Dvorana slavnih

Cilj danes je bil tole: https://www.goldeck-panoramastrasse.at/gp/de/index Za 7,5€ ne ponuja dovolj. Sama cesta solidna, razgledi res odlični...to pa je tudi vse. Potem pa proti Hermagorju po res pravih Avstrijskih vukojebinah (cesta na ravni Slovenskih) mimo Weisensee-ja. Čez Nassfeld (passo Pramolo) pa preko Nevejskega sedla. Ker že dooolgo nisem bil na planini Pecol (izhodišče za Montaž, Špik Hude Police in Viš) sem zavil še tja gor. Tistih 6 km je z avtom veliko lažje. Pa na res dobro kosilo k zadnjemu izmed klana Robič - gostila Jožica v Gozd Martuljku.

Obdobje FZ ja se je uspešno končalo. Tudi skok v MT čase mi je odlično uspel. Fantazija tehnike in značaja v igri svetlobe in senc.

Prdulja........ moja.......... lepa, lepa, lepa..............

današnji sprehod moravče-borovlje-preko hriba v železno kapljo-potem proti domu

No pa še od včeraj. Napovedano lepo vreme in še zadnji dan dopusta sem mel tko da je bilo treba nekam iti. Spet se odločim za severno sosedo. Štart preko Ljubelja mimo Beljaka in Špitala ter nato do Obervellacha. Od tam naprej v Mallnitz in še malo naprej v hribe . Povratek do Obervellacha in v sosednjo dolino do spodnje postaje zobate železnice za smučišče Mölltaler. Ker je bilo vreme prekrasno in sem bil blizu se zapeljem še v Heiligenblut narediti par skilic. In nato mimo Lienza do Greifenburga in čez hrib do Hermagorja in naprej še na Nasfeld. Od tu je sledil spust v Pontebbo in skozi Trbiž in Kr. Goro domov. Števec je pokazal 485km pot pa je izgledala približno takole.

:):)

Se peljem danes proti obali in mi nekako ne ne gre v račun, da bom tele Metzelerke karoo3 v glavnem na asfaltu zlizal. In se mi ni dalo zavit z asfalta.... dokler se tam že mimo Vremščice le odločim in grem v eno šumico..... Okoli Vremščice so prav lepi makadami, vendar so vsi peljali nekam proč od vrha...na koncu le kolovoz, usmerjen proti vrhu Napredujem na izi proti vrhu... ...travnato pobočje ob kamnitem kolovozu se kopa v neprevročem soncu.... ....težko bi si zaželel še kaj lepšega, zato se odločiva s kobilico za krajši popoldanski počitek... ...pred nama je bilo še kar nekaj vzpona, zato bo potrebno počasi naprej....kobilica kar ni hotela na noge, zato sem ji pomagal z nekim prijemom, ki sem ga videl pri Texas Rangerju, rešitelju sveta.... Mogoče nisem izvedel prijema najbolj prow, ker sem gledal samo eno nadaljevanje, vendar kobilica je bila na nogah, mene je pa malo zabolelo v križu :-) Hvala vseeno Chuck! Kakih 100-200m naprej se kobilica še enkrat ustavi, se vkoplje...sem ugotovil, da bi morala izvesti s kobilico še par popoldanskih počitkov, e bi nadaljevaa, kar bi pa bilo za moj telešček čisto preveč... Obrnem, se odsankava nekako navzdol, če sem bremzal, je kolesa zaštopal čez tisto kamenje in me je neslo v tri krasne, če pa nisem, pa tudi. kolovoz se je višje spremenil v stezico z markacijami, zgleda, da je to pravzaprav pešpot na Vremščico. Če bi še ene 2x pogrnu bi moral verjetno že GRS klicat Na vrhu nisem bil, zašvical sem pa ravno pa ravno toliko, kot da bi bil... Lahko noč...

Oujeeee v sedlu agejn

2012 Kawasaki Z750R: - komplet SC PROJECT GP M2 izpuh z krivinami - K&N filter - Karbonski zadnji blatnik in nasloni za noge - zadnja LED luč z temnim steklom - nosilec tablice zamenjan ter zadnji smerniki LED z karbon ohišjem - Ebay ročka za zavoro in sklopko v barvi motorja - zelen trak na platiščih Tukaj pa še soundcheck komplet SC Project sistema:

Kučan je reku; je čas vožnje in je čas čiščenja. Dons je dan za pucanje. lahka konjenica ...glede na 0 km s triplom... ga dam pod ugodno...anywho?

