Dvorana slavnih

Niso me dobili, vendar kontrola je bila na drugi strani Zjutraj je bilo tako (9:49), potem pa vedno lepše

"I came, I saw, I conquered" ................. Thunderbird NIGHT STORM

Najboljsi motor (če ne verjamete upraste mausa ) zx 10 r 2008

brezveze,29 v senci v Splitu je pa tu lepše

danes malo ogrel gumo lp marko

Zvečer sem si v sobi v Plavu naredil v Garminu traso za naslednji dan. Idejo sem dobil iz pogovora s policajem in tabli v Plavu o pešpoti The Peaks of Balkans (http://www.peaksofthebalkans.com/index.php?lang=en), ki gre tam čez v Thethi. Pešpot je dolga 192km in teče iz ČG v Albanijo, Kosovo in nazaj v ČG. Tam je res lepo in mir, poleg dveh pohodnikov sem srečal le še možaka na konju, ki pohodnikom z drugim konjem pelje nahrbtnike na prelaz proti Thethiju. Kar dolgo sem vztrajal, enkrat fino padel v globoko blatno lužo in na koncu zaradi prevelikega klanca raje obrnil. Nekaj rekreacije je bilo Po okrepčilu in ohlajevanju v Gusinjah sem šel v Albanijo navzdol do Skadra kjer sem prespal, naslednji dan pa na Thethi in okoli jezera v smeri urinega kazalca do Virpazarja in naprej do Herceg Novega. Cesta od Vermosha navzdol bo do novembra vsa asfaltirana. Zdaj je v glavnem razrita od dela na cesti. in potem bo taka

Trasa dneva še iz Google Eartha.

