Dvorana slavnih

vse sm vtisnu, vse

Andora je neodvisna država v Evropi, v Pirenejih med Španijo in Francijo. Ustanovljena je bila 8. septembra 1278 in je največja med šestimi najmanjšimi državami v Evropi in svetu. Država leži v visokogorski dolini v Pirenejih. Več kot tretjina Andore leži nad zgornjo mejo gozdov. Najvišja gora je Coma Pedrose, visoka 2.946 metrov. Andora je ena izmed katalonskih dežel in edina, ki ni del kakšne druge države. Andora nima stoječih voda in obsega le 468 km². Zaradi lege ima Andora relativno hladno gorsko podnebje. V januarju so povprečne temperature –7 °C, poleti se temperatura povzpne na 26 °C. (vir internet – ne bo čisto držalo, ko sva bila tam je bilo več dni krepko preko 30 °C.) (Število prebivalcev: stanje 1. januar 2004 - 69.150) Andora ni članica Evropske unije. Nima praktično nobenih naravnih virov. V preteklosti je bila kljub gorski legi poljedelska dežela, sedaj se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Dežela ima zelo razvit turizem, predvsem zimski. Na razpolago je približno 400 hotelov ter centrov za šport in razvedrilo. Ker ne pripada EU, je Andora znana kot davčna oaza. Mnoga podjetja, ki imajo tu samo poštni predal, uživajo prednost nizkih davkov, turiste pa privlačijo nizke cene za alkohol, tobak in kozmetiko. Potepanja po Andori in bližnji okolici. Obisk parka Naturlandia v Andori. Po španskih Pirenejih. Še potepanja po hribih Andore. Tipična hiša bogatih v preteklosti. Nadaljujeva severno - zahodno po Pirenejih. Prestavila se bova za okoli 300 kilometrov v špansko vas Tramacastilla. Se nadaljuje.

A si bil ti Objestnež

Kr,neki sam je pasal

Kdor ni bil,si je sam kriv.Jutri ponovim vajo.

ftisi so super nism sliku .. sm si pa vse zapomnu

Slavnik?

Fočk....nobenga vidu Rdeča svečka ,šopek rožic........pa dva siva možaka

najaulam

pejte se srt, spet bom vse zamudu

Eno so naše želje, ko se kaj pokvari, drugo pa je resničnost. Ko se nama je motor pokvaril v bližini Stutgarta, so ga odpeljali na manjši uradni Suzuki servis. Zaradi bolniške je bil zaprt. Kaj češ, pa gremo v drugega - najbližjega, tam so popravljali vse tipe motorjev. Mehanik ugotovi kaj je narobe in pove koliko časa bi bilo potrebno čakati na del 3 - 5 dni. Alo, sredi Nemčije. Motor spravimo domov in doma ugotovimo, da sploh ni defekten tisti del, ki so ga diagnosticirali v Nemčiji. Torej napačna diagnoza, kar bi v praksi pomenilo do 10 dni čakanja na popravilo. Verjetno bi ga tudi v Maroku zrihtali v 10 dneh. Vse dele dobim pri svojem serviserju od 1-3 dni. Scarabeo

Počk

Africa Twin - An Interactive Adventure Made By Honda še nekaj za dražit taprave avanturiste.

"Če se začneš v življenju zavedati, da imaš vsega ravno dovolj, postaneš resnično bogat." (zenovski rek)

Evo zakluck sezone prilagam slike da nebom izven teme pogovora lp usem

Na današnjem sprehodu sva ujela redke sončne žarke....