22. dan sobota, 1. 8. 2015 BIŠKEK (Kirgizija) – ŠIMKENT (Kazahstan) V Kirgiziji so prebivalci pet ur pred nami! Končno imava tudi midva pet ur prednosti pred domačimi kraji. Ura na navigaciji sledi časovnim pasovom, ura na motorju pa še vedno beleži domači čas. Pet časovnih pasov! (Da bi bil Miro kdaj pet ur prezgodaj?! Še nikoli! Prej obratno.) Od tu dalje vodi pot nazaj domov. Čas beži, vize, dopust; trije rezervni dnevi so porabljeni (eden zaradi obvoza v Murghab, dva zaradi moje bolezni). Pa tudi Drago nama je, da ne bi pozabila, kam nazaj, poslal sliko domačih krajev. Kar milo se nama je storilo, ko sva jo gledala! Odpraviva se, cesta iz Biškeka je še lepa, pred nama so širna polja in čas žetve. Ljudje z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi prevažajo marsikaj. Vročina, žeja! Po poti lahko kupiš vse, od lubenice in kvasa, do peska, mivke, avta ali bale sena. Tudi avtopralnica dela dan in noč. Lahko pa počakaš, da se odpre bar za karaoke (če si nad 30!!!). Z izpolnjevanjem tega pogoja že več kot dve desetletji nimava več problemov. Kljub temu ne bova čakala večera, da bi odprli klub. Ob meni ni mojih sester, zato glasbeni nastop nima smisla. Približno po 80 km vožnje sva spet na meji. S Kirgizijo oz. Kirgizistanom opraviva na hitro. To je tudi edina država od stanov, za katero državljanom Slovenije ni potrebna viza. Na meji je kaos. Ljudje pretovarjajo, nosijo in vozijo vse mogoče. Kolona je ena, vendar sestavljena iz več kolon z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Nekako se prerineva vmes, spuščajo naju naprej, pred zapornico na hitro dobiva žig in zapornica se dvigne. Poslavljava se od Kirgizistana in že stojiva pred naslednjo mejno oviro za Kazahstan. Posebna vrata so za osebni prehod, v sredini je pas za osebna vozila, levo za kamione. Na tej strani pa gre vse po ravni liniji. Hitro se pripeljeva pod nadstrešek, vendar ni od nikjer nikogar, ki bi se hotel ukvarjati z nama. Razne uniforme z različnimi našitki hodijo mimo, midva pa ne veva, na katera vrata bi potrkala. Očitno naju načrtno pustijo malo na opazovanju. Potem nekako dobiva šop formularjev. Končno pridejo mimo trije uniformiranci in začnejo z vprašanji. Vprašanjem sledi pregled dokumentov, potem pregled prtljage. Pa se tip spomni, da bi pregledal še čelade in hoče razstaviti čelado, v kateri je vgrajen interfon. S težavo mu razložim, da je to zapletena zadeva, da je skoraj nemogoče ponovno sestaviti vse elemente na isto pozicijo, in da je vprašanje, če bo to potem sploh še delovalo. Nato si hoče mojo majhno čelado povezniti na svojo preveliko glavo. Miro vidi, kam ta reč pelje, pa mu velikodušno ponudi svojo čelado. Razložim mu, da je par številk večja in mu bo ravno prav. No, potem se s čelado na glavi fotografira - kot s kakšno lovsko trofejo - z vseh možnih pozicij. Miro ga pusti, da se malo utrudi. Tudi ko je čas, da bi čelado snel, ker mu postane prevroče, se dela, kot da se je nekaj zataknilo. Pa naj se malo pokuha, saj si je tako želel imeti čelado na glavi! Potem tip gleda proti motorju. Miro se začne prestopati, dobro ve, kam ta reč pelje. Sprašuje, če lahko gre na WC. Vsi trije uslužbenci v trenutku pogledajo najpametnejšega, ki je brezbrižno ležal v senci. Par sekund se gledamo, potem mu pokažejo, v kateri smeri je WC. Miro odide, meni pa se zdi čudno, kaj zdaj fintira. Uniformiranci izginejo. Tako kot so prišli, so tudi odšli. Izpolnjujem formularje, štirinožec pa še vedno mirno leži v senci. Miro se vrne in komentira, da bi si v tem WC-ju najpametnejši uslužbenec krepko pokvaril službene sposobnosti (pa ne zaradi njega!). Oddava izpolnjene formularje in dokumente ter dobiva nujno potreben žig z navedenim časom vstopa v državo. Sledi še zadnja kontrola in težka železna vrata se odprejo. Odpeljeva se v Kazahstan. Od meje do Taraza je približno 180 km. Vso pot od jutra do Taraza naju na levi še pozdravljajo hribi. Tudi ta del poti nama je vroče, a že pogled na hribe v daljavi naju hladi. Iz Taraza do Šimkenta je približno 170 km. Pokaže se drugačna pokrajina, ljudje v obcestnih naseljih se ukvarjajo s kmetijstvom in si skušajo izboljšati bivalne pogoje. Cesta pa se slabša, dokler ne prideva na pravo gradbišče, kjer vzporedno s staro cesto gradijo novo. Promet poteka dokaj kaotično. Nekaj časa po razvoženih gradbiščnih poteh, nekaj časa po novozgrajenem betonskem vozišču... Visokih hribov v daljavi ni več videti in vse bolj pritiska. Spet sva v pesku! Po novozgrajenem cestnem pasu, mimo betonarne, pastir žene svojo čredo. Tu se srečujeta preteklost in prihodnost. V predmestju Šimkenta se bohotijo novogradnje, ob vstopu v mesto te pozdravljajo spomeniki in nebotičniki. Promet se zgosti. Vozni park je pester, domačini mahajo in pozdravljajo. Pozor, mahajo tudi policaji. Mesto ima približno 600 000 prebivalcev in je na nadmorski višini 506 metrov. Imava rezervacijo v hotelu Sardar, a tokrat se prvič zgodi, da morava čakati na sobo. Receptor pravi, da bo pripravljena v eni uri. Čudno. Nekaj časa sediva v recepciji, potem se pametno odločiva in greva na pijačo v sosednji lokal. Klima, pivo in čaj, čakanje na tuš je znosnejše. Potem se vrneva, a receptor pravi, da soba še ni pripravljena. Čudno. Čakava še eno uro. Pride turist iz Hong Konga in takoj dobi sobo (enoposteljno). Tudi on je imel enako rezervacijo kot midva. Čakava… Le zakaj se nisva takoj odpravila drugam?! Lahko bi imela še kaj od dneva. Tako pa sva po dveh podaljških ugotovila, da je receptor najino sobo očitno (na črno) oddal za »popoldanski počitek« in da sva naivna (utrujena pa tudi). Potem pride nek moški, z receptorjem si šepetata, nekaj mu da in odide. Miro napove, da bo čez minuto prišla še ženska, ki pa se ne bo ustavila na recepciji. Tako je tudi bilo. In čez deset minut je »najina« soba končno pripravljena. Seveda za polno ceno. Zakaj sva sploh čakala?! In potem narediva tisto, kar bi morala takoj, ko sva prišla. Odločiva se, da greva drugam. Receptor je strašno razočaran, glede polne cene pa vztrajen, saj je prepričan, da si zvečer ne bova upala iskati drugega prenočišča. Pove, da je mesto zelo nevarno. Na najin ugovor, da so standardi za Booking jasni in da se tako ne dela, je s posmehom izjavil: »To ni Evropa. To je Kazahstan!« Odpeljeva se, prenočišče dobiva v prvem bližnjem hotelu, ki je sicer slabši, a žal mi je le zaradi izgubljenega časa in nesramnega receptorja. Iz Bookinga na najin ugovor odgovorijo z opravičilom in obljubo, da nama bodo v primeru višjih stroškov poravnali razliko. Mesto je tudi ponoči hrupno, promet je gost, pogoste so tudi policijske sirene. A tuš in pivo odplakneta kazahstanski prah.

