Dvorana slavnih

Igc hud reportič. Bergdoktor si bo zdej zihr eno enduro za intervencije omislu. ----------- Da nadaljujem z reportom... Bosna 4. dan: Zjutraj se počasi spokamo od Boračkega jezera proti Glavatičevem in čez Neretvo v hribe proti gorovju Prenj Tudi na drugi strani pobočij so vidne bele potke, po kakršnih se peljemo mi. Nekaj običajnega na določenih območjih, znak za mine. Počitek pri Svatovskem grobišču... Nadaljevanje proti Zijemlji Trek nas vodi direktno proti goram vidnem na horizontu in preko. Najvišji vrh je Velez 1969 m. Začetni del vzpona na Velez. Višje je bila pot slabša, kamenje grobo in zrahljano, ponekod strmi in zelo dolgi vzponi... Na vrhu so ruševine vojaškega oporišča, zbombardiran je bil v 90. letih med vojno. Spust iz planine je bil dolg in naporen, za povrhu nas je pa lovilo še visokogorsko spremenljivo vreme. Veter in nevihta za hrbtom nas je silila v dolgotrajen naporen spust brez počitka, sicer bi ostali nekje v planini na spolzkih kamnih. Kasneje nižinski predel na drugi strani Veleza. Popoldne smo se spustili vse do Mostarja in odvozili 20-30 km tranzita proti Nevesinjam., kjer smo spet skrenili na makadame proti planoti Morine. Od tule smo se pripeljali na planoto Morine... http://www.nevesinjeturizam.com/?p=81 Na planoti srečamo kmete na travniku. Ravno so pospravljali seno. Povejo da jih na tej planini ni dosegla vojna, ni bilo obrambnih linij zato tudi nič min. Tudi sami obdelujejo vse površine, vozijo se s traktorjem v gozd in po travnikih, pasejo živino itd... Torej povsem varno za vožnje podolgem in počez vsepovsod. Omenijo še detajl, naj kurimo dovolj velik ogenj celo noč, ker je to območje medvedov in volkov. Plato Morine je noro lep!! Sonce se je že skrilo za prve hribe, imeli smo sanjsko lokacijo z razgledom, kup drv čisto poleg... zato se hitro namestimo, in čez 20 minut že čiliramo ob ognju. Večeri so vedno super, ogenj nas greje, zajebancija, utrinki iz dnevnih prigod, o tehničnih odsekih na poti, obenem pa na ognju pečemo kak kvaliteten kos mesa in lepo diši... Del poti tega dneva. Par akcijskih fotk tega dne.

Luksa me zvabi v Dolomite ,star maček jih je prekruzal že neštetokrat počez in pošrek , zato se odločim da grem . Sproti pa obiščeva še njegovo ženo v Nemčiji , tako sva v 2 dneh bila prisotna v štirih državah ....Slovenija Italija, Avstrija in Nemčija ... Končno najdel motor za sebe .....lepi so ti kraji .... Naturpark Drei Zinnen Passo Falzarego 2117 m Passo Pordoi Passo Sella 2240m Brenner in okrepčilo .... Insbruck Achensee... Tagernsee ....in končno na cilju v Nemčiji . Stuširamo ,pojemo in spat ,suhoparno toda zbiti smo bli , vsaj jaz ...... Kreneva ob 7.30 , mrzlo brrr a sonček že greje ...srečamo še enga kmeta.... .....25€ plačava vsak za vzpon proti Velikemu Kleku , kraja da ni primere , 2kavi ,voda 9 € mislim ,da me tej lopovi več ne vidijo vsaj nekaj časa . Naj reče kdo kar če Juga je zakon , ker se veliko vozim bi po teh krajih bankrotiral zelo hitro ..... Bmflar je svizce iskal ,da se ne znajo obnašat je pa velik povedal že moj kolega z Versysom ..evo to je bilo to za 2 dni . Diavel je služil kot mora , razen standardnega Ducatijevga kihanja,rukanja in cukanja po serpentinah ni bilo problemov . Je udoben za daljše fure ! Mam pa še eno slikco za Cartmana .................zadnji čas je da zažgeš tisto svojo Hondo Lp

neki tacga je blo:

No da ne bom samo prebiral bom tudi jaz napisal kakšen vtis. V toker23.8. sem se odpeljal tale krog po sosednji Avstriji. Vreme je bilo super ceste precej prazne, temperature pa tudi znosne. No na prelazih je bilo zaradi severnega vetra celo malo hladno. Štart je bil ob 9 iz Tržiča preko Ljubelja in Celovca proti prvemu prelazu Turacherhöhe. Sldila je vožnja po dolini proti prelazu Sölkpaß in nato mimo Schladminga in po drugi strani čez Obertauern in Katchberg mimo Beljaka spet preko Ljubelja domov. Nabralo se je lepih 454km. LP Aleš

22. dan sobota, 1. 8. 2015 BIŠKEK (Kirgizija) – ŠIMKENT (Kazahstan) V Kirgiziji so prebivalci pet ur pred nami! Končno imava tudi midva pet ur prednosti pred domačimi kraji. Ura na navigaciji sledi časovnim pasovom, ura na motorju pa še vedno beleži domači čas. Pet časovnih pasov! (Da bi bil Miro kdaj pet ur prezgodaj?! Še nikoli! Prej obratno.) Od tu dalje vodi pot nazaj domov. Čas beži, vize, dopust; trije rezervni dnevi so porabljeni (eden zaradi obvoza v Murghab, dva zaradi moje bolezni). Pa tudi Drago nama je, da ne bi pozabila, kam nazaj, poslal sliko domačih krajev. Kar milo se nama je storilo, ko sva jo gledala! Odpraviva se, cesta iz Biškeka je še lepa, pred nama so širna polja in čas žetve. Ljudje z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi prevažajo marsikaj. Vročina, žeja! Po poti lahko kupiš vse, od lubenice in kvasa, do peska, mivke, avta ali bale sena. Tudi avtopralnica dela dan in noč. Lahko pa počakaš, da se odpre bar za karaoke (če si nad 30!!!). Z izpolnjevanjem tega pogoja že več kot dve desetletji nimava več problemov. Kljub temu ne bova čakala večera, da bi odprli klub. Ob meni ni mojih sester, zato glasbeni nastop nima smisla. Približno po 80 km vožnje sva spet na meji. S Kirgizijo oz. Kirgizistanom opraviva na hitro. To je tudi edina država od stanov, za katero državljanom Slovenije ni potrebna viza. Na meji je kaos. Ljudje pretovarjajo, nosijo in vozijo vse mogoče. Kolona je ena, vendar sestavljena iz več kolon z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Nekako se prerineva vmes, spuščajo naju naprej, pred zapornico na hitro dobiva žig in zapornica se dvigne. Poslavljava se od Kirgizistana in že stojiva pred naslednjo mejno oviro za Kazahstan. Posebna vrata so za osebni prehod, v sredini je pas za osebna vozila, levo za kamione. Na tej strani pa gre vse po ravni liniji. Hitro se pripeljeva pod nadstrešek, vendar ni od nikjer nikogar, ki bi se hotel ukvarjati z nama. Razne uniforme z različnimi našitki hodijo mimo, midva pa ne veva, na katera vrata bi potrkala. Očitno naju načrtno pustijo malo na opazovanju. Potem nekako dobiva šop formularjev. Končno pridejo mimo trije uniformiranci in začnejo z vprašanji. Vprašanjem sledi pregled dokumentov, potem pregled prtljage. Pa se tip spomni, da bi pregledal še čelade in hoče razstaviti čelado, v kateri je vgrajen interfon. S težavo mu razložim, da je to zapletena zadeva, da je skoraj nemogoče ponovno sestaviti vse elemente na isto pozicijo, in da je vprašanje, če bo to potem sploh še delovalo. Nato si hoče mojo majhno čelado povezniti na svojo preveliko glavo. Miro vidi, kam ta reč pelje, pa mu velikodušno ponudi svojo čelado. Razložim mu, da je par številk večja in mu bo ravno prav. No, potem se s čelado na glavi fotografira - kot s kakšno lovsko trofejo - z vseh možnih pozicij. Miro ga pusti, da se malo utrudi. Tudi ko je čas, da bi čelado snel, ker mu postane prevroče, se dela, kot da se je nekaj zataknilo. Pa naj se malo pokuha, saj si je tako želel imeti čelado na glavi! Potem tip gleda