Dvorana slavnih

Ena zanimiva iz včerajšne vožnje čez Vršič pa mal po Avstriji.. Pazite, da ga kdo ne nagazi. Mašina s tremi poniji: Na Rakitni so uredil dirkališče, naredil ograje itd: LP

Tole bi lahko vpisal tudi med dnevne vtise. Pa naj bo tule ker je ravno na "Jadranki".... 100.000km

Prvih 100...

18. dan torek, 28. 7. 2015 Oš (Kirgizija) Zjutraj ugotoviva, da bi bilo morilsko nadaljevati pot v takem (mojem) stanju in podaljšava bivanje v Ošu še za en dan. Miro kuha ruski čaj in čisti opremo. Jaz ležim. Potem gre malo po mestu in naredi nekaj fotografij, jaz pa ležim. (Čez nekaj dni slučajno na hrbtni strani popisa krajev preberem Mirotov zapis: Kirgizija je lepa, hotel tako – tako, Zdenka katastrofalno!) Oš je eno od najstarejših mest v Srednji Aziji. Leži na zelenih pobočjih reke Ak-Bura na nadmorski višini okoli 1000 metrov. Je na jugovzhodnem robu Ferganske doline, ob severnem vznožju gorovja Pamir. Zame pa je Oš mesto počitka. Ko Miro odide, si natočim polno kad mlačne vode in se zleknem vanjo. Parkrat se potopim.V glavi mi še vedno šumi. Pravijo, da voda prečiščuje. Po kakšni uri vodne kure zaspim in spim do večera. Počutim se bolje, prepričam se, da se moram malo sprehoditi in greva po mestu. Hitro se utrudim, mimogrede se ustaviva še v trgovini. Prodajalec se izkaže za pravi leksikon znanja. Po uvodnem pogovoru od kod prihajava, našteje podatke o bivši Jugoslaviji in njenih republikah, o sedanjih državah na tem ozemlju in ve, da je glavno mesto Slovenije Ljubljana! Pohvaliva njegovo poznavanje zgodovine ter lepote njegove države. Prepričujeva se, da jutri nadaljujeva pot in greva spat. Slabo spim, še vedno mi šumi v glavi. 19. dan sreda, 29. 7. 2015 OŠ (Kirgizija) Zjutraj pospraviva – po zajtrku bova odšla. Sedim za mizo v jedilnici in gledam hrano pred sabo. Spijem par požirkov čaja in čutim, da ne prenesem… Grem. V takem stanju ne morem na motor. Počitek podaljšava še za en dan. Vem, da sva porabila vso časovno rezervo, res mi je žal, a ne morem. Trudim se piti čaj po požirkih. Grizljam suhe borovnice. Zvečer mi uspe, da ne bruham več. Vem, da jutri morava naprej, sicer bova imela probleme z vizami. Oš žari v večernem soncu.

Včeraj je bil plan se peljati samo do prijatelja na vikend, saj je rabil dodatno delovno silo, na koncu me je pa porabil še doma Po končanem delu, mi je ponudil za voziti Tomos APN 6 in BT, ki sta v zaključnih delih, saj je sam zbiratelj in restavrator Tomosovih mopedov. To je bila komaj moja druga vožnja z mopedom na prestave, preden sem naredil izpit za motor sem vozil samo "čebelico" (saj je vredu, samo prestav prehitro zmanjka) Ostal sem še na kvalifikacijah za MotoGP, potem pa dom...po okoliških gričih in dolinah Libanja: Kog: Gomila pri Kogu: Razkrižje in Razkriški kot: Veličane: Ljutomer v dolini (slikano v Radomerščaku): Jeruzalem v ozadju (slikano v Radomerščaku): ...in nato domov Nabralo se je točno 100 km

Že v petek sem bil v Avstriji in ker je tam malo prometa... Napoved za soboto pa lepa, dajmo izkoristiti zadnje dni dopusta. Kam? Ne predaleč? OK. Greva na stolp Pyramidenkogel nad Celovškim jezerom. Tam še nisva bila, verjetno je preblizu . Videl sem že slike - lep razgled. Zjutraj so bile na strešnem oknu še kaplje - zopet so meteorologi falili. Že kar pozno odgrnem motor, pridruži nama se še sosed. Pričakovanja - lepi razgledi in kratka turca okoli 280 km. Malica izpod tega čudesa - nam se še sanjalo ni kako bo zanimivo in kaj vse se da tam početi. Parkiramo najvišje in gremo na razgledišče. Kaj??? Za ogled, peš ali z liftom je potrebno plačati 11€. Če smo že tu pa gremo. Sem mislil, da če grem peš bi lahko bilo zastonj . Saj vseeno ne bi šel, pa ja hodiš gor, olala časa. Huhu, na vrhu fantastični razgled, je bilo vredno tistih 11€ . Fotkamo in uživamo, že prej mi je šel tisti ror od tobogana na živce - jaz se bom spustil po njemu, pa če hlače vse podrajsam -4€. Super fajn. Dobiš blazino za pod rit, da ti ostanejo gate cele . Seveda smo se vsi spustili. Na živce so mi šli tudi tisti štriki s katerimi si se spustil na parking. Že prej sem se pozanimal koliko je spust - 15€, Židi, sem pač Škot. Ne!!! Že po spustu po tisti cevi nisem bil več prepričan, da gremo že domov. Lili od nekod potegne skrite rezerve, ulala in že smo bili vrhu. Ko gledaš navzdol, no ja - grem prvi, da preizkusim vrv . Pogled na Peco. Majkemi, tudi jaz bi to ... Res je lepo. Pogled po okolici je osupljiv. Trgamo opremo. Samo še malo spodbude v rit in že bingljaš . Nekaj vpije... slišim samo...ma ne Če sem ga prav razumel, bi rad šel k spovedi . Še nakup spominkov. Še zahvala, preživeli smo . Gužva v Veldnu. Tudi slabe ceste imajo. Turo bo potrebno skrajšati, pa še oblaki so nevarni v ozadju . Čudovito. Še lepa narava v okolici Diexa. Vsi dobre volje in lačni smo končali dan. Scarabeo

