Dvorana slavnih

Sem ji uspela prvič pokazati morje, konkreten veter pa tudi Končno Murter, pa da najdemo zdej ta apartma... Robinzonsko parkiranje paše na robinzonski apartma, čist logično, čeprav si nisem še želela srečanja s takšnimi podlagami Je pa razgled s terase pomagal pozabiti vse muke

Piše se dan, dva tri.. Petek 12.08.2016 "Slovarček" - CHECK Rezervacija sobe v gostišču pri Žerjavu - CHECK Po stari cesti do Rateč kamor prideva v poznih popoldanskih urah. Moped pospravim pod streho. Direkt pod kolendar na katerem je bil slikan Kmet2 Sobota 13.08.2016 Zjutraj celih 9 stopinj. Več nisem vedel kaj bi na sebe oblekel. Na motor namontiral ketne in sva odpeketala čez mejo. Prvo dejanje ki ga narediš preden vstopiš v ITA mejo je ta, da motor še v SLO natankaš do roooba. Prvo dejanje, ki ga storiš ko prestopiš mejo je to da greš na CAPUCCINO! Končno država v kateri ne rabiš vsaki kelnarci posebaj razlagat kako se naredi Kapučino. Ampezzo prijetno mestece z fantastičnim lokalčkom v centru pri vodnjaku. Kapučo in rogljiček kot se spodobi! Temperatura se že počasi dviguje, kot tudi gostota prometa v mestih, zato jo pihneva na manjše lokalne ceste...pol pa tak več ne vem kje sem se vozil Srečal sem Damija? pa ni bil Dami, je bil stric iz Nizozemske. Malo prestrašen kaj slikam njegov moped Od vsega kofeina so se mi še lasje pričel vihat Žena je mela mal problema z "pretesno" novo čelado, ji je bla vožnja kr malo muka...men pa tudi ni blo glih prou fajn. Smo malo več postankov naredil Ma pol pa pridš v hribe pr teh res ne moreš bit slabe volje Nekje že daleč na Marmolado Tole pa high end of the day! Pa še golden hour sva ujela! V nastanitev prideva že kr malo ksno čisto na hlape doseg je kazal samo še 9 km..motor pod streho na spanje Mi2 pa na pašto! =) Nedelja 14.08.2016 Štart takoj po zajtrku, prvo na Kronplatz Potem pa po spremenjeni trasi do Padole in na zadnji Kapučino v Ampezzo. Vračanje preko Gemone preko hriba v ŽAgo na Slovensko stran - Tolmin - Most na Soči - Idrija - Kalce in domov. Trije povsem sončni dnevi, so bili več kot si človek lahko želi. Le temperature niso bile glih najbolj primerne. Malo preveč razponov od 9 stopinj zjutraj do 25. Povprečje se je vrtelo nekje okoli 20 stopinj. Kljub skrajšanemu nedeljskemu programu se je nabralo 950 km

Tako se pere motor. Včerajšnji vtis pranja motorja . Zgleda, da mi je šlavf razneslo. Danes bom delo dokončal . Scarabeo

V 1000 km Dolomitov se mi je GS.ko spet malo polulal, je kr spustil ene 5 solzic, toliko da je bla spet mašina umazana...zdej je že čist...sam to ni normalno :P....ostalo pa brez pripomb, moped kot se šika =)

Zdej pa je res konc

Evo, kovčki so doma .... vesel sem ko radijo ... pa za leto sem starejši.

Kdo od tukaj, včeraj na mitingu malega letalstva na letaliču v Lescah.

. ... hahaha ... čakat morm te podrtije od KTMov ... da se morta baje ohladit ... ... obema svetita lučki za STOP ... ps. .... mah, vermacht express je res ZAKON ...

Asfaltiranje bankin pri naših "kulturnih in redoljubnih "voznikih pomeni le razširitev cestišča in ponovno vožnjo izven tega, torej spet svinjarijo na cesti. Pesek na cesti ni posledica bankine, temveč vožnje tam, kjer temu ni mesta! Novejši in "boljši" avtomobili ponavadi bmflni pa kartofel audiji pa tud kešni klijoti, ne samo da jim ne delajo žmigovci, ampak imajo tud pretrde volane in jih zgleda ni možno vozit po svojem voznem pasu in je potrebno z njimi tako kot se seka ovinek tudi voziti po bankinah. Pa po videnem ne samo v desnih, temveč tudi v levem ovivnku.

