Dvorana slavnih

14. dan petek, 24. 7. 2015 KOLUB – KHOROG Vstaneva zgodaj. Pri nas doma je ura tri ponoči. Ko se odpraviva iz Koluba, natankava tudi v rezervne posode in se napotiva proti Khorugu. Čaka naju 403 km naporne ceste, ki je, pa je ni. Pred dvema dnevoma je bila še zaprta zaradi plazu, zdaj pa je delno prevozna; posamezni deli so poplavljeni ali odtrgani. Preseneti te lahko marsikaj, celo deli asfalta! Kjer je dober makadam, si vesel; da ni slabši, kjer je slab, si vesel, da ni vode; kjer je voda, si vesel, da ni prahu; kjer je blato, čakaš, da bi spet bil makadam, kjer je makadam, čakaš, da bi spet bilo vsaj malo asfalta… In tako mineva dan. Po izhodu iz mesta se nekaj časa voziva po ravnini. Izmenjujeta se makadam in asfalt. Nato se začne vzpon. Današnja vožnja bo na nadmorski višini od 1000 do 2100 m. Po prašni cesti prideva do dvignjene zapornice, kjer se začenja obmejna cona z Afganistanom. Za to področje (GBAO oz. Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon) je potrebno posebno dovoljenje. Ustaviva, gledava dvignjeno rampo. Nikjer ni nikogar, zato zapeljeva naprej v neznano. Strašljivi so pogledi na močno erozijo, ki odnaša neverjetne količine zemlje. Prepadne ilovnate stene se pogosto končajo v izsušenih strugah, ki jih napolni le močno deževje. Srečanja z ljudmi so redka. Spet imava konkurenco - leva roka motoristično pozdravlja, v desni pa je zakrivljen nož. Orodje ali orožje? So mogoče tudi zato popotniki v teh krajih tako redki?! Vzponu sledi spust. Tu postane jasno, zakaj je bila nujna menjava gum. Makedam zahteva svoje! Od tu naprej so naselija ob poti redka in revna. Ljudje se trudijo z zemljo in živino, gradijo in popravljajo svoja skromna bivališča. Tudi tu izdelujejo domače opeke in jih sušijo na soncu. Promet je zelo redek, še največ je otovorjenih oslov. (Med njimi sva tudi midva!) Tega dne preideva pet kontrolnih točk, na katerih naju vsakič znova preizprašajo in popišejo. Po pregledu dokumentov sledita še klasični vprašanji - od kod prihajava in kam greva. Uslužbenci so bili korektni, dva sta bila celo zelo spretna in hitra pri popisovanju. Enkrat pa sva naletela na čuden sprejem. Tišina. To ne pomeni nič dobrega, to je huje, kot če kdo kriči. Po začetnem čakanju in mučni tišini sem začela glasno deklamirati naučene podatke, ki sem jih že tolikokrat prej ponovila; starejši uslužbenec si je oddahnil in vzkliknil: »Pa vi znate rusko! Dobro, dobro!« In potem sva vpisovala podatke v njegov zvezek in na koncu se mi je zahvalil!!! In nama zaželel vse dobro. Ob vseh kontrolah, vojakih, orožju in prepovedi fotografiranja naju je nek vojak prosil, če bi se lahko ob motorju fotografirali. Spust postaja zahtevnejši, podlaga se spreminja, vse več je rdeče ilovice in prahu. Sredi te rdeče zemlje, ki naju spominja na Kras (in Egonov teran!), srečava kolesarja iz Nove Zelandije! (Saj ne moreš verjeti; ti kolesarji so še hujši osli kot motoristi!). Pred nama se odpira dolina, po kateri teče mogočna reka Panj. Zemlja v dolini je obdelana, videti je njive in vrtove. Rastejo krompir, korenje, zelje, paradižnik, paprike… Ljudje pozdravljajo, mahajo in se smehljajo. Ženske niso zakrite, nekatere so celo z dekolteji (to je opazil Miro).Ne bi ga smela pustiti pred trgovino! (V trgovinicah po vaseh dobiš vse, kar rabiš za preživetje.) Kupila sem vodo, kruha niso imeli, a je trgovec rekel neki ženski, naj ga gre iskat. In prinesla je največji in najtanjši kruh, kar sem jih videla na vsej poti. Imela sva ga za ves dan, za večerjo in še naslednji dan v Khorugu za zajtrk in za popotnico na poti v Langar. Povsod vzdolž mejne reke Panj pa so vojaške patrulje, ki pešačijo od ene do druge postojanke. Na drugi strani (desna stran v smeri najine vožnje) je Afganistan. Afganistanski bregovi delujejo revnejše - vse je iz domačih materialov, samo par streh je že pločevinastih, na nekaterih pa so tudi satelitske antene. Povsod so urejene ograde - obdajajo jih kamniti zidki, ki spominjajo na kraške vrtače. V njih se bohoti zelena barva. Te male ograjene parcelice hranijo prebivalce. Tu lahko še v živo vidiš, kako poteka ročna žetev. Pa to ni muzej na prostem, to sta dva bregova iste reke. Vzdolž reke na afganistanski strani je pot; na njej ni vozil, na njej so redki pešci, ki hitro hodijo, osli in nekaj drugih živali. Kljub lepoti narave imam tu tesnoben občutek. Obmejni vojaki - nekateri še dobesedno otroci - pozdravljajo, gledajo naju (predvsem motor!) z narejenim navdušenjem. Njihovo delo ni preprosto, na drugi strani mogočne in deroče reke Panj je kontraverzni Afganistan. Voziva se naprej po cesti, ki so jo že pred mnogimi leti nekako uklesali v skalnato pobočje. Globoko pod nama teče reka Panj, nad nama je strma skalnata brežina. Cesta se zvija med skalami, včasih se skoraj dotakne deroče vode, potem pa se spet vzpne. V glavnem je makedam, z veliko prahu, ponekod cesto prelivajo manjši potočki, ponekod so na njej odtrgane skale. Prometa je sicer malo, pa vendar srečanja s tovornjaki na prepadni cesti niso ravno preprosta. Pametno je počakati, da gre pošast mimo, da se malo poleže prah, in da se vidljivost toliko izboljša, da se cesta spet prikaže. Včasih je voda nevarno blizu. Potem pa nenadoma sledi del odličnega asfalta. Človek ne more verjeti. Škoda, ker to ne traja. Ustavljava se na delih, kjer je cesta širša, pijeva vodo, jeva kruh in rozine. Gledava čez deročo vodo na afganistansko stran in vsak pri sebi misliva, da morda tam ni tako, kot nam govorijo. Tudi tam so ljudje. Potem pa človeka prešine misel, da je ta zloglasna dežela tako blizu, da je že navadna frača lahko nevarna. Skleneva, da se bova ustavljala bolj premišljeno. Zjutraj sva sicer zgodaj štartala, toda vozne razmere in čarobni pogledi na nam tujo naravo naju zavedejo v stisko s časom. Predvidenim 400 km ni videti konca, ura pa je krepko čez poldan. Ponoči po tej cesti še domačini ne vozijo, kaj šele tujci. Zakaj je temu tako, nihče ne govori na glas. Večeri se, črede koz, ovc in posamezne krave se vračajo v staje. Zanimiv prizor - domačini vodijo po eno ali dve kravi. Nekatere imajo čez dan privezane na dolgih vrveh; tako se pasejo in ne morejo uiti, zvečer pa jih gredo iskat. V Khorog, ki je na nadmorski višini 2100 m, prideva skoraj po temi. Prvi hotel, ki ga uspeva najti (ah, ta skromna mala dvoriščna vrata, kaj vse se skriva za njimi!) je zaseden. Prijazen mlad fant pa se ponudi, da bo vprašal drugam, če imajo kaj prosto. Dogovori se z lastnikom novega hotela, ki pa je par kilometrov stran. Zahvaliva se in mu zaželiva dobro sezono. Ko kasneje na križišču čakava na džip, ki nama bo pokazal pot do prenočišča, se nama minute vlečejo in še policijska kontrola pride mimo. Potem dočakava veliko toyoto z velikim lastnikom, ki naju vodi v hrib. Pokaže nama sobo. Utrujen je (midva tudi!). Pove, da je bil pred dnevom v Kolubu in so morali na cesti čakati, da so odstranili posledice plazu, da je utrujen od čakanja in vožnje. Popolnoma razumeva. Kopalnica! Tuš! Skuham juho (argo) in čaj. Predaleč je do centra in preveč vožnje za danes. Boli me glava. 15. dan sobota, 25. 7. 2015 KHOROG – LANGHAR Zjutraj gledava z balkona na sosednje dvorišče. Idilična hiška in vrt z bujno zelenjavo, zraven pa že gradijo. Razvoj?! Lastnik naju povabi na čaj. Sedimo pred njegovim hotelom in klepetamo. Pove, da je Uzbek, da je tu prebivalstvo mešano, da so kljub različnim narodnostim ljudje večinoma pripadniki islamske ismaili sekte. To je šiitska ločina, ki je med najliberalnejšimi v islamskem svetu. In kot vsi si najbolj želi, da bi bil mir, da bi bilo življenje spet normalno in bi lahko prihajali turisti. Zgradil je nov hotel, a zadnji dve leti sta bili zaradi političnih razprtij in spopadov zelo slabi. Turistov praktično ni bilo. Prizna, da so jim do sedaj pomagali edino Rusi, ki so gradili ceste, šole in bolnice. Od Američanov niso dobili nič. Na vprašanje, zakaj so bili pred dvema letoma nemiri v teh krajih nemiri in tudi oboroženi spopadi, pa dobiva dokaj nejasen odgovor, če je to sploh bil odgovor. Spopadi naj bi bili med vladno in nevladno stranjo, ki je hotela prevzeti oblast. Da nama pa tudi nekaj koristnih informacij. Cesta, po kateri sva nameravala v Murgab, je zaprta. Sedaj nama je jasno, zakaj je bilo prejšnji dan tako malo prometa. Namesto 300 km poti bova morala prevoziti 550 km in iti po daljši in mnogo slabši poti, ki gre skozi Langhar. Pokliče prijatelja, ki ima prenočišča v Langharju. Tam bova lahko večerjala in prespala; gotovo bova (pre)pozna za kaj drugega. Odhajava, z vrha gledava na Khorog, v katerega se spuščava. Obkrožajo ga hribi, skozenj teče reka. Veliko je topolov in zelenja. Staro se umika novemu. Majhno mesto, ki je tudi glavno mesto province Kuhistoni Badakšon, je na nadmorski višini 2100 m. Baje so bili v sovjetskih časih piloti, ki so leteli na relaciji od Dušanbeja do Khoroga, najbolje plačani v vsej SZ, saj jim je pretilo največ nevarnosti (okoliški vrhovi so visoki več kot 6000 m). Za šoferje ne poznam podatkov, a pot od tu naprej do Murgaba in potem prek 4600 m visokega prelaza do starega mesta Oš v Kirgiziji tudi ni lahka (kadar je sploh prevozna).To je ena najvišjih registriranih cest na svetu (poleg Karakoram ceste med Pakistanom in Kitajsko, pa verjetno se bi še kje kakšna našla). Skozi mesto je živahno, potem pa zavijeva v smeri Iškošima, kjer je mejna točka z Afganistanom in na luknjasti makadamski cesti zelo redko srečava kakšno vozilo. Eno izmed njih pa je pobralo dva beloruska štoparja, s katerimi sva se malo pred tem pozdravila. (Popotniki v teh krajih so zelo redki.) Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon, po kateri se voziva, obsega 45% površine Tadžikistana, toda tu živi le 3% prebivalcev.Cesta je slaba, narava pa je čudovita. Vzdolž reke so posamezni odseki pod vodo, dele cestišča je dobesedno odneslo neurje, ponekod so nanosi kamenja in blata.Pogledi na okoliške vrhove in nebo nad nama pa jemljejo dih. Približuje se nama pravi motorist! Mislim, da imam že privide, a pojava je resnična. Motorist iz Nemčije je osamljeni jezdec. Natrosi nama kup podatkov o cesti, ki je pred nama. Dodobra naju prestraši s svojo zgodbo. Seveda je dobronameren, skuša naju obvarovati, da se nama ne bi zgodilo kaj takega, kot se je njegovemu prijatelju. Ob prečenju poškodovanega dela ceste, čez katero teče potok, mu je zdrsnilo, z motorjem sta pristala v vodi. Z drugim prijateljem motoristom sedaj čakata. On gre po pošiljko, s katero jim bodo poslali rezervne dele, a to bo trajalo najmanj tri dni. »Pazita, pazita, pred Langharjem in po Langharju je nevarno, nevarno!« Nekatera prečkanja plazovitih delov poti in ovinke nad Langharjem nama še natančneje opiše. Hvala in srečno! Ko naletiva na prvi opisani primer, se v mislih zahvaliva za napotke. Miro sname kovčke, peš prečka vodo in si verjetno zapomni primerno traso in nevarne kamne. Na drugi strani sedita domača fantiča in naju opazujeta. Sama grem peš in ju pozdravim. Odzdravita in z zanimanjem čakata. Ko Miro na motorju uspešno prevozi nevarni del, zaploskata. Nasmejimo se, sama pa si globoko oddahnem. Voda naplavlja, poplavlja in odnaša. Včasih ima strašno razdiralno moč, včasih daje življenje. Barve vode, neba, peska in zelenja, ustvarjajo čudovite podobe. Vidiva most med Afganistanom in Tadžikistanom. Zastražen je z obeh strani, obdan je z bodečo žico. Baje je tu ob sobotah možen prehod meje. (To nekateri popotniki opisujejo). A čeprav sva bila prej odločena, da bova poskusila napraviti vsaj nekaj korakov po Afganistanu, naju je pogled na zamreženi most odvrnil od namere. Srečava tudi kolesarja iz Nemčije – popotniki v teh krajih smo tako redki, da se srečanja vedno razveselimo. Čudi se, ker sva dva na motorju. Nasmejimo se drug drugemu in spijemo požirek na zdravje. (Sicer ne pijemo, a to je slovenski antibiotik!) On bo par dni ostal pri toplih izvirih, ki so tu blizu, midva pa morava naprej. (Tudi jaz bi ostala, a kdo bo Mirota branil pred policaji in cariniki?!) Gledamo zemljevid, kolesar, ki si je vzel leto dni za potovanje, pa pravi, da so najini dnevi kot njegovi mesci. Ah, če bi le imela tudi midva več časa! In v hitenju in pomanjkanju časa sem po pomoti vklopila nekaj meni neznanih funkcij na fotoaparatu in nastale so te t.i. umetniške fotografije. Ko bom prišla domov, bom šla vprašat fotografskega mojstra Dragomila B., kakšne se mu zdijo. Približujeva se Langharju. Večeri se. Tudi tu domačini vodijo svoje živali, otroci se razposajeno lovijo, na ravnici ob vodi celo bosi igrajo nogomet. Nebo je čudovitih barv, narava je čudovita. Če odmislimo močno uničeno cesto in dva smrdeča tujca na motorju, je vse čista romantika. Na koncu vasi desno Miro nezmotljivo ustavi pred dvoriščnimi vrati. Kako veš, da je tukaj?! Saj drugega sploh ni! Prijazen lastnik nama predstavi sorodnici iz mesta, ki sta s fantoma prišli čez vikend na deželo. Zanima ju, kje sva bila in prosita, če bi lahko pokazala fotografije. Pogledamo zemljevid in nekaj točk, potem pa jima pustiva fotoaparat in tablico, naj si v miru pogledata, sama pa razpakirava. Ne mine pet minut in na vratih se pojavi fant, ki vrača fotoaparat in tablico. Miro mi je že prej namignil, da gre fantoma na živce, ker se dekleti zanimata za potovanje. Lastnikov sin z džipom pripelje še dva gosta. Skupaj večerjamo. Gosta sta Poljaka, ki sta prišla zaradi ježe konjev, ki jo tu ponujajo v neokrnjeni naravi. Gospod neumorno govori v poljščini; preden konča, mu uspeva dopovedati, da sva iz Slovenije. Razumela sem približno takole: Gospod in njegova soproga uživata v jahanju konjev. Lani sta bila v Mongoliji, kjer je bilo čudovito, jeseni sta bila še na Portugalskem, kjer je bilo čudovito. Letos sta tukaj in je čudovito. Vodič ju z džipom vozi na posamezne lokacije, kjer so dogovorjeni za jahanje. Skrbi za pripravo konjev, za hrano in za prenočišče. Onadva samo jahata. Čudovito. Nato zmanjka elektrike. (»Na srečo!« pravi Miro.) Sama sediva ob čaju. Lastnik prinese svečo in se začne opravičevati zaradi izpada elektrike. (Tu je elektrika dobrina, občasno je nimajo niti za osnovne potrebe. Naju pa je malce sebično skrbelo zaradi praznih baterij in interfona!) Pomiriva ga, da se to tudi pri nas večkrat zgodi. Seveda nama ne verjame, misli si, da sva samo obzirna. Gospa Poljakinja se je že prej vznemirjala zaradi tuša, ki je na drugi strani dvorišča… Opazujem igro senc v prostoru. Čajnik je lep. Skodelici sta že novejši, za moj okus manj lepi, stoli so plastični (vdor cenenega kitajskega blaga?!). Ponoči slabo spim. Pa saj sva šele na 2750 metrih! Boli me glava, začenja mi šumeti v ušesih, komaj dočakam jutro.

