Dvorana slavnih

8 Dan, 26. sept. Spakirala sva kovčke, oprtala kobilico in rekla Mostarju adijo. Cilj dneva je bil Zadar, na poti sva si nameravala pogledati še Počitelj in njegovo trdnjavo, a ko sem jo videla, me je minilo plezanje po njej oz. do nje v moto opremi, preoblečt se mi pa tudi ni dalo. Foto: Počitelj in zaradi lenobe neosvojena trdnjava Tako, da sva se peljala naprej do meje. Hvala bogu, da je Hrvaška v Evropski uniji in nama ni bilo potrebno kupiti zelene karte! Foto: pisano založene stojnice ob cesti Foto: fotografija za učke spočit Cariniki so nama samo pomahali in odpeljala sva se po dolini Neretve do Baćinskih jezer, nato po Jadranski magistrali mimo Splita, Šibenika in Omiša. Tam je bil motozbor in kar nekaj slovencev. Ustavila sva se za čaj, da sva se malo pogrela, nato pa šibala do Vodic, ko je bila lakota že prehuda in sva se morala ustaviti. Foto: skozi Omiš Za kosilo sva si izbrala restavracijo Burin, a sva prišla dve uri prekmalu in je bilo vse še zaprto. Zato nama ni preostalo drugega kot, da se malo prehodiva po mestu in se usedeva ob obali ter počakava. Po kakšni uri in pol sva se tega naveličala in zavila nazaj proti restavraciji. Ker je bilo kar hladno in je neprijetno pihalo, sva se zavila proti restavraciji in se usedla zunaj na vrt, čisto v kot, da ne bi koga motila. Restavracija je bila že odprta, no do uradnega odpiralnega časa pa je bilo še ene 20 minut. Ko prihrumi nek nadut možakar mimo naju in nama osorno navrže, »Pa ne može se to tako, nismo još otvoreni!« Rekla sva mu, da veva, da še malo manjka in da bi počakala če smeva, ker zunaj tako grdo piha in naju zebe. Pa se ni dal, ko sva videla da sva nezaželena, sva odšla. Počutila sem se kot pes, ki so ga vrgli na cesto. Pa dobro, vse je za nekaj dobro, tako sva v slepi uličici odkrila restavracijo Gulož. Mala restavracija, ki jo imata čez mož (strežba) in žena (kuhinja), je bila lično opremljena. Meni natisnjen na 1 A4 strani – ko že veš da bo hrana dobra in sveža - nisva se zmotila. Smela sva se usesti in naročiti hrano že eno uro pred obratovalnim časom. Foto: obisk restavracije Gulož zelo priporočava Za predjed bruskete, glavna jed pa tunin burger in mečarica. Odlično! Sladico sva si privoščila drugje in o palačinki, ki je bila po okusu kot star podplat od čevlja, res ne bi izgubljala besed. Želodčka polna, pot se lahko nadaljuje. V Zadar sva prispela proti popoldnevu. Parkirala sva na parkirišču pred vhodom v staro mestno jedro. Ko sva rezervirala apartma nisva bila pozorna na parkirišče. Opala! Ključe sva prevzela v restavraciji Tinel, kamor sva naslednje jutro prišla na zajtrk in nato odšla ene 300 metrov peš do apartmaja, ki je bil skoraj nasproti cerkve sv. Donata v samem središču dogajanja. Z nama je odšla tudi lastnica, ki se je prijazno ponudila, če kaj pomaga nesti, jasno, da sem izkoristila in revo dobro oprtala. V apartmaju je sledilo klasično brskanja po kovčkih in tuš. Foto: rooms Tinel Večer je bil prijetno topel, ravno prav za sprehod, ogled pozdrava soncu in morskih orgel. Njihov zvok je odvisen od valov, nekako monoton, a zelo prijeten. Ko sediš tam in zreš v morje, pozabiš na čas, všeč so mi bile. Foto: pozdrav soncu Foto: kratek večerni sprehod Pohajkovanje naokoli sva zaključila s čajem in spanjem.

ma qurc, nč odnehat! mal je bla panična od prej pol pa še ta vreme. Clo Jorge se zvrne u dežju Kup ji moped k ga boš za + - par 100e razlike prodal pa nej mal po primorskih parkplacih drgne, ti pa zravn stunt treniri !

Kakor kaze bo sla se ena zelo dobra tema u kurac (GRAND ENDURO SLOVENIJA) , bi vse nastopajce prosil, da se preselimo v temo NAJAVA ENDURO VOZENJ, ce je seveda namera o enduriranju resna. Za vse ostalo nabijanje, kam Versys lahko spleza in kam ne pa v Kawasaki Versys brezvezno nabijanje. Z vsem dolznim spostovanjem do ekipe GRAND ENDURO SLOVENIJA

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

Vidim da je nekaj interesa. Pol najboljš da naredimo to ornk. Torej se zmenimo spomladi za en termin, ko bo topleje in bolj suho. Ker je tu veliko različnih voznikov in predvsem motorjev, bi blo najboljš da se naredi traso, z nekaj obvozi bolj na hard, kdor hoče gre po lepši poti. Naredil bi traso gpx jo poslal udeležencem, ki imajo GPS ki sprejme gpx fajle. Rabimo pravzaprav vsaj 3 gps-e, torej za 3 skupine. Ena grupa je hitra in z lažjimi motorji, ena neki vmes in ena za nejtežje motorje. Koliko vas je takih, ki uporabljate gpx tracke na gps in bi se udeležili? Imeli bi skupno štartno točko, vmesne postanke ipd ter končali skupaj zvečer, toraj še vedno vse na principu druženja, pa vsak bi vozil tako in tisto kar mu sede. Kaj menite? Koliko je kaj resnih interesentov tule? Javite se, da vidim ali se začnem kaj truditi v tej smeri.

ni vsak za vse... jaz bi si tut želel na odru pesmice pet pa mau plesat .. ampak .. ne verjamem, da si želite to poslušat in gledat.... samo toliko v razmislek, + motor je izredno nevarna zadeva, v kateri pač jaz uživam

SS motorji imajo že vrsto let >150 konj. Tega na cesti skoraj ne moreš tiščat tako da bi ga zadavil. In posledično je material na cesti dokaj neobremenjen. Kmet2 pa ti lahko pove, kako se je 75 konjski Verso počutil na AC..... To je zgol moj pogled na zadevo. da ne bomo čist mim teme, Ni baš nešto, prav nova pa tud ni več

Ja dejmi se zmenit nekaj enodnevnega, kaka sobota. Traso sestavit tako da bo bolj univerzalna. To lahko pripravim jaz. Glavni problem bo termin, letos si kar ne predstavljam da bi zlaufal. Mogoče spomladi?

