Dvorana slavnih

6. Dan, 24. sept. Vremenska napoved ni bila ravno obetajoča, ko si pogledal še skozi okno, te je pa sploh minilo vse. A pot je bilo treba nadaljevati. Prvi postanek Herceg-Novi zajtrk, dobra ideja, ker se je uscalo kot iz škafa. Počakava da mine in se odpraviva proti Mostarju. Foto: pogled v oblake ni bil obetajoč Črnogorski cariniki nama lepo pomahajo in zaželijo srečno pot…. no na bosanski strani je bila pa malo bolj pisana zgodba. Osebna, prometna in jasno krona vsega ZELENA KARTA! Jebena zelena karta!! Jasno zavarovanje, ki sva ga kupila prvi dan je veljalo le 3 dni. Super. Kaj sedaj? Carinik predlaga, da se obrneva in greva na drugi mejni prehod, kjer prodajajo tudi zavarovanja. Hitro nama je jasno postalo, da bo padla podkupnina. Ker nisva bila pripravljena v vremenu, ki se je napovedovalo delati veliko dodatnih kilometrov, sva jih vprašala, če obstaja še kakšna druga opcija. Malo so se spogledali, ta »glavni« je vprašal koliko sva plačala za zavarovanje od vstopu prvi dan in rekel, da se lahko kej zmenimo. Jasno Wix potegne denarnico ven, carinik pa v luft. Pa ne tako da se vidi, a ne vidiš da je kamera tam zgoraj!! Jasno oba pogledava gor kot prvošolčka. Opala! Pa rečeva cariniku če da prometno nazaj, Wix jo poda meni, saj sam ni imel gotovine. Kamera me ni mogla ujeti, nisem pa želela, da vidijo cariniki, da imam več denarja, kolikor sem ga bila pripravljena dati za podkupnino. Vmes, ko sem tlačila denar v prometno, sem v mislih šla skozi ves repertoar kletvic kar sem ga premogla. Tako! »Zavarovalnina« plačana. Že ta tretjič! Samo, da 2 krat od tega po uradni poti. Prvič v življenju, da sem podkupila uradno osebo . Cariniki nama zadovoljno pomahajo in svetujejo, da v primeru (bog ne daj) nesreče rečeva, da sva sicer kupila zavarovanje, a izgubila. Vso pot do Mostarja naju je pralo, Namen sva si imela ogledati še Stolac, neko trdnjavo in nagrobnike, ampak naju je minilo. Vse kar sva želela je bil topel tuš in suhe cunje. Foto: deževna dobrodošlica v Mostarju Motel sva imela v starem centru, 100-200 metrov od znamenitega mostu. Gospodična na recepciji je bila zelo simpatična, pomagala je nositi najine stvari, nama razložila kje kaj dobrega pojeva in kaj si lahko ogledava. Ko sva opravila protokol na recepciji, sva navalila na tuš in razprostrla vse stvari po sobi, da je bilo »okrašeno« kot za kakšno zabavo. Ogled starega dela, ki se je v topli suhi sobi zdel kot odlična ideja, je bil v praksi precej smrtonosna misija. Na tisti ozki uličici, ki vodi do mostu je bilo ogromno vode in nespretnih turistov z dežniki. Po nekaj korakih sem imela hlače premočene do kolen in šop las manj. Foto: dežniki, smrtonosno orožje v rokah turistov Tečna in premočena sva zavila v restavracijo Šadrvan. Restavracija kamor zahajajo turisti in domačini je bila dobra izbira. Za predjed sva naročila sirno ploščo in peksimente, superca. Nato sva jedla filane paprike in japrak, za sladico pa tufahiji. Foto: pivo Mostar, sirna plošča, peksimenti (ala naše miške, samo da niso sldaki), polnjene paprike in japrak Foto: družba pri kosilu Foto: Tufahiji!! Foto: večerna osvetlitev Ker nama še ni bilo do spanja, na ulicah pa je bilo zelo malo ljudi, sva se sprehodila še malo po starem delu, naredila nekaj fotk in neuspešno iskala slaščičarno. Bil je peti dan najinega popotovanja in kronično nama je primanjkovalo svežega sadja. Sadja nisva dobila, sva pa kupila malo pasjo konzervo. Pred najinim motelom je bila prijazna psička, ki se nama je zelo zasmilila. Zavila sem v prvo trgovino, kupila konzervo in ko sem jo hotela odpreti, sem nespretno odtrgala sntntn (tisti hakeljček). Seveda je Wix rešil situacijo in kužica je dobila večerjo. Foto: večerni sprehod

