Dvorana slavnih

Trenutek, ko se moraš po par minutah vožnje ustaviti, zaradi vtisa ogromnega trojanskega šokoladnega krofa. No fino. Pa komaj sem na motor zlezla. Siesta.

Danes sem se odpravil okrog 7h od doma. Preko Ajdovščine in čez Hrušico, kjer sem prišel v tako meglo, da sem si moral stalno brisat ogledala ter vizir (zunaj in znotraj). Čez žiri se je megla malo razkadila, zeblo me je pa do Škofje Loke, kjer je začelo sijati sonce. Nato sem šel na Jezersko, kjer sem se 2 uri vozakal gori doli po ovinkih. Na ridah, oz. hairpin-ih najbolj uživam Nato sem hitro pospravil edini obrok na poti (sendvič od doma + cocacola) in se odpravil čez Železno Kaplo do Ferlacha (Borovlje). Nekje na poti: Na poti sem srečal eno prijazno motoristko (CE registrska, siv Hornet PC41 z Abs-om ), s katero sem izmenjal par besed. Če čitaš forum sem (ko sem kasneje vozil za tabo v koloni) opazil, da ti manjka drsnik na levi stopalki... Nato sem nadaljeval čez Ljubelj (obupna gneča) to Tržiča, ter skozi Begunje do Bleda (spet obupna gneča). Ker so mi bolj všeč prazne ceste, sem pohitel proti Bohinjski Bistrici in nato na Soriško Planino. Spustil sem se do Podbrda ter skočil pogledat še Stržišče: Nato pa čez Most na Soči in po Soški dolini domov. Skupaj cca 430km... LP Andrej

Danes na Slavniku

AjdovskoPredmejna vodena tura! ....palačinkar u Idriji je na dopustu, če je kdo razmišljal jutr o enih z gozdnimi sadeži & cimetom

Poštarski dom, Vršič. (1688m.v.) Gor smo prišli, kak bomo zjutraj prišli dol še ne vemo.

Lačni, ful drugačni.

Končno mal bolj resno potestiral tole žwerco... Na papirju sicer nekih 98 konjičev (70kw) res ne deluje ne vem kaj, vendar z upoštevanjem vseh predelav, ki jih je Kmet opravil, je absolutno dovolj močan, za pariranje 150 in več konjičem. drža: komot, zelo komot, men osebno previsoko postavljeno krmilo, vendar je to moj stil vožnje. Če upoštevam, da je moped znižan, imajo noge enako prostora kot na GTju. Moti me edin visoka temna šipca, ker mi zakriva pogled in povzroča turbulenco v čeladi ter bobnenje, ampak to je takoj rešljivo z originalno. ciklistika: fantastična, pa kljub temu da ne maram endur in pokončnega sedenja, ter stila vožnje bolj po zadnji gumi, je moped prekleto igriv, preklada se kot peresce, in kaj hitro sem dotaknil tačke. Mi pa niso všeč gume (trail attack) sicer že malce izrabljene (če dodam še Kmetovo ubijanje le teh, znajo bit tut že prekurjene ), oprijem dovolj dober, le občutek imam, da ob pretiravanju prva začne drseti ven iz ovinka, zadnja pa v hudih nagibih in pospeševanjih plesati (premal boka) vzmetenje: dovolj dobro in predvsem ne čutiš vsakega kamenčka in grbine, ko jo povoziš, zato je motor izredno miren tudi pri visokih brzinah ter pri premetavanju na neravninah. Celo daljši hod vilic me ni pretirano motil. Moram pa poudariti, da je zadnji amortizer zategnjen do konca (prednapetost) pa se za moj stil odlično ujame z mojo težo. Kako bi delovalo vse skupaj v dvoje, še ne vem, bom pa dopisal, če bom testiral. zavore: nič posebnega, delujejo, bi si pa tako kot na mojem želel bolj neposrednega in močnejšega učinka že ob rahlem dotiku ročice. Zadnja zavora včasih premočno zagrabi, da zadnji konec mal popleše. agregat: šparovec in zverina obenem. Po mojem občutku je to, seveda z ozirom, da je agregat izboljšan, en boljših agregatov KTMja v razmerju moč/poraba/izkoristek/mirnost Praktično ima konstanten vlek od 2-10k obratov (treslaji zanemarljivi skozi celo območje), s tem da malce preko 4k še dodatno povleče in lepo zapoje. Poraba na Street programu 5,3l/100km, pa ga nisem ravno šparal, precej serpentin, pa vožnje v 2,3 in 4 prestavi. menjalnik: lepo razmerje, velik bolj uporabna 6 brzina kot pa pri mojem, hkrati pa dovolj dolga, da na AC ne mučiš agregata. Pa tudi nepotrebnega prestavljanja ni ker lepo brez tresljajev vleče že od spodaj. vrednost glede na ceno: hm..težko bi kaj rekel, 13.800 nabavna cena + cca 2000 za vse izboljšave, je kr drago. Vendar, takega - tako uporabnega mopeda za tak denar tut še nisem vozil.

Hvala za pohvalo! Nadaljevanje še sledi, saj smo prišli šele do polovice poti.

Še moj Kawasaki z750s 2006 z 50.000km

Zjutraj šel v Dolomite, popoldne že doma, 470 km

------------------ Motor je deloval brezhibno, nudi dovolj udobja na takšni vožnji. Malo me je skrbela guma, ali bo zdržala takšno pot, saj sem od doma krenil s prevoženimi 8k+, po mojih izračunih pa bi morala držati še 6k. Za vsak primer sem ob poti poiskal (naložil v navigacijo) še nekaj moto delavnic za pnevmatike, vendar ni bilo potrebe, saj se je moj izračun pokazal za točnega. Dejansko je gumo bolj obrabljalo hribovje, kot pa avtocesta. Vrhunsko načrtovano, vse štimalo v nulo, samo vozil in so mi vsepovsod odpirali vrata in vlekli kartico. Drugih posebnosti ni bilo, porabil dva spreja za ketno iz Lidla (3,98 EUR oba), enkrat mi je čelada padla na tla (veter), vendar k sreči ni priletela na vizir (itak sem mel rezevnega svetlega poleg). Od alkohola spil en mali pir (King Fischer) in en velik brezalkoholni. Na cesti prav nobenih posebnosti, scen, enkrat sem se v UK pri prerivanju malo s torbo (ki je mehka) dotaknil enga avta, ki je bil preširok, sicer nobenih izsiljevanj, škarjic ipd ... Kitajske poletne rokavice za 9,99 EUR so zdržale. Vrednost celotnega izleta okoli 1500 EUR. Vse ostale fotke so tukaj: https://goo.gl/photos/YuuavFGwkiUgApbo7 (žal ni več picase, ampak bedni google photos) Vsi videoposnetki so tukaj v seznamu predvajanj: Vsi podatki za GPS so tukaj: http://snecer-poi.blogspot.si/2013/01/isle-of-man-tt-poi-2013.html Verjetno bolje kot malo lepši motor v garaži ali na tleh... pa še alarma ne rabi...

