Dvorana slavnih

vse sm vtisnu, vse

Andora je neodvisna država v Evropi, v Pirenejih med Španijo in Francijo. Ustanovljena je bila 8. septembra 1278 in je največja med šestimi najmanjšimi državami v Evropi in svetu. Država leži v visokogorski dolini v Pirenejih. Več kot tretjina Andore leži nad zgornjo mejo gozdov. Najvišja gora je Coma Pedrose, visoka 2.946 metrov. Andora je ena izmed katalonskih dežel in edina, ki ni del kakšne druge države. Andora nima stoječih voda in obsega le 468 km². Zaradi lege ima Andora relativno hladno gorsko podnebje. V januarju so povprečne temperature –7 °C, poleti se temperatura povzpne na 26 °C. (vir internet – ne bo čisto držalo, ko sva bila tam je bilo več dni krepko preko 30 °C.) (Število prebivalcev: stanje 1. januar 2004 - 69.150) Andora ni članica Evropske unije. Nima praktično nobenih naravnih virov. V preteklosti je bila kljub gorski legi poljedelska dežela, sedaj se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Dežela ima zelo razvit turizem, predvsem zimski. Na razpolago je približno 400 hotelov ter centrov za šport in razvedrilo. Ker ne pripada EU, je Andora znana kot davčna oaza. Mnoga podjetja, ki imajo tu samo poštni predal, uživajo prednost nizkih davkov, turiste pa privlačijo nizke cene za alkohol, tobak in kozmetiko. Potepanja po Andori in bližnji okolici. Obisk parka Naturlandia v Andori. Po španskih Pirenejih. Še potepanja po hribih Andore. Tipična hiša bogatih v preteklosti. Nadaljujeva severno - zahodno po Pirenejih. Prestavila se bova za okoli 300 kilometrov v špansko vas Tramacastilla. Se nadaljuje.

A si bil ti Objestnež

Kr,neki sam je pasal

Kdor ni bil,si je sam kriv.Jutri ponovim vajo.

ftisi so super nism sliku .. sm si pa vse zapomnu

Slavnik?

Fočk....nobenga vidu Rdeča svečka ,šopek rožic........pa dva siva možaka

najaulam

pejte se srt, spet bom vse zamudu

Eno so naše želje, ko se kaj pokvari, drugo pa je resničnost. Ko se nama je motor pokvaril v bližini Stutgarta, so ga odpeljali na manjši uradni Suzuki servis. Zaradi bolniške je bil zaprt. Kaj češ, pa gremo v drugega - najbližjega, tam so popravljali vse tipe motorjev. Mehanik ugotovi kaj je narobe in pove koliko časa bi bilo potrebno čakati na del 3 - 5 dni. Alo, sredi Nemčije. Motor spravimo domov in doma ugotovimo, da sploh ni defekten tisti del, ki so ga diagnosticirali v Nemčiji. Torej napačna diagnoza, kar bi v praksi pomenilo do 10 dni čakanja na popravilo. Verjetno bi ga tudi v Maroku zrihtali v 10 dneh. Vse dele dobim pri svojem serviserju od 1-3 dni. Scarabeo

Počk

Africa Twin - An Interactive Adventure Made By Honda še nekaj za dražit taprave avanturiste.

"Če se začneš v življenju zavedati, da imaš vsega ravno dovolj, postaneš resnično bogat." (zenovski rek)

Evo zakluck sezone prilagam slike da nebom izven teme pogovora lp usem

Na današnjem sprehodu sva ujela redke sončne žarke....

