Tolmin, oziroma me je v Tolminu moral čakati približno eno uro in pol, ker MV ne zmore več kakor 25 km/h, do Tolmina je pa 45 km ... Druga in tretja slika: če še niste vedeli, od moje zadnje vožnje proti Mostu na Soči, cestnino pobirajo tudi malo naprej od Straže (Želina) ...

Fuck off megla, you can suck my dick!

Se mal petkove homoerotike iz jadranske magistrale . . .

V petek je bila predvidena duo vožnja v polhograjske dolomite. Pa se je frend iz zasavja ustrašil oblačnega neba tam pri njih, na našem koncu pa je izgledalo dovolj optimistično, da sem si rekel: grem pa sam. Ampak nisem zavil na predvideno destinacijo, odločil sem se za tole traso. Ene par lepih kilometrov se je nabralo, fotke pa nobene...

... da je končno postal tud on pravi motorist ...

Yamaha Mt-07 2014: 1. servis na 1000 Km > 75 € olje, filter 2. Servis na 10 000 Km > 75 € olje, filter 3. Servis na 20 000 km > 115 € olje, filter, prednje zavorne ploščice + zastonj predelava tistega kabla pod sedežom (vpoklic) 4. Servis na 30 000 Km > 245 € olje, filter, menjava verige Povprećna poraba okoli 4.7 L na 100 Km LP

iiija. No, to drzi. Ceprav mislim da bi Lorenzo padu v krizo tud brez Danija, in bi ga Rossi zelo verjetno lih tako ujel. Kaj pa pravi matematika? Vale je proti Lorenzu na racun Pedrose v aragonu zgubil 4 pike, lorenzo pa vceraj proti Valeju eno. Da ne bo pomote, IMO nihce ne pomaga nikomur. Ce bo naslov uzel Rossi, bo to na racun vseh vnovcenih priloznosti. Ce ga vseeno uzame Lorenzo, bo to zaradi njegove ciste brzine, kljub zapravljenim priloznostim. Raj bi vidu Rossija veselga na koncu, ceprav sm ene sorte Jorgejev fan. Bit car, potegnt surlo in poslat use u 3pm, se zajebat na polno, dve leti zrt govno, dat uhca dol, pa se dve leti gledat Lorenzota od delc kako osvaja naslov, unovcit zadnjega jokerja in zamenjat ekipo (burgess/galbusera) iz liste odpisanih za naslov sfightat dva taka talenta kot sta marquez in lorenzo....samo u slabih filmih. No, may the best man win. Mi je pa nevidzeno, da model fighta ze 4 ali 5 Generacijo dirkacev.

Še moje mnenje,lastim si yamaho fjr-imel sem prej gume pilot power,zdržale 4100km posnete do roba nato sem dal mitas gor(pa da vidimo to čudo)in po prevoženih 2000km 2 osebi in polno naložen lahko rečem kapo dol in naslednje bodo tud mitas.

Danes v službi....ura - 13.00: Sodelavec: pi..da, danes bo očitno edini dan brez dežja v tem tednu. Jaz: greva? Sodelavec: ti bi šel? Jaz: a je treba sploh vprašat? Itak! In tako je bilo ob 13.15 nepričakovano konec "šihtanja" za danes in že sta se dva bokserja veselo tresla proti ....hmmmmmm....kam pa sloh greva? No, po kratkem posvetu sva se odločila preveriti vodostaj reke Kolpe, torej greva preko Kočevske reke, vzpon na Strmo reber in spust v Osilnico in naprej do Petrine. Mimogrede, jesen je v Kočevskih gozdovih že zelo opazna in tako sem fino zadriftal in skoraj telebnil na enem od ovinkov na mokrem jesenskem listju - tako da pozornost na jesenskih cestah ni odveč! V Petrini kratek posvet - ali preko meje ali ne? Ne, odločiva se, da greva rajši na čaj pri Madroniču! Tam je nastal tudi edini današnj foto vtis: Torej da poročam o vodostaju rekel Kolpe pri Mardoniču: Kolpa visoka in deroča! Včeraj pa je bila menda še 60cm višja, takoje pripovedovala gazdarica. Ko sva se ogrela, sva jo pihnila še naprej ob "Koupi" do Vinice, pa nazaj proti Črnomlju, kjer sta se najini poti razšli: jaz naredil še en điro preko Gorjancev v NM in nazaj, sodelavec pa po makadamski bljižnjici preko kočevskega roga proti Kočevju in Ribnici. Zbir kilometrov ni bil epsko velik, a glede na enotedensko moto-sušo, je tole pasalo bolj, ko budali šamar Ugotavljam, da glede na vse krajše in mrzle dneve, bo potrebno take "brziče" večkrat organizirati Lp.

