Dvorana slavnih

No, pa še jaz en kratek nedeljski povzetek... se opravičujem za le nekaj fotk, ampak smo tako uživali, da smo še fotografirat pozabili. Torej, ob 7h se dobimo z Borutom&co. na OMV-ju v Postojni, "naštudiramo" vreme, spijemo kafe in šibamo po AC do Jesenic, na Voklem spotoma poberemo še enega člana. Očitno smo bli res grozni, tako da se je trojica že pred Kr. Goro odločila it "po svoje". No, v Kr. Gori se ustavimo, kupimo malico, podebatiramo s kelnarcami, seveda se skupaj še fejst nakrohotamo, ter pot nadaljujemo čez Korensko sedlo v Avstrijo. Hermagor, Greifenburg,Linz, ter proti Heiligenblut-u. Plačamo "cestnino" in gasa v hrib. Z Borutom si privoščiva ovinke, ostala dva člana pa z nekoliko bolj umirjenim tempom sledita. Prideva na vrh pred tunelom, ni neke vročine, BMWjev termometer jih kaže 10,5. Med čakanjem pomagava nesrečnemu nemcu dvigniti LT-ja. Matervola, težka krava Po kosu sočnega pohanega piščanca ter paketu bobi paličic, pot nadaljujemo mimo biker pointa v dolino, do "cestninske" na drugi strani. Tam obrnemo in gulimo tačke spet navzgor. Erotika, pornografija. Sej niti sam ne vem kako bi se izrazil, da bi se slišalo vsaj pol tako čudovito, kot je dejansko bilo. Za nazaj se dvignemo na "Biker point", ki nas nagradi s prečudovitimi pogledi, kljub temu da se je že oblačilo: Vrnemo se nazaj, ter obiščemo še razgledno točko nad ledenikom, kjer pokramljamo še z nekaj Slovenci ter si privoščimo malico. Sledi povratek v dolino v družbi ene treh lambotov, 911 GT3, Audija R8, dveh F430, ter še nekaj eksotov. Eden se v dolino žal ni vrnil na svojih kolesih Hja, tudi to je Grossglockner Tačke spet pilimo čez "Plockenpass", do Tolmezza, kjer zavijemo proti Udinam, pot nadaljujemo do Čedada, čez Goriška Brda do Ajdovščine, kjer si privoščimo zaslužen sladoled, ter po doooolgi debati odrinemo vsak v svojo stran. Števec pokaže nekaj malega manj kot 700km. No, kakorkoli, še en super preživet dan v družbi pravih prijateljev, kot se spodobi poln dobre volje, smeha in zabave. To je bil moj prvi Grossglockner in upam, da ne zadnji. Žal mi je za tisti "plebiscit", kot berem je bil očitno bolj podoben "turškemu neuspelemu puču". Lp

Zgrazajo? Zakaj pa? Fant je popularen, ma karizmo, ljudje so veseli, uzivajo... Nekaj kar je Lorenzo fanom nemogoce razumeti. Ti pa hitro rata jasno, ko vidis recimo VR46 al pa 99 stant... kot noc pa dan (prvi nabit do amena, drugi prazen, par ljudi poceni obeske za kljuce kupuje). Prav smesno, res. Je pa dobr plac za "ce se zgubimo, se najdemo pr Lorenzu" - prazen, se takoj vids :-) Preverjeno dela ;-)

" toda po mnenju legendarnega italijanskega dirkača Giacoma Agostinija Majorčan nima osnovnih temeljev za pritožbe. "Ne razumem Jorgejevih pritožb, v Misanu je potrebno prehitevati tako. Kaj pa se je zgodilo v Silverstonu? Če se Jorge pritožuje nad takšnim prehitevanjem, potem to pomeni, da prehitevanj v prihodnje sploh ne bo," je izjavo 15-kratnega svetovnega prvaka Agostinija ..." " "Najbrž je nervozen zaradi tega, ker ni zmagal, morda pa tudi zaradi žvižgov na stopničkah, a po takšnih napadih naj ga žvižgi ne presenečajo," je še dodal Agostini in samozavestno sklenil: "Nihče, ki ve kaj o motociklizmu, se ne more strinjati z njim." " hebiga..če to izusti 15 kratni svetovni prvak v motociklizmu bi mu jaz že verjel....

29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC

Ni kaj govort . . . Gustozna Đita all day long

Grem tankat, sm se kr odloču....v Paklenico Prvi sončni žarki so napovedovali lep dan in res je bil... Na omw se je nabrala četica Luksa, Otim, Tomcat in jaz ter v ls stilu odjadrali proti Dinkotu...vmes sm mal ožemal, mal slikal, spet ozemal, pa spet slikal...what a beautifull day Ja tut objestneži so bili med nami Sm ziher, da bi mu tečaj varne vožnje še kako prav prišel Guma lima evo dokaz, ampak otroci, ne stavte mitask na moped ,ker so nevarne Domov sem uletu, ravno ko je sonce padlo dol Še dve dunjice ruknem, pa bom tut jaz padu dol....hepi hepi Tak, še statistika da bo dan popoln Žal ni srčnega utripa, je pa zadeva bila v taktu hojladrijajoooo.