Mah, malo sem se peljal, zgolj tolko, da sem namestil nove kufre in potestiral zadevo. Lepo pašejo ... seveda na najlepši motor.

Včeraj zvečer smo se vrnili z Dolomitov. Ker je bil izlet ne planiran (kolegova boljša polovica se je za ta "podvig" odločila kot strela z jasnega!) seveda nismo imeli nič rezervirano za prespat. Z mislijo "Bomo že nekako našli kaj" smo šli na pot v soboto zjutraj v prekrasen dan. Do vznožja dolomitov je bil promet zmeren, potem pa se je začelo zgoščevati pred Cortino. Hitrosti premikanja so dostikrat dosegle hitrost vzpenjajočega se kolesarja. Navzdol je spet šlo s hitrostjo, kjer so predačili kolesarji, ki so prehitevali počasne avtodome, ki so kurili zavore. Prava drama se je pričela popoldan, ko smo prispeli v Gardeno, Badijo. Mesta zabasana do zadnjega kotička. Spraševanje po prostih sobah je bilo nesmiselno, saj smo na prvi lokaciji, kjer sem običajno prespal, dobil informacijo, da je pač zaradi praznika vse polno daleč naokoli. Prosta soba bo kot zadetek na loteriji. In prav to srečo smo imeli v vasici St. Mrtin na poti med Corvaro in Brunicom. Usmilila se nas je lastnica hotelčka Diamant in nam pripravila rezervno sobo z zakonsko posteljo in pogradom v kletnih prostorih. Takoj zraven sobe je bilo skladišče in nekakšna priročna delavnica za vzdrževalca hotela v katerega smo čez noč parkirali motorja. Soba je bila na voljo le za eno noč, potem je bila zasedena. Ker smo pač spraševali po dvodnevni namestitvi, nam je prijazna lastnica zjutraj za drugo noč sama našla dve ločeni sobi v bližnji piceriji Pineta. Če smo pri njej plačali 100€ za sobo je bilo v piceriji zaradi ločenih sob pač skoraj še enkrat dražje. 80€ na sobo, kar je za visoko sezono kar sprejemljiva cena. Nedeljski krog po prelazih je presenetljivo tekel dokaj normalno, brez večjih zastojev, v sicer nekoliko zgoščenem prometu. Glavna ovira so kolesarji in ležerni vozniki italijanskih označb, ki se tudi ob prazni cesti pred sabo znajo peljati 30-40 km/h in to po sredini ceste, tako , da je dovolj prostora za morebitne odklone levo desno ob opazovanju narave. Prehitevanje je zaradi ovinkov in nepričakovanih manevrov voznikov spredaj nevarno, uporaba zvočnih signalov pa skoraj nuja. Za popestritev so poskrbele še lokalne popoldanske plohe. Včerajšnje vračanje proti domu so nam popestrili italijanski policisti, ki so nas ustavili v vasici Antholtz-Nidertal. Laserska kontrola hitrosti prometa. Že nasproti vozeči motoristi so opozarjali na kontrolo, zato smo peljali pod omejitvijo. Ko se približujemo policistoma pa nenadoma loparček. Niti približno se mi ni sanjalo, kaj bi lahko bilo narobe. Mogoče radar že pred patruljo na skriti lokaciji.... Ustavimo. Pristopi mož v uniformi in ker je videl tujo registracijo me ni nagovoril po italijansko, ampak lepo tekoče po nemško. Obrazložil mi je, da poteka akcija umirjanje prometa - ped vsem motoristov - in mi izročil zloženko z znano fotografijo na naslovnici. Vsi, ki se vozite po avstrijskih cestah, ste verjetno opazili velike panoje ob cestah, s sliko lepotice v visokih petah in z protezo leve noge in motoristično čelado v roki. Ta ista slika je na zloženki, v njej pa zemljevid najbolj krvavih cest v delu Italije in Avstrije in seveda svarila pred visokimi hitrostmi in objestnostjo. Slik pokrajine nima smisla limati, ker jih je že na pretek, objavljam pa sliko hotela, kjer so nas prijazno prenočili in pa sliko policistov, ki sta prijazno privolila k slikanju.