V torek sem skočil k severnim sosedom. Štart je bil ob 06.30, ker tura je bila kar zajetna. Najprej sem mislil it preko Vršiča, samo sem se premislil, ker mi je škoda motorja za luknjaste ceste in sem jo raje do Tolmezza ubral po AC. Tu pa po regionalki do še meglenega Trbiža, kjer sem si privoščil eno dobro kofe. Od te megle sem ozebel ko cucek. Štanjel med jutranjim prebujanjem ....nekje pri Pontebbi Po cca. pol urni pavzi se je tudi megla skadila in sem jo v lepem soncu nadaljeval proti AUT za Arnoldstein in nato Villach. Tu pa proti severu in po lokalni cesti sem sekal proti Himmelbergu. Nato sem se vrnil do Feldkirchna, kjer sem zavil za cesto 93 in nadaljeval proti Glodnitz in čez neko planoto po cesti L63, prispel do Stadl an der Mur. Tu pa zavil za Murau. Po cca. 20 minutah sem prispel in se ustavil na Agipu za pavzo. Zdej je tudi moj konj rabu novo zalogo benza (1,079 eura za 95-ko). No, tu sem spil še eno kofe in se malo pretegnil ter pogledal še malo mojo navigacijo stare šole, ki pa ni še zastarela.....avto-karta. ....utrinki..... Po opravljenih ritualih sem nadaljeval za Solkpass. Naj povejo slike.... Po fotoseššonu sem se spustil v dolino in po glavni cesti 320 nadaljeval mimo Schladminga do Radstadt, kjer sem zavil za Obertauern (cesta 99). Na vrhu sem se ustavil in hotel jest v Taverni, kjer ti strežejo v tirolskih nošah, samo je bilo zaprto, tako sem se vrnil malo nižje in se ustavil na kosilu v eni pizzeriji Kaiser in še neki... Nisem jedel še slabše pizze v AUT. Ko sem izkašljal teh 13 eurov za bedno pizzo in vodeno kokakolo sem nadaljeval proti jugu. Naslednji cilj je bil Turracherhohe. Turracherhohe Na vrhu se je malo pooblačilo, samo me ni pralo. Tako sem se spustil in v Ebbene Reichenau zavil levo na neko lokalno cesto (L65) za Hochrindl-Kegel in nato za Sirnitz, kjer so nastali tile utrinki.... Potem sem spet se vključil na glavno cesto in nadaljeval proti Celovcu, kjer sem naredil pavzo in si privoščil en dželati....konj pa se je ponovno napojil na Agipu za 1,079 eura za liter 95. Potem pa čez Ljubelj proti domu. Skratka naredil sem prečudovitih 760 km, prometa sploh ni blo kej dosti, tako da sem užival maksimalno. še načrtovana pot

Opravičujem se za vse slovnične in ostale napake, ki ste jih in jih še boste odkrili. (No prva je že v naslovu: namesto "Motopis Centralna Azija 2015", se je zatipkalo 2014. 11. dan torek, 21. 7. 2015 SAMARKAND – TERMEZ Po zajtrku greva naprej. Slovo od začaranega Samarkanda je težko, zapuščava zelenice, vodomete, parke in na poti iz mesta obupano iščeva boljši bencin. Zguba časa! Povsod samo 80, 90, 92 - oktanski. Natankava, z Matejevimi aditivi se da tudi tako. Na dveh kontrolah sva ponovno evidentirana, a gre hitro, saj že poznava sistem. Z nama so bili prijazni! Življenje se tod kaže v raznoterih variantah. Iz Samarkanda do Dušanbeja vodijo tri poti. Najbolj severna pot je najkrajša, vendar je potrebno iti skozi tunel Anzob, ki je dolg 5 km in ga že vrsto let gradijo. Baje so v tunelu katastrofalne razmere (pol ure vožnje po vodi, luknjah, armaturi in slabem zraku). Zato sva se tej poti zavestno izognila in šla po daljši poti na jug do mesta Termez, ki je na afganistansko - tadžikistanski meji. Približno 100 km pred Termezom pa sva spet iskala bencin. S pomočjo domačinov – mehanikov na črpalki (plinski!!!) – sva ga tudi našla par sto metrov nazaj (čeprav je Miro rekel, da se nikoli ne vozi nazaj, vedno samo naprej), kjer so ob cesti ležale plastenke z rumeno tekočino! Saj sem to že prej videla, a ne more biti bencin kar tako… Prodajalec ne zna ne rusko ne angleško, a ima prevajalca! Pošalim se, da je gotovo menedžer. Po rusko nama pove, da je zelo zelo dober bencin, najboljši, a bo po en dolar na liter. Seveda ga kupiva, kam pa lahko prideva brez?! Plačam v dolarjih in s super lijem nama dotočijo. Fotografiramo se, režimo se, prevajalec ima smisel za humor. Fantom pove, da je motor vreden tri njihove avtomobile; da pa njihovi motorji (eden pripelje mimo) pijejo samo 4 litre! In ko se zahvalim še po njihovo - rahmat - me opozori, da naj pazim, če se zmotim in npr. rečem - rahman - je to moško ime in lahko dobim Rahmana - njegovemu staremu očetu je tudi tako ime! Iz oblakov prahu in žeje se ustaviva v prvi senci, ki je bila ob cesti. Takoj se človek počuti mnogo bolje; senca, zrak, voda. Tudi drugi iščejo senco, blizu parkira avto in Miro premakne motor, da bo še zanje malo sence. Dve ženski izstopita, moški pa preparkira avto v senco. Zahvalijo se, občudujejo motor; ena od žensk govori rusko. Pohvaliva njihov avto, vprašava, če je nov. Povejo, da so ga danes kupili in zdaj grejo domov v Termez. Za tak avto je treba delati dve leti. Vprašajo, od kod sva in kam greva. Mislili so, da sva Nemca! Zanima jih, zakaj nisva prišla z avtom ali še bolje z letalom, saj imajo oni slabe ceste. Pa seveda rečeva, da niso samo slabe, da so nekatere kar dobre. Posamezne ceste so nove, veliko jih še gradijo, ponekod je pa res bolj slabo, a tudi pri nas so ceste zelo »različne«. Mi imamo v primerjavi z njimi malo cest oz. kratke razdalje - naša država je zelo majhna. Žensko marsikaj zanima, želi si, da bi lahko vsaj enkrat šla v Evropo. Rada bi videla Benetke! Sprašujejo, kako je pri nas. Težko verjamejo, da ne živiva v mestu. Zanje so mesta pojem civilizacije. Ne morejo se načuditi, da imamo veliko gozda in snežene zime… Zanima jih, kaj delava, ali imava otroke… Kaj se nama zdi pri njih sploh dobrega. V poplavi vprašanj in želja (0ni še nikoli niso govorili s tujci!) pohvalim njihovo hrano in poudarim, da je bistveno boljša od italijanske, da so ljudje prijazni, da se povsod vidi hiter napredek. Gotovo bodo tudi oni že čez par let lahko potovali po drugih državah, saj njihov standard raste. Še enkrat pregledajo zemljevid nalepljen na kovčku in se ponovno čudijo, kakšno razdaljo sva že prevozila. Povabijo naju, da bi bila v Termezu njihova gosta, a vljudno odkloniva, razloživa jim, da morava imeti za vsak dan uradno registracijo; in da morava naslednje jutro zgodaj naprej, saj je najin čas vezan na vizume. Pa tudi nočeva, da bi imeli kakšne probleme zaradi naju. Res mi je žal, žensko zanima še toliko stvari, naju pa preganja čas. Poenostavljeno ji skušam razložiti, da tudi mi včasih nismo imeli možnosti za daljša potovanja, da smo lahko šli iz države le enkrat na leto, da je bilo treba plačati depozit, da se nismo smeli voziti vsak dan z avtom (par, nepar), da se sistemi spreminjajo in bo gotovo tudi pri njih prav kmalu možno marsikaj. Po fotografiranju se poslovimo s srečno, srečno, srečno pot! Pred Termezom naju lovi noč, cesta je nepredvidljivo nevarna - luknje, pesek, jame, makadam, beton, gradbišča, oslovske vprege, kolesarji, konji, ovce, koze, pešci… Pestro! In midva, kot iz drugega sveta. Vsi naju pozdravljajo, mahajo, se čudijo. Roke me bolijo od pozdravljanja. Da bi le prišla do Termeza pred nočjo. Močna konkurenca! Dva osla in en motor! Nekaj časa je vožnja tekoča, potem pa se cesta nenapovedano spremeni v eno samo gradbišče. Požirava prah, na hribu vidiva znamenito lokomotivo, ki jo vsi fotografirajo. V predmestju sprašujeva za prenočišča. Prijazni prodajalci lubenic naju usmerijo, eden gre celo peš in nama pokaže, kam naj zavijeva. Tako pristaneva kar pri varianti na slepo, saj nimava nobene rezervacije. Izgleda skromno, a naju ne moti, pa tudi poceni je, kar naju sploh ne moti. In motor lahko pustiva na zaprtem dvorišču, kar je sploh dobro. Mimo prideta moški in ženska, ki nama svetujeta, naj greva v center, kjer imajo zelo dober hotel, vse nama razložita. Zahvaliva se, a jima tudi poveva, da bova ostala samo eno noč, da sva utrujena; in da je za motoriste tukaj dovolj dobro. Da pa veva, da imajo tudi zelo dobre hotele in da so ljudje prijazni, res hvala! V hotelu zmenjava nekaj dolarjev in greva za prvi vogal na večerjo - kot bi sedeli v parku - na vrtu gostilne streže mlada ženska v tradicionalnih oblačilih; jeva odlično meso in pijeva mrzlo pivo. Počasi sva odplaknila prah današnjega dne. 12. dan sreda, 22. 7. 2015 TERMEZ (Uzbekistan) – DUŠANBE (Tadžikistan) Zadnje jutro v Uzbekistanu. Skuham barkafe, da se lažje spakirava. Na dvorišču še malo poklepetava z domačini, ki hodijo mimo in jih zanimata motor in najina pot. Poslavljava se od Uzbekistana. Prevozila sva nizko peščeno stepo s sipinami, vozila sva se preko namakanih ravninskih dolin skozi polja bombaža. (V času Sovjetske Zveze je zaradi intenzivnega kmetijstva (bombaž, žita) prišlo do izčrpavanja vodnih zalog in prekomerne rabe kemičnih sredstev. Posledice so suho Aralsko jezero in nekatere na pol posušene reke.) Zdaj se voziva prek polsuhih travišč proti goratemu Tadžikistanu na vzhodu. Ljudje so delavni in se trudijo za napredek. In z nama so bili prijazni! Samo postanki za vodo! A kjerkoli ob cesti se ustaviva, da jo kupiva, vse zanima najina pot, čudijo se, kako daleč sva prišla, zakaj sva z motorjem… MEJA Za izhod iz Uzbekistana morava predložiti ustrezna potrdila za vsak dan bivanja (registracija), popis vseh valut in zneskov denarja, ki ga imava, popis vseh predmetov, ki jih imava, z vsemi serijskimi številkami, posebno potrdilo za motor. Pokazati moram denar, vse ponovno pregledajo; in mene še osebno, ker so moje motoristične hlače očitno sumljive. Joj, kako smrdi (smrdim), ko sezujem škornje, pa se pregled že konča. Očitno si je uslužbenka premislila. V mojih hlačah so samo plastični ščitniki in nič drugega. In potem moram še v vrsto za uzbekistansko kontrolo potnih listov po pečat. V vrsti smo same ženske (potnice), vozniki, ki imajo vozila, so v vrsti na drugi strani. Ženskam se zdim nenavadna in začnejo me zasipati z vprašanji. Še nikoli niso bile daleč od doma. Ena je posrednica, ker govori rusko; ugotoviva, da sva skoraj enako stari. Vse razlaga ostalim. Seveda ima lepo pisano obleko, parfum in veliko nakita (zlatega!), jaz pa motoristično smrdim. Ko ji povem za to najino razliko, se začne vsa vrsta smejati, uslužbenka za okencem pa nas že očitajoče gleda. In potem sledi še klasično vprašanje, če sem že bila v Benetkah. Ne vem od kod ta fascinacija z Benetkami in Italijo! Verjetno so nekatere turistične atrakcije zasidrane tudi tu in so predmet želja. Nisem želela razbiti njihove podobe Benetk, rada pa bi jih potolažila, ker ne morejo tja. In sem seveda prostodušno obrnila na hec, da je v Benetkah preveč golobov, ki počnejo marsikaj; in da je preveč turistov, v Benetkah jih je več kot Italijanov! In da so na sliki Benetke res lepe, v resnici pa precej smrdijo. To je izzvalo tak smeh, da je postala uslužbenka pri priči jezna (name), poklicala me je naprej mimo vrste, udarila mi je žig in me poslala ven. Pomahala sem ženskam, se šepetaje opravičila, ker so me poklicali in zmignila z rameni - kaj naj?! Tak je sistem, so rekle, in srečno pot. Na drugi strani stavbe Miro preživlja pregled motorja in s potrpežljivo natančnostjo vse pospravlja nazaj na svoje mesto (enako, kot ob vstopu v Uzbekistan). Mlad carinik se igra s tablico, postavlja mi nenavadna vprašanja, ki gotovo niso na službenem seznamu. Seveda vljudno odgovarjam, a postaja že prav predrzen in na srečo njegov kolega konča s pregledom in reče, da je zaključil. Nekako razočarano mi izroči tablico, sama pa mu na kup zadnjih vprašanj odgovorim, da človek ne more o vsem odločati sam; on je še zelo mlad, to bo razumel, ko bo starejši. Kar odleže mi. Uniforma nekatere ljudi res pokvari! Še zadnji mimohod carinskih psov (Mirotov komentar o teh službenih psih se znova potrjuje!) in lahko zapeljeva iz Uzbekistana do tadžiške zapornice. Pripravljena na ponovno podobno proceduro se vdava v usodo. Z dokumenti stopim do okenca, uslužbenec pa prijazno pozdravi, pogleda dokumente in nama zaželi dobrodošlico v Tadžikistanu. Pride drugi uslužbenec in z njim greva v poslopje carine (z mislijo, kako dolg bo postopek…). Spremi naju v eno od pisarn in naju tam pusti. Uslužbenec za pisalno mizo vzame dokumente in pove, da je treba za motor plačati uporabo cest, da pa bova dobila potrdilo. Potrebuje še nekaj podatkov, ker mora izpolniti poseben obrazec. Plačava 10 dolarjev. Reče, naj se usedeva na hodnik in počakava, da naju bo poklical čez 15 minut. Miro je skeptičen - kaj veš, kaj pomeni 15 minut v teh deželah; sama sem optimistična - že to, da je rekel samo 10 dolarjev, je gotovo dober znak, da ne bova dolgo na meji. Pokliče naju že po petih minutah, izroči nama dokumente in potrdilo in nama zaželi srečno pot. Ko prideva do motorja, nama uslužbenec dvigne zapornico in se nasmeje: »Dobrodošla v Tadžikistanu! Srečno pot!