Po današnjem kosilu sem se pravilno odločil, da sem najprej preveril tlak v vsakem od treh koles v "Robertos Trimobilu", ker je že kar nekaj časa od kar sem se zadnjič vozil z njim, zato sem tudi moral vsako zračnico dopolniti še z eno atmosfero (?) "kisika" ... Ko sem to opravil sem se najprej odpeljal preveriti do Divjega jezera, če je še sploh kaj vode v njem in ker v Divjem jezeru ni bilo tistega kar sem pričkoval da bo, sem to fotografiral v Jezu pri Kobili in nato izvedel še "kontrolo" del pri kopališču pr. Lajštu. Med vračanjem nazaj proti domu se mi je približno 3 km pred prihodom domov izpraznil akumulator in ker se mi ga samo za 3 km ni ljubilo menjavati, sem te tri km "prevozil na palento" ... Jutri zjutraj, takoj po zajtrku, bom "mojo oso" odpeljal na servis v Tolmin, ker sem se danes dopoldne s serviserjem tako dogovoril v telefonskem pogovoru. "Rabim nekoga, da bo molil za naju", oziroma da bo moj osa vztrajala vse km do Tolmina, tudi če samo z 18 km/h, kolikor sedaj še zmore ...

Sej to vsi vejo, razen Lorenza pa še ene par tukaj gor!

V nedelo se zbudim okol 7 vsi spijo, po enem mescu suše kva čem drugega grem se skopat v Novi Vinodolski pa na kufe, pa sem doma do Moto GP. Plaža prazna tudi pr Captains pub švoh Vseka sem čez Fužine do Crikvenice Razneženo do konca.

UBom kr swm dal slike gor mi ni hotlo dat moznosti za popravit Legenda v Austriji Mesa na žaru kolker češ Katera od tukaj? Kolona na cesti Vožnja po Mariji reki terja svoj davek

za zdrkat

Dami vse povedu, blo je krasno:) Pa še moje dve slike: mitas lima dobesedno + mašinerija.

Stelvio on line: Ob 8:40 prijetnih 13 stopinj in "šajba". In to 13. Septembra...

Živi in pusti živeti, vse kar naredimo za svojo varnost in varnost ostalih udeležencev v prometu je koristno. Pa čeprav se učimo kolenčkat okrog stožcev

Če bi gledali vse zorne kote z vseh dirk, lahk vsi pustijo mopede v boksih in oddidejo domov.. Ne pozabi da je JLo že pol ovinka gledal direktno v Ros linijo.. Pač, je poizkušal z zastraševanjem in se mu ni izšlo.. Je*i ga, stari je namazan z vsemi žavbami.. Povedal je pač svoje mnenje, tako kot vedno in prav je, da mu je Ros vrnil z repliko.. Če ni res, pač ni res.. PIKA..ŠLUS!!!

To je dirkanje! Se pravi nekoga moras prehiteti, v kolikor nisi prvi... Tu vidim samo to, da lorenzo ni pricakoval napada in ga je presenetlo, ko je Vale mim odbrlizgal :-) Jaki prvak, res. Pac prehitu ga je, po mojem mnenju izredno cisto - zapolnil prazen prostor. Ni ga izsilil, izrinil ali podobno, vse je blo v zaru dirkanja. Podobno mislecih je polno, tako da res ne vem kaj ti se ni jasno? Ta lorenzo se res spreminja v papka par excellence ... njegovi navijaci pa tud, zal.

Saj lahko prideta le pogledat (Maus se je prišel držat za glavo, ko sem bila na poligonu ), pa na pizzo in kavo z nami .

HAHA, tale je pa ena bolših po dolgem cajtu !

Je prišla nedelja, teden kasneje po Morine-ah in z njo trzinski GSA željan vožnje po Bosni po in izven asfalta. Vreme je odločilo za bazo v Sarajevu (pri Amri). Uspela sva odpeljati: vzpon diretissimo :-) na Trebević, na Jahorino (smučišče vrh in vrh na vzhodnem delu grebena (ostanki vojaškega objekta) ter hitri skok do vasice Lukomir (južno od Bjelašnice). Zadevo je prekinil strgani oblak, da se je vedrilo v hotelu na dnu smučišča. Trebević, ostanki bob steze na vrhu smučišča Jahorina (eno malčk offroada) na vrhu skrajno vzhodnega dela grebena Jahorine, do koder pelje makadamska kolesarska pot. pogled nazaj na južno stran Na južnem pobočju je je še precej (Jahorine) a je vse strmo in prehoda v dolino ni bilo najt. Je bilo treba ponovno mimo dna smučišča in kmalu v levo na makadam, ki pride nazaj v civilizacijo na cesto Foća_Sarajevo pri naselju Kijevo. Konkretna soft enduro gozdna blatna mokra cesta, vmes skorajda le širine kolovoza. :-) Po vzponu na dno smučišča Bjelašnica le skok do Lukomir-a, ker so oblaki preprečili vzpon na vrh: in potem pobeg pred in ob konkretnem nalivu pod streho prvega od hotelov. Slik seveda ni. Sta pa delali občasno na makadamu družbo 2 Sarajki na ATVjih ;-). skupaj 185km v 9 urah

Zadnjič sem slikal sejo v slovenskem parlamentu ......