16. dan nedelja, 26. 7. 2015 LANGHAR - MURGHAB Zajtrkujeva, v dnevni svetlobi opazujem prostor. Želeli so ga popestriti s plastično fototapeto z vodnim motivom in palmami. Kombinacije so nenavadne. Po zajtrku poklepetamo na dvorišču. Lastnik si želi svoj penzion še razširiti. Sin je vodnik za tujce, žena pa kuha in pospravlja. Fotografiramo se za slovo ter si zaželimo srečno pot in odpeljeva se. Najprej greva nazaj v vas, kjer poiščeva prodajalce bencina. Najprej nama iz barake, kjer je črpalka, natočijo 10 litrov v veliko kovinsko vedro, nato pa to pretočijo v rezervoar. Kupiva še vodo – treba bo v hribe in do Murghaba ne bo ničesar. V prvih serpentinah nad vasjo se spomniva priporočil nemškega motorista – grem z motorja in malo peš, delavci, ki popravljajo cesto pa pomagajo, da Miro pririne motor iz peska (prahu). Potem se voziva po slabem makadamu, občasno pa tudi po sipki mivki, včasih teče čez vozišče voda, včasih je zasuto od plazov. Nekatere dele so za silo naredili prevozne tako, da so z buldožerjem samo odrinili zasutje, voda pa si je utrla spet novo pot. In sredi gorskih lepot in ničesar srečava simpatične Francoze. Dva para v dveh džipih na popotovanju in vzdušje, kot bi se že dolgo poznali in bi potovali skupaj. Skrbi jih, kako bova z motorjem prevozila to cesto. Obljubijo, da nama bodo pomagali, če bova kaj potrebovala. Seveda upava, da ne bo treba, a občutek je prijeten. Čez par kilometrov naju čakajo ob vodi, ki teče čez vozišče. Miro ponovi znano vajo – kovčke dol, peš čez, peš nazaj, z motorjem čez. Francozi ploskajo, smejemo se in popijemo malo antibiotika. Eden pravi, da tako dobrih zdravil v življenju še ni užival! A moramo naprej. Kasneje se še enkrat srečamo. Kampirajo ob gorskem potočku in naju vabijo na piknik. Žal res nimava časa. Morava do Murghaba. Je pa tako lepo! Agencije, ki oglašujejo trekinge »skozi divjo eksotiko gorskih masivov Pamirja« vsaj v tem opisu ne zavajajo. Voziva se na višini okrog 4000 m nad morjem, ker se stalno voziva na taki višini, niti ne opaziva, kje so prelazi. Prelaz Harguš je visok 4344 m, potem pa se spustiva proti Aličurju. Na teh višinah je tudi dojemanje drugačno. Šele, ko prevoziš vse to, se zaveš, kje si bil. Pogled v nebo in na okoliške vrhove, ki se mogočno dvigajo (tudi čez 6000 m!) je impresiven. Voziva brez pavze, cesta je slaba, a praktično prazna. Boli me glava. Veva, da bi se morala počasi aklimatizirati, a zaradi zaprte ceste sva morala po še daljši poti. Voziva se na višini nad 4000 m. In spet, sredi ničesar, zapornica. Dokumente nama pregleda vojak, mlad fant, skoraj še otrok, z orožjem prek rame. Občuduje motor, želi nama srečno pot. Potem sledi spust navzdol. Med spustom srečava tri Poljake, s katerimi izmenjava koristne informacije o cestah. Dava jima naslov prenočišča iz Langharja, saj bodo tudi oni šele po temi prišli do tja. Svoje zgodbe s popotovanj prodajajo - to sva ugotovila šele doma, ko sva odprla njihovo spletno stran. Pripeljeva do križišča, kjer se začenja asfalt! Po tej cesti, ki je zaprta (obvoz), sva se mislila pripeljati iz Khoroga. Pa ni bilo mogoče. Morala sva po daljši in slabši – edini, ki je bila odprta. Asfalt proti Murghabu je poln grbin, ki so nenavadno visoke; naši debeli ležeči policaji so prava malenkost v primerjavi z njimi. Ponekod je del ceste kar odlomljen ali pa preplavljen z vodo in previdnost ni odveč. Kljub temu se veseliva asfalta. Z višine naju pozdravljajo gore. Večeri se, po zadnji kontroli ob zapornici pred mestom zapeljeva v Murghab. Mesto leži na 3650 m nadmorske višine in je najviše ležeče mesto v Tadžikistanu (in tudi najviše ležeče mesto bivše Sovjetske Zveze). Ima približno 4000 prebivalcev in je pomembno prometno križišče (bližina Kitajske, Afganistana in Kirgizije). Tod vozijo kamioni iz Kitajske proti Dušanbeju. Pravijo, da je Murghab center tihotapskih poti, na katerih je glavno blago droga. Medtem, ko midva hitiva v mesto, da bi našla prenočišče, srečava korejskega motorista, ki ima obratno taktiko. Hiti iz mesta, da bi si nekje v miru postavil šotor. Bliža pa se nevihta in nama ni vseeno zanj. Srečanje je tako zanimivo, da pozabimo na fotografiranje. Škoda. Ta motorist je bil eden najbolj simpatičnih, kar sva jih srečala. Ustaviva pred prvim (edinim?!) hotelom in se zmeniva za prenočišče. V tem dnevu sva naredila samo 200 km, a sva zelo utrujena. Strašno mi šumi v glavi, na trenutke slabo slišim. Med večerjo se mi dogajajo čudne stvari; na trenutke sem tu, na trenutke pa slišim in opazujem z velike razdalje. Polašča se me strah. To je višinska! Juha in čaj pa sta odlična, torej še ni kritično. Ponoči se začenja vročica, z vročico pridejo blodnje. Tuš v kopalnici je nov, a voda nima nobenega pritiska, teče dobesedno po kapljicah. Ne morem se ohladiti. Pijem vodo in jem aspirine. Blodnje so vse hujše. Pred mano so vrhovi Pamirja, grozljiva božanstva, kot bi sestopila s pročelij templjev, roke in noge, ki letijo po zraku, stepa, makadamske ceste, prah, sneg, modro nebo. Vse je v ruščini in angleščini. Govorim. Govorim rusko in angleško hkrati. Neverjetno gladko mi teče, sploh mi ne zmanjka besed. Miro me budi in nekaj sprašuje, ne vem, zakaj. Gotovo ne ve, da so jetiji. Ljudje ne verjamejo! Jaz pa vem, da so. Saj jih vidim! 17. dan ponedeljek, 27. 7. 2015 MURGHAB (Tadžikistan) – OŠ (Kirgizija) Jutro. Morava v dolino, to je edina rešitev. Z muko se spravljam k sebi. Na trenutke mi je vse kristalno jasno, na trenutke se zgubljam. Po stopnicah do motorja se mi zdi neverjetno daleč. Odpeljeva. Moram se držati in zdržati! Ustaviva se ob izhodu iz mesta na bencinski črpalki. Nikogar ni. Čakava. Pripelje še domačin s kamionom in pove, da bo črpalkar gotovo prišel. Čakamo. Slonim na oknu. Od nekod pripelje kamion, naložen s kurivom. Izstopi moški. Pozdravimo se. Odklene vrata. Črpalkar?! Zdi se mi, da sem v redu. Pogovorimo se, zmenimo se za dolarje. Prinese velik lij in natoči. In potem še v plastenke. Računa – pošteno, vrne ostanek. Fotografiramo se. Potem mu dam nekaj denarja in vpraša zakaj. Za srečo! Nasmejimo se in zaželi nama srečno pot. Pomahava in odpeljeva. Sledi moj najhujši dan na motorju. Občasno me tako zvije, da mora Miro ustaviti. Oprijemljem se kamnov in poskusim bruhati. Naturalistični opisi slabosti mi niso všeč, zato bom podrobnosti izpustila. Na srečo sem slaba jaz, kaj bi storila, če bi zbolel Miro?! Edina rešitev bi bila hitro dobiti nekoga, ki bi