Dvorana slavnih

Sobotna vožnja je bila tokrat namenjena za obisk naših vzhodnih sosedov, s skokom do Blatnega jezera. Družbo mi je delal oče, ki je bil tudi pobudnik ideje, načrtovanje poti pa je prepustil meni Še dobro, saj je sam včasih bolj tipa "bomo že nekako našli" in tudi danes je bilo tako. Ko sva bila le še kak kilometer stran od jezera, me je namreč prvič vprašal, na katere table mora paziti za Blatno jezero. Priprava na vrhuncu Od doma se odpraviva ob 13:30 čez Ljutomer, Razkrižje, Črenšovce, Hotizo in se ustaviva na Petrolu v Lendavi, kjer napolniva rezervoarje do vrha, preden se podava čez mejo. Po rahli shujševalni kuri v denarnicah, peljeva naprej proti mejnemu prehodu Dolga vas, kjer se ustaviva v menjalnici na mojo željo. Italijanu je namreč nadpovprečna prirojena in ker nisem hotel obstati nekje na Madžarskem brez bencina, plačevanju z evri sem se pa hotel izogniti (Madžari so bojda zelo navezani na svojo valuto in jim evri niso najbolj po godu), je bila menjalnica primerna rešitev. Menjam slabih 20€, toliko da bo dovolj še za en postanek na črpalki in kako ob poti. Nastaneta dve sliki na meji: Po slikanju gre pa zares. Od Redicsa zavijeva v krožišču proti Lentiju, nato pa čez vasice slediva tablam z napisom Keszthely. Vse do tja se voziva po cesti z oznako 75, na kar voznika vseskozi opominjajo tudi obcestne table. Ideja se mi zdi zelo posrečena, lepo bi bilo imeti kaj takega tudi pri nas. Zraven tabel z oznako prometnice so zelo pogoste dopolnilne table, na katerih je navedena razdalja od trenutne lokacije na cesti do večjih mest. Še ena posrečena ideja. Posrečene pa niso ceste, niti malo. Grbin in lukenj je malo morje, na določenih odsekih se jim ne da izogniti. Na športnem motorju kot ga imam sam, se te stvari še bolj čutijo. Tudi drugače je bila cesta na relaciji Redics-Keszthely nezanimiva , omembe vredne ovinke, v katerih ni poškodovano vozišče, bi lahko preštel na prste ene roke Kakorkoli. Ob prihodu v mesto Keszthely oz. Blatenski kostel, kljub rahli izgubi v centru, naposled le prispeva do Blatnega jezera. Motorja parkirava zraven parkirišča za kolesa, kjer so svoja mesta našli tudi drugi motoristi. Ko sestopiva, naju nagovorita dva Puležana na Versysu in Transalpu, prijetna fanta. Izmenjamo par besed, nato pa vsak po svoje. Na Blatnem jezeru seveda še nekaj Japonski predstavniki&makaronarski izobčenec Po oddihu ob jezeru in pijači, se odpraviva proti domu v drugi smeri, skozi Zalaegerszeg, Zalaszentgyörgy, Zalacseb, Zalalövo, Nagyrakos in Oriszentpeter, ob katerih teče železniška proga, ki nudi preko Hodoša povezavo s Slovenijo. Slednji je dokaj blizu Oriszentpetra, ampak, ker oče še ni bil v središču porabskih Slovencev, Monoštru, se odločim da greva skozenj. Ko prispeva v mesto sledi spet postanek za hidracijo in kakšno sliko: Cesta je bila na relaciji Keszthely-Zalaegerszeg-Oriszentpeter-Szentgotthard veliko boljša, kot tista, po kateri sva prišla do Blatnega jezera Seveda je bil tu in tam še kak slabši odsek, vendar je bilo tega manj. Pa še cesta je bila bolj zanimiva, tudi krajev je bilo več na poti. Predvsem Zalaegerszeg kot mesto izstopa proti ostalim po razvitosti in bi si ga bilo vredno enkrat bolj podrobno pogledati. Do meje sedaj ni bilo več daleč, tokrat sva je prestopila/prevozila na mejnem prehodu Martinje. Sledil je spust do Gornjih Petrovcev, nato pa vožnja po gorički dolini skozi Mačkovce in Vanečo do Murske Sobote. Od tam pa povratek čez Veržej do Ljutomera, na večerno dozo sladoleda in domov. 298 kilometrov do 20:40. Lepo preživet dan z očetom ob skupnem hobiju

Tradicionalni balkan tur je začel ...........trio čelos v sedlu Že na začetku smo se skregal ,,,, ...amoak se hitro zmenimo in gremo pogledat spomenik tistih ki se ne znajo zment ...vsaj en del mora bit makedama ,delo in to zvesto delio našega navigatorja vsakič, res ne vem zakaj si ne omisli endura k ma tok rad ta šodr ... Pik nam zbukira prenoćišče v Doboju , 90€ z zajterkom vred ..........men k sem revež je še kar ugodno ,bogataška pa jokata da je drago ...motorji za ograjo in praktično pri postelji , čisto , uredno .... ...no pol se je pa začelo ...in tako zaključimo na neki svatbi , nobeden ne ve ne kdo ne kaj sam je blo pa do jaja .....smo bili kar z vsemi nekaj v sorodstvu tud če bi bili Kitajci .... Za nami je 500km , jutri naprej novim zmagam ......... lp

...Primorski kavboji dajo zadnje napotke za na sosednji hrib, v Podgorju pri cerkvici desno čez cesto, pa gas na kolovoz. Oni so to vse s konji že skoz dal... Fino po hladni šumici navzgor Ko pridem na plano, ugotovim, da sem mal zalutal, moram na vrh direkt za motorjem. Torej nazaj pa levo... Najdem pravo smer, peljem mimo jagrskega stanta proti vrhu... Vrh zgleda mamljivo, ravna travnata špura kolovoza tudi obeta, sem mislil, da ga bom mal privil gor v klanec. Pa ni bilo ravno tolk fajn, kot je zgledal, sta bili kolesnici prekriti s travo, kakšen nabrušen kamen skrit spodaj ali pa kakšna luknja, zato grem kar na izi. Na vrhu lepo, Golič, zadaj Mount Slavnik :-) Že na fotkah je lepo, v resnic je bilo pa še boljš ;-), sledi povratek na pregreto obalo :-(

Za podaljšan vikend sem pristal na SLO obali, da ne bi samo na plaži cajt ubijal, se odločim en al pa dva hribčka osvojit. Grem proti Podgorju, preden prečkam progo, komaj zabremzam, da fotkam star stop znak. vprašam v vasi, kje gre kolovoz na Slavnik, me navižajo na pravo špuro in grem gor... Nekje na 3/4 poti langsam prehitevam domače konjenike, kolovoz je ozek, konji nemirni zaradi motorja. Mimo treh nekak preguram, pri četrtrm se zatakne. Konj nori, jaz ustavm, da umirim situacijo. Jezdec ga ne more umirit, konj v rikverc proti men jaz cakam kot bebo na motorju, kdaj se mi bo podkev zoomirala v čeu, kot v filmu... na srečo konj naguzi motor z ritjo, mene odbije kot kegelj v žbunje. Ampak sem se že pobiral, kavboj vpije, če sem cel... sem reku ceu ceu, daj zdej pomagej še moped pobrat. Dečko, pravzaprav hrust zjaše, umiri konja, ga priveže, vpraša kje lahko zagrab motor, ga dvigne skor kot bicikl, jaz sem mal glumil gljivo zraven :-) V glavnem, meni nič, motorju nič, razen fleka prešvicane kobilje riti na plastiki :-) Pičim do vrha, nekaj kasneje prijahajo gor tudi konjeniki. Se še mal pogovorimo. V glavnem nagazila me je mlada kobila ampak velika, ker ima tudi lastnik skoraj 2m. Pravi, da ima tinejdžerka 450kg. Častijo en drink, en od njih pravi, da je izgledal dogodek kar opasno, ampak smo dobre volje, ker se je tako končalo :-) poslikam ekipco - kavbojko in 4 primorske kavboje, ta sredn je bil pa un ta močn Še kobilca, k ne mara ropotajočih kavbojev na dveh kolesih, tu je bla pa čist pridna majku ji... Zdej vem tudi v praksi, kaj je ena konjska moč, no saj je bila punca pridna, nič ni po men pa po mopiju hodila, sam en tak body-check mi je spustila... Ker se je vse tako fajn končalo, sem se odločil še za skok na sosednji hrib... so rekli kavboji, da se da gor pripeljat.... Bom pripel še kakšno fotko...

12.dan: Smederevo - Kovin - Novi Sad - Ilok- Vukovar - Vinkovci -Slavonski Brod - Derventa (402 km) 13.dan: Derventa - Prijedor - Velika Kladuša - Karlovac - Vinica - Kočevje- Domžale (415 km) in z novo majčko v Cacao v Lj na sladoled kot zmer, ko se pridrsamo nazaj z daljše ture V glavnem je blo fajn vidt, kok se mamo pr nas v bistvu zlo dobr, čeprav sam jamramo, kako je vse v ****.....no ponekod je še bl, ampak če ne vidiš ne veš. Lušten in poceni dopust. Tokrat sta stroja delala kot se zagre, no edin mojmu je en uč umru, ampak žarnice so tam poceni (za eno našo tam dobiš tri :P). Vse skupaj (bencin, hrana, spanje, spominki in ostala krama, vstopnine) naju je prišlo cca 500 eur po osebi za skoraj dva tedna lazenja okoli ;). Za Bolgarijo si bo pa treba enkrat v prihodnje vzet malo več časa, ker tokrat je bila bolj v tranzitu.

Ne moti me poostren nadzor, ki to itak ni, ker prisotnosti policistov ne moreš povečati. Jih je premalo. Tudi kadar jih dejansko potrebuješ jih preprosto ni. Moti me moralna kriminalizacija motoristov, ki jo s pomočjo neukih novinarjev in urednikov policija izvaja preko medijev. Še bolj me pa motijo komentarji voznikov ostalih vozil v prometu - šoferjev, ki pametujejo brez vsakega pravega znanja in izkušenj. Priznajmo, da je povprečna hitrost pri vožnji z motorjem višja. Že zato, da se ne skuhaš v zaščitni opremi, se je potrebno premikati. Kdor misli, da je ne potrebuje pa je v mojih očeh najmanj neumen. A tudi zavorna pot je krajša. Posedujemo vozila z večjimi pospeški, kot jih ima povprečen avtomobil. In to je vse kar povprečen šofer - kar je običajno tudi novinar - vidi. Da švigneš mimo njega. Ker si ga prehitel na najvarnejši način. S pospeševanjem. Z namenom, da se čimprej umakneš iz nasprotnega pasu. Po pravilih defenzivne vožnje. Nihče pa se ne vpraša zakaj te ni opazil že nekaj minut prej, ko si se vozil za njim. Ko si se postavil v zorni kot njegovega ogledala in prižgal smerokaz. Nihče se ne vpraša, zakaj se kot jaz, ne potrudi, da bi pri vožnji v zaprt ovinek ostal v svojem voznem pasu. Ali zakaj se, kljub temu, da se že nekaj sekund gledava iz oči v oči, čuti dolžnega zapeljati preko križišča na cesto pred mene. To so namreč situacije, ki jih doživim na popolnoma vsaki vožnji. Vsaj 4x do 5x na cca 80km. In sem zato še toliko bolj previden, avtomatsko zmanjšam hitrost. Ker konstatno opazujem, sem skoncentriran in pazim - predvsem nase. Ker jaz ne bom nikogar poškodoval, ko se bom v dvosledno vozilo, ki mi je odvzelo prednost, zaletelel. Poškodoval bom le sebe. Pa tudi to redno vadim. Če je le priložnost, zaviranje v sili in izogibanje oviri. Ker me je to naučil inštruktor, dolgoletni motorist. Da o vzdrževalcih cest ne govorim. Ovinek kjer je moja linija napada ovinka pogojena s čim drugim, kot izogibanju udarnim jamam ali kolesnicam je zelo redek. Kar terja ogromno dela in vaje, da sploh kam prideš. Motor pač ni mehka ladja v kakršnih se vozijo naši odločevalci. Vključno s prometnimi policijskimi šefi. A sem moralni kriminalec. Ker se premikam hitreje, svobodneje, prilagojeno fiziki motorja. Ker vadim. Ker nabiram kilometre. Da o tem, da varnega poligona za učenje tehnike vožnje, nagiba, obvladovanja zaprtih ovinkov in hitrih reakcij - dirkališča, varovane steze, država še dolgo ne namerava postaviti. Vsi privatniki, ki so to poizkusili pa so slej ko prej obupali, ker so na enak način, kot to delajo iz nas, v očeh javnosti postali: moralni kriminalci.

