Dvorana slavnih

vse sm vtisnu, vse

Andora je neodvisna država v Evropi, v Pirenejih med Španijo in Francijo. Ustanovljena je bila 8. septembra 1278 in je največja med šestimi najmanjšimi državami v Evropi in svetu. Država leži v visokogorski dolini v Pirenejih. Več kot tretjina Andore leži nad zgornjo mejo gozdov. Najvišja gora je Coma Pedrose, visoka 2.946 metrov. Andora je ena izmed katalonskih dežel in edina, ki ni del kakšne druge države. Andora nima stoječih voda in obsega le 468 km². Zaradi lege ima Andora relativno hladno gorsko podnebje. V januarju so povprečne temperature –7 °C, poleti se temperatura povzpne na 26 °C. (vir internet – ne bo čisto držalo, ko sva bila tam je bilo več dni krepko preko 30 °C.) (Število prebivalcev: stanje 1. januar 2004 - 69.150) Andora ni članica Evropske unije. Nima praktično nobenih naravnih virov. V preteklosti je bila kljub gorski legi poljedelska dežela, sedaj se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Dežela ima zelo razvit turizem, predvsem zimski. Na razpolago je približno 400 hotelov ter centrov za šport in razvedrilo. Ker ne pripada EU, je Andora znana kot davčna oaza. Mnoga podjetja, ki imajo tu samo poštni predal, uživajo prednost nizkih davkov, turiste pa privlačijo nizke cene za alkohol, tobak in kozmetiko. Potepanja po Andori in bližnji okolici. Obisk parka Naturlandia v Andori. Po španskih Pirenejih. Še potepanja po hribih Andore. Tipična hiša bogatih v preteklosti. Nadaljujeva severno - zahodno po Pirenejih. Prestavila se bova za okoli 300 kilometrov v špansko vas Tramacastilla. Se nadaljuje.

A si bil ti Objestnež

Kr,neki sam je pasal

Kdor ni bil,si je sam kriv.Jutri ponovim vajo.

ftisi so super nism sliku .. sm si pa vse zapomnu

Slavnik?

Fočk....nobenga vidu Rdeča svečka ,šopek rožic........pa dva siva možaka

najaulam

pejte se srt, spet bom vse zamudu

Eno so naše želje, ko se kaj pokvari, drugo pa je resničnost. Ko se nama je motor pokvaril v bližini Stutgarta, so ga odpeljali na manjši uradni Suzuki servis. Zaradi bolniške je bil zaprt. Kaj češ, pa gremo v drugega - najbližjega, tam so popravljali vse tipe motorjev. Mehanik ugotovi kaj je narobe in pove koliko časa bi bilo potrebno čakati na del 3 - 5 dni. Alo, sredi Nemčije. Motor spravimo domov in doma ugotovimo, da sploh ni defekten tisti del, ki so ga diagnosticirali v Nemčiji. Torej napačna diagnoza, kar bi v praksi pomenilo do 10 dni čakanja na popravilo. Verjetno bi ga tudi v Maroku zrihtali v 10 dneh. Vse dele dobim pri svojem serviserju od 1-3 dni. Scarabeo

Počk

Africa Twin - An Interactive Adventure Made By Honda še nekaj za dražit taprave avanturiste.

"Če se začneš v življenju zavedati, da imaš vsega ravno dovolj, postaneš resnično bogat." (zenovski rek)

Evo zakluck sezone prilagam slike da nebom izven teme pogovora lp usem

Na današnjem sprehodu sva ujela redke sončne žarke....

