Dvorana slavnih

Grem tankat, sm se kr odloču....v Paklenico Prvi sončni žarki so napovedovali lep dan in res je bil... Na omw se je nabrala četica Luksa, Otim, Tomcat in jaz ter v ls stilu odjadrali proti Dinkotu...vmes sm mal ožemal, mal slikal, spet ozemal, pa spet slikal...what a beautifull day Ja tut objestneži so bili med nami Sm ziher, da bi mu tečaj varne vožnje še kako prav prišel Guma lima evo dokaz, ampak otroci, ne stavte mitask na moped ,ker so nevarne Domov sem uletu, ravno ko je sonce padlo dol Še dve dunjice ruknem, pa bom tut jaz padu dol....hepi hepi Tak, še statistika da bo dan popoln Žal ni srčnega utripa, je pa zadeva bila v taktu hojladrijajoooo.

Mal k sosedom na obisk

Dami vse povedu, blo je krasno:) Pa še moje dve slike: mitas lima dobesedno + mašinerija.

za zdrkat

Danes ob 7.30 sem se z mojo majhno oso odpeljal proti servisu v Tolminu (45 km) in med vožnjo sem jo moral kar trikrat "oživljati", kar je serviser kasneje komentiral zalo kratko in jedrnato z besedami j.t.j.K. ... Po kavi v družbi moje hčerke , me je hčerka kot soptnika z avtom opeljala nazaj domov. Po kosilu sem se s kolesom odpeljal še do Idrijske Bele in ker se je popravilo mostu ob kopališču pr' Lajštu končno le začelo, sem most moral obvoziti po "obvoznici" ... 45 + 45 + 25 = 115 km.

No ok, lepo da si šoferja omenil, (pa da ne bi sopotnice sicer podcenjeval, po besedah moje zna bit včasih zadaj še bolj naporno) torej, kapo dol njemu, za pot brez napak, neumnosti, čestitke na vzdržljivosti, strokovnosti pri vzdrževanju stroja. Res malce sreče pri taki poti rabi vsak, a vendar je veliko odvisno tudi od šoferja, zato, ne nismo pozabili na njega, včasih sem se celo malce poistovetil z njim, pa razmišljal, dober je dober, cele dneve brez pavz, pa saj to bi še zmogel, ampak sama ravnina, to me pa ubije, pa prepričevanja s cariniki policaji....pohvale za mirne živce, pa pameten in prebrisan pristop do težav.

Je prišla nedelja, teden kasneje po Morine-ah in z njo trzinski GSA željan vožnje po Bosni po in izven asfalta. Vreme je odločilo za bazo v Sarajevu (pri Amri). Uspela sva odpeljati: vzpon diretissimo :-) na Trebević, na Jahorino (smučišče vrh in vrh na vzhodnem delu grebena (ostanki vojaškega objekta) ter hitri skok do vasice Lukomir (južno od Bjelašnice). Zadevo je prekinil strgani oblak, da se je vedrilo v hotelu na dnu smučišča. Trebević, ostanki bob steze na vrhu smučišča Jahorina (eno malčk offroada) na vrhu skrajno vzhodnega dela grebena Jahorine, do koder pelje makadamska kolesarska pot. pogled nazaj na južno stran Na južnem pobočju je je še precej (Jahorine) a je vse strmo in prehoda v dolino ni bilo najt. Je bilo treba ponovno mimo dna smučišča in kmalu v levo na makadam, ki pride nazaj v civilizacijo na cesto Foća_Sarajevo pri naselju Kijevo. Konkretna soft enduro gozdna blatna mokra cesta, vmes skorajda le širine kolovoza. :-) Po vzponu na dno smučišča Bjelašnica le skok do Lukomir-a, ker so oblaki preprečili vzpon na vrh: in potem pobeg pred in ob konkretnem nalivu pod streho prvega od hotelov. Slik seveda ni. Sta pa delali občasno na makadamu družbo 2 Sarajki na ATVjih ;-). skupaj 185km v 9 urah

Pelu, pelu, po novo....ta črno

.....Do Dinkota pa nazaj.....slik nimam....sploh ne vem kaj se je dogajalo....( nekaj oranžnega levo-desno ) vem pa, da se je tudi vtiskovalo v gumo....... Tisti, ki uživate na tem " koridorju " si vtise lahko ustvarite sami

Prej in zdaj. Crna, nizja sipca od powerbronze;zgleda dobro, kak se bo pa obneslo bomo pa se sprobali.