7. Dan, 25. sept. Napoved za ta dan je bil dež, a so se na najino srečo meteorologi zmotili. Zunaj je sijalo sonce, zato sva hitro pojedla zajtrk in se zapeljala do slapu Kravice. Jasno vmes sva ene 3x vprašala za smer in na koncu našla. Foto: Kravica slap Slap je ok, zdaj da bi delala ne vem koliko kilometrov samo zanj ravno ne, ampak če je nekje na poti, je pa zanimivo za pogledat. Voda mrzla, na drugi breg lahko le plavaš, kar so neki odštekani avstralci počeli, dva lokala, ki sta tam pa zaprta. Zato sva se hitro obrnila in odšla proti Blagaju. Do Blagaj tekije – muslimanski samostan, sva prišla po neki vaški poti, no da do tja vodi tudi bolj civilizirana pot, sva ugotovila, ko sva se vračala proti Mostarju. Predno sva obiskala ta kraj sem se malo pozanimala kaj to je in kje, a sem bila vseeno zelo prijetno presenečena. Všeč mi je bilo, tako mirno, veliko vode in zelenja. Pred vhodom v sam samostan sva se morala sezuti, bogi tisti, ki so hodili mimo najinih moto škornjev, jaz pa sem si morala prekriti lase. Foto: Blagaj tekija Dobro, da sem imela svojo motoristično rutko, ki sem jo samo potegnila čez glavo, gospod pri vhodu ni nič kompliciral. Po tleh so bile razprostrte preproge, pohištvo skromno in spet neke krste, a lepo pod ključem in malo odmaknjene. Vredna ogleda je bila kupola z zvezdnatim stropom, v zadnje delu zgradbe. Foto: restavracije ob vodi, koran, preproge po tleh Foto: zvezdnato nebo V okolici je veliko priložnosti za kosilo, še preveč in nakupa nabiralcev prahu. Ena izmed prednosti motorja je, da lahko skoraj kjerkoli parkiraš pred vhodom, slabost pa ta, da nisem imela šans dobiti novih skodelic za čaj, ker nisva imela prostora. Po uspelih ogledih sva se vrnila v Mostar. Za kosilo sva izbrala restavracijo Hindin han. Sej je bila ok, ampak jaz sem naredila napako in naročila zelenjavno juho, ne da bi se pozanimala kaj je notri. Ko je natakar prinesel naročeno, me je v trenutku minila lakota, ker so bile notri gobe. Grozno ogabna zadeva. Foto: Zelenjavna juha, Begova čorba, peksimenti in goveji narezek, telečji zrezek Dobro, zdaj če sem naročila, bom pa še pojedla, po ene treh žlicah nisem bila več tako prepričana v katero smer se bo vsebina želodca obrnila in se je Wix prijazno ponudil, da zamenjava krožnike. Njegova Begova čorba je bila odlična. OK juho sem preživela, sledila je predjed. Peksimenti z govejim narezkom in kajmakom. Zadeva je bila odlična, ni kej za rečt, a meni je bilo vedno bolj slabo. Na začetku sem še mislila, da bom to lahko pojedla sama, Wix si je naročil telečji zrezek, a nekje na pol poti, sem omagala. V tem trenutku sem si želela le eno, iti k frizerju! Foto: obisk za dobro počutje Obisk frizerja, ki sva ga iskala po polovici Mostarja, je bil nujen. Konice so bile predolge! Foto: Mostar ob lepem vremenu Ko je bilo to urejeno, sva zavila še v Konzum in si kupila vrečo grenivk, katere sva zmazala v hotelski sobi. Od dneva ni kaj dosti ostalo, privoščila sva si še kratek sprehod, po mostu ene 2x gor in dol, ko je spet začel padati dež, a je sledilo še eno malo presenečenje, dvojna mavrica. Foto: dvojna mavrica