« Presenečena pozdraviva in počasi odpeljeva, prepričana, da sledi še ena kontrola. Pa je bilo to vse - tako hitro in vljudno, da se nama je zdelo že kar nenavadno. Nobenega pregleda prtljage, nobenih vprašanj o denarju, predmetih, drogi, pornografiji… »Dobrodošla!« Tadžikistan je celinska država v Srednji Aziji. Je hribovita država, saj njene planine zavzemajo kar 93 odstotkov celotne površine, tretjina ozemlja pa je nad 3000 m nadmorske višine. Glavnino predstavlja gorski masiv Pamirja s sedemtisočaki. Na jugu meji na Afganistan, na vzhodu na Kitajsko, na severu na Kirgizistan in na zahodu na Uzbekistan – od koder sva tudi prišla. Na severni strani so meje med Uzbekistanom, Tadžikistanom in Kirgizistanom tako zapletene in zavite, da še sami ne vejo, kje točno potekajo. Tadžikistan ima osem milijonov prebivalcev. Uradni jezik je tadžiščina (dialekt farsija – perzijskega jezika), večina ljudi pa obvlada tudi ruščino. Tadžikistan je bila najrevnejša republika v bivši Sovjetski Zvezi. Zaradi strateške lege še danes igra pomembno vlogo. Dolga meja z Afganistanom zahteva tudi sodelovanje v ameriški »vojni proti terorju«. Preko Tadžikistana poteka tudi ena najpomembnejših mamilarskih poti. Dolga skupna meja zahteva tudi sodelovanje s sosednjo Kitajsko. Seveda pa ima tu interese tudi Rusija. Posledica različnih interesov je bila žal tudi ena najbolj krvavih državljanskih vojn na ozemlju bivše SZ, ki je trajala od 1992 do 1997 in je zahtevala okrog 100.000 žrtev. Voziva se po podeželju. Zdi se nama še revnejše kot v Uzbekistanu. Hiše so majhne in skromne, večina jih je narejena še iz blata, redke imajo novo pločevinasto streho in majhna plastična okna. Pravo nasprotje temu pa je mesto Dušanbe, polno lepih stavb, parkov, zelenic, drevoredov, sprehajalcev in luksuznih vozil. Danes nama končno uspe vsaj enkrat priti v mesto še po svetlem! Parkirava na zaprtem dvorišču hotela in se hitro odpraviva na ogled mesta. Peš - to je dobro za prekrvavitev! Dušanbe je glavno mesto Tadžikistana. Prostor naj bi bil naseljen že v 5. st. pred našim štetjem, vendar je bilo to naselje vse do 20. stoletja le majhna vas. Mesto se je začelo razvijati, ko ga je zavzela Rdeča armada in je postalo glavno mesto Tadžiške sovjetske republike. Danes ima več kot sedemsto tisoč prebivalcev in je administrativni, gospodarski in univerzitetni center države. Prebivalstvo je mešano: prevladujejo Tadžiki 73%, sledijo Uzbeki 20%, Rusi 5% in ostali. Tudi Tadžikistan se je od Sovjetske Zveze osamosvojil leta 1991. Ob dvajseti obletnici neodvisnosti so dvignili zastavo na 165 metrov visokem drogu. In spet postajajo ponosni na perzijsko preteklost Tadžikistana. To slavijo s spomeniki. V bližini mesta so nahajališča premoga, svinca in arzena. Razvita je tudi tekstilna industrija (bombaž, svila). Med sprehodom in iskanjem znamenitosti greva mimo opere in baleta v Park Rudaki, kjer je centralni monumentalni trg s predsedniško palačo in narodno knjižnico. Presenečajo naju živo zelena trava, rože, drevesa in fontane, najine oči že dolgo niso videle česa takega. Že od daleč zagledava spomenik Ismailu Samaniju - ustanovitelju prve tadžiške države (v 9. stol.) Kupiva še vodo in greva do tega spomenika, ki ga vodiči omenjajo kot najpomembnejši spomenik. Res je impozanten. Ob vznožju stopnišča ga stražijo uniformirani stražarji, ki preprečujejo dostop. A potem naju eden od njih popelje na vrh, dobesedno pod ta 30 metrov visok slavolok, naju fotografira, na hitro zdrdra še nekaj podatkov o zastavi, ki je od tu res lepo vidna; nekaj o okoliških stavbah in pove, da težko živi, naj mu vendar kaj dava - dolarje bi rad! Tako je to s kulturo. Zemljevidi in vodniki so pravzaprav zelo poceni v primerjavi s temi ekspresnimi lokalnimi stražarji - ugotavlja Miro, ko godrnjava, kako naju je hitro nategnil. Pa saj sva mu sama dala; kaj pa naj bi?! Zdaj si ne bova grenila večera zaradi tega. Ljudje se sprehajajo, voda in zelenje blagodejno vplivata na razpoloženje. Greva še do spomenika pesniku Rudakiju, po katerem je poimenovan tudi park. Nad njim se boči modri lok, posejan z zvezdami, pred njim so vodometi, ki so osvetljeni z različnimi barvnimi lučmi in tu je kar vrsta za fotografiranje. In potem od vseh različnih vtisov postaneva lačna in žejna. V prvi menjalnici zamenjava nekaj dolarjev. Da ne bi bil razkorak med kulturo in prozaičnim prehranjevanjem prevelik, greva na trg za opero, kjer je restavracija na prostem in od koder imava blizu do hotela. In seveda se prepričujeva, da bova pojedla samo nekaj malega, ker zvečer ni zdravo pretiravati. Očitno sva se slabo prepričevala. Hrana je bila odlična. Začela sva z zelenjavnomesno juho in nadaljevala s klasiko… In natakar je bil simpatičen, mlad fant, študent, poln energije in navdušenja, zato je bil večer, ki se je že prevesil v noč, še lepši. 13. dan četrtek, 23. 7. 2015 DUŠANBE – KOLUB Zjutraj spakirava. Odločiva se, da zapustiva cesto M41 in greva čez Kolub, nato pa v dolino reke Panj, kjer se kasneje priključiva nazaj na cesto M41. To cesto sva izbrala zaradi atraktivne narave pa tudi, ker so nama vremenske razmere to dopuščale. Pozdraviva receptorja, ki naju proti pričakovanju spremi do motorja in vljudno deli nasvete. Zaželi nama srečno vožnjo in pravi, naj ne skrbiva zaradi menjave gum, saj je na poti iz mesta veliko delavnic, kjer nama lahko pomagajo. Voziva se vzdolž senčnatih avenij in opazujeva mestni vrvež, stare znamenitosti in moderne novogradnje. Pred izhodom iz mesta tankava in ob črpalki zapeljeva do mehanične delavnice, da bi tu morda zamenjala gume. Stara Svilna cesta, ki po novem nosi oznako M41, ne pelje samo po asfaltu, ampak tudi po starem prašnem makadamu, zato sva s sabo vozila rezervne gume primerne za vožnjo po makadamu. Miro je v svojem predhodnem monologu predvidel, da se bodo mojstri najprej malo namuzali, potem se bodo malo sprenevedali, nato pa ga bodo testirali, če zna sneti kolo. Potem mu bodo mogoče pomagali. In bilo je točno tako. Medtem se je zbrala skupina radovednežev in vprašanja so kar deževala. Igrala sem vlogo referenta za stike z javnostjo. Mladega Rusa je zanimalo, kakšno je življenje v Sloveniji, starejši Tadžik bi rad videl, kakšne gozdove imamo in v kakšnih hišah živimo. Pojavil se je bivši mornar, ki je plul s sovjetsko ladjo tudi po Jadranu in je bil v Dubrovniku. Lastnik delavnice je delal dve leti v Nemčiji in tam je spoznal tudi Jugoslovane. Umirjen je, smehlja se, ko posluša vse to in odkimava, ko gleda najin zemljevid. Mehanik, ki je moral dve leti vojaščine preživeti v pamirskih gorah, pa ne more razumeti, zakaj hočeva tja. Dobesedno roti naju, naj nikar ne hodiva v Pamir. - Tam ni ljudi, tam je grozno mrzlo, tam ni nič! Tam ni za ljudi! Pojdita nazaj v mesto! Dušanbe je lepo mesto! - V vsem tem vrvežu se je Miro pošteno prepotil, pa še skrbelo ga je, da ne pazim na stvari, ker toliko govorim; in okrog motorja je bila res prava gužva. Toda menjava gum je uspela. Račun je bil normalen, pričakovala sva višjega. Na koncu se pozdravimo kot stari znanci. Preden speljeva, dam šefu še cigarete in nekaj denarja za srečo. Vzpenjava se, cesta je lepa, lepo vijugasta,vročina malce popušča. Skozi predor prideva v čisto drugačen svet. Za kratek čas se ustaviva, da občudujeva umetno jezero - zajetje hidroelektrarne Nurek, ki ima najvišji umetni jez na svetu. Zdi se mi, kot da je ta prizor neresničen. Toliko vode! Potem sledi del novega asfalta, spust, krave, čebele, pa tudi kak osel (poleg naju, seveda!) se najde. Ob cesti naju preseneti še nenavadna novogradnja. Najprej pomislim, da nekaj restavrirajo, a ne, to je popolnoma novo! Bo tu kak bogataš? Bo to za turizem? Nimava časa, da bi se ustavila. Sredi Koluba najdeva hotel, ki ga prenavljajo. Sobe so velike, s kopalnico in balkonom, a vse je, kot da ne bi bilo nikoli dokončano; inštalacije pa so sploh zanimive. Kljub temu ni poceni. Z gospo za pultom se zmeniva za 40 dolarjev, kasneje pa pride v recepcijo mlajši moški (sin?!) in jo ozmerja, da bi lahko dobila več! Vzdušje ni najboljše. Ko greva po prtljago, na motorju sedijo štirje predrzni fantiči in se režijo. Poskusiva prijazno varianto - to je nevarno, lahko se prevrne, motor je težak, lahko koga polomi! Niso preveč dovzetni za lepe besede, prežene jih šele gospa iz recepcije, a kmalu se vrnejo in želijo nadaljevati s plezanjem na motor! Potem poskačejo v bazen z vodometom, divjajo in provocirajo gospo. Prežene jih starejši moški, ki pride na pomoč. Zgleda, da so to mali klateži, ki živijo večinoma na ulici. Razbežijo se proti tržnici, ki je na drugi strani ceste. Odpraviva se tudi midva - najprej do menjalnice, potem na tržnico. Tržnice so vedno paša za oči. Pisana množica ljudi, prodajalcev, opazovalcev in kupcev; raznovrstno sadje in zelenjava, riž, kruhki in peciva, tradicionalna pokrivala, obleke, preproge in tudi - kot že povsod - raznovrstno kitajsko blago. Zapleteva se v pogovor z mladimi prodajalci čepic. Povedo, da so študentje novinarstva, ki med počitnicami delajo na tržnici. Kupiva moško in žensko tradicionalno pokrivalo; potem še vedno obvezno vodo, rozine (tako dobrih še nisem jedla!) in sok iz granatnih jabolk. Če ne bi bila z motorjem, bi bil nakupovalni seznam neprimerno daljši. Sledi osnovni servis na motorju (pred hotelom), pri kateri sem samo referent za stike z javnostjo. Za mehanika je kar Miro sam. Zbere se kup radovednežev, iz hotela prideta tudi dva gradbinca, ki sta za ta dan končala z delom. Eden zna rusko in je glavni spraševalec. Vse ga zanima in vztraja, dokler Miro ne konča z menjavo olja in filtrov in ne pospraviva za sabo. Občuduje motor in računa, kako dolgo bi moral delati zanj. Potolažim ga, da je še mlad in sposoben; čez nekaj let se bodo razmere spremenile in bo gotovo tudi on lahko kupil avto in motor! Potem gremo spat, nekateri utrujeni od dela, drugi od poti, vsi pa tudi od vročine.