proti motorju. Miro se začne prestopati, dobro ve, kam ta reč pelje. Sprašuje, če lahko gre na WC. Vsi trije uslužbenci v trenutku pogledajo najpametnejšega, ki je brezbrižno ležal v senci. Par sekund se gledamo, potem mu pokažejo, v kateri smeri je WC. Miro odide, meni pa se zdi čudno, kaj zdaj fintira. Uniformiranci izginejo. Tako kot so prišli, so tudi odšli. Izpolnjujem formularje, štirinožec pa še vedno mirno leži v senci. Miro se vrne in komentira, da bi si v tem WC-ju najpametnejši uslužbenec krepko pokvaril službene sposobnosti (pa ne zaradi njega!). Oddava izpolnjene formularje in dokumente ter dobiva nujno potreben žig z navedenim časom vstopa v državo. Sledi še zadnja kontrola in težka železna vrata se odprejo. Odpeljeva se v Kazahstan. Od meje do Taraza je približno 180 km. Vso pot od jutra do Taraza naju na levi še pozdravljajo hribi. Tudi ta del poti nama je vroče, a že pogled na hribe v daljavi naju hladi. Iz Taraza do Šimkenta je približno 170 km. Pokaže se drugačna pokrajina, ljudje v obcestnih naseljih se ukvarjajo s kmetijstvom in si skušajo izboljšati bivalne pogoje. Cesta pa se slabša, dokler ne prideva na pravo gradbišče, kjer vzporedno s staro cesto gradijo novo. Promet poteka dokaj kaotično. Nekaj časa po razvoženih gradbiščnih poteh, nekaj časa po novozgrajenem betonskem vozišču... Visokih hribov v daljavi ni več videti in vse bolj pritiska. Spet sva v pesku! Po novozgrajenem cestnem pasu, mimo betonarne, pastir žene svojo čredo. Tu se srečujeta preteklost in prihodnost. V predmestju Šimkenta se bohotijo novogradnje, ob vstopu v mesto te pozdravljajo spomeniki in nebotičniki. Promet se zgosti. Vozni park je pester, domačini mahajo in pozdravljajo. Pozor, mahajo tudi policaji. Mesto ima približno 600 000 prebivalcev in je na nadmorski višini 506 metrov. Imava rezervacijo v hotelu Sardar, a tokrat se prvič zgodi, da morava čakati na sobo. Receptor pravi, da bo pripravljena v eni uri. Čudno. Nekaj časa sediva v recepciji, potem se pametno odločiva in greva na pijačo v sosednji lokal. Klima, pivo in čaj, čakanje na tuš je znosnejše. Potem se vrneva, a receptor pravi, da soba še ni pripravljena. Čudno. Čakava še eno uro. Pride turist iz Hong Konga in takoj dobi sobo (enoposteljno). Tudi on je imel enako rezervacijo kot midva. Čakava… Le zakaj se nisva takoj odpravila drugam?! Lahko bi imela še kaj od dneva. Tako pa sva po dveh podaljških ugotovila, da je receptor najino sobo očitno (na črno) oddal za »popoldanski počitek« in da sva naivna (utrujena pa tudi). Potem pride nek moški, z receptorjem si šepetata, nekaj mu da in odide. Miro napove, da bo čez minuto prišla še ženska, ki pa se ne bo ustavila na recepciji. Tako je tudi bilo. In čez deset minut je »najina« soba končno pripravljena. Seveda za polno ceno. Zakaj sva sploh čakala?! In potem narediva tisto, kar bi morala takoj, ko sva prišla. Odločiva se, da greva drugam. Receptor je strašno razočaran, glede polne cene pa vztrajen, saj je prepričan, da si zvečer ne bova upala iskati drugega prenočišča. Pove, da je mesto zelo nevarno. Na najin ugovor, da so standardi za Booking jasni in da se tako ne dela, je s posmehom izjavil: »To ni Evropa. To je Kazahstan!« Odpeljeva se, prenočišče dobiva v prvem bližnjem hotelu, ki je sicer slabši, a žal mi je le zaradi izgubljenega časa in nesramnega receptorja. Iz Bookinga na najin ugovor odgovorijo z opravičilom in obljubo, da nama bodo v primeru višjih stroškov poravnali razliko. Mesto je tudi ponoči hrupno, promet je gost, pogoste so tudi policijske sirene. A tuš in pivo odplakneta kazahstanski prah.