6. Dan, 24. sept. Vremenska napoved ni bila ravno obetajoča, ko si pogledal še skozi okno, te je pa sploh minilo vse. A pot je bilo treba nadaljevati. Prvi postanek Herceg-Novi zajtrk, dobra ideja, ker se je uscalo kot iz škafa. Počakava da mine in se odpraviva proti Mostarju. Foto: pogled v oblake ni bil obetajoč Črnogorski cariniki nama lepo pomahajo in zaželijo srečno pot…. no na bosanski strani je bila pa malo bolj pisana zgodba. Osebna, prometna in jasno krona vsega ZELENA KARTA! Jebena zelena karta!! Jasno zavarovanje, ki sva ga kupila prvi dan je veljalo le 3 dni. Super. Kaj sedaj? Carinik predlaga, da se obrneva in greva na drugi mejni prehod, kjer prodajajo tudi zavarovanja. Hitro nama je jasno postalo, da bo padla podkupnina. Ker nisva bila pripravljena v vremenu, ki se je napovedovalo delati veliko dodatnih kilometrov, sva jih vprašala, če obstaja še kakšna druga opcija. Malo so se spogledali, ta »glavni« je vprašal koliko sva plačala za zavarovanje od vstopu prvi dan in rekel, da se lahko kej zmenimo. Jasno Wix potegne denarnico ven, carinik pa v luft. Pa ne tako da se vidi, a ne vidiš da je kamera tam zgoraj!! Jasno oba pogledava gor kot prvošolčka. Opala! Pa rečeva cariniku če da prometno nazaj, Wix jo poda meni, saj sam ni imel gotovine. Kamera me ni mogla ujeti, nisem pa želela, da vidijo cariniki, da imam več denarja, kolikor sem ga bila pripravljena dati za podkupnino. Vmes, ko sem tlačila denar v prometno, sem v mislih šla skozi ves repertoar kletvic kar sem ga premogla. Tako! »Zavarovalnina« plačana. Že ta tretjič! Samo, da 2 krat od tega po uradni poti. Prvič v življenju, da sem podkupila uradno osebo . Cariniki nama zadovoljno pomahajo in svetujejo, da v primeru (bog ne daj) nesreče rečeva, da sva sicer kupila zavarovanje, a izgubila. Vso pot do Mostarja naju je pralo, Namen sva si imela ogledati še Stolac, neko trdnjavo in nagrobnike, ampak naju je minilo. Vse kar sva želela je bil topel tuš in suhe cunje. Foto: deževna dobrodošlica v Mostarju Motel sva imela v starem centru, 100-200 metrov od znamenitega mostu. Gospodična na recepciji je bila zelo simpatična, pomagala je nositi najine stvari, nama razložila kje kaj dobrega pojeva in kaj si lahko ogledava. Ko sva opravila protokol na recepciji, sva navalila na tuš in razprostrla vse stvari po sobi, da je bilo »okrašeno« kot za kakšno zabavo. Ogled starega dela, ki se je v topli suhi sobi zdel kot odlična ideja, je bil v praksi precej smrtonosna misija. Na tisti ozki uličici, ki vodi do mostu je bilo ogromno vode in nespretnih turistov z dežniki. Po nekaj korakih sem imela hlače premočene do kolen in šop las manj. Foto: dežniki, smrtonosno orožje v rokah turistov Tečna in premočena sva zavila v restavracijo Šadrvan. Restavracija kamor zahajajo turisti in domačini je bila dobra izbira. Za predjed sva naročila sirno ploščo in peksimente, superca. Nato sva jedla filane paprike in japrak, za sladico pa tufahiji. Foto: pivo Mostar, sirna plošča, peksimenti (ala naše miške, samo da niso sldaki), polnjene paprike in japrak Foto: družba pri kosilu Foto: Tufahiji!! Foto: večerna osvetlitev Ker nama še ni bilo do spanja, na ulicah pa je bilo zelo malo ljudi, sva se sprehodila še malo po starem delu, naredila nekaj fotk in neuspešno iskala slaščičarno. Bil je peti dan najinega popotovanja in kronično nama je primanjkovalo svežega sadja. Sadja nisva dobila, sva pa kupila malo pasjo konzervo. Pred najinim motelom je bila prijazna psička, ki se nama je zelo zasmilila. Zavila sem v prvo trgovino, kupila konzervo in ko sem jo hotela odpreti, sem nespretno odtrgala sntntn (tisti hakeljček). Seveda je Wix rešil situacijo in kužica je dobila večerjo. Foto: večerni sprehod

S. Velebit mal solidnega makedama ....lp

Proizvajalec je predpisal in homologiral 12V in 2x 55W, ( ali primerljivo), si dodal ti. Mislim, da boš v prekršku. Lp

tole je dobiček pridelan z makedamom:

dami bo tut ziher šou zravn. on ma rad makadam...:-)

Čeprav so to vedeli, so propadl pa niso znal vozit motorjeu

Pridi na kakšen naš poligon in boš takoj spremenila mnenje. Je pa res, da takšen motor ni za začetnika. Kajti, začetnik in chopper sta oba enako nerodna.

Navdusenje nad vcerajsnjo vecerjo.... trajalo je slabe pol ure

To citiranje je eno navadno sranje. Samo meša vse skupaj in sploh ni pregledno. Swašta. Želel sem citirati Slow-a in sicer glede poligona. Če imata čas in voljo, potem si bom tudi jaz vzel čas. Zgubiti nimata kaj, saj sem zastonj.

Kočevske makadame sem dosti prevozil. Lepo za it parkrat, ni pa mi všeč ker je vse v gozdu in se nikamor ne vidi tut če si na hribu. Makadami so lepi in neskončni, vendar vse zgleda isto in dobiš občutek k da se v krogu voziš. Naokoli izven poti pa je precej skalnato in neprsvozno, tko da za hard vožnjo z mojim ne gre. Bi pa šlo z krosko ali trialom, kar pa je že druga liga.

v petek,pa v ponedeljek pa še enkrat zadnjič......ja ene trikrat sem bil

Snecer, si mi všeč, malo naporen, ampak ..... Če boš vtaknil v žaromet karkoli, kar nima nitke, boš po črki zakona v prekršku, zato ne išči odpustka na forumu in boš nosil odgovornost sam. Še nekaj mojih izkušenj, že dobrih 6 let vozim z Xenon žarnico ( še vedno sveti prva ) v navadnem žarometu, kupljena od kosookega rižojedca iz daljne dežele, cena žarnice 9 € ( specifikacija R, za parabole brez leče ) pripadajoči balast 13 €, svetlobni snop je neverjetno lepo omejen po višini in zaradi raznoraznih zgodbic ( bleščanje, zaslepljevanje, .... ) naravnan/ nastavljen nekoliko nižje, do sedaj še nisem doživel, da bi se kdo od nasproti vozečih pritoževal. Svetilnost in osvetljevanje je bistveno bolje kot z halogensko H1 žarnico, če me preseneti noč ( ne uživam v nočnih vožnjah ) brez problema vozim s temnim vizirjem. Svetloba je bistveno bolj bela ( 6000 K ) tko, da je že od daleč zelo razpoznavna. Seveda vem, da sem v prekršku, homologacije ni, jo tudi ni mogoče dobit ( žarnica,balast ), posamične tudi, če bi hotel ( plačal ves postopek individualne homologacije )ne bo mogoče narediti ( potreboval bi nekoga ki bi izdal potrdilo, da je v takem žarometu sploh lahko vgrajena taka žarnica), prigraditi sistem za nastavljanje višine in pranja žarometa ( po črki zakona ). Skratka, ko me bo na cesti ali na tehničnem organ povprašal po zdravju, bom nasrkal, kako od tu dalje ne vem, vem pa, da dosedaj v cca 120 000 tako prevoženih in na ta način osvetljenih km, nisem imel nikakršnih problemov.