9. Dan, 27. sept. Spala sva trdno in čeprav je bil najin apartma v samem centru nisva z ulice slišala nobenega vrveža. Zbudila sva se zaradi lakote in odhitela v restavracijo Tinel, joj kaj je bil dober zajtrk. Ker je bila odjava zaželena do 10 ure, sva se z lastnico zmenila, da lahko vso prtljago in opremo pustiva v restavraciji in še malo raziskujeva Zadar. Foto: Kje čaka Suzuki? Foto: prodaja slikarski del Vreme je bilo prijetno zato sva prvo zavila na tržnico, ki naj bi bila najboljši pokazatelj utripa mesta – lagano sportski. Foto: Paški sir Foto: … in ostala zelenjava Bila je dokaj velika in dobro založena, a kakšnega posebnega vrveža ni bilo, zato sva odšla še enkrat do morskih orgel in se tam poknila dol na stopnice za kakšni dve uri. Foto: morske orgle Foto: Pozdrav soncu, solarni sistem podnevi Ko sva se naveličala sva naredila krog okoli sv. Donata in opazovala skupino ljubiteljskih slikarjev pri delu. Foto: slikar pri delu Foto: vreme kot naročeno V Zadru sva preživel prijeten del dneva, a čas je bil za odhod domov. Wix je potarnal, da se ne počuti dobro, zato sem domov sporočila, če se lahko skuha kakšna juha. Odločila sva se iti po magistrali, Karlobag, Senj postanek za kosilo, Crikvenica, Rijeka, Domžale. Dan je bil zelo vetroven in baje, da je bila cesta po magistrali zaprta, česar nisva opazila, se nama je pa zdelo čudno, da je zelo malo prometa. Vožnja ob sunkih močnega vetra je bila zelo adrenalinska in utrujajoča, tako da sva komaj čakala kosilo v Senju. Ko sva prispela mi je od samega veselja skoraj rit zaploskala. Končno. Pa sva bila komaj na pol poti domov, kaj šele bo. Za kosilo sva si izbrala restavracijo Kod Veska. Majhen prostor, kjer je bilo prijetno toplo. Ker se nama ni dalo ukvarjati s predjedjo in vsem tem, sva naročila direktno glavno jed, njoke s hobotnico. Ko sva čakala na najine krožnike in se pogovarjala, da je tale veter kar naporen, sem predlagala, da če je tako težko, lahko tudi prespiva v Senju in jutri nadaljujeva. Wix se je strinjal, kar se mi je zdelo zelo čudno. Foto: njoki s hobotnico Končno hrana! Jaz zakopljem v svoj krožnik kot svinja v buče, Wix pa pripomni, da ni dobro in da je vse skupaj čudnega okusa. Namenila sem mu enega tistih neumnih pogledov, ker mi ni bilo jasno čemu taka pripomba, hrana je super in se ponudila, da pojem še njegov krožnik. Zamenjava, Wix gre na stranišče in ravno ko na polno zakopljem v njegov krožnik, slišim en glasen pok in takoj za tem histerijo. Nekdo (kasneje sem izvedela, da je to lastnik restavracije), mi zavpije »Človek je skupaj padel!« Jaz pa pomislim: »In kaj imam jaz s tem?«, ko ugotovim, da misli Wixa, ki je ležal ta na tleh in skočim do njega. Gospod Vesko mu izvleče jezik, jaz vzamem glavo v naročje, natakarica pa pokliče 911. 911 ?!!? Na Hrvašken?! Gospa gleda malo preveč ameriških filmov. Po tem ji nekdo le dopove, da to ni prava številka in da naj poizkusi z njihovo. Wixovo glavo vzamem v naročje, telo je bilo čisto brez življenja, v glavo pa bled oz. zelen in čisto prepoten. Dobro, da bolnišnica ni bila daleč stran, le slab kilometer, tako da so reševalci prispeli zelo hitro in ga odpeljali na EKG, itd. Jaz ostanem v restavraciji, plačam račun, ko me lastnik vpraša, če ni bilo dobro za jest ter pokima proti mizi in polnemu krožniku. Jaz mu razložim, da je bilo odlično in da je to Wixov krožnik, ki sem ga še imela namen pojesti, a je ta načrt padel v vodo. Gospod Vesko mi ponudi prenočišče in pove, da sva danes njegova gosta, njegova hči me zapelje v bolnišnico in mi pusti svojo telefonsko, da naju pridejo iskat, ko bova zaključila. Na hitro opravim par klicev in sporočim, kaj se je zgodilo in da bova prespala v Senju. Jasno so vsi po telefonu vprašali kaj je in če pridejo po naju, kako naj vem kaj je, če še sami ne vedno in ne ni potrebno takoj zagnati panike in priti po naju. Živ je, miga še, to je bilo vse kar sem vedela in za enkrat je bilo vse pod kontrolo. Foto: bolnišnica Senj V Bolnišnici so naredili preiskave, dali ene 2 injekciji, 2 steklenici infuzije in ga pokrili s 3 odejami. No ob moji nerodnosti, bi kmalu ostal brez infuzije, ko sem po nesreči brcnila v stojalo s flašo. Opala! Zdravnica je predlagala, da ga zapeljejo v Reko na slikanje glave, saj se je pri padcu udaril v vrat, a Wix se ni dal (le kaj bi bilo po tem z motorjem!). Ko so videli, da je bila to izčrpanost in da počasi prihaja k sebi, smo se že začeli malo hecati. Od prihodu nove izmene pa je druga zdravnica celo vprašala, če je padel skupaj po tistem, ko je dobil račun za kosilo. Konec dobro, vse dobro. Dobil je izvide za domov in poklicala sva gospoda Veska, da je prišel po naju. Namestil naju je v prijeten apartma, vprašal, če karkoli potrebujeva in nama zaželel lahko noč. Padla sva v posteljo in trdno spala do jutra.