Po par dnevih pavze - nekaj sladkih kilometrov po avstrijski Koroški. Scarabeo

.. če ti je baba kupla kufre, to pomeni lahko samo dve stvari: 1. al spokej..... 2. al bo pa zdej skoz s tabo hotla...k če greš sam, ne rabiš kufrov...

veš po sebi .. sam ti si jih morau na komando sam kupt souzeeeeeeeee

Šal po nove rokavice v TC. In ker jih je bilo potrebno krstit, sem šal domov preko Rid, Črnega Kala, Sočerge, pol pa do Učke, Rijeke, Ilirske Bistrice, Postojne, še enkrat Ride in nazaj domov Od Knežaka do Pivke me je še opralo tako da lahko danes spustim tuš Fotka samo ena s Črnega Kala, kjer @KARMEN1 preganja žabarje... pa sem se ustavil malo višje Pol se razen za enkrat tankat sploh nisem več ustavljal, nabralo se je pa 306 kilometrov. Ni slabo za kratko popoldansko furico...

Svetlobni prometni znak, na katerem se izmenjujeta prometni znak za nevarnost "oster ovinek" in prometni znak "omejitev hitrosti". V tem primeru ima omejitev hitrosti samo obvestilni pomen. Nekaj v razmislek. Lep pozdrav. Opažam, da v zadnjem času policisti opravljajo meritve hrupamotornim vozilom in sicer predvsem motornim kolesom. Glede tega nimampripomb in se strinjam s sankcioniranjem preglasnih oziroma neprilagojenih.Pri vsem tem me pa zanima, kje ima policija pooblastilo za opravljanjemeritve hrupa motornim vozilom na cesti, saj je v 2. točki 3. odstavka 75.člena Zakona o motornih vozilih napisano pooblastilo v zvezi suma nanepravilnosti v zvezi emisij onesnaževal in hrupa. In v omenjenem členu nepiše, da policisti opravljajo meritve hrupa motornim vozilom na cesti,ampak je potrebno ob sumu na nepravilnost v zvezi emisij onesnaževal inhrupa odrediti izredni tehnični pregled in odvzeti registrske tablice. Pravtako se meritve hrupa motornim vozilom opravljajo na cesti, čeprav vpravilniku piše o posebnih pogojih za opravljanje meritve hrupa motornimvozilom. Se mogoče meritve hrupa motornim vozilom opravljajo nezakonitooziroma brez ustreznega pooblastila ? V zvezi tega bi vas prosil, da meseznanite s pooblastilom, katero policistom omogoča opravljanje meritvehrupa motornim vozilom na cesti. Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem. Borut --------------------------------------------------------------------------------------------------- Spoštovani!Policisti na podlagi 73. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV) nadzirajoizvajanje tega zakona v okviru nadzora cestnega prometa. V 42. členu ZMV jedoločeno, da mora biti vozilo v cestnem prometu tehnično brezhibno. Meddrugim se šteje, da je vozilo tehnično brezhibno, če ima brezhibno delujočepredpisane dele in opremo, kamor sodi tudi izpušni sistem. Tehničnabrezhibnost vozil se ugotavlja z opravljanjem nadzora v cestnem prometu.Naprava, s katero ugotavljajo policisti raven hrupa, ima certifikat oskladnosti in letno overovitev. Meritve hrupa policisti opravljajo v skladuz navodili proizvajalca in so za to tudi usposobljeni.Lep pozdrav!Sektor za odnose z javnostmiGeneralna policijska upravaMinistrstvo za notranje zadeve - PolicijaŠtefanova 21501 Ljubljana ------------------------------------------------------------------------------------------------ Lep pozdrav.Zahvaljujem se vam za odgovor in vas hkrati prosim za pojasnilo.Omenjate 73. člen ZMV, na podlagi katerega policija nadzira izvajanje tegazakona v okviru cestnega prometa. S tem se popolnima strinjam, saj jepravilno in potrebno zaradi varnosti. Prav tako se tudi strinjam, da sopolicijska pooblastila določena v posameznem členu ZMV in ne na splošno zaceloten zakon. V 42. členu ZMV je določeno, da mora biti vozilo v cestnemprometu tehnično brezhibno.Piše tudi, da se tehnična brezhibnost vozilugotavlja z opravljanjem nadzora v cestnem prometu. Naj se mogoče opravljav garaži lastnika vozila ? Seveda je zelo enostavno ugotoviti ali delujejoluči ali so pnevmatike brezhibne ali so stekla cela. Policist v tehprimerih vidi brezhibnost oziroma pomanjkljivost določene naprave. Kaj paglede naprav za upravljanje, zaviranje, delov podvozja, izpušnega sistemaoziroma glede emisij onesnaževal in hrupa ? Naj policist v tem primeru vidinapako ? Ne more. Zato pa je v 75. členu ZMV točno določeno, kaj jepotrebno narediti ob sumu na nepravilnosti. In je jasno napisano, da se vtem primeru odredi izredni tehnični pregled. In ta izredni tehnični pregledopravi strokovna organizacija v prostorih namenjenim in opremljenim za tanamen. Res pa je, da v 74. členu ZMV piše, da lahko policisti nadzirajotehnično brezhibnost vozil v cestnem prometu s pomočjo merilne opreme innaprav, ki se uporabljajo pri tehničnih pregledih vozil in so nameščene vposebnem vozilu (mobilna enota). Ima policija posebno vozilo oziromamobilno enoto opremljeno z vso merilno opremo in napravami za opravljanjetehničnih pregledov ? Nima, kajne.Zato vas prosim za pojasnilo, zakaj policija opravlja meritve hrupamotornih vozil na cesti, čeprav je v 75. členu ZMV jasno napisano, da se obsumu, da vozilo ne izpolnjuje predpisanih emisij onesnaževal in hrupaodredi izredni tehnični pregled in odvzame registrske tablice. Ne glede nausposobljenost policistov za rokovanje z napravo in na vse njenecertifikate in letne overitve je zakon tisti, ki policistom določa inomogoča izvajanje določene naloge oziroma je zakon tisti, ki dajepolicistom določeno pooblastilo. In v 75. členu ZMV je napisano pooblastilopolicistom, kako se ravna v primeru suma na eno od treh točk. In vasprosim, da mi pojasnite, zakaj policisti ravnajo v nasprotju z zakonomoziroma s 75. členom ZMV. Borut ---------------------------------------------------------------------------------------------------- Spoštovani!Policija izvaja pregled tehnične brezhibnosti v okviru kontrole cestnegaprometa in z napravami, ki se lahko uporabljajo pri tehničnih pregledihvozil. Zato menimo, da policisti ne ravnajo v nasprotju s predpisi.Lep pozdrav!Sektor za odnose z javnostmiGeneralna policijska upravaMinistrstvo za notranje zadeve - PolicijaŠtefanova 21501 Ljubljana