Malo ftrinkov iz "tekme" kak so me s ketne spustli s trajekta, pol sem snel konja in nato steza

6. dan: Bran- Curtea de Arges (grobnica bolgarskih kraljev-samostan s poševnimi okni)- Râmnicu Vâlcea - Ranca (Transalpina) - Sebeș - Sibiu (414km) Dan za Transalpino....super cestica in hudi razgledi...ob spustu nekje na pol poti naletela na ciganski tabor in preprodajo borovnic, malin, lisičk, jurčkov.....drugo leto gremo z avtom hahaha......po Transalpini pa zvečer še čoko Transalpina 7.dan: Sibiu - Cartisoara -Transfagarasan -Campulung - Brasov(črna cerkev) - Sighisoara (rojstna hiša Dracule, lesen stolp z uro) - Biertan (cerkev s taborom) - Targu Mures - Corunca (510km) In navsezgodaj štart za slavni Transfagarasan....glede na zgodnjo uro ni blo na cesti nikjer nikogar....fantazija (in cesta sploh ni tako v slabem stanju), malo pod vrhom zajtrk z razgledom, potem pa do vrha, malo po štantih za spominki in čez tunel v dolino. Še par ogledov in je šel še en dan mimo. 8.dan: Corunca - Toplita- Gheorgheni - Lacu Rosu( rdeče jezero) - Bicaz - Cheile Bicazului soteska - Piatra Neamt-Targu Neamt - Rasca - Putna - Sucevita - Ciumarna - Vatra Dornei (539km) Prevozila Bucovino z miljavžnt samostani, ki so poslikani tudi od zunaj. Tudi hiše po vaseh so poslikane z vzorci, nekatere imajo celo fasade iz keramičnih ploščic položenih v vzorce oziroma mozaike in pa seveda tradicionalne lesene portale za vhod. Seveda nisva spustila rdečega jezera s štrclji smrek in soteske Bicazului (hudičevo žrelo).

11. dan odhod proti Metropoli. Prvo je sledilo izobraževanje, ob poti ogled vasi "Going am Wilden Kaiser", znano po Bergdoktorju Nato sem tehtal ali bi prepeljal Veliki Klek ali eno vzporedno in padla je slednja, a so me spekli za tunel, sicer pa lepa cesta. Vožnja po Dravski dolini, obvezen postanek Lurnfeld (Lurnsko polje) http://www.hervardi.com/legenda_o_lurnskem_polju.php Obrok v Celovcu, kjer se skočil po igračo in pred trgovino versys mk1 pri MCu Versys 1000 mk1... smo se "našli" Nato pa zaključek izleta preko lokalne TT proge, Golica , kjer so že bili prisotni člani MSja, @davidg To je to. p.s. že spucal Tehničnih težav na izletu ni bilo nobenih, le enkrat mi je na tla padla čelada, nič posebnega. Kakšen album še čakam, UK je posejan z radarji, v Avstriji sem pazil, drugje pa upam, da na Slovaško pošljejo poizvedbo Še malo suhoparnih podatkov. Ko mi bo, še kakšne fotke, video in koristne info. Route planner

Po 13 dneh in skoraj 6.000 prevoženih kilometrih je bolgarsko- romunska odprava prispela nazaj ....splošen vtis je malo drugačen od pričakovanj, ki so bila pred odhodom. Mislila sva, da je Romunija "slabša" od Bolgarije (ko sva videla Bolgarijo naju je kr mal stisnilo, kaj naju čaka potem v Romuniji), pa je ravno obratno....v Bolgariji se je, kot je videti po infrastrukturi čas očitno ustavil, ko je Živkov spokal....zapuščene propadajoče tovarne, zaraščene na pol prazne vasi,olupljena blokovska mesta socializem stajl, smeti neomejeno kjer hočeš.....v Romuniji pa se kar dogaja, vasi pretežno urejene, sicer se vidi, da so malo za EU, nekatera mesta, sploh kjer večinoma živijo Madžari, ne zaostajajo za našimi, ceste se na polno gradijo in obnavljajo....v glavnem je blo čist fajn, vreme je služilo (samo dvakrat naju je za kako urco stuširalo), nobenih problemov nikjer ne s policaji, ne z zloglasnimi cigani in potepuškimi psi, veliko za pogledat (edino odpiralni časi so nikakršni, samob od nekje 10ih do 16ih), ceste presenetljivo dobre (z izjemo enih dveh treh na severu Romunije, kjer sva vsake toliko gledala, če mava še vse na motorju), tudi oznake na cesti so ok, tako da nisva imela nekih problemov niti ko je 5. dan Garmin crknil in sva šaltala na manual navigacijo (zemljevid) poceni (sploh hrana, za konkretno večerjo za dva s pijačo cca 10-15 eur, hrana v trgovinah Lidl, Auchen, KAufland je za pol ali celo več cenejša kot pri nas pa še odprto je do 10ih zvečer, za spanje pa sva plačevala povprečno 20 eur za dva, pa nisva spala v kakšnih čudnih luknjah - booking.com je super zadeva). 1.dan: Domžale - Ivančna Gorica - Žužemberk - Metlika - Karlovac - Glina - Hrvatska Kostajnica - Jasenovac - Orahovo - Gradiška - Srbac - Derventa - Šamac - Brčko - Bijeljina - Etno selo Stanišići (562 km) 2.dan: Bijeljina - Loznica - Valjevo - Kruševac (slobodište) --Zaječar -Belogradchik (492km) Samo da prideš čez mejo v Bolgarijo, kot da bi prišel v drug svet, enih 30,40 let nazaj....do Belogradchika sva se vozila po zapuščenih, zaraščenih vaseh, vmes srečala obmejno policijo s kupom ujetih cigotov, v Belogradchiku pa do mesta čez smetišče, potem direkt v cigansko naselje, kjer sva se spraševala kam sva midva to šla, glede na to, da je garmin kazal 100metrov do tam, kjer naj bi spala...no guest house je imel pravo ime...GH Geto, ampak je bil zrihtan v nulo...zvečer pa na lov za večerjo po mestu....mal scary glede na okolico

3.dan: Belogradchik (trdnjava) -Vratsa - Bulgarski izvor -Troyan-Botevgrad - Kazanluk - Šipka-Buzludzha Gabrovo - Veliko Trnovo - Arbanassi (517)km) Zjutraj so za nama ostale Belogradchik skali...Na prelazu Trojanski prohod pa sva med pavzo bila priča akciji lov na cigote, ne vidš vsak dan kako civilna policijska Lada Niva in policijski str opel lovijo star razpadajoč Pasat s cigoti in jih ene par km naprej zvezane razstavjo po sred ceste ko zajce...svašta. Drugače je Bolgarija dežela gigantskih spomenikov, na vsakem hribu, mestu in še vmes polno takih in drugačnih betonskih gmot iz časov, ko je blo očitno preveč denarja....seveda sedaj vse to propada in se zarašča kot vasi in mesta....na Buzludzhi srečala starejši par z Nove Zelandije, ki sta z enim stavkom opisala Bolgarijo...."They don't know what the lawnmover is" hahahaha. Veliko TArnovo je eno od redkih, če ne edino mesto, ki sva ga videla, da je bilo kolikor toliko urejeno. 4.dan: Arbanassi -Veliko Trnovo - Targovishte - Veliki Preslav -Šume- Madarski konnik- Varna-Golden sands beach -Balchik -Kavarna -Balgarevo -Cape Kaliakra - Dobrich - Silistra - Sreburna (475km) Po super tradicionalnem bolgarskem zajtrku (pita s sirom in kislo mleko-teta v penzionu razložila, da ga delajo z neko spešl kulturo, ki uspeva samo na tem področju) štart v nov dan in do Črnega morja. Kopanje na Golden sands beach sva spustila, ko sva videla kanalizacijske cevi direktno ob plaži, pa še smeti je bilo povsod na kupe, morje pa ne hudo čisto....verjetno zato ni blo gužve na plaži :P. Zvečer pa dogodivščine z iskanjem hotela, ki sva ga bookirala- hudič, če ne znaš cirilice...no v glavnem na koncu sva ugotovila, da ves čas stojiva pred tem hotelom :P....po razpakiranju pa "nightlife" v vasi bogu izza leđa....šla sva iskat pelikane do Donave, pa sva našla samo žabe in trope komarjev. 5.dan: Srebruna- Ruse (most za RO) - Bukarešta - Ploiesti - Sinaia (grad Peleš) - Busteni- Bran (366 km) In končno Drakulaland :D, zjutraj še na hitro v glavno mesto pogledat veleslavni parlament (še ena ogromna betonska stvar) in slavolok, potem pa med neskončnimi polji sončnic (enako kot v Bolgariji) in lubenic proti Drakulatownu (Bran). Vmes sva se ustavila v Busteniju s planom, da greva z gondolo pogledat babele in sfingo....nič ni blo od tega, ker se modeli kar odločjo, da čeprav imajo uradni delovni čas do 17.45 že pred četrto nehajo vozit na goro, čeprav nas je kar nekaj prišlo za vožnjo. Nama je pa ponujal prevoz gor z avtom..sam da bi zaslužil....no go. Kupila samo magnetek sfinge in dalje za Bran.....gužva na cesti pa za znoret, dobro, da sva bila na dveh kolesih ;).

Dejstvo je,da smo motoristi nekaterim zelo velik in oster trn v peti,četudi upoštevamo vse predpise in omejitve in smo superzgledni na cesti,za nekatere smo enostavno osovraženi in kaj hitro se lahko zgodi,da naletiš na psihično nestabilne osebke v prometu,ki so pripravljeni te tudi izrinit,oz.ti kar presekat pot,čeprav te vidijo in gledajo.Na žalost je takih psihičnih bolnikov vse preveč in zato moramo biti še posebej previdni,da te kdo ne potegne na svoj nivo in s tem ogrozi moje-tvoje življenje. Take enostavno ignoriraš,čeprav ja,verjamem,da bi se tudi jaz ustavil in mu izrekel,če ne že pokazal svojega hudiča,ampak kot sem že omenil,nikoli ne veš s kom imaš opravka in ni vredno se s takimi sploh ukvarjat,pusti mu prostor,naj gre,naj se počuti močnejšega,važno je,da jaz oz.ti na motorju odnesemo celo in živo glavo!!!