Ja , do zdaj se mi je že 3x pregrel , zadnjič tako da so bati zagrabli ....sem mal počakal pa je spet šlo ....

Usrane ceste! Je8emti kmete, ko za sabo nič ne počistijo!!! Tisti, ki se boste peljali iz smeri Ptuj - Radenci, pazite ko je pred vasjo Grabšinci skoraj cel vozni pas zasvinjan (mislim da) z bučnim sokom, ko se je cedilo s prikolice. O blatu in o stali svinjariji pa na relaciji Ptuj Radenci sploh ne bom govoril. Katastofa.

Branje, branje. No saj sem vedel. Nazadnje vsi hvalijo branje in motopisko. Motorist pa obvezen član odprave. Me prav zanima, kako nam jo bo uspelo pripraviti, da napiše tudi kaj o hitrem potepu 2016 (sicer že večkrat obdelana tema). Sicer pa hvala za pohvale! Morava priznati, da sva presenečena nad pozitivnim odzivom bralcev.

Se vnaprej opravičujem za malo bolj agresiven nastop. Sam tole o biciklih in naravnem okolju me pa vedno pogreje. Jaz pa ne razumem tega zlovenskega jamranja. Ne rečem motorna vozila, sam bicikli? Resno? Ker kaj, so glasni, povzročajo škodo kamenju in onemogočajo ostalim ljudem uživanje v naravi? Ubogi pohodniki, planinci in jagri, ki imajo tako radi naravo in sami sebe, da nikogar drugega ne trpijo v bližini. Ker z biciklom po single track progi pelat pa res ne gre, strašiš divjad pa uničuješ podlago. Verjetno so zato z raznimi ljubimo naravo, živali in nekatere ljudi lobiji podprti poslanci pred leti dali v proceduro zakon, ki bi bicikle izenačil z vozili na motorni pogon. Jaka logika Se popolnoma strinjam. Kup lokalnih iniciativ tipa zaščitimo čričke v Spodnjem Dupleku, ki si lastijo skupno naravno dobro, definitivno muči hudo pomanjkanje kulture. Predvsem v točki, da je skupno naravno dobro inkluziven in ne ekskluziven izraz.

Nism glih kakšen stručko, kvihte pa premetavam že več kot 30 let. Po moje nima smisla delat le eno mišico na dan, ker maš pol predolge premore med treningi za mišico in pol se ti pojavlja muskelfiber. Pa če ti po 25 - 30 serijah za eno mišico ta ne odpove, pol pač delaš s premajnimi težami, maš predolge pavze med serijami. Če maš v seriji 10 ponovitev pa bi s to težo lahko naredil 15 ponovite pol ni pravega haska. Jaz mišico lahko "uničim" s tremi štirimi serijami do odpovedi. Maš še druge tehnike, superserije (dve tri vaje ena za drugo brez pavze) drop serije (zmanjšaš težo in takoj nadaljuješ vajo, spet zmanjšaš težo ...). Jaz bi ti predlagal, da mišice razdeliš na dve skupini in za vsako po dva treninga na teden. Z vsako mišico naredi eno ali dve seriji do odpovedi in boš videl, da ti bodo "odpovedale", predno ti bo zmanjkalo energije. Še boljš pa bo, če pobaraš lokalnega trenerja fitnesa, da ti malo svetuje, sej je moje znanje outdated.

Dela se ena velika mišica in ena mala ,če za to nimaš energije sploh ne hod na fitnes . Posamezna mišica se lahko izvaja po 48h spet kljub muscelfibru . Za ostalo pa berem in se smejim ......strokovnjaki da vam ni para

Softič

, nehite že nabijat s takimi, da ne umrem dones od smeha ..... To soboto ne grem na Jadranko, bo v Murglah lepš

ualam se navsezgodi

No Erciona,poglej si to sliko,pa vsi ostali privrženci Lorenzota tudi!!! Pa še to,kaj je zabava za vse dirkače,posebej MM,Pedroso,Iannoneja,Rossija in ostale in kaj je zabava za Lorenza!