V torek cez Dolomite v Minken,pa Kmeta bom sabo vzel da bo clovek se kaj drugega videl razen jadranke.

moja se je neki opogumla zgleda, prej z mitas delala 11-12000km, zdej pa sam dobrih 7000 in je že preko indikatorja obrabljenosti-ali mislite da je čas, da ji zaklenem motor?

dons, -20 let je fantek prvič zmagu na 1,25 deci mopedu.

Uvod ali Potovati je odkriti, da se vsakdo moti (A. Huxley) Ljudje smo si različni, motoristi prav tako (to je dokaz, da smo tudi motoristi neka vrsta ljudi). Statistični podatki pravijo, da 40% Evropejcev na letni dopust odhaja v inozemstvo. Španija, Italija, Francija in Nemčija so najpopularnejše destinacije v Evropi. 48% Evropejcev pa gre na dopust, da bi čas porabili na plaži. Kaj pa motoristi?! Gredo na dopust, da bi se vozili?! Najprej sva si želela iti samo v Rusijo – največjo državo na svetu, potem sva začela razmišljati o Kazahstanu… Da bi se vozila proti Vzhodu, proti soncu, na bregove drugih svetov in drugačnih dežel. Da bi videla, če je Ukrajina res zapuščena, če je Rusija res ogromna, če je po bivših republikah nekdanje Sovjetske zveze še kaj socialističnega… Kakšno je nebo nad Pamirjem, kako je videti Afganistan čez mejno reko Panj, ali je kitajski pesek drugačen od tadžikistanskega, ko pa je med njima samo bodeča žica… Zima je čas za načrte. Za te dežele potrebuješ čas in načrt. V naših krajih je zima ostra in dolga, zato se načrti hitro širijo. Najtoplejše zimsko opravilo (poleg ročnega kidanja snega) je branje knjig in drsenje s prstom po zemljevidu. Tako je človek (motorist) v duhu že na poti preko valujočih žitnih polj, peščenih step s sipinami, sledi tisočletnim karavanskim potem, drvi po ravninskih rečnih dolinah, vzpenja se proti goratemu Tadžikistanu in Kirgizistanu… In izoblikuje se velikopotezni načrt z naslovom Končna varianta. (Kasneje se ta naslov že pred štartom izkaže za napačnega.) Po tej Končni varianti bi čez poljski Krakov skočila do ukrajinskega Kijeva, potem v Rusijo do Volgograda in Astrahana, čez Kazahstan do Uzbekistana, kjer bi si ogledala starodavni mesti Bukharo in Samarkand, iz Uzbekistana bi šla v Tadžikistan, ogledala bi si mesto Dušanbe, šla skozi Khorog do Murgaba (najvišje ležečega mesta v bivši Sovjetski zvezi), čez prelaz Ak - Bajtalbi se spustila v Kirgizijo, nato pa bi se vračala nazaj proti domu čez Kazahstan, Rusijo in Ukrajino. Povzetek želja - želela sva si premagati stepo in se nato voziti po pamirski cesti skozi divjo gorsko pokrajino do zelenega Kirgizistana. Doživeti prostranstva in tišino. In si ogledati vsaj dve starodavni mesti Bukharo in Samarkand. Spomladi sva začela urejati vizume za Kazahstan, Rusijo, Uzbekistan, Tadžikistan in posebno dovoljenje za avtonomno regijo GBAO v Tadžikistanu. Od aprila do junija sva uspela pridobiti potrebne vizume (dvakrat sva šla v Zagreb, dvakrat v Ljubljano in samo enkrat na Dunaj; sprla sva se prvič že v Zagrebu in obeti niso bili najboljši!). To poglavje bi zahtevalo posebno predstavitev; npr. Od kazahstanske ignorance do tadžikistanskega gostoljubja na ambasadah ali Kaj vse doživiš za 770 E. S čim na pot - z motorjem! S kašnim - z dobrim! Ker sva lansko leto potovala po Skandinaviji s pravim dolgoprogašem BMW K1600gt in sva se malo razvadila, sva pozimi ob načrtovanju novih poti hitro ugotovila, da tja, kamor sva namenjena, s tako težkim motorjem ne bo šlo. Ko sem prijatelju Davidu začel razlagati, kako in kaj, in da v Italiji iščem poceni motor, me je ob pogledu na zemljevid začel prepričevati, naj kupim nov motor (kot da denar sploh ni problem), da ne bom imel po poti težav. V nabavo nisem šel takoj. Sem pa v raznih medijih odkril, da se s tonamenskimi motorji ne ravna povsod najbolj nežno; dejstvo, da bi se vozil z enim izmed takih siromakov, me je res napotilo v trgovino, kjer so me bili ponovno zelo veseli. Motor je bil kupljen. Nov BMW R1200gs! (Advenčer me ni prepričal.) Saj so tudi ostali motorji v tem stilu dobri in nimam nič proti raznim blagovnim znamkam, zaupanje je pa le zaupanje; in za pot, ki je bila v mislih, je zaupanje velikega pomena. dal še kaj razen sebe in sopotnika, pa nikakor ne gre. Z njim se sicer lahko pelješ, da bi pa nanj zakaj. Nekateri pravijo temu motorju polizdelek. Dokler ga nimaš, ne veš, Pa se je začelo: kovčki - plastični, original - pozneje sem si na srečo premislil, dokupil stranske aluminijaste kovčke (ki so za daljša tovrstna potovanja primernejši) in s pomočjo prijateljev napravil nosilce, primerne za načrtovano potovanje. Zadnji kovček je ostal standarden. Kupil sem dodatne stranske torbe za ob rezervoarju in tank torbo ter vodonepropustne vreče za na stranske kovčke. Potem pa še zaščita cilindrov z varnostnim lokom; in ker so sedaj pogruntali neko vodno hlajenje posameznih delov motorja še zaščita stranskih hladilnikov. (Ko sem vse to skupaj zlagal, nisem bil pretirano navdušen, kaj pa, če bom to res potreboval?!) Pa še zaščita tega in onega izpostavljenega dela in tako je zadeva pridobivala na teži. Iz polizdelka pa je končno nastal nek izdelek! Prišla je pomlad in prvi toplejši dan jo mahneva kakšen kilometer dlje. Vse boli. In zamenjati bo treba še sedeže. Pa verjetno bi bilo treba še kaj. Dobro, da je prišel čas odhoda. Kaj vzeti s sabo? Dobro voljo in veliko optimizma. Kar se tiče osebnih stvari - enako kot za dvodnevni skok do Dubrovnika. (Vse, kar vzameš, je preveč!) Ker je predvidenih kar lepo število kilometrov, pa tudi nekaj makadamskih cest v slabem stanju, je za pot v dvoje na motorju nujen komplet rezervnih gum, pa za vsak slučaj še rezervne zračnice, pa pribor za tako in drugačno krpanje gum, pa kompresor za zrak, pa sprej, pa... (Razen gum, ki sva jih zamenjala, preden sva se podala v prah, je vse ostalo prišlo domov nedotaknjeno.) Potem je dobro imeti nekaj osnovnega orodja (ne da bi se šel sredi peska ravno mehatronika), tam pa tam pa je dobro potisniti kakšen vijak. (Motor je skoraj nov, pa lahko kaj popusti.) K orodju spadajo še kakšne vezice, pa širok lepilni trak in še kakšna drobnarija bi se našla, če bi bilo potrebno. Ko sem na mejah moral carinikom kazati, kaj vse imam, sem se še sam sebi čudil. Ker je bila predvidena pot dolga približno 16.000 km, je nekako normalno, da se vmes zamenja olje, pa oljni filter, in da se vsaj očisti zračni filter. Filtre in olje sva vzela s seboj, čeprav sem potem videl, da bi olje dobil tudi v kar nekaj mestih. Servis pa bom naredil kar sam. In pripravljen moraš biti na nepričakovane stvari, ki se ti lahko mimogrede zgodijo. Da se poškoduješ, da zboliš, da se ti pokvari motor, da te zadržujejo na kontroli, da te zadržujejo na meji, da kaj izgubiš, da ti kaj ukradejo, da ti zmanjka bencina, da je slab bencin, da ti zmanjka vode, da ti zmanjka ceste ali da je zaprta, da se zgubiš, da ti poteče viza... Možno je marsikaj, upaš pa, da ne bo težav. 1 1. dan sobota, 11. 7. 2015 HRUŠICA – KRAKOV 948 km Po družinskem fotografiranju štartava ob 12:45. In ker zamujava že en dan in pol, lahko zamudiva še malo. Zato se odpeljeva najprej v nasprotni smeri najine načrtovane poti; poslovit se greva še od moje sestre in njene družine; svak, ki je zaslužen za varjenje nosilcev za kovčke, nama prilepi še dodatno nalepko (za srečo)… spotoma se ustaviva še na pokopališču... Nato se obrneva v načrtovano smer in končno čez domači prelaz Hrušica v svet. Ustaviva se že v Ljubljani, kjer zaman iščeva še en komplet za krpanje gum… Kaj sva si pa mislila?! Sobota popoldan! Pred vstopom v Avstrijo še tankava in kupiva dve nalepki SLO – eno za motor in eno za prihodnji spomin na najin najvišji načrtovani prelaz Ak- Bajtal – če bova seveda prišla do tja; in če jo bova uspela sploh kam prilepiti. Ustaviva se še v Gradcu, kjer uspeva dobiti še nekaj klasičnih zemljevidov (Centralna Azija, Uzbekistan in Kazahstan, Turkmenistan, Tadžikistan in Kirgizija) – klasika pride vedno prav! Na omenjene zemljevide sva zaman čakala tri mesece, obljubljali so nama jih v znani ljubljanski prodajalni. Dan pred odhodom pa sem od starejše sestre, ki je zemljevide iskala po Gorici v Italiji in jih seveda ni dobila, dobila darilo – vodnik Asia centrale (Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizija, Tadžikistan in Turkmenistan). In potem, ko sva končno imela skoraj vse, za kar sva mislila, da morava imeti, mi je na tla padla čelada. V takih trenutkih človek odreveni. Ko se bojiš, kaj sledi. In na srečo ugotoviš, da ni nič hujšega. In to že prvi dan?! Pozna, kot vedno, sva se odpeljala naprej. Polja koruze, pšenice in sončnic se bleščijo v zahajajočem soncu. To idilo motijo le kolone vozil, ki se valijo iz Avstrije proti Češki. Na srečo so naju strpni vozniki spuščali mimo. Hvala. In nato sledi avtocesta in tekoča vožnja na Poljsko. Pred polnočjo (uspeh?!) prideva do Krakova. Mesto srečno prevoziva (obvoziva), ponoči je promet redkejši; če nimaš časa za oglede in so tvoji cilji oddaljeni, je to dobra varianta. Ker je nočni pogled na mesto tako impresiven, pozabiva celo na fotografiranje. (To se nama je parkrat zgodilo tudi kasneje.) Prenočišče imava rezervirano v hotelu Artur ob avtocesti. Receptorka je prijazna (pa tudi mlada in lepa). Motor lahko pustiva pod stopniščem pri vhodu - pod kamero. Tuš in dobra vzmetnica. Česa bi si motorist še lahko želel po 948 prevoženih km v prvem popoldnevu potovanja?! 2. dan nedelja, 12. 7. 2015 KRAKOV (Poljska) – KIJEV (Ukrajina) Po obilnem zajtrku, ki ga motijo le glasni italijanski gostje (Tutto il mondo e nostro!), nadaljujeva pot. Mejo z Ukrajino gladko prevoziva. Prvi kilometri po Ukrajini gredo tekoče. Nekatere ceste obnavljajo, midva pa začenjava z obredom pitja vode! Pokrajina se mi zdi dokaj enolična; nekaj zemlje je obdelane, nekaj zapuščene. Žito, koruza, sončnice, krompir, krave, konji, koze, ena sama ravnina. In v tej državi naj bi bilo po statističnih podatkih 46 milijonov prebivalcev - le kje so?! V Kijevu, kamor sva namenjena, jih je skoraj 3 milijone! Iz prazne ravnice naju navigacija odpelje dobesedno skozi center mesta Lviv, ki na trenutke deluje, kot da se je čas tukaj pred desetletji ustavil. Muzejsko! Center je tlakovan s kamnitimi kockami, kar pa zna biti tudi nevarno, saj jih veliko manjka in za motoriste nekatere luknje niso prijazne. Stari del mesta je lep – če bi imela čas, bi se gotovo ustavila (za kak dan ali dva). Tako pa samo naprej proti Kijevu. Tipična kulturna krajina v Ukrajini – modro nebo in rumeno pšenično polje sta simbolno predstavljena na ukrajinski zastavi. Neodvisnost od Sovjetske Zveze so razglasili 24. 8. 1991. Kljub temu, da bo avgusta država praznovala štiriindvajset let neodvisnosti, pa občutek ni najboljši. Verjetno na to vpliva podzavest, kjer so shranjeni posnetki spopadov z vzhoda države. Pravijo, da so jim letos začeli celo ruski umetniki predstavljati grožnjo za nacionalno varnost; svet je iz tira… Na srečo tega z motorja ni videti. Ta del Ukrajine je popolnoma miren, če ne bi brala o dogajanju na vzhodu Ukrajine, ne bi pomislila, da je karkoli nevarnega. Na počivališču ob cesti pijeva vodo. Poleg parkira avto (z oznako CD) in iz njega izstopi nasmejan mladenič, ki naju ogovori v slovenščini. Vpraša, kaj Slovenci delamo tu; pa se nasmejeva in poveva, da se zaenkrat samo voziva - do Kijeva in naprej iz Ukrajine – na hitro preletimo najino načrtovano pot… Predstavimo se, spoznava tudi njegovo lepo in mlado ženo Ukrajinko Milo, ki prizna, da so Slovenci (moški) zelo dobri ljudje! Mladenič – Gregor Frank - je zaposlen na veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu. Prijazno nama ponudi pomoč, če bi jo potrebovala; da nama svojo vizitko in par napotkov v zvezi z ukrajinskimi kontrolami. Lepo je srečati tako pozitivne ljudi, škoda, ker nimamo več časa. Samo še fotografiranje za spomin in srečno pot! Zvečer, ko sonce zaide, prispeva v Kijev. Pogled na mesto je veličasten. Kijev je eno izmed najstarejših in najpomembnejših mest v Vzhodni Evropi. Je industrijsko, šolsko in kulturno središče Ukrajine. Promet je zelo gost in divji, vozila so raznovrstna. Skozi center se prebijeva neverjetno hitro – očitno imava srečo. Prečkava reko Dnjeper in po ne vem kakšni logiki Miro pripelje pred hotel Bratislava, kjer imava rezervacijo. Stisne me pri srcu. Oboroženi uniformirani paznik nama dvigne zapornico in da dovoljenje za vstop v recepcijo. Ob pogledu na njegovo orožje se mi vrtijo televizijski posnetki iz Ukrajine. To ni dobro za razpoloženje! Prijazen vratar nama dovoli parkirati direktno pred vhod. Zapornica za nama se spusti. V recepciji sta dve prekrasni dolgonogi mladi receptorki. Sobo imava v sedmem nadstropju. Tuš in dobra vzmetnica. Česa bi si motorist še lahko želel po prevoženih kilometrih drugega dne potovanja?! 3. dan ponedeljek, 13. 7. 2015 KIJEV (Ukrajina) – VORONEŽ (Rusija) Hotelska restavracija, kjer zajtrkujeva, je razkošna. Izbira hrane in pijače je nepredstavljiva – prava razstava vsega, kar je na voljo. Gostje delujejo premožno; dame so urejene, naličene, sfrizirane in že kar pretirano nadišavljene za ta del dneva (le kaj počnem tu?!). Odgovor je enostaven – rezervacija je bila relativno poceni. In to je samo nujni postanek na najini poti. Zunaj je pravi velemestni utrip, a midva tokrat nimava časa za Kijev; rezervirava si prenočišče v Voronežu in se takoj po zajtrku odpeljeva. Pokrajina je podobna tisti iz drugega dne. Razen postankov za bencin, stranišče, vodo in čokolado, ni časa za nič drugega. Tako se človek prepričuje, potem pa mu tako dragoceni čas ukradejo še policaji! Ravna, široka cesta, relativno malo prometa, povsod pa policijske kontrole. In nenadoma glas najinega motorja zmoti policaja, ki ustavlja vozila na drugi strani ceste. Sunkovito se obrne, teče in maha, živčno maha s svojim loparčkom… Nama?! Točno tako. Pomahava policaju in počasi peljeva naprej, čez nekaj minut pa se za nama oglasi sirena. Potem se čas nenadoma ustavi. Žalostno je, ko ima človek že tako premalo časa, potem pa je še tega prisiljen zapravljati za neskončne pregovore z uniformiranci. Pregled dokumentov. Govorite rusko? … Policaj je razočaran in zmeden. Hoče zasliševati voznika, ta pa pravi, da ne razume rusko, da rusko razume sopotnica. In zakaj?! Veste, pri nas se v šoli nismo učili rusko. Zakaj pa vi znate, on pa ne?! Zdaj pa razlagaj policaju … Vozil je prehitro. To ni mogoče! Veste, on ne vozi hitro. On je starejši človek, (to je tudi voznik razumel, čutim rebra!) …midva sva starejša človeka, umirjena popotnika, turista, stara motorista… bla bla bla… Treba je plačati! Midva voziva po pravilih. Nama so rekli, da je to urejena država, da tu veljajo pravila… da ni podkupovanja… Koliko bi plačali? Ni pošteno, nisva kršila pravil; bova šla pa v Kijev, če bo treba… Nama so rekli … Plačajte nekaj, pa bosta lahko šla naprej! Ne, ne, bova pa poklicala na naše predstavništvo. Koga bosta poklicala? Ja v Kijev! In takrat Miro potegne iz žepa vizitko, ki nama jo je dal g. Frank. Policaj si jo ogleduje in jo obrača, medtem pride do njega drugi policaj in si jo ogleduje in jo vrti med prsti, potem jo vrne prvemu policaju, ta jo vrne Mirotu. Malce se smehlja, a ne more skriti razočaranja. Prepričan je bil, da naju bo lepo olupil, sedaj pa ugotavlja, da mogoče to ne bi bilo najbolj pametno; lahko bi si nakopal probleme… Potem smo pa kar naenkrat bratski narod (pa saj sem mu rekla, da sta ukrajinščina in ruščina slovanska jezika kot naša slovenščina!); ampak voziti pa morava bolj počasi, naj bo zaenkrat, pa srečno, ampak bolj počasi! Ko nama vrne dokumente, se zahvaliva in prijateljsko se poslovimo. Odpeljeva se (počasi!), gotovo je tudi slišati kamen, ki se nama je odvalil od srca. Kam bi pa prišla, če bi že na začetku poti plačevala nepotrebne kazni?! Ampak tisto o starosti bi pa lahko izpustila! (Mirotu ni prav.) To je psihologija, to je bil dober uvod. Policaj je bil vesel, ko je računal, koliko let je mlajši od tebe! Cesta je široka, ravna, prometa je relativno malo. A zavirajo naju pogoste policijske kontrole. Zdaj že kar vohava, kje so. In potem je še 100 km zelo slabe ceste do meje z Rusijo. Luknje, luknje! Ukrajinski pregled na meji po spletu okoliščin opraviva brez problemov. Lahko pa bi bilo seveda tudi popolnoma drugače. Lahko bi izgubila veliko časa in tudi nekaj denarja. Ob dolgi koloni tovornjakov sva se prerinila do zabojnika z oboroženimi uradniki. Kontrola dokumentov je minila relativno hitro. Dokumente so nama vrnili, potem pa se je nek uslužbenec nenadoma spomnil, da bi ponovili proceduro. (Na tak način fantje izsiljujejo podkupnino!) Na najino srečo je ravno takrat, ko sem vztrajala, da sva že prestala kontrolo, prišel mimo nekdo od nadrejenih, ki mu je odločno (glasno in s pogledom) dal vedeti, da naj naju pusti pri miru. Zahvalim se, pozdravim, zbašem papirje za jopič in hitro na motor. Spelji! Na izhodni zapornici oddam ožigosane listke, zapornica se dvigne, mimo sva! Oddahneva si in pametujeva, kako bi bilo, če ne bi bilo… Potem je lahko biti pameten. Priznam, da so naju tokrat rešili našitki na neki uniformi, ki je čisto slučajno prišla mimo. Na ruski strani - čakajoč v vrsti med kamionisti - zbereva kup papirjev: kopije dokumentov, dva obrazca za motor, dva obrazca za vsako osebo in po en izvod t. i. migracijske karte. Gospa uradnica je stroga in redoljubna, pa tudi sistematična in prijazna – na hitro mi označi vse rubrike, ki jih moram izpolniti. Še prav dodatno naju opozori, naj paziva na izpolnjen in žigosan izvod obrazca za motor, ki nama ga izroči. Če tega nimaš, so ob izhodu iz Rusije hude komplikacije. Tu doživiva tudi klasični pregled prtljage, kot se ga spominjava še iz časa prehodov jugoslovansko italijanske meje. Fotografiranje, snemanje in uporaba telefonov je na mejnih prehodih najstrožje prepovedana. Povsod grozijo s kaznijo in odvzemom opreme. Tako imava le nekaj v strahu in na skrivaj posnetih fotografij z mejnih območij. Po vseh formalnostih se končno zapeljeva po Rusiji, največji državi na svetu, ki ima 143 milijonov prebivalcev. Tu je vse večje – večja žitna polja, večja koruzna polja, večja sončnična polja, večje nebo nad nama… In odpirajo se nove ceste! Obnavljajo, gradijo; pogosto je del poti eno samo veliko gradbišče. Včasih se voziš po pesku, da se ne bi bilo treba po svežem katranu, včasih po sveže asfaltiranem pasu, včasih čez stare luknje… Veliko je tudi novih avtomobilov, a glavno prevozno sredstvo je še vedno LADA, med kamioni pa je najpogostejši KAMAZ. Peljeva se mimo Kurska. Vem, da je Mirotu hudo, želel bi se ustaviti, a zaradi časa in načrta si tega ne moreva privoščiti. Tako ostaja mesto heroj za nama. Čisto na kratko iz 2. svetovne vojne - nemška ofenziva, imenovana Operacija Citadela, se je začela 5. julija 1943. Bitka je trajala 50 dni in se je končala 23. avgusta 1943 z zmago Rdeče armade. Pri Kursku je nemška armada dobila takšen udarec, da si ni več opomogla. Tankovsko bitko pri Kursku še vedno proučujejo na številnih vojaških akademijah kot primer največjega tankovskega spopada druge svetovne vojne. Spomeniki mesta heroj ostajajo za nama, lovi naju tema (kako znano!). Ko sonce zaide, sva v centru Voroneža. Mesto je upravno središče Voroneške oblasti. Leži 500 km južno od Moskve, ima skoraj milijon prebivalcev in tudi status zgodovinskega mesta. V 2. svetovni vojni so tudi tu potekali hudi boji. Zdaj pa mirno teče reka Don, vse je razsvetljeno, palače in ulice, ki vodijo proti centru, so razkošno urejene… Iščeva hotel Azimut, ki bi moral biti prav blizu. Sprašujeva mimoidoče in varnostnike, ki posedajo na stopnišču pred stavbo, a nihče ne ve, kje je ta hotel. Miro vztraja, da mora biti prav v stavbi, ki je pred nama. Ko končno preberem vse mogoče napise v cirilici, zagledam še najmanjšega – H Azimut (v isti stavbi je kup uradov, predstavništev, trgovin in tudi iskani hotel). Motor pustiva na parkirišču pred stavbo, ki je ob glavni ulici, a varnostniki pravijo, da ni varno. Najbolje je, če vse pobereva z njega. V recepciji mi ponudijo, da bi namesto navadne sobe, ki sva jo rezervirala (receptorka pravi, da je socialistična), vzela boljšo v luksuznem delu. Te sobe tudi reklamirajo na velikih zaslonih v avli. Zgledajo res razkošno. Seveda bi razliko morala doplačati. A me ne prepriča, povem ji, da bo socialistična soba z osnovnim standardom kar dobra. Kljub neuspeli dodatni ponudbi ostane prijazna in nama svetuje podobno kot varnostniki, naj pobereva vse z motorja. Rezervne gume nama spravijo v skladišče, dobiva tudi pisno potrdilo o tem, vse ostalo pa odvlečeva v sobo. Na srečo je v stavbi dvigalo. O inštalacijah pa ne bi… Hotel prenavljajo, okrog so gradbeni odri – Miro se počuti kot v službi; jaz pa čakam, kdaj bo kdo z odra stopil direktno na mojo posteljo – pa nič, delavcev ni več. Ponoči je hrupno, promet skozi center mesta je divji in poleg nabijanja in zaviranja norih dirkačev se pogosto slišijo policijske sirene. Nimam najboljšega občutka. A tuš dela, voda je topla, v kopalnici je celo grelec za brisače, ki do jutra uspešno posuši motoristično žehto. Socializem ni bil tako slab!