Drug dan je še boljši jz mislim

9. dan nedelja, 19. 7. 2015 BUKHARA – SAMARKAND Jutro na dvorišču je popolnoma mirno. Med zajtrkom se pogovarjava z receptorjem, ki naju skuša prepričati, naj ostaneva še kak dan. Rada bi ostala; tu je res zelo lepo, a ne moreva, saj je vse povezano z odmerjenimi dnevi dopusta in vizami. Pohvaliva hotel - osebje, postrežbo, urejenost in najlepše možno parkirišče - tako lepega prostora za motor ni nikjer! Smeje se. Govori rusko in angleško. Pove, da se zdaj v šolah, ki so državne in vsem dostopne, učijo tudi korejščino. Njihova država se predvsem na gospodarskem področju vse tesneje povezuje s Korejo. Odpeljeva se proti Samarkandu. Posamezni odseki ceste so dobri, posamezni obupno slabi, nekateri pa so popolnoma novi in odlični. Na nekaterih predelih veter raznaša puščavski pesek in ustvarjajo se nevarne sipine. Srečava tudi konvoj tovornjakov, ki prevažajo izredni tovor. Policijsko spremstvo nas spusti mimo (brez kontrole). Ob cesti prodajajo sadje, zelenjavo in pijačo. In še posebej melone - nepredstavljive količine melon. Nikoli mi ne bo jasno, kaj naredijo z vsemi temi melonami! Koliko jih sploh uspejo prodati?! Ustaviva se samo toliko, da kupiva vodo. Prodajalec je nasmejan in prijazen. In temperatura je 40 stopinj! Ko pospravljam, zagledam utrgan trak. Miro pravi, da to ni nič, da le ne bi bilo kaj hujšega; to bo takoj popravil. Kasneje se ustaviva v senci dreves. Na drugi strani so polja z namakalnimi sistemi. Na njih pridelujejo zelenjavo in neskončne količine lubenic. Pijeva vodo, grizljava mandlje in se hladiva. Blizu se ustavijo trije fantje, ki so se pripeljali z dvema kolesoma. Pomahamo si, pridejo bliže in eden pozdravi po francosko! Odzdravim po rusko in sledi osvobajajoči smeh. Vračajo se z dela na polju in niso vedeli, ali bi naju ogovorili ali ne. Mislili so, da sva iz Amerike! Ponudim jim mandlje, pravzaprav jim jih kar nasujem. Opravičujejo se, da so umazani, pa jih potolažim, da smo taki tudi motoristi, da je vroče in da vsi smrdimo. In se smejemo, grizljamo in se še kar smejemo. Sonce je visoko in povemo si, da je vroče. In se spet smejemo. Gledajo motor, občudujejo ga in sprašujejo, kako močan je in koliko stane.Gledamo zemljevid; ugotovijo, od kod sva in se ne morejo načuditi, kako daleč sva prišla in kam še greva. Povem, da tudi midva delava, pa da znava delati tudi na njivi, res pa nimamo tako ogromnih površin kot oni. In se smejemo. Srečno pot! Srečno pot! Odpeljejo se, eden na enem starem kolesu, dva na drugem starem kolesu. Nasmejani si še dolgo mahamo. Potem izza ograje prileze deček, ki pozdravi in vpraša, če potrebujeva vodo. Zahvaliva se in poveva, da jo imava. Ponudim mu preste in mandlje, pa odkima in pravi, da ne bo. Zanima ga motor, zanima ga, od kod sva in kam greva. Pove, da se v šoli uči rusko. Gleda zemljevid in našteva države. Pohvalim ga. Ima velik nasmeh, črne oči in raztrgano majico. Dam mu novo majico (tudi sama sem jo dobila - ne eno, kar štiri reklamne - hvala, Borut!). Zelo je vesel, zahvaljuje se in kar ne more verjeti, da je zdaj njegova. Pomahamo si in odpeljeva dalje. Nisem ga fotografirala. Pred Samarkandom se še enkrat ustaviva in kupiva (rezervno) vodo. Prodajalki se zdiva strašno zanimiva, predlaga, da bi se fotografirali. Smejemo se in si pripovedujemo, kako kdo živi. Zbere se še več ljudi in vse je treba znova ponoviti. Ljudje so prijazni, odprti in zvedavi. V Samarkandu - osrčju Svilene poti - naju presenetijo zelenice in vodometi. V centru nama pri orientaciji pomagajo domačini in hitro najdeva hotel, kjer imava rezervacijo. Zapeljeva na notranje dvorišče, kjer lahko parkirava in na terasi nama postrežejo s čajem in lubenico. Vroče je, utrujena sva in prepotena, še vedno je 40 stopinj, a ob pogledu s terase se kot na dlani vidi Samarkand in človek pozabi na vse. Hitro se odpraviva, da bi videla vsaj par znamenitosti, preden bo tema. In ujela naju je na trgu Registan, kjer so znamenite medrese, okrašene z modrimi mozaiki. Dostop do mošeje Bibi Khanym je bil zaprt, varovali so ga policisti. Lahko pa smo gledali pravi spektakel, saj je na dvorišču potekala vaja za plesno-glasbeno prireditev. Zbralo se je veliko ljudi, povsod ob ograji je bilo tudi veliko policistov, a vse je potekalo mirno in nihče naju ni legitimiral, na kar pa sva bila (iz izkušenj) pripravljena. V bližnji gostilni sva si na zgornji terasi privoščila (preobilno) večerjo. Po vodnem dnevu so oči pač velike! Sir, meso, paradajz, šašliki 5x, pivo večkrat (in še fotografija orošene steklenice z etiketo za pozdrav Mateju). In potem sva vstala s težavo in šla do hotela s težavo, čeprav je bilo samo deset minut hoje do tja. Je mogoče, da je deset minut hoje včasih napornejše od desetih ur vožnje?! Je. In po polnoči, ko ni bilo nikjer nikogar več, sva ugotovila, da ni daljinca za klimo. Pa sva imela naravno zračenje s prepihom skozi odprto okno kopalnice in sobe in sva pri odprtih oknih prespala noč in niso naju ne okradli in ne ukradli. Zjutraj sva v recepciji dobila daljinca in opravičilo. 10. dan ponedeljek, 20. 7. 2015 SAMARKAND (prvi dan motopočitka in čas za kulturo) Jutro v Samarkandu, krči v nogah, zajtrk na terasi. Čaj, kava, jogurt, žemljice, kruh, sir, salama, sladkan riž z maslom, sadni želeji in lubenica, lubenica. Po vožnji skozi stepo vse deluje še veliko bolj razkošno kot sicer. Po zajtrku sledi dopoldanski počitek. Pošljeva nekaj fotografij in pozdravov - še sva živa - in to v Samarkandu! Ko to napišem, se mi zdi vse skupaj preprosto neverjetno. Dobiva nekaj domačih novic: Marko si je zlomil roko (in to doma!), Irena in Slavko gresta na morje, Nina gre v Milano, Tine skače v bazen, celo v Sloveniji je vroče … Za pojutrišnjem rezervirava prenočišče v Dušanbeju. Skuham barkafe in že vonj poživi človeka, močna doza pa postavi tudi motorista na noge. Greva na ogled mesta. Za vogalom kupiva plastenko vode. Prodajalec se opravičuje, ker ni najbolj mrzla; prehitro gre v promet - to je najbolj prodajan artikel! Samarkand je mesto na križišču trgovskih poti iz Kitajske, Afganistana, Irana, Indije in Kavkaza. V 2. stoletju je postalo uspešno in pomembno središče trgovine svile. V 6. stoletju je postalo del turškega kraljestva in začel se je prodor islamske kulture. Starodavne templje so preuredili v mošeje, upravne centre, kraje za učenje… Na teh prostorih ostaja neka posebna energija. Ostale so mogočne stavbe, okrašene z modrimi keramičnimi mozaiki; ko pride popotnik, ki več sto kilometrov ni videl ničesar razen peska in prahu, ga še bolj impresionirata velikost in lepota stavb. Leta 1868 so Samarkand osvojili Rusi, dvajset let kasneje pa je bila zgrajena železnica od Kaspijskega morja do mesta. Povezala je evropski del Rusije in Srednjo Azijo, s tem pa se je ponovno okrepila vloga Samarkanda - pomembnega trgovskega središča. Ulica trgovinic s spominki je skoraj prazna, res pa poletni meseci niso najprimernejši za turizem. Vstopiva v eno izmed prodajaln. Oči se pasejo na čajnikih in skodelicah s turkiznimi ornamenti. Saj veš, da ni šans, da bi kaj takega vozila s sabo! Vem, vem, a je tako lepo! Kupiva nekaj svilenih rut za darila, razglednice in znamke. Prodajalec govori rusko. Ko mu povem, za kam bodo znamke, se nasmeji in našteje republike bivše Jugoslavije, pove, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana; želi si, da bi tudi sam lahko šel kdaj v Evropo. Pravi, da je to zanj zaenkrat predrago. Potem iščeva še majice z motivi Samarkanda. In na eni mora biti tudi kamela za Tineta! Problem so številke oz. velikost (nekateri otroci prehitro zrastejo). V zadnji prodajalni imajo tudi XXL. Prodajalec pove ceno v dolarjih, Miro v evrih, potem računata popust… Vprašam, če je študent matematike. Pove, da je strokovnjak za telekomunikacije, da je dober matematik, a ni druge službe, zato prodaja in zraven še malo študira, ker je zelo malo kupcev in ima čas. Zaključiva z nakupi. Še te malenkosti, ki sva jih kupila, so nekako preveč za že tako preobložen motor. Zvečerilo se je, še vedno je vroče, vode nimava več in odločitev za pivo je soglasna. Na poti do gostilne se Miro začne zanimati za plesno kulturo. Tudi danes vadijo za predstavo! Malo ohladitve! (Preveč plesne kulture!) S terase opazujeva mestni vrvež, fotografirava tudi hrano, povečerjava klasiko (šašlik in pivo za prilogo) in greva proti hotelu. Ustaviva se še toliko, da kupiva vodo, malo se nasmejimo - prodajalec je isti kot dopoldan in še vedno ima iste težave. Voda je v teh krajih resen biznis!

9.dan: Vatra Dornei - Borsa - Sighetu Marma Iei - Sapanta (Merry cemetery) - Baia Mare - Dej -Gherla - Radaia(437km) Še ena fantastična pokrajina, ki se je ne sme spustiti .....Maramures, zelo lepo, no ceste malo manj, ampak panorama odtehta...lesene cerkvice, gozdovi, slikovite vasice...no pošte so pa res nikakršne, sm en okenčk k pr nas železniške postaje ene 70 let nazaj, da ne omenjam, da je hotu met 7 eur za eno znamko za Slovenijo, ja valda (sva jih pač poslala par dni kasnej iz Srbije)...zloglasni potepuški psi, ki so čist crkljive zverinice..odlični mici-ji (romunski čevapi)...in pa veselo pokopališče ...zvečer pa fensi hotelčič 10.dan: Radaia - Turda (rudnik soli) - Aiud-Abrud-Brad -Hunedoara (grad Corvin) - Hateg (297km) Malo manj km, ker sva se odločila spustit jamo oziroma najdaljši/največji podzemni ledenik v Romuniji (Scarisoara cave), ker sva ugotovila, da bi morala pešačit 6km v vsako smer, se pravi 12 km do jame in nazaj v opremi....no go, pa še vprašanje, koliko držijo objavljeni obratovalni časi, glede na dotedanje izkušnje. Sva čas raje porabila za ogled Turde, ki se jo res splača it pogledat. Super sva nardila, ker sva šla takoj zjutraj, ko odprejo, ker ni bilo nobene gužve, ko sva odhajala pa je blo že nenormalno folka. Corvinov grad, za razliko od npr, Peleša in Brana, naju ni fasciniral, 30 lejev vstopnine po glavi za praktično prazen grad (par oblek, nekaj nagačenih žvali, tri mučilne naprave, par skrinj in ene dva viteška oklepa), tud okolica (v neki na pol zapuščeni razpadajoči obrtni coni) ni ravno fascinantna. Papanasiji - romunski sirovi krofki s smetano so bli pa dobri ;). Romuniji bi lahko rekl tud DAcialand....vsi modeli Dacia od začetka proizvodnje do danes so na cesti 11.dan: Hateg - CAransebes- Orșova - Chipul lui Decebal-Portile de Fier (HE Đerdap)- Tekija-Golubac-Požarevac-Smederevo (427km) Zadnji dan v Romuniji.....pogledat Trajanovo tablo in Decebalov kip vklesan v skalo, potem pa čez železna vrata v Srbijo, do Tekije na ribjo čorbo, mimo gradu Golubac do Smederevega. Zvečer malo šetanja po mestu in pogledat trdnjavo.

Ne vem kdo je prej napisal v komentar nekaj v smislu, da ima na cesti vedno kakšne pripetljaje. Mislim, da sm vsi navajeni vsakodnevnega izsiljevanja in drugih bedarij, se mi pa kdaj zgodi, da me kakšen dan nihče ne poskuša (ne)namerno ubiti. Sicer zelo poredko ampak vseeno. No in ob takšnih dnevih postanem rahlo paranoična. Če je bilo skozi celotno vožnjo vse prelepo da bi bilo res, me statistično gledano za naslednjim ovinkom čaka ogromna pizdarija. Dokaj žalostno da je človek tako navajen pričakovati da bo od nekje nekaj priletelo, da ko se nič ne zgodi, je potem še to sumljivo. Namesto, da bi samo uživali v vožnji. Pf. Mogoče bi si morali omisliti te virtualne novodobne stvari. Se doma v dnevni usedeš za motor, spredaj si pa prižgeš ventilator pred katerim stoji nek stric, ki ti iz kozarčka muhe in druge žuželke v glavo meče. Če si na tla naštimaš blazine, še na mehko padeš. Virtualni pesek v ovinkih pa to...

Še preostale fotke. https://goo.gl/photos/YuuavFGwkiUgApbo7

Brez predvidevanja nimaš kaj iskati na cesti. Prejšnjič sem se peljal proti Gederovcem, cesta kjer se motoristi radi vozimo. Proti koncu tega odseka je OMW črpalka. Iz omenjene črpalke je zapeljal tip z Ford Focusom, ko me je zagledal za sabo, pa je nalašč zapeljal na levi vozni pas, samo da ne bi šel mimo njega. Po sredini je vozil naprej vse do krožišča (naprej po polni črti) cca. 200m. Če ne bi predvideval in ga šel prehitevat, ko sem se mu približal, bi me verjetno porinil v jarek oz. varnostno ograjo malo naprej. Kriv bi bil jaz, verjetno bi mi organi pregona zapisali neprilagojeno hitrost. Video tega dogodka sledi, ko bo dovolj drugega materiala.

