Dvorana slavnih

Super fantje! No da še jaz nadaljujem našo pot... Peti dan smo se prebudili z lepim razgledom v spokojno jutro planote Morine Spustili smo se na vzhodno stran planote po makadamskih ovinkih... pripeljali smo iz desne in nadaljevali naprej naravnost po makadamu kot na sliki Sledilo je kakih 50 km neprekinjenega makadama po dolini. Ob desni nas je spremljala reka Neretva, sledili smo ji navzgor proti izviru... Na levi pa nas je ščitil gorski masiv Zelengora. Sčasoma smo jo le našli... tabla izvir Neretve. Ovekovečili smo jo z nalepko, naredili fotko.... Izvir menda ni nič veličastnega, voda ki curlja iz hriba, zato se nam ni ljubilo lesti dol po bregu par 100 m v težki motoristični opremi. Od izvira je sledil spust in teren se je je bolj odprl.. Pot nas je vodila proti Čemernem in razgledi so se odpirali, nasproti nas je vabila gora Lebršnik Vmes smo bili prisiljeni zaviti še v Gacko da obnovimi zaloge goriva in hrane, kajti nikoli ne veš kaj bo dan prinesel. Nato smo jo mahnili proti Lebršniku preko Klinjega jezera. Pogled iz jezu desno In levo Sledil je lep vzpon z raznoraznimi podlagami in tehničnimi sekcijami, vendar nič pretirano zahtevnega. Na vrhu Lebršnika smo bili nagrajeni z lepim razgledom na potke v dolini, po katerih smo se pripeljali iz smeri izvira Neretve Na vrhu Lebršnika in pogled na drugo stran Po pavzi je sledil en blitzkrieg spust nazaj do pol poti v dolino... Nato smo zavili desno in poiskali neke traile tik ob meji s Črno goro... Sledilo je kar veliko travniških stezic, ki so bile mehke in dinamične, vendar se je vsake toliko v zadnjem trenu pokazala kaka skala za robom ali pa kar na sredi, zato je bilo nevarno pretiravat Steza nam je kazala smer proti vznožju tega hriba... kjer se konča, naprej ni možno, gora je obenem tudi meja s Črno Goro. Tik pod vznožjem gore se skriva vasica... par hišk... Seveda gremo raziskat... Sprejme nas možakar, na obisku je imel še nekaj prijateljev..... Že na začetku pojasnijo da so se borili ob boku z Mladičem in da bi zanj naredili vse. Tudi v Gackem smo opazili na fasadah blokov 10 metrske slike Radka Mladiča, očitno ga odkrito častijo še vedno. Takoj ti dajo vedeti kdo so in kam spadajo, pa da nebi slučajno kdo kako napačno izjavil... Sicer so bili vsi prijazni, debata... ponudijo par rakij, spijemo kofe...Nato pa hvaležni za gostoljubje nadaljujemo pot... Vmes je bilo nekaj terena preveč zaraščenega, saj bi se še nekako prebili skozi ampak misel o minah nas seveda prepriča, naj raje izberemo varnejšo pot, zato se vrnemo do asvalta... Ponovno naletimo na fontano, kjer se osvežimo in obnovimo zaloge vode. Iz glavne asvaltne poti zavijemo na nek drug sicer širok asvalt. Menda bližnjica do kraja Meka Brda, kjer naj bi se povzpeli na Zelengoro. Asvalt je razkošno širok, cesta se spušča v dolino... po nekaj kilometrih opazim rasti zelenje iz razpok asvalta...potem malo naprej že grmovje sili na asvalt in vse več je robide in rastja ki oža pot. Očitno se tu ne vozijo, le zakaj ne... No kmal nam je postalo jasno zakaj ne...nalivi so odnesli kompleten most. Ceste niso vzdževali že leta (sodeč po grmovju). Oz mostu ni že več let in niti ne kaže da mislijo kaj uredit. Že malo višje je v enem ovinku kar manjkalo nekaj ceste, vendar