haha fakju, oni so bl brihtni ker "menijo" Pojma nimajo pizde kak se hrup meri ps. kapo dol za vs trud, ki ga vlagaš, ampak birokracija je prasica, mar ne..

4. dan torek, 14. 7. 2015 VORONEŽ – VOLGOGRAD Jutro. Zunaj prši, ljudje hodijo z dežniki. Zajtrk je dober, a zaradi vremena razpoloženje ni najboljše. Odpraviva se in poskusiva prepričati vreme in sebe, da bo kmalu lepše. Miro slovesno pospravi najin stari zemljevid Evrope, na katerem je tudi del (nekdanje) Sovjetske Zveze. Do sedaj nama je prav dobro služil! Naroči mi, naj tega nikar ne pozabim napisati! (Tudi sicer je znan oboževalec klasičnih zemljevidov.) Za motivacijo štartava brez dežnih kombinezonov. A to napako popraviva takoj, ko prideva iz mesta. Po dvajsetminutni izgubi časa – prvič sva se malo izgubila, se obrnila in se s pomočjo prijaznih domačinov na črpalki spet našla. Miro to slabo prenaša, on se namreč nikoli ne izgubi! »Pa dokler sem imel star zemljevid Sovjetske Zveze, se mi to ni zgodilo! Evo, ko sem ga pospravil…« GPS je dober pripomoček, a s pomanjkljivo naloženimi kartami postane le navadna plastična škatla (pa makar bio to BMW-jev Garmin!). Zdi se mi, da se najino potovanje pravzaprav šele zdaj zares začenja. V Volgograd seveda prideva po temi. Tradicije prihodov po sončnem zahodu ne kaže spreminjati. (Pa bi bilo koristno!) Volgograd (nekoč Stalingrad) je rusko mesto ob reki Volgi, upravno središče Volgograjske oblasti. Ima več kot milijon prebivalcev. Za to mesto in okoli mesta je med drugo svetovno vojno potekala znamenita bitka za Stalingrad, ki je mesto spremenila v množično grobišče. Zaradi izjemnih zaslug med vojno je bilo mesto odlikovano z nazivom mesto heroj. Bitka za tedanji Stalingrad (200 dni hudih pouličnih bitk v ostri zimi in ob velikem pomanjkanju hrane) se je s predajo Nemcev končala 2. februarja 1943 in prinesla preobrat 2. svetovne vojne v Evropi. Danes na to opominjajo spomeniki. Prvič se ustaviva nekaj metrov stran od hotela, v katerem imava rezervacijo, a hotela (spet) ni. Vprašava par mimoidočih, a nihče ne ve, da bi bil tu kak hotel. Potem se odpeljeva in poiščeva še dva druga hotela z istim imenom, ki pa nista prava; da se lahko spet vrneva na izhodišče. Ljudje so seveda prijazni – z receptorji istoimenskih hotelov pregledujemo zemljevid mesta, ulice in možne lokacije pogrešanega hotela. Ugotovimo, da bi moral biti hotel, v katerem imava rezervacijo, točno tam, kjer sva že bila, a ga ni bilo. Vztrajava, po dveh urah in 60 km se odpeljeva nazaj na začetno točko iskanja. Zapeljeva še za stavbo, kjer je makadamsko dvorišče brez izhoda in obrneva. Na dvorišču je v razsvetljeni čuvajnici starejši hišnik, ki mu pomahava. Vesel stopi iz čuvajnice in po klasičnem pogovoru – od kod, kam, kako se živi, pozna Jugoslavijo, Slovenijo, zgodovino… in po najini tožbi za izginulim hotelom, pokaže na pločevinasto ograjo. Hotel je točno tu, zadaj za to pločevinasto ograjo, a do njega se lahko pride zelooo naokrog in še naokrog… in potem… srečno pot, hvala! Očitno nama lekcija v Voronežu ni bila dovolj. V Volgogradu imava popravni izpit. In dobiva novo lekcijo: Nikoli ne ocenjuj ruskih hotelov po dvorišču ali vhodnih vratih (ali napisu, če ga sploh vidiš). Pusti se presenetiti! In nekatera presenečenja so lahko nadvse pozitivna. Po nasvetu receptorja vse z motorja znosiva v sobo. Pregreta sva, a imava tuš, klimo… Nič nama ne manjka (razen časa, kot vedno!). 5. dan sreda, 15. 7 2015 VOLGOGRAD – ASTRAHAN Zjutraj vidiva, kje sva; ah, sistem skritih ruskih dvorišč in vhodov! Doživiva tudi presenečenje - za sobo plačava manj, kot je bilo navedeno v rezervaciji. Receptor pravi, da zato, ker predčasno greva; lahko bi ostala še ves dan. In če bi želela videti Volgograd, bi morala ostati najmanj teden dni. Toda najini načrti so drugačni. Na poti iz mesta z motorja naredim nekaj fotografij. Staro se umika novemu, povsod se gradi, veliko je prometa in reklam. In kadar ima človek načrte in malo časa, se gotovo - ko ga je najmanj treba - pojavi kak policaj. In ta, ki je skočil pred motor na nekem nadvozu (spreminjala sva vozni pas, recimo, da sva se razporejala na ustrezni vozni pas in sva privijugala izza nekega ogromnega kamiona), je bil strašljivo jezen in hud. In je kričal ŠTRAF ŠTRAF (kazen kazen). Pa je Miro rekel: meni - da samo ne z motorja dol, njemu pa – da ne razume rusko, da ne štraf, da Astrahan. In je bil policaj še bolj jezen, ker je moral govoriti z mano. In je trajalo. Pogledal je dokumente; grozil je s kaznijo. Mirno sem ponavljala vse tisto, kar sem (čeprav Mirotu ni bilo všeč!) povedala že ukrajinskemu policaju. Posebej sem poudarila, da je šofer starejši človek, da vozi umirjeno, da sva iskala ustrezen vozni pas za Astrahan. In ko je ponavljal ŠTRAF, je Miro vztrajno odgovarjal, da ne štraf, da tranzit, da greva v Astrahan. Policaj seveda ni bil zadovoljen, ker sva bila neobčutljiva za štraf in nisva pomislila, da bi mu ponudila vsaj nekaj denarja. Bilo je očitno, da njegova taktika zastraševanja ni bila uspešna. Ocenil je, da je Miro butast, jaz, ki se vozim z njim pa še bolj; da nimava pojma, kaj se nama lahko zgodi, če ugovarjava oblasti. Počasi je sprevidel, da bo lahko s takima cepcema imel samo težave in nobenega dobička. In izgubo časa! (To sva imela tudi midva.) Z daljšim podukom in z nejevoljo nama je vrnil dokumente. In preden sva uspela speljati, je že zaustavil novo žrtev. Priznam, bil je en sam, a je bilo veliko bolj strašljivo in kritično kot v Ukrajini, kjer sta bila dva. Konec dober, vse dobro. Na poti dohitiva celo enega motorista. (Prvi motorist od ukrajinske meje dalje!) Ustavimo se za par besed. Sergej je Rus iz Samare, ki nama zaželi srečno pot. Opozori naju na omejitve in policijske kontrole, sam pa potem dobesedno oddirka naprej, v daljavi vidiva le še drobno piko. Mogoče ima zveze s policaji ali pa veliko denarja za podkupnino?! Midva si ne upava tako hitro. Cesta je ravna, polja so širna, vročina še znosna. Tudi ravna cesta zna biti včasih nevarna. Lepo je polita s katranom. Pozitivno presenečajo nove preplastitve. Za kratek čas se ustaviva le na bregu mogočne Volge. Če ne bi vedela, da je to reka, bi si mislila, da je morje. Vsepovsod ogromno vode in tovornih ladij. Na bregu pa mir in rahel vetrič. Tu se slučajno srečava s pravim Sibircem, ki si z zanimanjem ogleduje motor in zemljevid najine načrtovane poti. Pove, da je prevozil že šest tisoč kilometrov, da je na poti domov. Nekoč je delal kot gradbeni delavec v Nemčiji; tam je spoznal tudi nekaj delavcev iz (takrat še) Jugoslavije. Ko se poslovimo, gre do svojega avtomobila in se vrne z vrečko sibirskih bombonov. Pravi, da ima bombone na vožnjah vedno s seboj. Bomboni in voda, to je na poti obvezna oprema. Zahvaliva se, nevljudno bi bilo, če jih ne bi vzela. Zaželimo si srečno pot in se za spomin fotografiramo. Veliko ljudi naju pozdravlja. Kjerkoli se ustaviva, ne gre brez razlage od kod, kam in zakaj; ali zakaj ne drugam in kam. Vsi pa so zvedavi, vljudni in dobronamerni. Po uspešnem obisku prvega ruskega bankomata naju ogovorita dva ruska (po videzu sodeč) poslovneža, ki čakata taksi. Sta iz Sankt Peterburga (nekoč Leningrada) in gresta v Astrahan. Vesta, kje je Slovenija, bila sta že v Ljubljani in v Postojnski jami. Slovenija jima je bila všeč. Malo se še pošalimo, če bi šla z motorjem, pa pravita, da ne. Čudno se jima zdi, zakaj midva ne potujeva z letalom, saj sva gotovo bogata. Pravita, da ne bo več deževalo, dež je bil tu pred nami, po tleh so še velike luže. Med vožnjo opazujem, kako se vse spreminja. Hišice, hiške, hiše, svetišča, novogradnje... Ozračje je umito, cesta je lepa in ni prevroče. Voziva se skozi ruska prostranstva in še pred sončnim zahodom prideva do Astrahana. Mesto preseneti s pisanostjo in opaznimi (novimi) stavbami. In v Astrahanu prideva do prvih ražnjičev (šašlikov). In do prvega točenega... Mogoče sva tudi zaradi tega motiva prišla še pred nočjo?! 500 g šašlikov, paradajz, kruh in mrzlo točeno pivo. Življenje je v trenutku prijetnejše. In čeprav sem rekla, da sva naročila preveč, ni nič ostalo. Zadovoljna sem bila z izborom lokacije in hrane. Mirotova teorija, da moraš jesti, kjer jedo domačini (tokrat je bilo to ob tržnici), se je izkazala za pravilno. Po pogovoru s šefom pa sva s pomočjo njegovega posredovanja na hitro dobila še prenočišče v bližnjem hotelu. V hotelu je bila na recepciji prava ruska dama, vljudna gospa srednjih let, ki jo je vse zanimalo. Povedala je, da je bila njena mati Čehinja, da se Slovani razumemo; tudi ona si želi potovati… Poklicala je še čistilko, da si me je ogledala; še njej je razložila, od kod sva prišla in kam greva. Tujci so tukaj izredno redko (hodijo po boljših hotelih!). Čistilka je vprašala, kakšen denar imamo pri nas. Ni še videla evrov niti dolarjev. Pokazala sem par bankovcev in z zanimanjem sta si jih ogledali. Pohvalila sem njihove rublje, da so prav lepi. Potem smo šle pogledat motor, ki jima je bil zelo všeč, celo fascinanten, kot je rekla gospa receptorka. Nato je svetovala, kam naj parkirava, da bo pod kamero. Po tuširanju in vklopu klime sva načrtovala daljši večerni sprehod, ki pa sva ga hitro skrajšala. Ulice so bile mračne oz. zelo slabo razsvetljene, občutek varnosti ni bil najboljši, pa tudi priznala sva si, da sva malce utrujena. V stavbi hotela je bila kitajska trgovina (24 ur), kjer sva poleg piva izbrala tudi vodo in še eno večjo plastenko, ki bo služila za rezervni bencin – baje se bo treba pripraviti tudi na to! 6. dan četrtek, 16. 7. 2015 ASTRAHAN (Rusija) – KULSARY (Kazahstan) Že zjutraj je vroče. Astrahan je mesto mnogih različnosti; predmestne lesene hiške rušijo buldožerji, na gradbiščih rastejo tipske vrstne hiše ali visoki stanovanjski bloki, v centru se bohotijo nove moderne stavbe, ki presenečajo z različnostjo arhitekturnih slogov. Ta del mesta sva videla včeraj. Predel, v katerem je hotel, kjer sva prespala, pa je bil zgrajen že pred desetletji v tipično socialističnem slogu. Na poti iz Astrahana se začne pokrajina spreminjati. Manj je obdelanih površin, zemlja je bolj skopa, podeželje je revnejše. A tudi do skromnih lesenih hišk je napeljan plinovod! (In ženske so urejene.) Zapeljeva se čez pravi pontonski most, ki je plačljiv. Bližava se kazahstanski meji. Kazahstan je deveta največja država sveta in ima 17 milijonov prebivalcev. Ob izstopu iz Rusije gre hitreje kot ob vstopu, dajo naju celo v senco. Obrazce pa je treba izpolniti in čakati, da te pokličejo. Tudi na kazahstanski strani so ljudje v vrsti. Seveda naju ovohavajo policijski psi, a to sodi k pregledu. (Ko so Mirota kasneje spraševali o pregledih na meji, je posebej poudaril, da so bili od vseh uslužbencev najbolj pametni in vzgojeni policijski psi!) Bolj mučen je pogled, kako pregledujejo prtljago potnikov - iz velikih torb zmečejo vse na mize in brskajo med stvarmi. Prvo vprašanje je, če govoriva rusko. In potem gre vse hitreje; Miro sicer ne pusti, da bi mu vse hkrati zmetali iz kovčkov in torb – bojim se, kako bo reagiral carinik in mu hitim razlagati, da je voznik tehnični tip, da je sistematik, da bi prosila, če bi šli lepo po vrsti… Nekako ga uspem prepričati (starost je končno tudi prednost!) in pregled prtljage poteka tako, da odpre en kovček, ga pregleda, nato naslednjega… In Miro sproti pospravlja stvari nazaj na svoje mesto. Vem, kako trpi, kaj bi šele bilo, če bi vse hkrati zmetali iz kovčkov in torb, kot to naredijo drugim potnikom. In ko carinik hoče pogledati, če je kaj skrito v rezervnih gumah, Miro vzame olfo in elegantno prereže ovoj. Carinik vso gumo pretipa in išče, če bi le bilo kaj skritega. Nič. Po pregledu Miro z lepilnim trakom zalepi nastalo rano. Mirim ga, on pa godrnja: "A si ti predstavljaš, da bi tem tipom pustil, da delajo, kar hočejo?! Pa kaj bom potem cel dan pospravljal in flikal, kar bodo prerezali?!" Izpolnim dva obrazca, pisalo posojam še ostalim potnikom v vrsti, enemu posodim celo očala – kaj pa bi?! Vem, kako je, tudi sama brez njih ne bi mogla izpolniti nobenega obrazca. Dobim listek za izhod, prva zapornica se dvigne, pri zadnji zapornici oddam listek in trije mladi uniformirani fantje naju gledajo z zanimanjem, pomahajo nama v slovo in nama zaželijo srečno pot. V Kazahstanu sva! Prihajava v stepo. Asfalt postaja vse slabši, luknje, luknje in še več lukenj. In vsake toliko kar buldožerji, ki ravnajo nastale grbine in stroji za rezkanje asfalta. Vse to brez oznak, kar med prometom v obe smeri! Na obeh straneh ceste pa koze, ovce, krave in naftna polja. In potem zagledava prvo kamelo, potem še več kamel, potem različne vrste kamel… Zdaj sva končno v stepi! Naselja so vse redkejša, hiše so večinoma narejene iz domačih materialov - blato pomešano s slamo oblikujejo v nekakšne opeke in jih posušijo na soncu. Lesa uporabijo zelo malo, še to bolj posamezne letve kot pa tramove. Kritina je večinoma pločevinasta; pri novejših stavbah je pločevina močnih barv (zelena, modra, rdeča) in ob pogledu na nekatera naselja te kar bolijo oči. To seveda velja za podeželje, pa tudi tu so že vidne velike razlike pri izbiri materialov in v načinu gradnje. V mestu Atirau se ustaviva, banke so že zaprte in poskusim na bankomatu. Dobiva prve kazahstanske tenge, med mojim podvigom se nabere kup domačinov, vsi bi radi kaj izvedeli, vprašanja kar dežujejo in komaj odgovarjam. Opravičim se, ker morava naprej, saj naju bo spet preganjala tema; pravijo, naj kar ostaneva tu, da nama bodo uredili prenočišče. Opozarjajo naju, da je Kulsary slabo mesto, mesto strahov, da je tam nevarno, da tujci lahko tudi kar izginejo. Atirau pa je seveda urejeno mesto. Eden še posebej pozdravlja vse brate Jugoslovane! S težavo se izvijeva iz množice in nadaljujeva pot, po nekaj kilometrih pa ugotovim, da brez moje leve rokavice. To je zaenkrat prva izgubljena stvar. Kako pomembno je, kakšno opremo imaš in kako velika je razlika med rokavicami pri vožnji na 46 stopinjah pa človek občuti, ko nečesa, kar je imel, nima več. Imam sicer še en par, a to ni isto. Sonce zahaja, sence so zanimive, nebo je čudovito. V Kulsary prideva v trdni temi. Ljudje nama mahajo, vprašava za prenočišče, prijazno razlagajo in naju usmerijo. A vsi bi se radi še in še pogovarjali, midva pa sva pregreta, utrujena in s peskom med zobmi. Prenočiva v hotelu Šanghaj, motor lahko pustiva pri zadnjem vhodu pod kamero in seveda znotraj ograjenega prostora.

Imel sem priloznost preizkusit MT-10. V teoriji je bil resen kandidat za moj naslednji motocikel. V praksi pa se je izkazalo da to ni. Pa z motorjem ni nic narobe. Le jaz sem si predstavljal narobe. (Z)motil me je prevec pokoncen polozaj za krmilom. Res je, zelo subjektivna ocena. Vecino bo to razveseliko. Super za dinamicno 3 dnevno pot recimo v Dubrovnik. Na ta motor bi dejansko namestil oba originalna stranska kovcka/torbi in bi imel bomba hiter motor za vsak dan in tudi nekajdnevno turo. Solo. Sopotnica naj ima svoj motor. Vsec mi je okretnost in lahkotnost upravljanja. Vsec mi je vlek motorja in njegova narava, ki je lahko prijazna ali pa, kot jo oglasujejo, Dark side of Japan. Vsec mi je, da motor ni ogromna krava in tudi ne mravljica, kot MT-07. Oblika sprednjega konca mi je izredno vsec. Res hud izgleda, ko ga zagledas v vzratnem ogledalu. Veliko domislije je bilo potrebne, da sem slisal zvok, kateri mi je odzvanjal v glavi in nad katerim sem cedil sline. Vem, odprt Akrapovic z R1 za na pisto je za na pisto. In ni za na cesto. Moja krivicna pricakovanja. Opazil sem, da zavore na bavarskem konkurentu mnogo bolje primejo, pa se ena podrobnost me je zmotila. Na motorju za 13 jurjev in pol, bi lahko nalepke polakirali - ne pa da se prec viha Yamahin logo na tanku.

Bolje dva u hladu nego pet u radu

najaulam pranje 1050ktmja..vsaj ene tri dni, kar sm vidu..če ne kr 4 dni

no ja ... vseeno je boljše, če se žiu zbudiš

podvig je že, da se zjutraj žiu zbudim da mam lahko pol ftise štekaš

Med rjuhami si pričakoval nove podvige ? Glede na tvoja leta, bi pričakoval kaj drugega .

Star si toliko, kolikor se počutiš. Jaz se počutim zelo mlado.

ne vem .. zato sem pa veseu tko praujo .... še noben ni pršu nazaj in povedu kako je ... kakšne vtise je imeu

Najavljam ,da se bomo z Luxa izgubili .....a maš ti še kaj dopusta viška

Dirkac,glede na to da mas navigacijo bos komot ucpredi,prou zanimivo bo videt kako se bos zmenu s karabinjerji pa policaji.

90% motosveta ma še 2 al 3 petke....

samo, da greva ze jutri frizerju...