Achensee Tagernsee Grossglockner Lp

men taka 30 literska torba zadostuje za 3-4 dni za daljšo pot sem pa itak opremlen k ninđa trasporter tak je pa full naloudan

itak je odgovor nova čelada ... to je edino kar ti lahko reči bučo p.s. pred mnogimi leti smo to reševali z : ampak to je res samo začasna rešitev od točke A do točke B drugače sem pa res zgrožen, da se vozite s takimi zarjavelimi čeladami ... to je slabš k nč ... ob prvem dotiku bi ti iz glave odletela ... še eno pametno bom povedal: čelada se ne nosi zaradi policajev, ampak zaradi lastne varnosti

Včeraj sem mojega "zvestega konjička" odpeljal na servis (letos že tretjič). Kot je razvidno iz zgornjih slik ima na grbi 100.000 kilometrov. Tudi tokrat, kot vedno, sem po 10.000 km preveril količino je olja v motorju. Merilna paličica je pokazala točno med MIN in MAX. Toliko kot prvi dan po servisu na 90.000 kilometrov. "barva" na čistem robčku pa takšna.... Olje je original BMW v predpisani "gradaciji" za moj model. Zaenkrat samo ena resna okvara. Alternator. In seveda menjava filtra za bencin, ki pa ne šteje med okvare. V primeru, da bi vztrajal z zamašanim filtrom, bi bilo najbrž potrebno menjat črpalko, pravzaprav cel sklop, ki pa seveda ni poceni (že opisal v tej temi).

Veš s čim se ukvarja Lipstick?......Jaz mu vrjamem!!!

poleg nove sponke predlagam lastniku še šus proti tetanusu...

Prou. Sam za intermezzo ..........je prvi človek v Slo ki dobi nov model ki se tud v trgovinah še ne prodaja ......ni Jure je pa Vezalka

ma...kdaj je tako posploševanje postalo absolutni standard? A se res prav nobenga nič ne zanim,a, da bi malo pogledal, ne dost, malo, čist malo pogledal kaj se je pravzaprav dogajalo? Brihtovat 400km/h, Čist na suho. Porazno. Res. Porazno. MM po dirki, ki jo je BTW odpelal z mehkimi in bil tretji: honestly the Michelin guys push to me for example to go to the hard. Because they say the soft will not finish the race if it like this Jorge po dirki also because my bike - I don’t know if it was electronically - but when the problem happened on the front tire, looks likes something was wrong on the engine. So I closed the clutch. I thought it was a problem with the tire and engine. So with two problems I decided to stop. Zelol zanimivo Bradley po dirki The front delaminated. There was no warning, it just went. It then created an electrical issue which meant I couldn't continue, which is why I had to pit. The reason to go for that tire is I crashed on the hard one in Assen, so I went with the tire that I thought was going to be the safest for me to race. ;Francozi so nardili perfektne gume za take razmere. ampak sta jih vozila samo Crutchlow in Baz. al posploševat in pluvat je res enostavno.