Evo, še par od sobote

Hvala vsem posameznikom, klubom, motoristom, motoristkam in vsem ki se prišli. Zbralo se je dovolj denarja za odhod na operacijo.

Amaterji... Ne morete vi tko počas vozit, kolkor časa jest lahko preživim v bifeju...

Luksa me zvabi v Dolomite ,star maček jih je prekruzal že neštetokrat počez in pošrek , zato se odločim da grem . Sproti pa obiščeva še njegovo ženo v Nemčiji , tako sva v 2 dneh bila prisotna v štirih državah ....Slovenija Italija, Avstrija in Nemčija ... Končno najdel motor za sebe .....lepi so ti kraji .... Naturpark Drei Zinnen Passo Falzarego 2117 m Passo Pordoi Passo Sella 2240m Brenner in okrepčilo .... Insbruck Achensee... Tagernsee ....in končno na cilju v Nemčiji . Stuširamo ,pojemo in spat ,suhoparno toda zbiti smo bli , vsaj jaz ...... Kreneva ob 7.30 , mrzlo brrr a sonček že greje ...srečamo še enga kmeta.... .....25€ plačava vsak za vzpon proti Velikemu Kleku , kraja da ni primere , 2kavi ,voda 9 € mislim ,da me tej lopovi več ne vidijo vsaj nekaj časa . Naj reče kdo kar če Juga je zakon , ker se veliko vozim bi po teh krajih bankrotiral zelo hitro ..... Bmflar je svizce iskal ,da se ne znajo obnašat je pa velik povedal že moj kolega z Versysom ..evo to je bilo to za 2 dni . Diavel je služil kot mora , razen standardnega Ducatijevga kihanja,rukanja in cukanja po serpentinah ni bilo problemov . Je udoben za daljše fure ! Mam pa še eno slikco za Cartmana .................zadnji čas je da zažgeš tisto svojo Hondo Lp