7. Dan, 25. sept. Napoved za ta dan je bil dež, a so se na najino srečo meteorologi zmotili. Zunaj je sijalo sonce, zato sva hitro pojedla zajtrk in se zapeljala do slapu Kravice. Jasno vmes sva ene 3x vprašala za smer in na koncu našla. Foto: Kravica slap Slap je ok, zdaj da bi delala ne vem koliko kilometrov samo zanj ravno ne, ampak če je nekje na poti, je pa zanimivo za pogledat. Voda mrzla, na drugi breg lahko le plavaš, kar so neki odštekani avstralci počeli, dva lokala, ki sta tam pa zaprta. Zato sva se hitro obrnila in odšla proti Blagaju. Do Blagaj tekije – muslimanski samostan, sva prišla po neki vaški poti, no da do tja vodi tudi bolj civilizirana pot, sva ugotovila, ko sva se vračala proti Mostarju. Predno sva obiskala ta kraj sem se malo pozanimala kaj to je in kje, a sem bila vseeno zelo prijetno presenečena. Všeč mi je bilo, tako mirno, veliko vode in zelenja. Pred vhodom v sam samostan sva se morala sezuti, bogi tisti, ki so hodili mimo najinih moto škornjev, jaz pa sem si morala prekriti lase. Foto: Blagaj tekija Dobro, da sem imela svojo motoristično rutko, ki sem jo samo potegnila čez glavo, gospod pri vhodu ni nič kompliciral. Po tleh so bile razprostrte preproge, pohištvo skromno in spet neke krste, a lepo pod ključem in malo odmaknjene. Vredna ogleda je bila kupola z zvezdnatim stropom, v zadnje delu zgradbe. Foto: restavracije ob vodi, koran, preproge po tleh Foto: zvezdnato nebo V okolici je veliko priložnosti za kosilo, še preveč in nakupa nabiralcev prahu. Ena izmed prednosti motorja je, da lahko skoraj kjerkoli parkiraš pred vhodom, slabost pa ta, da nisem imela šans dobiti novih skodelic za čaj, ker nisva imela prostora. Po uspelih ogledih sva se vrnila v Mostar. Za kosilo sva izbrala restavracijo Hindin han. Sej je bila ok, ampak jaz sem naredila napako in naročila zelenjavno juho, ne da bi se pozanimala kaj je notri. Ko je natakar prinesel naročeno, me je v trenutku minila lakota, ker so bile notri gobe. Grozno ogabna zadeva. Foto: Zelenjavna juha, Begova čorba, peksimenti in goveji narezek, telečji zrezek Dobro, zdaj če sem naročila, bom pa še pojedla, po ene treh žlicah nisem bila več tako prepričana v katero smer se bo vsebina želodca obrnila in se je Wix prijazno ponudil, da zamenjava krožnike. Njegova Begova čorba je bila odlična. OK juho sem preživela, sledila je predjed. Peksimenti z govejim narezkom in kajmakom. Zadeva je bila odlična, ni kej za rečt, a meni je bilo vedno bolj slabo. Na začetku sem še mislila, da bom to lahko pojedla sama, Wix si je naročil telečji zrezek, a nekje na pol poti, sem omagala. V tem trenutku sem si želela le eno, iti k frizerju! Foto: obisk za dobro počutje Obisk frizerja, ki sva ga iskala po polovici Mostarja, je bil nujen. Konice so bile predolge! Foto: Mostar ob lepem vremenu Ko je bilo to urejeno, sva zavila še v Konzum in si kupila vrečo grenivk, katere sva zmazala v hotelski sobi. Od dneva ni kaj dosti ostalo, privoščila sva si še kratek sprehod, po mostu ene 2x gor in dol, ko je spet začel padati dež, a je sledilo še eno malo presenečenje, dvojna mavrica. Foto: dvojna mavrica

Pozdravljena ekipa, Po dolgem casu nekaj slikc z moje strani ... Letos septembra, smo se dva tedna potepali po Himalayi (Indijska stran) z Royal Enfield masinami ... LP DaNe

Organizacija je bila narejena prek firme v Indiji - http://treksntrails.in/ Trajalo je 15 dni od praga do praga . Vse skupaj z avioni in pirom cca 3.5K eurov na osebo. Po izkusnjah, ki jih imamo sedaj in kontaktih bi se to se to nekje dalo izvest tudi z cca jura manj. Se pravi realno gledano bi slo z cca 150-200 E na dan ALL inclusive.

To sicer ni čisto za Versys, je pa blizu. Pokrivala Givi poltrdih torb so tipične italijanske izvedbe, so razpadla, zato sem dal delati druge iz perforiranega platna. polizdelek iz Italije novo platno individualizacija

Vsekakor lahko iz teorije trdim da halogenska žarnica oddaja več toplote, saj iz splošne razgledanosti vemo, da je izkoristek navadne halogenske žarnice zelo slab ( cirka le 5%), saj se večino energije pretvori v toploto. Pri LED tehnologiji je situacija drugačna, zelo dober izkoristek, se pravi, da se 80, 90 %? vložene energije pretvori dejansko v svetlobo preostanek pa v toploto. Ampak to je vse lepo in prav dokler se pogovarjamo na podlagi teorije. Ker pa se dnevno srečujem s takšnimi in drugačnimi LED sijalkami vem, da temu ni vedno tako. Vsaka LED sijalka je narejena za "neko" optimalno delovanje. Seveda pri optimalnem delovanju ne moremo vedno dobiti tako visoko učinkovitost kot bi si želeli. ( LED tehnologija se je na začetku uporabljala kot dekorativna razsvetljava), šele v zadnjem času se tehnologija širi in postaja LED razširjen tudi v splošni razsvetljavi. Za večjo učinkovitost je potrebno LED sijalko obremeniti to pa pomeni, da posledično povečamo tudi izgube, ki se pojavijo v obliki toplote. Toploto je potrebno kvalitetno odvajati, da zagotovimo maximalno življensko dobo LED sijalk. Kaj vse se prodaja raje ne bi razlagal, lahko pa povem, da se kvalitetna LED sijalka greje za 70 % manj kot navadna halogenska žarnica ( pri istem svetlobnem toku ). Sem pa srečal v Nemčiji na sejmu kitajca, ki mi je rekel, my friend look how briht our LED strips are...sej LED trak je res dajal vse od sebe, ampak ob dotiku sem pogruntal da bi lahko gor spekel jajčka al pa še kakšno klobaso...verjetno tist trak ni zdržal do konca sejma... Zato Snecerju dopovedujem, da bi osebno na njegovem mestu omenjeno sijalko najprej testiral na mizi. Škoda je zapravit ves čas za montažo. na koncu pa ugotoviš, da si naredil samo sranje. p.s. Za LED smernike in LED pozicijske sijalke ni problem, saj so nazivne moči nizke (se pa tudi najdejo izjeme iz lastnih izkušenj lahko povem, da se mi je zaradi nihanja napetosti na avtomobilu LED pozicijska sijalka razpadla...diode in upori so se zaradi kratkotrajne obremenitve odstopili iz tiskanega vezja)

"V življenju ne dobiš vedno tistega, kar si želiš, vendar vedno dobiš tisto, kar potrebuješ." (neznan avtor)