Prsa ? Meni najlepši kos... Puran ? Ne, purana pa ne maram

sej ne vem, a mogoče to paše pod erotično fotografijo ???

ne morem met dveh KTMju, rabm da je vsaj en vozn

moj je lepse barve... Z obema paketoma opreme ter se par dodatkov (led luc, nizanje motorja, alarm, stranski kufri, navi, akrapo...itd) sem pristal na nekaj cez 19.000€

. ... "off obrok" ...

sj ni čudn, da se kermu sfuzla in kakšnega poč (na žalost je dohtor u Izoli tak primer) in pol je splošno sranje ... pol pa slabo plačani policaji (katere so tut zjebal) rešujejo življenja in svoja ogrožajo mene res čudi, da se ni kermu sfuzlalo in poču kakšnega, ki je pokradel podjetje in oguljufal ogromno ljudi

Vsi fantazirate samo na osnovi neoliberalne ekonomske logike. Na osnovi barabskih namenov, ki so ukinile vezavo valut na zlato, zapovedale naftni dolar in začeli neomejeno tiskati denar brez osnove, papir za vedno večje goljufije in kraje. Tako kot gredo v franže podjetja, države, gre v franže tudi vsa socialna sfera. Če se daje pufe na osnovi tega, da bančni lobiji natisnejo nov paket denarja in reprogramira in izčrpava dolžnike dokler ne propade, potem ne zdrži nihče, tudi socialni mehanizmi ne. Če v isti rog tulijo tudi politiki na čelu držav, seveda ne gre nikamor drugam kot navzdol, njim pa drobtinice za plačilo. Ko boste sprevideli temeljne probleme, temeljne zablode in zavajanja, potem vam bodo postale jasne tudi posledice. In pokojninski sistem, njegovo propadanje je ena od njih. Seveda pa se narod po stari navadi raje grize med seboj kot da bi stopili skupaj k zahtevi za konec teh barabij. Politike, ki so peljali države po pravi poti in brzdali pohlep teh lobijev, se je utišalo, začenši s Kennedyjem in v novejših časih z Gadafijem ipd. Tudi gibanje neuvrščenih je bilo potrebno zjebati, sedaj le Rus nekaj pelje v drugo smer a izgleda bolj kot protiutež in ne kot pot k pravičnosti. Ko bi spregledali ljudje, bi uspelo, tako pa pejte naprej pokemone jagat! Tisti, ki jambrate in zavračate medgeneracijsko solidarnost pa kar začnite znova brez nje! Brez izobrazbe in brez infrastruktur, ki so vam jih izgradili predniki. Sedaj s polno ritjo komot serjete! Ta star se bomo že znašli, vi si boste pa lahko z elektronskimi bankovci rit brisali, samo ne boste imeli kaj!

prsa od svine mam pa js rt po rebrcah rad harmoniko igram kraćico pa itak rad oglodam .. pr kosti je najslaše waćn sm ratu popravek

a da bo meu več znamk nevoznih

Sicer ne vem kakšne so cene, ampak jaz bi ti svetovala letalo kot prevoz in izposojo motorja. Boš imel čudovit in NENAPOREN dopust. Motor si rentaš za en dan in greš čez ta prelaz (ker si to očitno želiš), ostale dni pa avto in se greš turista (npr. pešake na Preikestolen). Čudno od motorista, da ti da tak nasvet, vem samo se mi zdi škoda denarja za tako kratek dopust. Nam so bili tri tedni premalo (je pa res, da ti ciljaš samo na jug). Lahko pa greš reči dve besedi z vulkanizerjem iz Materije - njemu je uspelo celo Norveško prevoziti v 8ih dneh Cesta nad fjordom (tvoja slika) je precej ozka in polna živali, tako da kar takoj pozabi na divjanje Je pa na vrhu krasno, kot bi prišel na Luno No, vsaj jaz si Luno tako predstavljam

a bi šli mal pogledat prodajne cifre. predno se razdebatiramo, kako je Yamaha čist zajebala z MT serijo? Meni, plebejcu, se zdi da je Yamaha edini japonc ki miga. in MT serija je top bajk za denar. Čist mau sm pelal tracerja, precej gledu XSR in MT 10, pa mi povej, kdo ti še da tak motor za podobno ceno. Plus, tripli in crossplane gred tudi mehansko/zvokovno ločijo Yamahe od čist konfekcijskih UJM bajkov. Cifre pravjo da so zadeli. Čeprav men TRacer ne potegne čist, se mi zdi Crossrunner ful bol meni namenjen....pa ne morem mimo tega de je Honda predelana VFR iz leta 95 in 20% dražja. ne vem. nisem pameten kaj je prav in kaj narobe.