Nočem pametovat, nevem kaj in zakaj se je zgodilo itd... samo mene kot motorista je blo večkrat strah ko sm pelju čez rakitno letos.. to letijo mimo vsak ovink po kolenu, po 4je eden za drugim.. kot da gledaš moto gp, res nevem kaj majo u glavi... na cesti pa polno kolesarjev ki motovilijo in jih avtomobili prehitevajo itd... ja še malkrat to beremo

Evo še moj

dvoriščni quicky ...pes ne jebe, ne doume resnosti situacije

Ti si kupil nov motor ? Še dobro, da si pri zavarovanju plačal še asistenco .

moj dela, včasih mal manj, ampak vedno pa neki ropota Miha vse zrihtu, tralalala

Jezero in vzponček na Passo Fedaia na 2.054m ☺

Evo danes mal na golico pogleat kako je stanje. Vtisi so bili super dokler ni sledilo Slikica na vrhu v spremstvu Austrijcov.

No da ne bom samo prebiral bom tudi jaz napisal kakšen vtis. V toker23.8. sem se odpeljal tale krog po sosednji Avstriji. Vreme je bilo super ceste precej prazne, temperature pa tudi znosne. No na prelazih je bilo zaradi severnega vetra celo malo hladno. Štart je bil ob 9 iz Tržiča preko Ljubelja in Celovca proti prvemu prelazu Turacherhöhe. Sldila je vožnja po dolini proti prelazu Sölkpaß in nato mimo Schladminga in po drugi strani čez Obertauern in Katchberg mimo Beljaka spet preko Ljubelja domov. Nabralo se je lepih 454km. LP Aleš

Achensee Tagernsee Grossglockner Lp

En par današnjih vtisov proti Škofji Loki, pa skozi Železnike in čez Soriško planino na Bohinj, pa mimo Bleda nazaj domov... Pa dober kapučino je tut padel, pa odlična krma v restavraciji Zoisov grad, pa martinčkanje ob jezeru (kopalke žal doma pozabu), pa prijetna družba.... Skratka, fajn je blo.

počk ...

če nebi bil borc in skoz napadal nebi mel tok pik.... k si izven mopeda je 1cm rotacije gas ročke ful in to kontrolirat je praktično nemogoče. poba je tzar!

Evo dokaz od včeraj Kar nekaj časa se nisem srečal s dobrim prijateljem, pa smo prišli na Vikija na kofe

Evo, kapo dol Jamniku, res se je potrudil, reklamacije odpravljene, spet leti ko sneta sekira 1. TC error, aka exhoup loputa, servo ki jo premika menjan, stari zaribal, posodobljen softwere, da bolje deluje (beri manj aktivno), kar sem tuje forume prebral, vsi ki so izvršili ta poseg nimajo več problemov. 2. zavore prezračene, olje menjano, delujejo BP in kot se zagre 3. hupa naročena (crkne ko se temperatura motorja-agregata preveč dvigne) 4. kufri reklamirani dobavitelju 5. kontrola luftov v križu, BP Moped opran, spoliran, nasprejan, ter čaka novih podvigov

. ... pravijo da težko ....

Mi smo še lahko samo bolj nori!

. ... to mene še vse čaka ... ... ko bom nor ... ... in če bom kdaj star ...

Še Mal, pa mu bo bencin začel Moped delat

. ... sej "cena" je enaka kot če bi šel čez Grossglockner ...

Nekaj v prihodu. Sedaj le še na dostavo počakam

Samo komplet poliestri so 250€. Ce pa ti da zraven se peno in spojke zmontirane, pride pa 320€. Lp

Kaj pa regeneracija? Posta danes ne dela, tko da moras prinest svojo ritko v lj

Skuhala eno minestro, spekla strudl in kliznila na motor. A je dobra taktika?

Ta tema bo pa čist zamrla, a ste vsi na servisih al kaj?

eni mamo sam mau več sreče, da nimamo (še) železn kolen, al si pozabu drsanje po riti?

Si me prepričal; gre v prodajo, da bom lahko kupil ta pravi motor . Buom kupu bulšga, ku jmš ti .

Maš demenco ? Poglej kdo je zaćel provocirat , jaz bi bil čist tih ..... Kar se mene tiče sva se vozila uredno !!! In sem še za drugič !!

Wažn je de šee zmeraj držiii, bolj star, bolj nor.