Snecer, ne bodi no tako popadljiv in beri z razumevanjem ( še enkrat samo zate, verjetno so tudi navodila kje v kolosu, tudi orodje je verjetno nekje, prav tako sem napisal, da so ne najdena navodila v jeziku, katerega ne obvladam ), nisem kupil, tudi kakšne take namere nimam ( nikjer nisem trdil, da sem kupil, ali si lastil ), moja naloga je samo naklepat km, za kar, pa tiste lučke nimajo prav nobenega vpliva, nikjer tudi ne trdim ali izjavljam, da je kaj n a r o b e. Še nekaj Ti prišepnem, ampak samo Tebi na uho, tudi prometno dovoljenje in tablica je ....... Vse tako kaže, da je v tem motorju vgrejene malo več tehnologije kot v Tvojem in mojem polproizvodu, Luči osvetljujejo za prste obliznt, ne bo potrebe kakšne druge žarnice not tlačt.

PFOČK!

sj ga lahko ,, sam da je 46 drugi ... in to vse dirke do konca .. takoj podpišem

... ... 46, 46 in 46 ... tko bo

čak,k te dobimo na jadranki, pa ti bomo posvetili

fak, ta moj dirkač je res zajokanc, al nema veze vamos 99

Jokici pa spet solze tečejo "Mami, tist fant na rdečem motorju mi skoz sledi!!!"

finalni izgled

no še moj Sky,ki si hladi jaja.... in mačka zadeta od nerkoze...

js sm se rodiu str in glup majhen in živahen

preden postaneš star in moder, moraš biti mlad in glup

Že od začetka spremljam teme z Tracerko in opise težav z "woblanjem". Kot nekdanji voznik Vmaxa '92 in sedaj XJR poznam problem tega nihanja. Žal ne gre za napako na posameznem motociklu temveč za posledico konstrukcijskih šibkosti/neustreznosti okvirja in vzmetenja, dovoljenih produkcijskih toleranc in verjetno še česa. Odpravljanje napake je tako kompleksno kot vzroki za njo. Sam sem npr. menjal ležaj krmila (namesto krogličnega smo dali igličnega, dodali blažilec krmila, ki pa ne odpravi napake temveč zgolj omili nihanje), kot del odpravljanja težav so npr. pri Vmaxu od leta 93 naprej dajali vzvojno čvrstejši spodnji del vilic. Kot rešitev se ponuja tudi čvrstejše vzmetenje ali dodatne ojačitve okvirja, kot jih ponuja tuner Klein v Nemčiji za dirkaške XJR. Verjetno pomaga tudi to, da je ves motor poravnan kar se da natančno (pozicija koles in verižnikov). Smešno je pa to, da se je na Vmaxu to nihanje izničilo samo od sebe pri polno naloženem motorju (voznik, sopotnica, tank torba, dva polna kovčka E46 ter napolnjena 50 litrska rola na prtljažniku). Preprosta reklamacija motocikla po mojem ne bo prinesla rešitve, pa tudi ne verjamem, da bi Yamaha kar tako priznala, da je slabo ali potencialno nevarno skonstruirala motocikel. Tudi pri Hondi so se pri zadnji generaciji Pan European ukvarjali s podobnimi težavami (o njih je poročala tudi Britanska policija, ki te motorje vozi), pa ena izmed Firebladerc je imela podobno težavo o čemer je poročal Motorrad, pa KTMov Super Adventure je pred kratkim skipal nesrečneža na nemški AC ker je s kovčki vozil hitreje kot je proizvajalec priporočal... Po moje bo treba pač postopno in sistematično nevtralizirat vsak možen vzrok in tako priti do želenega rezultata ali pa preprosto kupiti motor, ki tega ne počne. Začneš pri cenejših in se postopno pomikaš proti dražjim tehnično bolj zahtevnim, dokler se ne naveličaš motorja ali težav. LP Bajsi