To je dirkanje! Se pravi nekoga moras prehiteti, v kolikor nisi prvi... Tu vidim samo to, da lorenzo ni pricakoval napada in ga je presenetlo, ko je Vale mim odbrlizgal :-) Jaki prvak, res. Pac prehitu ga je, po mojem mnenju izredno cisto - zapolnil prazen prostor. Ni ga izsilil, izrinil ali podobno, vse je blo v zaru dirkanja. Podobno mislecih je polno, tako da res ne vem kaj ti se ni jasno? Ta lorenzo se res spreminja v papka par excellence ... njegovi navijaci pa tud, zal.

" toda po mnenju legendarnega italijanskega dirkača Giacoma Agostinija Majorčan nima osnovnih temeljev za pritožbe. "Ne razumem Jorgejevih pritožb, v Misanu je potrebno prehitevati tako. Kaj pa se je zgodilo v Silverstonu? Če se Jorge pritožuje nad takšnim prehitevanjem, potem to pomeni, da prehitevanj v prihodnje sploh ne bo," je izjavo 15-kratnega svetovnega prvaka Agostinija ..." " "Najbrž je nervozen zaradi tega, ker ni zmagal, morda pa tudi zaradi žvižgov na stopničkah, a po takšnih napadih naj ga žvižgi ne presenečajo," je še dodal Agostini in samozavestno sklenil: "Nihče, ki ve kaj o motociklizmu, se ne more strinjati z njim." " hebiga..če to izusti 15 kratni svetovni prvak v motociklizmu bi mu jaz že verjel....

29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC

večerja

Novi modeli v letu 2017

Pa sem zgleda res očitna glede svoje ljubezni do grenke čokolade - sodelavci me poznajo šele dobro leto, pa so mi v sklopu programa na praznovanju mojega rojstnega dne pripravili tudi test prepoznavanja procentov čokolade Lahko se pohvalim, da čisto dobro ločim 70%, 85% in 90% Lindt, tudi z zavezanimi očmi

Za motorna vozila je precej jasno napisano, kje lahko in kje ne. Še bicikli so (pomojem zelo neupravičeno) zelo omejeni. Tako da bati nič, dvomim da se bo pri nas zakonodaja okoli tega kaj sproščala. Prej zategovala. S takimi biseri se pri nas ukvarjamo - http://www.rtvslo.si/tureavanture/s-kolesom/s-kolesom-v-naravo-po-novem-dovoljena-le-voznja-po-utrjenih-poteh/342684 in pa http://www.ikglr.gov.si/si/delovna_podrocja/prost_dostop_in_voznja_v_gozdu/ Efektivno pomeni, da se ti lahko skoz hosto sprehodi 1000000 pohodnikov, ne sme se pa skoz zapelat en kolesar. Še sam se po lastni jebeni hosti ne smem z lastnim jebenim biciklom vozit. Če me pa v lastni hosti vidi kak t.i. naravovarstveni nadzornik da se z (registrirano) enduro peljem pogledat, a so najeti gozdarji spucali vse od lubadarja požrte smreke ven, me pa komot oglobi. To, da so par dni prej po isti vlaki zvlekli ven par ton hlodovja, pa spada pod izjemo 'gospodarjenja z gozdovi' Moj standard 10km trening krog po bližnjih hostah in klancih je tudi kr nelegalen. Ker sem do ostalih uporabnikov prijazen in uvideven, zaenkrat ni bilo težav. To pa lahko hitro pokvari en sam zateženec, ker je zakonodaja pač taka, kot je. /rant off