Čez Vršič

Ne moti me poostren nadzor, ki to itak ni, ker prisotnosti policistov ne moreš povečati. Jih je premalo. Tudi kadar jih dejansko potrebuješ jih preprosto ni. Moti me moralna kriminalizacija motoristov, ki jo s pomočjo neukih novinarjev in urednikov policija izvaja preko medijev. Še bolj me pa motijo komentarji voznikov ostalih vozil v prometu - šoferjev, ki pametujejo brez vsakega pravega znanja in izkušenj. Priznajmo, da je povprečna hitrost pri vožnji z motorjem višja. Že zato, da se ne skuhaš v zaščitni opremi, se je potrebno premikati. Kdor misli, da je ne potrebuje pa je v mojih očeh najmanj neumen. A tudi zavorna pot je krajša. Posedujemo vozila z večjimi pospeški, kot jih ima povprečen avtomobil. In to je vse kar povprečen šofer - kar je običajno tudi novinar - vidi. Da švigneš mimo njega. Ker si ga prehitel na najvarnejši način. S pospeševanjem. Z namenom, da se čimprej umakneš iz nasprotnega pasu. Po pravilih defenzivne vožnje. Nihče pa se ne vpraša zakaj te ni opazil že nekaj minut prej, ko si se vozil za njim. Ko si se postavil v zorni kot njegovega ogledala in prižgal smerokaz. Nihče se ne vpraša, zakaj se kot jaz, ne potrudi, da bi pri vožnji v zaprt ovinek ostal v svojem voznem pasu. Ali zakaj se, kljub temu, da se že nekaj sekund gledava iz oči v oči, čuti dolžnega zapeljati preko križišča na cesto pred mene. To so namreč situacije, ki jih doživim na popolnoma vsaki vožnji. Vsaj 4x do 5x na cca 80km. In sem zato še toliko bolj previden, avtomatsko zmanjšam hitrost. Ker konstatno opazujem, sem skoncentriran in pazim - predvsem nase. Ker jaz ne bom nikogar poškodoval, ko se bom v dvosledno vozilo, ki mi je odvzelo prednost, zaletelel. Poškodoval bom le sebe. Pa tudi to redno vadim. Če je le priložnost, zaviranje v sili in izogibanje oviri. Ker me je to naučil inštruktor, dolgoletni motorist. Da o vzdrževalcih cest ne govorim. Ovinek kjer je moja linija napada ovinka pogojena s čim drugim, kot izogibanju udarnim jamam ali kolesnicam je zelo redek. Kar terja ogromno dela in vaje, da sploh kam prideš. Motor pač ni mehka ladja v kakršnih se vozijo naši odločevalci. Vključno s prometnimi policijskimi šefi. A sem moralni kriminalec. Ker se premikam hitreje, svobodneje, prilagojeno fiziki motorja. Ker vadim. Ker nabiram kilometre. Da o tem, da varnega poligona za učenje tehnike vožnje, nagiba, obvladovanja zaprtih ovinkov in hitrih reakcij - dirkališča, varovane steze, država še dolgo ne namerava postaviti. Vsi privatniki, ki so to poizkusili pa so slej ko prej obupali, ker so na enak način, kot to delajo iz nas, v očeh javnosti postali: moralni kriminalci.

Že dolgo me zanima zakaj nam kradejo davkoplačevalski denar za urejanje peščenih obcestnih bankin ko bi bile lahko asfaltirane, bilo bi manj zdrsov motoristov, manj cestnega vzdrževanja...

. ... z vsem srcem se posvečamo Motosvetu ...

. ... dva pokemona lovim ...

Voda mi v grlo teče

Vse naj! Pa da jih nebi nikol oprasku!!!

Naša Tačka, ki ni naša Tačka ...

mau sm spucu, ker sem se pr Lupoglavu po enem šodru vozu, pa sm ga umazu ... štekaš vaše zgodbe pa poznam u soboto je biu tut mimofoćk

fajn ftise sem meu ... če bi Marijo parkrat zaporedoma gor uzel, bi bli še boljši in daljši ftisi

Vroče je ...

Čim vidim KTMa na boku, vem da je na delu bosanski svizec

Bosanski svizec, kako si uganu?