IMO je največji problem iskanje izgovorov in opravičil. vidim po sebi. Ker je za druge strašno lahko bit pameten, ti bom še mal pomodroval. Če so težave s tremi instruktorji, menjajte šolo. če je težava v njeni vožnji, pa trenirajte do onemoglosti. Kupita eno malo in poceni zadevo, tud če ni A kategorija, pa na poligon oziroma na dober makadam, tam te ne semjo štrafat. Še trenirat. V 50 urah bi motor morala že dost obvladat da se ne zvrne ob vsaki priliki, da si ni nevarna. Ujet ritem. Verjamem da so izpitne vožnje dokaj stresne. Ko gledam poligon, dvomim da ga z mojim motorjem spelem brez pobiranja..... http://www.avto.net/_MOTO/ad.asp?ID=10183052&show=2 motorče za jurja. tolk stane solidna oprema....in drgnit.

Saj, ce pride do realizacije tega ji poligon oz. osmico sam uredim, zmerim in zrisem. Magari nabavim se stozce za oba slaloma, izogib itn. Ampak, ce je na javni povrsini in pride policija,... bi imel v dani situaciji samo jaz izpit za A kategorijo, tako da ne vem kako bi bilo s tem. Tezava postaja tudi v tem, da ji celotna zadeva postaja precej mucna, brez izhodna in se bojim, da se ji motorizem priskuti. Mislim, da je na tocki, ko ima ze vsega poln k****. Zadnjih 20 let (ja, nisva glih rosno mlada) si je zelela motoriranja. Mislim, da celo precej bolj kot sem si sam. Zdaj pa se ji je delno ze "zagabilo" in izgublja voljo. Menjava treh instruktorjev (ne po njeni zelji) znotraj iste avtosole, ki so si jo bolj ali manj podajali. Ah, kar precej bi lahko napisal o tem, kaj si mislim o njihovem delu, ampak ni ravno prava tema; mogoce kdaj drugic. Se pa strinjam z "UnionJack", da naj ne odneha. Pa drugo leto naprej... nekako bo ze. Mogoce druga avtosola, drug motor, drug instruktor, itn.

well, i'm afraid, i'm very afraid

No saj to je to ,napaka v našem pravnem sistemu.....jaz moram dokazovat kdo je prevrtel namesto da bi avtomatično bil kriv prodajalec ker je prodajal nepreverjeno vozilo ,on je tisti ki bi moral odgovarjati in preveriti da ima motor verodostojne podatke kot letnik ,km itd.... To je isto kot pri nas ko naši vrli parlamentarci ne vejo od kje jim 200kevrov pa 500k evrov in podobne neumnosti.......in država jim mora dokazovat oz. sodni sistem da je denar protipravno pridobljen namesto da bi moral dokazovat obdolženi in v primeru da ne zna opravičit pridobljena sredstva tudi le ta vzeti . Toda nzakone so so kravatarji napisali za sebe in ko zagusti naenkrat postanejo miljonarji vsi bližnji sorodniki samo obdolženi je v osebnem bankrotu ......zanimivo a ne...... 65 konjski Cartman .....in Verzo se ni nič pritoževal ,predu na 9k obratov sam poraba je bila pa večja kot na 150 konjskem KTM

Ja dej zloži še nekaj za nas amaterje z kravami aka XTZ1200,KTM1200.......Jaz pa Poggy,pa Pik1 pa še se bi nas nabral ,šotorček s sabo pa gasa...... Koliko si kaj prevozil kočevske makedame ,je kar nekaj lepih odcepov proti Gotenici,Glažuta,Mestni vrh,Fridrihštajn itd.....

Sem napisal vedeli, ne upoštevali. Mah Rimljani, Italjani ista figa. Motorji, imperiji, vse kar naredijo razpada.

Včeraj došla "šljiva" iz Srbije. Dobro pečena....kr zadane...ni blema, lahko prideš mimo četudi ne voziš Versysa

itak, da je kr strošek če greš z avtom, zato smo se zorganiziral in gremo z busom. Če smo skupina je tud vstopnica cenejša (14 namesto 21 eur). Skratka šlo bi s z busom iz Ljubljane ob 4h zjutraj. Strošek je 57 eur po osebi. Zadevo bomo formalno izpeljal skozi agencijo PLANART TURIZEM, ki jih najdeš na netu.

Sem za, takoj po službi lahko... po 15h? pridem v podbočje... brez asvalta.. tam gume uničim...

Sem za ko Babicin Clio omaga http://ludodobola.com/video/genijalno-rjesenje-najjednostavniji-nacin-za-izvuci-auto-iz-blata-9540.html

Prah varianta

zgled, da jo je nekdo brcnu z drugega motorja

to maš pa prav, ko so vprašal Mujota, kaj bi bil raje, lep ali glup, je odgovoril, da "lepota je prolazna" jadranka mogoče pade v soboto, jeba je edino, ker ma ženska nočno, brez nje pa nea smem

jes bi pa tlele damija uprasu ce ma tud kej prevretega sadja ne sam suzga pa kdaj pridemo? drgac pa ne vem kojik tok enga drsanja okol tega versusa. a je to dobr konj pa prah varjanta?

Ne sekiraj se glede kilometrov! En svoj prejšnji moped sem prodal -sem bil prvi lastnik pred leti kot staro za novo z cca 70kkm na števcu v treh sezonah. in po dveh letih (leta 2012) jh je imel čudežno dobrih 10kkm na AvtoNetu. Pa celo prvi lastnik ga je prodajal z potrjeno servisno. Pa še zelo prepričljiv je bil, ko sem ga poklical na gsm. lp, andrej

če me spomin ne vara, je Biaggi v 500 prestopil skupej s svojo 250 ekipo. Kanemoto Honda. Erv Kanemoto ni mel čisto fabriške NSR. K Yamahi je prestopil da je dobil full factory backup, in bel koncertni klavir. Ni šala. in kepo denarja. Hecno se mi zdi, da kasneje že v 990 dobi, je znal Biaggi zmagat tud z Yamaho, z RCV211 pa ne, čeprav so z njo zmagali skor vsi ki so jo vozili. Z M1 recimo pa do danes zmagali samo 4je. Biaggi, Rossi, Lorenzo in enkat Spies.