Se vam je okus od leta 2010 že kaj spremenil? Zadnjič sem na soški srečala nasproti vozeče čudo. Vedela sem, da je serijska reč, celo znan mi je bil, vendar mi ni uspelo imena izbrskati iz spomina. Z Googlom mi je uspelo Bimota Mantra Koliko smeha... Je pa res huda ritka za leto 1996

Najbolje da jaz opravljam delo policistov , ki so plačani za to ,sploh zdaj ko so dobili povišico imajo skoz neke postrene nadzore. Več avtomobilistov zbije motoriste več je nadzora nad motoristi ,,,,,kdo bi razumel .... Jaz bolje da ne dežuram , ker bi kradljivca poškodoval in bi moral potem kazensko odgovarjat za nekaj kar bi morali početi za to plačani pajaci ..... Pa koga mislite da v policiji brigajo ukradeni motorji ......odgovorite si sami .

ooo, fak... taki hudi in zajebani motoristi pa si enega fanta ne upate s sabo na furco peljat, da vam bog ne daj, ne bi kaj "žalega" storil s tem, ko bi se na vaš zadnji zic usedel?! mislim, da na bolj neškodljiv način, kot je vprašal, res ne bi mogel. in da so nekateri komentarji dejansko mal to much in krepko na meji okusnega. mogoče pozabljate/pozabljamo, da lahko da nimajo vsi take sreče v življenju, da bi lahko že v mladih letih realno sanjali o lastnem motorju (nekateri tudi ne kasneje) - dejstvo je, da motociklizem ni ravno med najcenejšimi hobiji... in nič kaj luštno ni sanjat o nečem za kar veš, da ti je iz takih ali drugačnih razlogov še kako prekleto oddaljeno... a je res tako težko mal dobre volje pokazat do sočloveka (generalno mislim, ne samo v dotičnem primeru)? včasih res ni treba prav veliko, da lahko nekomu polepšaš dan. ps: le držite ritke skupi, da vas kdo od zadaj ne napade, medtem ko boste s plašnicami pod čelado ponosno kruzali naokoli.

Se opravičujem vsem, ki sem jih danes na AC prehitel po desni. Vendar, če vozite po levem pasu 110-120, in je desni prazen, bom pač prehiteval po desni.