Ja, vprašal je, če so vse štiri ančke ženske, ker so imele čez usta zalepljen lepilni trak . Pa mene ni hotel slikat, da ne bi dobil virusa v telefon . Res je bil zelo koristen

To pa , za družbo sem pa vedno in bi tudi prišel sam mi je prevagala ponudba skalarja 36 ki me je prepričal z zastonj kosilom ,gorivom in pijačo pa še motor mi je ostal cel ker bi vrjetno celega zlamu med tistimi stožci pa še sebe bi poškodoval ...... Naslednjič pridem , upam da bom imel dovolj jajčk

Tale mi pa dones sploh ne gre iz glave ...

Love and peace

Spij pirček, dva al pa ceu šopek Tudi mene to spravi v slabo voljo, ampak kaj čmo.... 100 ljudi - 100 čudi 100 žena - 200 sisa tale megla okol me mal nervira ....

Sobota. Ob 10h se v Postojni na Borutovem tečaju zbere dober ducat kandidatov. Žal moram po slabi uri zapustiti učilnico, pa je bil že uvodni, teoretični del zelooo zanimiv. Hvala @ Borut še z moje strani, ampak sem bil že prej zmenjen z eno skupino. Meeting point na OMV. Okrog 12h v koloni krenemo po stari cesti v smeri Razdrto-Divača-Kozina. Oni gredo naprej proti Strunjanu, jaz pa v Kozini odvijem v smeri Podgrad oz. Ilirska Bistrica. Iz Ilirske čez Knežak pa čez Pivko do Postojne. Ker me čas že močno preganja grem v Postojni lepo na ac. Domov pridem ravno še pravi čas. Po tušu in menjavi oblek se vsedemo v avto in direkt proti Gorenjski (prijatelji praznujejo okrogli jubilej). Piknik je bil super (hrane vam zopet ne bom tule gor limal), je imel pa lastnik tistega placa nekaj zanimivih primerkov, kot npr. tale Pony Expres s prikolico in Golda s prikolico. Prikolici sta seveda njegovo rečno delo. V lopi je imel še enega Ducatija (tudi s prikolico) in še enega bemfla, R26, lepo enakomerno zarustanega. Žal nisem mogel slikat, ker je bilo pretemno...

No Erciona,poglej si to sliko,pa vsi ostali privrženci Lorenzota tudi!!! Pa še to,kaj je zabava za vse dirkače,posebej MM,Pedroso,Iannoneja,Rossija in ostale in kaj je zabava za Lorenza!

Takšna je pač moja ocena: Angel GT -je guma št.1 za večje hitrosti, kajti zaradi polj ploščate oblike ima večjo naležno površino v stiku z asfaltom in s tem tudi večji oprijem. -je zelo dobra na suhi in mokri podlagi. -ni pretirano občutljiva na črte in oznake na cesti, tudi ne na zalivke. -zaradi bolj ploščate oblike je ciklistika malo slabša od 01. Kar pomeni da motor ne pade v ovinek tako lahkotno kot pri 01. -guma mi je večkrat letela preveč po robovih, sploh v zelo ostrih in nagnjenih zavojih. -nudi enak opreijem tudi ko je že precej obrabljena. ROADTEC 01: -zelo zelo lahkotno vodljiva, ciklistika odlična. (motor pade v ovinek skoraj sam) -je malce glasnejša v primerjavi z angel GT -prav tako dobra v mokrem in suhem. -je pa res da zadnja guma zelo rada kontrolirano zdrsava pri večjih nagibih (točno tako kot piše v testu v moto-si reviji), sprednja ne. -je ZELO občutljiva na čirte in zalivke na katerih te kar konkretno strese če si hiter. -tudi ta zelo dobro drži tudi ko je že pod indikatorji. Življenska doba je bila pri obeh skoraj enaka. angel GT- 7500km, roadtec01- 8000km, enak stil vožnje in pri obeh cca 15% avtoceste. In pri obeh sta se obrabili sprednja in zadnja hkrati. Sedaj sem zmontiral Dunlop roadsmart 3, in po prvih 200km (bil čez Jezersko gor pa dol) zelo dober občurek. Kako bo naprej še javim.