5. Dan, 23. sept. Za ta da sva si zamislila ogled samostana Ostrog. Na začetku , do Nikšiča in še malo naprej, je bila cesta čisto super, malo gor, levo, desno, brez problema. Bolj kot sva se bližala samostanu, vedno huje je postajalo. Ampak sva nekako uspela, s skupnimi močmi, prigurati do gor. To je zgledalo tako, da sem pogledala gor in povedal, če je naprej od ovinka prosta cesta., da je Wix lahko zapeljal po drugem pasu na ovinek (sva ugotovila, da potrebujeva drug motor). Foto: Ovinkasta cesta Foto: Ostro samostan Počasi se slečeva, zakleneva stvari na motor in se napotiva do vhodnih vrat samostana, kjer vidiva vrsto in se ji priključiva. Pa čakava 5 min, 10 min, ker se mi je zdelo malo dolgo skočim do gospoda, ki je prodajal zraven spominke in ga v slovensko-srbohrvaškem jeziku vprašam, če stojim pred pravim vhodom. Slovensko-srbohrvaško zame pomeni, da uporabim besede, ki sem jih pobrala tekom letovanj na hrvaškem, zamešane s slovenskimi (tam kjer se ne spomnim), jim dodam kar se meni zdi srbohrvaško končnico in zapakiram v stavek. Po možnosti navržem še kako gesto in širok nasmešek ter po odzivu vidim ali mi je uspelo. No, gospod mi odgovori v njegovem jeziku, verjetno še v kakšnem dialektu, da stojim pred pravimi vrati, le da verjetno poteka kakšna kratka molitev, vsaj to sem jaz razumela. Dobro, bova pa že počakala, če ravno molijo, ne bova se obrnila pred vhodom, če sva že prevozila pot do gor. Pa čakamo 15 minut, 20… opa, se vrsta le premika, ljudje hodijo ven, novi notri…. Končno vstopiva tudi midva v tak majhen predprostor, s klopco, jasno takoj parkiram svojo rit nanjo in še malo počakam, saj mi je mladenič pri drugem vhodu z gesto nakazal da je zasedeno. Res zelo ozek vhod v samostan, si mislim, kako so spravili pohištvo notri, no pa saj ga kaj dosti mogoče niti niso rabili, verjetno so bili zelo skromni. Nato mi pomaha z roko naj vstopim. Vstanem, se sklonim (pri svojim 163 centimetrih!) in vstopim v samostan, vsaj tako sem mislila. Ko se zbašem skozi tisto špranjo in stopim v prostor velik 4-5 kvadratnih metrov, bi me skoraj kap. Slabe pol ure sem čakala v vrsti za ogled kapelice/grobnice, kjer je duhovnik s križem sedel ob krsti podobni škatli, notri pa je ležalo nekaj kar se mi je zdelo, da bi znalo biti posušeno truplo prekrito s prtom-preprogo. Duhovnik mi pomiga, naj stopim bliže, verjetno je pričakoval, da bom poljubila to zadevo ali karkoli v bližini, kot sem videla storiti gospo pred menoj. Od šoka, da sem zunaj stala toliko časa, da se bom sedaj slinila po nekem truplu, kjer se je že toliko ljudi pred menoj in ležijo tam ostanki sline in vseh možnih bacilov, sem se skoraj spotaknila in padla na rit. Ker nisem želela nikogar užaliti in izpasti nevljudna, sem mirno, vsaj upam, da je tako izpadlo, z glavo pokimala duhovniku (ravno toliko da nisem še sklenila dlani pred seboj in mi ni ušel kak namaste), se obrnila na peti in porinila sebe in Wixa ven skozi špranjo. Foto: Zgradba pred samostanom Jasno sem takoj za tem našla pravi vhod v samostan, ker mi firbec ni dal. Bil je točno tam kjer sva prej stala in čakala v vrsti. Ups! Zgradba sama, razen to, da je v steni, zelo odmaknjena od civilizacije ne ponuja nič posebnega, je pa razgled v lepem vremenu zelo zanimiv. Foto: lep razgled Že ko sva se vozila gor po teh ozkih ovinki sem razmišljala da bo treba priti tudi dol. Samostan je zanimiv, nisem pa imela želje tam ostati. Postopek je bil enak kot za gor, na spodnjo cesto sem pogledala, če kdo vozi nasproti, zavpila frej, da je Wix malo bolj na široko zapeljal v ovinek. Na enem petem ovinku se je motor začel preveč nagibati in ker nisem imela želje po padcu, sem zdrsnila z njega, se s hrbtom naslonila nanj in ga toliko zadržala, da ga je Wix ujel ter umiril. Mogoče to ni bila najbolj bistra ideja, sploh če bi motor padel name, a v tistem trenutku niti nisem imela ne vem koliko časa na voljo, da bi se spomnila bolj varne rešitve. Foto: na poti nazaj proti Nikšiću Foto: ena izmed priložnosti za nakup nabiralcev prahu Gor vozijo trume ljudi. Veliko je možnosti za nakup nabiralcev prahu, nisva pa opazila kakšne dobre točke za kosilo, zato sva se odločila, da se zapeljeva nazaj do Nikšića, po hitrem postopku – mogoče malo prehitrem… Omejitev je bila 50 km/h, cesta ravna, midva lačna in jasno je Wix malo pospešil vse skupaj – krepko čez 100 km/h. In ker so cestne kontrole v Črni Gori pogoste, sva imela to srečo, da nama je hitro pomahal policist z loparčkom. Wix se je že psihično pripravil na to kar bo sledilo, ko je policist pogledal najino registrsko in rekel, ma vozita dalje. Ampak, gospod policist, ko ste naju že ustavili, bi pa jaz še nekaj vprašala. Kje lahko tukaj nekaj dobrega pojeva, slišala sem za restavracijo Buk, je dobra? On malo začuden nad vprašanjem, pa ja super je in razloži pot. Na poti do restavracije sva se še ene 2 krat ustavila in vprašala, ker nisva bila prepričana, ko pa sva le našla, je bila zaprta, škoda, ambient je izgledal zelo prijetno. A dobro, se zgodi, zapeljeva nazaj do centra Nikšića. Kaj sedaj? Skočim v prvo pekarno in vprašam mlado gospodično, kje je možno kaj dobrega pojesti, izstreli kot iz topa Merak. Ok super, pa se vmeša v pogovor njena starejša kolegica in reče Kastel. Za Kastel se spomnim ogromnih tabel ob cesti, dobila sem vtis, da je to bolj industrijska zadeva, zato mladenko vprašam, ko se je starejša gospa odstranila, katera je boljša. Pa tako po tihem reče Merak in mi razloži pot. Wau, hrana je bila res dobra, prostor bolj socialističen, ampak nama je bistvena hrana. Wix naroči vložene paprike polnjene s kislo smetano, telečjo ribico s krompirčkom, jaz pa pleskavico s kajmakom. Superca. Foto: restavracija Merak, polnjene vložene paprike, telečja ribica s krompirčkom in pleskavica V načrtu sva imela še ogled botaničnega vrta, a sva nanj zaradi lakote in kasneje utrujenosti kar malo pozabila. Odpeljala sva se proti apartmaju, ker pa je bilo še malo zgodaj za spanje, sva se na poti ustavila še enkrat v Kotorju. Tokrat ni bilo reke turistov, zato sva se usedla blizu vhoda v staro mesto in si privoščila sladoled. Gelato Il Salvatore, glede na to, da sva ga poznala že iz Budve in sva vedela kakšne bodo kepice, sva jih raje naročila kar več - osem. Foto: gozdne jagode in gozdni sadeži Za sladek zaključek dneva.