Delno je sicer to res, delno pa je bullshit ... Nekateri policisti samo nabirajo "davke", ne znajo biti človeški in normalni, ker šefi to zahtevajo od vas in so nekateri popolnoma striktni, kar pa tudi ni v redu... Mi raja samo vidimo kako milijarde izginjajo, rajo pa se deložira in jebe za par €... Ni pravice na tem svetu, še manj v tej državi... Bom pa še enkrat poudaril, velika večina policistov je "kapo dol", tista jebena manjšina vas jebe Tudi jaz lahko opravljam svoje delo tako ali drugače... Bistveno vprašanja je : Ali si človeški in se lahko zjutraj pogledaš brez sramu v ogledalo ???

1. dan Maribor-Graz-Passau-Frankfurt-Koln-Genk (1085km), 13ur Odhod 5:00, prihod 18:00+ Prvi presežek izleta, ko prevoziš 1000km+ po AC, za nekatere bogoletna zadeva. V bistvu pa nič posebnega, vozil sem okoli 105-110kmh na ročni tempomat (nekje med 5000-5500rpm). Prvi dan izleta je človek itak najbolj svež, tako da je vožnja bila prijetna in do Frankfurta (800km+) tudi suha. Vedno gostejši oblaki so napovedali dež, ustavil sem kar na AC (delo na cesti), 4 blinkerji, se v miru oblekel in obul za dež in dalje. Nato je kakšno uro deževalo in se končalo s pršenjem. Do Belgije se je dež polegel. Dremal v tem hotelu, ugodno, čisto, motor za zaklenjeno visoko ogrado+pes. V bližini je italijanska restavracija. http://www.hoteldeschacht.be/ (preko booking.com) 2. dan Genk-Bruselj-Dunquerke-(trajekt)-Dover-Birmingham-Stoke on Trent (267km+384km). Odhod 7:00, Prihod 19:00+ Vreme se je uredilo, suho, lepo, v okolici Bruslja zastoji, z motorjem se je dalo vse lepo obvozit, se umikajo. Za prehod čez kanal sem se odločil za trajekt, pri tej firmi spodaj in sicer iz bližnjega pristanišča Dunquerke in ne iz Calaisa, ki je malo dlje. Tistih 30 minut, kar več pluješ, se bi sicer vozil oziroma čakal. http://www.dfdsseaways.com/ Internetna vozovnica s črtno kodo, lep pristaniški terminal, srečal še enga našega motorista na poti na Škotsko, čas na trajektu je v pogovoru takoj minil. Prihod v UK in vožnja po levi mi ni predstavljala neke težave, saj sem tovrstne izkušnje že pridobil pred leti z avtomobilom na UK pa tudi na Malti. Sicer pa po hitri cesti, avtocesti, itak ne moreš narediti kaj hudo narobe, poleg tega pa ti pomaga navigacija. Avtocesta v UK je bila nabita, zastoji, delo na cesti desetine kilometrov, tudi sama avtocesta slabša, nemarno okoli, malo postajališč, skratka čisto druga slika napram Evropi. Povrh vsega pa imajo še med črtami talne "stebričke", tako da je potrebno biti pri menjavanju pasov kar previden oziroma vožnja čez njih z motorjem ni prijetna. In to po celi AC. Vreme je bilo ok, suho, le proti koncu dneva se je hotela pojaviti ploha, spet sem se preventivno oblekel na AC (delo na cesti, teh res ne manjka), a ni bilo nič posebnega. Hotel preko bookinga, čisto ok, v bližini Indijska restavracija, kjer sem poizkusil večerjo in prvi mali pirček. http://www.hotelscombined.co.uk/Hotel/Great_National_Newcastle_under_Lyme.htm 3. dan Stoke on Trent-Liverpool-(trajekt)-Isle of man-Douglas-prvi trening na TT progi (98km+60km na IOM) Odhod 8:00, Prihod na IOM ob 15:00 oziroma 14:00 po njihovem času Ta dan je bil že na easy, slaba urca do Liverpoola, kjer sem imel trajekt za Isle of Man ob 11:15. Lep katamaran, hitra zadeva, izpluje iz čistega centra Liverpoola, pontonski most, zanimivo. Poleg sidrane vojaške ladje. Firma trajekta https://www.steam-packet.com/ , vendar sem karte kupil preko http://www.aferry.com/ , saj preko njihove strani nekako ni šlo z nobeno kartico, isto tudi pri tem posredniku https://www.manxferries.com/ . Aferry je ponujal malenkost dražjo karto, vendar plačilo preko paypala, kjer je vse steklo gladko, dobil pa sem le referenčno številko na email, karto pa na check inu. Prav vse sem rezerviral že doma, od vseh trajektov, hotelov, vse je bilo v nulo, vsepovsod prišel točno, praviloma prvi, pole position. Plovba s katamaranom, na katerem je bilo tudi nekaj motoristov, je trajala 2 uri in pol. Načeloma bi lahko z lahkoto prišel na IOM že drugi dan, saj katamaran pluje 2x dnevno, drugi pripluje na otok okoli 23. ure, vendar sem šel raje na ziher varianto. V Liverpoolu sem bil resnično prvi za trajekt, so ravno v času mojega prihoda odprli rampo in zaganjali računalnike. No, nato zgodaj popoldne prihod na Isle of Man, prvo do hotela, ki je bil na rivi kilometer proč, nato pa popoldansko spoznavanje legendarne proge TT mountain course in nazaj v Douglas. Mobitel mi ni deloval, saj Telemach ne omogoča gostovanja na tem otoku, ki ne spada pod krono oziroma ni v EU. Imajo nek svoj status, malo so prilepljeni na kraljico pa spet ne. V bistvu itak boljše, da ni gostovanja, ker je cena enega SMS okoli 3 eur, če sem prav videl. Sicer pa za vstop na otok ne pokažeš nobenega dokumenta, čekirajo te v Franciji za vstop v UK, nakar spada IOM v notranje območje UK in se prosto "šetaš". Prav tako ne velja seveda zdravstveno zavarovanje, zato sem pač posegel po corisu. Plačuješ pa itak vse s karticami (obična maestro, visa, master...), s kešem tam kaj dosti ne operirajo, sicer pa jemljejo funte (sem mel 100 poleg), a lahko vrnejo tudi svoje funte, ki pa niso vnovčljivi v UK. V hotelu prvotno tudi ni deloval wifi internet, zato sem se v domovino javil iz "gostilne". Otok lep, zanimiv za videt (spominja na Škotsko), opazil nenormalno veliko tabel za prodajo nepremičnin, skratka veliko se prodaja, veliko je praznega. Proga TT kr nekaj, prvo po ulicah, po vasicah, malo po hribih (ta del je najlepši) in to je to. Neverjetno, da je lahko takšna vukojeb... motociklistična meka. V drugi tretjini "proge" asfalt ni preveč dober, je precej neraven, grbine, tako je zadeva še bolj nevarna. Sicer pa je bilo v času mojega obiska Britansko tekmovanje v enduru. http://www.iomevents.com/package_page_319642.html Zadeva me ni posebej pritegnila, da bi si šel ogledat, bokse oziroma kamp, ki je bil prosto dostopen. Sem pa tretji dan slučajno malo spremljal start, ko sem si ogledoval tribune. Nato pa moj prvi krog po TT mountain course Najjaći krog je 17minut+