ni nobenih tabel zaprta cesta, nevarnost ali česarkoli, kar bi nakazovalo da cesta ni prevozna. Ocenimo da zmoremo prečkati strugo. Vendar če bi morali obrniti bi bil problem, ker smo se strmo spustili v strugo in nazaj v isto smer ne bi bilo tako enostavno. Vsi pridemo čez reko, nato sledi vsakih par ovinkov ista situacija... vsakič je bilo slabše in težje prečiti strugo kjer je bil prej most, povratek v isto smer skoraj ni bil več možen, zato smo bili prisiljeni nadaljevati za vsako ceno. Porabili smo kako uro, odvozili kake 4 kilometre. Nato sledi še bolj hard situacija.... spet odplavljen most... Tolmun kjer moramo čez je globok blizu metra, vsekakor preglobok za naše zračne filtre.... Sledilo je nametovanje skal v tolmun. Zmetali smo jih okoli dva kubika, nato smo založili še debla, jih podprli s skalami in s tem naredili nek začasen ozek mostiček, kjer smo poskusili spravit motorje čez. Malo začne delat psiha. Smo v globoki dolini, ni signala, nazaj ne moremo... bognedaj da gre kaj po zlu, že s kakim zlomom noge bi se vse grozno zakompliciral. Video kako smo spravljal motorje čez, zgleda kot burleska :S Uspelo nam je. Napetost je s tem prečenjem popustila. Naprej je bil teren še precej razrit, vedar je bilo prevozno in po kakih 5 kilometrih smo prišli do priključka druge bolj prevozne ceste. Od tam je sledil vzpon na Zelengoro. Nekje sredi vzpona na Zelengoro srečamo lokalce, ki nas pogostijo s hladnim pirom, rakijo, debata... Kot arbajter iz Nemčije pride v poletnih mesecih na vikendico sem gor. Pripeljal pa je iz Nemčije tudi lepe endurce, da se furajo po planini. Prepričuje nas naj prespimo pri njih, pira in pečenjare ima dovolj za vse. Kljub dobri družbi gostiji in da imamo še samo 2 uri sončne svetlobe, se odločimo narediti še en kos maratonskega makadama. Odločimo se da danes zaključimo cel planiran krog in ponovno prespimo na planini Morine. Brez ustavljanja ga na polno pičimo po makadamih proti Kalinoviku. Par ur prej je bil očitno naliv. Luže so bile polne vode. Deloma smo jih slalomirali, deloma preletavali po zadnjem kolesu, da se izogneš zalivanju v škornje... prej ali slej kje ne gre po planu in te zalije... in ko si že moker pičiš pa kar direktiva na luže. Bili smo prava ekipa - trojica z istim tempom, tehničnim znanjem in kondicijo. Vozili smo v formaciji uro in pol brez postanka. Iz Kalinovika smo šli po stari poti za Ulog (gsxf750 a ti je kaj znana tala stražarnica ?) Nato z hudim tempom po makadamskih ovinkih nazaj na Morine, na kamplac prejšnjega večera. Ko smo prispeli do kurišča, kjer smo spali prejšnjo noč, sem malo pobrskal po pepelu na kurišču. Pod pepelom je bilo še kar precej žerjavice, namečem par vejic, parkrat pihnem in že smo imeli ogenj. Drva so bila že od včeraj na kupu, motorje in cerado namestimo kot prejšnji dan in čez 15 minut je bil tabor že 100% postavljen, zleknemo se ob kurišču in že nalagamo meso na žerjavico. Kljub časovno potratnemu prečenju porušenih mostov, par daljših pavz, kavica in kosilo v Gackem, druženjem z lokalci, smo ta dan naredili cca 250 km, od tega cca 90% po brezpotjih in makadamskih pistah. Super je blo. Ta dan sem se pa res navozil kot treba. Mirno se zleknemo ob ognju in absorbiramo dnevne prigode ter počivamo...