jp .. Rossi je za u kanto ... ta vikend bo pa res čist propao Očitno je , da je prestar, in da so vsi boljši ... .... mi je že malo smešno, da se nismo naučili, da prosti treningi ne povedo veliko o končnem rezultatu dirke.

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

Organizacija je bila narejena prek firme v Indiji - http://treksntrails.in/ Trajalo je 15 dni od praga do praga . Vse skupaj z avioni in pirom cca 3.5K eurov na osebo. Po izkusnjah, ki jih imamo sedaj in kontaktih bi se to se to nekje dalo izvest tudi z cca jura manj. Se pravi realno gledano bi slo z cca 150-200 E na dan ALL inclusive.

Na kratko : Ekipa (David in Miha iz Ljubljane, Fadi in Farid iz Dubaja, Boris iz S. Mitrovice in moja malenkost iz Rima) se je zbrala v N. Delhiju - leteli do Chandigarha in od tam v bistvu cca 2200 z motorji km do Leh-a. Imeli smo organizirano spremstvo (4x4 ki je vozil naso opremo in mehanika), ter prenocisca. Nekje pac sobe, nekje organiziran kamping v obstojecih trek kampih ali pa samo sotor in middle of nowhere :-). Ogromno prahu ter makadama v raznih oblikah, motorji enkratni 10 dni odjahali z Classic 350cc in zadnji del z Bullet 500cc... Zadnje dni precej tezavno zaradi visine (beri dihali na skrge) ... vendar vse skupaj odlicno - best ever !!! Okvirna mapa poti : https://www.google.com/maps/d/edit?mid=zq8k6khU6R5M.k196UTsoZlyY&usp=sharing P.s - Pozornonost na sliko st 3033... :-)

. .... vidu sm vas velik ... dons ... ... čeprav zelo slabo vidm ...

V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom

Še pred enim letom so to bile le sanje: V tem času sicer nisem zrasla, tudi škatle nisem niti videla, me je pa tale lepotec danes pred nalivom pričakal pred garažo:

POČK

... OMV ... ... če nau prej tema ...

A je res jamral glede tega? Zaradi Ianoneja? Ker ta fant na rdečem motorju bo startal pred njim. Pa do tisočinke enak čas sta dosegla. To je gotova neka antihorhe zarota. Ker je domovina tega fanta na rdečem motorju Italija, je jasno, da je vsega kriv Rossi. Lorenzo je za moje pojme res dirkač, ki pelje perfektno. Če bi bil še drugače bolj normalen (kar se tiče obnašanja), bi človek lahko navijal zanj. Ampak on je raje Calimero, vedno se mu dogaja krivica.