Sprememba ali kolektivni samomor? »Varčujemo, crkavamo in uničujemo se, da bi rešili kapitalizem, pustimo se poniževati in zasužnjevati, da bi rešili kapitalizem; uničujemo biosfero in naravne vire, da bi rešili kapitalizem, natančneje zgornji odstotek najbogatejših, če kaj ostane, pa razdelimo med nas, 99 odstotkov, drobtinice z globalne požrtije.« Opozorila Antona Komata, naravovarstvenika, svobodnega raziskovalca, publicista in evroskeptika, so tehtna. Opozorila o revoluciji proti državi blaginje, o tem, da sta socialna država in javni sektor sedaj lovišče kapitala – »edini trg, ki je še preostal«, bi nas morala prebuditi. Posledice požrešnosti namreč na svoji koži občutimo domala vsi prebivalci planeta. »Treba se je upreti diktatu korporacij. Upor je bil vedno stvar človekovega dostojanstva, danes je postal temelj človekovega preživetja!« EU narekuje način življenja vsem članicam, Juncker je ukinil tudi komisarsko mesto za okolje in prostor. Kaj se dogaja? Država že dolgo ni okvir, skozi katerega si državljani postavljajo pravila medsebojnih odnosov in odgovornosti: ni to, za kar je bila ustanovljena, postala je orodje korporacij. Ne samo da je z vojsko in policijo orodje prisile, država je postala rešilni čoln za kapital. Ko ta zabrede, kot smo videli v finančni krizi 2008, države s prisilo ožamejo račune državljanov. Nova podoba Evrope bo verjetno še bolj zaostrena, še bolj prestreljena z lobisti in s centri moči, ki so v Bruslju – vemo, da je lobistov tam že več kot uradnikov. Vsa ekipa, ki se skriva za politiko, ni več politika, ampak totalitarizem korporacij. Ukinitev resorja za okolje pa je simbolno dejanje, saj »okolje« itak ni imelo nobene vloge. Kazensko ga bodo ovadili pristojnemu tožilstvu. Foto: Reuters No, ljudje smo imeli boljši občutek, komisar je bil Slovenec ... To šteje toliko kot okolje, torej nič. V mlinu velikih interesov korporacij je »okolje« samo moteč ostanek preteklosti, ki ga slej ali prej ukinejo, in zdaj je prišel čas, da to formalno storijo tudi v Bruslju. Če gledamo Slovenijo in vse naše ministre za okolje od osamosvojitve do danes, vidimo, da je bil ta resor odlagališče kadrovskih odpadkov, vsi naši okoljski ministri so imeli značaj naravne katastrofe. Pojma niso imeli, kaj pomeni varovanje narave in kaj sploh je trajnostni razvoj, o katerem so govoričili. TISA, tajni prostotrgovinski sporazum, naj bi zajel vodo, zdravje, energetiko, socialo, pokojnine ... Centrom moči se sila mudi, dogovarjanje je zanje prepočasno, zato so vse delovanje zagrnili s strogo zaupno – še celo pet let po podpisu. Tema je dokončna in nepovratna privatizacija vsega ostanka državne, javne in skupne dobrine ter popolna deregulacija finančnih trgov. Nekdo je lepo pojasnil, da gre za napad na javni interes, ampak verjetno je to preblaga beseda? To ni napad, to je vojna in ker smo napadeni, se je treba braniti. V državnem sektorju imamo avtoceste, železnice, telekomunikacije, luko, letališča – torej ožilje, če si državo predstavljamo kot telo; elektroomrežje je kot živčni, komunikacijski sistem, voda je substrat življenja. V vsako hišo pripeljeta samo ena vodovodna cev in samo ena električna žica, kje je konkurenčno omrežje? Obstoječe omrežje smo naredili mi, državljani Slovenije, naši predniki, naši očetje. Če si to nekdo prilasti, to v bistvu ukrade ljudem in potem pleteniči o tržnem gospodarstvu, ki pa bi bilo tako šele takrat, ko bi jaz imel v hiši npr. pet konkurenčnih cevi za vodo in pet električnih kablov ter bi izbiral, katerega bom vklopil. Tako rekoč vse, kar imamo v Sloveniji, razen kakšnih malih podjetij in trgovinic, je bilo zgrajeno pred osamosvojitvijo, toda uničili smo bistveno več, kot smo potem zgradili. Kar naenkrat je bila nacionalizacija kriminalno dejanje, denacionalizacija pa ni kriminal?! Če bi večino narodovega bogastva pridobili z nacionalizacijo, bi se morda še strinjal, toda ker smo 95 odstotkov bogastva zgradili ljudje te dežele, je neverjetno, da denacionalizacija ni problem, da kraja ni pravni problem! Kraja zasebnika, ki ukrade javno, torej naše premoženje, je zdaj čisto legitimno dejanje! Za poskus privatizacije pitne vode marca 2013 sem izvedel od Avstrijcev, nobeden od naših evroposlancev ni odprl ust in povedal, kakšen predlog direktive se obravnava!," je ogorčen Komat Kako je mogoče, da peščica ljudi obvladuje svet? Država kot inštitucija državljanov, ljudi, ki so jo ustanovili zato, da jih varuje, s korupcijo to dopušča. Korupcija je neločljivo povezana s