Js tudi, poudarek je na besedo "plužil" Je bla sicer velika želja do vrha pridet, sam ni šlo...šodr prehud, specijalka s 190 gumico, pa tut ne preveč primerna, čeprav jo moram pohvaliti, kljub 20 cm luknjam, je nisrm niti 1x dotaknil spodaj. Tako da, kapo dol Kmetu, za osvojen vrh. To je to, še dobro, da sm našu prineren ovinkec za obrnit...

Si slišal za toplo predjed? Hehe Italjan je malo po večkrat pa to zelo dobro. Za razliko od naše banane republike kjer je pomembna količina pa o tem da ne zna noben makaronov skuhat.. dost o kulinariki..se mi že kouca po ita kuhni

Maus je šel čez Lupoglav Še Dami se ga boji... Za ostale, ki ne veste kaj Lupoglav naredi, še fotka

Tako to je v Bosni

Super slike, nimaš kaj .... planine so planine .... Ob pogledu na to porcijo pa dobim občutek, da sta bila na kosilu pri B.Volčiču", kateri je poznan po minimalnih porcijah.

. ... me prov zanima, če bosta Dami in Kmet dons kej pošteno zapisala v tole temo ...

si ti si moj parjato malo podeli med prijatle trenutno ... se mau zajebavljem

ni već moj parjato

ne dirajte mi @stuhec .. on je moj parjato zmeri me na pečen kostan povab ...

se prej bo kaj je jedu

Kako so lahko eni tukaj idioti. Ducati je bil še pred prihodom Rossija en jajc od motorja. Lep dokaz so sezone od Stonerja, ki je takoj nasljednjo sezono, ko je prestopil iz ducatija k hondi, dosegel 350 točk in bil prvak. Resda je imel Rossi takoj okoli 70 točk manj od Stonerja, a jebatga, Stoner je imel stil vožnje, ki mu je omogočil trganje gat z Ducatijem. Rossi si zasluži spoštovanje vsaj zaradi ene stvari - v svoji (dolgi) karieri je moral kar fajn spremenit svoj stil vožnje, da je lahko še danes konkurenčen. Vsak voznik je naredil kaj, kar komu ne paše, pa vsak ima fane, ki pretiravajo, zato pa ne rabite biti debili in se žaliti. Jaz osebno ne morem videti Lorenza, sem pa navijač Ducatija in kaj naj naredim? Upam samo lahko, da bo imel dobre rezultate z njim, čeprav imam mokre sanje, da bi vozila za Ducati Stoner in manijak. Pa en vztrajno govori ne, drugemu pa so rekli hvala, lepo se mej drugje.

Najavljam vožnjo: grem si po nove kufre ... Givi Trekker (psssttt ... žena mi jih je kupla za rojstni dan, pa grem pogledat, če so jih že dobli).

če ne gre na zadnjega, gre pa na bok na zadnjem lažje hrano goutaš .. pa pir piješ

a ste vsi nadl motorje zase zlo sem veseu za vas

Pa jih vprašaj... Saj lahko svojemu poslancu pošlješ pismo.... Če boš imel srečo, ti bo celo odgovoril... To bo pa tudi vse Mene bolj zanima denar, ki je poniknil v oazah, lastniki uživajo na jahtah, davkoplačevalci pa smo "krpali" bančno luknjo.... Aja, ti isti imaj vpliv na tiste, ki pišejo zakonodajo, sorry ...