Nič novega le nekaj slik iz najine Romunije

Uvod ali Potovati je odkriti, da se vsakdo moti (A. Huxley) Ljudje smo si različni, motoristi prav tako (to je dokaz, da smo tudi motoristi neka vrsta ljudi). Statistični podatki pravijo, da 40% Evropejcev na letni dopust odhaja v inozemstvo. Španija, Italija, Francija in Nemčija so najpopularnejše destinacije v Evropi. 48% Evropejcev pa gre na dopust, da bi čas porabili na plaži. Kaj pa motoristi?! Gredo na dopust, da bi se vozili?! Najprej sva si želela iti samo v Rusijo – največjo državo na svetu, potem sva začela razmišljati o Kazahstanu… Da bi se vozila proti Vzhodu, proti soncu, na bregove drugih svetov in drugačnih dežel. Da bi videla, če je Ukrajina res zapuščena, če je Rusija res ogromna, če je po bivših republikah nekdanje Sovjetske zveze še kaj socialističnega… Kakšno je nebo nad Pamirjem, kako je videti Afganistan čez mejno reko Panj, ali je kitajski pesek drugačen od tadžikistanskega, ko pa je med njima samo bodeča žica… Zima je čas za načrte. Za te dežele potrebuješ čas in načrt. V naših krajih je zima ostra in dolga, zato se načrti hitro širijo. Najtoplejše zimsko opravilo (poleg ročnega kidanja snega) je branje knjig in drsenje s prstom po zemljevidu. Tako je človek (motorist) v duhu že na poti preko valujočih žitnih polj, peščenih step s sipinami, sledi tisočletnim karavanskim potem, drvi po ravninskih rečnih dolinah, vzpenja se proti goratemu Tadžikistanu in Kirgizistanu… In izoblikuje se velikopotezni načrt z naslovom Končna varianta. (Kasneje se ta naslov že pred štartom izkaže za napačnega.) Po tej Končni varianti bi čez poljski Krakov skočila do ukrajinskega Kijeva, potem v Rusijo do Volgograda in Astrahana, čez Kazahstan do Uzbekistana, kjer bi si ogledala starodavni mesti Bukharo in Samarkand, iz Uzbekistana bi šla v Tadžikistan, ogledala bi si mesto Dušanbe, šla skozi Khorog do Murgaba (najvišje ležečega mesta v bivši Sovjetski zvezi), čez prelaz Ak - Bajtalbi se spustila v Kirgizijo, nato pa bi se vračala nazaj proti domu čez Kazahstan, Rusijo in Ukrajino. Povzetek želja - želela sva si premagati stepo in se nato voziti po pamirski cesti skozi divjo gorsko pokrajino do zelenega Kirgizistana. Doživeti prostranstva in tišino. In si ogledati vsaj dve starodavni mesti Bukharo in Samarkand. Spomladi sva začela urejati vizume za Kazahstan, Rusijo, Uzbekistan, Tadžikistan in posebno dovoljenje za avtonomno regijo GBAO v Tadžikistanu. Od aprila do junija sva uspela pridobiti potrebne vizume (dvakrat sva šla v Zagreb, dvakrat v Ljubljano in samo enkrat na Dunaj; sprla sva se prvič že v Zagrebu in obeti niso bili najboljši!). To poglavje bi zahtevalo posebno predstavitev; npr. Od kazahstanske ignorance do tadžikistanskega gostoljubja na ambasadah ali Kaj vse doživiš za 770 E. S čim na pot - z motorjem! S kašnim - z dobrim! Ker sva lansko leto potovala po Skandinaviji s pravim dolgoprogašem BMW K1600gt in sva se malo razvadila, sva pozimi ob načrtovanju novih poti hitro ugotovila, da tja, kamor sva namenjena, s tako težkim motorjem ne bo šlo. Ko sem prijatelju Davidu začel razlagati, kako in kaj, in da v Italiji iščem poceni motor, me je ob pogledu na zemljevid začel prepričevati, naj kupim nov motor (kot da denar sploh ni problem), da ne bom imel po poti težav. V nabavo nisem šel takoj. Sem pa v raznih medijih odkril, da se s tonamenskimi motorji ne ravna povsod najbolj nežno; dejstvo, da bi se vozil z enim izmed takih siromakov, me je res napotilo v trgovino, kjer so me bili ponovno zelo veseli. Motor je bil kupljen. Nov BMW R1200gs! (Advenčer me ni prepričal.) Saj so tudi ostali motorji v tem stilu dobri in nimam nič proti raznim blagovnim znamkam, zaupanje je pa le zaupanje; in za pot, ki je bila v mislih, je zaupanje velikega pomena. dal še kaj razen sebe in sopotnika, pa nikakor ne gre. Z njim se sicer lahko pelješ, da bi pa nanj zakaj. Nekateri pravijo temu motorju polizdelek. Dokler ga nimaš, ne veš, Pa se je začelo: kovčki - plastični, original - pozneje sem si na srečo premislil, dokupil stranske aluminijaste kovčke (ki so za daljša tovrstna potovanja primernejši) in s pomočjo prijateljev napravil nosilce, primerne za načrtovano potovanje. Zadnji kovček je ostal standarden. Kupil sem dodatne stranske torbe za ob rezervoarju in tank torbo ter vodonepropustne vreče za na stranske kovčke. Potem pa še zaščita cilindrov z varnostnim lokom; in ker so sedaj pogruntali neko vodno hlajenje posameznih delov motorja še zaščita stranskih hladilnikov. (Ko sem vse to skupaj zlagal, nisem bil pretirano navdušen, kaj pa, če bom to res potreboval?!) Pa še zaščita tega in onega izpostavljenega dela in tako je zadeva pridobivala na teži. Iz polizdelka pa je končno nastal nek izdelek! Prišla je pomlad in prvi toplejši dan jo mahneva kakšen kilometer dlje. Vse boli. In zamenjati bo treba še sedeže. Pa verjetno bi bilo treba še kaj. Dobro, da je prišel čas odhoda. Kaj vzeti s sabo? Dobro voljo in veliko optimizma. Kar se tiče osebnih stvari - enako kot za dvodnevni skok do Dubrovnika. (Vse, kar vzameš, je preveč!) Ker je predvidenih kar lepo število kilometrov, pa tudi nekaj makadamskih cest v slabem stanju, je za pot v dvoje na motorju nujen komplet rezervnih gum, pa za vsak slučaj še rezervne zračnice, pa pribor za tako in drugačno krpanje gum, pa kompresor za zrak, pa sprej, pa... (Razen gum, ki sva jih zamenjala, preden sva se podala v prah, je vse ostalo prišlo domov nedotaknjeno.) Potem je dobro imeti nekaj osnovnega orodja (ne da bi se šel sredi peska ravno mehatronika), tam pa tam pa je dobro potisniti kakšen vijak. (Motor je skoraj nov, pa lahko kaj popusti.) K orodju spadajo še kakšne vezice, pa širok lepilni trak in še kakšna drobnarija bi se našla, če bi bilo potrebno. Ko sem na mejah moral carinikom kazati, kaj vse imam, sem se še sam sebi čudil. Ker je bila predvidena pot dolga približno 16.000 km, je nekako normalno, da se vmes zamenja olje, pa oljni filter, in da se vsaj očisti zračni filter. Filtre in olje sva vzela s seboj, čeprav sem potem videl, da bi olje dobil tudi v kar nekaj mestih. Servis pa bom naredil kar sam. In pripravljen moraš biti na nepričakovane stvari, ki se ti lahko mimogrede zgodijo. Da se poškoduješ, da zboliš, da se ti pokvari motor, da te zadržujejo na kontroli, da te zadržujejo na meji, da kaj izgubiš, da ti kaj ukradejo, da ti zmanjka bencina, da je slab bencin, da ti zmanjka vode, da ti zmanjka ceste ali da je zaprta, da se zgubiš, da ti poteče viza... Možno je marsikaj, upaš pa, da ne bo težav. 1 1. dan sobota, 11. 7. 2015 HRUŠICA – KRAKOV 948 km Po družinskem fotografiranju štartava ob 12:45. In ker zamujava že en dan in pol, lahko zamudiva še malo. Zato se odpeljeva najprej v nasprotni smeri najine načrtovane poti; poslovit se greva še od moje sestre in njene družine; svak, ki je zaslužen za varjenje nosilcev za kovčke, nama prilepi še dodatno nalepko (za srečo)… spotoma se ustaviva še na pokopališču... Nato se obrneva v načrtovano smer in končno čez domači prelaz Hrušica v svet. Ustaviva se že v Ljubljani, kjer zaman iščeva še en komplet za krpanje gum… Kaj sva si pa mislila?! Sobota popoldan! Pred vstopom v Avstrijo še tankava in kupiva dve nalepki SLO – eno za motor in eno za prihodnji spomin na najin najvišji načrtovani prelaz Ak- Bajtal – če bova seveda prišla do tja; in če jo bova uspela sploh kam prilepiti. Ustaviva se še v Gradcu, kjer uspeva dobiti še nekaj klasičnih zemljevidov (Centralna Azija, Uzbekistan in Kazahstan, Turkmenistan, Tadžikistan in Kirgizija) – klasika pride vedno prav! Na omenjene zemljevide sva zaman čakala tri mesece, obljubljali so nama jih v znani ljubljanski prodajalni. Dan pred odhodom pa sem od starejše sestre, ki je zemljevide iskala po Gorici v Italiji in jih seveda ni dobila, dobila darilo – vodnik Asia centrale (Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizija, Tadžikistan in Turkmenistan). In potem, ko sva končno imela skoraj vse, za kar sva mislila, da morava imeti, mi je na tla padla čelada. V takih trenutkih človek odreveni. Ko se bojiš, kaj sledi. In na srečo ugotoviš, da ni nič hujšega. In to že prvi dan?! Pozna, kot vedno, sva se odpeljala naprej. Polja koruze, pšenice in sončnic se bleščijo v zahajajočem soncu. To idilo motijo le kolone vozil, ki se valijo iz Avstrije proti Češki. Na srečo so naju strpni vozniki spuščali mimo. Hvala. In nato sledi avtocesta in tekoča vožnja na Poljsko. Pred polnočjo (uspeh?!) prideva do Krakova. Mesto srečno prevoziva (obvoziva), ponoči je promet redkejši; če nimaš časa za oglede in so tvoji cilji oddaljeni, je to dobra varianta. Ker je nočni pogled na mesto tako impresiven, pozabiva celo na fotografiranje. (To se nama je parkrat zgodilo tudi kasneje.) Prenočišče imava rezervirano v hotelu Artur ob avtocesti. Receptorka je prijazna (pa tudi mlada in lepa). Motor lahko pustiva pod stopniščem pri vhodu - pod kamero. Tuš in dobra vzmetnica. Česa bi si motorist še lahko želel po 948 prevoženih km v prvem popoldnevu potovanja?! 2. dan nedelja, 12. 7. 2015 KRAKOV (Poljska) – KIJEV (Ukrajina) Po obilnem zajtrku, ki ga motijo le glasni italijanski gostje (Tutto il mondo e nostro!), nadaljujeva pot. Mejo z Ukrajino gladko prevoziva. Prvi kilometri po Ukrajini gredo tekoče. Nekatere ceste obnavljajo, midva pa začenjava z obredom pitja vode! Pokrajina se mi zdi dokaj enolična; nekaj zemlje je obdelane, nekaj zapuščene. Žito, koruza, sončnice, krompir, krave, konji, koze, ena sama ravnina. In v tej državi naj bi bilo po statističnih podatkih 46 milijonov prebivalcev - le kje so?! V Kijevu, kamor sva namenjena, jih je skoraj 3 milijone! Iz prazne ravnice naju navigacija odpelje dobesedno skozi center mesta Lviv, ki na trenutke deluje, kot da se je čas tukaj pred desetletji ustavil. Muzejsko! Center je tlakovan s kamnitimi kockami, kar pa zna biti tudi nevarno, saj jih veliko manjka in za motoriste nekatere luknje niso prijazne. Stari del mesta je lep – če bi imela čas, bi se gotovo ustavila (za kak dan ali dva). Tako pa samo naprej proti Kijevu. Tipična kulturna krajina v Ukrajini – modro nebo in rumeno pšenično polje sta simbolno predstavljena na ukrajinski zastavi. Neodvisnost od Sovjetske Zveze so razglasili 24. 8. 