5. Dan, 23. sept. Za ta da sva si zamislila ogled samostana Ostrog. Na začetku , do Nikšiča in še malo naprej, je bila cesta čisto super, malo gor, levo, desno, brez problema. Bolj kot sva se bližala samostanu, vedno huje je postajalo. Ampak sva nekako uspela, s skupnimi močmi, prigurati do gor. To je zgledalo tako, da sem pogledala gor in povedal, če je naprej od ovinka prosta cesta., da je Wix lahko zapeljal po drugem pasu na ovinek (sva ugotovila, da potrebujeva drug motor). Foto: Ovinkasta cesta Foto: Ostro samostan Počasi se slečeva, zakleneva stvari na motor in se napotiva do vhodnih vrat samostana, kjer vidiva vrsto in se ji priključiva. Pa čakava 5 min, 10 min, ker se mi je zdelo malo dolgo skočim do gospoda, ki je prodajal zraven spominke in ga v slovensko-srbohrvaškem jeziku vprašam, če stojim pred pravim vhodom. Slovensko-srbohrvaško zame pomeni, da uporabim besede, ki sem jih pobrala tekom letovanj na hrvaškem, zamešane s slovenskimi (tam kjer se ne spomnim), jim dodam kar se meni zdi srbohrvaško končnico in zapakiram v stavek. Po možnosti navržem še kako gesto in širok nasmešek ter po odzivu vidim ali mi je uspelo. No, gospod mi odgovori v njegovem jeziku, verjetno še v kakšnem dialektu, da stojim pred pravimi vrati, le da verjetno poteka kakšna kratka molitev, vsaj to sem jaz razumela. Dobro, bova pa že počakala, če ravno molijo, ne bova se obrnila pred vhodom, če sva že prevozila pot do gor. Pa čakamo 15 minut, 20… opa, se vrsta le premika, ljudje hodijo ven, novi notri…. Končno vstopiva tudi midva v tak majhen predprostor, s klopco, jasno takoj parkiram svojo rit nanjo in še malo počakam, saj mi je mladenič pri drugem vhodu z gesto nakazal da je zasedeno. Res zelo ozek vhod v samostan, si mislim, kako so spravili pohištvo notri, no pa saj ga kaj dosti mogoče niti niso rabili, verjetno so bili zelo skromni. Nato mi pomaha z roko naj vstopim. Vstanem, se sklonim (pri svojim 163 centimetrih!) in vstopim v samostan, vsaj tako sem mislila. Ko se zbašem skozi tisto špranjo in stopim v prostor velik 4-5 kvadratnih metrov, bi me skoraj kap. Slabe pol ure sem čakala v vrsti za ogled kapelice/grobnice, kjer je duhovnik s križem sedel ob krsti podobni škatli, notri pa je ležalo nekaj kar se mi je zdelo, da bi znalo biti posušeno truplo prekrito s prtom-preprogo. Duhovnik mi pomiga, naj stopim bliže, verjetno je pričakoval, da bom poljubila to zadevo ali karkoli v bližini, kot sem videla storiti gospo pred menoj. Od šoka, da sem zunaj stala toliko časa, da se bom sedaj slinila po nekem truplu, kjer se je že toliko ljudi pred menoj in ležijo tam ostanki sline in vseh možnih bacilov, sem se skoraj spotaknila in padla na rit. Ker nisem želela nikogar užaliti in izpasti nevljudna, sem mirno, vsaj upam, da je tako izpadlo, z glavo pokimala duhovniku (ravno toliko da nisem še sklenila dlani pred seboj in mi ni ušel kak namaste), se obrnila na peti in porinila sebe in Wixa ven skozi špranjo. Foto: Zgradba pred samostanom Jasno sem takoj za tem našla pravi vhod v samostan, ker mi firbec ni dal. Bil je točno tam kjer sva prej stala in čakala v vrsti. Ups! Zgradba sama, razen to, da je v steni, zelo odmaknjena od civilizacije ne ponuja nič posebnega, je pa razgled v lepem vremenu zelo zanimiv. Foto: lep razgled Že ko sva se vozila gor po teh ozkih ovinki sem razmišljala da bo treba priti tudi dol. Samostan je zanimiv, nisem pa imela želje tam ostati. Postopek je bil enak kot za gor, na spodnjo cesto sem pogledala, če kdo vozi nasproti, zavpila frej, da je Wix malo bolj na široko zapeljal v ovinek. Na enem petem ovinku se je motor začel preveč nagibati in ker nisem imela želje po padcu, sem zdrsnila z njega, se s hrbtom naslonila nanj in ga toliko zadržala, da ga je Wix ujel ter umiril. Mogoče to ni bila najbolj bistra ideja, sploh če bi motor padel name, a v tistem trenutku niti nisem imela ne vem koliko časa na voljo, da bi se spomnila bolj varne rešitve. Foto: na poti nazaj proti Nikšiću Foto: ena izmed priložnosti za nakup nabiralcev prahu Gor vozijo trume ljudi. Veliko je možnosti za nakup nabiralcev prahu, nisva pa opazila kakšne dobre točke za kosilo, zato sva se odločila, da se zapeljeva nazaj do Nikšića, po hitrem postopku – mogoče malo prehitrem… Omejitev je bila 50 km/h, cesta ravna, midva lačna in jasno je Wix malo pospešil vse skupaj – krepko čez 100 km/h. In ker so cestne kontrole v Črni Gori pogoste, sva imela to srečo, da nama je hitro pomahal policist z loparčkom. Wix se je že psihično pripravil na to kar bo sledilo, ko je policist pogledal najino registrsko in rekel, ma vozita dalje. Ampak, gospod policist, ko ste naju že ustavili, bi pa jaz še nekaj vprašala. Kje lahko tukaj nekaj dobrega pojeva, slišala sem za restavracijo Buk, je dobra? On malo začuden nad vprašanjem, pa ja super je in razloži pot. Na poti do restavracije sva se še ene 2 krat ustavila in vprašala, ker nisva bila prepričana, ko pa sva le našla, je bila zaprta, škoda, ambient je izgledal zelo prijetno. A dobro, se zgodi, zapeljeva nazaj do centra Nikšića. Kaj sedaj? Skočim v prvo pekarno in vprašam mlado gospodično, kje je možno kaj dobrega pojesti, izstreli kot iz topa Merak. Ok super, pa se vmeša v pogovor njena starejša kolegica in reče Kastel. Za Kastel se spomnim ogromnih tabel ob cesti, dobila sem vtis, da je to bolj industrijska zadeva, zato mladenko vprašam, ko se je starejša gospa odstranila, katera je boljša. Pa tako po tihem reče Merak in mi razloži pot. Wau, hrana je bila res dobra, prostor bolj socialističen, ampak nama je bistvena hrana. Wix naroči vložene paprike polnjene s kislo smetano, telečjo ribico s krompirčkom, jaz pa pleskavico s kajmakom. Superca. Foto: restavracija Merak, polnjene vložene paprike, telečja ribica s krompirčkom in pleskavica V načrtu sva imela še ogled botaničnega vrta, a sva nanj zaradi lakote in kasneje utrujenosti kar malo pozabila. Odpeljala sva se proti apartmaju, ker pa je bilo še malo zgodaj za spanje, sva se na poti ustavila še enkrat v Kotorju. Tokrat ni bilo reke turistov, zato sva se usedla blizu vhoda v staro mesto in si privoščila sladoled. Gelato Il Salvatore, glede na to, da sva ga poznala že iz Budve in sva vedela kakšne bodo kepice, sva jih raje naročila kar več - osem. Foto: gozdne jagode in gozdni sadeži Za sladek zaključek dneva.

