Dvorana slavnih

Tako pomembna tema, pa tako sameva. Danes oziroma včeraj sem zopet videl mlade po letih in mlade po duši, kako s svojimi ali pa s tujimi motorji sekajo ovinke oziroma vozijo neko ravno linijo med ovinki. Ampak ta ravna linija je nevarna za te mlade in za nasproti vozeče. Ni mi všeč takšna vožnja, ker je preveč nevarna ali pa vsaj zelo grda. Ovinke se odpelje in ne seka. Kdor bi rad čimprej prišel od ene točke do druge točke, naj se vsede v letalo. Ker vas je tukaj kar nekaj začetnikov takšnih ali pa drugačnih, se bom zopet ponudil za brezplačno dresiranje vas in vaših konjičkov. Na razpolago imam prosto površino za postavitev stožcev. Seveda ne sme manjkati tudi cesta, da se dresura iz 2D spremeni v vožnjo v 3D. Če koga zanima, me lahko kontaktira. Lahko se tudi med seboj dogovorite, da pridete kot skupina. Zakaj se ponujam brezplačno ? Ker sem mnenja, da si moramo pomagati in, ker mora biti varnost brezplačna pravica in ne plačljiva dolžnost.

Lepo soboto sem tokrat izkoristil za ogled letalskega mitinga v Zeltwegu. Vreme lepo, na cestah ne preveč drena, avijoni pa hitri in glasni Blo nas je pa kar nekaj slovenskih motoristov. Pot je izgledala takole V Zeltwegu ob pogledu v nebo pa takole:

Pravkar

26. dan sreda, 5. 8. 2015 URALSK (Kazahstan) – SARATOV (Rusija) Zajtrkujeva - tokrat zadnjič kazahstanska jajca v Kazahstanu. Do mejnega prehoda z Rusijo je le približno 100 km, koliko časa bova potrebovala za prehod meje pa se nikoli ne ve. S težkim srcem se zaradi stiske s časom odločiva za spremembo poti. (Preveč časa sva izgubila zaradi zaprtih cest in obvozov, pa tudi zaradi moje bolezni. Ruska viza in služba tudi terjata svoje. In preveč na tesno in na hitro nima smisla. Namesto proti Samari in čez Moskvo bova šla iz Saratova v Kursk, nato pa čez Ukrajino in Madžarsko. Moskve si tako ali tako ne bi mogla niti na hitro ogledati; da bi se pa samo peljala mimo, nima smisla. Vseeno nama je žal, a zaradi velikopoteznega načrta in principa ne bi bilo pametno z glavo skozi zid. Odpeljeva izpred hotela in za slovo od Uralska ostane le še nekaj fotografij. Most čez Ural in zadnji pogled na mesto. Deset žensk (na kupu) ureja zelenice. Nenavadno okrasje so skulpture izdelane iz rož - tokrat so to konji. Ob cesti so spet prodajalci lubenic, potem je črpalka. Miro verjetno gleda konja na plakatu?! Natankava, kupiva vodo in greva dalje. Potem pa - ali prav vidim?! Sneguljčica! Kazahstanska sneguljčica, palčki, žabice, srnice, zajčki, psički, levi... razstava okrasnih kipcev in kipov, ki čakajo na kupce. Kar tako na tleh, v obcestnem prahu. (O okusih ne gre razpravljati! Enkrat smo za hec nekemu kolegu (zapriseženemu estetu in poetu) kupili majhnega (kičastega?!) palčka. Postavil (skril) ga je nekam pod bujno rastlinje v vrtu, a vemo, da se mu je nehote zelooo priljubil.) V predmestju je veliko novih naselij in stanovanjskih blokov. Vanje bodo prišli ljudje hrepeneč po mestu in mestnem življenju. Levo in desno pa so še vedno prašne ali blatne poti. Pot je spet razgibana. Zaradi gradnje nove ceste promet poteka v obe smeri izmenično. Nekaj časa po starem asfaltu, nekaj časa pa kar po zemlji, ki jo imajo res obilo. Malo prašno je, a to ni nič v primerjavi s Kizilordo. Za ta del poti imava spet prave gume! Nebo je modro in po njem plavajo majhni igrivi oblački. Do obzorja se raztezajo žitna polja. Ob cesti je celo oznaka za rajon iz kovinskega klasja. Vidna je tudi senca dveh oslov, ki odhajata iz Kazahstana. Cesti pred njima pa še ni videti konca. Zadnje naselje pred mejo je s svojo pestrostjo pravi povzetek hitrih kazahstanskih sprememb. Asfalt ni najboljši, občasno tudi kar izgine. Nebo pa je čudovito. Pred nama je mejni prehod. Zapornice so spuščene. Na kazahstanski mejni kontroli je carinik v najinih potnih listih iskal vize in datume. Mrmral je, potem pa je kar na prste preštel, koliko dni sva bila v državi. Ko je ugotovil, da nisva prekoračila dovoljenega časa, je udaril žig. Vsega hudega vajena sva bila pozitivno presenečena, saj na izstopni kontroli nisva bila več kot 5 minut. Prtljage nama sploh niso kontrolirali. Iz varnostnih razlogov sva se še enkrat ustavila in gledala okrog, če bo kdo pritekel do naju. Na teh mejah vedno pomisliš, da ni to kakšna finta. Zdaj te opazujejo in pustijo pri miru, potem bo pa alarm, da si hotel pobegniti. A carinik nama je samo pomahal, naj greva. In sva počasi odpeljala do ruskih zapornic. Tu sva najprej dobila obrazce (v dveh izvodih). Dali so naju v senco, a ko sva obrazce izpolnila in jih oddala, sva morala čakati, da naju pokličejo do naslednjega okenca. Najpametnejši uslužbenec se je mirno sprehajal okrog in se ni zmenil za naju. Po določenem času, ki v teh prostorih nikoli ni določen, so se odločili, da so naju pustili dovolj dolgo čakati. (Očitno so se naju že nagledali in ugotovili, da sva umirjena človeka, ki ne mahata s svojimi dokumenti in ne negodujeta zaradi sisitema.) Pristopil je visok črnolas carinik in vprašal, če je vse v redu. Seveda, hvala, vse je normalno!. Imata orožje, drogo? Ne, nimava. Potem se je začel ukvarjati z najino prtljago. Vse je temeljito pregledal, Miro je sistematično pospravljal za njim. Bil je prav lep prizor, škoda, ker je fotografiranje prepovedano! Dva moška pri pregledovanju in pospravljanju! Med čakanjem in proceduro sva opazovala uslužbence, oni pa naju! Povsod drugod so imeli na mejah klasično orožje, na tem prehodu pa električne paralizatorje! (Na mejah ni šale!) Potem sva dobila žig in papirje za vstop v državo. In zapeljala sva se po Rusiji v Saratovsko oblast. Po dolgih dneh sva zagledala motorista. In to ne kakršnegakoli, pač pa do zob opremljenega, čistega