naložil motor in nas vse skupaj spravil v dolino. Začenja deževati. Oblečeva dežne kombinezone. Vzpenjava se proti prelazu Ak - Baital. Tolaživa se, ker samo dežuje. Lahko bi snežilo. Danes je 5 stopinj nad ničlo in to je zelo dobro. Pogledi na okoliške gore so neverjetni. Vse se zdi tako blizu, da bi samo stegnil roko in se jih dotaknil. Dež pojenjuje, zdaj samo še rahlo prši. Zagledava tablo pred prelazom Ak - Baital. Višina 4655 m! Sicer je to kršitev, a nalepko SLO je treba prilepiti. Potem, ko jo tako dolgo voziš s sabo s tem namenom! Srečava kolesarja, pozdravimo se in fotografiramo drug drugega. Redki so, ki si upajo kolesariti po teh poteh in na tej nadmorski višini. Redkobeseden je. Normalno, saj potrebuje zrak za dihanje in šele prihaja k sebi od prestanega napora. Čestitam! Sledi spust. Najvišji vrhovi so v megli, a počasi se jasni in temperatura narašča. Najvišji vrh (do leta 1998 Vrh komunizma) je Vrh Ismaila Samanija, ki je bil tudi najvišji vrh bivše Sovjetske Zveze; drugi najvišji vrh (do leta 2006 Leninov vrh) je Vrh Ibn Sina. Na ravnici se ustaviva, slečeva dežne kombinezone in jih pospraviva. To je nekaj zelo vzpodbudnega. Fotografirava še gorske rožice, najinega zvestega spremljevalca in pot, ki se odpira v dolini med gorovjem. In asfalt! Ponovno sva na asfaltu! Voziva vzdolž žičnate ograje, ki razmejuje Tadžikistan in Kitajsko oz. loči tadžiški pesek od kitajskega. In preprečuje prehode med eno in drugo divjino. A tako, kot se ograje postavljajo, se očitno tudi podirajo. Del žice je prerezan in omogoča prehod. Za par minut pobegneva na Kitajsko in ukradeva par kitajskih kamenčkov. Morda naju opazujejo stražarji in se smejijo najinemu početju; ali pa čakajo, da bi intervenirali, če bi si upala globje na kitajsko ozemlje. Ograji pa ni videti konca. In prej zmanjka asfalta kot ograje! Del ceste je dobesedno odlomljen, voda si je utrla svojo pot. Ponoviva vajo s kovčki, peš, z motorjem. In naprej proti meji s Kirgizijo. Slovo od Tadžikistana najavlja ponosni kozorog, obdajajo ga zasneženi vrhovi gora in prepadne doline. Je mogoče, da bi z motorjem sploh prišla od tu, če bi še deževalo?! Mejni prehod na prelazu Kyzyl – Art je na višini 4280 m. Na desni in levi strani meje sta dve veliki cisterni, predelani v bivalna zabojnika. Po tleh ležijo ostanki lubenice, med njimi sedi par vojakov. Tako bednih in žalostnih delovnih razmer na meji še nisva videla. Vojak ob zapornici je obut v stare visoke škornje iz polstene volne. Pozdravimo se. Drugi vojak pride po dokumente. Čakamo. Povem, da me boli glava, da so na visokem! Vprašam, kako je pozimi. Pravi, da ni problem količina snega, snega je malo, pač pa veter. Takrat je pa hudo. In nikjer ni nikogar. Še poleti so popotniki redki. Potem pridejo še drugi vojaki, ogledujejo si motor in naju sprašujejo vsemogoče. Sprostijo se. Malo se pošalimo. Povem, da imamo pri nas več snega in tudi medvede. Ne verjamejo, mislijo, da jih imam za norca. Povem, da živiva sredi gozda; to se jim zdi še bolj neverjetno. Smejejo se. Njihova predstava o tujcih je drugačna. Pokaževa jim par fotografij in se čudijo. Uradni del je hitro opravljen, zapornica se dvigne, pomahamo si v slovo. Tukaj nisva fotografirala, pa ne zato, ker je prepovedano. Zdelo se mi je, da bi bilo dobesedno žaljivo. Spomnim se na bivšega pamirskega vojaka iz delavnice v Dušanbeju. Verjamem, da mu ni bilo lahko in da nima lepih spominov na Pamir. Potem se spuščava po posušenem rdečem blatu. Kaj bi bilo šele tu, če bi deževalo. Misija nemogoče. Približno deset kilometrov spusta po nikogaršnji zemlji, brez kontrole. Vmes pa ničesar razen divje narave. Prispeva do kirgizijske mejne kontrole. Slabo mi je, ne vem, kako bom vzdržala, če bo procedura dolga. Iz stavbe naju prideta pogledat dva uslužbenca – eden v uniformi, drugi v civilu, z debelo kapo na glavi. In potem do motorja prihiti pojava v trenirki in kričečih športnih copatih, s puško čez ramo. Nenavaden prizor – mali Maradona z odvečnimi kilogrami, leta po končani karieri! On bo vse pregledal! Nič kaj profesionalno, z veliko zaletavostjo se loteva najine prtljage. Miro ga nekako le uspe pripraviti, da bi šla po vrsti; najprej odpre zadnji kovček. (Mogoče k temu prispevata starost in sivina; saj sploh ni govoril z njim, le z glavo je zmajeval in po slovensko ponavljal: »Počasi, počasi! Počasi!« Z dokumenti moram v pisarno. Mladi uslužbenec z debelo kapo se odkrije in mi vljudno ponudi stol. Zahvalim se in mu povem, da me zelo boli glava. Zdi se mi, da mu je skoraj nerodno pred mano. Potrudi se in mi razlaga nekaj glede formularja, nato pa si vidno oddahne, ko preberem par rubrik in ga sama izpolnim. Nasmehneva se drug drugemu. Pove, da je treba plačati 10 dolarjev za cestno takso. Rečem, da razumem, da je pač tak sistem in plačam. Napiše mi potrdilo o plačilu in pove, da je to vse, da lahko greva. Zunaj zadiham, vrti se mi v glavi. Na srečo je lokalni Maradona odvohljal svoje, sprašuje, če kadiva, prestavlja paket cigaret, ki ga imava na vrhu kovčka. Ne, midva ne kadiva, to je za prijatelje. Zastrašujoči nastop se mu ni najbolje obnesel. Nekako razočarano odide. Šef (sklepam po uniformi) in mladi uslužbenec se spogledata in namuzneta. Vsi štirje se nasmehnemo. Šef reče, da lahko odpeljeva. Zaželita nama srečno vožnjo. Odpraviva se, vzamem dva zavojčka cigaret in stopim do njiju: »To je za vaju, ampak kajenje ubija, tako piše na škatli!« Zasmejimo se. Pa saj ne gre za cigarete, bolj gre za gesto in besede, za vzdušje. Odpeljeva in mahamo si v slovo. Potem prideva do odlične ceste. Kirgizija je zelena, lepo je. Da me le ne bi tako strašno bolela glava! Bruham. Potem vidim zeleno in rdečo reko. Mislim, da se mi blede, pa Miro potrdi barvo vode. Sredi divjine je lesena hiša. Iz nje pritečeta dva otroka, ki zaslišita glas motorja. Mahata. Ustaviva, pozdravimo se in dava jima nekaj sladkarij, ki jih pač imava. Vem, da ni vzgojno, a kaj bi?! Za nama ostaja mogočno pamirsko gorovje s Pik Leninom - 7134 m (do leta 2006 Leninov vrh, potem preimenovan v Vrh Ibn Sina). Po čudovitih serpentinah se spuščava in nadaljujeva pot proti Ošu. V Oš prispeva po temi. Promet je gost, nočna vožnja ni varna. Poiščeva hotel, v katerem nama je Nina rezervirala prenočišče in ugotoviva, da sva pozabila na časovni zamik. Kljub temu, da rezervacija še ni potrjena, dobiva poceni sobo in varovano parkirišče za motor. Dobesedno obležim, noč pa je polna blodenj.