...men ponavad blinka še u pondelk... ... .... če sem dost globok mislu ....

Socustvujem z zaposlenimi v sluzbah ob kahvici na Senjski rivi...

Najauljam: PARTENZA via morski kurvatorium

Nesmrten bom do smrti, potem bom pa še vidu, kako se bom odloču

S tole trditvijo precej reskiraš, feltna skoraj nobena ni v nulo zbalansirana in najbolj smešno je, da je splošna miselnost, da je feltna najtežja tam kjer je ventil in proizvajalci gum zato gume temu primerno označujejo. To pa ni res, s tisto oznako na gumi si lahko pomagaš šele, ko imaš feltno zbalansirano in označeno najtežje mesto. Potem dejansko lahko namečeš gor manj uteži kot je potrebno. Vendar 99% strokovno usposobljenih tega ne ve in se pač ravna tako kot so jih naučili-po ventilu. Tega npr. do pred nekaj leti niso vedeli niti v Apriliji. Na enem od skupnih testiranj so padali očitki med drugim tudi na to, da bi morali na gumah označevati ventil, da se tako zmanjša potrebna teža uteži pri balansiranju. Povedal sem, da to ni najbolj učinkovito, ker pač nikjer ne piše, da so feltne najtežje na ventilu. Odgovorni je najprej z odprtimi usti poslušal kaj jim bluzi nek slovenček, ko pa so šli balansirat 10 njihovih feltn, niti ena ni bila najtežja na ventilu. Toliko o tem. Ampak z "woblanjem" kot temu pravite, to nima mobene veze. Nezbalansirana guma ali kolo trese pri določeni hitrosti, woblanje pa je, če prav razumem ta izraz smerno stabilnostno nihanje, ki se pojavlja pri večji hitrosti in s hitrostjo običajno narašča.. "Ta pametne" bom potolažil še z eno trditvijo, ki zagotovo preverjeno drži, izkušenost voznika, z woblanjem nima prav nobene veze. Izkušeni se hitreje peljejo skozi ovinke, naravnost se mora peljati pa motor sam in če je vse v redu, mora iti naravnost kot po tračnicah. Sicer pa je smerna šibkost pri večjih hitrostih znan problem, povezan z gumami, geometrijo okvira, togostjo okvira in z obtežitvijo in ni enostavno rešljiv. Tudi superiorno vzmetenje problema ne bo rešilo, vendar velikokrat pomaga nekoliko spremenjena geometrija okvira, kar pa se večinoma posredno zgodi pri menjavi vzmetenja, potem se pa dražjemu amortizerju pripisujejo zasluge za stvari, ki s tem nimajo veze. Geometrijo se da spremeniti tudi s serijskim vzmetenjem. Da eni bolj, drugi manj čutijo te probleme (na problematičnih motorjih ) vpliva že velikost in teža voznika (to vpliva na geometrijo) zato imajo manjši in lažji vozniki praviloma več težav, od težjih in večjih.