pokrajina med: Nevesinjsko polje, pogorje Prenj (2000+ mnm), Boračko jezero, Konjic endura je bila v kombiju (transfer iz Nevesinje v Sarajevo) sem sicer želel k Boračkem jezeru a je bil odcep neopazen pred eno hišo in sem ga zgrešil. tik pred Prenj in pogled nazaj Prenj cesta po vzhodnem pobočju Prenj proti Konjic v daljavi Boračko jezero, 350 višincev nižje tik pred vstopom na asfalt strm spust v Konjic (asfalt), speed limiter (šlepanje) sta uspešno zvozila vse do Konjic (prek 400 višinskih m)

dan 4. časa je do kosila potem transfer nazaj v Slovenijo Bjelašnica v jutranjem soncu skozi okno hotelske sobe je blo treba pohitet zaradi napovedanih popoldanskih ploh spust po poti pristopa bližnjica proti Lukomir-u potem je pa začelo vse bolj kapljat in sem jo ucvru nazaj k hotelom. Ker je blo še 2 uri na razpolago, me je potegnilo proti Igman-u in v prvi makadam levo ob Policiji. Čez ca 5km po pestrem makadamu se je veselje zaključilo. "Sama jama guma fuč"! Na ostro prerezan plašč in zračnica v dolžini 1,5cm. ker se je teren spuščal, sem jo do prvega križišča, kjer je bilo mogoče s kombijem obrnit, vozil za roge. Dobr, da je blo to po opravljenih 4 dneh enduriranja :-) Sem jo porinil v prvo grmovje in jo uro peš odkorakal do civilizacije. Lokalec z Lado Nivo mi je prišparal še nadalnjih 20min hoje. Pred hotelom Han pa kombi KR (Kranj) registracije in pred njim 2 kroski (250 4T) :-) sta si izbrala vzpon drito po smučišču. dok ide ide :-). Sem šu po enduro in nazaj v hotel na kosilo. Žal ju čez okno in s pomočjo daljnogleda nisem našel. Zanimivost hotela: ne strežemo alkohola, imajo pa zato v sobah: Arabci so izgleda glavni gosti. Za to pot je to vse. Pozabu napisat: Trzinski GSA je imel več časa in jo je za Zlatiborom ucvrl v Črno goro in Albanijo. spodnjo sliko urejevalnik sam od sebe dodaja ????? Z Morine (prejšnjo nedeljo) se je skupaj obrnilo prek 1000km. Gume so 60/40 asfalt/off Nepozabno, drugo leto bo vsaj tedenski enduro dopust dol!

vtisi iz poti Sarajevo Zlatibor in nazaj. Najprej se je izvedu transfer kombija do vznožja Bjelašnice, potem pa po asfaltu premik proti Zlatiboru. Na zunaj prazn lokal ob 13ih, ampak teletina ispod sača je bila že ready za kosilo ;-) po pobegu od asfalta se je našel prehod do razglednega, skoraj grebenskega, asfalta nad Goražde-om (iz smeri Prača), brez makadama, le zemljina in kasneje ilovica, ... kake 4 km je bilo intenzivnega prakticiranja vožnje po spolzkem, mokrem blatu, luže vsakih 50m, pa nobeden se ni povaljal :-). slik ni, ker se ni blo za ustavljat. Začetek, po strmem spustu po zemljini s kanali globokimi do 25cm, je izgledal takole: na Zlatiboru, lokal s prenočišči tik ob glavni cesti domače kislo in ne skisano mleko ter pršut na kajmaku je mal zadremu po zajtrku: smučišče Tornik 1490 mnm južno od Zlatibor-a čisti off vrh smučišča, pogled proti severu (kraj Zlatibor) od kod Zaltibor: ugibam po videnem, smrek je bilo le za vzorec ostalo so bori. nazaj proti asfaltu, makadamska bližnjica :-) nazaj proti Goražde je šlo skozi Priboj ob nekdanji tovarni kamionov FAP. Pot se je zaključila na Bjelašnici, natančneje pod njo. Je ostal dolg iz nedelje. Nadaljevanje Bjelašnica naslednji dan, sledi po pavzi