1. robček za jokat 2. kokoice in coca colo, da bo lahko iz boxov gledal dirke 3. mučos dineros

AjdovskoPredmejna vodena tura! ....palačinkar u Idriji je na dopustu, če je kdo razmišljal jutr o enih z gozdnimi sadeži & cimetom

Danes sem se odpravil okrog 7h od doma. Preko Ajdovščine in čez Hrušico, kjer sem prišel v tako meglo, da sem si moral stalno brisat ogledala ter vizir (zunaj in znotraj). Čez žiri se je megla malo razkadila, zeblo me je pa do Škofje Loke, kjer je začelo sijati sonce. Nato sem šel na Jezersko, kjer sem se 2 uri vozakal gori doli po ovinkih. Na ridah, oz. hairpin-ih najbolj uživam Nato sem hitro pospravil edini obrok na poti (sendvič od doma + cocacola) in se odpravil čez Železno Kaplo do Ferlacha (Borovlje). Nekje na poti: Na poti sem srečal eno prijazno motoristko (CE registrska, siv Hornet PC41 z Abs-om ), s katero sem izmenjal par besed. Če čitaš forum sem (ko sem kasneje vozil za tabo v koloni) opazil, da ti manjka drsnik na levi stopalki... Nato sem nadaljeval čez Ljubelj (obupna gneča) to Tržiča, ter skozi Begunje do Bleda (spet obupna gneča). Ker so mi bolj všeč prazne ceste, sem pohitel proti Bohinjski Bistrici in nato na Soriško Planino. Spustil sem se do Podbrda ter skočil pogledat še Stržišče: Nato pa čez Most na Soči in po Soški dolini domov. Skupaj cca 430km... LP Andrej

Jebeš razlog, žurka je bla žurka, mi2 z mojo se še vedno rada spominjava dogodka, pa vsako leto je najina obletnica prav en poseben dan.

Mene niti ne moti zajebancija počez in pošrek ,da me pa nekdo blati javno na forumu da so moji motorji slabi ker sem jih vozil jaz itd to je pa neokusno in gre čez mejo . Snecerja in vsakogar tu na forumu lahko vprašam , če je že kdo slišal kakšno pripombo glede mene in mojih prodanih motorjev pa se jih veliko vozi po Slo ,zato mi je Snecerjevo natolcevanje neokusno saj blati mene kot prodajalca brez drobtinice resnice . Prosim Snecer ali pa kdorkoli da postreže z informacijami ....... motor bi prodal za šalo,seveda če bi postavil ceno 13k€ za ta denar ga nisem želel prodati z vso opremo ,saj me ljudje poznajo in poznajo moj odnos do vzdrževanja . Skratka motorji imajo vsi preverljivo zgodovino in so v servisni mreži KTM do vijaka zabeleženi kaj se je delalo na njih in kdaj . Snecer tu si prešel mejo dobrega okusa z javnim blatenjem brez osnove in dokazil ..............dokaži svoje trditve drugače se ustavi ! Kot pravim ,pridi ali pa kdo drug , imam vse dokumente in dokazila o opremi itd prav tako o vzdrževanju itd ......1190 ADV ki stoji v garaži je brez praske in stoji na tepihu ,suha garaža ,prav tako dovolim meritve vlažnosti v garaži ,da se bo videlo kje stoji motor. Vsak motor ki sem ga prodal sem sem servisiral ,zamenjal pnevmatike ,vćasih tudi verižni set in to predčasno , od mene grejo motorji v takšnem stanju da lahko vedno in vsakomur pogledam v oči in ostajam v stikih ,zato Snecer se tu zajebancija konča in prestopil si prag ,ustavi se resno te opozarjam ali postreži z informacijami ki jih plasiraš na javnem forumu !!!! Sem pa kupil marsikateri motor tudi Versysa ki je bil servisiran po posluhu in sreča da sem tako pedanten da sem šel preverit ventile ...3ije kritični !!! In prav ta Versys je šel od mene z povsem novimi pnevmatikami ,komplet verižnim setom ,opravljenim velikim servisom in še kaj ........ Še enkrat Snecer prosim za dokazila o tvojem natolcevanju ...čakam!!! Zato tudi motorja ne prodajam in ne boste zasledili oglasa ,ker se mi ne da ukvarjat z kupci aka Snecer . Bo pač v garaži in to nekatere zelooo peče okrog anusa . Bom rekel na žalost si lahko privoščim malo več kot povprečen slovenec ampak samo na račun poškodb in dobrih zavarovanj ,drugače sem povprečen slovenec z povprečno plačo brez otrok in velikih hiš ter pogoltnih žena, to pa za tiste ki se tako brigajo o men ......Cartman ,dobro si povedal . Rajši bi vozil motor za 4-6kkm in bil brez poškodb ,toliko v vednost vsem radovednežem in radovednicam .

Trenutek, ko se moraš po par minutah vožnje ustaviti, zaradi vtisa ogromnega trojanskega šokoladnega krofa. No fino. Pa komaj sem na motor zlezla. Siesta.