9. Dan, 27. sept. Spala sva trdno in čeprav je bil najin apartma v samem centru nisva z ulice slišala nobenega vrveža. Zbudila sva se zaradi lakote in odhitela v restavracijo Tinel, joj kaj je bil dober zajtrk. Ker je bila odjava zaželena do 10 ure, sva se z lastnico zmenila, da lahko vso prtljago in opremo pustiva v restavraciji in še malo raziskujeva Zadar. Foto: Kje čaka Suzuki? Foto: prodaja slikarski del Vreme je bilo prijetno zato sva prvo zavila na tržnico, ki naj bi bila najboljši pokazatelj utripa mesta – lagano sportski. Foto: Paški sir Foto: … in ostala zelenjava Bila je dokaj velika in dobro založena, a kakšnega posebnega vrveža ni bilo, zato sva odšla še enkrat do morskih orgel in se tam poknila dol na stopnice za kakšni dve uri. Foto: morske orgle Foto: Pozdrav soncu, solarni sistem podnevi Ko sva se naveličala sva naredila krog okoli sv. Donata in opazovala skupino ljubiteljskih slikarjev pri delu. Foto: slikar pri delu Foto: vreme kot naročeno V Zadru sva preživel prijeten del dneva, a čas je bil za odhod domov. Wix je potarnal, da se ne počuti dobro, zato sem domov sporočila, če se lahko skuha kakšna juha. Odločila sva se iti po magistrali, Karlobag, Senj postanek za kosilo, Crikvenica, Rijeka, Domžale. Dan je bil zelo vetroven in baje, da je bila cesta po magistrali zaprta, česar nisva opazila, se nama je pa zdelo čudno, da je zelo malo prometa. Vožnja ob sunkih močnega vetra je bila zelo adrenalinska in utrujajoča, tako da sva komaj čakala kosilo v Senju. Ko sva prispela mi je od samega veselja skoraj rit zaploskala. Končno. Pa sva bila komaj na pol poti domov, kaj šele bo. Za kosilo sva si izbrala restavracijo Kod Veska. Majhen prostor, kjer je bilo prijetno toplo. Ker se nama ni dalo ukvarjati s predjedjo in vsem tem, sva naročila direktno glavno jed, njoke s hobotnico. Ko sva čakala na najine krožnike in se pogovarjala, da je tale veter kar naporen, sem predlagala, da če je tako težko, lahko tudi prespiva v Senju in jutri nadaljujeva. Wix se je strinjal, kar se mi je zdelo zelo čudno. Foto: njoki s hobotnico Končno hrana! Jaz zakopljem v svoj krožnik kot svinja v buče, Wix pa pripomni, da ni dobro in da je vse skupaj čudnega okusa. Namenila sem mu enega tistih neumnih pogledov, ker mi ni bilo jasno čemu taka pripomba, hrana je super in se ponudila, da pojem še njegov krožnik. Zamenjava, Wix gre na stranišče in ravno ko na polno zakopljem v njegov krožnik, slišim en glasen pok in takoj za tem histerijo. Nekdo (kasneje sem izvedela, da je to lastnik restavracije), mi zavpije »Človek je skupaj padel!« Jaz pa pomislim: »In kaj imam jaz s tem?«, ko ugotovim, da misli Wixa, ki je ležal ta na tleh in skočim do njega. Gospod Vesko mu izvleče jezik, jaz vzamem glavo v naročje, natakarica pa pokliče 911. 911 ?!!? Na Hrvašken?! Gospa gleda malo preveč ameriških filmov. Po tem ji nekdo le dopove, da to ni prava številka in da naj poizkusi z njihovo. Wixovo glavo vzamem v naročje, telo je bilo čisto brez življenja, v glavo pa bled oz. zelen in čisto prepoten. Dobro, da bolnišnica ni bila daleč stran, le slab kilometer, tako da so reševalci prispeli zelo hitro in ga odpeljali na EKG, itd. Jaz ostanem v restavraciji, plačam račun, ko me lastnik vpraša, če ni bilo dobro za jest ter pokima proti mizi in polnemu krožniku. Jaz mu razložim, da je bilo odlično in da je to Wixov krožnik, ki sem ga še imela namen pojesti, a je ta načrt padel v vodo. Gospod Vesko mi ponudi prenočišče in pove, da sva danes njegova gosta, njegova hči me zapelje v bolnišnico in mi pusti svojo telefonsko, da naju pridejo iskat, ko bova zaključila. Na hitro opravim par klicev in sporočim, kaj se je zgodilo in da bova prespala v Senju. Jasno so vsi po telefonu vprašali kaj je in če pridejo po naju, kako naj vem kaj je, če še sami ne vedno in ne ni potrebno takoj zagnati panike in priti po naju. Živ je, miga še, to je bilo vse kar sem vedela in za enkrat je bilo vse pod kontrolo. Foto: bolnišnica Senj V Bolnišnici so naredili preiskave, dali ene 2 injekciji, 2 steklenici infuzije in ga pokrili s 3 odejami. No ob moji nerodnosti, bi kmalu ostal brez infuzije, ko sem po nesreči brcnila v stojalo s flašo. Opala! Zdravnica je predlagala, da ga zapeljejo v Reko na slikanje glave, saj se je pri padcu udaril v vrat, a Wix se ni dal (le kaj bi bilo po tem z motorjem!). Ko so videli, da je bila to izčrpanost in da počasi prihaja k sebi, smo se že začeli malo hecati. Od prihodu nove izmene pa je druga zdravnica celo vprašala, če je padel skupaj po tistem, ko je dobil račun za kosilo. Konec dobro, vse dobro. Dobil je izvide za domov in poklicala sva gospoda Veska, da je prišel po naju. Namestil naju je v prijeten apartma, vprašal, če karkoli potrebujeva in nama zaželel lahko noč. Padla sva v posteljo in trdno spala do jutra.