9. Dan, 27. sept. Spala sva trdno in čeprav je bil najin apartma v samem centru nisva z ulice slišala nobenega vrveža. Zbudila sva se zaradi lakote in odhitela v restavracijo Tinel, joj kaj je bil dober zajtrk. Ker je bila odjava zaželena do 10 ure, sva se z lastnico zmenila, da lahko vso prtljago in opremo pustiva v restavraciji in še malo raziskujeva Zadar. Foto: Kje čaka Suzuki? Foto: prodaja slikarski del Vreme je bilo prijetno zato sva prvo zavila na tržnico, ki naj bi bila najboljši pokazatelj utripa mesta – lagano sportski. Foto: Paški sir Foto: … in ostala zelenjava Bila je dokaj velika in dobro založena, a kakšnega posebnega vrveža ni bilo, zato sva odšla še enkrat do morskih orgel in se tam poknila dol na stopnice za kakšni dve uri. Foto: morske orgle Foto: Pozdrav soncu, solarni sistem podnevi Ko sva se naveličala sva naredila krog okoli sv. Donata in opazovala skupino ljubiteljskih slikarjev pri delu. Foto: slikar pri delu Foto: vreme kot naročeno V Zadru sva preživel prijeten del dneva, a čas je bil za odhod domov. Wix je potarnal, da se ne počuti dobro, zato sem domov sporočila, če se lahko skuha kakšna juha. Odločila sva se iti po magistrali, Karlobag, Senj postanek za kosilo, Crikvenica, Rijeka, Domžale. Dan je bil zelo vetroven in baje, da je bila cesta po magistrali zaprta, česar nisva opazila, se nama je pa zdelo čudno, da je zelo malo prometa. Vožnja ob sunkih močnega vetra je bila zelo adrenalinska in utrujajoča, tako da sva komaj čakala kosilo v Senju. Ko sva prispela mi je od samega veselja skoraj rit zaploskala. Končno. Pa sva bila komaj na pol poti domov, kaj šele bo. Za kosilo sva si izbrala restavracijo Kod Veska. Majhen prostor, kjer je bilo prijetno toplo. Ker se nama ni dalo ukvarjati s predjedjo in vsem tem, sva naročila direktno glavno jed, njoke s hobotnico. Ko sva čakala na najine krožnike in se pogovarjala, da je tale veter kar naporen, sem predlagala, da če je tako težko, lahko tudi prespiva v Senju in jutri nadaljujeva. Wix se je strinjal, kar se mi je zdelo zelo čudno. Foto: njoki s hobotnico Končno hrana! Jaz zakopljem v svoj krožnik kot svinja v buče, Wix pa pripomni, da ni dobro in da je vse skupaj čudnega okusa. Namenila sem mu enega tistih neumnih pogledov, ker mi ni bilo jasno čemu taka pripomba, hrana je super in se ponudila, da pojem še njegov krožnik. Zamenjava, Wix gre na stranišče in ravno ko na polno zakopljem v njegov krožnik, slišim en glasen pok in takoj za tem histerijo. Nekdo (kasneje sem izvedela, da je to lastnik restavracije), mi zavpije »Človek je skupaj padel!« Jaz pa pomislim: »In kaj imam jaz s tem?«, ko ugotovim, da misli Wixa, ki je ležal ta na tleh in skočim do njega. Gospod Vesko mu izvleče jezik, jaz vzamem glavo v naročje, natakarica pa pokliče 911. 911 ?!!? Na Hrvašken?! Gospa gleda malo preveč ameriških filmov. Po tem ji nekdo le dopove, da to ni prava številka in da naj poizkusi z njihovo. Wixovo glavo vzamem v naročje, telo je bilo čisto brez življenja, v glavo pa bled oz. zelen in čisto prepoten. Dobro, da bolnišnica ni bila daleč stran, le slab kilometer, tako da so reševalci prispeli zelo hitro in ga odpeljali na EKG, itd. Jaz ostanem v restavraciji, plačam račun, ko me lastnik vpraša, če ni bilo dobro za jest ter pokima proti mizi in polnemu krožniku. Jaz mu razložim, da je bilo odlično in da je to Wixov krožnik, ki sem ga še imela namen pojesti, a je ta načrt padel v vodo. Gospod Vesko mi ponudi prenočišče in pove, da sva danes njegova gosta, njegova hči me zapelje v bolnišnico in mi pusti svojo telefonsko, da naju pridejo iskat, ko bova zaključila. Na hitro opravim par klicev in sporočim, kaj se je zgodilo in da bova prespala v Senju. Jasno so vsi po telefonu vprašali kaj je in če pridejo po naju, kako naj vem kaj je, če še sami ne vedno in ne ni potrebno takoj zagnati panike in priti po naju. Živ je, miga še, to je bilo vse kar sem vedela in za enkrat je bilo vse pod kontrolo. Foto: bolnišnica Senj V Bolnišnici so naredili preiskave, dali ene 2 injekciji, 2 steklenici infuzije in ga pokrili s 3 odejami. No ob moji nerodnosti, bi kmalu ostal brez infuzije, ko sem po nesreči brcnila v stojalo s flašo. Opala! Zdravnica je predlagala, da ga zapeljejo v Reko na slikanje glave, saj se je pri padcu udaril v vrat, a Wix se ni dal (le kaj bi bilo po tem z motorjem!). Ko so videli, da je bila to izčrpanost in da počasi prihaja k sebi, smo se že začeli malo hecati. Od prihodu nove izmene pa je druga zdravnica celo vprašala, če je padel skupaj po tistem, ko je dobil račun za kosilo. Konec dobro, vse dobro. Dobil je izvide za domov in poklicala sva gospoda Veska, da je prišel po naju. Namestil naju je v prijeten apartma, vprašal, če karkoli potrebujeva in nama zaželel lahko noč. Padla sva v posteljo in trdno spala do jutra.