2. Dan, 20. sept. Zjutraj se odpraviva na zajtrk, ki je bil na strehi vile in opazujeva oblake, ti so se počasi začeli nabirati. Jasno je bilo, da naju čaka dež, vprašanje je bilo le kdaj bo začel padati. Po zajtrku se napakirava in reskirava vožnjo brez dežjakov proti Višegradu. Glej ga zlomka, padati začne v kraju z imenom Mokro – kakšna ironija. Foto: Mokro – tako ali drugače Ustaviva se na bencinski postaji, natankava, spijeva skodelico čaja in oblečeva dežjake, nato pa naprej proti Višegradu. Ne moti me toliko dež, premočene rokavice in čevlji, kot to, da ne morem med potjo fotkati. Všeč mi je to, da imajo krave, ovce, koze in konje na pašnikih, pokrajina je zelo zanimiva, me je pa zmrazilo ko sem videla zapuščene pse in trupelce mladička, ki je ležalo ob cesti. Mi je nekdo rekel, še človekovih pravic nimamo urejenih, kaj šele živalskih. V Višegrad sva prispela premočena in prezebla. Najti hotel ni bilo težko, saj je mesto majhno. Nastanjena sva bila v samem središču Andrićgrada, ki je bil v vremenu primernem vzdušju. Mesto je moderno in zgrajeno v srednjeveškem stilu, veliko pa za nogometno igrišče. Sledil je napad na kopalnico in vroči tuš ter krašenje sobe z mokro dekoracijo. Na sporedu je bil program mokrih majic, na oknu pa vse ostalo. Foto: na sporedu mokre majice Z okna sva imela lep pogled na del Višegrada in most na Drini, (tašča bi me že popravila na Drini ćuprija – sploh ne rabim Googla, ona vse ve), katerega obisk, sva načrtovala po kosilu. Najina prva pešpot je vodila v trgovino po dežnik in šele nato sva začela iskati restavracijo Kruna. Ko sva prišla do nje, nisva bila prepričana, če želiva vstopiti, vsaj na zunaj ni bilo ne vem koliko privlačno vse skupaj. Ampak ko sva vstopila je bil druga zgodba. Prostor je bil prijeten, čist in zelo zanimivo opremljen. Naročiva si čaj, pivo in rakijo, ki naj bi delovala kot preventiva. Foto: preventiva Ker nisva vedela kaj bi jedla, sva izbiro prepustila kar natakarju. Postregel nama je z odlično jagnjetino zavito in narezano kot rulada, pečenim krompirjev in kislo smetano. Foto: jagenjčkova rulada, pečen krompir in kisla smetana Račun sva dobila napisan v treh valutah, evrih, bosanskih markah in srbskih dinarjih. Verjetno se revež zaradi Wixovega obvladanja jezika ni mogel odločiti v katero ex-yu državo bi naju umestil. Po kosilu sva se sprehodila še do mostu na Drini, zaradi nekih gradbenih del, ki potekajo okoli mostu, je bil dostop malo otežen, a se je lahko kljub temu sprehodilo po njem. Foto: most na Drini Andrićgrad, kjer je bil najin hotel (sam center mesta), je na zanimivi lokaciji in ideja sama ni slaba, ampak ob takem vremenu je kot mesto duhov. Ker nisva vedela kaj bi, na motor se nama pa tudi ni dalo v tem dežju, sva zavila v slaščičarno. Wix si je naročil tulumbo, cvrto pecivo v sladki vodi, jaz pa tufahijo. Sledil je kratek popoldanski počitek raztegnjen vse do večera. Prebudila sva se pa samo zato, ker sva bila spet lačna. Foto: mesto duhov Kaj prav dosti izbire nisva imela, šla sva na čevape v Kasabo, sosednja stavba. O kakšnih presežkih ravno ne bi, je bilo pa solidno za večerjo. In da ne bi imela moralnega mačka, da samo spiva in jeva, sva se za boljši občutek odpravila še na en kratek sprehod. Foto: kip Iva Andrića In spet spanje. 3. Dan, 21. sept. Foto: zajtrk za Suzukija Naslednje jutro sva spakirala in kar se da hitro odpeljala iz Višegrada, ker je bilo mrzlo kot pes. Foto: ... lepo bi bilo če bi se tega malo bolj držali Na poti do Boke Kotorske sva se peljala skozi NP Sutjeska, kjer je bil kratek postanek za ogled spomenika 3301 padli žrtvi, naredila nekaj fotk in odbrzela naprej proti Trebinjam. Foto: velik spomenik pod katerim se počutiš kot mravljica Foto: na poti sva srečala dva Italijana, vsakič ko sta šla v ovinek, sta se lepo složno nagnila Foto: zapuščeni, a prijazni kužki V Trebinjah so naju pričakali sončni žarki in malo bolj prijazne temperature. Samo mestece je zelo luškano, ampak sva si ogled prihranila za po kosilu, ker sva bila tako lačna, da se je najina komunikacija že spustila na prikimavanje in odkimavanje. V načrtu sva imela obiskati restavracijo Studenac, ki je malo izven centra, ob reki, ambient je zelo prijeten. Imajo tak mali ribnik in klopi ob reki, fantastično v primeru lepega vremena. Naročila sva vješalico in teletino z zelenjavo na žaru, za sladico pa baklavo in hurumašici. Foto: L hurumašici in baklava v restavraciji Studenac, D Arslanagićev most, na hribu pa Hercegovačka gračanica S polnimi želodčki je ogled mesta takoj bolj prijeten. Z Arslanagićevega mostu je lep pogled na hribček, kjer je Hercegovačka gračanica in obratno s hribčka je lep pogled na mesto Trebinje. Presenetilo me je to, da so bile tukaj cene spominkov nenormalno visoke. Foto: Trebinje in Arslanagićev most Kaj dosti časa tukaj nisva izgubljala, ker sva si želela pogledati še stari center mesta, ki naju je zelo razočaral. Center je majhen, polno avtomobilov, čeprav naj bi bila peš cona in lokal pri lokalu, zato sva ga hitro zapustila in se odpravila proti Bilćkem jezeru. Foto: nekje je bila lepa, drugje malo manj lepa cesta V Boko Kotorsko sva prišla pozno popoldne, ko je sonce že zahajalo, našla sva najin apartma v Risanu, se malo sprehodila naokoli, nekaj pojedla in se odpravila spat. Foto: Boka Kotorska za lahko noč