in polikanega litvanskega mladeniča. Le kako bo izgledal po vožnji skozi Kizilordo?! Izmenjali smo informacije o cestah, najbolj pa ga je zanimalo, kako je na meji. Svetovala sva mu potrpežljiv pristop. Le kilometer iz Kazahstana, pa se mi že zdi, da je vse bolj zeleno in razgibano - tudi grbine na cesti! Z višine naju napada kovinski orel, ki označuje nov rajon. Asfalt pa tudi tu ni nič lepši. In tudi to ni lepo, da na prvi črpalki za mejo nimajo ustreznega bencina, in da je prvi lokal, ki ga najdeva, zaprt. A v teh praznih prostorih le ni vse tako slabo. Črpalkar nama pove, koliko je do naslednje črpalke, kjer bova dobila bencin, pri njem pa kupiva čokolado, ki jo pojeva v senci zapuščenega lokala. Stolp bode v nebo in elektrike jim ne manjka, poštarski kombi pa prisopiha po makadamski cesti. Tu so garaže, a ni mi jasno, komu oz. čemu so namenjene, saj v bližini ni nobenega naselja. Ti Rusi imajo neko svojo taktiko, svoja znamenja, napise in oznake, plinsko napeljavo, hiše in hišice, ograje, ograjice in plotove, dvoriščna vrata, za katerimi nikoli ne veš, kaj se skriva... Žito so že poželi, nekatera polja so preorana. Asfalt je še vedno slab, sončnice pa so lepe. Na nenavadni skulpturi je napis za srečno pot. Naslednja je v popolnoma drugačnem stilu, nek lokalni ali potujoči umetnik pa ji je dodal še grafit. (Tudi tu gledajo ameriške serije!) Miro je rekel, da so očitno vedeli (Rusi vse vejo), da pridem, pa so me nasprejali. Morala sem stopiti zraven, da je fotografiral. Priznam, podobnost je res več kot očitna! Bližava se Saratovu. Mesto ni majhno, ima približno 850 000 prebivalcev in je upravno središče Saratovske oblasti. Leži ob desnem bregu Volge oziroma Volgogradskega umetnega jezera. Tu je bila v 16. stoletju utrdba, ob kateri se je kasneje razvilo mesto. Postalo je center trgovine z ribami in soljo, v 19. stoletju pa predvsem z žitom. V saratovski regiji sta še vedno bogastvo plodna zemlja in voda, pridobivajo pa tudi nafto in plin. Pred križiščem sva se ustavila in razglabljala, po kateri obvoznici naj greva v mesto. Imela sva posebno srečo. Mimo je pripeljal (ruski?!) motorist na divjem kawasakiju brez registracije, (tudi vozil je divje), se obrnil in prišel nazaj. Bila sva ga vesela. Ponudil se je, da bo najin vodič v mesto in po njem. Tempo je bil hiter in fotografije niso najboljše. Bilo pa je lepo, predvsem čez reko Volgo. V predmestju se male hišice umikajo velikim. Buldožerji, dvigala in stolpnice vseh vrst so obcestna stalnica. (Ne vem, zakaj v zvezi z Rusijo vsi tako radi slabšalno govorijo o socialističnih blokovskih naseljih?! Za moj okus so nekatera "socialistična" gotovo lepša od današnjih.) Promet se zgosti. Na eni strani je betonski zid z bodečo žico na vrhu. Najstrože prepovedan prehod! Na drugi strani je že plaža polna kopalcev, ki so v vodi prav tam, kjer je plavanje strogo prepovedano. Sergej nama je prihranil veliko časa. Brez navigacije (in hitro) naju je pripeljal v center mesta, direktno pred dvoriščna vrata penziona, kjer sva imela rezervacijo. Povabila sva ga, naj pride v Slovenijo, pa se je samo smejal. Prostodušno je priznal, da on ne gre nikamor, in da še nikoli ni bil v tujini. Vozi se samo tu okrog Saratova in niti ne razmišlja, da bi potoval. (Bil je tudi brez registrske tablice! Prevozili smo dve policijski kontroli in še danes mi ni jasno, kakšen je ta ruski motorističnopolicajski odnos – ali so zmenjeni, da policaji ne vidijo?!) Koliko časa bi sama iskala ta skrita ruska dvorišča?! Sergej, hvala in srečno vožnjo! Motor pustiva za težkimi dvoriščnimi vrati in greva v mesto: na banko, na pošto in kar tako malo na sprehod. Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja. Mesto je lepo. Stari center je zaprt za promet in je namenjen pešcem. Škoda le, ker se tudi tu že vrivajo nekatere nič kaj ruske izložbe z znanimi blagovnimi znamkami in reklamami. Večerjava v navadni samopostrežni restavraciji. Hrana je okusna, pivo je hladno. Moje - sibirska krona - je brezalkoholno (oznaka 0). Izbrala sem ga, ker je bilo res mrzlo; pa tudi sicer ni lepo, da v Rusiji piješ češko pivo! Po poti nazaj liževa ruski sladoled. Na zelo kratki razdalji se srečujejo nenavadne kombinacije. Živalce v izložbi kažejo zobe. Pa saj midva nisva kupila krzna?! Nekoč lepa in imenitna lesena hiša ni prazna, v njej še živijo. Dvoriščna vrata so zaklenjena, na oknih so rešetke, kamera je vklopljena. Rusija! Tako se gre tu spat.