9. dan nedelja, 19. 7. 2015 BUKHARA – SAMARKAND Jutro na dvorišču je popolnoma mirno. Med zajtrkom se pogovarjava z receptorjem, ki naju skuša prepričati, naj ostaneva še kak dan. Rada bi ostala; tu je res zelo lepo, a ne moreva, saj je vse povezano z odmerjenimi dnevi dopusta in vizami. Pohvaliva hotel - osebje, postrežbo, urejenost in najlepše možno parkirišče - tako lepega prostora za motor ni nikjer! Smeje se. Govori rusko in angleško. Pove, da se zdaj v šolah, ki so državne in vsem dostopne, učijo tudi korejščino. Njihova država se predvsem na gospodarskem področju vse tesneje povezuje s Korejo. Odpeljeva se proti Samarkandu. Posamezni odseki ceste so dobri, posamezni obupno slabi, nekateri pa so popolnoma novi in odlični. Na nekaterih predelih veter raznaša puščavski pesek in ustvarjajo se nevarne sipine. Srečava tudi konvoj tovornjakov, ki prevažajo izredni tovor. Policijsko spremstvo nas spusti mimo (brez kontrole). Ob cesti prodajajo sadje, zelenjavo in pijačo. In še posebej melone - nepredstavljive količine melon. Nikoli mi ne bo jasno, kaj naredijo z vsemi temi melonami! Koliko jih sploh uspejo prodati?! Ustaviva se samo toliko, da kupiva vodo. Prodajalec je nasmejan in prijazen. In temperatura je 40 stopinj! Ko pospravljam, zagledam utrgan trak. Miro pravi, da to ni nič, da le ne bi bilo kaj hujšega; to bo takoj popravil. Kasneje se ustaviva v senci dreves. Na drugi strani so polja z namakalnimi sistemi. Na njih pridelujejo zelenjavo in neskončne količine lubenic. Pijeva vodo, grizljava mandlje in se hladiva. Blizu se ustavijo trije fantje, ki so se pripeljali z dvema kolesoma. Pomahamo si, pridejo bliže in eden pozdravi po francosko! Odzdravim po rusko in sledi osvobajajoči smeh. Vračajo se z dela na polju in niso vedeli, ali bi naju ogovorili ali ne. Mislili so, da sva iz Amerike! Ponudim jim mandlje, pravzaprav jim jih kar nasujem. Opravičujejo se, da so umazani, pa jih potolažim, da smo taki tudi motoristi, da je vroče in da vsi smrdimo. In se smejemo, grizljamo in se še kar smejemo. Sonce je visoko in povemo si, da je vroče. In se spet smejemo. Gledajo motor, občudujejo ga in sprašujejo, kako močan je in koliko stane.Gledamo zemljevid; ugotovijo, od kod sva in se ne morejo načuditi, kako daleč sva prišla in kam še greva. Povem, da tudi midva delava, pa da znava delati tudi na njivi, res pa nimamo tako ogromnih površin kot oni. In se smejemo. Srečno pot! Srečno pot! Odpeljejo se, eden na enem starem kolesu, dva na drugem starem kolesu. Nasmejani si še dolgo mahamo. Potem izza ograje prileze deček, ki pozdravi in vpraša, če potrebujeva vodo. Zahvaliva se in poveva, da jo imava. Ponudim mu preste in mandlje, pa odkima in pravi, da ne bo. Zanima ga motor, zanima ga, od kod sva in kam greva. Pove, da se v šoli uči rusko. Gleda zemljevid in našteva države. Pohvalim ga. Ima velik nasmeh, črne oči in raztrgano majico. Dam mu novo majico (tudi sama sem jo dobila - ne eno, kar štiri reklamne - hvala, Borut!). Zelo je vesel, zahvaljuje se in kar ne more verjeti, da je zdaj njegova. Pomahamo si in odpeljeva dalje. Nisem ga fotografirala. Pred Samarkandom se še enkrat ustaviva in kupiva (rezervno) vodo. Prodajalki se zdiva strašno zanimiva, predlaga, da bi se fotografirali. Smejemo se in si pripovedujemo, kako kdo živi. Zbere se še več ljudi in vse je treba znova ponoviti. Ljudje so prijazni, odprti in zvedavi. V Samarkandu - osrčju Svilene poti - naju presenetijo zelenice in vodometi. V centru nama pri orientaciji pomagajo domačini in hitro najdeva hotel, kjer imava rezervacijo. Zapeljeva na notranje dvorišče, kjer lahko parkirava in na terasi nama postrežejo s čajem in lubenico. Vroče je, utrujena sva in prepotena, še vedno je 40 stopinj, a ob pogledu s terase se kot na dlani vidi Samarkand in človek pozabi na vse. Hitro se odpraviva, da bi videla vsaj par znamenitosti, preden bo tema. In ujela naju je na trgu Registan, kjer so znamenite medrese, okrašene z modrimi mozaiki. Dostop do mošeje Bibi Khanym je bil zaprt, varovali so ga policisti. Lahko pa smo gledali pravi spektakel, saj je na dvorišču potekala vaja za plesno-glasbeno prireditev. Zbralo se je veliko ljudi, povsod ob ograji je bilo tudi veliko policistov, a vse je potekalo mirno in nihče naju ni legitimiral, na kar pa sva bila (iz izkušenj) pripravljena. V bližnji gostilni sva si na zgornji terasi privoščila (preobilno) večerjo. Po vodnem dnevu so oči pač velike! Sir, meso, paradajz, šašliki 5x, pivo večkrat (in še fotografija orošene steklenice z etiketo za pozdrav Mateju). In potem sva vstala s težavo in šla do hotela s težavo, čeprav je bilo samo deset minut hoje do tja. Je mogoče, da je deset minut hoje včasih napornejše od desetih ur vožnje?! Je. In po polnoči, ko ni bilo nikjer nikogar več, sva ugotovila, da ni daljinca za klimo. Pa sva imela naravno zračenje s prepihom skozi odprto okno kopalnice in sobe in sva pri odprtih oknih prespala noč in niso naju ne okradli in ne ukradli. Zjutraj sva v recepciji dobila daljinca in opravičilo. 10. dan ponedeljek, 20. 7. 2015 SAMARKAND (prvi dan motopočitka in čas za kulturo) Jutro v Samarkandu, krči v nogah, zajtrk na terasi. Čaj, kava, jogurt, žemljice, kruh, sir, salama, sladkan riž z maslom, sadni želeji in lubenica, lubenica. Po vožnji skozi stepo vse deluje še veliko bolj razkošno kot sicer. Po zajtrku sledi dopoldanski počitek. Pošljeva nekaj fotografij in pozdravov - še sva živa - in to v Samarkandu! Ko to napišem, se mi zdi vse skupaj preprosto neverjetno. Dobiva nekaj domačih novic: Marko si je zlomil roko (in to doma!), Irena in Slavko gresta na morje, Nina gre v Milano, Tine skače v bazen, celo v Sloveniji je vroče … Za pojutrišnjem rezervirava prenočišče v Dušanbeju. Skuham barkafe in že vonj poživi človeka, močna doza pa postavi tudi motorista na noge. Greva na ogled mesta. Za vogalom kupiva plastenko vode. Prodajalec se opravičuje, ker ni najbolj mrzla; prehitro gre v promet - to je najbolj prodajan artikel! Samarkand je mesto na križišču trgovskih poti iz Kitajske, Afganistana, Irana, Indije in Kavkaza. V 2. stoletju je postalo uspešno in pomembno središče trgovine svile. V 6. stoletju je postalo del turškega kraljestva in začel se je prodor islamske kulture. Starodavne templje so preuredili v mošeje, upravne centre, kraje za učenje… Na teh prostorih ostaja neka posebna energija. Ostale so mogočne stavbe, okrašene z modrimi keramičnimi mozaiki; ko pride popotnik, ki več sto kilometrov ni videl ničesar razen peska in prahu, ga še bolj impresionirata velikost in lepota stavb. Leta 1868 so Samarkand osvojili Rusi, dvajset let kasneje pa je bila zgrajena železnica od Kaspijskega morja do mesta. Povezala je evropski del Rusije in Srednjo Azijo, s tem pa se je ponovno okrepila vloga Samarkanda - pomembnega trgovskega središča. Ulica trgovinic s spominki je skoraj prazna, res pa poletni meseci niso najprimernejši za turizem. Vstopiva v eno izmed prodajaln. Oči se pasejo na čajnikih in skodelicah s turkiznimi ornamenti. Saj veš, da ni šans, da bi kaj takega vozila s sabo! Vem, vem, a je tako lepo! Kupiva nekaj svilenih rut za darila, razglednice in znamke. Prodajalec govori rusko. Ko mu povem, za kam bodo znamke, se nasmeji in našteje republike bivše Jugoslavije, pove, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana; želi si, da bi tudi sam lahko šel kdaj v Evropo. Pravi, da je to zanj zaenkrat predrago. Potem iščeva še majice z motivi Samarkanda. In na eni mora biti tudi kamela za Tineta! Problem so številke oz. velikost (nekateri otroci prehitro zrastejo). V zadnji prodajalni imajo tudi XXL. Prodajalec pove ceno v dolarjih, Miro v evrih, potem računata popust… Vprašam, če je študent matematike. Pove, da je strokovnjak za telekomunikacije, da je dober matematik, a ni druge službe, zato prodaja in zraven še malo študira, ker je zelo malo kupcev in ima čas. Zaključiva z nakupi. Še te malenkosti, ki sva jih kupila, so nekako preveč za že tako preobložen motor. Zvečerilo se je, še vedno je vroče, vode nimava več in odločitev za pivo je soglasna. Na poti do gostilne se Miro začne zanimati za plesno kulturo. Tudi danes vadijo za predstavo! Malo ohladitve! (Preveč plesne kulture!) S terase opazujeva mestni vrvež, fotografirava tudi hrano, povečerjava klasiko (šašlik in pivo za prilogo) in greva proti hotelu. Ustaviva se še toliko, da kupiva vodo, malo se nasmejimo - prodajalec je isti kot dopoldan in še vedno ima iste težave. Voda je v teh krajih resen biznis!