Povsod kvarim povprečje,še malo pa bo NO LIMITS

Jaz sem obupal ko sem dopovedoval da je večina zakonov napisanih na kožo 90-ih pajacev . Toda ljudje so tako zabiti da mislijo da se nič ne da . Sam vsi na ulice , prekinit z delom ampak vsi , pa bojo na kolenih ,toda dokler predlagajo zakone ,da te bodo lahko odpustili če si delodajalcu nesimpatičen bo čedalje slabše .....groza kaj se nam obeta ,jaz probam živet na polno ker drvimo v prepad z veliko hitrostjo !!

4. in 5. dan Raziskovanje po otoku in še 2x sem prevozil TT mountain course. Lepa mesteca, znamenitosti, skratka cela runda okoli otoka je okoli 130km+, zelo na easy, uživanje, za kopanje ni bilo. Na IOM sem imel lepo vreme, temperature okoli 20 stopinj, večinoma sončno ali nekje vmes, skratka sreča z vremenom. Drugi dan je v hribih malo močneje pihalo, južni veter. Najbolj slikovita znamenitost na otoku je zagotovo tole https://en.wikipedia.org/wiki/Laxey_Wheel (pogledal, plačal) +vožnja s tramvajem na konja, električni gorski tramvaj, parni itd. V kraju Peel (lušno pristanišče, potekala jadralna regata) sem si ogledal (plačal) ruševine gradu. http://www.manxnationalheritage.im/attractions/peel-castle/ Sam Douglas (glavno mesto) se mi ni zdel hudo turistično oblegan, nekih lokalov sploh ni bilo ob rivi, kafičev kot smo jih navajeni. Ceste na samem otoku ne preveč dobre, nekje vmes (veliko tresavice, grbin), obnovljeni odseki pa seveda ok. Za videt, doživet, se zapeljat po progi in to je to. 2 polna dneva in eno popoldne so povsem dovolj, da vse vidiš in doživiš. Prehranjeval sem se v MC'Donaldsu, Sparu (ob hotelu), skratka brez tveganj. Ostalo razvidno iz fotk v albumu. Pa še malo TT odsekov 6. dan Isle of Man-(trajekt)-Liverpool-Dover-(trajekt)-Calais (480km). Odhod 7:30, Prihod 21:00 (20:00 po UK) Ta dan je potekal transfer po UK do Dovera, kjer sem imel check-in ob 17:35 (izplutje pa ob 18:20). Trajekt iz IOM bi naj v Liverpoolu pristal okoli 10. ure, vendar smo čakali v pristanišču, ker se je ravno takrat nekdo spomnil, da je potrebno izplutje vojaške ladje. Zamuda mi ni bila preveč všeč, saj bi to pomenilo, da bom zamudil trajekt v Doveru, kjer sem bil vezan na uro, glede na izkušnje transferja po UK pa zaradi zastojev in del na cesti potovanje tudi ni prehitro. A se je ponedeljek izkazal nasprotno, vožnja po AC v UK je potekala brez večjih zastojev, tako da sem prispel v Dover še prehitro in tam so mi celo ponudili, da lahko grem na drug trajekt, vendar za Dunqerke, kar sem odklonil, saj sem imel v Calaisu prenočišče. Zaradi tragedije v Nici ne "komplicirajo" (Angleži) in če zamudiš zaradi francoske stroge kontrole, lahko greš na drug trajekt, čeprav imaš rezervirano na uro (no jaz sem bil prehiter) Tako sem lepo počakal na "pravo" ladjo, na njej povečerjal in v hotel F1. http://www.hotelf1.com/gb/hotel-2454-formule-1-hotelf1-calais-coquelles/location.shtml tak še nisem videl, da ga zvežejo, pa sem že veliko trajektof dal skozi ta je očitno za bemfle prirejen 7. dan Calais-Reims-Dijon-Geneve (846km) Odhod 7:00, Prihod 19:00+ Ker se nisem hotel vračati po isti poti proti Sloveniji, sem se odločil (seveda že doma), da naredim dva izleta in sicer še z obiskom najjaćih prelazov v Evropskem hribovju. Tako sem opravil avtocestni transfer po Franciji do Ženeve oziroma v bližino, še v Franciji. Francoska avtocesta na tej trasi je odlična, čisto, urejeno, postajališč takšnih in drugačnih, ni da ni, sicer to plačaš, za 800km+ je prišlo okoli 30 EUR (plačal s kartico Visa Electron, zelo podoben sistem kot v Italiji). Dan je bil lep, prijetne temperature, lahko sem občudoval lepo obdelovano fr. pokrajino. Obedoval v Mc'Donaldsu in še nekaj za zjutraj iz trgovine. http://www.hotelf1.com/fr/hotel-2385-formule-1-hotelf1-geneve-saint-julien-en-genevois/index.shtml 8. dan Geneve Col de la Colombiere 1613m Col de Saisies 1633m Col de L'Iseran 2270m Col du Galibier 2642m Col de Lautaret 2054m Cesana Torinese (364km) Gorski del izleta se je začel v začetku z obvozom, saj so delali most v neki vasi, tako sem peljal čez Col de la Colombiere, ki sem ga letos videl tudi na Touru, nato pa je pot potekala po zgoraj naštetih prelazih. "Zgodbe" enake kot v Dolomitih, kolesarji, motoristi, avtodomi, vendar ne tako hudo obljudeno. Zanimiv je bil prelaz Col du Galibier, ker se lahko pelješ preko ali skozi tunel. https://sl.wikipedia.org/wiki/Col_du_Galibier Skratka vozil sem po trasi Velike Alpske poti, to je od Ženeve pa do Nice. https://en.wikipedia.org/wiki/Route_des_Grandes_Alpes Spanje sem prvotno hotel rezervirati v Brianconu, a sem zaradi prezasedenosti rezerviral v sosednji Italiji, par km vstran. http://www.hotelchaberton.com/ hotel z garažo, na nivoju, prijazno osebje. Večerjo sem si privoščil v lokalni piceriji, pice že dolgo nisem jedel. 9. dan Briancon Col D'Izoard 2365m Col de Vars 2123m Col de la Bonette (2715m in 2802m) Col de la Lombarde 2350m Torino Milano Lago d'Iseo (575km) Tudi to je bil dan presežkov, izjemni prelazi, najvišji v Evropi, lepo vreme, razgledi, dobre ceste, ni da ni. Prihod pozno popoldne v kraj Predore, Beach hotel Eurovil. Soliden hotelček, v ceni tudi "zapestnica" za kopanje v zunanjem bazenu ali jezeru. 10. dan Predore Passo di Gavia 2652m Passo Stelvio 2757m Passo di Resia 1504m Innsbruck Tufels (okoli 360km) Ponovno dan v gorah s hudimi prelazi, malo več prometa, na Stelviu "Gardaland", na obeh najjaćih prelazih je malo rosilo, vendar ni hudo vplivalo na vožnjo in razglede. Spal in jedel v gostilni http://www.neuwirt-tulfes.at/ , lepo urejeno, prijazni, motor v garaži. Ta dan sem rahlo spremenil ruto zaradi vremena in šel direktno na Passo di Resia, namesto na Passo Giovo (Jaufen Pass), itak sem ga že videl, tako da sem izbral lažjo varianto. 11. dan Tufels Kitzbuhel (Bergdoktor) Lienz Celovec Lavamund Golica Metropola (cirka 480km). Zadnji dan sem imel v planu še vožnjo čez Gerlos in Veliki Klek (oboje že videl), ker pa je bila jutranja meglica (dan je bil sicer potem lep, vroč), steza pa mokra, sem se raje zapeljal v Bergdoktor vas, nato pa počasi po Dravski dolini preko Golice domov. Klasika čez Golico