Danes zopet popoldanski giro, tokrat z Aprilio Na Banjšicah : Nato (po fotografiranju) pa mi motor ni hotel več vžat Naslednjo uro sem se mučil, da bi motor ponovno usposobil. Probal sem ga vžat s potiskanjem, nič. Dvignil sem rezervar, odvil svečko in videl, da svečka nima iskre... Nato sem aktiviral sem vse živo, prijatelja mehanika kaj naj naredim, očeta naj me pride iskat, soseda da posodi gurtno (da motor zavežem na prikolico), nato še znanca iz Banjšic če bi motor lahko pustil pri njemu, če se varianta s prikolico ne bi istekla... Še dobro, da se nisem motorja lotil potiskat do znanca (imel bi cca 2.4 km "nabijanja mišic"). Po cca 1 uri sem slučajno opazil, da imam pritisnjeno rdeče stikalo (ugasnitev motorja v sili) !! Tega nikoli ne pritiskam, verjetno sem ga ponesreči pritisnil, ko sem telovadil gor/dol iz motorja. Uglavnem motor nato pali "s prve", in mi še nadalje omogoči uživanje po ovinkih momo Lokovca, skozi Čepovan do Mosta na Soči ter nazaj do doma LP Andrej

včeraj mb-radlje-soboth-eisenkappel-jezersko-bled-bohinj .. na bledu obvezna kremšnita in parkiramo zraven še enega tracerja iz mb .. je bil kar zanimiv pogled, trije tracerji v vrsti, vsi od istega prodajalca .. slike ni, so kremšnite preveč dišale .. odločitev je padla, da ne gremo čez vršič in tako nazaj po stari cesti lj-mb .. krasnih 500 .. do bleda niti ni bilo kakšne hude gužve, tudi po golici več al manj prazno .. danes mb-velenje-črna na koroškem-bleiburg-soboth-spielfeld-šentilj (sladoled!)-mb .. spet prelepih 250 .. danes pa nekaj prometa po golici ..

Onlajn

Sneckica . . . Ce ne bi bil ti tak Zlovencelj bi mogoce sprejel dejstvo, da je Timov dosezek najvecji dosezek v zgodovini SLO motosporta in bi tvojo zlovensko neprivosljivost mal obrzdal z dejstvi. "Tim Gajser is one rider that is talented beyond the realms of possibility. After what has been an absolutely mind-blowing season, where he has won 8 qualifying races, has led 247 laps, has won 15 races, 7 grand prix’, and has had 15 podiums out of a possible 17, the rookie finally wrapped up the MXGP world title in the first race yesterday. What’s even more impressive is that the Slovenian star has now claimed back-to-back world titles in two different classes. " In ko ravno sprasujes o konkurenci. Eli Tomac je dalec od "kr nekdo" k je prisel mal pogledat. With a 250 Class titles in both Supercross and motocross already under his belt, the multi-time amateur national champion is one of the fastest riders in the sport right now

Tale art deco hrošču podoben Henderson iz 1930 mi je bil vedno zanimiv. Tak kot bi gledu en fajn utrgan film pri katerem se ne morem odločit če mi je všeč ali ne.

Ne butasto je da rdeče-modre lučke imajo prednost, rešilec pa "prosi" za prednost. Torej more voznik rešilca še vedno upoštevat pravila in ne izsilit prednosti. Uni klobasatorji v spremstvu pa morejo imet v naptej zaprta križišča pa take fore da ne zamudijo na šampanjc pa smehljanje pred kamerami. Gasilci pa rešilci morajo hitet, reševat življenja in upat da se jim kakšen bedak ne postavi spredi. Gede omejitev, seveda je pametno it čez naselje 50, samo občasno kr človek popeni nad znaki, od lj do vrhnike se uni 50 in 70 znak izmenjujeta vsakih 50m.

Mislim da to spada v to temo oz. je povezano z Titom . Končno sem si šel ogledat nuklearni bunker v NP-Paklenica . Bil razočaran ,saj sem mislil da bo kaj na temo Tito saj naj bi bil bunker namenjen njemu . Tito se v grobu obrača kaj so naredili iz praktično spomenika . Dobil sem občutek ,da se tudi Hrvati otepajo zgodovine na vsak način , otepajo velikega človeka ki so mu današnji balkanski (med katere štejem tudi naše lopove) politiki ne do gležnja temveč tudi do podplata ne !!! Skratka v samem bunkerju so baje za 3milione evrov vložka naredili razne prezentacije za plezalce in tudi besede ne čemu je bil prvotno namenjen objekt .....sramota in razočaranje. Fenssi , vse klimatizirano in posodobljeno ...... V bistvu pa je vse tudi to kar so naredili naredili na pol in je še v porodnišnici z bufetom vred , ki ne obratuje ..... Namesto zgodovine , moderna predstavitev plezalništva in če sva že plačala z Damijem vstopnico bom pa pogledal ....... Bila sva xxxxx obiskovalca ..... Kupil sem edini suvenir , ki je potem skoz capljal za mano in ponavljal Mitas ,Mitas ...... Vhod v bunker, prilagojen tudi za resne invalide , ki si res želijo videt plezalno tematiko namesto zgodovine na katero bi morali biti ponosni ....... narod , ki briše svojo zgodovino je izgubljen narod ! Vstopnina 50 kun po glavi , odločno preveč za praktično nič !!! Lahko ob koncu samo rečem TITO vrni se !!! lp