1991. Kljub temu, da bo avgusta država praznovala štiriindvajset let neodvisnosti, pa občutek ni najboljši. Verjetno na to vpliva podzavest, kjer so shranjeni posnetki spopadov z vzhoda države. Pravijo, da so jim letos začeli celo ruski umetniki predstavljati grožnjo za nacionalno varnost; svet je iz tira… Na srečo tega z motorja ni videti. Ta del Ukrajine je popolnoma miren, če ne bi brala o dogajanju na vzhodu Ukrajine, ne bi pomislila, da je karkoli nevarnega. Na počivališču ob cesti pijeva vodo. Poleg parkira avto (z oznako CD) in iz njega izstopi nasmejan mladenič, ki naju ogovori v slovenščini. Vpraša, kaj Slovenci delamo tu; pa se nasmejeva in poveva, da se zaenkrat samo voziva - do Kijeva in naprej iz Ukrajine – na hitro preletimo najino načrtovano pot… Predstavimo se, spoznava tudi njegovo lepo in mlado ženo Ukrajinko Milo, ki prizna, da so Slovenci (moški) zelo dobri ljudje! Mladenič – Gregor Frank - je zaposlen na veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu. Prijazno nama ponudi pomoč, če bi jo potrebovala; da nama svojo vizitko in par napotkov v zvezi z ukrajinskimi kontrolami. Lepo je srečati tako pozitivne ljudi, škoda, ker nimamo več časa. Samo še fotografiranje za spomin in srečno pot! Zvečer, ko sonce zaide, prispeva v Kijev. Pogled na mesto je veličasten. Kijev je eno izmed najstarejših in najpomembnejših mest v Vzhodni Evropi. Je industrijsko, šolsko in kulturno središče Ukrajine. Promet je zelo gost in divji, vozila so raznovrstna. Skozi center se prebijeva neverjetno hitro – očitno imava srečo. Prečkava reko Dnjeper in po ne vem kakšni logiki Miro pripelje pred hotel Bratislava, kjer imava rezervacijo. Stisne me pri srcu. Oboroženi uniformirani paznik nama dvigne zapornico in da dovoljenje za vstop v recepcijo. Ob pogledu na njegovo orožje se mi vrtijo televizijski posnetki iz Ukrajine. To ni dobro za razpoloženje! Prijazen vratar nama dovoli parkirati direktno pred vhod. Zapornica za nama se spusti. V recepciji sta dve prekrasni dolgonogi mladi receptorki. Sobo imava v sedmem nadstropju. Tuš in dobra vzmetnica. Česa bi si motorist še lahko želel po prevoženih kilometrih drugega dne potovanja?! 3. dan ponedeljek, 13. 7. 2015 KIJEV (Ukrajina) – VORONEŽ (Rusija) Hotelska restavracija, kjer zajtrkujeva, je razkošna. Izbira hrane in pijače je nepredstavljiva – prava razstava vsega, kar je na voljo. Gostje delujejo premožno; dame so urejene, naličene, sfrizirane in že kar pretirano nadišavljene za ta del dneva (le kaj počnem tu?!). Odgovor je enostaven – rezervacija je bila relativno poceni. In to je samo nujni postanek na najini poti. Zunaj je pravi velemestni utrip, a midva tokrat nimava časa za Kijev; rezervirava si prenočišče v Voronežu in se takoj po zajtrku odpeljeva. Pokrajina je podobna tisti iz drugega dne. Razen postankov za bencin, stranišče, vodo in čokolado, ni časa za nič drugega. Tako se človek prepričuje, potem pa mu tako dragoceni čas ukradejo še policaji! Ravna, široka cesta, relativno malo prometa, povsod pa policijske kontrole. In nenadoma glas najinega motorja zmoti policaja, ki ustavlja vozila na drugi strani ceste. Sunkovito se obrne, teče in maha, živčno maha s svojim loparčkom… Nama?! Točno tako. Pomahava policaju in počasi peljeva naprej, čez nekaj minut pa se za nama oglasi sirena. Potem se čas nenadoma ustavi. Žalostno je, ko ima človek že tako premalo časa, potem pa je še tega prisiljen zapravljati za neskončne pregovore z uniformiranci. Pregled dokumentov. Govorite rusko? … Policaj je razočaran in zmeden. Hoče zasliševati voznika, ta pa pravi, da ne razume rusko, da rusko razume sopotnica. In zakaj?! Veste, pri nas se v šoli nismo učili rusko. Zakaj pa vi znate, on pa ne?! Zdaj pa razlagaj policaju … Vozil je prehitro. To ni mogoče! Veste, on ne vozi hitro. On je starejši človek, (to je tudi voznik razumel, čutim rebra!) …midva sva starejša človeka, umirjena popotnika, turista, stara motorista… bla bla bla… Treba je plačati! Midva voziva po pravilih. Nama so rekli, da je to urejena država, da tu veljajo pravila… da ni podkupovanja… Koliko bi plačali? Ni pošteno, nisva kršila pravil; bova šla pa v Kijev, če bo treba… Nama so rekli … Plačajte nekaj, pa bosta lahko šla naprej! Ne, ne, bova pa poklicala na naše predstavništvo. Koga bosta poklicala? Ja v Kijev! In takrat Miro potegne iz žepa vizitko, ki nama jo je dal g. Frank. Policaj si jo ogleduje in jo obrača, medtem pride do njega drugi policaj in si jo ogleduje in jo vrti med prsti, potem jo vrne prvemu policaju, ta jo vrne Mirotu. Malce se smehlja, a ne more skriti razočaranja. Prepričan je bil, da naju bo lepo olupil, sedaj pa ugotavlja, da mogoče to ne bi bilo najbolj pametno; lahko bi si nakopal probleme… Potem smo pa kar naenkrat bratski narod (pa saj sem mu rekla, da sta ukrajinščina in ruščina slovanska jezika kot naša slovenščina!); ampak voziti pa morava bolj počasi, naj bo zaenkrat, pa srečno, ampak bolj počasi! Ko nama vrne dokumente, se zahvaliva in prijateljsko se poslovimo. Odpeljeva se (počasi!), gotovo je tudi slišati kamen, ki se nama je odvalil od srca. Kam bi pa prišla, če bi že na začetku poti plačevala nepotrebne kazni?! Ampak tisto o starosti bi pa lahko izpustila! (Mirotu ni prav.) To je psihologija, to je bil dober uvod. Policaj je bil vesel, ko je računal, koliko let je mlajši od tebe! Cesta je široka, ravna, prometa je relativno malo. A zavirajo naju pogoste policijske kontrole. Zdaj že kar vohava, kje so. In potem je še 100 km zelo slabe ceste do meje z Rusijo. Luknje, luknje! Ukrajinski pregled na meji po spletu okoliščin opraviva brez problemov. Lahko pa bi bilo seveda tudi popolnoma drugače. Lahko bi izgubila veliko časa in tudi nekaj denarja. Ob dolgi koloni tovornjakov sva se prerinila do zabojnika z oboroženimi uradniki. Kontrola dokumentov je minila relativno hitro. Dokumente so nama vrnili, potem pa se je nek uslužbenec nenadoma spomnil, da bi ponovili proceduro. (Na tak način fantje izsiljujejo podkupnino!) Na najino srečo je ravno takrat, ko sem vztrajala, da sva že prestala kontrolo, prišel mimo nekdo od nadrejenih, ki mu je odločno (glasno in s pogledom) dal vedeti, da naj naju pusti pri miru. Zahvalim se, pozdravim, zbašem papirje za jopič in hitro na motor. Spelji! Na izhodni zapornici oddam ožigosane listke, zapornica se dvigne, mimo sva! Oddahneva si in pametujeva, kako bi bilo, če ne bi bilo… Potem je lahko biti pameten. Priznam, da so naju tokrat rešili našitki na neki uniformi, ki je čisto slučajno prišla mimo. Na ruski strani - čakajoč v vrsti med kamionisti - zbereva kup papirjev: kopije dokumentov, dva obrazca za motor, dva obrazca za vsako osebo in po en izvod t. i. migracijske karte. Gospa uradnica je stroga in redoljubna, pa tudi sistematična in prijazna – na hitro mi označi vse rubrike, ki jih moram izpolniti. Še prav dodatno naju opozori, naj paziva na izpolnjen in žigosan izvod obrazca za motor, ki nama ga izroči. Če tega nimaš, so ob izhodu iz Rusije hude komplikacije. Tu doživiva tudi klasični pregled prtljage, kot se ga spominjava še iz časa prehodov jugoslovansko italijanske meje. Fotografiranje, snemanje in uporaba telefonov je na mejnih prehodih najstrožje prepovedana. Povsod grozijo s kaznijo in odvzemom opreme. Tako imava le nekaj v strahu in na skrivaj posnetih fotografij z mejnih območij. Po vseh formalnostih se končno zapeljeva po Rusiji, največji državi na svetu, ki ima 143 milijonov prebivalcev. Tu je vse večje – večja žitna polja, večja koruzna polja, večja sončnična polja, večje nebo nad nama… In odpirajo se nove ceste! Obnavljajo, gradijo; pogosto je del poti eno samo veliko gradbišče. Včasih se voziš po pesku, da se ne bi bilo treba po svežem katranu, včasih po sveže asfaltiranem pasu, včasih čez stare luknje… Veliko je tudi novih avtomobilov, a glavno prevozno sredstvo je še vedno LADA, med kamioni pa je najpogostejši KAMAZ. Peljeva se mimo Kurska. Vem, da je Mirotu hudo, želel bi se ustaviti, a zaradi časa in načrta si tega ne moreva privoščiti. Tako ostaja mesto heroj za nama. Čisto na kratko iz 2. svetovne vojne - nemška ofenziva, imenovana Operacija Citadela, se je začela 5. julija 1943. Bitka je trajala 50 dni in se je končala 23. avgusta 1943 z zmago Rdeče armade. Pri Kursku je nemška armada dobila takšen udarec, da si ni več opomogla. Tankovsko bitko pri Kursku še vedno proučujejo na številnih vojaških akademijah kot primer največjega tankovskega spopada druge svetovne vojne. Spomeniki mesta heroj ostajajo za nama, lovi naju tema (kako znano!). Ko sonce zaide, sva v centru Voroneža. Mesto je upravno središče Voroneške oblasti. Leži 500 km južno od Moskve, ima skoraj milijon prebivalcev in tudi status zgodovinskega mesta. V 2. svetovni vojni so tudi tu potekali hudi boji. Zdaj pa mirno teče reka Don, vse je razsvetljeno, palače in ulice, ki vodijo proti centru, so razkošno urejene… Iščeva hotel Azimut, ki bi moral biti prav blizu. Sprašujeva mimoidoče in varnostnike, ki posedajo na stopnišču pred stavbo, a nihče ne ve, kje je ta hotel. Miro vztraja, da mora biti prav v stavbi, ki je pred nama. Ko končno preberem vse mogoče napise v cirilici, zagledam še najmanjšega – H Azimut (v isti stavbi je kup uradov, predstavništev, trgovin in tudi iskani hotel). Motor pustiva na parkirišču pred stavbo, ki je ob glavni ulici, a varnostniki pravijo, da ni varno. Najbolje je, če vse pobereva z njega. V recepciji mi ponudijo, da bi namesto navadne sobe, ki sva jo rezervirala (receptorka pravi, da je socialistična), vzela boljšo v luksuznem delu. Te sobe tudi reklamirajo na velikih zaslonih v avli. Zgledajo res razkošno. Seveda bi razliko morala doplačati. A me ne prepriča, povem ji, da bo socialistična soba z osnovnim standardom kar dobra. Kljub neuspeli dodatni ponudbi ostane prijazna in nama svetuje podobno kot varnostniki, naj pobereva vse z motorja. Rezervne gume nama spravijo v skladišče, dobiva tudi pisno potrdilo o tem, vse ostalo pa odvlečeva v sobo. Na srečo je v stavbi dvigalo. O inštalacijah pa ne bi… Hotel prenavljajo, okrog so gradbeni odri – Miro se počuti kot v službi; jaz pa čakam, kdaj bo kdo z odra stopil direktno na mojo posteljo – pa nič, delavcev ni več. Ponoči je hrupno, promet skozi center mesta je divji in poleg nabijanja in zaviranja norih dirkačev se pogosto slišijo policijske sirene. Nimam najboljšega občutka. A tuš dela, voda je topla, v kopalnici je celo grelec za brisače, ki do jutra uspešno posuši motoristično žehto. Socializem ni bil tako slab!