16. dan nedelja, 26. 7. 2015 LANGHAR - MURGHAB Zajtrkujeva, v dnevni svetlobi opazujem prostor. Želeli so ga popestriti s plastično fototapeto z vodnim motivom in palmami. Kombinacije so nenavadne. Po zajtrku poklepetamo na dvorišču. Lastnik si želi svoj penzion še razširiti. Sin je vodnik za tujce, žena pa kuha in pospravlja. Fotografiramo se za slovo ter si zaželimo srečno pot in odpeljeva se. Najprej greva nazaj v vas, kjer poiščeva prodajalce bencina. Najprej nama iz barake, kjer je črpalka, natočijo 10 litrov v veliko kovinsko vedro, nato pa to pretočijo v rezervoar. Kupiva še vodo – treba bo v hribe in do Murghaba ne bo ničesar. V prvih serpentinah nad vasjo se spomniva priporočil nemškega motorista – grem z motorja in malo peš, delavci, ki popravljajo cesto pa pomagajo, da Miro pririne motor iz peska (prahu). Potem se voziva po slabem makadamu, občasno pa tudi po sipki mivki, včasih teče čez vozišče voda, včasih je zasuto od plazov. Nekatere dele so za silo naredili prevozne tako, da so z buldožerjem samo odrinili zasutje, voda pa si je utrla spet novo pot. In sredi gorskih lepot in ničesar srečava simpatične Francoze. Dva para v dveh džipih na popotovanju in vzdušje, kot bi se že dolgo poznali in bi potovali skupaj. Skrbi jih, kako bova z motorjem prevozila to cesto. Obljubijo, da nama bodo pomagali, če bova kaj potrebovala. Seveda upava, da ne bo treba, a občutek je prijeten. Čez par kilometrov naju čakajo ob vodi, ki teče čez vozišče. Miro ponovi znano vajo – kovčke dol, peš čez, peš nazaj, z motorjem čez. Francozi ploskajo, smejemo se in popijemo malo antibiotika. Eden pravi, da tako dobrih zdravil v življenju še ni užival! A moramo naprej. Kasneje se še enkrat srečamo. Kampirajo ob gorskem potočku in naju vabijo na piknik. Žal res nimava časa. Morava do Murghaba. Je pa tako lepo! Agencije, ki oglašujejo trekinge »skozi divjo eksotiko gorskih masivov Pamirja« vsaj v tem opisu ne zavajajo. Voziva se na višini okrog 4000 m nad morjem, ker se stalno voziva na taki višini, niti ne opaziva, kje so prelazi. Prelaz Harguš je visok 4344 m, potem pa se spustiva proti Aličurju. Na teh višinah je tudi dojemanje drugačno. Šele, ko prevoziš vse to, se zaveš, kje si bil. Pogled v nebo in na okoliške vrhove, ki se mogočno dvigajo (tudi čez 6000 m!) je impresiven. Voziva brez pavze, cesta je slaba, a praktično prazna. Boli me glava. Veva, da bi se morala počasi aklimatizirati, a zaradi zaprte ceste sva morala po še daljši poti. Voziva se na višini nad 4000 m. In spet, sredi ničesar, zapornica. Dokumente nama pregleda vojak, mlad fant, skoraj še otrok, z orožjem prek rame. Občuduje motor, želi nama srečno pot. Potem sledi spust navzdol. Med spustom srečava tri Poljake, s katerimi izmenjava koristne informacije o cestah. Dava jima naslov prenočišča iz Langharja, saj bodo tudi oni šele po temi prišli do tja. Svoje zgodbe s popotovanj prodajajo - to sva ugotovila šele doma, ko sva odprla njihovo spletno stran. Pripeljeva do križišča, kjer se začenja asfalt! Po tej cesti, ki je zaprta (obvoz), sva se mislila pripeljati iz Khoroga. Pa ni bilo mogoče. Morala sva po daljši in slabši – edini, ki je bila odprta. Asfalt proti Murghabu je poln grbin, ki so nenavadno visoke; naši debeli ležeči policaji so prava malenkost v primerjavi z njimi. Ponekod je del ceste kar odlomljen ali pa preplavljen z vodo in previdnost ni odveč. Kljub temu se veseliva asfalta. Z višine naju pozdravljajo gore. Večeri se, po zadnji kontroli ob zapornici pred mestom zapeljeva v Murghab. Mesto leži na 3650 m nadmorske višine in je najviše ležeče mesto v Tadžikistanu (in tudi najviše ležeče mesto bivše Sovjetske Zveze). Ima približno 4000 prebivalcev in je pomembno prometno križišče (bližina Kitajske, Afganistana in Kirgizije). Tod vozijo kamioni iz Kitajske proti Dušanbeju. Pravijo, da je Murghab center tihotapskih poti, na katerih je glavno blago droga. Medtem, ko midva hitiva v mesto, da bi našla prenočišče, srečava korejskega motorista, ki ima obratno taktiko. Hiti iz mesta, da bi si nekje v miru postavil šotor. Bliža pa se nevihta in nama ni vseeno zanj. Srečanje je tako zanimivo, da pozabimo na fotografiranje. Škoda. Ta motorist je bil eden najbolj simpatičnih, kar sva jih srečala. Ustaviva pred prvim (edinim?!) hotelom in se zmeniva za prenočišče. V tem dnevu sva naredila samo 200 km, a sva zelo utrujena. Strašno mi