Včeraj sem se odpravil na en popoldanski giro. Od doma čez Podkraj do Logatca, nato Žiri in čez Lučine pogledat kje potekajo gorsko hitrostne dirke. Nato sem šel do Vrhnike ter nadaljeval po "novo okrašeni" cesto na Rakitno. Na nekaterih levih ovinkih so od sredinske črte proti sredini pasu vrisane oznake - da ne bi motoristi ob nagibu v ovinku šli z glavo in telesom preko sredinske črte... Kakorkoli, jaz bolj uživam na drugi strani (proti Cerknici): Nato sem nadaljeval proti Postojni ter na Ridah srečal motorista z XJ6, ki je ravno pobral motor (zdrs) in skušal naravnati prestavno ročico menjalnika. K sreči je bil ok in se je lahko odpeljal dalje. Nato sem čez Podkraj nadaljeval do doma.

Pr suzukiju jih dvakat glava boli. Naverick jim je dal nogo, in kupli so Kanoneta. Danes je imel dobro dirko. Se je sesul brez da bi zbil se koga. gino je videt fotke fs je Baz ok, in super se kaze, da firma z resno ekipo in pristopom lahko zmaga. Je pa tole IMO drugacna zmaga od ianonejeve v avstriji. Tam je bil Ducati pogoj za zmago. Maveric je zmagal navkljub Suzukiju. Dobro so dirkali. Odlicno.

Jp, isto se mi zate sprasujemo

Kr Suzuki na suhi,noro Crutch pa spet... Rossi dobr,glede na suhe treninge....MM se je mal vrnil nazaj,pa pocel kar najbolj zna Lorenzo pa luta,zdej ze po suhem....

Upostevam prometne predpise in Sem se po 4 urah voznje ustavil na predpisanem pocitku.

Most na Soci - vracanje z dvodnevne turce po Dolomitih in Reziji. Nazadnje, ko sva bila v tem lokalcku, sva vedrila, saj je mocno dezevalo. Tokrat pa je (vsaj za zdaj) lepo soncno vreme.

Če bi se več ukvarjali s seboj in manj z drugimi ,bi vam bilo lažje ......

Kdor zna, pač zna..

Neki malega danes Nobenga begunca nism vidu, da bi bil zataknjen v ograjci

Pozdravljeni, nov na forumu, tu je pa moj KLE500

Ta apatija Je nastala po smrti Tita. Juga Je bila trn v peti zahodni ekonomskim sferam. Po smrti tastrga ni bilo tezko vzpostavit klimo za razpad Juge in posledicno drzavljansko vojno. Kdo Je profitiral, Razen par domacih tranzicijskih prostitutkov kateri bi prodali lastno mater za slabo provizijo in tujih multinacionalk in bankirjev? Ideologije, brskanje po izdajalskih kosteh, romanja na Drazgose in domobranske orgije na Sentjostu so zavarivanje neprijatelja z eno miceno razliko, da eni vsaj malikujeo tiste kateri so sodelovali Pri osvoboditvi, docim drugi pa tiste kateri so raje pomagali okupatorju. Eno in drugo Je futr za zblojeno rajo, da ne bi slucajno zacela razmisljat z svojo glavo. Vrli Titejevi nasledniki so nastavili rit zahodu, da so se lahko omastili s tranzicijo, saj dokler Je bil on Pri zivljenju Si na kaj takega tudi v najbolj pregresnih sanjah niso dovolili pomislit. Potrebujemo reset ustave, katera bo onemogocila presedanje iz stola na stol v politiki eni in isti kliki od osamosvojitve naprej, pa naj bojo rdeci ali beli. Poleg tega pa potrebujemo politike kateri bodo delovali za dobro Slovenije in ne EU, NATA in zregesene zahodne monetarne politike. Ko Si ravno drzave iz ex vzhodnega bloka omenil...prosperirajo samo tiste, katere so pokazale supak zahodni monetarni politiki in pravi cas dojele, da so bolj pomembna ekonomska partnerstva iz iste regije z isto zgodbo od udinjaja EU in svetovnim bankirjem. Mi smo bili pametnejsi... Zato smo kjer smo. Najbolj ironicno Je dejstvo, da smo iz Beograjskega jarma s takim entuzijazmom vstopili v EU kjer smo tretjerazredna kolonija parih drzav katere vodijo politiko EU sebi v prid. se enkrat kdor se ne bori za svoje pravice si jih ne zasluzi