Zjutraj v petek še vse megleno zaspano ko že težim po ortopedski in se v bistvu veselim novega posega ......si moreš mislit ,vsi se križajo ob pomisli na takšne posege jaz pa vesel ko radio,mogoče enkrat spet smučam ,rolam delam počepe Pa se zmenim z Poggijem kar pred kliniko ..... Na Rašici pobereva še Nikasport in po predpisih do mejnega prehoda Petrina kjer pridemo že dodobra namočeni .... Stanje se ne iboljša do malo pred Crikvenico kjer ugledamo jasno nebo in jesensko sonce parkiramo kot ponavadi ,kjer pa srečamo še Luxata in Pika1.... Na sliki se točno vidi kje se ustavljajo pogledi Yamaharjev in bmflarjev Vmes ko jih čakam si vzamem čas tudi za kakšno fotko ... Pri Dinkotu pa se naberejo še ostali Nearrein,UnionJack,Skalar36,Otim,Samo gxsf750 in nesrečni Matjaž ki mu je na BKingu za nazaj spustila prva pnevmatika v istem tunelu kot sem jaz pustil pol multištrudla,še sreča da se občutljivi vozijo kljub še prijetnim temperaturam v kombijih do Vinodolca ,s tem so mu pomagali spravit motor domov .....na koncu vse dobro in brez posledic ,takšna je bila tudi ribica... Evo nas ,vsi čudni ,vsi enakopravni V sredo 14.10 imam že drugi rojstni dan in za ta dogodek sem se ustavil na Zajčjem ovinku in pomislil ...............zajčki so kurba Še so poznat sledi rolbarev od 990 ,prav tako se poznajo sledi na men .....v betici od malih nog na kolenu pa od ograje Ker Nikasport še ni videl Zavratnice se javim da ga vodim,eh zabluzu sem takoj prvi odcep kjub temu da sem bil že 5x tam ,jaz sem res advanturist ....še dobro da se držim nasveta našega glavnega navigatorja Damija34 ki nama ga je ob priložnosti povedam nama z Pikom1.......če se voziš po Jadranki in je morje na tvoji levi greš proti domu ,obratno proti MNE .........od takrat se z Pikom1 vedno vračava domov in ne k sosedom Vstopnino pobirajo še vedno 20živalic na osebo ,pa z motorji se tudi ne smeš peljati do tja Parkrat se obrneš pa se že mrači ...... Še postanek v Senju v kjer spet srečamo preostalo skupinico,ki kasneje zavije na Jelšane mi pa nazaj na Petrino. V Kočevje na Rudniško jezero pridemo že po temi,spijemo čajček se poslovimo in vsak v svojo smer ,Poggy je bil prvak nekaj čez 800km ,jaz sem jih ta dan s svojim superiornim kompasom pridelal 650 ,Nikasport pa kakšnih par deset manj ..............blo je.....BREZ VEZE......... jutri,jutri ne vem še al brez veze al kje po Slo

Na EXPO-tu se je dalo videt znanilce prihajajoče EICME. Ducati v slovenskem paviljonu. (če gre kdo v prihajajočih dneh na EXPO, lep prosim, da vzame eno krpico s sabo in reši Ducatija praha. Ves je umazan. ) in nov model Kawasakijevega težkokategornika.

mogoče pa ta ne bo woblala

Ne rabim niti menjat, mam tudi Kwako v garaži....ahahahahah zmagu sem vas vse

....i meni ........toliko je že tema, da sem že začel spraševat kdo hudiča je v MB dobil 1 mio € , če ga slučajno poznam, da mi malo osvetli aktualno temo o prazni denarnici

in to objesten

Brigam se zase in za svoj kafe !

. ... raj se mal za službo brigite ... brezdelneži ...

služba naj se zase briga

ne me jebat, js jih tut ceu žiulejne čakam

Namontiraš to pa še kakšen podoben kos in boš kmalu ugotovil, da si iz GS-a naredil RT-ja

Hahaaaa, ja včeraj sem štrajkala. Ampak sem bila v soboto, v burji, ves dan na cesti .

doktor, mi se pogovarjamo o oprijemu gume in ne o prekrških!

Par utrinkov od petka......

"Življenje lahko doživljaš na dva načina. Tako, da se ti nič ne zdi čudežno, ali pa, kot da je vse čudež." (Albert Einstein)

temu se reče nije bio sex

No to si pa lepo opisal .... Tudi jaz mu privoščim, da pred penzijo še rukne enega..... Lorenzo še ima vsaj 10 let, če bo držal formo podobno Rossiju. Dejansko je JL letos hitrejši, vendar ne takrat ko za hitrost delijo točke .... hebat ga, on temu pravi smola ... mogoče mu dam do neke mere tudi prav. Ker se mu je vreme sfižlo ravno tam, kjer bi naj bil dominanten. Čeprav ne vem zakaj ne bi mogel bit tudi v dežju dominanten... Svetvoni prvak bo pač tisi, ki bo najhitrejši na večini dirk - mater sem povedal nekaj novega Komaj čakam Avstralijo....

bistvo dobre gume na morem je ponavadi dober šofer (pakupelektronike)