20. dan četrtek, 30. 7. 2015 OŠ – TOKTOGUL Zjutraj greva. Tokrat nepreklicno. Receptorka se pošali: »A ne bi ostala še en dan?!« Gotovo nisva edina, ki sva po spustu z višine za par dni ostala tu.Oš je mesto počitka pred ali po vzponih. Ko zapeljeva iz mesta, se voziva mimo namakanih obdelanih površin, v ozadju na vzpetinah so polja pšenice. Cesta je lepa, ob njej vabijo prodajalci najrazličnejše zelenjave in lubenic, zloženih na tisoč in en način. Pred nama se prikaže akumulacijsko jezero Toktogul. Barve so nenavadne, voda je turkizna, barva mogoče še toliko bolj izstopa zaradi okoliških gora. Jezero je poimenovano po mestu Toktogul, kjer je zgrajena pregrada na reki Naryn. Podobe jezera in okoliške narave so neopisljive. V Toktogulu najdeva prenočišče ob cesti. Pred njim je bencinska črpalka, za njim policijska postaja. Poiščeva gostilno in avtomatično najprej naročiva pivo. »Pa saj si skoraj umrla, zdaj pa mrzlo pivo!« Res ni pametno, ostanem pri čaju. In medtem, ko se Miro ukvarja z nevegetarijanskim programom, počasi žvečim riž. Dober je, tudi čaj je dober. Najlepše pa je, da se človek bolje počuti. (Moje pivo je spil Miro in zraven godrnjal, da se je segrelo.) Za sosednjo mizo pride šofer kamiona. Naroči čaj, juho in kruh. Opazila sem že, da je to pogosta kombinacija za hitro in nasitno malico. Pokimamo si v pozdrav in si voščimo dober tek. Zanima ga, od kod sva. Pozna našo bivšo državo. Delal je v Rusiji in si toliko zaslužil, da je sedaj samostojen. Ima svoj kamion. Zaželiva mu srečno vožnjo in dober biznis, on pa nama srečno vrnitev domov. Na drugi strani se usedeta dva poslovneža (računalnik, telefon, zlikana srajca…). Ne pozdravita. Njun jedilnik je obširnejši, prevladujejo pa z mesom polnjeni cmoki, pivo in zraven vodka, ki prihaja v majhnih steklenicah, zato pa večkrat. Prostor je senčen, po tleh polivajo vodo; sedimo na blazinah in uživamo (vsak po svoje). Pride še skupina zelo urejenih žensk, ki pa (na Mirotovo žalost) odide v notranje prostore. Zgodaj greva spat. Rehabilitacija še ni končana.

Popravek: Lorenzo jok. Da ga morajo mehaniki v boksih nagnati nazaj na stezo... Saj mi že prej karakterno ni bil všeč, zdaj pa mi je še manj. In kako se je potem vozil s krogom zaostanka. Zares "športno", da je mešal drek v skupini, ki se je borila za tretje mesto. Zares pa privoščim Crutchlowu. Dobro jih je opral s pravo izbiro gum in čisto zasluženo. Ianone pa je res iz prednje gume naredil ementalerja.

Crutchlow je zmagu, Rossi, MM, Lorenzo je pa motorje menjal ves cas, ampak na koncu je le prehitel MMa.

... žal ne gledam ... ... ampak vem ... ... Lorenzo papak ... bio i ostat če papak ... ... mali smrkavec za okluftat ... ... navijamo pa itak za Rossija ... .... GOOOOOOOOOO 46 ...

...zakaj že? Da ti slučajno utrga ketno.....ti lahko razbije blok motorja...in če imaš srečo, ti zmesari še nogo. ....pa ker je zanič...zakaj bi čakal, če veš, da moraš menjat. Motor je luksuz......in naj bi užival v tem...ne pa da greš nanj z enim cmokom v grlu....a bo zdržalo...al ne. Tistih 200 ojrov riskiraš ...pa je....in greš potem z veseljem na moped.

Še moj Kawasaki z750s 2006 z 50.000km

. ... sam za Rossija ...

Če se dokaj nova veriga nateguje in preteguje in jo je treba vsakih nekaj sto km šponat ...pomeni samo eno. Ponaredek. To nima nikakršne zveze z vzdrževanjem verige. Če verige ne čistiš in mažeš bo najprej uničilo O-ringe in bo stekla ven mast....posledično pride not voda in začne veriga rustat in postanejo nekateri členki trdi. Če pa so vsi O-ringi celi in veriga neenakomerno zateguje...pa pomeni slaba natezna trdnost materiala in se veriga razteza. To opaziš tako, ko vrtiš zadnje kolo na mestu na štenderju, veriga nenenakimerno niha gor in dol. Enkrat je čisto zategnjena...drugič ful ohlapna. Tudi ko jo potegneš s prsti nazaj na verižniku je veliko ohlapa.

gume, gume, gumice...le Lorenzu niso pomagale

4. Vedno suhe steze in idealne pogoje!

Tudi če je res , bo zdej enkrat spet postren nadzor nad motoristi .....

Te policijske nebuloze so spet za STOP policija ....sam sej vemo ,sami smo krivi , kaj se pa vozimo Motorist ko pade je že po defoltu vsaj z strani javnosti kriv ker so takšno sliko naredili mediji in policija zeloo pomaga da se slika še poslabšuje .... Mogoče bi Borutt moral prebrat januar-februar Moto.si kjer policaj Naj bo Jurčk lepo opisuje razmere v policiji .......ampak če bom jaz povzel in napisal bom spet nabijač pa še kaj ......naj si prebere sam , izgleda da je naš predstavnik policije zaposlen v eni drugi policiji ,kdo bi vedel .......je pa napisano v kolumni ,da so še zeloo zelooo daleč da bi policija bila policija ........ Karmen ti se pa ne sekiraj kaj kdo vzame osebno dokler se govori resnica naj se postavijo na trepalnice !!!

Tle mečete dnar skoz okno, za 8k je nov motor, za 15 je nov avto. Jst bi za 8 kupu avto+motor+opremo in par dni v toplicah.