Snecer, ne bodi no tako popadljiv in beri z razumevanjem ( še enkrat samo zate, verjetno so tudi navodila kje v kolosu, tudi orodje je verjetno nekje, prav tako sem napisal, da so ne najdena navodila v jeziku, katerega ne obvladam ), nisem kupil, tudi kakšne take namere nimam ( nikjer nisem trdil, da sem kupil, ali si lastil ), moja naloga je samo naklepat km, za kar, pa tiste lučke nimajo prav nobenega vpliva, nikjer tudi ne trdim ali izjavljam, da je kaj n a r o b e. Še nekaj Ti prišepnem, ampak samo Tebi na uho, tudi prometno dovoljenje in tablica je ....... Vse tako kaže, da je v tem motorju vgrejene malo več tehnologije kot v Tvojem in mojem polproizvodu, Luči osvetljujejo za prste obliznt, ne bo potrebe kakšne druge žarnice not tlačt.

PFOČK!

sj ga lahko ,, sam da je 46 drugi ... in to vse dirke do konca .. takoj podpišem

... ... 46, 46 in 46 ... tko bo

čak,k te dobimo na jadranki, pa ti bomo posvetili

fak, ta moj dirkač je res zajokanc, al nema veze vamos 99

Jokici pa spet solze tečejo "Mami, tist fant na rdečem motorju mi skoz sledi!!!"

finalni izgled

no še moj Sky,ki si hladi jaja.... in mačka zadeta od nerkoze...

js sm se rodiu str in glup majhen in živahen

preden postaneš star in moder, moraš biti mlad in glup

Že od začetka spremljam teme z Tracerko in opise težav z "woblanjem". Kot nekdanji voznik Vmaxa '92 in sedaj XJR poznam problem tega nihanja. Žal ne gre za napako na posameznem motociklu temveč za posledico konstrukcijskih šibkosti/neustreznosti okvirja in vzmetenja, dovoljenih produkcijskih toleranc in verjetno še česa. Odpravljanje napake je tako kompleksno kot vzroki za njo. Sam sem npr. menjal ležaj krmila (namesto krogličnega smo dali igličnega, dodali blažilec krmila, ki pa ne odpravi napake temveč zgolj omili nihanje), kot del odpravljanja težav so npr. pri Vmaxu od leta 93 naprej dajali vzvojno čvrstejši spodnji del vilic. Kot rešitev se ponuja tudi čvrstejše vzmetenje ali dodatne ojačitve okvirja, kot jih ponuja tuner Klein v Nemčiji za dirkaške XJR. Verjetno pomaga tudi to, da je ves motor poravnan kar se da natančno (pozicija koles in verižnikov). Smešno je pa to, da se je na Vmaxu to nihanje izničilo samo od sebe pri polno naloženem motorju (voznik, sopotnica, tank torba, dva polna kovčka E46 ter napolnjena 50 litrska rola na prtljažniku). Preprosta reklamacija motocikla po mojem ne bo prinesla rešitve, pa tudi ne verjamem, da bi Yamaha kar tako priznala, da je slabo ali potencialno nevarno skonstruirala motocikel. Tudi pri Hondi so se pri zadnji generaciji Pan European ukvarjali s podobnimi težavami (o njih je poročala tudi Britanska policija, ki te motorje vozi), pa ena izmed Firebladerc je imela podobno težavo o čemer je poročal Motorrad, pa KTMov Super Adventure je pred kratkim skipal nesrečneža na nemški AC ker je s kovčki vozil hitreje kot je proizvajalec priporočal... Po moje bo treba pač postopno in sistematično nevtralizirat vsak možen vzrok in tako priti do želenega rezultata ali pa preprosto kupiti motor, ki tega ne počne. Začneš pri cenejših in se postopno pomikaš proti dražjim tehnično bolj zahtevnim, dokler se ne naveličaš motorja ali težav. LP Bajsi