Snecer, ne bodi no tako popadljiv in beri z razumevanjem ( še enkrat samo zate, verjetno so tudi navodila kje v kolosu, tudi orodje je verjetno nekje, prav tako sem napisal, da so ne najdena navodila v jeziku, katerega ne obvladam ), nisem kupil, tudi kakšne take namere nimam ( nikjer nisem trdil, da sem kupil, ali si lastil ), moja naloga je samo naklepat km, za kar, pa tiste lučke nimajo prav nobenega vpliva, nikjer tudi ne trdim ali izjavljam, da je kaj n a r o b e. Še nekaj Ti prišepnem, ampak samo Tebi na uho, tudi prometno dovoljenje in tablica je ....... Vse tako kaže, da je v tem motorju vgrejene malo več tehnologije kot v Tvojem in mojem polproizvodu, Luči osvetljujejo za prste obliznt, ne bo potrebe kakšne druge žarnice not tlačt.

PFOČK!

sj ga lahko ,, sam da je 46 drugi ... in to vse dirke do konca .. takoj podpišem

... ... 46, 46 in 46 ... tko bo

čak,k te dobimo na jadranki, pa ti bomo posvetili

fak, ta moj dirkač je res zajokanc, al nema veze vamos 99

Jokici pa spet solze tečejo "Mami, tist fant na rdečem motorju mi skoz sledi!!!"

finalni izgled

no še moj Sky,ki si hladi jaja.... in mačka zadeta od nerkoze...

js sm se rodiu str in glup majhen in živahen

preden postaneš star in moder, moraš biti mlad in glup

Že od začetka spremljam teme z Tracerko in opise težav z "woblanjem". Kot nekdanji voznik Vmaxa '92 in sedaj XJR poznam problem tega nihanja. Žal ne gre za napako na posameznem motociklu temveč za posledico konstrukcijskih šibkosti/neustreznosti okvirja in vzmetenja, dovoljenih produkcijskih toleranc in verjetno še česa. Odpravljanje napake je tako kompleksno kot vzroki za njo. Sam sem npr. menjal ležaj krmila (namesto krogličnega smo dali igličnega, dodali blažilec krmila, ki pa ne odpravi napake temveč zgolj omili nihanje), kot del odpravljanja težav so npr. pri Vmaxu od leta 93 naprej dajali vzvojno čvrstejši spodnji del vilic. Kot rešitev se ponuja tudi čvrstejše vzmetenje ali dodatne ojačitve okvirja, kot jih ponuja tuner Klein v Nemčiji za dirkaške XJR. Verjetno pomaga tudi to, da je ves motor poravnan kar se da natančno (pozicija koles in verižnikov). Smešno je pa to, da se je na Vmaxu to nihanje izničilo samo od sebe pri polno naloženem motorju (voznik, sopotnica, tank torba, dva polna kovčka E46 ter napolnjena 50 litrska rola na prtljažniku). Preprosta reklamacija motocikla po mojem ne bo prinesla rešitve, pa tudi ne verjamem, da bi Yamaha kar tako priznala, da je slabo ali potencialno nevarno skonstruirala motocikel. Tudi pri Hondi so se pri zadnji generaciji Pan European ukvarjali s podobnimi težavami (o njih je poročala tudi Britanska policija, ki te motorje vozi), pa ena izmed Firebladerc je imela podobno težavo o čemer je poročal Motorrad, pa KTMov Super Adventure je pred kratkim skipal nesrečneža na nemški AC ker je s kovčki vozil hitreje kot je proizvajalec priporočal... Po moje bo treba pač postopno in sistematično nevtralizirat vsak možen vzrok in tako priti do želenega rezultata ali pa preprosto kupiti motor, ki tega ne počne. Začneš pri cenejših in se postopno pomikaš proti dražjim tehnično bolj zahtevnim, dokler se ne naveličaš motorja ali težav. LP Bajsi

jp .. Rossi je za u kanto ... ta vikend bo pa res čist propao Očitno je , da je prestar, in da so vsi boljši ... .... mi je že malo smešno, da se nismo naučili, da prosti treningi ne povedo veliko o končnem rezultatu dirke.