sistemom, kapitalizem sploh ne preživi brez nje, zato lahko nekdo govori o boju proti korupciji samo otroku, ne pa odraslemu. Glavna značilnost kapitalizma je neomejena akumulacija, toda kje v naravi jo vidite? Samo en pojav v naravi jo ima, in to je rakavo tkivo, ki neomejeno akumulira snov in energijo iz okolja, torej iz zdravih celic, in jo usmerja k sebi. Rak ubije organizem, toda s tem, ko ubije organizem, ubije tudi sebe, saj uniči substrat, od katerega živi. Vidimo, da je težnja po neomejeni akumulaciji sprta z zdravo pametjo: najprej je destruktivna do ljudi in do narave, potem pa je samomorilska. Izraz parazit je za bankirja preveč mil, kajti komar, ki piči, spije samo toliko krvi, kot je potrebuje, da preživi, in nič več. To je nauk narave. Če bi levi požrli ves plen, bi izumrli. Neomejena akumulacija je rakavo tkivo. Toda peščica bogatašev, lastniki multinacionalk, ne morejo delovati mimo odločitev ljudi, ki jih v državah in EU zastopajo poslanci. Voda, čist zrak in hrana so osnova za bivanje, zdaj pa jih prevzemajo. To so posledice težnje po neomejeni akumulaciji, toda o tem se moramo pogovarjati mi, državljani! Vsak izmed nas ima tanko denarnico, toda milijon denarnic pomeni veliko moč: dokler bodo ljudje zamenjevali pravo demokracijo za demokracijo izbire v supermarketu, sprememb ne bo. Resni analitiki so prešteli, da bi človek za spodobno življenje potreboval sto petdeset stvari – mizo, stol, posteljo, radio, uro, računalnik ..., toda v povprečnem marketu imamo 25.000, 30.000 izdelkov. Ali je to za zaradi nas? Ni. Ločiti je treba, kaj človek potrebuje za svoje biotsko preživetje, in videli bomo, da potrebujemo streho nad glavo, kurjavo (energijo), oblačila, hrano in vodo. Če so te potrebe zadovoljene, živi človek v okviru delovanja ekosistema planeta. Če pa želimo imeti neskončno materialnih dobrin in se iti noro potrošnjo, imamo takšen svet, kot je. Napredek nam je omogočil lajšanje dela, toda ko vstopi kapital s filozofijo neomejene akumulacije, se začne favorizirati potrošništvo. Nujna postane manipulacija ljudi – ustvarjanje umetnih potreb in hkrati morečih strahov. V množičnih medijih se nenehno reproducirajo strahovi, ki paralizirajo ljudi. Konca pa ni, kapital odkriva vedno nove niše, kjer se še da pridobivati profit. Tako je, vedno se seli tja, kjer bo ujel še kakšen profit: najprej je šla proizvodnja v Azijo, predvsem na Kitajsko, kar je povzročilo pri nas brezposelnost, potem so začeli iskati profit v tem, da blago ni več kvalitetno. Sesalnik za prah se ne servisira, zato ga vržemo stran in kupimo novega – tudi s tem smo izgubili na tisoče delovnih mest v servisnih dejavnostih. Ta hitrost, ki jo še pospešujemo, je zelo nevarna, kajti pri vstopu imamo omejene naravne vire, pri izhodu pa se s produkcijo krame hitro kopiči orjaška gora odpadkov. Povežimo vse skupaj: težnjo pa akumulaciji kapitala, padajočo profitno stopnjo in proizvodnjo krame ter dodajmo temu nakladanje politikov. Oni pravijo, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost – to je zame nagovor k vojni, vojno hujskaštvo. Mi potrebujemo več domišljije za velike spremembe, ki so nujne za preživetje. Ustvarjalnost je v tej družbi ubita: postajamo butlji, ki samo reproducirajo in bodo na koncu »nagrajeni« s svetovno vojno za vire. Ne samo za nafto, tudi za hrano in vodo. V tem je sistem samouničevalen. To se tako rekoč že dogaja, le da se marsikdo tega ne zaveda. Seveda, vojna za vire se že dogaja. Beremo o GSO, kemikalijah, ki jih bo nadzorovala industrija, živalskih odpadkih in biocidih, ki so zdaj v EU zajeti v direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov ... Evropa je imela od leta 1999 do 2004 odlično komisarko za okolje, Švedinjo Margot Wallstrom, imela je vso podporo komisarja Romana Prodija. Takrat se je še dalo. Njen slogan je bil: »Evropske reke bodo tako čiste, da bodo otroci v njih lahko plavali in to vodo tudi pili.