Pa podpiš se namesto mene ...če ne znaš napisat Kmet naredi križec

čakam, da se ta dougčas od službe zakjuči...nč ne žuljam, razn riti

http://www.avto.net/Ads/details.asp?ID=10994115

souzeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee

Sej se in to vsakič z drugim .....

Jaz sem mislil,da se sam fura z motorjm okol

Nateg je na način kakršnega so začeli izvajati kravatarji. In ravno "ameriški" načini so tisti, ki so barabiji najbližji. Namen pokojnine je zagotoviti varno starost s strani družbe vsem, ki so vanjo nekaj vlagali! Bistvo pokojnine je tudi medgeneracijska solidarnost. Ne moreš pričakovati, da bodo vsi ljudje sposobni finančnih upravljanj in ravno na tem temelji "ameriški" način, ki ga hvališ. Namreč ne zagotavlja, da boš vloženi denar na starost tudi črpal, ker lahko sklad propade, ga poravbajo ipd., kar tudi počno! Bistvo je, da mora gospodarstvo, z bankami in seveda tudi državne ustanove biti v službi družbe in ne kapitala! Ko ljudje ne bodo več ovce (ja seveda) , bodo to zahtevali in ne se zgovarjali le na svojo rit.

Tudi jaz sem videl te bedake, ko so se žgali za drugo, tretje mesto..... da so vozili po Lorenzovi idealni liniji...

Če nimaš denarja za spodobno čelado, potem nimaš kaj iskati na motorju. Motorizem pač ni poceni zadeva.

Borutt, tvoji konji so velik bolj požrešni kot diavelovi

Sam da noujo nardil še slabih bas

Še en zmišljevalec

loh de ma temo v pisarni...pa je vse skup bolj "crno"

ej ne zmišljuj si ,pa ti si pravi humorist

Točno to. Če se le da probi brez nahrbtnika. Torbo čez zadnji sedež in pa tank torbo, pa si za solo izlete pokrit.

Nihče ne upravlja tvojega denarja. Zagoni se ga, v celoti in sproti. Pa še za ~ milijardo € na leto ga je premalo in je treba iz proračuna primaknit. Izraz pokojninska blagajna je navadno zavajanje. Nobene blagajne ni. Je en navaden TRR. Ki je kronično v minusu. Vsi, ki tako radi tulite o neki medgeneracijski solidarnosti, pa se naučite seštevati in odštevati. Pol pa poglejte cifre in se zjočite. Pokojninski sistem po t.i. medgeneracijsko solidarnostnem principu je nevzdržen že nekaj časa. Če jaz poračunam svoj prispevek v tole luknjo brez dna... se mi do penzije nabere ~ 200k € po tamalem. Od medgeneracijske solidarnosti pa na koncu ne bom dobil niti 500€/mesec. Res je pošteno solidaren sistem, ni kaj. Nekje je obstajal izračuna, koliko država profitira, če se pogleda povprečna življenjska doba, prispevki in razliko med vplačano in porabljeno. Je bil kr lep rang, tam okoli 40 - 50k €. Pa še en nauk za prihodnost. Tisti, ki bojo računali na 'država bo poskrbela' ali na 'družba bo poskrbela' bojo na koncu pocrkali od lakote. Poskrbiš sam, al pa nihče. Pri trenutnem sistemu te 'država bo poskrbela' najprej olupi za kup prispevkov in s tem marsikomu onemogoči dodatno varčevanje. Pol pa 'država bo poskrbela' v celoti odpove pri takih banalnostih, kot je iz naslova obveznega (ali dodatnega) zdravstvenega zavarovanja zagotoviti storitve, ki jih je menda obvezana zagotavljat. Praviloma se to reši tako, da čakaš (če prej ne crkneš), al pa še enkrat plačaš že plačano in tako urediš. Ja, 'država bo poskrbela'

Reč naj ti naslednjič zadrgo montirajo, da noujo skoz rezal.

ne

Le tolaži se

Aaaaaa ti si pa šaliuc

Ne morem ...družinski dopust drugače z veseljem !!

dons padu mici. vtis perfekten. zjeban do dobra. model zadi čist naveličan tega priklapljanja bajkov na gondolo, ampak js ga podpiram!!!