Borutt je zelo človeški in ga spoštujem ,trudi se in pomaga ,to nam je jasno in jasno nam je da mora javno zagovarjat pač kakor zagovarja ! Če bi bili vsi Borutti bi imeli korektno policijo ,žal niso in naše diskusije oz. vsaj moje z njim niso na osebni ravni ,zame je za tipkovnico predstavnik modrih pajacov ki jih preziram !!!

Sem ti že napisal marsikaj in tudi pobrisal se ne splača ......................vem vem ,vse smo sami krivi Pa ne nabijaj , postavi raje kakšen inkasantski radar na mesto kjer ni bilo še nobene nesreče in izloči z lučkami kakšnega ki ni privezan z pasom , pa ne pozabi ujet kakšnega kurjega tatu in to posredovat 24kur ......... Vmes pa so nam ukradli državo in pri tem ste zelo pomagali .

Obema globok poklon za POT in POTOPIS. Obenem pa predlagam, da se ostali vzdržimo komentarjev v tej temi. Komentirali in spraševali bomo po napisu The End.

Ne kupuj DID verige. ....še v njihovih trgovinah niso sigurni ali so dobili original al ne. Pijatelj ima "DID" verigo...skoraj novo, menjano pred kratkim, pa se mu že "zaganja", ker je neenakomerno pretegnjena. ....naročena nova EK veriga pri Rumekotu v Lohatcu. Una tanarhujša...že fabriško ulaufana.