Danes na Slavniku

14. dan petek, 24. 7. 2015 KOLUB – KHOROG Vstaneva zgodaj. Pri nas doma je ura tri ponoči. Ko se odpraviva iz Koluba, natankava tudi v rezervne posode in se napotiva proti Khorugu. Čaka naju 403 km naporne ceste, ki je, pa je ni. Pred dvema dnevoma je bila še zaprta zaradi plazu, zdaj pa je delno prevozna; posamezni deli so poplavljeni ali odtrgani. Preseneti te lahko marsikaj, celo deli asfalta! Kjer je dober makadam, si vesel; da ni slabši, kjer je slab, si vesel, da ni vode; kjer je voda, si vesel, da ni prahu; kjer je blato, čakaš, da bi spet bil makadam, kjer je makadam, čakaš, da bi spet bilo vsaj malo asfalta… In tako mineva dan. Po izhodu iz mesta se nekaj časa voziva po ravnini. Izmenjujeta se makadam in asfalt. Nato se začne vzpon. Današnja vožnja bo na nadmorski višini od 1000 do 2100 m. Po prašni cesti prideva do dvignjene zapornice, kjer se začenja obmejna cona z Afganistanom. Za to področje (GBAO oz. Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon) je potrebno posebno dovoljenje. Ustaviva, gledava dvignjeno rampo. Nikjer ni nikogar, zato zapeljeva naprej v neznano. Strašljivi so pogledi na močno erozijo, ki odnaša neverjetne količine zemlje. Prepadne ilovnate stene se pogosto končajo v izsušenih strugah, ki jih napolni le močno deževje. Srečanja z ljudmi so redka. Spet imava konkurenco - leva roka motoristično pozdravlja, v desni pa je zakrivljen nož. Orodje ali orožje? So mogoče tudi zato popotniki v teh krajih tako redki?! Vzponu sledi spust. Tu postane jasno, zakaj je bila nujna menjava gum. Makedam zahteva svoje! Od tu naprej so naselija ob poti redka in revna. Ljudje se trudijo z zemljo in živino, gradijo in popravljajo svoja skromna bivališča. Tudi tu izdelujejo domače opeke in jih sušijo na soncu. Promet je zelo redek, še največ je otovorjenih oslov. (Med njimi sva tudi midva!) Tega dne preideva pet kontrolnih točk, na katerih naju vsakič znova preizprašajo in popišejo. Po pregledu dokumentov sledita še klasični vprašanji - od kod prihajava in kam greva. Uslužbenci so bili korektni, dva sta bila celo zelo spretna in hitra pri popisovanju. Enkrat pa sva naletela na čuden sprejem. Tišina. To ne pomeni nič dobrega, to je huje, kot če kdo kriči. Po začetnem čakanju in mučni tišini sem začela glasno deklamirati naučene podatke, ki sem jih že tolikokrat prej ponovila; starejši uslužbenec si je oddahnil in vzkliknil: »Pa vi znate rusko! Dobro, dobro!« In potem sva vpisovala podatke v njegov zvezek in na koncu se mi je zahvalil!!! In nama zaželel vse dobro. Ob vseh kontrolah, vojakih, orožju in prepovedi fotografiranja naju je nek vojak prosil, če bi se lahko ob motorju fotografirali. Spust postaja zahtevnejši, podlaga se spreminja, vse več je rdeče ilovice in prahu. Sredi te rdeče zemlje, ki naju spominja na Kras (in Egonov teran!), srečava kolesarja iz Nove Zelandije! (Saj ne moreš verjeti; ti kolesarji so še hujši osli kot motoristi!). Pred nama se odpira dolina, po kateri teče mogočna reka Panj. Zemlja v dolini je obdelana, videti je njive in vrtove. Rastejo krompir, korenje, zelje, paradižnik, paprike… Ljudje pozdravljajo, mahajo in se smehljajo. Ženske niso zakrite, nekatere so celo z dekolteji (to je opazil Miro).Ne bi ga smela pustiti pred trgovino! (V trgovinicah po vaseh dobiš vse, kar rabiš za preživetje.) Kupila sem vodo, kruha niso imeli, a je trgovec rekel neki ženski, naj ga gre iskat. In prinesla je največji in najtanjši kruh, kar sem jih videla na vsej poti. Imela sva ga za ves dan, za večerjo in še naslednji dan v Khorugu za zajtrk in za popotnico na poti v Langar. Povsod vzdolž mejne reke Panj pa so vojaške patrulje, ki pešačijo od ene do druge postojanke. Na drugi strani (desna stran v smeri najine vožnje) je Afganistan. Afganistanski bregovi delujejo revnejše - vse je iz domačih materialov, samo par streh je že pločevinastih, na nekaterih pa so tudi satelitske antene. Povsod so urejene ograde - obdajajo jih kamniti zidki, ki spominjajo na kraške vrtače. V njih se bohoti zelena barva. Te male ograjene parcelice hranijo prebivalce. Tu lahko še v živo vidiš, kako poteka ročna žetev. Pa to ni muzej na prostem, to sta dva bregova iste reke. Vzdolž reke na afganistanski strani je pot; na njej ni vozil, na njej so redki pešci, ki hitro hodijo, osli in nekaj drugih živali. Kljub lepoti narave imam tu tesnoben občutek. Obmejni vojaki - nekateri še dobesedno otroci - pozdravljajo, gledajo naju (predvsem motor!) z narejenim navdušenjem. Njihovo delo ni preprosto, na drugi strani mogočne in deroče reke Panj je kontraverzni Afganistan. Voziva se naprej po cesti, ki so jo že pred mnogimi leti nekako uklesali v skalnato pobočje. Globoko pod nama teče reka Panj, nad nama je strma skalnata brežina. Cesta se zvija med skalami, včasih se skoraj dotakne deroče vode, potem pa se spet vzpne. V glavnem je makedam, z veliko prahu, ponekod cesto prelivajo manjši potočki, ponekod so na njej odtrgane skale. Prometa je sicer malo, pa vendar srečanja s tovornjaki na prepadni cesti niso ravno preprosta. Pametno je počakati, da gre pošast mimo, da se malo poleže prah, in da se vidljivost toliko izboljša, da se cesta spet prikaže. Včasih je voda nevarno blizu. Potem pa nenadoma sledi del odličnega asfalta. Človek ne more verjeti. Škoda, ker to ne traja. Ustavljava se na delih, kjer je cesta širša, pijeva vodo, jeva kruh in rozine. Gledava čez deročo vodo na afganistansko stran in vsak pri sebi misliva, da morda tam ni tako, kot nam govorijo. Tudi tam so ljudje. Potem pa človeka prešine misel, da je ta zloglasna dežela tako blizu, da je že navadna frača lahko nevarna. Skleneva, da se bova ustavljala bolj premišljeno. Zjutraj sva sicer zgodaj štartala, toda vozne razmere in čarobni pogledi na nam tujo naravo naju zavedejo v stisko s časom. Predvidenim 400 km ni videti konca, ura pa je krepko čez poldan. Ponoči po tej cesti še domačini ne vozijo, kaj šele tujci. Zakaj je temu tako, nihče ne govori na glas. Večeri se, črede koz, ovc in posamezne krave se vračajo v staje. Zanimiv prizor - domačini vodijo po eno ali dve kravi. Nekatere imajo čez dan privezane na dolgih vrveh; tako se pasejo in ne morejo uiti, zvečer pa jih gredo iskat. V Khorog, ki je na nadmorski višini 2100 m, prideva skoraj po temi. Prvi hotel, ki ga uspeva najti (ah, ta skromna mala dvoriščna vrata, kaj vse se skriva za njimi!) je zaseden. Prijazen mlad fant pa se ponudi, da bo vprašal drugam, če imajo kaj prosto. Dogovori se z lastnikom novega hotela, ki pa je par kilometrov stran. Zahvaliva se in mu zaželiva dobro sezono. Ko kasneje na križišču čakava na džip, ki nama bo pokazal pot do prenočišča, se nama minute vlečejo in še policijska kontrola pride mimo. Potem dočakava veliko toyoto z velikim lastnikom, ki naju vodi v hrib. Pokaže nama sobo. Utrujen je (midva tudi!). Pove, da je bil pred dnevom v Kolubu in so morali na cesti čakati, da so odstranili posledice plazu, da je utrujen od čakanja in vožnje. Popolnoma razumeva. Kopalnica! Tuš! Skuham juho (argo) in čaj. Predaleč je do centra in preveč vožnje za danes. Boli me glava. 15. dan sobota, 25. 7. 