Ma sej počas se bom tud jaz navadil tega novega neumnega sistema,se opravičujem za dva posta..... ...pa sva se zapodila po makedamu ki ga je na koncu zneslo kar 50-60km in to z pnevmatikami za SS rakete....pa če že motor ni za tako cesto primeren pa naj ne bodo še gume.....se pa da in to kar dobro Vsepovsod res ne gre,gre pa kar velik Jesenske barve tu gori so res lepe .... Na poti dol nam prekriža pot mrzlokrvni prijatelj Ga poslikamo za anale in pustimo da uživa v zadnjih žarkih tega dneva..........no ja mal sem še rinil nos v njega a je bil obziren in me ni pičil v njega Spust proti Jablanacu nam postreže še s par lepimi razgledi V Sv.Juraju se sonce spravlja k spanju a za nas to ni čas za spanje temveč dolge luči in gasa naprej .... V Novi Vinodolski prideva ob 20h se okrepčava ,natankava in v šusu potegneva do doma.....Vinodolski by night.... Domov prispeva okrog 21.45 in ujameva še zadnjo rundo na terasi ,se zmeniva za ponovitev in poslovimo,za nami je 760km oz. za mano ,gume bodo še za kakšen obisk Jadranke ,upam da zdrži tud moped lp

Na kratko : Ekipa (David in Miha iz Ljubljane, Fadi in Farid iz Dubaja, Boris iz S. Mitrovice in moja malenkost iz Rima) se je zbrala v N. Delhiju - leteli do Chandigarha in od tam v bistvu cca 2200 z motorji km do Leh-a. Imeli smo organizirano spremstvo (4x4 ki je vozil naso opremo in mehanika), ter prenocisca. Nekje pac sobe, nekje organiziran kamping v obstojecih trek kampih ali pa samo sotor in middle of nowhere :-). Ogromno prahu ter makadama v raznih oblikah, motorji enkratni 10 dni odjahali z Classic 350cc in zadnji del z Bullet 500cc... Zadnje dni precej tezavno zaradi visine (beri dihali na skrge) ... vendar vse skupaj odlicno - best ever !!! Okvirna mapa poti : https://www.google.com/maps/d/edit?mid=zq8k6khU6R5M.k196UTsoZlyY&usp=sharing P.s - Pozornonost na sliko st 3033... :-)

Tisti kateri ste jemali dopust v petek za izlet po magistrali niste imeli srečne roke. Včeraj je bil pravi dan za dvokolesne užitke po in nad Jadransko magistralo. Zjutraj je močnejša burja vlekla med Senjem in Sv. Jurajem, v nadaljevanju pa je bila samo še bonaca. V Paklenici je bilo za kratke rokave, tako da si je še Kmet hitro pregrel otrpli telešček. Ker se je nabralo cel kup slik jih bom razdelil na dva dela. Najprej mapa zanimivejšega dela. Skok iz Paklenice proti Velikem Vagancu - 660m. Naprej zaradi snemanja Winetuja na Veliko Rujno - 880m, po makadamu nisem mogel. In pa jagodka na smetani dneva, Kmetov makadamski detour po vrhu Velebita Vse se začne v Senju Nekje pri odcepu za Jablanac je že pripekalo Ker je bilo časa na pretek, sem se prepustil užitkom - Ribarica Izviri sladke vode pri Sv. Mariji Magdaleni Gužva na Velikem Vagancu Razgled v smeri Selin pri Staremgradu V ničemer ni zaostajal razgled v smeri Paga in severnih Kornatov Takole zgleda klanček proti Vagancu Ker je sonce že pošteno nabijalo v čelo, slika ne more pričarati pravega pogleda na Kornate Pred postankom pri Dinku sem zavil še do Večke kule Drugi del in smetana dneva še sledi ...