čakam €

če ne polagaš, se lahko kr naravnost pelješ po zadnem

Zato se pa ne vozi z pozicijskimi sijalkami ampak z dnevno... vsekakor si pri obeh viden, nevem zakaj bi bila sijalka z barvo svetlobe 2700 K v primerjavi z snecerjevo + 5000 K bolj vidna. V praksi je celo tako, da imajo sijalke z višjo barvo svetlobe tudi posledično večjo svetilnost. V današnjem času ko je na cesti še vedno prevlada navadnih halogenskih žarnic, človek hitreje in prej opazi xenon ali LED sijalke? Zakaj? Zato ker je podzavestno navajen toplih barv, v trenutku, ko se pojavi nova "barva" le to hitreje opazimo. lp

js štartam ob 8.00 v službo, če koga zanima. Tut pr meni malca ni bogvekaj, pa še diet mode ni ravno

sori pljuuuc

PIRENEJI Po zaključku lanskega potepanja po Škotski, se je kmalu pojavilo vprašanje, kam naslednje leto. Tja, kjer ne bo preveč vroče. Hja, kakšne alpe? Kje pa še nisva bila? Razmislek – Pireneji. Preverim nadmorsko višino, tam bi moralo biti znosno. Odločiva se za teden dni v Andori in teden dni španskih Pirenejev. Obe lokaciji spanja sta bili nad 1300 metri višine. To bo šlo, hladila se bova preko noči in na vožnji po višje ležečih cestah. Na pot sva odrinila 8. julija in v Andoro prispela četrti dan. Tam sva preživela čudovitih 7 dni in se nato prestavila višje v Pireneje v vas Tramacastilla de Tena, kjer sva bila 6 dni in nato proti domu. Najino potepanje je trajalo 19 dni. Kot zmeraj pred vsakim potovanjem, pranje motorja in rutinski pregled, če vse štima. Luči, smerokazi, olje in druge stvari. Zadnja stop lučka ne dela, dela a samo ko pritisneš nožno zavoro, pregledam stikalo, fuč. Poskusim popraviti – ne gre. Klic, nikjer ga ni. Bratranec mi javi, imajo ga v Kranju. Zamenjal ga bom na poti proti Dolomitom. Plani se že podirajo. Bom pa malo bolj tiščal in imela bova kakšno pavzo manj. Namen sva imela iti po avstrijski avtocesti, da bi bilo več časa za Dolomite. Za orientacijo, sva s Koroške. Štart malo kasneje, menjava stikala in nato proti Kranjski Gori. Ker sva v Dolomitih že prevozila precej cest, se odločim, da bom poskusil še tiste manj pomembne. V Meranu sva morala biti do 20.00, kar nekaj rezerve sva imela, saj ni bilo prvič, da tam spiva. Malo pred Cortino kreneva na cesto SP 347. Kmalu je začelo rahlo deževati. Trenutek brez dežja, malica. V največjem navalu na hrano začne zopet deževati, kave ne bo. Zmečeva hrano vase in v torbo, vsaj lačna nisva. Nadaljujeva po SP347, cesta je ozka, mokra in nikamor ne prideš, kilometri se ne premikajo, za nameček – toča. Samo še kroglice falijo po tleh, da naju zbriše. Ocenim, ali je še varno voziti – vozim, a napet ko maček, nič ni zeblo, le med nogami čutim hlad, dežjaki ne tesnijo. Vlaga se širi proti kolenom in pasu. Gledam garmin, kje sva, kilometri se komaj premikajo. Ne