Danes sem plužil po Bjelašnici ........... Lp

No jz sem se tud mal vozu ,včasih so se mi pridružila pa še duo Čelos ........ Trdnjava Gradina .... V Modracu sva s Pikom čuvala ladjo Piratom .............bogato so se odolžili ........ ........odolžili pa so se na naćin da je Dami34 končno dobil svojo boljšo polovico z korenčkom .........vsaj ni men pa Piku več težil ...ko je Dami poštimal svojega novega korenjaka smo se odpravili proti Bjelašnici ............. Dva trmasta in vzdržljiva takoj sta se uštekala..... ...pridemo na Blelašnico (Umoljan) in si privoščimo teletino iz pod peke + 2 jajčka,eno nojevo in eno od kokoške ...itak smo se ga pon narukali in spavanac ........moja soba nakazuje da sem družinski človek , kar nekako karikira slika na steni .... .....Dami pa Pik pač spita v drugi sobi ,svedra kot sta pa karikira spet slika na steni .......... Zjutraj počasi ampak res počasi ustanemo Pik (križ) Jaz (koleno ) Dami34 (vse) ko se sestavimo jo vžgemo na Bjelašnico Repetitor.....duo Čelos sta prišla točno 1km od apartmana ko prijavi Pik z najtabulšejšim motorjem ,da to pa ni narejeno za takšen makedam .no tadrud pa res ni narejen in tako sem ostal spet solo ........makedam je res čisti razfuk ...... tako sem jih še ujel , potlej sta se pa predala ........ Dami34 je vmes položu motor ,sreča da ni bilo škode na teleščku ,edino kovček in Puig je utrpel lažje poškodbe . in dosegel sem vrh , ta motor res ni narejen za takšen razdrapan makedam , sem mislu da se bo vse razpadlo ,no pripeljal sem v enem kosu brez situacij Spodaj poberem še duota in kafica na smučišču .... .od tu pa mim Neretve .......... V Medžugorje od kjer zdaj pišem ......zunaj 38stopinj ,jaz pod klimo tista dva pa že nalivata Lp

Zase se brigi. Sicer pa nimam časa, moram it eno sobo naprej fo Kmeta

. ... še zdej ne vesta čist točn

eni se mau zajebavlejo, jes pa še kr garam

men je zadnč podaril 500€

Ta forum je za FB zamenou zgleda! Glih zdej bo objavu, k je šu srt!

Od Koritnice do Podbrda je t.i. Baška Grapa. Tudi dobesedno je grapa, ker je notri stisnjena reka Bača, železnica Jesenice - N. Gorica in cesta, ki so jo delali še Italijani. Cesta je sicer asfaltirana, na nekaterih odsekih je ozka, pa tudi asfalt je že hudo žalosten. Vseeno....gre za zelo lepo področje. Posebej lepo je, ko se od Petrovega brda pelješ proti Soriški planini, je pod teboj "najlepša vas v SLO" Sorica. Ko se spuščaš iz Soriške planine (Bohinjsko sedlo) se ti občasno odpre pogled na centralni del Julijcev... Moje osebno mnenje...če bi bile te ceste urejene, bi šlo za top moto destinacije v SLO.... Ne pozabi se ustaviti tule: https://www.google.si/maps/@46.223065,14.0262135,3a,75y,174.01h,72.77t/data=!3m6!1e1!3m4!1sBxOZ0Hojl8LO8QeO0uF47g!2e0!7i13312!8i6656!6m1!1e1?hl=sl