Ha! moja prva tema, če smeti, naj se pa prestavi Naj vam predstavim potepanje po Bosni, Črni Gori in Dalmaciji 9 načrtovanih + 1 nenačrtovan dan potepanja po Bosni, Črni Gori in Dalmaciji. Z Wixom sva se odločila, no jaz sem se odločila, on je vozil , da se zapeljeva malo na jug. Načrtovanje in booking sva naredila kak teden prej, da ja ne bi kaj pozabila vzeti s seboj, pa vedno naredim še seznam oblek, toaletnih potrebščin, tehničnih igračk in dokumentov (zavarovanja, osebne, prometno dovoljenje, zelena karta, bančne kartice itd.) Večer pred odhodom Wix natanka motor, preveri olje in tlak v gumah. Spakirava kovčke, moj vzglavnik, ker brez njega ne grem nikamor, v stranske kovčke vrževa še duck tape, vezice in kladivo - če česa ne moreš rešiti s temi pripomočki, potem veš, da imaš resen problem. Še enkrat preverim svoje dokumente, vprašam njega, če ima prometno, zeleno karto in osebno, ker je odrasla oseba verjamem in ne grem preverit kot pri otroku. Spakirava do konca, otovoriva motor in padeva v posteljo, štart predviden za naslednje jutro 8:00. 1 Dan, 19. sept. Dejansko nama je uspelo skoraj točno štartati, 8:10, sem bila kar presenečena. V bistvu sem bila bolj presenečena nad tem, da sva sploh šla, ker nama je tašča celo ponujala denar, naj greva raje v toplice. Malo je bila preveč pod vplivom medijev in raznih dezinformacij glede migrantov in zaprtih mejnih prehodov. Boga uslužbenka na ministrstvu za zunanje zadeve, ki me je poslušala po telefonu dan prej in po moje že ta N-tič v tistem dnevu pojasnjevala nekomu, ki želi iti na dopust kakšno je stanje in kako je z mejami. Skratka štart 8:10, okoli 9:00 sva bila na mejnem prehodu obrežje in videla migrante, okoli 200 mladih fantov, nekaj postavljenih šotorov in kup smeti. Ko sva zapeljala malo naprej, pa sva videla skupinico ljudi prečkati reko, zakaj, ne vem. Glede na to, da ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih policistih, bi lahko šli tudi po cesti čez most. Preko Hrvaške sva hitro »padla« do HR-Bosanske meje. No in tukaj sem dobila pa res tisti občutek, da se je najino potovanja začelo…. Carinik lepo pozdravi, reče za osebno, prometno in zeleno karto. Osebna, ok, prometna ok, zelena karta?!?! Wix začne brskati po tank torbi in se tresti, verjetno bolj pred mano kot carinikom. Zelene karte nikjer, zapeljeva na stran, brskava po kovčku, ni, stranski kovčki ni. Fraza, če bi pogledi ubijali, bi bil že mrtev, je na tem mestu vsekakor premila. AAAA!!!. Ni bilo druge, je bilo treba kupiti zavarovanje. Po tem krajšem zapletu nadaljujeva proti Banja Luki, kjer je bil predviden prvi postanek za hrano. Mala stanica je bila super izbira, ambient luškan, hrana odlična. Sva imela pa problem najti zadevo (sej ne da sva se ene 2x mimo zapeljala), ulica je že navedena in jo lahko vtipkaš v Garmin, ampak pri številkah je pa dostikrat bb (brez broja) in po tem se voziš gor in dol po ulici, dokler ne obupaš in vprašaš mimoidoče za napotke. Otroški meni: Na fotki: medium biftek in zelenjava na žaru, jagnjetina pohana v dveh vrstah sira. Za sladico pa lava cake s sladoledom in čokoladna torta. Po kosilu se odpeljeva proti Sarajevu. Sva si imela namen ogledati tudi Travnik in Visoko, ampak ker bi prepozno prišla v Sarajevo, sva ju izpustila. Na cesti je vse živo in neživo Ko se voziva proti Sarajevu začnem skakati po zadnjem sedežu, trepljati Wixa po hrbtu in tuliti naj ustavi. Bogi revež, je bil v strahu, da sem kaj izgubila. Ko skočim z motorja, izvedem skoraj polovico striptiza po hitrem postopku. Med vožnjo mi je za hrbet priletela osa in me 3x pičila, kakšne krokodilje solze, ampak bolj od jeze, da se mi je to zgodilo kot pa od dejanske bolečine. Po tem sem skakala po tisti osi, ki je bila vedno bolj podobna zmazku, kot otrok. Wix hitro nalomi aspirin, ga polije z vodo in mi koščke z obližem prilepi na mesta kjer me je pičila. Preostanek poti do Sarajeva sem se itak smilila sama sebi. Prihod v Sarajevo Vilo Melody sva rezervirala preko Bookinga in je bila ene 300 metrov od Baščaršije. Foto: Kletna soba vile Melody Na Baščaršiji sem bila 4 leta nazaj in sem jo imela v lepem spominu. No stvari se spreminjajo, sedaj je bila gradbišče. Okoli pa se je sprehajalo veliko več nindž kot se nazadnje spomnim. Nindža je daleč od politično korektnega izraza za ženske, ki so cele pokrite in se jim vidijo le oči, a se ne spomnim imena njihove odprave. Zanimivo je bilo videti skupinice deklet, kjer so bile nekatere v mini krilih, petkah itd., druge pa zakrite. Foto: Mojster pri delu Foto: pred mošejo Malo sva se sprehodila naokoli, pofotkala in kupila nekaj kandiranega sadja. No ni bilo nekaj, bila je cela nabasana vreča, ki je zadostovala za vseh 10 dni. Foto: pred mošejo Za večerjo sva zavila v burekdžinico Bosna. Mislim, da je slabo hrano na tem koncu težko dobiti. V burekdžinici se nisva mogla odločiti kaj bi jedla in nama je natakarica naredila tak mix vseh pit in burekov prelit s kislo smetano, wau kaj je bilo dobro. Foto: Burek in pita mix Še en krog za zaključek, nato pa spanje.

S. Velebit mal solidnega makedama ....lp

Par včerajšnjih utrinkov .... V glavnem ,brez veze.....

Ne zgodi se mi dostikrat da zaspim dogovorjeno zato vstanem ,navlećem nase kombinezon ,zakurblam Verzota in gas po AC do Postojne ,natankam in čez Knežak na Jelšane in gas po AC do Sv.Roka .....iz Lj sem krenil 20min do 11h in prispel po 398km v Starigrad ob 13.45h kjer so me po prednaročilu Viskiju že čakali kalamari na žaru ob naju je bil še Menih ,ki se ni želel menit z nama ,pač človek je nesocializiran Pojeva in v Karlobagu ga počakam .... Po pogovoru in mojem predlogu jo mahneva za Krasno ,Štirovača,Kugina kuča ..... Lepo je gor....

No dejmo napopat še drugi del kateri bo malo bolj jesensko obarvan. Ni jedne nema bolje od naše policije ... Ko ti dobrote iz morja ... Iz Karlobaga navzgor proti Bačkim Oštarijam Že na Velebitu okoli Dabanskih kukova Kratek pit-stop na jasici izpod Šatorine Jesenski kič na Velikem Alanu Ni nov zajčkov ovinek, ampak kandidat za Pulitzerja v akciji. Detalj bo objavil avtor Še standard za konec med srebanjem kapučina pred Sv. Jurajem

Dobrih 600 kilometrskih svaljkancev se je danes nabralo. Malo ob slani vodi, malo blizu oblakov, malo po asfaltu, malo po blatu, malo po travi in sodru. od Bakarca . . . preko tunar (brez tun) . . . Senja . . . mimo travnate bob steze za avtobuse okoli obracalisca v Karlobagu . . . do zdrmanega kozjega plezalisca na S. Velebit . . . kjer se je ves znoj in preklinjanje hudourniskih kanalov poplacalo s prelepimi pejsazi . . . ... sledil je spust direktno nazaj v Senj . . . s na zasluzeno krmilo . . . Pred temo je dan postregel se techno sunset . . . ...kola . . . PS: kar ni uspel asfalt, je danes dokoncal sodr na Velebitu . . . oddam znucano prvo gumo dobrim, skbnim ljudem, kateri bi ji nudili vse tisto, kar ji jaz nisem . . . ...rad bi ji nasel cudovit dom

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

če me spomin ne vara, je Biaggi v 500 prestopil skupej s svojo 250 ekipo. Kanemoto Honda. Erv Kanemoto ni mel čisto fabriške NSR. K Yamahi je prestopil da je dobil full factory backup, in bel koncertni klavir. Ni šala. in kepo denarja. Hecno se mi zdi, da kasneje že v 990 dobi, je znal Biaggi zmagat tud z Yamaho, z RCV211 pa ne, čeprav so z njo zmagali skor vsi ki so jo vozili. Z M1 recimo pa do danes zmagali samo 4je. Biaggi, Rossi, Lorenzo in enkat Spies.