Dobr je blo

Bravo Vinales. Danes je pa pomalical konkurenco. Kapo dol.

Glede na to koliko se v YU ni jamralo in koliko se zadaj jamra Je bil "pajac" se kako sposoben. Frustracija pa vedno ostaja na voljo nesposobnim in nerazgledanim ne glede na druzbeno ureditev.

.....

Marsikdo se vpraša, zakaj on zmore skozi naselje peljati po omejitvi, ostali pa ne. Ne razumem, zakaj je tako težko peljati tistih 50 km/h skozi naselje. Je to stvar ponosa in upiranja državi ? Ker ne verjamem, da vsakdo spregleda znak za naselje in hiše ob cesti. Ta prekoračitev mora biti zavestna in z namenom. Že vidim komentarje ali pa komentar, da je za takšno stanje kriva neurejena država. Seveda, predsednik vlade iz same zlobe vrti ročico za plin in ubogega motorista spravlja v težave. Pa je zopet slika iz radarja in par stotakov v državni blagajni. Bolj, ko je država gnila, bolj sili državljane v prekrške. Mogoče imajo zato v Švici ali pa v Skandinaviji takšen red na cestah. Mogoče bo še kdo ugotovil, da smo Slovenci eni takšni bedaki, ker nas edino batine in visoke kazni na momente streznijo, da upoštevamo predpise. Ali je mogoče gnila država kriva za prekoračitev hitrosti v naselju ? Sedaj sem pa že v dvomu.

Še mal prej

Gledam če so kake pametne slike Ta mejbi

TIM JE PRVAK

Enaka logika in posledično podobno veliki kufri tudi pri meni. Še ene dve ali tri plastenke vode stlačim noter, da lahko po kopanju spereva sol s sebe, če glih ni tuša na dosegu roke. Aja, kaj si pa zaradi tega drugi mislijo glede dizajna in stila, mi pa totalno dol visi.

A nisi nč sliku ? Bom dal pa jst slike od mojega versača s kovčki in preden se kdo usede na njihovo velikost -> Ideja je taka, da se lahko z žensko nekam odpeljeva, zbaševa vso moto kramo v kovčke in sva civilista oz lahko greva plezat, hodit, plavat al pa peciklirat

Par dni, da frinta mine, potem bo spet poletje. Jadranka je poletna še septembra, oktobra. Smo pa hodili že dol tut novembra in decembra, ko je čez dan do 15C. Men je najlepša takrat, ko ni žive duše, potem pa še lahko skočiš kak km prot Velebitu, pa si že v snegu. Takrat tudi najlepše slikce nardim.

Navijam da bo vse ok

Dokazuje,da si je zasluzil naslov za zeleno mizo.

lorenzo čaka, da sneg pade! mokro in suho mu ne paše najbol...

Hvala!

Stiskamo pesti za tebe, da bo vse v najlepšem redu !

Enim nikakor ni jasno, da Policija zgolj uveljavlja v Parlamentu izglasovano zakonodajo, v okviru svojih pooblastil. Se strinjam, da to lahko počne malo bolj na mehko, ali malo bolj na trdo. Se strinjam, da so kazni za prekrške pri nas absurdne. Se strinjam, da je inkasanstvo problem. Se strinjam, da so sodne procedure v pizdi... sam to ne spada več v opis delovnih nalog Policije. Ampak. Zakonodajo sprejema Parlament. Vlado postavlja Parlament. Parlament pa voli... hja, poglej se v špegl. Zdaj pa navalite

Ti mene tukaj v zakonu in členih jebeš za 11km/h in to mi je 250€ in 3 kazenske točke. Je bjonda peljala 130? Pusti šoferja on ima tudi oprane možgane kot ti! Tako kot žef reče tako vi pajaci delate. Razen kadar štrajkate takrat lahko s svojimi možgani mislite ali pa tudi ne, ko imate spet dva sindikata in vas pumpajo, da stavkate. Lp ps: za tiste znake, ki so nafukani vsakih 20m v svoji vasi še vem kje stojijo, ko pa pridem v drugo vas pol pa samo gledam kje stojijo in kje se skrivajo policaji in taki vozniki slabo gledajo na samo vožnjo!