Ustavi vas miličnik zaradi prehitre vožnje,prinese vam k avtomobilu laserski merilnik na katerem je izpisana dejanska hitrost katero ste vi vozili. Pokaže vam jo!! ter zahteva dokumente ter vozniško z katerimi gre v avtomobil,da izpolni dokument formular za prehitro vožnjo ter na ta dokument tudi napiše koliko ste prehitro pripeljali. POZOR! Ko vam ta dokument prinese podpisati mora in je dolžan po zakonu zraven prinesti tudi lasersko pištolo z izpisano hitrostjo koliko ste dejansko vozili.(Tega po navadi več nima ,ker je med tem že streljal ali meril že drugo vozilo.) Zato vedno preden podpišete od policista zahtevajte,da vam da še enkrat v pogled laserski merilnik,ker se vam dozdeva,da policist ni na dokument napisal istih številk kot ste si jih vi zapomnili in videli! Zahtevajte da hočete preveriti vsako številko posebej iz laserja in to ki je napisana na dokumentu!! Ker pa tega več nima saj ,ko te ustavi ter gre zapisovati že drugi meri po drugih avtih.. Spodaj je opomba katero vi izpolnite!! PRIPOROČAM,DA NAPIŠETE TAKOLE!! Tega dokumenta ne želim podpisati iz zakonskega razloga,saj mi ob podpisu tega policijskega zabeležka koliko sem prekoračil-a hitrost ob podpisu ni mogel predložitiv pogled laserskega merilnika,da se prepričam o dejanskem stanju. Vsak policist vam je preden podpišete listino za prekoračeno hitrost dolžan z zakonom o policiji pred podpisom te listine še enkrat pokazat ,da imaste možnost ugotoviti da ni namesto –56-napisal65. .. To je zakonsko določeno in vsaka taka listina z tako vsebino,če vam ob podpisu ni imel za pokazat merilne naprave je nična . Tako se lahko vsakdo kdor mu je bil kršen člen enakopravnosti o človekovih pravicah ter enakost pred zakonom zoper tak podpisani sklep z navedbami katere sem vam navedel pritožite. In verjemite ,da vam uspe........

ni blo ne vem kaj danes, zjutraj za urco opralo, potem pa prevroče za rokavice, jakno, upam da bo jutri več dežja

Skočil sem do Mikulova in Brna, pa čez Bratislavo, Dunaj in Mursko Soboto nazaj v KK. V restavraciji U Libušky pripravijo odličen STEAK. S solato in velikim pivom le cca.10 EUR. Po kosilu še ogled starega mestnega jedra Brna. Hotel, kjer sem prespal. Luksuz, pa vendar poceni Češka. Preko bookinga cca. 30 eur na noč. Dan se je pa končal v prijetni krčmi, ob nešteto dvojčkih temnega in svetlega!!!

Res ne vem zakaj imate tolk problemov s policaji. ???? Če si naredil prekršek drž gobc, pa plačaj kazen. Če imaš občutek, da se ti je naredila krivica , napiši pritožbo. Nima se smisla prerekati in pametovati. Če pa niste sposobni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in je ves svet kriv za vaše težave, potem imate resen problem, ki ga rešujejo za to usposobljeni ljudje. V 20 letih nisem enkrat samkrat plačala kakršnekoli kazni in nikoli nisem imela težav z modrimi. Pa se ne držim predpisov kot pijanec plota. Pa so se za mano že tudi z lučkami pripeljali , zaradi napačne tablice. Če pa me bodo kdaj kje dobili na radar zaradi prehitre vožnje bom pač plačala, ker bom za to sama kriva in nihče drug. in ne bom javkala na raznih forumih, kakšna krivica se mi godi, ker so me oglobili. Tako preprosto je to.

Ruske kape v Prekmurju

še nekaj foto vtisov iz Jahorine ta črnemu biku je bila všeč ropotajoča tablica na moji TTRi in se je začel igrat z njo, z rogom. Sem mu vrgel desko za rit, da je prekinu zabavo ;-)

Ker je ostalo še nekaj dopusta sva se z ženo odločila, da doma prepakirava in se z prijatelji odpravima malo še po jadranki. Po sorazmerno mrzlih Dolomitih se prileže malo sonca za stare kousti. Vsega lepega je 1x konec ... Ena "grupna"

Kje se ti skrivaš,da te ne ukradejo? Vidva z Lorenzom,bi bla full dobra prjatla.Non stop neki jokata!! Vsed se na svojga suzukija pa se pejt mal pelat,boš videl prec bo bolš.

Jaz vidim rešitev v vožnji v okvirih omejitev, oziroma rahlega odstopanja navzgor. Ta rešitev je ugodna tudi za mojo denarnico...