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

Organizacija je bila narejena prek firme v Indiji - http://treksntrails.in/ Trajalo je 15 dni od praga do praga . Vse skupaj z avioni in pirom cca 3.5K eurov na osebo. Po izkusnjah, ki jih imamo sedaj in kontaktih bi se to se to nekje dalo izvest tudi z cca jura manj. Se pravi realno gledano bi slo z cca 150-200 E na dan ALL inclusive.

Na kratko : Ekipa (David in Miha iz Ljubljane, Fadi in Farid iz Dubaja, Boris iz S. Mitrovice in moja malenkost iz Rima) se je zbrala v N. Delhiju - leteli do Chandigarha in od tam v bistvu cca 2200 z motorji km do Leh-a. Imeli smo organizirano spremstvo (4x4 ki je vozil naso opremo in mehanika), ter prenocisca. Nekje pac sobe, nekje organiziran kamping v obstojecih trek kampih ali pa samo sotor in middle of nowhere :-). Ogromno prahu ter makadama v raznih oblikah, motorji enkratni 10 dni odjahali z Classic 350cc in zadnji del z Bullet 500cc... Zadnje dni precej tezavno zaradi visine (beri dihali na skrge) ... vendar vse skupaj odlicno - best ever !!! Okvirna mapa poti : https://www.google.com/maps/d/edit?mid=zq8k6khU6R5M.k196UTsoZlyY&usp=sharing P.s - Pozornonost na sliko st 3033... :-)

. .... vidu sm vas velik ... dons ... ... čeprav zelo slabo vidm ...

V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom

Še pred enim letom so to bile le sanje: V tem času sicer nisem zrasla, tudi škatle nisem niti videla, me je pa tale lepotec danes pred nalivom pričakal pred garažo:

Spoštovani, brez razburjanja, včeraj malo pred 14h so mi predali motor z naročilom, vrni ga v ponedeljek z prevoženimi 1000-1200 km, da bomo lako opravili prvi servis, ( glanc nov motor z 000006km na števcu, ravnokar pripeljan iz Berlina ), moram povedat, da navodil nisem dobil in ja, nisem jih iskal, če so kje zataknjena v kakem skrivnem delu motorja, tudi če so, so verjetno ... Sem rešil misterij, ko prižgeš Germanski kolos se ta simbol vključi ( znak v displeju in opozorilna zelena lučka na desnem robu prikazovalnika ), v žarometu pa gori samo led obroba, ne gori led kratka luč in ni mogoče prižgati meglenk preko stikala( morda alternativa avtomobilskih dnevnih luči), naprej so dve opcije, če pustiš tako in se teraš, bo elektronika ob zmanjšani zunanji svetlobi sama priključila kratko LED luč, takrat lahko na stikalu vključiš tudi meglenke ( če so že vključene se avtomatsko prižgejo ), zeleni simbol na desnem robu ugasne, če recimo prdrviš iz temnega gozda-tunela se bodo meglenke in kratka luč izključile in takrat zopet posveti zeleni simbol za luči.Druga opcija, ob zagonu, s stikalom ugasneš, simbol v displeju ugasne, zelena lučka v desnem robu tudi, v žarometu gori LED obroba in kratka luč, z stikalom lako vklapljaš in izklapljaš meglenke.

Od Četrtka - Nedelje

Če pa tako gledaš so pa v teh krajih ravno toliko pokriti kot ostale znamke.