2015 KHOROG – LANGHAR Zjutraj gledava z balkona na sosednje dvorišče. Idilična hiška in vrt z bujno zelenjavo, zraven pa že gradijo. Razvoj?! Lastnik naju povabi na čaj. Sedimo pred njegovim hotelom in klepetamo. Pove, da je Uzbek, da je tu prebivalstvo mešano, da so kljub različnim narodnostim ljudje večinoma pripadniki islamske ismaili sekte. To je šiitska ločina, ki je med najliberalnejšimi v islamskem svetu. In kot vsi si najbolj želi, da bi bil mir, da bi bilo življenje spet normalno in bi lahko prihajali turisti. Zgradil je nov hotel, a zadnji dve leti sta bili zaradi političnih razprtij in spopadov zelo slabi. Turistov praktično ni bilo. Prizna, da so jim do sedaj pomagali edino Rusi, ki so gradili ceste, šole in bolnice. Od Američanov niso dobili nič. Na vprašanje, zakaj so bili pred dvema letoma nemiri v teh krajih nemiri in tudi oboroženi spopadi, pa dobiva dokaj nejasen odgovor, če je to sploh bil odgovor. Spopadi naj bi bili med vladno in nevladno stranjo, ki je hotela prevzeti oblast. Da nama pa tudi nekaj koristnih informacij. Cesta, po kateri sva nameravala v Murgab, je zaprta. Sedaj nama je jasno, zakaj je bilo prejšnji dan tako malo prometa. Namesto 300 km poti bova morala prevoziti 550 km in iti po daljši in mnogo slabši poti, ki gre skozi Langhar. Pokliče prijatelja, ki ima prenočišča v Langharju. Tam bova lahko večerjala in prespala; gotovo bova (pre)pozna za kaj drugega. Odhajava, z vrha gledava na Khorog, v katerega se spuščava. Obkrožajo ga hribi, skozenj teče reka. Veliko je topolov in zelenja. Staro se umika novemu. Majhno mesto, ki je tudi glavno mesto province Kuhistoni Badakšon, je na nadmorski višini 2100 m. Baje so bili v sovjetskih časih piloti, ki so leteli na relaciji od Dušanbeja do Khoroga, najbolje plačani v vsej SZ, saj jim je pretilo največ nevarnosti (okoliški vrhovi so visoki več kot 6000 m). Za šoferje ne poznam podatkov, a pot od tu naprej do Murgaba in potem prek 4600 m visokega prelaza do starega mesta Oš v Kirgiziji tudi ni lahka (kadar je sploh prevozna).To je ena najvišjih registriranih cest na svetu (poleg Karakoram ceste med Pakistanom in Kitajsko, pa verjetno se bi še kje kakšna našla). Skozi mesto je živahno, potem pa zavijeva v smeri Iškošima, kjer je mejna točka z Afganistanom in na luknjasti makadamski cesti zelo redko srečava kakšno vozilo. Eno izmed njih pa je pobralo dva beloruska štoparja, s katerimi sva se malo pred tem pozdravila. (Popotniki v teh krajih so zelo redki.) Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon, po kateri se voziva, obsega 45% površine Tadžikistana, toda tu živi le 3% prebivalcev.Cesta je slaba, narava pa je čudovita. Vzdolž reke so posamezni odseki pod vodo, dele cestišča je dobesedno odneslo neurje, ponekod so nanosi kamenja in blata.Pogledi na okoliške vrhove in nebo nad nama pa jemljejo dih. Približuje se nama pravi motorist! Mislim, da imam že privide, a pojava je resnična. Motorist iz Nemčije je osamljeni jezdec. Natrosi nama kup podatkov o cesti, ki je pred nama. Dodobra naju prestraši s svojo zgodbo. Seveda je dobronameren, skuša naju obvarovati, da se nama ne bi zgodilo kaj takega, kot se je njegovemu prijatelju. Ob prečenju poškodovanega dela ceste, čez katero teče potok, mu je zdrsnilo, z motorjem sta pristala v vodi. Z drugim prijateljem motoristom sedaj čakata. On gre po pošiljko, s katero jim bodo poslali rezervne dele, a to bo trajalo najmanj tri dni. »Pazita, pazita, pred Langharjem in po Langharju je nevarno, nevarno!« Nekatera prečkanja plazovitih delov poti in ovinke nad Langharjem nama še natančneje opiše. Hvala in srečno! Ko naletiva na prvi opisani primer, se v mislih zahvaliva za napotke. Miro sname kovčke, peš prečka vodo in si verjetno zapomni primerno traso in nevarne kamne. Na drugi strani sedita domača fantiča in naju opazujeta. Sama grem peš in ju pozdravim. Odzdravita in z zanimanjem čakata. Ko Miro na motorju uspešno prevozi nevarni del, zaploskata. Nasmejimo se, sama pa si globoko oddahnem. Voda naplavlja, poplavlja in odnaša. Včasih ima strašno razdiralno moč, včasih daje življenje. Barve vode, neba, peska in zelenja, ustvarjajo čudovite podobe. Vidiva most med Afganistanom in Tadžikistanom. Zastražen je z obeh strani, obdan je z bodečo žico. Baje je tu ob sobotah možen prehod meje. (To nekateri popotniki opisujejo). A čeprav sva bila prej odločena, da bova poskusila napraviti vsaj nekaj korakov po Afganistanu, naju je pogled na zamreženi most odvrnil od namere. Srečava tudi kolesarja iz Nemčije – popotniki v teh krajih smo tako redki, da se srečanja vedno razveselimo. Čudi se, ker sva dva na motorju. Nasmejimo se drug drugemu in spijemo požirek na zdravje. (Sicer ne pijemo, a to je slovenski antibiotik!) On bo par dni ostal pri toplih izvirih, ki so tu blizu, midva pa morava naprej. (Tudi jaz bi ostala, a kdo bo Mirota branil pred policaji in cariniki?!) Gledamo zemljevid, kolesar, ki si je vzel leto dni za potovanje, pa pravi, da so najini dnevi kot njegovi mesci. Ah, če bi le imela tudi midva več časa! In v hitenju in pomanjkanju časa sem po pomoti vklopila nekaj meni neznanih funkcij na fotoaparatu in nastale so te t.i. umetniške fotografije. Ko bom prišla domov, bom šla vprašat fotografskega mojstra Dragomila B., kakšne se mu zdijo. Približujeva se Langharju. Večeri se. Tudi tu domačini vodijo svoje živali, otroci se razposajeno lovijo, na ravnici ob vodi celo bosi igrajo nogomet. Nebo je čudovitih barv, narava je čudovita. Če odmislimo močno uničeno cesto in dva smrdeča tujca na motorju, je vse čista romantika. Na koncu vasi desno Miro nezmotljivo ustavi pred dvoriščnimi vrati. Kako veš, da je tukaj?! Saj drugega sploh ni! Prijazen lastnik nama predstavi sorodnici iz mesta, ki sta s fantoma prišli čez vikend na deželo. Zanima ju, kje sva bila in prosita, če bi lahko pokazala fotografije. Pogledamo zemljevid in nekaj točk, potem pa jima pustiva fotoaparat in tablico, naj si v miru pogledata, sama pa razpakirava. Ne mine pet minut in na vratih se pojavi fant, ki vrača fotoaparat in tablico. Miro mi je že prej namignil, da gre fantoma na živce, ker se dekleti zanimata za potovanje. Lastnikov sin z džipom pripelje še dva gosta. Skupaj večerjamo. Gosta sta Poljaka, ki sta prišla zaradi ježe konjev, ki jo tu ponujajo v neokrnjeni naravi. Gospod neumorno govori v poljščini; preden konča, mu uspeva dopovedati, da sva iz Slovenije. Razumela sem približno takole: Gospod in njegova soproga uživata v jahanju konjev. Lani sta bila v Mongoliji, kjer je bilo čudovito, jeseni sta bila še na Portugalskem, kjer je bilo čudovito. Letos sta tukaj in je čudovito. Vodič ju z džipom vozi na posamezne lokacije, kjer so dogovorjeni za jahanje. Skrbi za pripravo konjev, za hrano in za prenočišče. Onadva samo jahata. Čudovito. Nato zmanjka elektrike. (»Na srečo!« pravi Miro.) Sama sediva ob čaju. Lastnik prinese svečo in se začne opravičevati zaradi izpada elektrike. (Tu je elektrika dobrina, občasno je nimajo niti za osnovne potrebe. Naju pa je malce sebično skrbelo zaradi praznih baterij in interfona!) Pomiriva ga, da se to tudi pri nas večkrat zgodi. Seveda nama ne verjame, misli si, da sva samo obzirna. Gospa Poljakinja se je že prej vznemirjala zaradi tuša, ki je na drugi strani dvorišča… Opazujem igro senc v prostoru. Čajnik je lep. Skodelici sta že novejši, za moj okus manj lepi, stoli so plastični (vdor cenenega kitajskega blaga?!). Ponoči slabo spim. Pa saj sva šele na 2750 metrih! Boli me glava, začenja mi šumeti v ušesih, komaj dočakam jutro.