Glede na vse, kar smo v tej temi prežvečili si jaz mislim, da bo kar ta obveljala: Zato pa tudi različno poročanje, ker smo vozniki različne telesne teže, z različnimi stili vožnje (eni se držijo bolj naprej in sedijo bolj naprej, drugi obratno, ...) in imamo motor različno obremenjen (kovčki). Če si pozorno ogledamo video materijal, ki ga je prilepil @Texo , opazimo da se položaj voznika z različnimi vizirji ali brez vizirja spreminja. Torej z manj veterne zaščite se dosti bolj skloni naprej oz. pripogne nad krmilo, z več vetrne zaščite pa sedi bolj pokončno. In zato meni, če sem sklonjen naprej kljub touring vizirju na srednji višini NIKOLI ne "zawobbla" vse do blokade. Tudi zato mi nikoli ni "wobblal" pri original vizirju, ker sem bil vedno sklonjen naprej pri višji hitrosti zaradi slabe vetrne zaščite. Rešitev bi bila mogoče povečanje medosne razdalje za kakšen centimeter in rahlo spustiti prednje vilice.

nemore ker poster lahko samo gledaš ....mu je pa mama za 50 oblubla svojo sobo. ju-hu

Base na ohceti na Krvavcu

"Potujoči ribič" + "atlantski lossosss" + dooomače + moja hčerka =

Psihično se prpraulam na žur Miškota in Miške ps. beri delam podlago sa šljivom

Črna gora, Vusanje nad Gusinjem, smer Zarunica. Vusanje smer Ropojana

Kravca v svojem elementu

Trasa dneva še iz Google Eartha.

Albanija, predvčerajšnjim.

Napaka! Špari se, da ga boš čimbolj oškodoval....

pol ti v dežu ne bo vozil

to je to

Malo po Slo malo po Aut vmes pa trening med keglji do vrha

Idijsko cerkev svetega Antona sem fotografiral že iz kar nekaj različnih krajev, pri njej se pa res ne spomnim kdaj sem "nazadnje" bil in tudi takrat sigurno ne sam, ampak v družbi našega Bila. Nadaljevanje "itak". "ITAK", made by my dother ...

Zvečer sem si v sobi v Plavu naredil v Garminu traso za naslednji dan. Idejo sem dobil iz pogovora s policajem in tabli v Plavu o pešpoti The Peaks of Balkans (http://www.peaksofthebalkans.com/index.php?lang=en), ki gre tam čez v Thethi. Pešpot je dolga 192km in teče iz ČG v Albanijo, Kosovo in nazaj v ČG. Tam je res lepo in mir, poleg dveh pohodnikov sem srečal le še možaka na konju, ki pohodnikom z drugim konjem pelje nahrbtnike na prelaz proti Thethiju. Kar dolgo sem vztrajal, enkrat fino padel v globoko blatno lužo in na koncu zaradi prevelikega klanca raje obrnil. Nekaj rekreacije je bilo Po okrepčilu in ohlajevanju v Gusinjah sem šel v Albanijo navzdol do Skadra kjer sem prespal, naslednji dan pa na Thethi in okoli jezera v smeri urinega kazalca do Virpazarja in naprej do Herceg Novega. Cesta od Vermosha navzdol bo do novembra vsa asfaltirana. Zdaj je v glavnem razrita od dela na cesti. in potem bo taka

Ko bo to nekdo naredil Rossiju? A nisi gledu dirke? Sej je Pedrosa uletu,pa ni nc joku. Slabo trolanje je to Kenny....

Prišel šele včeraj pozno zvečer domov, zato nisem nič poročal. Bosna je bila preblizu, zato sem zavil še v Srbijo, Črno goro in Albanijo. Se nisem ustavil v Travniku, ker je preblizu Sarajeva, pojedel raje prej v Bihaću (Panache). Taki so bili pa v Srbiji v Zlatiboru.

Kenny in podobni: saltajte na pionirski, se raje cicibanski nivo. Niste vi za te zadeve, to je... Malodane nisi doktoriral iz enega cisto navadnega prehitevanja. Cisti KAVC sindrom, pejt se raj zapelat

Stradam, pa cigare iščem

Nič njam-njam.... Lakom lačen

Meni pa moja ni woblala, ker preden bi s tako natovorjeno dosegel 180 + km/h, bi prej z nje že kaj odpalo ...