Dibro Jutro in Lep Dan Vsem.

Nisem presegla hitrosti, ker sem zmanjšala, ko sem se približevala postaji, glede na tablico (italijan), sem pričakovala tak dogodek. Navadila sem se predvidevati in prav nikoli se ne zmotim.

Tok se je začel ..... In tako se je dan končal .....

7. dan petek, 17. 7. 2015 KULSARY (Kazahstan) – KONGRAD (Uzbekistan) Hotel je dobesedno prazen. Danes bo vroče. Spotiva se, še preden se oblečeva. Cesta proti uzbekistanski meji je 215 km lepa, od tega je 150 km prav odlična. In na tej lepi cesti sta naju ustavila dva kazahstanska policaja. Kontrolo sva pravočasno opazila, a se vseeno nisva počutila preveč prijetno. Pri policajih nikoli ne veš! Na srečo nista bila tako nastrojena kot ukrajinski in ruski. Pregledala sta dokumente in naju vprašala običajne stvari. Vprašala sta celo, če bi se lahko fotografirala z nama (verjetno bolj z motorjem!). Seveda sva dovolila in s svojima modernima telefonoma sta naredila nekaj posnetkov, potem ju je skupaj in vsakega posebej z motorjem fotografiral še Miro. Malo smo se pogovarjali, a ko sva ju vprašala, če bi ju lahko fotografirala tudi s svojim aparatom, sta bila proti. Povedala sta, da sta v službi in si tega ne smeta privoščiti, ker se potem lahko ti posnetki znajdejo vsepovsod. Razšli smo se v prijateljskem duhu. Mogoče nas je človeško povezala tudi vročina! Od mesta Beyneu naprej je bila cesta na žalost spet slaba; zdi se, kot da je ni. Ta del poti je Miro poimenoval Močno razgibana cesta. In vedeti moraš, da od tu naprej 400 km ni bencinske črpalke. Zato je treba napolniti vse in imeti še rezervo in še vodo. Vodo! In dobro je treba pritrditi vse na motorju. 80 km do meje z Uzbekistanom je makadam, ki premore orjaške luknje, ponekod je sipki pesek, prah in obup brezpotja. V tem prahu in obupu proti Uzbekistanu resnično ni ničesar. Ni naselij, ni ljudi, ni živali. Samo pesek, sonce in vročina. Občutek neskončnosti. Čudovito in strašljivo obenem. Nikjer nikogar, voziš se v praznem prostoru in praznina te opominja, kako je človek majhen, nebogljen in ranljiv. Tudi v očeh peče pesek. Vožnja skozi stepo je nekaj posebnega. Tu začenjaš biti hvaležen za mali oblaček, ki pomeni, da bo par stopinj manj vroče. To, da imaš s sabo vodo in rezervo bencina postane pravi zaklad. Zavedaš se, kako majhen in ranljiv si sredi tega peska. Se bo kdo sploh ustavil, če se ti karkoli zgodi?! V vsem dnevu srečava samo par vozil; nekaj ogromnih kamionov in par džipov. Vsakemu, ki vsaj malo zmanjša hitrost in ne zapelje preblizu, sva hvaležna. Trobimo si in mahamo. To je izraz veselja, da nisi popolnoma sam sredi peska. In sredi ničesar nama par kilometrov pred Uzbekistanom nasproti pripelje motorist. Ustavimo se in se smejemo drug drugemu. Potem si odgovorimo na klasična vprašanja. Avstralec je najel motor in si je vzel leto dni časa, da malo potuje. Zdaj po Aziji, potem pa bo šel še v Evropo. Ne more se načuditi, da sva dva na enem motorju. To se mu zdi nemogoče. Zakaj pa ti nisi vzel kakšnega kenguruja s sabo?! Vztraja, da po teh poteh ne moreš tako voziti. Nemogoče. Nemogoče. Nemogoče je mogoče. Nama pa se žal zdi nemogoče, da bi si vzela leto dni za potovanje; že en mesec je bilo težko dobiti. Izmenjamo še podatke o voznih razmerah in odprašimo naprej. Bližava se meji. V času Sovjetske zveze je bil Uzbekistan glede števila prebivalstva tretja najbolj poseljena republika. Danes ima približno 30 milijonov prebivalcev. Izvažajo bombaž in zemeljski plin, pridobivajo pa tudi nafto, a le za domačo porabo. Za življenje v njem sta pomembni dve reki - Sir Darja na severovzhodu in Amur Darja na jugozahodu; doline so intenzivno namakane. Poletja so dolga in vroča, temperatura pogosto preseže 40 stopinj, štiri petine ozemlja obsegajo puščavska območja. To pa se čuti tudi na tej strani meje. Pred mejnim prehodom je zgoščen promet. Ograja in polno smeti. Prvi vtis ni nič kaj prijeten. Pešci stojijo v posebnem, z visoko ograjo zaščitenem koridorju. Stražijo jih oboroženi vojaki. Kazahstanci nama dovolijo, da dava motor v senco. Formalnosti za izstop iz Kazahstana relativno hitro opraviva. Tudi Uzbekistanci naju dajo v senco. In če sva porabila 4 ure na meji, ta podatek (senca) ni zanemarljiv! Na uzbekistanski strani naju čaka kup formularjev in natančen pregled. Zelo natančen pregled, ki ga neopazno začne že prijazen službeni pes. In še poseben pregled vseh zdravil (tablet), ki jih imava s sabo in poseben popis vseh vrednejših predmetov, njihove serijske številke in popis vsega denarja po valutah in zneskih... in sploh... Res pa je tudi, da bi se uslužbenec, ki je podrobno pregledoval najino prtljago, raje pogovarjal, kot pregledoval. In bil je počasen. Nabralo se je kup ljudi, ki so z zanimanjem opazovali in komentirali ta pregled motoristov. Ko je mučenja konec, je gledalcem kar žal, da odhajava. Mahajo nama v slovo in nama glasno namenjajo dobre želje. Med njimi pa so tudi redki, ki naju samo neprijazno gledajo. Mejni prehodi so lahko priprave za mučenje popotnikov (prosto po Huxleyu). Vstop v Uzbekistan je bil milo rečeno kar malce grozljiv - pričakalo naju je kup vsiljivih prodajalcev in menjalcev denarja, da sva se jih komaj otresla. In prvi vtis čez mejno zapornico je bil - neurejeno in umazano. Začela sva dvomiti v vse, kar sva lepega prebrala o Uzbekistanu. A v naslednjih dneh sva bila pozitivno presenečena nad kraji in ljudmi. Ne ocenjuj države po mejnem prehodu! Tudi sama sva sredi prahu in umazanije zamenjala nekaj dolarjev, menjava je bila normalna, sva pa zato preplačala vodo. Strateška surovina, pač! Potem se voziva po praznini. Z nama sta zvesta spremljevalca (Elino in Ninino spremstvo) in vsem štirim je zelooooo vroče! Zvečerilo se je, midva pa sva še vedno na tej Močno razgibani cesti, brez vseh oznak in smerokazov. Najnevarnejša je nočna vožnja. Ceste, ki se pogosto nenapovedano spremenijo v gradbišča, so slabo ali pa sploh neoznačene, predvsem vozniki tovornjakov si izbirajo in utirajo vzporedne poti. Kako oceniti, katera je prava? Nikakor. Pogosto te njihove bližnjice zapeljejo v nepričakovano peščeno sipino ali v globoko udarno jamo. In spet poskusiš z vzporedno… Znajdeva se na ogromnem gradbišču in Mirotu (vpliv službe, poklicna deformacija?) uspe instinktivni čudežni preboj čez peščeni nasip na neko pot. In potem se pokaže rešitev – ob dveh izgubljencih se ustavi avtobusek in domačini pravijo, naj voziva za njimi, da bova prišla od tu na cesto, kamor sva namenjena. Voziva za njimi, a morava se ustaviti in dotankati rezervni bencin. Usmiljeni domačini se pripeljejo nazaj do naju, obrnili so, ko so videli, da jim ne slediva več. Vidijo, v čem je problem, malo se nasmejimo, zahvaliva se večkrat, resnično in globoko iz srca in potem odrešena voziva par kilometrov za njimi do prvega prenočišča ob poti. Sama ga verjetno nikoli ne bi našla, na cesti ni nobene oznake niti nobene razsvetljave… Potrobimo si, oni se odpeljejo dalje. Res sva jim hvaležna. Vstopim v obcestno gostinsko postojanko, ki deluje kot oaza sredi puščave. Miro ostane pri motorju. V lokalu sem edina ženska, moški za mizami igrajo šah in pijejo, na steni je televizija - nekateri gledajo nogometno tekmo. Zmotila sem to idilo. Imam občutek, da so vse oči obrnjene vame - v malo prašno prikazen. Za šankom vprašam za prenočišče in predstavi se mi šefičin sin, ki pravi, da bo to 50 dolarjev. Seveda pravim, da ni problem, dam dokumente in plačam. A pojavi se gospa šefica, ki fanta ozmerja, da to ne gre tako, da je za tujce dražje, da mora ona delati registracijo, da bo to po 40 dolarjev na osebo. Fant se mi opravičuje, seveda pravim, da ni problema. Vse mi je kristalno jasno; gospa je zavohala tujca, ki po temi iščeta prenočišče, potrebujeta potrdilo in bo seveda malo več zaračunala. In kaj naj bi - pristala sem na njeno igro. Predstavila mi je vso družino - hčerko, ki se uči angleško, fanta ima v Italiji (dobila ga je prek interneta) in bo naslednje leto šla kar v Italijo, tam bi rada študirala. Po materinem naročilu mi je v angleščini še enkrat razložila vse glede plačila in registracije. In potem mi je predstavila še druga dva otroka, eden že pomaga pri strežbi (pa nima več kot 10 let!) in najmlajšega, ki je njeno srčece in ima tri leta. Z vsemi štirimi otročiči je prišla s Kitajske, sicer je Rusinja, a sedaj tu vodi posel. Ima restavracijo, prenočišča, bazen; vse je odprto non stop in to je edini tak kompleks, par deset kilometrov okrog ni nič podobnega. Pohvalim njeno podjetnost in otroke; starejši sin bo gotovo podjetnik kot ona, to se že takoj vidi, pa tudi simpatičen in komunikativen je, hčerka je lepa kot mama in inteligentna… Mala dva sta resnično nekaj posebnega… In potem poskusim s čim krajšimi odgovori na njena vprašanja o tem, kje živim, kaj delam, koliko otrok imam, zakaj ne potujem z letalom... Povabi me v salon, kjer lahko kaj popijeva, preden pripravijo sobo. In končno grem ven po reveža, ki je ves ta čas čakal zunaj na vročini in je verjetno mislil, da so me že oropali in vrgli kam v pesek. Pa kje si hodila tako dolgo?! Oprosti, dolga zgodba. Ob orošenem vrčku piva, na kavču, v ohlajenem salonu, pozabi na prestane puščavske in čakalne muke. Ob pogledu na čutno šefico – dolgolaso madam lepih oblin, v dolgem orientalskem krilu, ki se priziba do naju in se mu predstavi, mu verjetno postane še bolj vroče, kot je bilo v puščavi . Potem lepotica odide in se lenobno zlekne na veliki ležalni livadi, podprta z blazinami grizlja oreščke in sadje, igra se z najnovejšim telefončkom in pogleduje po gostih. Pristala sva v nekem drugem svetu. Na kratko mu obnovim, kakšen je bil sprejem in skupaj ugotavljava, kaj vse utegne ponujati ta lokacija. Več skupin moških gre skozi salon, v zadnji prostor, nihče še ni prišel nazaj od tam. Na drugi strani je steklena stena, ki pušča odprt pogled na dogajanje v kuhinji. Štiri ženske neumorno pripravljajo hrano, mali natakar molče streže pri mizah in mizicah. Z madam sva edini ženski v salonu. Prinesejo nama ključ in fant naju pospremi v drugo stavbo, kjer so sobe. Po osvobajajočem tuširanju se vrneva na večerjo. Res vse dela non stop. Hrana je dobra, pivo je mrzlo, vzdušje je nenavadno, zdi se nama, kot bi bila v nekem vzporednem času in prostoru. Za večerjo je treba odšteti cel kup denarja. (17 evrov je 57200 uzbekistanskih sumov) Imava dostop do interneta in rezervirava si prenočišče za naslednji dan. Izberem nekaj lepega v Bukhari. Ura je polnoč, dogajanje pa je še vedno živahno. Utrujena sva. Dan je bil vroč in naporen; baje pa sva imela srečo, dan pred tem naj bi bilo celo šest stopinj več?! Ponoči je bilo parkirišče polno tovornjakov, sredi med njimi pa najin motor! Govorijo, da je vse pod kamero, a spat vseeno ne greva z najboljšim občutkom. O UZBEKISTANU V času Sovjetske zveze je zaradi intenzivnega kmetijstva (bombaž, žita) prišlo do izčrpavanja vodnih zalog in prekomerne rabe kemičnih sredstev. Posledice so suho Aralsko jezero in nekatere na pol posušene reke. Uzbekistan se je osamosvojil 1991 po razpadu Sovjetske Zveze. Država je bogata z naravnimi viri, a velik del prebivalstva je še vedno zelo reven. Preko današnjega Uzbekistana( in drugih držav) je nekoč med Evropo in Azijo potekala Svilna cesta, ki se je raztezala preko 6500 km in je omogočala prevoz trgovskih predmetov, predvsem luksuznih predmetov kot so svila, saten, dragulji, steklovina, prestižnejše tkanine, parfume, sužnje in začimbe. Stare trgovske poti so bile pomembne za trgovsko in kulturno izmenjavo. Po njih so potovali trgovci, misijonarji, popotniki, vojaki, nomadi in lokalni prebivalci preko 3000 let. Trgovina preko Svilne ceste je bila pomemben dejavnik v razvoju velikih civilizacij Kitajske, Indije, antičnega Egipta, Perzije, Arabskega polotoka in antičnega Rima in je bila temelj za moderni svet. Karavane so prenašale v smeri Kitajske med drugim zlato, drage kamne in zlasti steklo, zato so raziskovalci poudarjali, da bi se Svilna cesta lahko imenovala tudi Steklena cesta. V smeri proti Evropi so razen svile tovorili predvsem krzno, keramiko, porcelan, žad, bron, lak in železo. Poleg svile so bile v takratnem času pomembno trgovsko blago iz jugovzhodne Azije predvsem začimbe. Niso jih uporabljali le kot začimbe in arome ampak tudi kot mamila, anestetike, kot afrodiziak, za izdelavo parfumov in za "čarobne napoje". Dejansko pa je le malo ljudi potovalo po poti od začetka do konca. Večinoma so trgovsko blago del poti tovorili trgovci in jih nato preprodali na sosednjih trgih. Mnogi proizvodi so bili izmenjani na poti, večkrat so prešli iz rok v roke in pridobili so na vrednosti, preden so dosegli končni cilj. Ena od večjih trgovskih poti v Aziji v prvem stoletju, ki so potekale pod oznako Svilna cesta (ob glavni smeri) je vodila tudi Od Samarkanda ob reki Sir Darja, preko Kazaške stepe in depresije Kaspijskega jezera na Krim in Črno morje. 8. dan sobota, 18. 7. 2015 KONGRAT – BUHARA Zjutraj nama postrežejo zajtrk v veliki prazni dvorani. Šele ko stopiva iz stavbe, vidiva, kje sva sinoči pristala. Parkirišče je sedaj prazno, ob stavbi sameva najin konjiček, prehodni gostje so odpotovali, šefica in njeni otroci še spijo. Ključ pustiva za šankom in odideva. Asfalt je slab, a v primerjavi z včerajšnjo Močno razgibano cesto je to že praznik. Občasno močno zapiha in pesek je povsod, tudi pod čelado. Veter ustvarja zanimive sipine, ki pa so včasih na cesti zelo nevarne. Spominjajo me na domače snežne zamete… Le temperatura je bistveno drugačna … Ob poti so redka naselja, a če ni nič drugega, povsod se najde avtopralnica! To je čista ironija. (Obsedenost z avtopralnicami malce spominja na Bosno in Dalmacijo.) Promet je redek, prevozna sredstva pa različna; oslovske vprege, konjički, kolesarji (npr. dva na enem kolesu, pa še plinsko jeklenko peljeta in veselo pomahata), stari motorji in prevladujoča korejski avtomobili in avtomobilčki znamke daewoo. Posamezni odseki ceste so betonski, potem spet asfalt, peščene sipine, luknje, vzbokline… In vzporedno ponekod nov asfalt. Pogoste so policijske kontrole prometa. Na določenih razdaljah 50 - 100 km so policijske kontrolne točke - domačinom pregledajo tudi prtljago, tujce pa natančno evidentirajo. Mogoče je tu najbolj varno; če pa se ti karkoli zgodi, bo dogodek prostorsko gotovo umeščen v okviru stotih kilometrov. In natančno bodo vedeli za vse serijske številke tvojih vrednejših predmetov, za znesek denarja in popis po valutah, za tvojo vsakodnevno registracijo in za tvojo načrtovano pot… Država je bogata z naravnimi viri, a velik del prebivalstva je še vedno zelo reven. Bencinsko črpalko je težko najti, vse polno pa je plinskih. Po podatkih imajo v Uzbkistanu 90% avtomobilov na plinski pogon.Tako so samozadostni in glede preskrbe z energenti neodvisni od drugih. Bencin je zelo slab, ima samo 80, redko 90 oktanov, zato moraš imeti s seboj primerne dodatke. Sonce zahaja, ko prispeva v Buharo, starodavno mesto na Svilni poti. Zapeljeva se v center in začneva spraševati za najin hotel. Ljudje so zelo prijazni; celo taksisti si vzamejo čas, pogledajo zemljevid in pomagajo. Ob tem pa se trije mladi fantje ponudijo, da nama bodo pokazali krajšo pot - šli bodo peš po ozkih ulicah, midva pa naj se kar peljeva za njimi. Tako v labirintu starodavnih ozkih uličic prikrmarimo direktno do hotela. Fantom se za prijaznost želiva oddolžiti vsaj s pijačo, a se samo smejejo in odidejo v noč, rekoč, da jim je bilo v veselje, pa naj uživava v njihovem mestu in srečno potujeva. Motor lahko parkirava na notranjem dvorišču. Tako lepega parkirišča še nisva imela. Pravo tihožitje stare umetnosti in zaprašenega otovorjenega motorja. Stara hiša je predelana v zanimiv hotel. Tudi soba je nekaj posebnega. Zdi se mi, kot bi vstopila v pravljico iz Tisoč in ene noči. Grem po pijačo. Mrzlo pivo dobesedno izhlapi (tudi moje). Vem, da je smešno, ko omenjam tuš. A ta beseda ima v tem prostoru in času popolnoma drug pomen. To je po vožnji skozi puščavo čisto razkošje, regeneracija, obnovitev vitalne energije, povrnitev potovalne svežine, potovalnega zagona in volje do življenja (v kombinaciji s hladnim pivom je čisti eliksir mladosti - priznam!). Po tuširanju greva na sprehod. Res je pravljično. Mesto je staro več kot dva tisoč let. Vodniki ga omenjajo kot najpopolnejši primer srednjeveškega mesta v osrednji Aziji. Svoj vrhunec je doseglo med 9. in 13. stoletjem. Deli Buhare so zaščiteni: trdnjava z rezidenco buharskih vladarjev, Velika mošeja, mošeja Kalyan (ta ima 47 m visok minaret!), štiri medrese in mavzolej Ismaila Samanida. Poseben čar dajejo mestu tudi voda, zelenje in nočna osvetlitev. Obsediva v restavraciji na prostem, sredi parka ob vodi. Po puščavskem dnevu je ta svežina neverjetno poživljajoča. Naročiva večerjo, poslušava glasbo, opazujeva okolico in ljudi. Na najini levi je družina z dvema majhnima otrokoma. Avtomatično pomislim, da si nisva najbolje izbrala mize. A pri sebi osramočeno ugotovim, da tu z otroki delajo vsi zelo umirjeno in lepo - nobenega vpitja, nobenega joka, cepetanja in izsiljevanja. Ko sta otroka dodobra zaspana, dajo enega v voziček, drugega na očetove rame in gredo. Spogledamo se in si pokimamo v pozdrav. Malček na očetovih ramenih pomaha. Pred nama je omizje (bogatih) Rusov. Glasni so, pijejo, naročajo si rusko glasbo in plešejo. Na srečo ansambel konča z igranjem, ura je pozna, začne se pospravljanje, kmalu bodo zaprli. Mimo gre mlada družina; mati, oče in dva sinova – čisti očetovi kopiji. Ne morem se zadržati: »Glej klone! Kot Marko in Tine!« Oče opazi, da jih opazujeva in ponosno šteje en, dva, tri – pokaže nase in na svoja otroka. Nasmejimo se drug drugemu in si pomahamo. Po ozkih starodavnih uličicah greva nazaj v hotel. Dvorišče se mi zdi še lepše kot prej, stopnišče je lepo osvetljeno in vse ima pravljični pridih. Edini element, ki ne spada v ta pravi muzej preteklosti, je motor. Vse je mirno, za mizami na dvorišču sta le še dva gosta. Še vedno je vroče in soglasno se odločiva, da bi pred spanjem še eno pivo (le-to tako in tako takoj izhlapi!).