« Finančno je podprla tudi raziskave hormonskih motilcev, med njenim mandatom sta bila sprejet EHAP (EU Health Action Plan) in previdnostno načelo. Do takrat je moral državljan dokazati korporacijam, da je kemikalija nevarna, ona pa je to obrnila in v previdnostnem načelu definirala, da je vsaka kemikalija nevarna, dokler ni dokazano, da je varna. Prišel je seveda kontraudar kemične industrije, prišel je Barosso in najprej odstranil »motečo« komisarko, najpopularnejšo med vsemi, premestil jo je na nepomembno uradniško mesto, ter celotno okoljsko in tudi zdravstveno politiko EU obrnil v prid korporacijam. Zanimivo, da se izvajajo zakoni v vseh pičicah in podredjih tam, kjer ima nekdo interes. Ugotovila sva, da kapital rine tja, kjer je še profit, tudi na način tajnega sporazuma, kakršen je TISA. Toda pojavlja se še en način delovanja: kapital je začel povzročati nesreče, ker so ugotovili, da so izredno donosne. Poglejte samo katastrofalen primer Vipavske doline, ki naj bi postala rajski vrt Slovenije. Najprej regulacije, ki so povzročile poplave, potem nadaljnje regulacije, ki povzročajo upad podtalnice in kmetijsko sušo. Vse v imenu poplavne varnosti. V mandatu Janeza Podobnika se je ukinilo obvezno vodnogospodarsko soglasje pri gradnjah; to je bilo za kapital moteče, kajti najcenejša gradnja je ob rekah, tam ni miniranja in zahtevnih gradbenih del, pa še gradbeni material si izkoplješ ... Namesto obvezno vodnogospodarsko soglasje so zapisali neobvezno in dobili smo na tisoče hiš pod vodo. Vsak je zidal, kjer je hotel. Ostala sva pri TISI ... To je že četrti udar v dveh letih. Prvi je bil poskus privatizacije pitne vode marca 2013. Zame je bilo šokantno, da sem za to izvedel od Avstrijcev, novinarji niso vedeli, nobeden od naših evroposlancev ni odprl ust in povedal, kakšen predlog direktive se obravnava! Ko je ta predlog že prej, jeseni, prišel do vlade, ga je tajno obravnaval odbor za finance, ne pa pristojni parlamentarni odbor za kmetijstvo in okolje! Podpisali so, da se Slovenija strinja, in to poslali v Bruselj! Ko je zavrelo v Evropi, se je začelo zbiranje protestnih podpisov tudi v Sloveniji in Bruselj je moral ustaviti direktivo. Aktivisti smo povezani preko meja in sedaj se končno skozi upor rojeva evropski državljan. Mislim, da bo kmalu spet treba zbirati podpise. Verjetno, in to res kmalu. Drugi udar se je zgodil konec maja, ko je završalo zaradi poskusa privatizacije semen: že leta 1980 je Evropa uvedla zakon, da se lahko tržijo samo tista semena, ki so registrirana, to je takrat zneslo okrog 10.000 nemških mark na posamezno sorto, česar si mali semenarji niso mogli privoščiti. Mnoge male semenarske kmetije so propadle, korporacije pa so takoj pokradle semena in jih patentirale kot svojo intelektualno lastnino. Medtem so se v Evropi razvile zelo močne zbiralnice semen starih sort, pri nas so ustanovili Varuhe semen v Mariboru. Semena so mamljiv plen za krajo, pa so spet poskušali uvesti novo »registracijo« semen. A so naredili napako: ker je bila javnost še vedno razburkana zaradi vode, so spet zbrali dva milijona podpisov. Naši oblastniški hlapci so podpisali obe, vodno in semensko direktivo. Zakaj ni tega prej nihče ustavil? Namesto nesposobne politike smo pobudo prevzeli državljani. Problem smo sprožili v državnem svetu, tam so soglasno sprejeli predlog spremembe ustave, da voda ostaja skupna in javna dobrina državljanov Slovenije. Zagrozili smo, da bomo javno objavili imena vseh poslancev, ki bi bili proti. Žal je bil parlament razpuščen, toda nadaljujemo, pobuda državnega sveta še velja. In bodo morali gospodje dvigniti roke, sicer bo res revolucija. Ljudje se ne bodo pustili peljati žejne čez vodo. Tretji udar je bila genska tehnologija, ki ji nasprotuje velika večina Evropejcev. Kljub pritiskom ameriških korporacij si Bruselj ne drzne zapovedati uporabe GSO. Pa so dorekli hinavsko opcijo, češ naj se vsaka država sama odloči, ali bo imela GSO. To je vojaška taktika: razbiješ sovražnika na manjše enote in uničiš eno enoto za drugo s koncentriranim udarom, s korupcijo. Za zdaj imamo dovolj restriktiven zakon, a to se lahko spremeni čez noč. Toda v slogi je moč. Pa četrti udar? TISA, o kateri sva že govorila. Ker trije javni poskusi niso uspeli, sledi nadaljevanje v tajnosti. Vedno in povsod ponavljam, da je nekaj najbolj nevarnega brisanje zgodovinskega spomina, kajti narod, ki izgubi zgodovinski spomin, je brez korenin in kot čoln brez krmila. Zato ne smemo pozabiti, kako so naši predniki preživeli v marsičem hudem vso zgodovino. Mi, zagovorniki narave, nismo neki zblojeni romantiki, kot nam očitajo ekonomisti, da želimo nazaj v kameno dobo – vedno jim odgovorim, da nas bodo oni spravili v jame, ker nimajo pojma o življenju. Še svoje stroke ne obvladajo, saj je na nivoju slabe vremenske napovedi. Tradicionalno ekološko znanje pomeni, da mi uporabimo vsa znanja prednikov in jih nadgradimo z najnovejšimi spoznanji: za to pa potrebujemo domišljijo za spremembe, ki so nujne! Vse drugo nas pelje v destrukcijo in avtodestrukcijo, v kolektivni samomor ...