Če te skrbi vlaga in kondenz, rabiš zelo paropropusten materijal. Predlog iz gradbene stroke (kjer je o tem veliko govora): v prvi gradbeni trgovini nabaviš strešno folijo (učeno: paropropustna sekundarna kritina) in si iz nje "sešiješ" prevleko. Lahko jo enostavno spneš s pisarniškim spenjačem za papir, da se ne boš ravno učil šivanja Bolj paropropustnega materijala ne boš našel, cela investicija pa te bo prišla par Evrov. P.S.: Tole Merkur prodaja na metre, da ne boš cele role vzel: http://www.merkur.si/gradnja/osnovni-gradbeni-izdelki-in-les/stresna-kritina/sekundarna-stres-kritina-mq-merflex

Človek, ki misli, da lahko živi brez drugih ljudi, se zelo moti. Še bolj pa je v zmoti tisti, ki misli, da drugi ljudje ne morejo živeti brez njega. (Benjamin Franklin, 1706-1790)

Vidim da je nekaj interesa. Pol najboljš da naredimo to ornk. Torej se zmenimo spomladi za en termin, ko bo topleje in bolj suho. Ker je tu veliko različnih voznikov in predvsem motorjev, bi blo najboljš da se naredi traso, z nekaj obvozi bolj na hard, kdor hoče gre po lepši poti. Naredil bi traso gpx jo poslal udeležencem, ki imajo GPS ki sprejme gpx fajle. Rabimo pravzaprav vsaj 3 gps-e, torej za 3 skupine. Ena grupa je hitra in z lažjimi motorji, ena neki vmes in ena za nejtežje motorje. Koliko vas je takih, ki uporabljate gpx tracke na gps in bi se udeležili? Imeli bi skupno štartno točko, vmesne postanke ipd ter končali skupaj zvečer, toraj še vedno vse na principu druženja, pa vsak bi vozil tako in tisto kar mu sede. Kaj menite? Koliko je kaj resnih interesentov tule? Javite se, da vidim ali se začnem kaj truditi v tej smeri.

hehe, sej mene ne skrbi Piran ampak pot do tja... glede na to kakšna je letos tale težko pričakovana jesen, nimam več nekih optimističnih upov - sploh pa ne za december haha, občasno sem tud to... ampak takrat me ponavadi ne zebe