Malo gor pa dol po jodlariji...Hebalm koncno napadel se z druge strani..odlicna ideja. Komaj nazaj v Sloveniji pa so me "napadli" policaji;dve kontroli v razmaku 15 km, korekten postopek pri obeh kontrolah. Vse skupaj padlo skoraj 300 km.

kaj sem jedel, to mojo "prijateljico" zanima, pa kje spim lol

10. dan, Gavia, Stelvio pa še kakšen malo je bilo zdrizasto v hribih, a naroda kot da delijo...sem tudi sam eno vzel... Sem na Tirolsko obrnil, dovolj je bilo, jutri domov ne gre vse naložit, čudn je tale ms forum...

Vzpon na planino Bitovnja je bil kar tricky, nevarnost min, zaraščene poti... to imaš vedno nekje v podzavesti, skoraj smo že morali obrniti, ker je izgledalo, da se pot ne nadaljuje in da je zaraščena, pa se nam je odprla neka alternativna nova vlaka in tako smo uspeli priti na to čudovito planoto... Trud je bil poplačan in užitek po naporu še večji... Sredi dneva smo prišli v Konjic, kjer smo se osvežili v Neretvi. Take primere izkoristimo za obnovitev zaloge vode, gorriva in hrane za naslednjih 24 ur. Osnovni kurs je bil zastavljen proti Bjelašnici, ampak današnji cilj je priti do vasi Lukomir. Najbolj odročna hribovska naselbina v Bosni iz 14 stoletja. https://en.wikipedia.org/wiki/Lukomir Traili proti Lukomirju Dovoz do vasi Lukomir je vasica ki jo iz zadnje strani varujejo neprehodne strmine Vaški trg z studenčnico. Biti tukaj v tej vasi res vliva občutek da si nekje v zelo odročnih krajih.. Preživljanje večera v tej vasi je bilo pomirjujoče in spokojno. Bosna ima tovrstnih virov vode zelo veliko. Skoraj vsaka vas ima sezidan kak tak vodni vir. Pogosto pa se nahajajo tudi izven naselij sredi ničesar. The team: Nacho, Massio, Ni3ous Z vaškim možakarjem smo se dogovorili da nam je odstopil nekaj placa na jasi in drva. Tako smo se namestili v taboru s pogledom na vasico Lukomir. Ta večeer smo preživeli z domačini in opazovali utrip vasi Višinski profil vožnje tega dne.

Ta vikend sva se končno odpravila čez Grossglockner v Zeel am See naprej do Krimmlskih slapov in čez Nassfeld domov. Naklepala sva 800 uživaških kilometrčkov

Enkrat sem začel gledat en BBC-jev dokumentarec in ga nisem imel časa do konca pogledat. Tele besede so me pa malo spomnile in mi je tooook hudo bilo sedajle tole pogledat, da moram link tu napopat. Mind blowing!

"Kaj naj mu rečem" je bil že parkiran v bojnem položaju in ko je speljal me je za dlako zgrešil

Pospešila si ? Si prekoračila največjo dovoljeno hitrost ? Divjak .