Pa ne moreš verjet... tudi striktni zagovorniki jokice ne morejo potrditi, da je bilo prehitevanje sporno .... Vsaj jaz ne vidim nič spornega tukaj ... Jokica se pritožuje

mij kr mal ušlo....

Kje so še aneksi...

jaz sploh ne razumem kaj se ma lorika za jokat. bolj cisto kot ga je nazadnje rossi prehitel niti teoreticno ni mozno prehitet! mislim, wtf?! in ce recem bobu bob sem na tem forumu rossi vernik... svasta.

Lej s tabo se mi res ne da pregovarjat ker se ti v teh parih 100km toliko situacij pripeti da sem vesel da si sploh še živ Pa o pnevmatikah bi se ti pogovarjal ................koliko pa si različnih sprobal , razen enih ker drugih ni za tvoj poseben motor Pa da boš miren ...............nimam pojma o vožnji ,prilagajanju ,skratka čisti zelenc ki vozi vedno v smrt ......si zdej srečen ,boš preživel in nehal brihtolirat z svojimi neizčrpnimi izkušnjami z enim motorjem in enimi pnevmatikami in super duper vožnjo pri kateri ti ne sežem do gležnjev Prosim obnašaj se kot jaz do tebe .............kot da te ni ......štekaš? Hvala. Sem se odločil da grem naslednič na tečaj ,saj bi bil rad tako poplen kot Thumper in znal vse ocenit in precenit , full se bom potrudil Snecer , greš z mano ,da bova res dobra

Jst pa moja žena sva bla tud na jadranki ta vikend. sam tolk

Sori men ni moteč. Vsega mor bit mal. Jing in jang, noč in dan , voda in ogenj...itd. Tud jest sm ga kdaj mal sit.Tud mene kdaj uspe spravt na obrate. Ko pa nekaj objavi komaj čakam, da preberem. Še najraje, pa ko koga sprav na obrate. Mam en tak prov prisrčen nasmešek tle za kompom. Da nam čist off topic. Kdor hoče naj gre, kdor pa ne pa pač ne. Na tečaj. Jest zaenkrat nam šou, če se pa premislem bom pa šou-če nav borutt hud

Stuhec KTM si imel ,res da hard enduro in tam čutiš off on efekt na plinu , prav tako se to dogaja na ADV samo precej manj in tudi to precej manj mene moti saj sem perfekcionist in želim imeti kar se da optimalno , udobno vozilo . S tem sem zmanjašal po domače cukanje in rukanje iz nižjih obratov . Še bolj domače ti povem , če je prej vlekel lepo od 2500 obratov to zdaj dela že od 200o obratov ......me razumeš zdaj , ker po prekmursko ne znam razložit ni pa nič pridobil pri končni brzini kjer sem upal da bo ,saj imam občutek ko pride na 210kmh da bi motor še šel a dobi preveč zraka in premalo goriva .....štekaš ?

Nisem trolal glede tečajev, tako je moje mnenje.

Ljudje, ki povejo kaj mislijo/čutijo šele takrat, ko je že vse mimo.

Snecer, nisi bil zraven, zate se raje preseli v temo Nabijanje in tam nadaljuj po mili volji, nihče ti ne bo oporekal