Ti sam delaj ,da bo za rundo

a veste kdo bo zmagu ... zmagovauc bo zmagu in grem staut, da mam prou tlele ni nč čejev ... zmagovauc bo zmagou sem pa res veseu, da imamo na motosvetu tok velik strokovnjakov, da res ne rabim brat nobenih strokovnih revij... vse tukaj zvem ... a bi mi kdo številke lota povedou .. plis

https://youtu.be/IWiM2EAux0o Kenzl...lej kdo ga je v auspuh gledal, ko je prvic zmagal v kraljevskem razredu GP. PS: pa ne prevec nostalgije zganjat

Žal je posel moral dobit prednost. Velebit bo počakal ;-)

Uporabljate raje to povezavo, ker razume tudi delne naslove, zaradi česar je iskanje olajšano. Pa še kaj drugega razume. http://www.pisrs.si/Pis.web/

http://lmgtfy.com/?q=uradni+list ba-tum-tsss!

in zakaj mu nisi dau link .. al pa kr pdf fajl ... matr si zajeban

Pa kaj se nekaj brezveze kregata? so na Korziki padle brisače in je bilo pri obeh enako? Lepo se zmenita v kakšnem nakupovalnem centru, lep poligon za koga sklatit na parkirišču Daj si še ti versysa kupi pa se bo zgladilo.

4. Dan, 22. spet. Po jutru se dan pozna. V bližnjem lokalu sva pojedla burek in se zapeljala do Kotorja, stari del mesta. Foto: vožnja do Kotorja Foto: gojišče školjk Prišla sva ravno v času, ko se je zasidrala velika križarka in se je z nje vsulo malo morje turistov, ki so si navalili na ogled. Zanimivo mi je bilo, kako je lahko v tako majhnem mestu toliko cerkva in cerkvenih objektov. Všeč so mi te čarobne male ulice in arhitektura in zelo žal mi je, ko vidim, da jim to nič ne pomeni. Imeli bi, zelo radi pokasirajo (cene so take kot pri nas), a nič ne bi naredili oz. vložili v to. Kar imajo ne pazijo, škoda. Ko sva tako hodila po malih uličicah sem iskala skodelico, obožujem skodelice, z motivom Kotorja, a mi ni bilo nič všeč. Recimo, da na kvaliteti še delajo. Ker je bilo povsod morje ljudi, sva se raje odpravila proti Baru. Cesta recimo, da je še kar v redu, se mi celo zdi, da imamo še slabšo na nekaterih delih v Sloveniji, le radarske kontrole so na vsakem vogalu. Toliko kot sem jih videla tam v 3 dneh, jih nisem tukaj že nekaj let skupaj. Foto: sv. Štefan Bar stari del, je bolj ali manj v ruševinah, a vreden ogleda. Vstopnina je 2 EUR na osebo. Všeč mi je bila turška kopel in soba, kjer so zbrani ostanki, rezbarije in razni drugi dekorativno elementi. Tudi pogled z razglednega stolpa ni bil slab, a je hoja v moto opremi naredila svoje, zato sva zavila v bližnji lokal na vodo in šveps. Foto: Bar Po prijetnem pogovoru z lastnico lokala, ki je nekaj časa delala v blizu Ljubljane, sva se odpeljala še na ogled stare oljke. Vstopnina za ogled je mislim, da 1,5 EUR/os. Zdej tako, jaz verjamem, da so lepo uredili okoli in da 1,5 EUR ni nek denar, a po drugi strani mi pa tudi ni bilo vredno za to plačati. Ali pa sem bila že malo slabe volje, ker sem bila lačna. Foto: 400 let stara oljka Kosilo v restavraciji Savoia ni bil nek presežek. Smešno se mi je zdelo to, da sva dobila račun za vsako stvar posebej, čeprav sva že na začetku takoj povedala, da sva prišla na kosilo. Na koncu sva imela 4 račune, za pijačo, predjed, glavno jed in sladici. Ok, tudi prav. Jedla sva juho, bruskete obložene s paradižnikom in olivami, za glavno jed pa biftek in popečeno zelenjavo. Sicer na fotki ne izgleda, a je bila kar ogromna porcija mesa. Za konec pa lešnikova in pistacija torta. Zdaj a sem jaz že tako razvajena, ali pa samo vem kaj je dobro, a to tortico bi lahko komot izpustila, ker je bila preveč maslena. Imam občutek, da to pri nas delajo samo še šipci, da nabašejo v sladice maslo pa neke grozne umetne kreme. Foto: bruskete, biftek in sladici Po kosilu je sledil obisk Budve, ker sem bila nad samim starim delom razočarana, sva pozabila na ogled mostu, ki naj bi bil nekje blizu. V ozkih uličicah je en kup trgovin z oblekami ali pa lokalov. Ponudba je bolj ali manj enaka. So pa domačini zelo prijetni, ko so videli, da sva Slovenca, so se vedno zapletli z nama v pogovor, kaj zanimivega povedali ali svetovali, tako da sva se počutila zelo prijetno. Foto: Budva in mala kepica sladoleda, res je bila mala! Privoščila sva si tudi sladoled, ki ga zelo priporočam in sicer pri Gelato Il Salvatore. Samo mogoče raje že takoj naročite 4 kepice, saj bo to za 1 našo :D. Ker nama je bilo vroče, sploh v motoristični opremi, sva se odpeljala na plažo in skočila v vodo. Foto: ohladitev v morju Na poti nazaj v Kotor je med naju prišel manjši šum v komunikaciji in sva v Tivatu skočila na trajekt. To je približno tako, kot da bi želela iti iz Domžal v Ljubljano, preko Celja! Foto: trajekt, Tivat No ampak sva si nato na hitro ogledala še Herceg-Novi. Risan in spanje.

zdej, mord sm jez mal počasn, ampak med -14 in -18 ni 9 pik. med -23 in -14 pač, Super novička: De Angelis je preživu tud fucbalski poraz proti Sloveniji in dobro okreva. Zadnji seštevek je bil pet razbitih vretenc k sreči brez poškodbe hrbtenjače, 2 zlomljeni rebri in ključnica. krvavitve v lobanji in poškodba pljuč se celijo brez zapletov. Tole je bil dobro uložen kvizko.