Opravičit-lej, verjami da mi ni bilo prijetno mimo tistih planincev se vozit, ampak-če ti domačinka pravi-ja ja, kar tle dol, sem pač pričakoval drugačno pot. Ne odobravam vožnje po obljudenih planinskih poteh in dh divjanja mimo ljudi, saj je velikooooo neobljudenih cestic, kjer se da vozit, ne odobravam pa tudi mačehovskega odnosa planincev do hribov, saj mnogokje kjer se da lepo s kolesom vozit, pa je pri nas kao vse prepovedano. Sej nekaj se le premika v tej smeri, in sem za uvedbo legalnih označenih kolesarskih poti, ne pa samo prepovedovati. Roko na srce-trume planincev naredijo več škode in nesnage kot peščica kolesarjev, ki ima toliko kondicije da se poda nekam višje. Sem tako kolesar kot planinec, spoštujem naravo. Se pa žal vedno in povsod najdejo osebki, ki mečejo slabo luč na ostalo populacijo (kolesarji, planinci, lovci, kmetje) Tako pač imamo :-) Drugače pa-kak zanimiv izlet najdeš na mojem youtube portalu, pa preceni o mojem zlorabljanju ;-) ala...

Služben kavomat, ki se je odločil, da potrebuje nujni polurni postopek čiščenja, tik preden sem prišla na vrsto za svojo dozo.

Tud Cmerar in Kolarjeva sta prepoznavna .

če bi kdo pogledal ali prebral pravila fim ..vodeči ima prednostv ovinku in lahko izbira svojo linijo pri izhodu iz ovinka. ..in pred tem ko se je lorenzo približal je bil 1m zadaj in 2m stran ko je bil rossi že na sredini ovinka .. simpl.. lorenzo je šel preveč levo in pustil odprt prostor , ki ga je rossi izkoristil ..čisto klasično prehitevanje.. lorenzo je zaradi drugačne krivulje pri pospeševanju sicer dohiteval rossija a ga ni mogel prehiteti temveč je njegova linija sekala linijo vodilnega , ki pa ima prednost pri izbiri linije na izhodu iz ovinka..jorge je zašuštral in to dobro ve in ostalo mu je samo sitnarjenje in mešanje govna ter besedno provociranje na tiskovki..

men je pa tole dns blo full lepo

Po današnjem kosilu sem se pravilno odločil, da sem najprej preveril tlak v vsakem od treh koles v "Robertos Trimobilu", ker je že kar nekaj časa od kar sem se zadnjič vozil z njim, zato sem tudi moral vsako zračnico dopolniti še z eno atmosfero (?) "kisika" ... Ko sem to opravil sem se najprej odpeljal preveriti do Divjega jezera, če je še sploh kaj vode v njem in ker v Divjem jezeru ni bilo tistega kar sem pričkoval da bo, sem to fotografiral v Jezu pri Kobili in nato izvedel še "kontrolo" del pri kopališču pr. Lajštu. Med vračanjem nazaj proti domu se mi je približno 3 km pred prihodom domov izpraznil akumulator in ker se mi ga samo za 3 km ni ljubilo menjavati, sem te tri km "prevozil na palento" ... Jutri zjutraj, takoj po zajtrku, bom "mojo oso" odpeljal na servis v Tolmin, ker sem se danes dopoldne s serviserjem tako dogovoril v telefonskem pogovoru. "Rabim nekoga, da bo molil za naju", oziroma da bo moj osa vztrajala vse km do Tolmina, tudi če samo z 18 km/h, kolikor sedaj še zmore ...

Ribe prešteva v domači mlakuži

Stelvio on line: Ob 8:40 prijetnih 13 stopinj in "šajba". In to 13. Septembra...