Beauty & the Beast

28. dan petek, 7. 8. 2015 KURSK (Rusija) – ŽITOMIR (Ukrajina) Težko je zapustiti dobro posteljo, a čas neusmiljeno teče. Obveznosti kličejo. Danes imava v načrtu približno 650 km, a vmes je meja med Rusijo in Ukrajino in niti približno ne veva, koliko časa bova porabila za ta prehod. In potem je tu še cesta skozi Kijev proti Žitomiru, kjer so lahko zastoji. Šele ko greva iz hotela, ugotoviva, da na stavbi sploh ni napisa oz. oznake. To je ta ruska kamuflaža! Po napisih sodeč sta v stavbi samo avtopralnica in kavarna, del pa ponujajo v najem. Vhod v hotel je z zadnje strani in ga z glavne ulice ni videti. Tudi varovano parkirišče je skrito za stavbo. Čeprav se nama mudi, zapeljeva še skozi center in na tržnico, da bi vsaj malo začutila mestni utrip. Tržnica je preplavljena s cenenimi kitajskimi izdelki, ruska je (morda) samo še hrana. Stavbe so raznovrstne. Z reklamami, ki kričijo od vsepovsod, pa res pretiravajo. Da bi našla kakšno rusko majico z ruskim motivom, sva obupala. Na tržnici sva se samo prerinila skozi gnečo in odšla. Ob izhodu iz mesta sva natankala in odpeljala proti Ukrajini. Na torbi že od včeraj spet kraljuje star zemljevid Sovjetske Zveze in Miro se zato bolje počuti. Del poti do mesta Gluhov sva opazovala organiziran in neorganiziran prehod čez cesto. In še nekaj lepih tihožitij z vodo, travo in živalmi. Tako je bilo do meje. Še malo koruze in motivi se spremenijo, fotografiranje pa je najstrože prepovedano. Prav tako tudi uporaba mobilnih telefonov. Če se uspeš prebiti mimo nepregledne vrste kamionov, si že na ruski kontroli. In če si miren in potrpežljiv, boš prišel na vrsto. Celo v senco te bodo dali. Vrsta pa se premika zelo počasi. Migracijske karte, potrdilo za motor, datum in kraj vstopa, vize in oznake… Pred nama v vrsti je bila dama s psičkom. Ljubkovalnih prizorov se ni manjkalo; vrvica gor, vrvica dol, v avto, iz avta, v prtljažnik, iz prtljažnika, poljubčki levo, poljubčki desno, poljubčki na smrček… Dama je imela dober avto in moskovsko registracijo. Samo njena torbica je bila dražja od vse najine motoristične opreme. In v prtljažniku je imela še marsikaj, med drugim tudi športno torbo ruske reprezentance (to je prepoznal Miro). Gotovo je kakšna delegatka v olimpijskem komiteju. Njena nestrpnost je naraščala premosorazmerno z dolžino čakanja. Nihče od uslužbencev ji sicer ni nič rekel (npr. naj neha mučiti psa s pretiranim objemanjem, poljubljanjem in prestavljanjem), nihče pa je tudi ni poklical naprej. Deliti je morala usodo navadnih potnikov in mislila sem, da bo doživela živčni zlom ali pa se bo celo spozabila in se fizično znesla nad kakšnim uslužbencem. Ubogi pes, smilil se nama je! Miro je celo rekel, da si ne želi biti na njegovem mestu. In da je še sreča, da nisva imela časa za Moskvo, če so tam take ženske… Pregled prtljage je bil za vse potnike enak in vsem na očeh. Sistematično, strogo, korektno – par vprašanj, zaključek procedure in žig za izstop. Toda sledi še ukrajinska zapornica. Čakava v prahu, na soncu. Pristopi vojak, ki je pripravljen vse urediti, seveda ne bo zastonj! Malo se sprenevedam, kaj to pomeni – kava? Pa saj tu ni nobenega bifeja, da bi šla midva na kavo. Že pred tem naju je dobronamerni šofer turškega tovornjaka opozoril, da izsiljujejo podkupnino. Rekel je, naj paziva, ker so pokvarjeni. Stojiva takole na soncu, pa pride isti vojak spet mimo in nesramno vpraša, če je kaj vroče. Vroče? To ni nič, v Uzbekistanu in Kazahstanu je bilo deset stopinj več! Midva sva navajena – ni problema! Kislo se nasmehne. Ja, fant, ne podcenjuj starejših žensk, pa čeprav si v uniformi. Očitno je eden od nadrejenih spremljal to konverzacijo in je posegel vmes. Pristopil je, vzel najine dokumente in naju prestavil v senco. Po hitrem postopku sva dobila listek za izstop. Občutek pa ni bil prijeten. Povsod so oboroženi vojaki! In če si na milost in nemilost prepuščen takim, ki jim stopi uniforma v glavo, se stvar lahko čudno zakomplicira. Tokrat sva imela spet srečo. Zapeljala sva do zadnje zapornice in potem po Ukrajini. V vseh državah, po katerih sva se vozila, obnavljajo in gradijo veliko cest. Na žalost v Ukrajini najmanj; in ravno ta, po kateri se spet voziva, še ni prišla na vrsto. Asfalt je bil katastrofalno slab, dokler se ni spremenil v makadam in potem v velike luknje na že znanem krožišču. Bilo pa je lepo vreme in bili so tudi golobčki. In še rumen fičko v zraku. Cesta je bila potem malo boljša, naselja pa so delovala izpraznjeno in zapuščeno. Žalostno. Do Kijeva je še dobrih 300 km, a rezervacijo za nocoj imava v Žitomiru, ki je približno 150 km naprej. Policijske patrulje ob cesti so pogoste, ravnina se vleče v nedogled. Miro si zaželi vsaj kakšen domač ovinek. Ustaviva se v navadni šoferski gostilnici, kjer je dobra hrana. Pojeva nekaj na hitro (ni, da bi kulinarično razpredala), potem pa spet naprej. Baltika 0 – brezalkoholna za šoferja, baltika 3 pa tokrat zame! Skozi Kijevo je promet zelo gost, a še tekoč. Kljub temu porabiva dve uri, da prideva iz mesta. Potem se vozila razpršijo v različne smeri in proti Žitomiru teče normalno. A spet se pojavi star, znan problem. Lovi naju noč. Danes ni bilo nič s kulturo, še s kulturo prehranjevanja in pitja bolj malo. Človek misli le še na posteljo.