Moji vtisi so bili pa bolj hard in vlažni, 100% vlaga v zraku z občasno meglo. Bi pasalo v drugo temo, pa je nisem na hitro našel. Lokacija Most na Soči s klobaso po okolico (Čepovan, Planina Kuk na robu TNP, ...) Bi se zgodila Jadranka, pa je blo treba službeno v MNS. Seveda potem še malo po okolici. Južno nad MNS proti Široko Pogled proti MNS, ... V smeri Čepovan-a na višini ca 800mnm nekje vzhodno in nad Slap-om ob Idrijci

Danes v službi....ura - 13.00: Sodelavec: pi..da, danes bo očitno edini dan brez dežja v tem tednu. Jaz: greva? Sodelavec: ti bi šel? Jaz: a je treba sploh vprašat? Itak! In tako je bilo ob 13.15 nepričakovano konec "šihtanja" za danes in že sta se dva bokserja veselo tresla proti ....hmmmmmm....kam pa sloh greva? No, po kratkem posvetu sva se odločila preveriti vodostaj reke Kolpe, torej greva preko Kočevske reke, vzpon na Strmo reber in spust v Osilnico in naprej do Petrine. Mimogrede, jesen je v Kočevskih gozdovih že zelo opazna in tako sem fino zadriftal in skoraj telebnil na enem od ovinkov na mokrem jesenskem listju - tako da pozornost na jesenskih cestah ni odveč! V Petrini kratek posvet - ali preko meje ali ne? Ne, odločiva se, da greva rajši na čaj pri Madroniču! Tam je nastal tudi edini današnj foto vtis: Torej da poročam o vodostaju rekel Kolpe pri Mardoniču: Kolpa visoka in deroča! Včeraj pa je bila menda še 60cm višja, takoje pripovedovala gazdarica. Ko sva se ogrela, sva jo pihnila še naprej ob "Koupi" do Vinice, pa nazaj proti Črnomlju, kjer sta se najini poti razšli: jaz naredil še en điro preko Gorjancev v NM in nazaj, sodelavec pa po makadamski bljižnjici preko kočevskega roga proti Kočevju in Ribnici. Zbir kilometrov ni bil epsko velik, a glede na enotedensko moto-sušo, je tole pasalo bolj, ko budali šamar Ugotavljam, da glede na vse krajše in mrzle dneve, bo potrebno take "brziče" večkrat organizirati Lp.

Glede na napoved (naslednje dni sam dež) ni blo druge kot na motor. Na Jadranko? Eh danes ne, grem na Plominko. Kar naenkrat v RIMU, res je blizu. malo "pošlatat" vodo, še je topla ... nato pa po reški obvoznici proti kraju, po katerem je tisti odsek magistrale dobil ime, Plominu. Sonce in toplo!!! Vračanje po isti trasi mi ne diši najbolj, zato jo mahnem čez hrib. Učka na vrhu komaj 8 stopinj. Nazaj domov pa v tistole meglo v daljavi. Tule, nad Grobnikom je še nekako bilo, potem pa oblačno in ponovno hladno. Kljub mrazu, na prelazu med Kupjakom in Delnicami je bilo le 3 stopinje, prijetnih 581 kilometrov.

Pravcajt da dam poštarsko šipco gor

Lahko ostaneš samo "skoz" neumen, "skoz" mlad ne moreš

Vi ste še hujši kot je bil Trontelj!

prav 100% boš težko zrihtal, vendar če je dober amortizer (vsaj pri mojem) se ga da tak dobro našponat, da se moped enako giblje kot ko si sam. Če boš pa luči štelal, bo pa jebancija.

Med Kranjsko Goro in Jesenicami je cesta, na "začetku" katere je prometni znak prepovedi vožnje za kolesarje in "traktorje" in prepoved hoje pešcev. Kadar se od te ceste ne oddalji preveč, poteka čisto zraven tudi kolesarska steza. Gdaj sem bil s svojim skuterjev SYM Symly 50 z omejeno hitrostjo 25 km/h v prekršku? Ko sem se vozil po kolesarski stezi, ali ko sem se vozil pa avtomobilski cesti ???

To ne bo poceni . Nič bati, samo gas in ne dolge luči . (1) Na vozilih v cestnem prometu smejo biti nameščene samo predpisane homologirane svetlobne in svetlobno signalne naprave, ki jih ni dovoljeno zaslanjati, jim zmanjševati svetilnosti ali jim spreminjati barve oddane svetlobe. Žarometi za dolgi in kratki svetlobni pramen ter žarometi za meglo so lahko zaslonjeni, ko niso vključeni. (2) Če je svetlobna oprema zaradi prigrajenih naprav ali opreme zakrita, mora biti nameščena dodatna svetlobna oprema, ki nadomešča funkcijo zakrite svetlobne opreme. Kdor jezika špara, kruha strada. Ko si ustavljen in ti očita neki prekršek na podlagi meritve ali kako drugače, vprašaj kje, kako, s čim, kdaj, zakaj, čemu, ... Pri osebni zaznavi se boš pač moral zadovoljiti z besedo, pri opravljeni meritvi si pa oglej posnetek ali meritev (laser, provida) oziroma si oglej sliko meritve v belem VW Caddyju.

ŽUškojedi,če te je edn prehitu greš koj na uredi in popraviš tekST

V Ajdouscini je rekel, citiram: "gremo k Damiju na suho sadje" ne boš brisan, kr si itak ubrisan sam res kawa jih vse zmaga, k mamo čustwa

Za Wilbersa poglej moj prispevek tule. Na mojem krajšem testiranju par furic sem zelo zadovoljen, kakšno daljšo vožnjo bom moral pa še potestirati. Za vse nejeverne Tomažke pa lahko rečem le, da je razlika očitna, ni več guncanja in plavanja po ovinkih, ko sem polno naložen v dvoje. Solo pa itak ni bilo tako problematično.

. .... kaj si reku ??? ... zadnje čase mal bolj slabo slišm ...