Po par dnevih pavze - nekaj sladkih kilometrov po avstrijski Koroški. Scarabeo

14. dan petek, 24. 7. 2015 KOLUB – KHOROG Vstaneva zgodaj. Pri nas doma je ura tri ponoči. Ko se odpraviva iz Koluba, natankava tudi v rezervne posode in se napotiva proti Khorugu. Čaka naju 403 km naporne ceste, ki je, pa je ni. Pred dvema dnevoma je bila še zaprta zaradi plazu, zdaj pa je delno prevozna; posamezni deli so poplavljeni ali odtrgani. Preseneti te lahko marsikaj, celo deli asfalta! Kjer je dober makadam, si vesel; da ni slabši, kjer je slab, si vesel, da ni vode; kjer je voda, si vesel, da ni prahu; kjer je blato, čakaš, da bi spet bil makadam, kjer je makadam, čakaš, da bi spet bilo vsaj malo asfalta… In tako mineva dan. Po izhodu iz mesta se nekaj časa voziva po ravnini. Izmenjujeta se makadam in asfalt. Nato se začne vzpon. Današnja vožnja bo na nadmorski višini od 1000 do 2100 m. Po prašni cesti prideva do dvignjene zapornice, kjer se začenja obmejna cona z Afganistanom. Za to področje (GBAO oz. Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon) je potrebno posebno dovoljenje. Ustaviva, gledava dvignjeno rampo. Nikjer ni nikogar, zato zapeljeva naprej v neznano. Strašljivi so pogledi na močno erozijo, ki odnaša neverjetne količine zemlje. Prepadne ilovnate stene se pogosto končajo v izsušenih strugah, ki jih napolni le močno deževje. Srečanja z ljudmi so redka. Spet imava konkurenco - leva roka motoristično pozdravlja, v desni pa je zakrivljen nož. Orodje ali orožje? So mogoče tudi zato popotniki v teh krajih tako redki?! Vzponu sledi spust. Tu postane jasno, zakaj je bila nujna menjava gum. Makedam zahteva svoje! Od tu naprej so naselija ob poti redka in revna. Ljudje se trudijo z zemljo in živino, gradijo in popravljajo svoja skromna bivališča. Tudi tu izdelujejo domače opeke in jih sušijo na soncu. Promet je zelo redek, še največ je otovorjenih oslov. (Med njimi sva tudi midva!) Tega dne preideva pet kontrolnih točk, na katerih naju vsakič znova preizprašajo in popišejo. Po pregledu dokumentov sledita še klasični vprašanji - od kod prihajava in kam greva. Uslužbenci so bili korektni, dva sta bila celo zelo spretna in hitra pri popisovanju. Enkrat pa sva naletela na čuden sprejem. Tišina. To ne pomeni nič dobrega, to je huje, kot če kdo kriči. Po začetnem čakanju in mučni tišini sem začela glasno deklamirati naučene podatke, ki sem jih že tolikokrat prej ponovila; starejši uslužbenec si je oddahnil in vzkliknil: »Pa vi znate rusko! Dobro, dobro!« In potem sva vpisovala podatke v njegov zvezek in na koncu se mi je zahvalil!!! In nama zaželel vse dobro. Ob vseh kontrolah, vojakih, orožju in prepovedi fotografiranja naju je nek vojak prosil, če bi se lahko ob motorju fotografirali. Spust postaja zahtevnejši, podlaga se spreminja, vse več je rdeče ilovice in prahu. Sredi te rdeče zemlje, ki naju spominja na Kras (in Egonov teran!), srečava kolesarja iz Nove Zelandije! (Saj ne moreš verjeti; ti kolesarji so še hujši osli kot motoristi!). Pred nama se odpira dolina, po kateri teče mogočna reka Panj. Zemlja v dolini je obdelana, videti je njive in vrtove. Rastejo krompir, korenje, zelje, paradižnik, paprike… Ljudje pozdravljajo, mahajo in se smehljajo. Ženske niso zakrite, nekatere so celo z dekolteji (to je opazil Miro).Ne bi ga smela pustiti pred trgovino! (V trgovinicah po vaseh dobiš vse, kar rabiš za preživetje.) Kupila sem vodo, kruha niso imeli, a je trgovec rekel neki ženski, naj ga gre iskat. In prinesla je največji in najtanjši kruh, kar sem jih videla na vsej poti. Imela sva ga za ves dan, za večerjo in še naslednji dan v Khorugu za zajtrk in za popotnico na poti v Langar. Povsod vzdolž mejne reke Panj pa so vojaške patrulje, ki pešačijo od ene do druge postojanke. Na drugi strani (desna stran v smeri najine vožnje) je Afganistan. Afganistanski bregovi delujejo revnejše - vse je iz domačih materialov, samo par streh je že pločevinastih, na nekaterih pa so tudi satelitske antene. Povsod so urejene ograde - obdajajo jih kamniti zidki, ki spominjajo na kraške vrtače. V njih se bohoti zelena barva. Te male ograjene parcelice hranijo prebivalce. Tu lahko še v živo vidiš, kako poteka ročna žetev. Pa to ni muzej na prostem, to sta dva bregova iste reke. Vzdolž reke na afganistanski strani je pot; na njej ni vozil, na njej so redki pešci, ki hitro hodijo, osli in nekaj drugih živali. Kljub lepoti narave imam tu tesnoben občutek. Obmejni vojaki - nekateri še dobesedno otroci - pozdravljajo, gledajo naju (predvsem motor!) z narejenim navdušenjem. Njihovo delo ni preprosto, na drugi strani mogočne in deroče reke Panj je kontraverzni Afganistan. Voziva se naprej po cesti, ki so jo že pred mnogimi leti nekako uklesali v skalnato pobočje. Globoko pod nama teče reka Panj, nad nama je strma skalnata brežina. Cesta se zvija med skalami, včasih se skoraj dotakne deroče vode, potem pa se spet vzpne. V glavnem je makedam, z veliko prahu, ponekod cesto prelivajo manjši potočki, ponekod so na njej odtrgane skale. Prometa je sicer malo, pa vendar srečanja s tovornjaki na prepadni cesti niso ravno preprosta. Pametno je počakati, da gre pošast mimo, da se malo poleže prah, in da se vidljivost toliko izboljša, da se cesta spet prikaže. Včasih je voda nevarno blizu. Potem pa nenadoma sledi del odličnega asfalta. Človek ne more verjeti. Škoda, ker to ne traja. Ustavljava se na delih, kjer je cesta širša, pijeva vodo, jeva kruh in rozine. Gledava čez deročo vodo na afganistansko stran in vsak pri sebi misliva, da morda tam ni tako, kot nam govorijo. Tudi tam so ljudje. Potem pa človeka prešine misel, da je ta zloglasna dežela tako blizu, da je že navadna frača lahko nevarna. Skleneva, da se bova ustavljala bolj premišljeno. Zjutraj sva sicer zgodaj štartala, toda vozne razmere in čarobni pogledi na nam tujo naravo naju zavedejo v stisko s časom. Predvidenim 400 km ni videti konca, ura pa je krepko čez poldan. Ponoči po tej cesti še domačini ne vozijo, kaj šele tujci. Zakaj je temu tako, nihče ne govori na glas. Večeri se, črede koz, ovc in posamezne krave se vračajo v staje. Zanimiv prizor - domačini vodijo po eno ali dve kravi. Nekatere imajo čez dan privezane na dolgih vrveh; tako se pasejo in ne morejo uiti, zvečer pa jih gredo iskat. V Khorog, ki je na nadmorski višini 2100 m, prideva skoraj po temi. Prvi hotel, ki ga uspeva najti (ah, ta skromna mala dvoriščna vrata, kaj vse se skriva za njimi!) je zaseden. Prijazen mlad fant pa se ponudi, da bo vprašal drugam, če imajo kaj prosto. Dogovori se z lastnikom novega hotela, ki pa je par kilometrov stran. Zahvaliva se in mu zaželiva dobro sezono. Ko kasneje na križišču čakava na džip, ki nama bo pokazal pot do prenočišča, se nama minute vlečejo in še policijska kontrola pride mimo. Potem dočakava veliko toyoto z velikim lastnikom, ki naju vodi v hrib. Pokaže nama sobo. Utrujen je (midva tudi!). Pove, da je bil pred dnevom v Kolubu in so morali na cesti čakati, da so odstranili posledice plazu, da je utrujen od čakanja in vožnje. Popolnoma razumeva. Kopalnica! Tuš! Skuham juho (argo) in čaj. Predaleč je do centra in preveč vožnje za danes. Boli me glava. 15. dan sobota, 25. 7. 2015 KHOROG – LANGHAR Zjutraj gledava z balkona na sosednje dvorišče. Idilična hiška in vrt z bujno zelenjavo, zraven pa že gradijo. Razvoj?! Lastnik naju povabi na čaj. Sedimo pred njegovim hotelom in klepetamo. Pove, da je Uzbek, da je tu prebivalstvo mešano, da so kljub različnim narodnostim ljudje večinoma pripadniki islamske ismaili sekte. To je šiitska ločina, ki je med najliberalnejšimi v islamskem svetu. In kot vsi si najbolj želi, da bi bil mir, da bi bilo življenje spet normalno in bi lahko prihajali turisti. Zgradil je nov hotel, a zadnji dve leti sta bili zaradi političnih razprtij in spopadov zelo slabi. Turistov praktično ni bilo. Prizna, da so jim do sedaj pomagali edino Rusi, ki so gradili ceste, šole in bolnice. Od Američanov niso dobili nič. Na vprašanje, zakaj so bili pred dvema letoma nemiri v teh krajih nemiri in tudi oboroženi spopadi, pa dobiva dokaj nejasen odgovor, če je to sploh bil odgovor. Spopadi naj bi bili med vladno in nevladno stranjo, ki je hotela prevzeti oblast. Da nama pa tudi nekaj koristnih informacij. Cesta, po kateri sva nameravala v Murgab, je zaprta. Sedaj nama je jasno, zakaj je bilo prejšnji dan tako malo prometa. Namesto 300 km poti bova morala prevoziti 550 km in iti po daljši in mnogo slabši poti, ki gre skozi Langhar. Pokliče prijatelja, ki ima prenočišča v Langharju. Tam bova lahko večerjala in prespala; gotovo bova (pre)pozna za kaj drugega. Odhajava, z vrha gledava na Khorog, v katerega se spuščava. Obkrožajo ga hribi, skozenj teče reka. Veliko je topolov in zelenja. Staro se umika novemu. Majhno mesto, ki je tudi glavno mesto province Kuhistoni Badakšon, je na nadmorski višini 2100 m. Baje so bili v sovjetskih časih piloti, ki so leteli na relaciji od Dušanbeja do Khoroga, najbolje plačani v vsej SZ, saj jim je pretilo največ nevarnosti (okoliški vrhovi so visoki več kot 6000 m). Za šoferje ne poznam podatkov, a pot od tu naprej do Murgaba in potem prek 4600 m visokega prelaza do starega mesta Oš v Kirgiziji tudi ni lahka (kadar je sploh prevozna).To je ena najvišjih registriranih cest na svetu (poleg Karakoram ceste med Pakistanom in Kitajsko, pa verjetno se bi še kje kakšna našla). Skozi mesto je živahno, potem pa zavijeva v smeri Iškošima, kjer je mejna točka z Afganistanom in na luknjasti makadamski cesti zelo redko srečava kakšno vozilo. Eno izmed njih pa je pobralo dva beloruska štoparja, s katerimi sva se malo pred tem pozdravila. (Popotniki v teh krajih so zelo redki.) Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon, po kateri se voziva, obsega 45% površine Tadžikistana, toda tu živi le 3% prebivalcev.Cesta je slaba, narava pa je čudovita. Vzdolž reke so posamezni odseki pod vodo, dele cestišča je dobesedno odneslo neurje, ponekod so nanosi kamenja in blata.Pogledi na okoliške vrhove in nebo nad nama pa jemljejo dih. Približuje se nama pravi motorist! Mislim, da imam že privide, a pojava je resnična. Motorist iz Nemčije je osamljeni jezdec. Natrosi nama kup podatkov o cesti, ki je pred nama. Dodobra naju prestraši s svojo zgodbo. Seveda je dobronameren, skuša naju obvarovati, da se nama ne bi zgodilo kaj takega, kot se je njegovemu prijatelju. Ob prečenju poškodovanega dela ceste, čez katero teče potok, mu je zdrsnilo, z motorjem sta pristala v vodi. Z drugim prijateljem motoristom sedaj čakata. On gre po pošiljko, s katero jim bodo poslali rezervne dele, a to bo trajalo najmanj tri dni. »Pazita, pazita, pred Langharjem in po Langharju je nevarno, nevarno!« Nekatera prečkanja plazovitih delov poti in ovinke nad Langharjem nama še natančneje opiše. Hvala in srečno! Ko naletiva na prvi opisani primer, se v mislih zahvaliva za napotke. Miro sname kovčke, peš prečka vodo in si verjetno zapomni primerno traso in nevarne kamne. Na drugi strani sedita domača fantiča in naju opazujeta. Sama grem peš in ju pozdravim. Odzdravita in z zanimanjem čakata. Ko Miro na motorju uspešno prevozi nevarni del, zaploskata. Nasmejimo se, sama pa si globoko oddahnem. Voda naplavlja, poplavlja in odnaša. Včasih ima strašno razdiralno moč, včasih daje življenje. Barve vode, neba, peska in zelenja, ustvarjajo čudovite podobe. Vidiva most med Afganistanom in Tadžikistanom. Zastražen je z obeh strani, obdan je z bodečo žico. Baje je tu ob sobotah možen prehod meje. (To nekateri popotniki opisujejo). A čeprav sva bila prej odločena, da bova poskusila napraviti vsaj nekaj korakov po Afganistanu, naju je pogled na zamreženi most odvrnil od namere. Srečava tudi kolesarja iz Nemčije – popotniki v teh krajih smo tako redki, da se srečanja vedno razveselimo. Čudi se, ker sva dva na motorju. Nasmejimo se drug drugemu in spijemo požirek na zdravje. (Sicer ne pijemo, a to je slovenski antibiotik!) On bo par dni ostal pri toplih izvirih, ki so tu blizu, midva pa morava naprej. (Tudi jaz bi ostala, a kdo bo Mirota branil pred policaji in cariniki?!) Gledamo zemljevid, kolesar, ki si je vzel leto dni za potovanje, pa pravi, da so najini dnevi kot njegovi mesci. Ah, če bi le imela tudi midva več časa! In v hitenju in pomanjkanju časa sem po pomoti vklopila nekaj meni neznanih funkcij na fotoaparatu in nastale so te t.i. umetniške fotografije. Ko bom prišla domov, bom šla vprašat fotografskega mojstra Dragomila B., kakšne se mu zdijo. Približujeva se Langharju. Večeri se. Tudi tu domačini vodijo svoje živali, otroci se razposajeno lovijo, na ravnici ob vodi celo bosi igrajo nogomet. Nebo je čudovitih barv, narava je čudovita. Če odmislimo močno uničeno cesto in dva smrdeča tujca na motorju, je vse čista romantika. Na koncu vasi desno Miro nezmotljivo ustavi pred dvoriščnimi vrati. Kako veš, da je tukaj?! Saj drugega sploh ni! Prijazen lastnik nama predstavi sorodnici iz mesta, ki sta s fantoma prišli čez vikend na deželo. Zanima ju, kje sva bila in prosita, če bi lahko pokazala fotografije. Pogledamo zemljevid in nekaj točk, potem pa jima pustiva fotoaparat in tablico, naj si v miru pogledata, sama pa razpakirava. Ne mine pet minut in na vratih se pojavi fant, ki vrača fotoaparat in tablico. Miro mi je že prej namignil, da gre fantoma na živce, ker se dekleti zanimata za potovanje. Lastnikov sin z džipom pripelje še dva gosta. Skupaj večerjamo. Gosta sta Poljaka, ki sta prišla zaradi ježe konjev, ki jo tu ponujajo v neokrnjeni naravi. Gospod neumorno govori v poljščini; preden konča, mu uspeva dopovedati, da sva iz Slovenije. Razumela sem približno takole: Gospod in njegova soproga uživata v jahanju konjev. Lani sta bila v Mongoliji, kjer je bilo čudovito, jeseni sta bila še na Portugalskem, kjer je bilo čudovito. Letos sta tukaj in je čudovito. Vodič ju z džipom vozi na posamezne lokacije, kjer so dogovorjeni za jahanje. Skrbi za pripravo konjev, za hrano in za prenočišče. Onadva samo jahata. Čudovito. Nato zmanjka elektrike. (»Na srečo!« pravi Miro.) Sama sediva ob čaju. Lastnik prinese svečo in se začne opravičevati zaradi izpada elektrike. (Tu je elektrika dobrina, občasno je nimajo niti za osnovne potrebe. Naju pa je malce sebično skrbelo zaradi praznih baterij in interfona!) Pomiriva ga, da se to tudi pri nas večkrat zgodi. Seveda nama ne verjame, misli si, da sva samo obzirna. Gospa Poljakinja se je že prej vznemirjala zaradi tuša, ki je na drugi strani dvorišča… Opazujem igro senc v prostoru. Čajnik je lep. Skodelici sta že novejši, za moj okus manj lepi, stoli so plastični (vdor cenenega kitajskega blaga?!). Ponoči slabo spim. Pa saj sva šele na 2750 metrih! Boli me glava, začenja mi šumeti v ušesih, komaj dočakam jutro.