Sonceeeee

ksz... Berem tole temo in mi je hudo, ker razbiram, da gospa izgublja voljo do motorizma. Občutek imam, da je izbrala napačno šolo z njej neprimernimi inštruktorji. In to na priporočilo prijateljice. Ampak nekaj je za prijateljico lahko dobro, za drugo osebo pa ne. Jaz osebno bi predlagal, da izbere drugo avtošolo. Če ji ER-6 paše, naj najde avtošolo s temi motorji, ki so brez omejitve 35 kW. In naj čez zimo poskusi resetirati možgane, potisniti slabe izkušnje v ozadje in začeti znova. Pa še nekaj. Glede na njeno velikost ji ne bi predlagal maksiskuterja. Peljal sem jih samo nekaj in se mi je na njih zdelo, da imam prekratke noge (visok sem 184 cm, torej nisem ravno majhen). Sedež je precej širok in pobere nekaj dolžine nog, pa še precej narazen jih je treba dati, ko se ustaviš. Pa Yamaha MT-07 bi bil po mojem precej primeren motor zanjo, ker ima v sprednjem delu zelo ozek sedež, kar "podaljša" noge. Naj ne izgub volje. Ko bo naredila izpit (verjamem da ga bo), ji bo ta pomenil še toliko več, ker se bo zanj res potrudila. Pa naj se ne sekira, ker bo imela veliko ur v avtošoli. Saj to jih ima že sedaj, pa kaj potem. Naj si pred oči raje nariše užitke, ko se bosta s partnerjem (ki se mi zdi zrel in odgovoren človek) skupaj potepala naokoli. Verjamem, da bo tudi ona zrela in odgovorna voznica, pa čeprav ne bo na Rakitni ribala tačk na motorju. Veliko sreče ji želim. Pri opravljanju izpita in potem pri vožnji. Motor pa bo že našla pravi, to naj pride na vrsto, ko bo imela vozniško dovoljenje.

na suh drgnt ni fajn

Evo, en dodatek, sicer ga realno ne potrebujem, ampak motorju da badass look, skoduje pa tudi ne. 43£, preko Petra iz Slovaske vkljucujoc postnino.

7. Dan, 25. sept. Napoved za ta dan je bil dež, a so se na najino srečo meteorologi zmotili. Zunaj je sijalo sonce, zato sva hitro pojedla zajtrk in se zapeljala do slapu Kravice. Jasno vmes sva ene 3x vprašala za smer in na koncu našla. Foto: Kravica slap Slap je ok, zdaj da bi delala ne vem koliko kilometrov samo zanj ravno ne, ampak če je nekje na poti, je pa zanimivo za pogledat. Voda mrzla, na drugi breg lahko le plavaš, kar so neki odštekani avstralci počeli, dva lokala, ki sta tam pa zaprta. Zato sva se hitro obrnila in odšla proti Blagaju. Do Blagaj tekije – muslimanski samostan, sva prišla po neki vaški poti, no da do tja vodi tudi bolj civilizirana pot, sva ugotovila, ko sva se vračala proti Mostarju. Predno sva obiskala ta kraj sem se malo pozanimala kaj to je in kje, a sem bila vseeno zelo prijetno presenečena. Všeč mi je bilo, tako mirno, veliko vode in zelenja. Pred vhodom v sam samostan sva se morala sezuti, bogi tisti, ki so hodili mimo najinih moto škornjev, jaz pa sem si morala prekriti lase. Foto: Blagaj tekija Dobro, da sem imela svojo motoristično rutko, ki sem jo samo potegnila čez glavo, gospod pri vhodu ni nič kompliciral. Po tleh so bile razprostrte preproge, pohištvo skromno in spet neke krste, a lepo pod ključem in malo odmaknjene. Vredna ogleda je bila kupola z zvezdnatim stropom, v zadnje delu zgradbe. Foto: restavracije ob vodi, koran, preproge po tleh Foto: zvezdnato nebo V okolici je veliko priložnosti za kosilo, še preveč in nakupa nabiralcev prahu. Ena izmed prednosti motorja je, da lahko skoraj kjerkoli parkiraš pred vhodom, slabost pa ta, da nisem imela šans dobiti novih skodelic za čaj, ker nisva imela prostora. Po uspelih ogledih sva se vrnila v Mostar. Za kosilo sva izbrala restavracijo Hindin han. Sej je bila ok, ampak jaz sem naredila napako in naročila zelenjavno juho, ne da bi se pozanimala kaj je notri. Ko je natakar prinesel naročeno, me je v trenutku minila lakota, ker so bile notri gobe. Grozno ogabna zadeva. Foto: Zelenjavna juha, Begova čorba, peksimenti in goveji narezek, telečji zrezek Dobro, zdaj če sem naročila, bom pa še pojedla, po ene treh žlicah nisem bila več tako prepričana v katero smer se bo vsebina želodca obrnila in se je Wix prijazno ponudil, da zamenjava krožnike. Njegova Begova čorba je bila odlična. OK juho sem preživela, sledila je predjed. Peksimenti z govejim narezkom in kajmakom. Zadeva je bila odlična, ni kej za rečt, a meni je bilo vedno bolj slabo. Na začetku sem še mislila, da bom to lahko pojedla sama, Wix si je naročil telečji zrezek, a nekje na pol poti, sem omagala. V tem trenutku sem si želela le eno, iti k frizerju! Foto: obisk za dobro počutje Obisk frizerja, ki sva ga iskala po polovici Mostarja, je bil nujen. Konice so bile predolge! Foto: Mostar ob lepem vremenu Ko je bilo to urejeno, sva zavila še v Konzum in si kupila vrečo grenivk, katere sva zmazala v hotelski sobi. Od dneva ni kaj dosti ostalo, privoščila sva si še kratek sprehod, po mostu ene 2x gor in dol, ko je spet začel padati dež, a je sledilo še eno malo presenečenje, dvojna mavrica. Foto: dvojna mavrica