Ne počni tega nikoli če ti je življenje drago .............postavi motor na pregleden del ali pa dva če vas je več , prižgi vse 4 smernike in se umakni na varno ! Če pa imaš sam problem ali okvaro postavi čelado iz pred prve pnevmatike ,to je mednarodni znak za motorista v težavah , je pa tu veliko pametnih in moralnih, ki začuda tega ne vejo . lp

Mal prej

Ta dih

Pa sta končno doma ...

Onlajn

25. dan torek, 4. 8. 2015 AKTOBE – URALSK Danes imava pred sabo približno 470 km (samo toliko?!). Toda ko človek pogleda na zemljevid, vidi, da so to spet kilometri po praznini. Na poti od Aktobeja do Uralska so le 4 naselja. V tolažbo pa je, da je tudi nekaj rek ali rečic. Utrujene popotniške oči si oddahnejo ob pogledu na vodo in zelenje ob njej. (Peska je bilo več kot dovolj!) Na poti iz mesta je videti pestrost in različnost, ki včasih kar bode v oči. Plin je napeljan povsod. Naši predpisi teh mogočih in nemogočih napeljav gotovo ne bi prenesli! S steptano zemljo in prahom se nihče ne obremenjuje. Otroci pa uživajo v svoji igri, čeprav vrtčevska ograja ni po naših standardih... Nepričakovano ob glavni cesti zagledava tudi nekaj letal. Okrog tega razstavnega prostora urejajo okolico. Veliko je novih blokovskih naselij različnih stilov in trgovskih centrov. In kar je za naju razveseljivo - voziva se po novi cesti! Obnavljajo in gradijo... Cesta je lepa. V novozgrajenem predmestju Aktobeja se bohotijo individualne gradnje. Izstopajo barve strešne kritine in variacije na temo ograja. (Tu bi se verjetno naši urbanisti in arhitekti držali za glavo!) Na koncu mesta povrhu vsega vidiva še policijski avto. Na srečo nama ni treba spoznavati še šoferja in kopilota. Tako se lahko brez pretresov posloviva od Aktobeja Pokrajina je spet prazna, pred nama sta cesta in vročina. In tu pa tam nenapovedani konji, ki se ne menijo za prometni režim. Prečkava reko Karakobdo, ki pa ima v strugi manj vode, kot so jo imeli pamirski potočki. Potem je spet praznina. In nato še reka Velika Kobda, ki pa si to svoje ime mogoče zasluži v kakšnem drugem letnem času. Nepričakovano se vklopi senzor - v gumah je prenizek pritisk! Grozen občutek. Do sedaj se to še ni zgodilo. Mogoče pa motor ni več vajen dobrih cest?! Miro se odloči, da med prtljago ne bo iskal kompresorja. Brskanje po prtljagi naj ostane domena carinikov! Ni še kritično, a začneva iskati črpalko, da ne bi bilo krize. Naselje Kobda prevoziva na več mogočih načinov. V trgovini naju usmerijo proti vulkanizerstvu, a ga nikakor ne najdeva. Ulice so prašne in prazne. Uspeva šele po ponovnem spraševanju domačinov. Tu so predstave o razdaljah in smereh malce drugačne. In nekatere delavnice tudi. Ko skačeva okrog zabojnika in ugotavljava, da ni nikjer nikogar, se pojavi fant. Najprej gleda motor, potem naju, potem zemljevid in najino pot. Smehlja se. Pravi, da ni problema. Preveri tlak in dopumpa, midva pa si oddahneva. Ko vprašava, koliko sva dolžna, se smeje in pravi, da zraka ne računa. Zahvaliva se in mu dava cigarete (nekaj škatlic imava še vedno na zalogi). Pravi, da bo on kadil, midva se bova pa vozila. Razidemo se dobre volje. Hrepeneč po senci se ustaviva na prvem počivališču. Tu nekateri ne počivajo, pač pa pregledujejo in popravljajo svoje stroje. Do Uralska je še 217 km. Po dolgem času vidim ptico. Tudi ona počiva. Odpraviva se naprej. Redka (kmečka) naselja so revnejša. Hiše popravljajo; vgrajujejo plastična okna in menjajo kritino. Ob cesti stoji policijski avto. Ne vem zakaj, a ljubši mi je pogled na konje. Na drugi strani ceste je novejše pokopališče. Izgleda, da tudi tu po smrti niso vsi enaki. Potem je spet vse prazno do predmestja Uralska. Tu se ponavljajo današnje arhitekturne zgodbe. Najdeva bencinsko črpalko. Namesto vstopa v mesto pa obvoz! In lubenice. Do Uralska je še 15 km. Promet je zgoščen, asfalt pa ni več tako lep. Na poljih so črede drobnice, propadajoče zadruge in delujoči industrijski objekti. Malo mešano. In tako sva prijezdila v Uralsk. Predmestje je tudi tokrat v znamenju novogradenj, ki pa jih infrastruktura ne uspe dohajati. Dostopne poti in okolica so v prašnem stanju. V mestu pa presenetijo drevoredi, zelenice in rože; v krožišču pa iz rož oblikovane raznobarvne plesalke. (Upam, da v kakšnem manjšem slovenskem krožišču ne bo kdo kopiral te ideje, ker že tako slabo vidim preko vsega nakopičenega okrasja.) Zapeljeva čez most in v zraku plapolajo zastave (pa ne nama v čast!). Zelo pestro je. Novo in staro, urejeno in neurejeno, asfaltirano in prašno; povsod pa plinska napeljava! Prideva do hotela, kjer imava rezervacijo. V sobi najprej vključiva klimo. Na hitro se odpraviva peš po mestu, a zaradi žeje in lakote ne prideva prav daleč. Poskusiva kazahstansko varianto pice. (Za lokalne kulinarične specialitete bi si bilo treba vzeti več časa.) Zanimivo in dobro - specifičen okus sira (ni mocarela) in tanko testo (italijanski recept?!). Ob pici je v ceno vštet tudi sok, ki ga lahko spiješ ali pa ne. Pivo sva seveda že prej naročila. Ženskam ga servirajo s slamico. Nenavadno. Slamico sem pustila nedotaknjeno. Sok oziroma sladko obarvano vodo pa sva samo gledala in prekladala po mizi. Soba se je medtem prijetno ohladila.