jp .. Rossi je za u kanto ... ta vikend bo pa res čist propao Očitno je , da je prestar, in da so vsi boljši ... .... mi je že malo smešno, da se nismo naučili, da prosti treningi ne povedo veliko o končnem rezultatu dirke.

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

Organizacija je bila narejena prek firme v Indiji - http://treksntrails.in/ Trajalo je 15 dni od praga do praga . Vse skupaj z avioni in pirom cca 3.5K eurov na osebo. Po izkusnjah, ki jih imamo sedaj in kontaktih bi se to se to nekje dalo izvest tudi z cca jura manj. Se pravi realno gledano bi slo z cca 150-200 E na dan ALL inclusive.

Na kratko : Ekipa (David in Miha iz Ljubljane, Fadi in Farid iz Dubaja, Boris iz S. Mitrovice in moja malenkost iz Rima) se je zbrala v N. Delhiju - leteli do Chandigarha in od tam v bistvu cca 2200 z motorji km do Leh-a. Imeli smo organizirano spremstvo (4x4 ki je vozil naso opremo in mehanika), ter prenocisca. Nekje pac sobe, nekje organiziran kamping v obstojecih trek kampih ali pa samo sotor in middle of nowhere :-). Ogromno prahu ter makadama v raznih oblikah, motorji enkratni 10 dni odjahali z Classic 350cc in zadnji del z Bullet 500cc... Zadnje dni precej tezavno zaradi visine (beri dihali na skrge) ... vendar vse skupaj odlicno - best ever !!! Okvirna mapa poti : https://www.google.com/maps/d/edit?mid=zq8k6khU6R5M.k196UTsoZlyY&usp=sharing P.s - Pozornonost na sliko st 3033... :-)

. .... vidu sm vas velik ... dons ... ... čeprav zelo slabo vidm ...

V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom

Še pred enim letom so to bile le sanje: V tem času sicer nisem zrasla, tudi škatle nisem niti videla, me je pa tale lepotec danes pred nalivom pričakal pred garažo:

vam povem, da bo en zmagu

ne vela, nisi se ustavu. fočk

FOČK

Bom povzel besede enga čelauca: zase se brigi

maš 2 verzije, lt če se ne motim, ki ima več kot 40cm med prednjimi kolesi in navadnega, kateri ima manj in moraš imet A kategorijo, za oba te pa lahko jebejo na Hrvaškem. Ne bo ji škodilo, če s takim mopedom dela izpit, pa še osmice brez padcev.

Z1000SX........le kako bi se tole bralo, če bi med S in X vrinil še črko U? Recimo če vzamemo za primer črki XR.....tam U sploh ne paše vmes Eh, brez veze..... sploh ne vem, kaj sem hotel povedati.....

pa ste spet zjebal temo in z vašo svetlostjo ste naredili temo...

Ode tema..