Ne dolgo nazaj sem tud sam videl ta oglas in na avto.net-u. Ponujal je: variantno kros, sm in enduro izvedbo, na sliki pa so bile vse tri. Prvič v življenju sem na enduro sedel in jo pol ure peljal ravno xr650r-o. V kompletu je bil še set sm koles. Hudo živo. A ko sem nabavljal, je v navodilih za vzdrževanje (originalnih) pisalo: menjava olja, preverjanje zračnosti ventilov na 1.000 km dočim za TTR-o, ki jo sedaj vozim, pa se olje menja na ca 5.000km. 65 konjev proti 43 pač zahteva več vzdrževanja. Kako je v resnici ne vem, bo mogoče kdo od lastnikov napisal. Menih je bil v Tunisu z XRo prejšnjo zimo. TTR-a letnik 1998_2003 ima ta pravo v off usmerjeno vzmetenje (Paioli/Ohlins z 280mm hoda, povsem nastavljivo z izjemo prednapetosti v vilicah), ta močnejša (vzdržljivejša) platišča, avtomatski dekompresor pri kick starterju in mokro težo 152kg. Ima pa neudoben sedež in ne vem, kako bi se uspel vozit npr. v Ni3ousovi družbi ves teden. Zamerim ji le še prednje vzmetenje namreč slabo oz. ne požira ta plitvih jam na makadamu (od luž). Udarci gredo direktno v roke (zapestja in komolce). Dočim 25cm globok kanal absorbirajo, kot da ga sploh ni bilo. Bo treba k enemu od specialistov serviserjev za vzmetenje. Sicer fajn motorček. Po 2003 pa so ponovno dodali elektro starter a so vgrajevali precej slabše vzmetenje.