Svetilni petrolej je v štacunah v 1l embalaži po ca. 5,49eur. Če ga pa kupiš na petrolu na pipco, pa je liter po 1,113eur . Pa še točilna mesta Petrol, da se ne boste ukvarjali z iskanjem, kje se ga da točiti .....

Briga me za leta, čeprav me tistih, 7,35%, čaka čez 3 dni. Jaz sem še vedno v tisti najmočnejši skupini, ta trenutek 39,71 %. Moja bi rekla, da po večini parametrih spadam tja do 18 let, posebej po obnašanju in kozlarijah, ki jih počenjam. Bog mi naj da zdravja, tumast in ftrgan sem tak dovolj!

Ok, razumem: če ne bom uporabljal petroleja, bom si sam kriv če bom novo verigo predčasno zasral

Veriga se ne čisti z bencinom in PIKA!!! Vzami petrolej!

Med dopustom v Trenti, skok na Montaž za ogrevanje... Nato kanjon Kozjak v Kobaridu, ki mi je eden ljubših, ker ni tehnično zahteven in ima večino lepih skokov pa še voda je topla (v primerjavi s Sočo) Potem pa čez par dni adrenalinski spust po "kanjonu" Rio Cuestis (Ita) Nepopisni užitek, čisti adrenalin in super družba, so mi tale spust uvrstili med top 5 najboljših doživetij v življenju. Še mal karaktreistik kanjona, če koga zanima: http://www.canyoning.it/procanyon/cuestis.htm

Pa saj je v hribih bolj nevarno kot na cestah, glede na stevilo udelezencev......naj grejo tja s frulico, pa cekirat sandale.

Zmagal ni, je bil pa prepricljivo zadnji :-P Drgac pa kar ok dirka. Od zacetka ze mislu, da je Yama spet falila taktiko, sam ze po par krogih se je vidlo, da ne. Ducati bil hiter, ko so pa gume sle, pa-pa... Bo pa MM prvak, sam se cudo al kaka poskodba lahko to spremeni.

Kako je Iannoneju gumo olupl, jao. Rossi odlicno, MM pametno, Lorenzo pa smeh.

Ene pa res hudo skrbi kako drugi zapravljajo svoj denar

Še malo zajeman in to je to. Lep pozdrav do prihodnjič.

Raj kupim od Kmeta kot pa od kakega neznanega (znanega) trgovca. Zakaj: 1190 bi bil lahko moj, mi je pa žal previsok, pa endure mi ne sedejo. Drugače pa zato, ker je odpravil porodne težave, tako ne bo več skrbi z reklamacijami, ker ima mal kmju, ker je redno servisiran in to pod nadzorom Kmeta (ker ga poznam vem kak težak je do serviserjev), ker se mi ni potrebno ubadati z nabavo in montažo vse dodatne opreme, ki jo je že Kmet zmetal skup. Lahko da jo prišteje k vrednosti motorja, vsekakor pa ne prišteje vseh stroškov, ki jih je plačal, da se je ta oprema zmontirala gor. Za vse ima račune in garancijo. Ker je pedanten in natančen pri vzdrževanju in čiščenju. Ker ima moped za vozit (in ga zna vozit) in ga ne špara. Tut jaz imam moped za vozit in ga ne šparam, pa se nikoli ne bojim, da ne bom mogel prodat. In ker nenazadnje, niti pri meni niti pri Kmetu ne boš videl turirat ali nabijat hladnega mopeda.

Jaz pišem v to temo o cestnih prekrških, ti pa omenjaš domače in svetovno gospodarstvo z vsemi kravatarskimi lopovi. Za to obstaja druga tema. Drži se teme, da bomo imeli vsi kaj od tega. Ti mi samo imiđ kvariš . Zato bo sledilo; v tretje gre rado .

A bi prou takoj karambol naredu? Al kako bi prsu u toplice? In ker motor je 8 kek nov? Kupis kar lahko zasluzis, simpl. Ce si vajen malih budgetov s tistim nardis kar lahko. Ce si sposobn zorganizkrat vec financ, pac upgradas. Danes sm zdrsal 400 km in se mel cist fajn na mojem klusetu. Ziher bi se mel na enem novem projektilu se mal bols. Zakaj ne dat 15-20 kek za motor, ce lahko? A bit skrt na sebi komu koristi? Ce ne gre ne gre, to je drugo. Ampak enim gre....nekka nekka

mau pa sm .. sploh nism organov vidu .. šele ko sm se ustavu so me mau čukast gledal

Poštarski dom, Vršič. (1688m.v.) Gor smo prišli, kak bomo zjutraj prišli dol še ne vemo.

Jaz bi sel prej po Kmetovga skor novga, kot po novega