Moja najljubša sladica

Nehaj se hecat. Tole se ne da nauciti po internetu. Tudi ce bi opazoval majstra in vse posnel, vseeno ne bi znal pravilno nastavit. Vazen je tudi obcutek s kaksno silo porines merilni listic vmes. Tudi odmicna gred mora biti vsakic v tocno dolocenem polozaju. Vse kar bos sam spacal bodo pokurjeni ventili. Zakaj že?

tam lahko testiraš edino, evo za pajkico hrano 377m n.m.v.

js tut, med Karlobagom in Starigradom

daj ne seri... rossi ni zapeljal niti cel polovico proge, sel je ZELO cisto notranjo linijo! se pravi da je lorenzo imel prostora vec kot prevec! se enkrat pravim, niti teoreticno ni mozno prehitet lepse. ce se pa cepel lorenzo fura od enega roba do drugega kot da je nazgan in sam na progi pa mu ni nihce kriv! pa kikih 250 na uro?? ce je to blo 250km/h, potem jaz skozi torjanski predor vozim 450km/h (z navadnim piciklom rikverc). kaj vse si se nebi izmislil? govoris o enacbi, da vleti en motor?? je jemomilomater, kaj bi pa naj vletelo na dirkaliscu in to na dirki sami?! zdaj sem pa ze malo zmeden... zgleda, da bi zmigavci in hupa res mogli bit obvezni del opreme. samo se manjkajo omejitve hitrosti in polna crta, pa bo za nekatere glih prav.