7. dan petek, 17. 7. 2015 KULSARY (Kazahstan) – KONGRAD (Uzbekistan) Hotel je dobesedno prazen. Danes bo vroče. Spotiva se, še preden se oblečeva. Cesta proti uzbekistanski meji je 215 km lepa, od tega je 150 km prav odlična. In na tej lepi cesti sta naju ustavila dva kazahstanska policaja. Kontrolo sva pravočasno opazila, a se vseeno nisva počutila preveč prijetno. Pri policajih nikoli ne veš! Na srečo nista bila tako nastrojena kot ukrajinski in ruski. Pregledala sta dokumente in naju vprašala običajne stvari. Vprašala sta celo, če bi se lahko fotografirala z nama (verjetno bolj z motorjem!). Seveda sva dovolila in s svojima modernima telefonoma sta naredila nekaj posnetkov, potem ju je skupaj in vsakega posebej z motorjem fotografiral še Miro. Malo smo se pogovarjali, a ko sva ju vprašala, če bi ju lahko fotografirala tudi s svojim aparatom, sta bila proti. Povedala sta, da sta v službi in si tega ne smeta privoščiti, ker se potem lahko ti posnetki znajdejo vsepovsod. Razšli smo se v prijateljskem duhu. Mogoče nas je človeško povezala tudi vročina! Od mesta Beyneu naprej je bila cesta na žalost spet slaba; zdi se, kot da je ni. Ta del poti je Miro poimenoval Močno razgibana cesta. In vedeti moraš, da od tu naprej 400 km ni bencinske črpalke. Zato je treba napolniti vse in imeti še rezervo in še vodo. Vodo! In dobro je treba pritrditi vse na motorju. 80 km do meje z Uzbekistanom je makadam, ki premore orjaške luknje, ponekod je sipki pesek, prah in obup brezpotja. V tem prahu in obupu proti Uzbekistanu resnično ni ničesar. Ni naselij, ni ljudi, ni živali. Samo pesek, sonce in vročina. Občutek neskončnosti. Čudovito in strašljivo obenem. Nikjer nikogar, voziš se v praznem prostoru in praznina te opominja, kako je človek majhen, nebogljen in ranljiv. Tudi v očeh peče pesek. Vožnja skozi stepo je nekaj posebnega. Tu začenjaš biti hvaležen za mali oblaček, ki pomeni, da bo par stopinj manj vroče. To, da imaš s sabo vodo in rezervo bencina postane pravi zaklad. Zavedaš se, kako majhen in ranljiv si sredi tega peska. Se bo kdo sploh ustavil, če se ti karkoli zgodi?! V vsem dnevu srečava samo par vozil; nekaj ogromnih kamionov in par džipov. Vsakemu, ki vsaj malo zmanjša hitrost in ne zapelje preblizu, sva hvaležna. Trobimo si in mahamo. To je izraz veselja, da nisi popolnoma sam sredi peska. In sredi ničesar nama par kilometrov pred Uzbekistanom nasproti pripelje motorist. Ustavimo se in se smejemo drug drugemu. Potem si odgovorimo na klasična vprašanja. Avstralec je najel motor in si je vzel leto dni časa, da malo potuje. Zdaj po Aziji, potem pa bo šel še v Evropo. Ne more se načuditi, da sva dva na enem motorju. To se mu zdi nemogoče. Zakaj pa ti nisi vzel kakšnega kenguruja s sabo?! Vztraja, da po teh poteh ne moreš tako voziti. Nemogoče. Nemogoče. Nemogoče je mogoče. Nama pa se žal zdi nemogoče, da bi si vzela leto dni za potovanje; že en mesec je bilo težko dobiti. Izmenjamo še podatke o voznih razmerah in odprašimo naprej. Bližava se meji. V času Sovjetske zveze je bil Uzbekistan glede števila prebivalstva tretja najbolj poseljena republika. Danes ima približno 30 milijonov prebivalcev. Izvažajo bombaž in zemeljski plin, pridobivajo pa tudi nafto, a le za domačo porabo. Za življenje v njem sta pomembni dve reki - Sir Darja na severovzhodu in Amur Darja na jugozahodu; doline so intenzivno namakane. Poletja so dolga in vroča, temperatura pogosto preseže 40 stopinj, štiri petine ozemlja obsegajo puščavska območja. To pa se čuti tudi na tej strani meje. Pred mejnim prehodom je zgoščen promet. Ograja in polno smeti. Prvi vtis ni nič kaj prijeten. Pešci stojijo v posebnem, z visoko ograjo zaščitenem koridorju. Stražijo jih oboroženi vojaki. Kazahstanci nama dovolijo, da dava motor v senco. Formalnosti za izstop iz Kazahstana relativno hitro opraviva. Tudi Uzbekistanci naju dajo v senco. In če sva porabila 4 ure na meji, ta podatek (senca) ni zanemarljiv! Na uzbekistanski strani naju čaka kup formularjev in natančen pregled. Zelo natančen pregled, ki ga neopazno začne že prijazen službeni pes. In še poseben pregled vseh zdravil (tablet), ki jih imava s sabo in poseben popis vseh vrednejših predmetov, njihove serijske številke in popis vsega denarja po valutah in zneskih... in sploh... Res pa je tudi, da bi se uslužbenec, ki je podrobno pregledoval najino prtljago, raje pogovarjal, kot pregledoval. In bil je počasen. Nabralo se je kup ljudi, ki so z zanimanjem opazovali in komentirali ta pregled motoristov. Ko je mučenja konec, je gledalcem kar žal, da odhajava. Mahajo nama v slovo in nama glasno namenjajo dobre želje. Med njimi pa so tudi redki, ki naju samo neprijazno gledajo. Mejni prehodi so lahko priprave za mučenje popotnikov (prosto po Huxleyu). Vstop v Uzbekistan je bil milo rečeno kar malce grozljiv - pričakalo naju je kup vsiljivih prodajalcev in menjalcev denarja, da sva se jih komaj otresla. In prvi vtis čez mejno zapornico je bil - neurejeno in umazano. Začela sva dvomiti v vse, kar sva lepega prebrala o Uzbekistanu. A v naslednjih dneh sva bila pozitivno presenečena nad kraji in ljudmi. Ne ocenjuj države po mejnem prehodu! Tudi sama sva sredi prahu in umazanije zamenjala nekaj dolarjev, menjava je bila normalna, sva pa zato preplačala vodo. Strateška surovina, pač! Potem se voziva po praznini. Z nama sta zvesta spremljevalca (Elino in Ninino spremstvo) in vsem štirim je zelooooo vroče! Zvečerilo se je, midva pa sva še vedno na tej Močno razgibani cesti, brez vseh oznak in smerokazov. Najnevarnejša je nočna vožnja. Ceste, ki se pogosto nenapovedano spremenijo v gradbišča, so slabo ali pa sploh neoznačene, predvsem vozniki tovornjakov si izbirajo in utirajo vzporedne poti. Kako oceniti, katera je prava? Nikakor. Pogosto te njihove bližnjice zapeljejo v nepričakovano peščeno sipino ali v globoko udarno jamo. In spet poskusiš z vzporedno… Znajdeva se na ogromnem gradbišču in Mirotu (vpliv službe, poklicna deformacija?) uspe instinktivni čudežni preboj čez peščeni nasip na neko pot. In potem se pokaže rešitev – ob dveh izgubljencih se ustavi avtobusek in domačini pravijo, naj voziva za njimi, da bova prišla od tu na cesto, kamor sva namenjena. Voziva za njimi, a morava se ustaviti in dotankati rezervni bencin. Usmiljeni domačini se pripeljejo nazaj do naju, obrnili so, ko so videli, da jim ne slediva več. Vidijo, v čem je problem, malo se nasmejimo, zahvaliva se večkrat, resnično in globoko iz srca in potem odrešena voziva par kilometrov za njimi do prvega prenočišča ob poti. Sama ga verjetno nikoli ne bi našla, na cesti ni nobene oznake niti nobene razsvetljave… Potrobimo si, oni se odpeljejo dalje. Res sva jim hvaležna. Vstopim v obcestno gostinsko postojanko, ki deluje kot oaza sredi puščave. Miro ostane pri motorju. V lokalu sem edina ženska, moški za mizami igrajo šah in pijejo, na steni je televizija - nekateri gledajo nogometno tekmo. Zmotila sem to idilo. Imam občutek, da so vse oči obrnjene vame - v malo prašno prikazen. Za šankom vprašam za prenočišče in predstavi se mi šefičin sin, ki pravi, da bo to 50 dolarjev. Seveda pravim, da ni problem, dam dokumente in plačam. A pojavi se gospa šefica, ki fanta ozmerja, da to ne gre tako, da je za tujce dražje, da mora ona delati registracijo, da bo to po 40 dolarjev na osebo. Fant se mi opravičuje, seveda pravim, da ni problema. Vse mi je kristalno jasno; gospa je zavohala tujca, ki po temi iščeta prenočišče, potrebujeta potrdilo in bo seveda malo več zaračunala. In kaj naj bi - pristala sem na njeno igro. Predstavila mi je vso družino - hčerko, ki se uči angleško, fanta ima v Italiji (dobila ga je prek interneta) in bo naslednje leto šla kar v Italijo, tam bi rada študirala. Po materinem naročilu mi je v angleščini še enkrat razložila vse glede plačila in registracije. In potem mi je predstavila še druga dva otroka, eden že pomaga pri strežbi (pa nima več kot 10 let!) in najmlajšega, ki je njeno srčece in ima tri leta. Z vsemi štirimi otročiči je prišla s Kitajske, sicer je Rusinja, a sedaj tu vodi posel. Ima restavracijo, prenočišča, bazen; vse je odprto non stop in to je edini tak kompleks, par deset kilometrov okrog ni nič podobnega. Pohvalim njeno podjetnost in otroke; starejši sin bo gotovo podjetnik kot ona, to se že takoj vidi, pa tudi simpatičen in komunikativen je, hčerka je lepa kot mama in inteligentna… Mala dva sta resnično nekaj posebnega… In potem poskusim s čim krajšimi odgovori na njena vprašanja o tem, kje živim, kaj delam, koliko otrok imam, zakaj ne potujem z letalom... Povabi me v salon, kjer lahko kaj popijeva, preden pripravijo sobo. In končno grem ven po reveža, ki je ves ta čas čakal zunaj na vročini in je verjetno mislil, da so me že oropali in vrgli kam v pesek. Pa kje si hodila tako dolgo?! Oprosti, dolga zgodba. Ob orošenem vrčku piva, na kavču, v ohlajenem salonu, pozabi na prestane puščavske in čakalne muke. Ob pogledu na čutno šefico – dolgolaso madam lepih oblin, v dolgem orientalskem krilu, ki se priziba do naju in se mu predstavi, mu verjetno postane še bolj vroče, kot je bilo v puščavi . Potem lepotica odide in se lenobno zlekne na veliki ležalni livadi, podprta z blazinami grizlja oreščke in sadje, igra se z najnovejšim telefončkom in pogleduje po gostih. Pristala sva v nekem drugem svetu. Na kratko mu obnovim, kakšen je bil sprejem in skupaj ugotavljava, kaj vse utegne ponujati ta lokacija. Več skupin moških gre skozi salon, v zadnji prostor, nihče še ni prišel nazaj od tam. Na drugi strani je steklena stena, ki pušča odprt pogled na dogajanje v kuhinji. Štiri ženske neumorno pripravljajo hrano, mali natakar molče streže pri mizah in mizicah. Z madam sva edini ženski v salonu. Prinesejo nama ključ in fant naju pospremi v drugo stavbo, kjer so sobe. Po osvobajajočem tuširanju se vrneva na večerjo. Res vse dela non stop. Hrana je dobra, pivo je mrzlo, vzdušje je nenavadno, zdi se nama, kot bi bila v nekem vzporednem času in prostoru. Za večerjo je treba odšteti cel kup denarja. (17 evrov je 57200 uzbekistanskih sumov) Imava dostop do interneta in rezervirava si prenočišče za naslednji dan. Izberem nekaj lepega v Bukhari. Ura je polnoč, dogajanje pa je še vedno živahno. Utrujena sva. Dan je bil vroč in naporen; baje pa sva imela srečo, dan pred tem naj bi bilo celo šest stopinj več?! Ponoči je bilo parkirišče polno tovornjakov, sredi med njimi pa najin motor! Govorijo, da je vse pod kamero, a spat vseeno ne greva z najboljšim občutkom. O UZBEKISTANU V času Sovjetske zveze je zaradi intenzivnega kmetijstva (bombaž, žita) prišlo do izčrpavanja vodnih zalog in prekomerne rabe kemičnih sredstev. Posledice so suho Aralsko jezero in nekatere na pol posušene reke. Uzbekistan se je osamosvojil 1991 po razpadu Sovjetske Zveze. Država je bogata z naravnimi viri, a velik del prebivalstva je še vedno zelo reven. Preko današnjega Uzbekistana( in drugih držav) je nekoč med Evropo in Azijo potekala Svilna cesta, ki se je raztezala preko 6500 km in je omogočala prevoz trgovskih predmetov, predvsem luksuznih predmetov kot so svila, saten, dragulji, steklovina, prestižnejše tkanine, parfume, sužnje in začimbe. Stare trgovske poti so bile pomembne za trgovsko in kulturno izmenjavo. Po njih so potovali trgovci, misijonarji, popotniki, vojaki, nomadi in lokalni prebivalci preko 3000 let. Trgovina preko Svilne ceste je bila pomemben dejavnik v razvoju velikih civilizacij Kitajske, Indije, antičnega Egipta, Perzije, Arabskega polotoka in antičnega Rima in je bila temelj za moderni svet. Karavane so prenašale v smeri Kitajske med drugim zlato, drage kamne in zlasti steklo, zato so raziskovalci poudarjali, da bi se Svilna cesta lahko imenovala tudi Steklena cesta. V smeri proti Evropi so razen svile tovorili predvsem krzno, keramiko, porcelan, žad, bron, lak in železo. Poleg svile so bile v takratnem času pomembno trgovsko blago iz jugovzhodne Azije predvsem začimbe. Niso jih uporabljali le kot začimbe in arome ampak tudi kot mamila, anestetike, kot afrodiziak, za izdelavo parfumov in za "čarobne napoje". Dejansko pa je le malo ljudi potovalo po poti od začetka do konca. Večinoma so trgovsko blago del poti tovorili trgovci in jih nato preprodali na sosednjih trgih. Mnogi proizvodi so bili izmenjani na poti, večkrat so prešli iz rok v roke in pridobili so na vrednosti, preden so dosegli končni cilj. Ena od večjih trgovskih poti v Aziji v prvem stoletju, ki so potekale pod oznako Svilna cesta (ob glavni smeri) je vodila tudi Od Samarkanda ob reki Sir Darja, preko Kazaške stepe in depresije Kaspijskega jezera na Krim in Črno morje. 8. dan sobota, 18. 7. 2015 KONGRAT – BUHARA Zjutraj nama postrežejo zajtrk v veliki prazni dvorani. Šele ko stopiva iz stavbe, vidiva, kje sva sinoči pristala. Parkirišče je sedaj prazno, ob stavbi sameva najin konjiček, prehodni gostje so odpotovali, šefica in njeni otroci še spijo. Ključ pustiva za šankom in odideva. Asfalt je slab, a v primerjavi z včerajšnjo Močno razgibano cesto je to že praznik. Občasno močno zapiha in pesek je povsod, tudi pod čelado. Veter ustvarja zanimive sipine, ki pa so včasih na cesti zelo nevarne. Spominjajo me na domače snežne zamete… Le temperatura je bistveno drugačna … Ob poti so redka naselja, a če ni nič drugega, povsod se najde avtopralnica! To je čista ironija. (Obsedenost z avtopralnicami malce spominja na Bosno in Dalmacijo.) Promet je redek, prevozna sredstva pa različna; oslovske vprege, konjički, kolesarji (npr. dva na enem kolesu, pa še plinsko jeklenko peljeta in veselo pomahata), stari motorji in prevladujoča korejski avtomobili in avtomobilčki znamke daewoo. Posamezni odseki ceste so betonski, potem spet asfalt, peščene sipine, luknje, vzbokline… In vzporedno ponekod nov asfalt. Pogoste so policijske kontrole prometa. Na določenih razdaljah 50 - 100 km so policijske kontrolne točke - domačinom pregledajo tudi prtljago, tujce pa natančno evidentirajo. Mogoče je tu najbolj varno; če pa se ti karkoli zgodi, bo dogodek prostorsko gotovo umeščen v okviru stotih kilometrov. In natančno bodo vedeli za vse serijske številke tvojih vrednejših predmetov, za znesek denarja in popis po valutah, za tvojo vsakodnevno registracijo in za tvojo načrtovano pot… Država je bogata z naravnimi viri, a velik del prebivalstva je še vedno zelo reven. Bencinsko črpalko je težko najti, vse polno pa je plinskih. Po podatkih imajo v Uzbkistanu 90% avtomobilov na plinski pogon.Tako so samozadostni in glede preskrbe z energenti neodvisni od drugih. Bencin je zelo slab, ima samo 80, redko 90 oktanov, zato moraš imeti s seboj primerne dodatke. Sonce zahaja, ko prispeva v Buharo, starodavno mesto na Svilni poti. Zapeljeva se v center in začneva spraševati za najin hotel. Ljudje so zelo prijazni; celo taksisti si vzamejo čas, pogledajo zemljevid in pomagajo. Ob tem pa se trije mladi fantje ponudijo, da nama bodo pokazali krajšo pot - šli bodo peš po ozkih ulicah, midva pa naj se kar peljeva za njimi. Tako v labirintu starodavnih ozkih uličic prikrmarimo direktno do hotela. Fantom se za prijaznost želiva oddolžiti vsaj s pijačo, a se samo smejejo in odidejo v noč, rekoč, da jim je bilo v veselje, pa naj uživava v njihovem mestu in srečno potujeva. Motor lahko parkirava na notranjem dvorišču. Tako lepega parkirišča še nisva imela. Pravo tihožitje stare umetnosti in zaprašenega otovorjenega motorja. Stara hiša je predelana v zanimiv hotel. Tudi soba je nekaj posebnega. Zdi se mi, kot bi vstopila v pravljico iz Tisoč in ene noči. Grem po pijačo. Mrzlo pivo dobesedno izhlapi (tudi moje). Vem, da je smešno, ko omenjam tuš. A ta beseda ima v tem prostoru in času popolnoma drug pomen. To je po vožnji skozi puščavo čisto razkošje, regeneracija, obnovitev vitalne energije, povrnitev potovalne svežine, potovalnega zagona in volje do življenja (v kombinaciji s hladnim pivom je čisti eliksir mladosti - priznam!). Po tuširanju greva na sprehod. Res je pravljično. Mesto je staro več kot dva tisoč let. Vodniki ga omenjajo kot najpopolnejši primer srednjeveškega mesta v osrednji Aziji. Svoj vrhunec je doseglo med 9. in 13. stoletjem. Deli Buhare so zaščiteni: trdnjava z rezidenco buharskih vladarjev, Velika mošeja, mošeja Kalyan (ta ima 47 m visok minaret!), štiri medrese in mavzolej Ismaila Samanida. Poseben čar dajejo mestu tudi voda, zelenje in nočna osvetlitev. Obsediva v restavraciji na prostem, sredi parka ob vodi. Po puščavskem dnevu je ta svežina neverjetno poživljajoča. Naročiva večerjo, poslušava glasbo, opazujeva okolico in ljudi. Na najini levi je družina z dvema majhnima otrokoma. Avtomatično pomislim, da si nisva najbolje izbrala mize. A pri sebi osramočeno ugotovim, da tu z otroki delajo vsi zelo umirjeno in lepo - nobenega vpitja, nobenega joka, cepetanja in izsiljevanja. Ko sta otroka dodobra zaspana, dajo enega v voziček, drugega na očetove rame in gredo. Spogledamo se in si pokimamo v pozdrav. Malček na očetovih ramenih pomaha. Pred nama je omizje (bogatih) Rusov. Glasni so, pijejo, naročajo si rusko glasbo in plešejo. Na srečo ansambel konča z igranjem, ura je pozna, začne se pospravljanje, kmalu bodo zaprli. Mimo gre mlada družina; mati, oče in dva sinova – čisti očetovi kopiji. Ne morem se zadržati: »Glej klone! Kot Marko in Tine!« Oče opazi, da jih opazujeva in ponosno šteje en, dva, tri – pokaže nase in na svoja otroka. Nasmejimo se drug drugemu in si pomahamo. Po ozkih starodavnih uličicah greva nazaj v hotel. Dvorišče se mi zdi še lepše kot prej, stopnišče je lepo osvetljeno in vse ima pravljični pridih. Edini element, ki ne spada v ta pravi muzej preteklosti, je motor. Vse je mirno, za mizami na dvorišču sta le še dva gosta. Še vedno je vroče in soglasno se odločiva, da bi pred spanjem še eno pivo (le-to tako in tako takoj izhlapi!).

Tale Marquez je res ena nindža Menda je tole šlo do 67.5 stopinj, po tleh, pa nazaj na kolesa.

Ampak smo tud najštevilčnejši,zato če nisi z nami si proti nam

Sej to je to! Kadija tuži, kadija sudi. Saj se lahko na tramvajkomando pritožiš... Pa tvoja beseda proti policajevi tudi zaleže bolj malo na sodišču. Ker on je v uniformi in je zaupanja vreden, ti si pa navaden divjak z motorjem. Če nimaš dovolj denarja za DOBREGA odvetnika, si že v štartu obsojen na poraz. My 2¢…

Pa kje jest to živim ??????

Bom pršu jest namest Alle Diujak Moram pazit pri prvi kavi PA ZASE SE BRIGITE ŽE ENKRAT !!!!

Borutt ... odgovori so pa taki, da padejo ob pritožbi ... po mojem laičnem mnenju js mam itak vse legalno

pa na kalgon ne smem pozabit

Ja, plenica ni daleč

mogoče je sardinija kriva :-) Gume so že prave, so črne in okrogle :-) boža gas bolje od marsikaterega desca :-) Na 3 jurje fertik-tega pa ne bo pr naš bajti, smo navajeni šparat :-)

pa ne njega .. on ma zmeri več kot 4 € s sabo js tut najaulam za jutr ... moguće tut danes

bol star bol nor

a to mislta na vago al na ženo al na obe

včer so bli vtisi ... najprej suho .. pol pridem pa v bife .. se ušćije k pr norcih (še dobr, da sem biu bliz doma) ... počakam pou ure in po mokrem odkolenćkam po zadnem domou ... pol pa še cca 45 minut pucanja in sušenja ... potem sem pa odskakljau med rjuhe v pričakovanju novih podvigov ...

Jest ti mojo prodam, ampak ga tut serje

Tud po odpiranju novih tem za vsak qurac .......

Pri nas pri Jamniku na Škofljici jih tut zlo hvalijo Pravijo, da ni šans da bi propadl Bogatija

se lahko kar tam oznacim, ko sem nehala leta stet?! Ker letos ze niti kg ne stejem vec

Trije nedeljski vtisi z Jadranovega. Dva Oldtimerska in eden Joungtimerski. Kulinaričnih vtisov s tega frendli mitinga (se pravi roštilj čevapov, kobasic, ražnjičev, pa raznih slatkišev...) pa tule ne bom objavil. Nima smisla da se slinmo.