6. Dan, 24. sept. Vremenska napoved ni bila ravno obetajoča, ko si pogledal še skozi okno, te je pa sploh minilo vse. A pot je bilo treba nadaljevati. Prvi postanek Herceg-Novi zajtrk, dobra ideja, ker se je uscalo kot iz škafa. Počakava da mine in se odpraviva proti Mostarju. Foto: pogled v oblake ni bil obetajoč Črnogorski cariniki nama lepo pomahajo in zaželijo srečno pot…. no na bosanski strani je bila pa malo bolj pisana zgodba. Osebna, prometna in jasno krona vsega ZELENA KARTA! Jebena zelena karta!! Jasno zavarovanje, ki sva ga kupila prvi dan je veljalo le 3 dni. Super. Kaj sedaj? Carinik predlaga, da se obrneva in greva na drugi mejni prehod, kjer prodajajo tudi zavarovanja. Hitro nama je jasno postalo, da bo padla podkupnina. Ker nisva bila pripravljena v vremenu, ki se je napovedovalo delati veliko dodatnih kilometrov, sva jih vprašala, če obstaja še kakšna druga opcija. Malo so se spogledali, ta »glavni« je vprašal koliko sva plačala za zavarovanje od vstopu prvi dan in rekel, da se lahko kej zmenimo. Jasno Wix potegne denarnico ven, carinik pa v luft. Pa ne tako da se vidi, a ne vidiš da je kamera tam zgoraj!! Jasno oba pogledava gor kot prvošolčka. Opala! Pa rečeva cariniku če da prometno nazaj, Wix jo poda meni, saj sam ni imel gotovine. Kamera me ni mogla ujeti, nisem pa želela, da vidijo cariniki, da imam več denarja, kolikor sem ga bila pripravljena dati za podkupnino. Vmes, ko sem tlačila denar v prometno, sem v mislih šla skozi ves repertoar kletvic kar sem ga premogla. Tako! »Zavarovalnina« plačana. Že ta tretjič! Samo, da 2 krat od tega po uradni poti. Prvič v življenju, da sem podkupila uradno osebo . Cariniki nama zadovoljno pomahajo in svetujejo, da v primeru (bog ne daj) nesreče rečeva, da sva sicer kupila zavarovanje, a izgubila. Vso pot do Mostarja naju je pralo, Namen sva si imela ogledati še Stolac, neko trdnjavo in nagrobnike, ampak naju je minilo. Vse kar sva želela je bil topel tuš in suhe cunje. Foto: deževna dobrodošlica v Mostarju Motel sva imela v starem centru, 100-200 metrov od znamenitega mostu. Gospodična na recepciji je bila zelo simpatična, pomagala je nositi najine stvari, nama razložila kje kaj dobrega pojeva in kaj si lahko ogledava. Ko sva opravila protokol na recepciji, sva navalila na tuš in razprostrla vse stvari po sobi, da je bilo »okrašeno« kot za kakšno zabavo. Ogled starega dela, ki se je v topli suhi sobi zdel kot odlična ideja, je bil v praksi precej smrtonosna misija. Na tisti ozki uličici, ki vodi do mostu je bilo ogromno vode in nespretnih turistov z dežniki. Po nekaj korakih sem imela hlače premočene do kolen in šop las manj. Foto: dežniki, smrtonosno orožje v rokah turistov Tečna in premočena sva zavila v restavracijo Šadrvan. Restavracija kamor zahajajo turisti in domačini je bila dobra izbira. Za predjed sva naročila sirno ploščo in peksimente, superca. Nato sva jedla filane paprike in japrak, za sladico pa tufahiji. Foto: pivo Mostar, sirna plošča, peksimenti (ala naše miške, samo da niso sldaki), polnjene paprike in japrak Foto: družba pri kosilu Foto: Tufahiji!! Foto: večerna osvetlitev Ker nama še ni bilo do spanja, na ulicah pa je bilo zelo malo ljudi, sva se sprehodila še malo po starem delu, naredila nekaj fotk in neuspešno iskala slaščičarno. Bil je peti dan najinega popotovanja in kronično nama je primanjkovalo svežega sadja. Sadja nisva dobila, sva pa kupila malo pasjo konzervo. Pred najinim motelom je bila prijazna psička, ki se nama je zelo zasmilila. Zavila sem v prvo trgovino, kupila konzervo in ko sem jo hotela odpreti, sem nespretno odtrgala sntntn (tisti hakeljček). Seveda je Wix rešil situacijo in kužica je dobila večerjo. Foto: večerni sprehod