Tudi jaz sem enkrat razmišljal v podobni smeri, čeprav bolj za šalo. Dobro bi bilo izbrati čimbolj trpežno folijo, ne ravno Merkurjevo (npr. Riwega Elefant ali podobne, bolj debele izvedbe). Osebno tudi ne bi spenjal, saj zna sponka rjaveti in drsati po motorju. Koristna stvar pri originalnih pregrinjalih je tudi spodnja elastika, ki prevleko "pričvrsti" na motor. V nasprotnem primeru bo pregrinjalo odpihnilo.

Bolje z mopedom po dežju se vozit, kot pa v službi na sončen dan viset

5. Dan, 23. sept. Za ta da sva si zamislila ogled samostana Ostrog. Na začetku , do Nikšiča in še malo naprej, je bila cesta čisto super, malo gor, levo, desno, brez problema. Bolj kot sva se bližala samostanu, vedno huje je postajalo. Ampak sva nekako uspela, s skupnimi močmi, prigurati do gor. To je zgledalo tako, da sem pogledala gor in povedal, če je naprej od ovinka prosta cesta., da je Wix lahko zapeljal po drugem pasu na ovinek (sva ugotovila, da potrebujeva drug motor). Foto: Ovinkasta cesta Foto: Ostro samostan Počasi se slečeva, zakleneva stvari na motor in se napotiva do vhodnih vrat samostana, kjer vidiva vrsto in se ji priključiva. Pa čakava 5 min, 10 min, ker se mi je zdelo malo dolgo skočim do gospoda, ki je prodajal zraven spominke in ga v slovensko-srbohrvaškem jeziku vprašam, če stojim pred pravim vhodom. Slovensko-srbohrvaško zame pomeni, da uporabim besede, ki sem jih pobrala tekom letovanj na hrvaškem, zamešane s slovenskimi (tam kjer se ne spomnim), jim dodam kar se meni zdi srbohrvaško končnico in zapakiram v stavek. Po možnosti navržem še kako gesto in širok nasmešek ter po odzivu vidim ali mi je uspelo. No, gospod mi odgovori v njegovem jeziku, verjetno še v kakšnem dialektu, da stojim pred pravimi vrati, le da verjetno poteka kakšna kratka molitev, vsaj to sem jaz razumela. Dobro, bova pa že počakala, če ravno molijo, ne bova se obrnila pred vhodom, če sva že prevozila pot do gor. Pa čakamo 15 minut, 20… opa, se vrsta le premika, ljudje hodijo ven, novi notri…. Končno vstopiva tudi midva v tak majhen predprostor, s klopco, jasno takoj parkiram svojo rit nanjo in še malo počakam, saj mi je mladenič pri drugem vhodu z gesto nakazal da je zasedeno. Res zelo ozek vhod v samostan, si mislim, kako so spravili pohištvo notri, no pa saj ga kaj dosti mogoče niti niso rabili, verjetno so bili zelo skromni. Nato mi pomaha z roko naj vstopim. Vstanem, se sklonim (pri svojim 163 centimetrih!) in vstopim v samostan, vsaj tako sem mislila. Ko se zbašem skozi tisto špranjo in stopim v prostor velik 4-5 kvadratnih metrov, bi me skoraj kap. Slabe pol ure sem čakala v vrsti za ogled kapelice/grobnice, kjer je duhovnik s križem sedel ob krsti podobni škatli, notri pa je ležalo nekaj kar se mi je zdelo, da bi znalo biti posušeno truplo prekrito s prtom-preprogo. Duhovnik mi pomiga, naj stopim bliže, verjetno je pričakoval, da bom poljubila to zadevo ali karkoli v bližini, kot sem videla storiti gospo pred menoj. Od šoka, da sem zunaj stala toliko časa, da se bom sedaj slinila po nekem truplu, kjer se je že toliko ljudi pred menoj in ležijo tam ostanki sline in vseh možnih bacilov, sem se skoraj spotaknila in padla na rit. Ker nisem želela nikogar užaliti in izpasti nevljudna, sem mirno, vsaj upam, da je tako izpadlo, z glavo pokimala duhovniku (ravno toliko da nisem še sklenila dlani pred seboj in mi ni ušel kak namaste), se obrnila na peti in porinila sebe in Wixa