No, pa še jaz en kratek nedeljski povzetek... se opravičujem za le nekaj fotk, ampak smo tako uživali, da smo še fotografirat pozabili. Torej, ob 7h se dobimo z Borutom&co. na OMV-ju v Postojni, "naštudiramo" vreme, spijemo kafe in šibamo po AC do Jesenic, na Voklem spotoma poberemo še enega člana. Očitno smo bli res grozni, tako da se je trojica že pred Kr. Goro odločila it "po svoje". No, v Kr. Gori se ustavimo, kupimo malico, podebatiramo s kelnarcami, seveda se skupaj še fejst nakrohotamo, ter pot nadaljujemo čez Korensko sedlo v Avstrijo. Hermagor, Greifenburg,Linz, ter proti Heiligenblut-u. Plačamo "cestnino" in gasa v hrib. Z Borutom si privoščiva ovinke, ostala dva člana pa z nekoliko bolj umirjenim tempom sledita. Prideva na vrh pred tunelom, ni neke vročine, BMWjev termometer jih kaže 10,5. Med čakanjem pomagava nesrečnemu nemcu dvigniti LT-ja. Matervola, težka krava Po kosu sočnega pohanega piščanca ter paketu bobi paličic, pot nadaljujemo mimo biker pointa v dolino, do "cestninske" na drugi strani. Tam obrnemo in gulimo tačke spet navzgor. Erotika, pornografija. Sej niti sam ne vem kako bi se izrazil, da bi se slišalo vsaj pol tako čudovito, kot je dejansko bilo. Za nazaj se dvignemo na "Biker point", ki nas nagradi s prečudovitimi pogledi, kljub temu da se je že oblačilo: Vrnemo se nazaj, ter obiščemo še razgledno točko nad ledenikom, kjer pokramljamo še z nekaj Slovenci ter si privoščimo malico. Sledi povratek v dolino v družbi ene treh lambotov, 911 GT3, Audija R8, dveh F430, ter še nekaj eksotov. Eden se v dolino žal ni vrnil na svojih kolesih Hja, tudi to je Grossglockner Tačke spet pilimo čez "Plockenpass", do Tolmezza, kjer zavijemo proti Udinam, pot nadaljujemo do Čedada, čez Goriška Brda do Ajdovščine, kjer si privoščimo zaslužen sladoled, ter po doooolgi debati odrinemo vsak v svojo stran. Števec pokaže nekaj malega manj kot 700km. No, kakorkoli, še en super preživet dan v družbi pravih prijateljev, kot se spodobi poln dobre volje, smeha in zabave. To je bil moj prvi Grossglockner in upam, da ne zadnji. Žal mi je za tisti "plebiscit", kot berem je bil očitno bolj podoben "turškemu neuspelemu puču". Lp

Ni kaj govort . . . Gustozna Đita all day long

sam res pogreša te in pravi ,da je naslednji vikend od četrtka naprej lohk sam tvoja

gledam, kok je forum zdaj pregleden

V nedelo se zbudim okol 7 vsi spijo, po enem mescu suše kva čem drugega grem se skopat v Novi Vinodolski pa na kufe, pa sem doma do Moto GP. Plaža prazna tudi pr Captains pub švoh Vseka sem čez Fužine do Crikvenice Razneženo do konca.

Stuhec KTM si imel ,res da hard enduro in tam čutiš off on efekt na plinu , prav tako se to dogaja na ADV samo precej manj in tudi to precej manj mene moti saj sem perfekcionist in želim imeti kar se da optimalno , udobno vozilo . S tem sem zmanjašal po domače cukanje in rukanje iz nižjih obratov . Še bolj domače ti povem , če je prej vlekel lepo od 2500 obratov to zdaj dela že od 200o obratov ......me razumeš zdaj , ker po prekmursko ne znam razložit ni pa nič pridobil pri končni brzini kjer sem upal da bo ,saj imam občutek ko pride na 210kmh da bi motor še šel a dobi preveč zraka in premalo goriva .....štekaš ?

V bistvu ni logike, da "tega" motor nima EU zaradi norm "duši" motor, lepo zadevo narediš, da je taka kot od "majke".

Mal sem ga spet apdejtal

Danes mi je uspelo najti nekaj časa za eno 'krožno' vožnjo - Lj, Ribnica, Kočevje, Petrina, Osilnica, Strma Reber, Gotenica, Ribnica in nazaj do Lj. Na bencinski v Petrini sem med kofe pavzo počvekal z voznikom Monsterja s spodnje sliki, 71 let star možakar Od tam naprej sem zavil proti Osilnici pa na Strmo Reber. Na začetku je treba kr paziti, se na veliko spravlja les in temu primerna je cesta... ride pa so super kot zmeraj. Kaj veliko se ustavljal nisem, za eno obvezno fotko na 15. serpentini, ostalo pa gas do Lj. Po poti je bilo nekaj predpisanih WTF situacij... sam nič takega, kar ne bi že bil vajen. Je bila pa cesta na relaciji Livold - Petrina - Osilnica - Strma Reber - Kočevska Reka - Gotenica in od tam naprej do glavne ceste pred Ribnico pretežno prazna.