9. dan nedelja, 19. 7. 2015 BUKHARA – SAMARKAND Jutro na dvorišču je popolnoma mirno. Med zajtrkom se pogovarjava z receptorjem, ki naju skuša prepričati, naj ostaneva še kak dan. Rada bi ostala; tu je res zelo lepo, a ne moreva, saj je vse povezano z odmerjenimi dnevi dopusta in vizami. Pohvaliva hotel - osebje, postrežbo, urejenost in najlepše možno parkirišče - tako lepega prostora za motor ni nikjer! Smeje se. Govori rusko in angleško. Pove, da se zdaj v šolah, ki so državne in vsem dostopne, učijo tudi korejščino. Njihova država se predvsem na gospodarskem področju vse tesneje povezuje s Korejo. Odpeljeva se proti Samarkandu. Posamezni odseki ceste so dobri, posamezni obupno slabi, nekateri pa so popolnoma novi in odlični. Na nekaterih predelih veter raznaša puščavski pesek in ustvarjajo se nevarne sipine. Srečava tudi konvoj tovornjakov, ki prevažajo izredni tovor. Policijsko spremstvo nas spusti mimo (brez kontrole). Ob cesti prodajajo sadje, zelenjavo in pijačo. In še posebej melone - nepredstavljive količine melon. Nikoli mi ne bo jasno, kaj naredijo z vsemi temi melonami! Koliko jih sploh uspejo prodati?! Ustaviva se samo toliko, da kupiva vodo. Prodajalec je nasmejan in prijazen. In temperatura je 40 stopinj! Ko pospravljam, zagledam utrgan trak. Miro pravi, da to ni nič, da le ne bi bilo kaj hujšega; to bo takoj popravil. Kasneje se ustaviva v senci dreves. Na drugi strani so polja z namakalnimi sistemi. Na njih pridelujejo zelenjavo in neskončne količine lubenic. Pijeva vodo, grizljava mandlje in se hladiva. Blizu se ustavijo trije fantje, ki so se pripeljali z dvema kolesoma. Pomahamo si, pridejo bliže in eden pozdravi po francosko! Odzdravim po rusko in sledi osvobajajoči smeh. Vračajo se z dela na polju in niso vedeli, ali bi naju ogovorili ali ne. Mislili so, da sva iz Amerike! Ponudim jim mandlje, pravzaprav jim jih kar nasujem. Opravičujejo se, da so umazani, pa jih potolažim, da smo taki tudi motoristi, da je vroče in da vsi smrdimo. In se smejemo, grizljamo in se še kar smejemo. Sonce je visoko in povemo si, da je vroče. In se spet smejemo. Gledajo motor, občudujejo ga in sprašujejo, kako močan je in koliko stane.Gledamo zemljevid; ugotovijo, od kod sva in se ne morejo načuditi, kako daleč sva prišla in kam še greva. Povem, da tudi midva delava, pa da znava delati tudi na njivi, res pa nimamo tako ogromnih površin kot oni. In se smejemo. Srečno pot! Srečno pot! Odpeljejo se, eden na enem starem kolesu, dva na drugem starem kolesu. Nasmejani si še dolgo mahamo. Potem izza ograje prileze deček, ki pozdravi in vpraša, če potrebujeva vodo. Zahvaliva se in poveva, da jo imava. Ponudim mu preste in mandlje, pa odkima in pravi, da ne bo. Zanima ga motor, zanima ga, od kod sva in kam greva. Pove, da se v šoli uči rusko. Gleda zemljevid in našteva države. Pohvalim ga. Ima velik nasmeh, črne oči in raztrgano majico. Dam mu novo majico (tudi sama sem jo dobila - ne eno, kar štiri reklamne - hvala, Borut!). Zelo je vesel, zahvaljuje se in kar ne more verjeti, da je zdaj njegova. Pomahamo si in odpeljeva dalje. Nisem ga fotografirala. Pred Samarkandom se še enkrat ustaviva in kupiva (rezervno) vodo. Prodajalki se zdiva strašno zanimiva, predlaga, da bi se fotografirali. Smejemo se in si pripovedujemo, kako kdo živi. Zbere se še več ljudi in vse je treba znova ponoviti. Ljudje so prijazni, odprti in zvedavi. V Samarkandu - osrčju Svilene poti - naju presenetijo zelenice in vodometi. V centru nama pri orientaciji pomagajo domačini in hitro najdeva hotel, kjer imava rezervacijo. Zapeljeva na notranje dvorišče, kjer lahko parkirava in na terasi nama postrežejo s čajem in lubenico. Vroče je, utrujena sva in prepotena, še vedno je 40 stopinj, a ob pogledu s terase se kot na dlani vidi Samarkand in človek pozabi na vse. Hitro se odpraviva, da bi videla vsaj par znamenitosti, preden bo tema. In ujela naju je na trgu Registan, kjer so znamenite medrese, okrašene z modrimi mozaiki. Dostop do mošeje Bibi Khanym je bil zaprt, varovali so ga policisti. Lahko pa smo gledali pravi spektakel, saj je na dvorišču potekala vaja za plesno-glasbeno prireditev. Zbralo se je veliko ljudi, povsod ob ograji je bilo tudi veliko policistov, a vse je potekalo mirno