21. dan petek, 31. 7. 2015 TOKTOGUL – BIŠKEK Kirgizija oz. Kirgizistan ima več kot 5 milijonov prebivalcev. Uradna jezika sta kirgiščina in ruščina. Kirgiščina je bila do 20. st. zapisana v arabski abecedi, 1928 so uvedli zapis v latinici, 1941 pa je latinico zamenjala cirilica. Tako so danes vsi javni napisi v cirilici. Večino prebivalstva sestavljajo Kirgizi - 71%, sledijo Uzbeki - 14%, Rusi - 7% in še Dungani, Ujguri, Tadžiki, Tatari in drugi. Že leto pred osamosvojitvijo so se pojavile etnične napetosti in spopadi med Uzbeki in Kirgizi v regiji Oš. Uvedena sta bila izredno stanje in policijska ura.V desetletju po osamosvojitvi od Sovjetske Zveze (1991) se je izselilo več kot 600 000 ljudi in etnične manjšine so se zelo zmanjšale. Ena najpomembnejših gospodarskih panog v Kirgiziji je še vedno reja goveda in drobnice. V času Sovjetske Zveze je bila Kirgizija glavna izvoznica govedine. Danes je videti veliko zapuščenih kmetijskih obratov (zadrug). Več kot polovica ljudi se še vedno preživlja s kmetijstvom. Industrija je slabo razvita, nacionalno gospodarstvo pa rešuje zlato, ki ga pridobijo 20 ton na leto. V Kirgiziji si prizadevajo, da bi razvili turizem. Glavno bogastvo je voda, tu izvira 40% rek Srednje Azije. Sem hodijo turisti na trekinge, na lov in na jahanje konjev. Kirgizijo primerjajo s Švico, a po moje je mnogo lepša od nje. Štartava iz Toktogula. Cesta je izredno lepa. Ker od Oša do Biškeka poteka preko planin, jo imenujejo tudi "Cesta nad oblaki". Pokrajina je slikovita, kot bi se vozila po dolini Soče! Spet se vzpenjava. Ob cesti prodajajo maline in med. Posamezne čebelje panje je videti vsepovsod. Tu nimajo čebelnjakov kot pri nas. Delavci čistijo del ceste, z oznakami pa se ne obremenjujejo. Vzpneva se na prelaz Ala-Bel (3184 m). Temperatura pade na 14 stopinj. Voziva se po planjavah, ki ležijo več kot 2000 m nad morjem. Ob cesti na improviziranih stojnicah ponujajo tudi sir in kobilje mleko, ki pa ga midva nisva poskusila. Za lokalne specialitete sva imela premalo zdravja in časa. Baje pri mnogih (tega nevajenih turistih) povzroči diarejo. Pa tudi Miro je rekel, naj po pravici napišem, da imava raje pivo kot mleko, Kirgizijci pa vodko. Tu je res tako lepo, kot je na turističnih prospektih za Kirgizijo – povsod naokrog so gore, visokogorski pašniki so živo zeleni, na njih se pasejo konji, krave, jaki in ovce. Pašniki so prepredeni z bistrimi potočki, ob katerih je trava še bolj zelena. In tu pa tam so jurte.To idilo včasih razbijejo zapuščeni železniški vagoni in stari zabojniki, ki služijo za začasna bivališča pastirjev, satelitske antene in sončne celice, obešene vsepovsod. V osnovnem načrtu je bila predvidena pot po odročnih cestah do mesta Karakol in okrog velikega jezera Isik-Kul. Rahlo slano jezero Isik-Kul je drugo največje gorsko jezero na svetu (za jezerom Titicaca v Peruju). Načrt sva morala zaradi pomanjkanja časa (moja bolezen) spremeniti, čeprav sva na odcepu za to pot kar nekaj časa hodila okrog motorja. Izgledalo je, kot da bo on odločil, po kateri cesti bova nadaljevala pot. Včasih je pač potrebno več časa za pravo odločitev. Boli