PIRENEJI Po zaključku lanskega potepanja po Škotski, se je kmalu pojavilo vprašanje, kam naslednje leto. Tja, kjer ne bo preveč vroče. Hja, kakšne alpe? Kje pa še nisva bila? Razmislek – Pireneji. Preverim nadmorsko višino, tam bi moralo biti znosno. Odločiva se za teden dni v Andori in teden dni španskih Pirenejev. Obe lokaciji spanja sta bili nad 1300 metri višine. To bo šlo, hladila se bova preko noči in na vožnji po višje ležečih cestah. Na pot sva odrinila 8. julija in v Andoro prispela četrti dan. Tam sva preživela čudovitih 7 dni in se nato prestavila višje v Pireneje v vas Tramacastilla de Tena, kjer sva bila 6 dni in nato proti domu. Najino potepanje je trajalo 19 dni. Kot zmeraj pred vsakim potovanjem, pranje motorja in rutinski pregled, če vse štima. Luči, smerokazi, olje in druge stvari. Zadnja stop lučka ne dela, dela a samo ko pritisneš nožno zavoro, pregledam stikalo, fuč. Poskusim popraviti – ne gre. Klic, nikjer ga ni. Bratranec mi javi, imajo ga v Kranju. Zamenjal ga bom na poti proti Dolomitom. Plani se že podirajo. Bom pa malo bolj tiščal in imela bova kakšno pavzo manj. Namen sva imela iti po avstrijski avtocesti, da bi bilo več časa za Dolomite. Za orientacijo, sva s Koroške. Štart malo kasneje, menjava stikala in nato proti Kranjski Gori. Ker sva v Dolomitih že prevozila precej cest, se odločim, da bom poskusil še tiste manj pomembne. V Meranu sva morala biti do 20.00, kar nekaj rezerve sva imela, saj ni bilo prvič, da tam spiva. Malo pred Cortino kreneva na cesto SP 347. Kmalu je začelo rahlo deževati. Trenutek brez dežja, malica. V največjem navalu na hrano začne zopet deževati, kave ne bo. Zmečeva hrano vase in v torbo, vsaj lačna nisva. Nadaljujeva po SP347, cesta je ozka, mokra in nikamor ne prideš, kilometri se ne premikajo, za nameček – toča. Samo še kroglice falijo po tleh, da naju zbriše. Ocenim, ali je še varno voziti – vozim, a napet ko maček, nič ni zeblo, le med nogami čutim hlad, dežjaki ne tesnijo. Vlaga se širi proti kolenom in pasu. Gledam garmin, kje sva, kilometri se komaj premikajo. Ne bom več gledal nanj, ker imam občutek, da danes ne bova v Meranu. Malo pred odcepom za passo Rolle, se nebo odpre, bencina ni dovolj. Iščeva bencinsko in zbeživa pred norim nalivom, v trenutku je bilo na cesti preko 10 cm vode. Nadaljevanje je nemogoče – samomorilsko. V trenutku je bila bencinska polna vseh mogočih vozil. Vliva kot iz škafa, strele – skoraj čutiš njihovo toploto, noro. Kaj zdaj, Merano se vse bolj oddaljuje. Če se bo tako nadaljevalo, bova spala kar tu nekje v