in nihče naju ni legitimiral, na kar pa sva bila (iz izkušenj) pripravljena. V bližnji gostilni sva si na zgornji terasi privoščila (preobilno) večerjo. Po vodnem dnevu so oči pač velike! Sir, meso, paradajz, šašliki 5x, pivo večkrat (in še fotografija orošene steklenice z etiketo za pozdrav Mateju). In potem sva vstala s težavo in šla do hotela s težavo, čeprav je bilo samo deset minut hoje do tja. Je mogoče, da je deset minut hoje včasih napornejše od desetih ur vožnje?! Je. In po polnoči, ko ni bilo nikjer nikogar več, sva ugotovila, da ni daljinca za klimo. Pa sva imela naravno zračenje s prepihom skozi odprto okno kopalnice in sobe in sva pri odprtih oknih prespala noč in niso naju ne okradli in ne ukradli. Zjutraj sva v recepciji dobila daljinca in opravičilo. 10. dan ponedeljek, 20. 7. 2015 SAMARKAND (prvi dan motopočitka in čas za kulturo) Jutro v Samarkandu, krči v nogah, zajtrk na terasi. Čaj, kava, jogurt, žemljice, kruh, sir, salama, sladkan riž z maslom, sadni želeji in lubenica, lubenica. Po vožnji skozi stepo vse deluje še veliko bolj razkošno kot sicer. Po zajtrku sledi dopoldanski počitek. Pošljeva nekaj fotografij in pozdravov - še sva živa - in to v Samarkandu! Ko to napišem, se mi zdi vse skupaj preprosto neverjetno. Dobiva nekaj domačih novic: Marko si je zlomil roko (in to doma!), Irena in Slavko gresta na morje, Nina gre v Milano, Tine skače v bazen, celo v Sloveniji je vroče … Za pojutrišnjem rezervirava prenočišče v Dušanbeju. Skuham barkafe in že vonj poživi človeka, močna doza pa postavi tudi motorista na noge. Greva na ogled mesta. Za vogalom kupiva plastenko vode. Prodajalec se opravičuje, ker ni najbolj mrzla; prehitro gre v promet - to je najbolj prodajan artikel! Samarkand je mesto na križišču trgovskih poti iz Kitajske, Afganistana, Irana, Indije in Kavkaza. V 2. stoletju je postalo uspešno in pomembno središče trgovine svile. V 6. stoletju je postalo del turškega kraljestva in začel se je prodor islamske kulture. Starodavne templje so preuredili v mošeje, upravne centre, kraje za učenje… Na teh prostorih ostaja neka posebna energija. Ostale so mogočne stavbe, okrašene z modrimi keramičnimi mozaiki; ko pride popotnik, ki več sto kilometrov ni videl ničesar razen peska in prahu, ga še bolj impresionirata velikost in lepota stavb. Leta 1868 so Samarkand osvojili Rusi, dvajset let kasneje pa je bila zgrajena železnica od Kaspijskega morja do mesta. Povezala je evropski del Rusije in Srednjo Azijo, s tem pa se je ponovno okrepila vloga Samarkanda - pomembnega trgovskega središča. Ulica trgovinic s spominki je skoraj prazna, res pa poletni meseci niso najprimernejši za turizem. Vstopiva v eno izmed prodajaln. Oči se pasejo na čajnikih in skodelicah s turkiznimi ornamenti. Saj veš, da ni šans, da bi kaj takega vozila s sabo! Vem, vem, a je tako lepo! Kupiva nekaj svilenih rut za darila, razglednice in znamke. Prodajalec govori rusko. Ko mu povem, za kam bodo znamke, se nasmeji in našteje republike bivše Jugoslavije, pove, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana; želi si, da bi tudi sam lahko šel kdaj v Evropo. Pravi, da je to zanj zaenkrat predrago. Potem iščeva še majice z motivi Samarkanda. In na eni mora biti tudi kamela za Tineta! Problem so številke oz. velikost (nekateri otroci prehitro zrastejo). V zadnji prodajalni imajo tudi XXL. Prodajalec pove ceno v dolarjih, Miro v evrih, potem računata popust… Vprašam, če je študent matematike. Pove, da je strokovnjak za telekomunikacije, da je dober matematik, a ni druge službe, zato prodaja in zraven še malo študira, ker je zelo malo kupcev in ima čas. Zaključiva z nakupi. Še te malenkosti, ki sva jih kupila, so nekako preveč za že tako preobložen motor. Zvečerilo se je, še vedno je vroče, vode nimava več in odločitev za pivo je soglasna. Na poti do gostilne se Miro začne zanimati za plesno kulturo. Tudi danes vadijo za predstavo! Malo ohladitve! (Preveč plesne kulture!) S terase opazujeva mestni vrvež, fotografirava tudi hrano, povečerjava klasiko (šašlik in pivo za prilogo) in greva proti hotelu. Ustaviva se še toliko, da kupiva vodo, malo se nasmejimo - prodajalec je isti kot dopoldan in še vedno ima iste težave. Voda je v teh krajih resen biznis!