Ni napisana na kožo teh pajacov vsaj iz primera, s katerim se ukvarja Borut enostavno ignorirajo vse naštete zakone in člene in pod člene in je tako kot oni rečejo.Bolj ko jim je Borut našteval zakone zmeraj manj so imeli za kontra odgovorit z zakonskimi členi na koncu je pa v stilu " ne najedaj mi imamo prav in basta " Spominja me na čase ko sem bil mulac pa je prišel zraven miličnik in zviz po uhih naslednjič sem dobro premislil, če bom naredil še kakšno kagado.Niso mahali z zakoni samo roka je pela so pač bili bog in batina zdaj pa naj bi bili bolj demokratično in pravno usmerjeni ( in manj krešenja človeških pravic - myass) pa je isti kurac kot takrat razen batin jih pa na suho dobiš brez, da veš v ta zadnjo in to brez vazelina ( ko ga pa dobiš je pa prepozno ker oni imajo prav in so bog in batina) . Borut če nisi razumel med vrsticami ne misli,da zdaj pa ta hude potolčete po rami in jim poveste par vzgojnih pa brez kazni ne mislimo na te mislimo na kazni katere se lahko brez problema po vzgojni debati uredi torej brez denarnega kaznovanja to pa ste pokazali med stavko lažje prekrške ste sankcinirali z opomini zakaj se tega več ne počne ? to pa je udri po raji . Med vašo stavko me je ustavila prometna dokumenti in ostalo in vzgojna gospod za neuporabo pasa je predvidena denarna kazen vendar vas tokrat opozorimo lep dan. pred 2 dnevi isto druga patrulja a veste zakaj ste zaustavljeni ja zaradi pasa ja bo treba plačat globo lep dan O takih primerih se govori ne o odpuščanju kriminalcem ,uničevalcem itd.... ampak raji. p.s. borut nisem odvetnik od kmeta2.Ampak samostojna možganska celica no seveda v omejenem obsegu.

Namesto da bi se boril , da bi bil zaščiten tudi ti, se bi ti rajši boril ,da imajo tisti ki imajo več zaščite vsaj toliko kot ti ali še manj .........zaradi takšnega razmišljanja smo kjer smo .............boh ne daj da bi bilo sosedu bolje ......super Vsi smo delavci in če ne bi bili glupi bi stopili skupaj in dali po pič..... vsem izkoriščevalcem , tako pa smo spodaj zavistni eni drugim , zgoraj si pa manejo roke in smejijo. Ni lepšega za 90 pajacev da spodaj nismo složni ker samo v slogi je moč in tega se politični lopovi zavedajo , spodaj so pa preglupi , da pridejo do tega ...........vsaj tako kaže . In isto je v Policiji ko jim ni dobro iščejo podporo ljudstva in jokcajo in čivkajo , ko jim pajaci odobrijo par briketov spet udarijo po raji z vso silo ....... glupa je raja ,glupa ............