Težko meni s temi relikvijami

Bosansko iz pod peke

Moram nazaj na zabavo 20160813_212954.mp4

4. dan torek, 14. 7. 2015 VORONEŽ – VOLGOGRAD Jutro. Zunaj prši, ljudje hodijo z dežniki. Zajtrk je dober, a zaradi vremena razpoloženje ni najboljše. Odpraviva se in poskusiva prepričati vreme in sebe, da bo kmalu lepše. Miro slovesno pospravi najin stari zemljevid Evrope, na katerem je tudi del (nekdanje) Sovjetske Zveze. Do sedaj nama je prav dobro služil! Naroči mi, naj tega nikar ne pozabim napisati! (Tudi sicer je znan oboževalec klasičnih zemljevidov.) Za motivacijo štartava brez dežnih kombinezonov. A to napako popraviva takoj, ko prideva iz mesta. Po dvajsetminutni izgubi časa – prvič sva se malo izgubila, se obrnila in se s pomočjo prijaznih domačinov na črpalki spet našla. Miro to slabo prenaša, on se namreč nikoli ne izgubi! »Pa dokler sem imel star zemljevid Sovjetske Zveze, se mi to ni zgodilo! Evo, ko sem ga pospravil…« GPS je dober pripomoček, a s pomanjkljivo naloženimi kartami postane le navadna plastična škatla (pa makar bio to BMW-jev Garmin!). Zdi se mi, da se najino potovanje pravzaprav šele zdaj zares začenja. V Volgograd seveda prideva po temi. Tradicije prihodov po sončnem zahodu ne kaže spreminjati. (Pa bi bilo koristno!) Volgograd (nekoč Stalingrad) je rusko mesto ob reki Volgi, upravno središče Volgograjske oblasti. Ima več kot milijon prebivalcev. Za to mesto in okoli mesta je med drugo svetovno vojno potekala znamenita bitka za Stalingrad, ki je mesto spremenila v množično grobišče. Zaradi izjemnih zaslug med vojno je bilo mesto odlikovano z nazivom mesto heroj. Bitka za tedanji Stalingrad (200 dni hudih pouličnih bitk v ostri zimi in ob velikem pomanjkanju hrane) se je s predajo Nemcev končala 2. februarja 1943 in prinesla preobrat 2. svetovne vojne v Evropi. Danes na to opominjajo spomeniki. Prvič se ustaviva nekaj metrov stran od hotela, v katerem imava rezervacijo, a hotela (spet) ni. Vprašava par mimoidočih, a nihče ne ve, da bi bil tu kak hotel. Potem se odpeljeva in poiščeva še dva druga hotela z istim imenom, ki pa nista prava; da se lahko spet vrneva na izhodišče. Ljudje so seveda prijazni – z receptorji istoimenskih hotelov pregledujemo zemljevid mesta, ulice in možne lokacije pogrešanega hotela. Ugotovimo, da bi moral biti hotel, v katerem imava rezervacijo, točno tam, kjer sva že bila, a ga ni bilo. Vztrajava, po dveh urah in 60 km se odpeljeva nazaj na začetno točko iskanja. Zapeljeva še za stavbo, kjer je makadamsko dvorišče brez izhoda in obrneva. Na dvorišču je v razsvetljeni čuvajnici starejši hišnik, ki mu pomahava. Vesel stopi iz čuvajnice in po klasičnem pogovoru – od kod, kam, kako se živi, pozna Jugoslavijo, Slovenijo, zgodovino… in po najini tožbi za izginulim hotelom, pokaže na pločevinasto ograjo. Hotel je točno tu, zadaj za to pločevinasto ograjo, a do njega se lahko pride zelooo naokrog in še naokrog… in potem… srečno pot, hvala! Očitno nama lekcija v Voronežu ni bila dovolj. V Volgogradu imava popravni izpit. In dobiva novo lekcijo: Nikoli ne ocenjuj ruskih hotelov po dvorišču ali vhodnih vratih (ali napisu, če ga sploh vidiš). Pusti se presenetiti! In nekatera presenečenja so lahko nadvse pozitivna. Po nasvetu receptorja vse z motorja znosiva v sobo. Pregreta sva, a imava tuš, klimo… Nič nama ne manjka (razen časa, kot vedno!). 5. dan sreda, 15. 7 2015 VOLGOGRAD – ASTRAHAN Zjutraj vidiva, kje sva; ah, sistem skritih ruskih dvorišč in vhodov! Doživiva tudi presenečenje - za sobo plačava manj, kot je bilo navedeno v rezervaciji. Receptor pravi, da zato, ker predčasno greva; lahko bi ostala še ves dan. In če bi želela videti Volgograd, bi morala ostati najmanj teden dni. Toda najini načrti so drugačni. Na poti iz mesta z motorja naredim nekaj fotografij. Staro se umika novemu, povsod se gradi, veliko je prometa in reklam. In kadar ima človek načrte in malo časa, se gotovo - ko ga je najmanj treba - pojavi kak policaj. In ta, ki je skočil pred motor na nekem nadvozu (spreminjala sva vozni pas, recimo, da sva se razporejala na ustrezni vozni pas in sva privijugala izza nekega ogromnega kamiona), je bil strašljivo jezen in hud. In je kričal ŠTRAF ŠTRAF (kazen kazen). Pa je Miro rekel: meni - da samo ne z motorja dol, njemu pa – da ne razume rusko, da ne štraf, da Astrahan. In je bil policaj še bolj jezen, ker je moral govoriti z mano. In je trajalo. Pogledal je dokumente; grozil je s kaznijo. Mirno sem ponavljala vse tisto, kar sem (čeprav Mirotu ni bilo všeč!) povedala že ukrajinskemu policaju. Posebej sem poudarila, da je šofer starejši človek, da vozi umirjeno, da sva iskala ustrezen vozni pas za Astrahan. In ko je ponavljal ŠTRAF, je Miro vztrajno odgovarjal, da ne štraf, da tranzit, da greva v Astrahan. Policaj seveda ni bil zadovoljen, ker sva bila neobčutljiva za štraf in nisva pomislila, da bi mu ponudila vsaj nekaj denarja. Bilo je očitno, da njegova taktika zastraševanja ni bila uspešna. Ocenil je, da je Miro butast, jaz, ki se vozim z njim pa še bolj; da nimava pojma, kaj se nama lahko zgodi, če ugovarjava oblasti. Počasi je sprevidel, da bo lahko s takima cepcema imel samo težave in nobenega dobička. In izgubo časa! (To sva imela tudi midva.) Z daljšim podukom in z nejevoljo nama je vrnil dokumente. In preden sva uspela speljati, je že zaustavil novo žrtev. Priznam, bil je en sam, a je bilo veliko bolj strašljivo in kritično kot v Ukrajini, kjer sta bila dva. Konec dober, vse dobro. Na poti dohitiva celo enega motorista. (Prvi motorist od ukrajinske meje dalje!) Ustavimo se za par besed. Sergej je Rus iz Samare, ki nama zaželi srečno pot. Opozori naju na omejitve in policijske kontrole, sam pa potem dobesedno oddirka naprej, v daljavi vidiva le še drobno piko. Mogoče ima zveze s policaji ali pa veliko denarja za podkupnino?! Midva si ne upava tako hitro. Cesta je ravna, polja so širna, vročina še znosna. Tudi ravna cesta zna biti včasih nevarna. Lepo je polita s katranom. Pozitivno presenečajo nove preplastitve. Za kratek čas se ustaviva le na bregu mogočne Volge. Če ne bi vedela, da je to reka, bi si mislila, da je morje. Vsepovsod ogromno vode in tovornih ladij. Na bregu pa mir in rahel vetrič. Tu se slučajno srečava s pravim Sibircem, ki si z zanimanjem ogleduje motor in zemljevid najine načrtovane poti. Pove, da je prevozil že šest tisoč kilometrov, da je na poti domov. Nekoč je delal kot gradbeni delavec v Nemčiji; tam je spoznal tudi nekaj delavcev iz (takrat še) Jugoslavije. Ko se poslovimo, gre do svojega avtomobila in se vrne z vrečko sibirskih bombonov. Pravi, da ima bombone na vožnjah vedno s seboj. Bomboni in voda, to je na poti obvezna oprema. Zahvaliva se, nevljudno bi bilo, če jih ne bi vzela. Zaželimo si srečno pot in se za spomin fotografiramo. Veliko ljudi naju pozdravlja. Kjerkoli se ustaviva, ne gre brez razlage od kod, kam in zakaj; ali zakaj ne drugam in kam. Vsi pa so zvedavi, vljudni in dobronamerni. Po uspešnem obisku prvega ruskega bankomata naju ogovorita dva ruska (po videzu sodeč) poslovneža, ki čakata taksi. Sta iz Sankt Peterburga (nekoč Leningrada) in gresta v Astrahan. Vesta, kje je Slovenija, bila sta že v Ljubljani in v Postojnski jami. Slovenija jima je bila všeč. Malo se še pošalimo, če bi šla z motorjem, pa pravita, da ne. Čudno se jima zdi, zakaj midva ne potujeva z letalom, saj sva gotovo bogata. Pravita, da ne bo več deževalo, dež je bil tu pred nami, po tleh so še velike luže. Med vožnjo opazujem, kako se vse spreminja. Hišice, hiške, hiše, svetišča, novogradnje... Ozračje je umito, cesta je lepa in ni prevroče. Voziva se skozi ruska prostranstva in še pred sončnim zahodom prideva do Astrahana. Mesto preseneti s pisanostjo in opaznimi (novimi) stavbami. In v Astrahanu prideva do prvih ražnjičev (šašlikov). In do prvega točenega... Mogoče sva tudi zaradi tega motiva prišla še pred nočjo?! 500 g šašlikov, paradajz, kruh in mrzlo točeno pivo. Življenje je v trenutku prijetnejše. In čeprav sem rekla, da sva naročila preveč, ni nič ostalo. Zadovoljna sem bila z izborom lokacije in hrane. Mirotova teorija, da moraš jesti, kjer jedo domačini (tokrat je bilo to ob tržnici), se je izkazala za pravilno. Po pogovoru s šefom pa sva s pomočjo njegovega posredovanja na hitro dobila še prenočišče v bližnjem hotelu. V hotelu je bila na recepciji prava ruska dama, vljudna gospa srednjih let, ki jo je vse zanimalo. Povedala je, da je bila njena mati Čehinja, da se Slovani razumemo; tudi ona si želi potovati… Poklicala je še čistilko, da si me je ogledala; še njej je razložila, od kod sva prišla in kam greva. Tujci so tukaj izredno redko (hodijo po boljših hotelih!). Čistilka je vprašala, kakšen denar imamo pri nas. Ni še videla evrov niti dolarjev. Pokazala sem par bankovcev in z zanimanjem sta si jih ogledali. Pohvalila sem njihove rublje, da so prav lepi. Potem smo šle pogledat motor, ki jima je bil zelo všeč, celo fascinanten, kot je rekla gospa receptorka. Nato je svetovala, kam naj parkirava, da bo pod kamero. Po tuširanju in vklopu klime sva načrtovala daljši večerni sprehod, ki pa sva ga hitro skrajšala. Ulice so bile mračne oz. zelo slabo razsvetljene, občutek varnosti ni bil najboljši, pa tudi priznala sva si, da sva malce utrujena. V stavbi hotela je bila kitajska trgovina (24 ur), kjer sva poleg piva izbrala tudi vodo in še eno večjo plastenko, ki bo služila za rezervni bencin – baje se bo treba pripraviti tudi na to! 6. dan četrtek, 16. 7. 2015 ASTRAHAN (Rusija) – KULSARY (Kazahstan) Že zjutraj je vroče. Astrahan je mesto mnogih različnosti; predmestne lesene hiške rušijo buldožerji, na gradbiščih rastejo tipske vrstne hiše ali visoki stanovanjski bloki, v centru se bohotijo nove moderne stavbe, ki presenečajo z različnostjo arhitekturnih slogov. Ta del mesta sva videla včeraj. Predel, v katerem je hotel, kjer sva prespala, pa je bil zgrajen že pred desetletji v tipično socialističnem slogu. Na poti iz Astrahana se začne pokrajina spreminjati. Manj je obdelanih površin, zemlja je bolj skopa, podeželje je revnejše. A tudi do skromnih lesenih hišk je napeljan plinovod! (In ženske so urejene.) Zapeljeva se čez pravi pontonski most, ki je plačljiv. Bližava se kazahstanski meji. Kazahstan je deveta največja država sveta in ima 17 milijonov prebivalcev. Ob izstopu iz Rusije gre hitreje kot ob vstopu, dajo naju celo v senco. Obrazce pa je treba izpolniti in čakati, da te pokličejo. Tudi na kazahstanski strani so ljudje v vrsti. Seveda naju ovohavajo policijski psi, a to sodi k pregledu. (Ko so Mirota kasneje spraševali o pregledih na meji, je posebej poudaril, da so bili od vseh uslužbencev najbolj pametni in vzgojeni policijski psi!) Bolj mučen je pogled, kako pregledujejo prtljago potnikov - iz velikih torb zmečejo vse na mize in brskajo med stvarmi. Prvo vprašanje je, če govoriva rusko. In potem gre vse hitreje; Miro sicer ne pusti, da bi mu vse hkrati zmetali iz kovčkov in torb – bojim se, kako bo reagiral carinik in mu hitim razlagati, da je voznik tehnični tip, da je sistematik, da bi prosila, če bi šli lepo po vrsti… Nekako ga uspem prepričati (starost je končno tudi prednost!) in pregled prtljage poteka tako, da odpre en kovček, ga pregleda, nato naslednjega… In Miro sproti pospravlja stvari nazaj na svoje mesto. Vem, kako trpi, kaj bi šele bilo, če bi vse hkrati zmetali iz kovčkov in torb, kot to naredijo drugim potnikom. In ko carinik hoče pogledati, če je kaj skrito v rezervnih gumah, Miro vzame olfo in elegantno prereže ovoj. Carinik vso gumo pretipa in išče, če bi le bilo kaj skritega. Nič. Po pregledu Miro z lepilnim trakom zalepi nastalo rano. Mirim ga, on pa godrnja: "A si ti predstavljaš, da bi tem tipom pustil, da delajo, kar hočejo?! Pa kaj bom potem cel dan pospravljal in flikal, kar bodo prerezali?!" Izpolnim dva obrazca, pisalo posojam še ostalim potnikom v vrsti, enemu posodim celo očala – kaj pa bi?! Vem, kako je, tudi sama brez njih ne bi mogla izpolniti nobenega obrazca. Dobim listek za izhod, prva zapornica se dvigne, pri zadnji zapornici oddam listek in trije mladi uniformirani fantje naju gledajo z zanimanjem, pomahajo nama v slovo in nama zaželijo srečno pot. V Kazahstanu sva! Prihajava v stepo. Asfalt postaja vse slabši, luknje, luknje in še več lukenj. In vsake toliko kar buldožerji, ki ravnajo nastale grbine in stroji za rezkanje asfalta. Vse to brez oznak, kar med prometom v obe smeri! Na obeh straneh ceste pa koze, ovce, krave in naftna polja. In potem zagledava prvo kamelo, potem še več kamel, potem različne vrste kamel… Zdaj sva končno v stepi! Naselja so vse redkejša, hiše so večinoma narejene iz domačih materialov - blato pomešano s slamo oblikujejo v nekakšne opeke in jih posušijo na soncu. Lesa uporabijo zelo malo, še to bolj posamezne letve kot pa tramove. Kritina je večinoma pločevinasta; pri novejših stavbah je pločevina močnih barv (zelena, modra, rdeča) in ob pogledu na nekatera naselja te kar bolijo oči. To seveda velja za podeželje, pa tudi tu so že vidne velike razlike pri izbiri materialov in v načinu gradnje. V mestu Atirau se ustaviva, banke so že zaprte in poskusim na bankomatu. Dobiva prve kazahstanske tenge, med mojim podvigom se nabere kup domačinov, vsi bi radi kaj izvedeli, vprašanja kar dežujejo in komaj odgovarjam. Opravičim se, ker morava naprej, saj naju bo spet preganjala tema; pravijo, naj kar ostaneva tu, da nama bodo uredili prenočišče. Opozarjajo naju, da je Kulsary slabo mesto, mesto strahov, da je tam nevarno, da tujci lahko tudi kar izginejo. Atirau pa je seveda urejeno mesto. Eden še posebej pozdravlja vse brate Jugoslovane! S težavo se izvijeva iz množice in nadaljujeva pot, po nekaj kilometrih pa ugotovim, da brez moje leve rokavice. To je zaenkrat prva izgubljena stvar. Kako pomembno je, kakšno opremo imaš in kako velika je razlika med rokavicami pri vožnji na 46 stopinjah pa človek občuti, ko nečesa, kar je imel, nima več. Imam sicer še en par, a to ni isto. Sonce zahaja, sence so zanimive, nebo je čudovito. V Kulsary prideva v trdni temi. Ljudje nama mahajo, vprašava za prenočišče, prijazno razlagajo in naju usmerijo. A vsi bi se radi še in še pogovarjali, midva pa sva pregreta, utrujena in s peskom med zobmi. Prenočiva v hotelu Šanghaj, motor lahko pustiva pri zadnjem vhodu pod kamero in seveda znotraj ograjenega prostora.

Prejšnjo noč smo prispeli v kočo po temi in niti nismo uspeli zares videti kje smo prenočili.... Za 1 nočitev, 2 pira, 1x rakija in jutranjo kavo smo plačali 12€ po osebi. Ob svitu se je šele zares razprostrl pogled na Vlašič kjer smo se vozili prejšnji večer. Pot smo nadaljevali mimo Travnika proti Uskoplju. Srečali smo organizatorja Bosnia rally. Ravno je potekal Roadbook trening.. Neskončne stezice na planini Vranica Spust proti Prokoškem jezeru Prokoško jezero Lokalna hrana je okusna, sveža in poceni Nadaljevanje proti Bjelašnici V teh krajih oglarji to počnejo po malo drugačnem sistemu. Travniške planote...čudovit mehak teren za vožnjo

Zdravo. Leto je naokoli in se spodobi da spet kaj napišem o naši zadnji letni enduro avanturi... Tokrat smo prečesali Bosanske planine... Princip potovanja kot običajno, poiskat in odvozit čimbolj odročne kraje in poti, predvsem najti kake, ki sploh niso kartirane... Se pravi uporaba satelitskih posnetkov, mapiranje trase ovinek za ovinkom in to preurediti v track, ki ga zna brati garmin... Avantura brez hotelov, kopalnic, osnovna higiena je zagotovljena s kopanjem v naključnih jezerih in rekah vsaki dan, s spanjem na odprtem na kaki planinski jasi ob ognju. Teaser fotke: Tokrat smo si vzel še nekaj časa in izdelali fake gadgete za naše motorje.... Snorkel za globoka prečenja rek: Stacionarni telefon in tipkovnica z funkcijami jump...ipd 220V vtičnica za fen, fritezo, sušilec solate Dvojni izpuhi da zverina lažje izkašlja vse konje: Vetrna elektrarna za napajanje akumulatorja in luči In tako naprej, zgolj za zajebancijo in da se mimoidoči malo praskajo po glavi, ker jim ni čisto jasno kaj so pravkar videli. S sabo smo imeli še bike of shame, če bi slučajno kateri od naših motorjev crknil in ne bi mogel nadaljevati z svojim. Preskočil bom dolgočasni tranzit po asvaltu do Banja Luke... Plan je bil, da prvi dan stisnemo tranzit in smo do večera že v planinah... Tako smo prvo popoldne že prispeli na planino Vlašič. Massio s svojo Transalpko Nadmorska višina nad 1600 m. Oblaki in megla.... Če koga kje srečamo si vzamemo čas za spoznavanje in pogovor. To so običajno najboljši utrinki iz poti. Stik z domačini. Po drugi strani pa je pametno pri domačinih preveriti kako je z minami na njihovem območju. Kasneje smo v daljavi opazili nek tabor sredi jase... Ustavili smo se pri treh starejših možakarjih... Povabili so nas na počitek, rakijo in pir.... Tja so prispeli popoldne kot vsako leto na ta dan. Skuhali bodo golaž in juho do naslednjega dne, ko bo pri križu potekalo tradicionalno maševanje in se zbere 100-200 romarjev. Počasi se je že mračilo, mi pa še nismo našli primernega prostora za prenočitev. Zaradi visoke nadmorske višine, ni bilo zavetja ali gozda, torej nič drv, da bi kurili preko noči, kar je na območju volkov in medevedov ključno zaradi varnosti. Prisiljeni smo se bili spustiti nižje iz planine v zavetje. Ob poti smo našli nek planinski dom in se kar odločili da prespimo tam, ker nas je že ujela noč. To be continued...

Zadnji vikend v Juliju smo dobili v Corvari Miramonti brez rezervacij 40€/osebo z zajtrkom in garažo. Še dve za gušt...Passo Gardena nad Corvaro.

Še dobro, takoj bi mi vzel izpit Od kdaj pa se kosilnice lahko registrira ?

Sama svinarija

Notranc HVALA. Najbrž me je zmotilo to, da sem pričakoval da bom veliki naravni most gledal od spodaj navzgor in za to bi se najbrž moral spustiti še v "strugo". Torej se mi ne bo treba še enkrat voziti tja, tako da bo moja naslednja vožnja proti Voglu ...

lokalni pajzl in calzone, navrh pa še enga zokija iz kioska, saj je poletje

včerajšnji vtis .. kako že gre? tiii mooojaaa srniiicaaaaa .. še dobro, da si je premislila in obrnila nazaj v breg ..

Ni ga bolj adrenaliskega jutranjega bombončka ko zapelješ v hiter srednje nepregleden ovinek in v apexu oz. bližini njega lep pokrov platišča ki čaka da zaplješ nanj. Zbudi bolj kot kava.