šumi v glavi, na trenutke slabo slišim. Med večerjo se mi dogajajo čudne stvari; na trenutke sem tu, na trenutke pa slišim in opazujem z velike razdalje. Polašča se me strah. To je višinska! Juha in čaj pa sta odlična, torej še ni kritično. Ponoči se začenja vročica, z vročico pridejo blodnje. Tuš v kopalnici je nov, a voda nima nobenega pritiska, teče dobesedno po kapljicah. Ne morem se ohladiti. Pijem vodo in jem aspirine. Blodnje so vse hujše. Pred mano so vrhovi Pamirja, grozljiva božanstva, kot bi sestopila s pročelij templjev, roke in noge, ki letijo po zraku, stepa, makadamske ceste, prah, sneg, modro nebo. Vse je v ruščini in angleščini. Govorim. Govorim rusko in angleško hkrati. Neverjetno gladko mi teče, sploh mi ne zmanjka besed. Miro me budi in nekaj sprašuje, ne vem, zakaj. Gotovo ne ve, da so jetiji. Ljudje ne verjamejo! Jaz pa vem, da so. Saj jih vidim! 17. dan ponedeljek, 27. 7. 2015 MURGHAB (Tadžikistan) – OŠ (Kirgizija) Jutro. Morava v dolino, to je edina rešitev. Z muko se spravljam k sebi. Na trenutke mi je vse kristalno jasno, na trenutke se zgubljam. Po stopnicah do motorja se mi zdi neverjetno daleč. Odpeljeva. Moram se držati in zdržati! Ustaviva se ob izhodu iz mesta na bencinski črpalki. Nikogar ni. Čakava. Pripelje še domačin s kamionom in pove, da bo črpalkar gotovo prišel. Čakamo. Slonim na oknu. Od nekod pripelje kamion, naložen s kurivom. Izstopi moški. Pozdravimo se. Odklene vrata. Črpalkar?! Zdi se mi, da sem v redu. Pogovorimo se, zmenimo se za dolarje. Prinese velik lij in natoči. In potem še v plastenke. Računa – pošteno, vrne ostanek. Fotografiramo se. Potem mu dam nekaj denarja in vpraša zakaj. Za srečo! Nasmejimo se in zaželi nama srečno pot. Pomahava in odpeljeva. Sledi moj najhujši dan na motorju. Občasno me tako zvije, da mora Miro ustaviti. Oprijemljem se kamnov in poskusim bruhati. Naturalistični opisi slabosti mi niso všeč, zato bom podrobnosti izpustila. Na srečo sem slaba jaz, kaj bi storila, če bi zbolel Miro?! Edina rešitev bi bila hitro dobiti nekoga, ki bi naložil motor in nas vse skupaj spravil v dolino. Začenja deževati. Oblečeva dežne kombinezone. Vzpenjava se proti prelazu Ak - Baital. Tolaživa se, ker samo dežuje. Lahko bi snežilo. Danes je 5 stopinj nad ničlo in to je zelo dobro. Pogledi na okoliške gore so neverjetni. Vse se zdi tako blizu, da bi samo stegnil roko in se jih dotaknil. Dež pojenjuje, zdaj samo še rahlo prši. Zagledava tablo pred prelazom Ak - Baital. Višina 4655 m! Sicer je to kršitev, a nalepko SLO je treba prilepiti. Potem, ko jo tako dolgo voziš s sabo s tem namenom! Srečava kolesarja, pozdravimo se in fotografiramo drug drugega. Redki so, ki si upajo kolesariti po teh poteh in na tej nadmorski višini. Redkobeseden je. Normalno, saj potrebuje zrak za dihanje in šele prihaja k sebi od prestanega napora. Čestitam! Sledi spust. Najvišji vrhovi so v megli, a počasi se jasni in temperatura narašča. Najvišji vrh (do leta 1998 Vrh komunizma) je Vrh Ismaila Samanija, ki je bil tudi najvišji vrh bivše Sovjetske Zveze; drugi najvišji vrh (do leta 2006 Leninov vrh) je Vrh Ibn Sina. Na ravnici se ustaviva, slečeva dežne kombinezone in jih pospraviva. To je nekaj zelo vzpodbudnega. Fotografirava še gorske rožice, najinega zvestega spremljevalca in pot, ki se odpira v dolini med gorovjem. In asfalt! Ponovno sva na asfaltu! Voziva vzdolž žičnate ograje, ki razmejuje Tadžikistan in Kitajsko oz. loči tadžiški pesek od kitajskega. In preprečuje prehode med eno in drugo divjino. A tako, kot se ograje postavljajo, se očitno tudi podirajo. Del žice je prerezan in omogoča prehod. Za par minut pobegneva na Kitajsko in ukradeva par kitajskih kamenčkov. Morda naju opazujejo stražarji in se smejijo najinemu početju; ali pa čakajo, da bi intervenirali, če bi si upala globje na kitajsko ozemlje. Ograji pa ni videti konca. In prej zmanjka asfalta kot ograje! Del ceste je dobesedno odlomljen, voda si je utrla svojo pot. Ponoviva vajo s kovčki, peš, z motorjem. In naprej proti meji s Kirgizijo. Slovo od Tadžikistana najavlja ponosni kozorog, obdajajo ga zasneženi vrhovi gora in prepadne doline. Je mogoče, da bi z motorjem sploh prišla od tu, če bi še deževalo?! Mejni prehod na prelazu Kyzyl – Art je na višini 4280 m. Na desni in levi strani meje sta dve veliki cisterni, predelani v bivalna zabojnika. Po tleh ležijo ostanki lubenice, med njimi