Končno nekaj ne veš, hvalabogu

počk x2 viden jezen maus ker ni uspel mimo vikija iskrit

Nanos pri stolpu

niti ne, mam eno doma, 24urna nega

"Motocikel mi je rešil dušo bicikel pa telo" FLY

Glede na rezultate ankete drži, kot pribito.

Jaz sem vedno menil, da pač kokr je pr ljudeh določen procent idiotov, ki izkoriščajo svojo moč in vpliv, je tako tudi pri policajih. Zdaj pa, če si se zakona držal, ti tudi ti idioti ne morejo nič, če pa narediš neumnost, pa moli, da bo policaj tudi človek na mestu. Dobro, če greš 150 km/h tam kjer je omejitev 50 km/h, potem takemu želim najbolj zajebanega policaja, ki bo udaril po tem človeku kolikor se le da. Sem bil pa razočaran nad policajem, ker je krivca določil samo po eni izjavi. Ni pa se potrudil, da bi mogoče preveril kamere ali druge priče. Tako da tudi policaji marsikdaj pokažejo, da so v službi ker morajo biti in da delajo po liniji najmanjšega odpora.

Z zanimanjem sva ž ženo prebrala potopis, čestitke, kapo dol za relacijo, in pa pohvala lepi ter tekoči besedi. Moja pravi, kot da bi gledala film

Za podaljšan vikend naredil 3-dnevni trip-zaradi feragoste raje proti avstriji-vendar vseeno se vračal preko dolomitov. Izogibal se sella ronde oz bolj poznanih prelazov,ker je ponavadi takle čas zabito. Pa še videomaterial

V torek sem skočil k severnim sosedom. Štart je bil ob 06.30, ker tura je bila kar zajetna. Najprej sem mislil it preko Vršiča, samo sem se premislil, ker mi je škoda motorja za luknjaste ceste in sem jo raje do Tolmezza ubral po AC. Tu pa po regionalki do še meglenega Trbiža, kjer sem si privoščil eno dobro kofe. Od te megle sem ozebel ko cucek. Štanjel med jutranjim prebujanjem ....nekje pri Pontebbi Po cca. pol urni pavzi se je tudi megla skadila in sem jo v lepem soncu nadaljeval proti AUT za Arnoldstein in nato Villach. Tu pa proti severu in po lokalni cesti sem sekal proti Himmelbergu. Nato sem se vrnil do Feldkirchna, kjer sem zavil za cesto 93 in nadaljeval proti Glodnitz in čez neko planoto po cesti L63, prispel do Stadl an der Mur. Tu pa zavil za Murau. Po cca. 20 minutah sem prispel in se ustavil na Agipu za pavzo. Zdej je tudi moj konj rabu novo zalogo benza (1,079 eura za 95-ko). No, tu sem spil še eno kofe in se malo pretegnil ter pogledal še malo mojo navigacijo stare šole, ki pa ni še zastarela.....avto-karta. ....utrinki..... Po opravljenih ritualih sem nadaljeval za Solkpass. Naj povejo slike.... Po fotoseššonu sem se spustil v dolino in po glavni cesti 320 nadaljeval mimo Schladminga do Radstadt, kjer sem zavil za Obertauern (cesta 99). Na vrhu sem se ustavil in hotel jest v Taverni, kjer ti strežejo v tirolskih nošah, samo je bilo zaprto, tako sem se vrnil malo nižje in se ustavil na kosilu v eni pizzeriji Kaiser in še neki... Nisem jedel še slabše pizze v AUT. Ko sem izkašljal teh 13 eurov za bedno pizzo in vodeno kokakolo sem nadaljeval proti jugu. Naslednji cilj je bil Turracherhohe. Turracherhohe Na vrhu se je malo pooblačilo, samo me ni pralo. Tako sem se spustil in v Ebbene Reichenau zavil levo na neko lokalno cesto (L65) za Hochrindl-Kegel in nato za Sirnitz, kjer so nastali tile utrinki.... Potem sem spet se vključil na glavno cesto in nadaljeval proti Celovcu, kjer sem naredil pavzo in si privoščil en dželati....konj pa se je ponovno napojil na Agipu za 1,079 eura za liter 95. Potem pa čez Ljubelj proti domu. Skratka naredil sem prečudovitih 760 km, prometa sploh ni blo kej dosti, tako da sem užival maksimalno. še načrtovana pot

11. dan odhod proti Metropoli. Prvo je sledilo izobraževanje, ob poti ogled vasi "Going am Wilden Kaiser", znano po Bergdoktorju Nato sem tehtal ali bi prepeljal Veliki Klek ali eno vzporedno in padla je slednja, a so me spekli za tunel, sicer pa lepa cesta. Vožnja po Dravski dolini, obvezen postanek Lurnfeld (Lurnsko polje) http://www.hervardi.com/legenda_o_lurnskem_polju.php Obrok v Celovcu, kjer se skočil po igračo in pred trgovino versys mk1 pri MCu Versys 1000 mk1... smo se "našli" Nato pa zaključek izleta preko lokalne TT proge, Golica , kjer so že bili prisotni člani MSja, @davidg To je to. p.s. že spucal Tehničnih težav na izletu ni bilo nobenih, le enkrat mi je na tla padla čelada, nič posebnega. Kakšen album še čakam, UK je posejan z radarji, v Avstriji sem pazil, drugje pa upam, da na Slovaško pošljejo poizvedbo Še malo suhoparnih podatkov. Ko mi bo, še kakšne fotke, video in koristne info. Route planner

Našel sem boljšo gumo od Mitaske... Novo Mitasko z belim napisom In izmerjena globina spredaj, zadaj na 120 in 160 gumi

Lahko pa zvem .

8.dan malo jaće, Francoske Alpe, hudi prelazi, vreme v nulo... Velika alpdka cesta, Hanibal šel preko, Napoleon, sami lumpi jutri še la Bonnete, še višje od Stelvia, pol pa transfer ita, počasi Stelvio, Dolomiti (gavia, giovo) mogoče kopanje v jezeru Iseo Mitaska počasi prihaja do tw oznake sicer še fino deluje na cesti že gske, multištrudli pa kar nekaj versačejev hotel lep, garaža, sem raje v italijo skoknil spat, pa pizzo bi jedel blizu Briancona sicer.. danes blo planiranih 360 pa je obvoz dodal še malo, sicer dokaj na easy