ven skozi špranjo. Foto: Zgradba pred samostanom Jasno sem takoj za tem našla pravi vhod v samostan, ker mi firbec ni dal. Bil je točno tam kjer sva prej stala in čakala v vrsti. Ups! Zgradba sama, razen to, da je v steni, zelo odmaknjena od civilizacije ne ponuja nič posebnega, je pa razgled v lepem vremenu zelo zanimiv. Foto: lep razgled Že ko sva se vozila gor po teh ozkih ovinki sem razmišljala da bo treba priti tudi dol. Samostan je zanimiv, nisem pa imela želje tam ostati. Postopek je bil enak kot za gor, na spodnjo cesto sem pogledala, če kdo vozi nasproti, zavpila frej, da je Wix malo bolj na široko zapeljal v ovinek. Na enem petem ovinku se je motor začel preveč nagibati in ker nisem imela želje po padcu, sem zdrsnila z njega, se s hrbtom naslonila nanj in ga toliko zadržala, da ga je Wix ujel ter umiril. Mogoče to ni bila najbolj bistra ideja, sploh če bi motor padel name, a v tistem trenutku niti nisem imela ne vem koliko časa na voljo, da bi se spomnila bolj varne rešitve. Foto: na poti nazaj proti Nikšiću Foto: ena izmed priložnosti za nakup nabiralcev prahu Gor vozijo trume ljudi. Veliko je možnosti za nakup nabiralcev prahu, nisva pa opazila kakšne dobre točke za kosilo, zato sva se odločila, da se zapeljeva nazaj do Nikšića, po hitrem postopku – mogoče malo prehitrem… Omejitev je bila 50 km/h, cesta ravna, midva lačna in jasno je Wix malo pospešil vse skupaj – krepko čez 100 km/h. In ker so cestne kontrole v Črni Gori pogoste, sva imela to srečo, da nama je hitro pomahal policist z loparčkom. Wix se je že psihično pripravil na to kar bo sledilo, ko je policist pogledal najino registrsko in rekel, ma vozita dalje. Ampak, gospod policist, ko ste naju že ustavili, bi pa jaz še nekaj vprašala. Kje lahko tukaj nekaj dobrega pojeva, slišala sem za restavracijo Buk, je dobra? On malo začuden nad vprašanjem, pa ja super je in razloži pot. Na poti do restavracije sva se še ene 2 krat ustavila in vprašala, ker nisva bila prepričana, ko pa sva le našla, je bila zaprta, škoda, ambient je izgledal zelo prijetno. A dobro, se zgodi, zapeljeva nazaj do centra Nikšića. Kaj sedaj? Skočim v prvo pekarno in vprašam mlado gospodično, kje je možno kaj dobrega pojesti, izstreli kot iz topa Merak. Ok super, pa se vmeša v pogovor njena starejša kolegica in reče Kastel. Za Kastel se spomnim ogromnih tabel ob cesti, dobila sem vtis, da je to bolj industrijska zadeva, zato mladenko vprašam, ko se je starejša gospa odstranila, katera je boljša. Pa tako po tihem reče Merak in mi razloži pot. Wau, hrana je bila res dobra, prostor bolj socialističen, ampak nama je bistvena hrana. Wix naroči vložene paprike polnjene s kislo smetano, telečjo ribico s krompirčkom, jaz pa pleskavico s kajmakom. Superca. Foto: restavracija Merak, polnjene vložene paprike, telečja ribica s krompirčkom in pleskavica V načrtu sva imela še ogled botaničnega vrta, a sva nanj zaradi lakote in kasneje utrujenosti kar malo pozabila. Odpeljala sva se proti apartmaju, ker pa je bilo še malo zgodaj za spanje, sva se na poti ustavila še enkrat v Kotorju. Tokrat ni bilo reke turistov, zato sva se usedla blizu vhoda v staro mesto in si privoščila sladoled. Gelato Il Salvatore, glede na to, da sva ga poznala že iz Budve in sva vedela kakšne bodo kepice, sva jih raje naročila kar več - osem. Foto: gozdne jagode in gozdni sadeži Za sladek zaključek dneva.

Nasmeh na obrazu z razlogom tako izrazit :P