sedi par vojakov. Tako bednih in žalostnih delovnih razmer na meji še nisva videla. Vojak ob zapornici je obut v stare visoke škornje iz polstene volne. Pozdravimo se. Drugi vojak pride po dokumente. Čakamo. Povem, da me boli glava, da so na visokem! Vprašam, kako je pozimi. Pravi, da ni problem količina snega, snega je malo, pač pa veter. Takrat je pa hudo. In nikjer ni nikogar. Še poleti so popotniki redki. Potem pridejo še drugi vojaki, ogledujejo si motor in naju sprašujejo vsemogoče. Sprostijo se. Malo se pošalimo. Povem, da imamo pri nas več snega in tudi medvede. Ne verjamejo, mislijo, da jih imam za norca. Povem, da živiva sredi gozda; to se jim zdi še bolj neverjetno. Smejejo se. Njihova predstava o tujcih je drugačna. Pokaževa jim par fotografij in se čudijo. Uradni del je hitro opravljen, zapornica se dvigne, pomahamo si v slovo. Tukaj nisva fotografirala, pa ne zato, ker je prepovedano. Zdelo se mi je, da bi bilo dobesedno žaljivo. Spomnim se na bivšega pamirskega vojaka iz delavnice v Dušanbeju. Verjamem, da mu ni bilo lahko in da nima lepih spominov na Pamir. Potem se spuščava po posušenem rdečem blatu. Kaj bi bilo šele tu, če bi deževalo. Misija nemogoče. Približno deset kilometrov spusta po nikogaršnji zemlji, brez kontrole. Vmes pa ničesar razen divje narave. Prispeva do kirgizijske mejne kontrole. Slabo mi je, ne vem, kako bom vzdržala, če bo procedura dolga. Iz stavbe naju prideta pogledat dva uslužbenca – eden v uniformi, drugi v civilu, z debelo kapo na glavi. In potem do motorja prihiti pojava v trenirki in kričečih športnih copatih, s puško čez ramo. Nenavaden prizor – mali Maradona z odvečnimi kilogrami, leta po končani karieri! On bo vse pregledal! Nič kaj profesionalno, z veliko zaletavostjo se loteva najine prtljage. Miro ga nekako le uspe pripraviti, da bi šla po vrsti; najprej odpre zadnji kovček. (Mogoče k temu prispevata starost in sivina; saj sploh ni govoril z njim, le z glavo je zmajeval in po slovensko ponavljal: »Počasi, počasi! Počasi!« Z dokumenti moram v pisarno. Mladi uslužbenec z debelo kapo se odkrije in mi vljudno ponudi stol. Zahvalim se in mu povem, da me zelo boli glava. Zdi se mi, da mu je skoraj nerodno pred mano. Potrudi se in mi razlaga nekaj glede formularja, nato pa si vidno oddahne, ko preberem par rubrik in ga sama izpolnim. Nasmehneva se drug drugemu. Pove, da je treba plačati 10 dolarjev za cestno takso. Rečem, da razumem, da je pač tak sistem in plačam. Napiše mi potrdilo o plačilu in pove, da je to vse, da lahko greva. Zunaj zadiham, vrti se mi v glavi. Na srečo je lokalni Maradona odvohljal svoje, sprašuje, če kadiva, prestavlja paket cigaret, ki ga imava na vrhu kovčka. Ne, midva ne kadiva, to je za prijatelje. Zastrašujoči nastop se mu ni najbolje obnesel. Nekako razočarano odide. Šef (sklepam po uniformi) in mladi uslužbenec se spogledata in namuzneta. Vsi štirje se nasmehnemo. Šef reče, da lahko odpeljeva. Zaželita nama srečno vožnjo. Odpraviva se, vzamem dva zavojčka cigaret in stopim do njiju: »To je za vaju, ampak kajenje ubija, tako piše na škatli!« Zasmejimo se. Pa saj ne gre za cigarete, bolj gre za gesto in besede, za vzdušje. Odpeljeva in mahamo si v slovo. Potem prideva do odlične ceste. Kirgizija je zelena, lepo je. Da me le ne bi tako strašno bolela glava! Bruham. Potem vidim zeleno in rdečo reko. Mislim, da se mi blede, pa Miro potrdi barvo vode. Sredi divjine je lesena hiša. Iz nje pritečeta dva otroka, ki zaslišita glas motorja. Mahata. Ustaviva, pozdravimo se in dava jima nekaj sladkarij, ki jih pač imava. Vem, da ni vzgojno, a kaj bi?! Za nama ostaja mogočno pamirsko gorovje s Pik Leninom - 7134 m (do leta 2006 Leninov vrh, potem preimenovan v Vrh Ibn Sina). Po čudovitih serpentinah se spuščava in nadaljujeva pot proti Ošu. V Oš prispeva po temi. Promet je gost, nočna vožnja ni varna. Poiščeva hotel, v katerem nama je Nina rezervirala prenočišče in ugotoviva, da sva pozabila na časovni zamik. Kljub temu, da rezervacija še ni potrjena, dobiva poceni sobo in varovano parkirišče za motor. Dobesedno obležim, noč pa je polna blodenj.

Za nexusa sem dobil dobrega kupca, zato sem ga marca prodal, pred dvema tednoma pa sem tole pripeljal domov: Kawasaki ER5, z mass izpuhom, 25kw blokado, kovčkom, tank torbo in drugimi smerniki. Trenutno je na servisu, pride (upam) da v petek nazaj, potem pa akcija dokler bo lepo