Blagor se tvojmu...mojmu se predsolski otroc med zobe zatikajio . . .

mal krade, mal pa tut kuham

PIRENEJI Po zaključku lanskega potepanja po Škotski, se je kmalu pojavilo vprašanje, kam naslednje leto. Tja, kjer ne bo preveč vroče. Hja, kakšne alpe? Kje pa še nisva bila? Razmislek – Pireneji. Preverim nadmorsko višino, tam bi moralo biti znosno. Odločiva se za teden dni v Andori in teden dni španskih Pirenejev. Obe lokaciji spanja sta bili nad 1300 metri višine. To bo šlo, hladila se bova preko noči in na vožnji po višje ležečih cestah. Na pot sva odrinila 8. julija in v Andoro prispela četrti dan. Tam sva preživela čudovitih 7 dni in se nato prestavila višje v Pireneje v vas Tramacastilla de Tena, kjer sva bila 6 dni in nato proti domu. Najino potepanje je trajalo 19 dni. Kot zmeraj pred vsakim potovanjem, pranje motorja in rutinski pregled, če vse štima. Luči, smerokazi, olje in druge stvari. Zadnja stop lučka ne dela, dela a samo ko pritisneš nožno zavoro, pregledam stikalo, fuč. Poskusim popraviti – ne gre. Klic, nikjer ga ni. Bratranec mi javi, imajo ga v Kranju. Zamenjal ga bom na poti proti Dolomitom. Plani se že podirajo. Bom pa malo bolj tiščal in imela bova kakšno pavzo manj. Namen sva imela iti po avstrijski avtocesti, da bi bilo več časa za Dolomite. Za orientacijo, sva s Koroške. Štart malo kasneje, menjava stikala in nato proti Kranjski Gori. Ker sva v Dolomitih že prevozila precej cest, se odločim, da bom poskusil še tiste manj pomembne. V Meranu sva morala biti do 20.00, kar nekaj rezerve sva imela, saj ni bilo prvič, da tam spiva. Malo pred Cortino kreneva na cesto SP 347. Kmalu je začelo rahlo deževati. Trenutek brez dežja, malica. V največjem navalu na hrano začne zopet deževati, kave ne bo. Zmečeva hrano vase in v torbo, vsaj lačna nisva. Nadaljujeva po SP347, cesta je ozka, mokra in nikamor ne prideš, kilometri se ne premikajo, za nameček – toča. Samo še kroglice falijo po tleh, da naju zbriše. Ocenim, ali je še varno voziti – vozim, a napet ko maček, nič ni zeblo, le med nogami čutim hlad, dežjaki ne tesnijo. Vlaga se širi proti kolenom in pasu. Gledam garmin, kje sva, kilometri se komaj premikajo. Ne bom več gledal nanj, ker imam občutek, da danes ne bova v Meranu. Malo pred odcepom za passo Rolle, se nebo odpre, bencina ni dovolj. Iščeva bencinsko in zbeživa pred norim nalivom, v trenutku je bilo na cesti preko 10 cm vode. Nadaljevanje je nemogoče – samomorilsko. V trenutku je bila bencinska polna vseh mogočih vozil. Vliva kot iz škafa, strele – skoraj čutiš njihovo toploto, noro. Kaj zdaj, Merano se vse bolj oddaljuje. Če se bo tako nadaljevalo, bova spala kar tu nekje v bližini. Garmin kaže preko passo Rolle okoli 95 km, tja ni za iti, naliv strele. Pokličeva v Merano, strela prekine signal. Vliva, da ne čuješ samega sebe. Naposled malo jenja in pokličeva. Javita se kje sta ob 20.00, pa se bomo naprej menili, naju pomiri receptorka. Odločiva se, da greva po daljši poti proti Trento, kjer je lepša cesta in več avtoceste. Po par deset kilometrih se cesta posuši in gasa. Dobra volja se vrne, kilometri letijo. Malo pred Trento sumljiv oblak, bolj se bližava, pa kaj si nor. Zgleda kos sivočrna stena. Naj zapeljem v to gmoto, časa ni, bova poskusila. Že pred vstopom v to sranje mi je zaželo premetavati motor, nato naliv in kmalu toča. Iščem kje bi se lahko skrila. Imela sva srečo gospodarsko poslopje, skrijeva se. Kmalu je bilo v uti polno turistov. Čez okoli 15 minut nadaljujeva pot in srečno prispeva v Merano, točno ob 20.00. Ko zjutraj odprem oči, SONCE. Pogled skozi okno, brez oblaka. Pa se je vreme odkupilo. Prejšnji dan je bil le še eden od nepozabnih spominov. Naskok na Stelvio ima še zmeraj svoj čar, čeprav sva bila tam že ??? mislim, da 6 krat. In zmeraj sva imela lepo vreme. Sprehod, malica, klobase z zeljem in gasa. Nato preko passo Mortirolo do zanimive ceste ob jezeru Lago d" Iseo. Od tam pa na avtocesto do Briancona. Milano, tam lahko pričakuješ štalo na cesti. Preden sva prišla skozi je trajalo, krepko preveč, težko se gužvaš z vsemi kufri. Še dogodek malo pred avtocesto. Cesta v naselju se rahlo vzpenja, na vrhu pa je semafor. Po ne vem kakšnem naključju si pred avtom pustim par metrov veliko luknjo. Naenkrat slišim sireno, kolona pred semaforjem pa dolga preko 100 metrov. Gasilci se pripeljejo po desnem pasu in rinejo na naš, luknja je samo pri nama. Spustim zavoro, motor smukne nazaj, še ni dovolj placa , pa še malo in zaropota. Štiristo kilogramov mase zaropota in nasede na bleščeče spoliran mercedes E klase. Mrak mi pade na oči, ko vidim značko. Speljem in med vožnjo do prvega parkinga se odvijajo v moji glavi različni scenariji, sami slabi. Tip ustavi poleg naju, pogleda sprednji del avta, s kretnjo razumem, da je vse vredu, pokimam v zahvalo in odpeljemo. Še nekaj časa sem razmišljal koliko kaj pride tisti lepi znak na havbi in kakšen ris na pločevini, lahko bi bila prava štala. Se nadaljuje.