brezvezna hrana

Snecer...ni brezveze

men je pa tole dns blo full lepo

29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC

27. dan četrtek, 6. 8. 2015 SARATOV - KURSK Zjutraj imava zajtrk. Gospa, ki vodi penzion, je določila, da bo to ob devetih. Prosila sva jo, če je možno prej. S težavo je privolila. Nisva mogla ugotoviti, v čem je problem. (Kasneje sva ugotovila, da jo je zelo skrbelo, kako bo shajala z nama. Očitno sva se ji zdela sumljiva. Mogoče je gledala kakšne posnetke z motorističnih zborov?!) Zajtrkujeva lahko ob osmih. Nato pospraviva in se posloviva. Pove, da sva prva motorista, ki sta bila tu; in tudi prva Slovenca. Zdaj mi je šele jasno, zakaj je bila včeraj tako zelo zadržana. Očitno je bila prestrašena, kako se bova obnašala. Motoristi ti lahko demolirajo penzion, za Slovence pa ne veš, česa vsega so sposobni. Med zajtrkom je preverila, kako je s sobo. Malo se nasmejemo. Prosi, če bi se lahko vpisala v njeno knjigo gostov. Sestavim par ruskih besed v pohvalo in vpišem dva slovenska motorista; cirilico res pišem bolj počasi, a gospa kar ne more verjeti - motorista, pa normalna, Slovenca, pa še pismena! Preden odideva, dvigneva rolete in odpreva okno. Na drugo stran je pogled drugačen kot na dvoriščno! Do Kurska je 742 km. Do Moskve jih je samo sto več, a to smer sva že odpisala zaradi znanih razlogov. Takoj najdeva izvoz iz mesta in greva proti Kursku. Naletiva na sveže dišeč nov asfalt. Seveda je tudi malo prahu in zemlje... a ob novem asfaltu se to spregleda. Rusi gradijo in obnavljajo ceste z neverjetno hitrostjo. Zelena barva pomirja. Breze šelestijo v vetru. Polja se razprostirajo v vse smeri. Podeželje je revno, a povsod - tudi do najskromnejših lesenih hišk - je napeljan plin, ki ga rabijo za gospodinjstvo in ogrevanje. Ob cesti iz povprečja izstopajo oznake za kolhoze in bahate pravoslavne cerkve. (Kakšna ironija - kolhozi in cerkvene kupole med oblaki!) Med oblaki se znajde tudi Mirotova glava. To bo gotovo zaradi vitaminov. (V Kriuši so bile ob cesti prodajalke sadja in zelenjave!) Seveda se zgovarja, da gleda gradbene premostitvene objekte. Sliši se strokovno. Mislim, da se temu reče most. Še tako skromne obcestne hiške zaživijo s svojimi vrtovi in rožami. Ljudje se trudijo, da bi si polepšali domove in okolico. Po vožnji preko kazahstanskega podeželja je ruska slika z zeleno travo in barvnim cvetjem pravi balzam za dušo. Pred Voronežem (tu sva bila prvič 3. dan na začetku najine poti) se trudim ujeti kakšen lep vodni motiv, pa po nerodnosti vklopim neko funkcijo in od realističnih fotografij ostane bolj malo. Ko pregledujeva posnetke, se Miro jezi, kako je možno... Bi že videl, če bi sedel zadaj, kaj vse je možno! Za preplet spomenikov, cerkva, blokov, vojašnic, mivke med cestnimi pasovi, lubenic kar tako in trgovskih centrov nimava časa. Samo voziva se. Tudi za kulturo ne bo časa. Do Kurska je še 211 km. Še pogled nazaj na novo blokovsko naselje. In naprej - na cesto in lubenice ob njej. Tudi tu potekajo obnovitvena dela, zato je spet malo prahu. Voznike poskušajo umiriti z različnimi prijemi. A kmalu za takim panojem se res pojavi pravi policijski avto. In potem dolgo voziva za njim, kot bi naju imel na vrvici! Težko dočakava, da zavije na stransko cesto. Potem je zrak bolj čist in še sončnice ob poti bolj žarijo. Toda pred Kurskom naju dohiti tema in tudi sončnice ne žarijo več. Ustaviva se ob taksistih, ki čakajo na postajališču pred mestom. Eden je bil tako prijazen, da si je vzel čas za najin zemljevid in nama je začel potrpežljivo razlagati, kako se (lahko) pride do hotela, kjer sva imela rezervacijo. Pa sem ga na lastno odgovornost (da ne bi bil voznik motorist užaljen, ker se ve, da on lahko vedno povsod pride in vse najde!) vprašala, koliko bi računal, če bi naju vodil do tja. Mislila sem, da bo navil ceno, pa je povedal tako normalen oz. skromen znesek, da nisem niti za trenutek oklevala. Tema in utrujenost - zakaj bi se šli principe, če se da enostavno. In smo prekrmarili nadvoze, podvoze, tračnice, kocke, krožišča in križišča do druge strani mesta. Taksist je držal besedo glede računa, čeprav je bila razdalja bistveno daljša, kot smo prvotno mislili. Podarila sva mu zeleno majčko (Energetika Dolenc - Naj vam bo v hladnih dneh z nami prijetno toplo!) in dala (kot se reče) za pijačo. Bil je zelo presenečen. Prepoteni smo se nasmejali zaradi napisa in se dobre volje razšli. V hotelu sem morala podpisati še obrazec, da v sobi ne bova kadila. Pa saj sva nekadilca! Receptorka je bila skeptična, zdela sem se ji sumljiva. (V Rusiji imajo z motoristi očitno slabe izkušnje?!) Miro je zapeljal motor na ograjeno zastraženo parkirišče (paznik je celo vedel za Slovenijo!), po hitrem postopku sva se uredila, kolikor se pač taka vrsta ljudi uredi, vklopila klimo in se odpravila peš, da bi ujela še kaj odprtega. Restavracije so bile že zaprte, lahko bi sicer obsedela v hotelski, a to ne gre. (Treba je malo peš - za prekrvavitev). Po uspešno prehojenem strašljivem podhodu, kjer človek pomisli, da bi ga lahko kakšna banda odrla kot zajca, sva omagala v nakupovalnem centru ruskih razsežnosti. V Sloveniji nimamo nič (po velikosti) primerljivega. Tu so lačne oči prehitevale pamet. Poskusila bova... slastne delikatese... in s police je beli medved tako otožno gledal, da sva ga morala vzeti s sabo, pa še enega temnega kozla zame... Do hotela sva krepila vse mišice. In potem sva imela prepolno servirno mizico. Saj vemo, da zvečer ni dobro pretiravati s hrano, a kaj, ko je bilo vse tako slastno!