bom več gledal nanj, ker imam občutek, da danes ne bova v Meranu. Malo pred odcepom za passo Rolle, se nebo odpre, bencina ni dovolj. Iščeva bencinsko in zbeživa pred norim nalivom, v trenutku je bilo na cesti preko 10 cm vode. Nadaljevanje je nemogoče – samomorilsko. V trenutku je bila bencinska polna vseh mogočih vozil. Vliva kot iz škafa, strele – skoraj čutiš njihovo toploto, noro. Kaj zdaj, Merano se vse bolj oddaljuje. Če se bo tako nadaljevalo, bova spala kar tu nekje v bližini. Garmin kaže preko passo Rolle okoli 95 km, tja ni za iti, naliv strele. Pokličeva v Merano, strela prekine signal. Vliva, da ne čuješ samega sebe. Naposled malo jenja in pokličeva. Javita se kje sta ob 20.00, pa se bomo naprej menili, naju pomiri receptorka. Odločiva se, da greva po daljši poti proti Trento, kjer je lepša cesta in več avtoceste. Po par deset kilometrih se cesta posuši in gasa. Dobra volja se vrne, kilometri letijo. Malo pred Trento sumljiv oblak, bolj se bližava, pa kaj si nor. Zgleda kos sivočrna stena. Naj zapeljem v to gmoto, časa ni, bova poskusila. Že pred vstopom v to sranje mi je zaželo premetavati motor, nato naliv in kmalu toča. Iščem kje bi se lahko skrila. Imela sva srečo gospodarsko poslopje, skrijeva se. Kmalu je bilo v uti polno turistov. Čez okoli 15 minut nadaljujeva pot in srečno prispeva v Merano, točno ob 20.00. Ko zjutraj odprem oči, SONCE. Pogled skozi okno, brez oblaka. Pa se je vreme odkupilo. Prejšnji dan je bil le še eden od nepozabnih spominov. Naskok na Stelvio ima še zmeraj svoj čar, čeprav sva bila tam že ??? mislim, da 6 krat. In zmeraj sva imela lepo vreme. Sprehod, malica, klobase z zeljem in gasa. Nato preko passo Mortirolo do zanimive ceste ob jezeru Lago d" Iseo. Od tam pa na avtocesto do Briancona. Milano, tam lahko pričakuješ štalo na cesti. Preden sva prišla skozi je trajalo, krepko preveč, težko se gužvaš z vsemi kufri. Še dogodek malo pred avtocesto. Cesta v naselju se rahlo vzpenja, na vrhu pa je semafor. Po ne vem kakšnem naključju si pred avtom pustim par metrov veliko luknjo. Naenkrat slišim sireno, kolona pred semaforjem pa dolga preko 100 metrov. Gasilci se pripeljejo po desnem pasu in rinejo na naš, luknja je samo pri nama. Spustim zavoro, motor smukne nazaj, še ni dovolj placa , pa še malo in zaropota. Štiristo kilogramov mase zaropota in nasede na bleščeče spoliran mercedes E klase. Mrak mi pade na oči, ko vidim značko. Speljem in med vožnjo do prvega parkinga se odvijajo v moji glavi različni scenariji, sami slabi. Tip ustavi poleg naju, pogleda sprednji del avta, s kretnjo razumem, da je vse vredu, pokimam v zahvalo in odpeljemo. Še nekaj časa sem razmišljal koliko kaj pride tisti lepi znak na havbi in kakšen ris na pločevini, lahko bi bila prava štala. Se nadaljuje.