Si slišal Pik!!!

soba za paniko je lahko vsaka kopalnica brez skret paperja

2. Dan, 20. sept. Zjutraj se odpraviva na zajtrk, ki je bil na strehi vile in opazujeva oblake, ti so se počasi začeli nabirati. Jasno je bilo, da naju čaka dež, vprašanje je bilo le kdaj bo začel padati. Po zajtrku se napakirava in reskirava vožnjo brez dežjakov proti Višegradu. Glej ga zlomka, padati začne v kraju z imenom Mokro – kakšna ironija. Foto: Mokro – tako ali drugače Ustaviva se na bencinski postaji, natankava, spijeva skodelico čaja in oblečeva dežjake, nato pa naprej proti Višegradu. Ne moti me toliko dež, premočene rokavice in čevlji, kot to, da ne morem med potjo fotkati. Všeč mi je to, da imajo krave, ovce, koze in konje na pašnikih, pokrajina je zelo zanimiva, me je pa zmrazilo ko sem videla zapuščene pse in trupelce mladička, ki je ležalo ob cesti. Mi je nekdo rekel, še človekovih pravic nimamo urejenih, kaj šele živalskih. V Višegrad sva prispela premočena in prezebla. Najti hotel ni bilo težko, saj je mesto majhno. Nastanjena sva bila v samem središču Andrićgrada, ki je bil v vremenu primernem vzdušju. Mesto je moderno in zgrajeno v srednjeveškem stilu, veliko pa za nogometno igrišče. Sledil je napad na kopalnico in vroči tuš ter krašenje sobe z mokro dekoracijo. Na sporedu je bil program mokrih majic, na oknu pa vse ostalo. Foto: na sporedu mokre majice Z okna sva imela lep pogled na del Višegrada in most na Drini, (tašča bi me že popravila na Drini ćuprija – sploh ne rabim Googla, ona vse ve), katerega obisk, sva načrtovala po kosilu. Najina prva pešpot je vodila v trgovino po dežnik in šele nato sva začela iskati restavracijo Kruna. Ko sva prišla do nje, nisva bila prepričana, če želiva vstopiti, vsaj na zunaj ni bilo ne vem koliko privlačno vse skupaj. Ampak ko sva vstopila je bil druga zgodba. Prostor je bil prijeten, čist in zelo zanimivo opremljen. Naročiva si čaj, pivo in rakijo, ki naj bi delovala kot preventiva. Foto: preventiva Ker nisva vedela kaj bi jedla, sva izbiro prepustila kar natakarju. Postregel nama je z odlično jagnjetino zavito in narezano kot rulada, pečenim krompirjev in kislo smetano. Foto: jagenjčkova rulada, pečen krompir in kisla smetana Račun sva dobila napisan v treh valutah, evrih, bosanskih markah in srbskih dinarjih. Verjetno se revež zaradi Wixovega obvladanja jezika ni mogel odločiti v katero ex-yu državo bi naju umestil. Po kosilu sva se sprehodila še do mostu na Drini, zaradi nekih gradbenih del, ki potekajo okoli mostu, je bil dostop malo otežen, a se je lahko kljub temu sprehodilo po njem. Foto: most na Drini Andrićgrad, kjer je bil najin hotel (sam center mesta), je na zanimivi lokaciji in ideja sama ni slaba, ampak ob takem vremenu je kot mesto duhov. Ker nisva vedela kaj bi, na motor se nama pa tudi ni dalo v tem dežju, sva zavila v slaščičarno. Wix si je naročil tulumbo, cvrto pecivo v sladki vodi, jaz pa tufahijo. Sledil je kratek popoldanski počitek raztegnjen vse do večera. Prebudila sva se pa samo zato, ker sva bila spet lačna. Foto: mesto duhov Kaj prav dosti izbire nisva imela, šla sva na čevape v Kasabo, sosednja stavba. O kakšnih presežkih ravno ne bi, je bilo pa solidno za večerjo. In da ne bi imela moralnega mačka, da samo spiva in jeva, sva se za boljši občutek odpravila še na en kratek sprehod. Foto: kip Iva Andrića In spet spanje. 3. Dan, 21. sept. Foto: zajtrk za Suzukija Naslednje jutro sva spakirala in kar se da hitro odpeljala iz Višegrada, ker je bilo mrzlo kot pes. Foto: ... lepo bi bilo če bi se tega malo bolj držali Na poti do Boke Kotorske sva se peljala skozi NP Sutjeska, kjer je bil kratek postanek za ogled spomenika 3301 padli žrtvi, naredila nekaj fotk in odbrzela naprej proti Trebinjam. Foto: velik spomenik pod katerim se počutiš kot mravljica Foto: na poti sva srečala dva Italijana, vsakič ko sta šla v ovinek, sta se lepo složno nagnila Foto: zapuščeni, a prijazni kužki V Trebinjah so naju pričakali sončni žarki in malo bolj prijazne temperature. Samo mestece je zelo luškano, ampak sva si ogled prihranila za po kosilu, ker sva bila tako lačna, da se je najina komunikacija že spustila na prikimavanje in odkimavanje. V načrtu sva imela obiskati restavracijo Studenac, ki je malo izven centra, ob reki, ambient je zelo prijeten. Imajo tak mali ribnik in klopi ob reki, fantastično v primeru lepega vremena. Naročila sva vješalico in teletino z zelenjavo na žaru, za sladico pa baklavo in hurumašici. Foto: L hurumašici in baklava v restavraciji Studenac, D Arslanagićev most, na hribu pa Hercegovačka gračanica S polnimi želodčki je ogled mesta takoj bolj prijeten. Z Arslanagićevega mostu je lep pogled na hribček, kjer je Hercegovačka gračanica in obratno s hribčka je lep pogled na mesto Trebinje. Presenetilo me je to, da so bile tukaj cene spominkov nenormalno visoke. Foto: Trebinje in Arslanagićev most Kaj dosti časa tukaj nisva izgubljala, ker sva si želela pogledati še stari center mesta, ki naju je zelo razočaral. Center je majhen, polno avtomobilov, čeprav naj bi bila peš cona in lokal pri lokalu, zato sva ga hitro zapustila in se odpravila proti Bilćkem jezeru. Foto: nekje je bila lepa, drugje malo manj lepa cesta V Boko Kotorsko sva prišla pozno popoldne, ko je sonce že zahajalo, našla sva najin apartma v Risanu, se malo sprehodila naokoli, nekaj pojedla in se odpravila spat. Foto: Boka Kotorska za lahko noč

Če moški molči - je mislec, če ženska molči - potem je mislec nastradal ...