S. Velebit mal solidnega makedama ....lp

2. Dan, 20. sept. Zjutraj se odpraviva na zajtrk, ki je bil na strehi vile in opazujeva oblake, ti so se počasi začeli nabirati. Jasno je bilo, da naju čaka dež, vprašanje je bilo le kdaj bo začel padati. Po zajtrku se napakirava in reskirava vožnjo brez dežjakov proti Višegradu. Glej ga zlomka, padati začne v kraju z imenom Mokro – kakšna ironija. Foto: Mokro – tako ali drugače Ustaviva se na bencinski postaji, natankava, spijeva skodelico čaja in oblečeva dežjake, nato pa naprej proti Višegradu. Ne moti me toliko dež, premočene rokavice in čevlji, kot to, da ne morem med potjo fotkati. Všeč mi je to, da imajo krave, ovce, koze in konje na pašnikih, pokrajina je zelo zanimiva, me je pa zmrazilo ko sem videla zapuščene pse in trupelce mladička, ki je ležalo ob cesti. Mi je nekdo rekel, še človekovih pravic nimamo urejenih, kaj šele živalskih. V Višegrad sva prispela premočena in prezebla. Najti hotel ni bilo težko, saj je mesto majhno. Nastanjena sva bila v samem središču Andrićgrada, ki je bil v vremenu primernem vzdušju. Mesto je moderno in zgrajeno v srednjeveškem stilu, veliko pa za nogometno igrišče. Sledil je napad na kopalnico in vroči tuš ter krašenje sobe z mokro dekoracijo. Na sporedu je bil program mokrih majic, na oknu pa vse ostalo. Foto: na sporedu mokre majice Z okna sva imela lep pogled na del Višegrada in most na Drini, (tašča bi me že popravila na Drini ćuprija – sploh ne rabim Googla, ona vse ve), katerega obisk, sva načrtovala po kosilu. Najina prva pešpot je vodila v trgovino po dežnik in šele nato sva začela iskati restavracijo Kruna. Ko sva prišla do nje, nisva bila prepričana, če želiva vstopiti, vsaj na zunaj ni bilo ne vem koliko privlačno vse skupaj. Ampak ko sva vstopila je bil druga zgodba. Prostor je bil prijeten, čist in zelo zanimivo opremljen. Naročiva si čaj, pivo in rakijo, ki naj bi delovala kot preventiva. Foto: preventiva Ker nisva vedela kaj bi jedla, sva izbiro prepustila kar natakarju. Postregel nama je z odlično jagnjetino zavito in narezano kot rulada, pečenim krompirjev in kislo smetano. Foto: jagenjčkova rulada, pečen krompir in kisla smetana Račun sva dobila napisan v treh valutah, evrih, bosanskih markah in srbskih dinarjih. Verjetno se revež zaradi Wixovega obvladanja jezika ni mogel odločiti v katero ex-yu državo bi naju umestil. Po kosilu sva se sprehodila še do mostu na Drini, zaradi nekih gradbenih del, ki potekajo okoli mostu, je bil dostop malo otežen, a se je lahko kljub temu sprehodilo po njem. Foto: most na Drini Andrićgrad, kjer je bil najin hotel (sam center mesta), je na zanimivi lokaciji in ideja sama ni slaba, ampak ob takem vremenu je kot mesto duhov. Ker nisva vedela kaj bi, na motor se nama pa tudi ni dalo v tem dežju, sva zavila v slaščičarno. Wix si je naročil tulumbo, cvrto pecivo v sladki vodi, jaz pa tufahijo. Sledil je kratek popoldanski počitek raztegnjen vse do večera. Prebudila sva se pa samo zato, ker sva bila spet lačna. Foto: mesto duhov Kaj prav dosti izbire nisva imela, šla sva na čevape v Kasabo, sosednja stavba. O kakšnih presežkih ravno ne bi, je bilo pa solidno za večerjo. In da ne bi imela moralnega mačka, da samo spiva in jeva, sva se za boljši občutek odpravila še na en kratek sprehod. Foto: kip Iva Andrića In spet spanje. 3. Dan, 21. sept. Foto: zajtrk za Suzukija Naslednje jutro sva spakirala in kar se da hitro odpeljala iz Višegrada, ker je bilo mrzlo kot pes. Foto: ... lepo bi bilo če bi se tega malo bolj držali Na poti do Boke Kotorske sva se peljala skozi NP Sutjeska, kjer je bil kratek postanek za ogled spomenika 3301 padli žrtvi, naredila nekaj fotk in odbrzela naprej proti Trebinjam. Foto: velik spomenik pod katerim se počutiš kot mravljica Foto: na poti sva srečala dva Italijana, vsakič ko sta šla v ovinek, sta se lepo složno nagnila Foto: zapuščeni, a prijazni kužki V Trebinjah so naju pričakali sončni žarki in malo bolj prijazne temperature. Samo mestece je zelo luškano, ampak sva si ogled prihranila za po kosilu, ker sva bila tako lačna, da se je najina komunikacija že spustila na prikimavanje in odkimavanje. V načrtu sva imela obiskati restavracijo Studenac, ki je malo izven centra, ob reki, ambient je zelo prijeten. Imajo tak mali ribnik in klopi ob reki, fantastično v primeru lepega vremena. Naročila sva vješalico in teletino z zelenjavo na žaru, za sladico pa baklavo in hurumašici. Foto: L hurumašici in baklava v restavraciji Studenac, D Arslanagićev most, na hribu pa Hercegovačka gračanica S polnimi želodčki je ogled mesta takoj bolj prijeten. Z Arslanagićevega mostu je lep pogled na hribček, kjer je Hercegovačka gračanica in obratno s hribčka je lep pogled na mesto Trebinje. Presenetilo me je to, da so bile tukaj cene spominkov nenormalno visoke. Foto: Trebinje in Arslanagićev most Kaj dosti časa tukaj nisva izgubljala, ker sva si želela pogledati še stari center mesta, ki naju je zelo razočaral. Center je majhen, polno avtomobilov, čeprav naj bi bila peš cona in lokal pri lokalu, zato sva ga hitro zapustila in se odpravila proti Bilćkem jezeru. Foto: nekje je bila lepa, drugje malo manj lepa cesta V Boko Kotorsko sva prišla pozno popoldne, ko je sonce že zahajalo, našla sva najin apartma v Risanu, se malo sprehodila naokoli, nekaj pojedla in se odpravila spat. Foto: Boka Kotorska za lahko noč

Na voljo je frišna španska muhca Lepši del poti čez Francijo poteka po soteski Ardechy in čez nacionalni park Cevennen Nekaj enkratnega so Francoske črpalke. Med tankomati raste plevel, mašina šteje samo denar litrov pa ne. Računa ne izdajo, če pa že je napisan na roke na listku papirja. Prodajalka ni znala izračunat litrov Končno začetek pravih Pirenejev - soteska Galamus