me glava, morava se spustiti niže, ne morem se sprostiti in uživati, kot bi lahko. (To je res ironija! Jaz, gorski otrok - zgodnja otroška leta sem preživela na planoti Nanos, zdaj pa že desetletje na planoti Hrušica, malo pod 1000 m, pa me tako zdeluje višina. In tudi kondicije in planinskih vzponov imam za sabo neprimerno več kot Miro! On hodi z motorjem.) Naslednji prelaz Too-Ašuu je visok 3586 m. Zaradi mojih problemov z višino, se ga ustrašiva že ob pogledu na zemljevid. Po natančnejšem pregledu zemljevida ugotoviva, da je pod njim na višini 2564 m predor, kar je za naju pravo olajšanje. Pred predorom nekaj časa čakava, kaj in kako, saj je pred njim oznaka za enosmerni promet. Potem pa se pogumno zapeljeva za prvim kamionom, ki zapelje v temno luknjo. Predor je turoben, neosvetljen in ni ravno kratek. Na drugi strani pa sledi spust po čudoviti široki cesti z dolgimi serpentinami in pravim asfaltom. Miro trpi, prileglo bi se malo prave vožnje, pa teža opreme, kockaste gume in moje še vedno klavrno stanje tega ne dopuščajo. Spuščava se v Čujsko kotlino, kjer je kirgizijsko glavno mesto Biškek. Na področju Biškeka je bila nekoč karavanska postaja na Svilni cesti. Mesto leži na nadmorski višini 800 m v vznožju planinske verige Tjan-Šan in je tudi blizu meje s Kazahstanom. Ima že preko milijon prebivalcev. Nimava rezervacije, a v centru mesta na hitro dobiva manjši hotel in motor lahko parkirava na ograjenem dvorišču, pred samim vhodom. Peš se odpraviva po mestu. Nič kaj muslimansko ne deluje. Nekatere ženske so oblečene zelo seksi, kadijo, ljudje posedajo po lokalih in pijejo (tudi alkohol). Mesto ima široke avenije, marmorne palače, spomenike in veliko parkov. Ulice v smeri sever-jug in vzhod-zahod se križajo pod pravim kotom. Veliko zgradb je v slogu sovjetske arhitekture. Zanimiva je vladna palača imenovana "Bela hiša". Izstopa tudi kip v Biškeku rojenemu revolucionarju Mihailu Vasiljeviču Frunzi (konjenik). V centru prideva do parka, kjer poteka mednarodni festival folklornih skupin. Ogledava si del programa, vstopiva v pravo jurto in fotografirava razstavljene izdelke domačih umetnikov. Marsikaj od razstavljenega bi si človek želel imeti ali komu podariti, a vem, da ne smeva ničesar kupiti, ker sva že preveč otovorjena. Miro fotografira tudi nekaj premične novejše kulturne dediščine. Baje zgolj zaradi lepih las! (A mu kdo verjame?!) Povečerjava v navadni samopostrežni restavraciji, kjer je dobra (in poceni) hrana. In potem narediva napako, ko greva na pijačo v malo boljšo kavarno. Pivo je sicer pivo, a čaj je v filter vrečkah! Zakaj take malenkosti lahko pokvarijo razpoloženje? Tudi tako zaželjeni razvoj ni nujno samo dober! Nekoč bi si želela priti v Kirgizijo za več časa, prevoziti te planjave in tudi prehoditi vsaj nekaj čudovitih relacij, se povzpeti na kak hrib, kupiti nekaj lepih stvari, popiti kakšno vodko in poskusiti tudi kobilje mleko, spati pod milim nebom in gledati zvezde ... in se zjutraj zbuditi v to zeleno kirgizijsko barvo! Seveda pa je Kirgizija tudi dobro izhodišče za pot v Tibet... Konec fantaziranja, treba je spat! Jutri greva v Kazahstan!