Na prvih ameriških dolarjih ni pisalo "In god we trust" ampak BRIGAJ SE ZASE !!!! Brigam se zase, ampak dolarčkov pa ni ....

Kuhen mit kiršen in Nideresterajh Skoro sam se zaletio ... jako je malo nedostajalo. Da nije bilo unutarnjeg glasića koji je dreknuo "de pripazi malo ..." zagrizao bih u taj kuhen mit kiršen kao da četiri dana nisam ništa jeo ... a ne četiri sata. Da, kuhen je bio napravljen po receptu kao što je radila i moja pokojna baka ... u biskvit se stavljaju kiršen s košticama, i to onako bogato. Alzo, sjedim na terasi pod lipom, grickam kuhen, pljuckam koštice i zalogaje ispirem Gletscher Colom, nekakvim Organic Cola surogatom ... nije čak ni loša. Nebo je zastrto oblacima nezgodnih nijansi, hladno nije, tek povremeno vjetrić zanjiše grane pa okolo raspe cvjetiće lipe. Jedan mi je cvjetić zamalo bućnuo u colu organic. S terase vidim velike tende različitih boja - crvenu, narančastu, plavu, bijelu, još jednu bijelu ... ima i jedna kričavo žuta. Kako je i red, boje prate i logotipi - Ducati, KTM, BMW, Touratech ... svašta ima. Zvučna kulisa nije cvrkutanje ptičica - ako ih je i bilo kidnule su još rano ujutro - već brundanje četverotaktnih agregata uglavnom velikih kubikaža. Donja Austrija, Klammhöhe, nedođija na lokalnoj cesti L119 između Hainfelda i Laabena. Što radim tamo - osim što mastim prste biskvitom s trešnjama - te kako sam tamo dospio? Ha, ima nešto što se zove Reitwagen Ranch " ... ein internationales Treffen für Freunde, Interessenten und Besitzer von Reise-Enduros und für Fans von Adventure-Touren." Ove godine se održava tek drugi put i palo mi je na pamet kako bih mogao skoknuti i baciti oko ... a požder´o bih se da nisam. Kako do tamo? Autobanom, naravno ... 363 km od Zagreba ... Maribor, Graz, skidanje s austrijskog A2 kod Leobersdorfa, malčice po prekrasnoj 18-ici, prije Kaumberga desno na L5193 ili poslje Kaumberga desno na L119 ... točno na spoju te dvije ceste nalazi se Klammhöhe, mali brdski prijevoj s dovoljno mjesta sa strane da se organizira nekakav happening. Može se do tamo i kombinacijom puteva koji nisu autoban, no meni je bolje začas doplahutati do ciljne lokacije te preostalo vrijeme utrošiti na vozikanje doista lijepim pejzažima i još ljepšim cestama. Primjerice, odvoziti kratku ali slatku Laabental Panoramastrasse, ili možda po živopisnoj L133 otpraš lagano se odvesti do Kalte Kuchl, lokalnog moto okupljališta od kojeg počinje najbolji dio 21-nice (koji je tada baš bio zašperan jerbo se vozio austrijski auro rally). Našao sam si i nekakav sobičak u hotelu u Laabenu ... izvrsni vajcenbir Schladminger i pošteni vineršnicl veliki su plus ovom hotelu. Glavni hotelski meštar prati GP pa mi je sav sretan u subotu raportirao kako je Rossi pobijedio u Assenu ... da, super hotelčić. Na Reitwagen Ranchu svega nemilice ... motocikala, opreme za motocikle, opreme za motocikliste. Sve generacije bokser benđola i kateemovih adventurea, puno starih Tenerki i Africa, nekoliko starih Transalpa, kateemovih Enduro 690-ki nakitanih najviše RallyRaidovim Evo1/Evo2 kitovima, poneki Varadero, 2-3 stara Caponorda i još gomila svega i svačega. Na parkiranim motociklima posjetilaca, poslaganih svuda uokolo, moglo se uočiti i pobrojati čitave kataloge dodatne opreme. Na vlasnicima i vozačima tih motocikala isto tako ... KTM, Ducati, BMW, Yamaha, Honda i Suzuki dovezli su doslovno gomilu motocikala za probne vožnje ... trebalo se samo prijaviti i čekati svoj red. Organizirano, u grupicama od 6-7 motocikala, plus dvojica iz pratnje, 15-tak minuta vožnje živopisnom okolinom. KTM je na obližnjem brežuljku uredio i malu MX stazu gdje su zainteresirani mogli isprobati nove E-SX motocikle na struju koji su u zapadnoj Europi u prodaji od ove godine. Postoje još i verzije E-XC (Enduro) i E-SM (SuperMoto) ... mene ozbiljno zanima ovaj E-SM no nije ga bilo za probu. Imao sam priliku vidjeti kako se pune baterije i kako se jednostavno "ugrađuju" nazad u motorić ... lajkam. Sve u svemu, zanimacije za razgledavanje nekoliko sati, plus još razgovori ugodni s ovima iz Touratecha. Kad je kuhen mit kiršen prestao djelovati bilo je vrijeme za povratak u simpa hotelčić u Laabenu i za simpa večericu iz njihove kuhinje ... i vajcenbir iz njihovog točionika. Sutradan, nedjelja, treba ići doma a oblaci do poda. Ideja o otiskivanju još malo zapadnije u austrijska brda te povratak preko Semmeringa i RedBull Ringa isprana je kišurinom koja je taman stizala s te strane. Na istoku je ipak bilo manje mokro, vrlo brzo se i potpuno osušilo, no tamni oblaci i povremeni škropci kišice pratili su me skroz do Hrvatskog Narodnog Zagorja ... a tamo me sastavio jedan od onih epskih pljuskova za dobrodošlicu doma. Infuzija energije na Bralli i pravovremeno navlačenje kišnjaka dopustili su mi da ovu dobrodošlicu u potpunosti ignoriram ... još sam i doma stigao na ručak. ...