Pri Bartogu si pogledal? Še enega reporta nisem spisal ornk do konca, pa je že drug na sporedu. No iz HR tripa, smo šli potem proti domu bolj po asvaltu, tako da se seveda ni toliko dogajal zato niti ni nekega materiala.... Ta vikend smo pa malo bližje rovarili, nekaj v znamenju 5 let grand enduro... ja 5 let ga že rijemo naokoli....

Večinoma smo v grupi s tenerejkami. S hard endurami bi šlo seveda lažje po težjem terenu, vendar morda ne bi bilo dovolj zahtevno za lahke hardendure. Bi bilo pa zagotovo precej bolj naporno / dolgočasno s hardendurami pri naših tranzitih. Čeprav na asvaltu imamo včasih nižjo hitrost kot na makadamu. Po asvaltu gremo redko preko 80-90 km/h. Tranziti so bolj počitek med terenskim odseki in smo bolj na "cruise mode". -- Da nadaljujem zgodbo kakor se je odvijala.... Torej končali smo pri kraju Dabar v HR na plaži Peručkega jezera. Kot običajno naberemo drva za preko noči, ker pa je na tem mestu očitno neka kamp točka... ...to običajno pomeni, da so v bližnji okolici že predhodniki pobrali večino materijala uporabnega za kurjenje ognja. Že stara praksa nas je naučila, da je v tem primeru najbolje iskati drva kakih 500m stran, kjer se ponavadi hitro nabere dovolj odpadnega lesa brez vsakršne škode. Takole jo pretovorimo do kamp placa in običajno nam vzame kakih 15 minut in imamo dovolj kuriva za celo noč. Zaradi večernega vetra smo naredili pravo kurišče iz kamenja in naš kamp je bil zelo prijeten in vse na svojem mestu. Običajno uporabimo en ali dva večja ploska kamna, da naredimo mizico/podlago na tleh pred kuriščem, kjer pripravljamo raznorazne dobrote. Ta večer je bil na sporedu jagenček spečen v žerjavici, za prillogo pa raznorazna zelenjava spečena v alufoliji, kateri smo dodali nek sirov/zelenjavni namaz in sol za aromo. Nasledji dan smo imeli v planu odvozit še 2 manjša gorska masiva po makadamu... Najprej smo šli preko Svilaje Na drugi strani gore proti dolini pa smo prišli do 10 kilometerskega cestnega odseka, kjer so bili ovinki idealno speljani. Cesta je bila ravno na novo urejena in utrjena, podlaga je bila makadamska, nekoliko pomešana z zemljo. Ta podlaga je imela ravno pravšnji oprijem, da se ga je lahko tiščalo na polno, obenem pa je bil oprijem zelo enakomeren po vsej širini cestišča in se je dalo lepo nadzorovano oddrsavati. Če bi si zamislil neko progo, kjer denar ne bi bil problem in bi jo uredili po najboljših močeh za dirjanje z idealno podlago, potem je to to! Dobro smo jo razdevičili Pod neko planinsko kočo smo naredili popoldansko siesto in malo podremal na klopci pod drevesom v senci. V dolini smo se vozili čez pokrajine, kjer so pred vojno živeli srbi... Danes so to porušena in opuščena celotna naselja, ki jih prerašča čas. Nato smo šli še preko planine Čavinice, kjer je na vrhu oddajnik. Tu naokoli je ob stezi na vsakih 20 metrov količek ki označuje minsko polje. Table smo videli tudi po drugod, vendar tule pod oddajnikom je bilo naravnost srhljivo. Tempo vožnje je bil zelo previden, saj si nihče ni želel privoščiti npr. da nas preseneti kak skrit kamen na poti ali pa kakega poznega zaviranja in morebitnega odleta na travnik v " izletno cono". Do večera smo odvozili še nekaj tranzita in se nastanili pri slapovih Zrmanje Iznašli smo še eno jed za katero ni potrebnega piskra, saj si vedno želimo potovati s čim manj prtljage. V alufolijo smo naložili torteline, paradižnikovo mezgo, šampinjone, malo sirnega namaza za bogat okus, nato zalili z vodo, ter večkrat zavili v folijo. 20 minut v žerjavici in jed je končana. Pojedli smo odlične testenine. Priporočam, da poskusite v taki situaciji.

V tej temi ceu kup motorjev z dost kilometri, na netu pa vecina 25 jurjev.

Jest sem za...ampak da bi se pelal tud kje, kamor babicin Clio ne more...ne sam utrjene makedamske avtoceste.

nč nč