Dons štartu iz Malega Zvornika domov, 550 km pa niti enga dobrga vtisa. Najslabša fura, ki sem jo kdaj odpelu. Najprej pri Gračanici gumidefekt. Hvala KTM-u za senzorje in hvala alahu , da je u Bosni sam avtopralnc več k vulkanizerjev. Je blo še kar hitro popravljeno, seveda moto koles ne morjo balansirat, a to ni bla neka težava. Naprej sem piču preko Doboja, Dervente do Slavonskega Broda. Od SB do Ilove, je cca 120 km in niti enkrat se ne neha naselje. Vse tiste bajte bi ble lih za eno spodobno vas, če jih neb ti Slavonci sam ob cesto postavljal. Pa ne štekam kaj eni skoz rinejo v Paklenico, ena mejhna Slavonska vas, kje ni niti ene oštarije, za Dinkota pa tud ni še noben slišu . Nadaljeval sem do Siska in naprej do Velike Gorice,vmes sem naredu en pit stop. Nisem vedu, da lahko veliko Žujo dobiš za 10 kun in to v kolikor toliko spodobnem kafiču. Pred Zagrebom sem šel na obvoznico, ker sem mel dost cjazenja in sem se kar po avtocesti odpelu proti domu. Na južni Ljubljanski obvoznici je vse stalo, zato sem šel skozi mesto, no na Celovški je blo isto sranje, zato sem domov prpelu napol skuhan. Neponovljiva fura, vsaj zame, čista . Drugič rajš po Bosni do Velike Kladuše pa na Karlovac. Sem pa zadnjih 5 dni naredu 1.656 km, kar so ble 3 kar lepe furce, ker je blo avtoceste manj kot 150 km in sem dva dni pavziral.