bližini. Garmin kaže preko passo Rolle okoli 95 km, tja ni za iti, naliv strele. Pokličeva v Merano, strela prekine signal. Vliva, da ne čuješ samega sebe. Naposled malo jenja in pokličeva. Javita se kje sta ob 20.00, pa se bomo naprej menili, naju pomiri receptorka. Odločiva se, da greva po daljši poti proti Trento, kjer je lepša cesta in več avtoceste. Po par deset kilometrih se cesta posuši in gasa. Dobra volja se vrne, kilometri letijo. Malo pred Trento sumljiv oblak, bolj se bližava, pa kaj si nor. Zgleda kos sivočrna stena. Naj zapeljem v to gmoto, časa ni, bova poskusila. Že pred vstopom v to sranje mi je zaželo premetavati motor, nato naliv in kmalu toča. Iščem kje bi se lahko skrila. Imela sva srečo gospodarsko poslopje, skrijeva se. Kmalu je bilo v uti polno turistov. Čez okoli 15 minut nadaljujeva pot in srečno prispeva v Merano, točno ob 20.00. Ko zjutraj odprem oči, SONCE. Pogled skozi okno, brez oblaka. Pa se je vreme odkupilo. Prejšnji dan je bil le še eden od nepozabnih spominov. Naskok na Stelvio ima še zmeraj svoj čar, čeprav sva bila tam že ??? mislim, da 6 krat. In zmeraj sva imela lepo vreme. Sprehod, malica, klobase z zeljem in gasa. Nato preko passo Mortirolo do zanimive ceste ob jezeru Lago d" Iseo. Od tam pa na avtocesto do Briancona. Milano, tam lahko pričakuješ štalo na cesti. Preden sva prišla skozi je trajalo, krepko preveč, težko se gužvaš z vsemi kufri. Še dogodek malo pred avtocesto. Cesta v naselju se rahlo vzpenja, na vrhu pa je semafor. Po ne vem kakšnem naključju si pred avtom pustim par metrov veliko luknjo. Naenkrat slišim sireno, kolona pred semaforjem pa dolga preko 100 metrov. Gasilci se pripeljejo po desnem pasu in rinejo na naš, luknja je samo pri nama. Spustim zavoro, motor smukne nazaj, še ni dovolj placa , pa še malo in zaropota. Štiristo kilogramov mase zaropota in nasede na bleščeče spoliran mercedes E klase. Mrak mi pade na oči, ko vidim značko. Speljem in med vožnjo do prvega parkinga se odvijajo v moji glavi različni scenariji, sami slabi. Tip ustavi poleg naju, pogleda sprednji del avta, s kretnjo razumem, da je vse vredu, pokimam v zahvalo in odpeljemo. Še nekaj časa sem razmišljal koliko kaj pride tisti lepi znak na havbi in kakšen ris na pločevini, lahko bi bila prava štala. Se nadaljuje.

Poglej po BMW F650CS ,zelo nizek,nabavna cena okrog 2-2.5kevričev in zelo uporaben za začetnika,lahek,okreten in poceni vzdrževanje . Moja lepša polovica se je kalila na njemu in ji je žal da smo ga prodali..........

Takole sem se pa jaz poigral. Honda CB 750-F 1982.