Super fantje! No da še jaz nadaljujem našo pot... Peti dan smo se prebudili z lepim razgledom v spokojno jutro planote Morine Spustili smo se na vzhodno stran planote po makadamskih ovinkih... pripeljali smo iz desne in nadaljevali naprej naravnost po makadamu kot na sliki Sledilo je kakih 50 km neprekinjenega makadama po dolini. Ob desni nas je spremljala reka Neretva, sledili smo ji navzgor proti izviru... Na levi pa nas je ščitil gorski masiv Zelengora. Sčasoma smo jo le našli... tabla izvir Neretve. Ovekovečili smo jo z nalepko, naredili fotko.... Izvir menda ni nič veličastnega, voda ki curlja iz hriba, zato se nam ni ljubilo lesti dol po bregu par 100 m v težki motoristični opremi. Od izvira je sledil spust in teren se je je bolj odprl.. Pot nas je vodila proti Čemernem in razgledi so se odpirali, nasproti nas je vabila gora Lebršnik Vmes smo bili prisiljeni zaviti še v Gacko da obnovimi zaloge goriva in hrane, kajti nikoli ne veš kaj bo dan prinesel. Nato smo jo mahnili proti Lebršniku preko Klinjega jezera. Pogled iz jezu desno In levo Sledil je lep vzpon z raznoraznimi podlagami in tehničnimi sekcijami, vendar nič pretirano zahtevnega. Na vrhu Lebršnika smo bili nagrajeni z lepim razgledom na potke v dolini, po katerih smo se pripeljali iz smeri izvira Neretve Na vrhu Lebršnika in pogled na drugo stran Po pavzi je sledil en blitzkrieg spust nazaj do pol poti v dolino... Nato smo zavili desno in poiskali neke traile tik ob meji s Črno goro... Sledilo je kar veliko travniških stezic, ki so bile mehke in dinamične, vendar se je vsake toliko v zadnjem trenu pokazala kaka skala za robom ali pa kar na sredi, zato je bilo nevarno pretiravat Steza nam je kazala smer proti vznožju tega hriba... kjer se konča, naprej ni možno, gora je obenem tudi meja s Črno Goro. Tik pod vznožjem gore se skriva vasica... par hišk... Seveda gremo raziskat... Sprejme nas možakar, na obisku je imel še nekaj prijateljev..... Že na začetku pojasnijo da so se borili ob boku z Mladičem in da bi zanj naredili vse. Tudi v Gackem smo opazili na fasadah blokov 10 metrske slike Radka Mladiča, očitno ga odkrito častijo še vedno. Takoj ti dajo vedeti kdo so in kam spadajo, pa da nebi slučajno kdo kako napačno izjavil... Sicer so bili vsi prijazni, debata... ponudijo par rakij, spijemo kofe...Nato pa hvaležni za gostoljubje nadaljujemo pot... Vmes je bilo nekaj terena preveč zaraščenega, saj bi se še nekako prebili skozi ampak misel o minah nas seveda prepriča, naj raje izberemo varnejšo pot, zato se vrnemo do asvalta... Ponovno naletimo na fontano, kjer se osvežimo in obnovimo zaloge vode. Iz glavne asvaltne poti zavijemo na nek drug sicer širok asvalt. Menda bližnjica do kraja Meka Brda, kjer naj bi se povzpeli na Zelengoro. Asvalt je razkošno širok, cesta se spušča v dolino... po nekaj kilometrih opazim rasti zelenje iz razpok asvalta...potem malo naprej že grmovje sili na asvalt in vse več je robide in rastja ki oža pot. Očitno se tu ne vozijo, le zakaj ne... No kmal nam je postalo jasno zakaj ne...nalivi so odnesli kompleten most. Ceste niso vzdževali že leta (sodeč po grmovju). Oz mostu ni že več let in niti ne kaže da mislijo kaj uredit. Že malo višje je v enem ovinku kar manjkalo nekaj ceste, vendar ni nobenih tabel zaprta cesta, nevarnost ali česarkoli, kar bi nakazovalo da cesta ni prevozna. Ocenimo da zmoremo prečkati strugo. Vendar če bi morali obrniti bi bil problem, ker smo se strmo spustili v strugo in nazaj v isto smer ne bi bilo tako enostavno. Vsi pridemo čez reko, nato sledi vsakih par ovinkov ista situacija... vsakič je bilo slabše in težje prečiti strugo kjer je bil prej most, povratek v isto smer skoraj ni bil več možen, zato smo bili prisiljeni nadaljevati za vsako ceno. Porabili smo kako uro, odvozili kake 4 kilometre. Nato sledi še bolj hard situacija.... spet odplavljen most... Tolmun kjer moramo čez je globok blizu metra, vsekakor preglobok za naše zračne filtre.... Sledilo je nametovanje skal v tolmun. Zmetali smo jih okoli dva kubika, nato smo založili še debla, jih podprli s skalami in s tem naredili nek začasen ozek mostiček, kjer smo poskusili spravit motorje čez. Malo začne delat psiha. Smo v globoki dolini, ni signala, nazaj ne moremo... bognedaj da gre kaj po zlu, že s kakim zlomom noge bi se vse grozno zakompliciral. Video kako smo spravljal motorje čez, zgleda kot burleska :S Uspelo nam je. Napetost je s tem prečenjem popustila. Naprej je bil teren še precej razrit, vedar je bilo prevozno in po kakih 5 kilometrih smo prišli do priključka druge bolj prevozne ceste. Od tam je sledil vzpon na Zelengoro. Nekje sredi vzpona na Zelengoro srečamo lokalce, ki nas pogostijo s hladnim pirom, rakijo, debata... Kot arbajter iz Nemčije pride v poletnih mesecih na vikendico sem gor. Pripeljal pa je iz Nemčije tudi lepe endurce, da se furajo po planini. Prepričuje nas naj prespimo pri njih, pira in pečenjare ima dovolj za vse. Kljub dobri družbi gostiji in da imamo še samo 2 uri sončne svetlobe, se odločimo narediti še en kos maratonskega makadama. Odločimo se da danes zaključimo cel planiran krog in ponovno prespimo na planini Morine. Brez ustavljanja ga na polno pičimo po makadamih proti Kalinoviku. Par ur prej je bil očitno naliv. Luže so bile polne vode. Deloma smo jih slalomirali, deloma preletavali po zadnjem kolesu, da se izogneš zalivanju v škornje... prej ali slej kje ne gre po planu in te zalije... in ko si že moker pičiš pa kar direktiva na luže. Bili smo prava ekipa - trojica z istim tempom, tehničnim znanjem in kondicijo. Vozili smo v formaciji uro in pol brez postanka. Iz Kalinovika smo šli po stari poti za Ulog (gsxf750 a ti je kaj znana tala stražarnica ?) Nato z hudim tempom po makadamskih ovinkih nazaj na Morine, na kamplac prejšnjega večera. Ko smo prispeli do kurišča, kjer smo spali prejšnjo noč, sem malo pobrskal po pepelu na kurišču. Pod pepelom je bilo še kar precej žerjavice, namečem par vejic, parkrat pihnem in že smo imeli ogenj. Drva so bila že od včeraj na kupu, motorje in cerado namestimo kot prejšnji dan in čez 15 minut je bil tabor že 100% postavljen, zleknemo se ob kurišču in že nalagamo meso na žerjavico. Kljub časovno potratnemu prečenju porušenih mostov, par daljših pavz, kavica in kosilo v Gackem, druženjem z lokalci, smo ta dan naredili cca 250 km, od tega cca 90% po brezpotjih in makadamskih pistah. Super je blo. Ta dan sem se pa res navozil kot treba. Mirno se zleknemo ob ognju in absorbiramo dnevne prigode ter počivamo...

Poleg na vseh pomembnih dogodkih ......

od @kmet2 sorodnik bo to ta s pesom pokriva spodnji del Jadranke

mhm...vmes smo še srečali Rossijevega pesa Mhm

samo ohladi se še, potem pa njam njam..... panna cota z malinami

Je že kdo tako kosmato videl/ jedel?

..tako so se včasih se 3 'gužvale' na moto kombinezonu, ko sem prišla domov...

Črna Mamba v Seline!

Na zalogi je res Nordkapp iz leta 2014, vendar je bila potopisna predstavitev napravljena v powerpoint obliki (samo slike, brez besedila) ter bolj za ožjo družbo. Morda pa bo motopiska poprijela in čez zimo napisala kaj o Rusiji in Skandinaviji 2016. Zakaj po dveh letih ponovno na sever? Po azijski vročini sva si spet zaželela malo svežine. Za dopust sva imela samo 14 dni časa in dva cilja: - fotografirati smerno tablo Rusija v Olderfjordu na cesti E6, 128 km pod Nordkappom, kjer sva dobila idejo za potovanje po Aziji (table ni več!) - videti sonce, ki ne zaide (prvič sva videla samo meglo)

Črna gora, Vusanje nad Gusinjem, smer Zarunica. Vusanje smer Ropojana

ni blo ne vem kaj danes, zjutraj za urco opralo, potem pa prevroče za rokavice, jakno, upam da bo jutri več dežja

ne, včeraj sem vozil sod v Murglah dns me pa maček preganja

Nč ne smetim, je blo STOP Policija, te drži "za vrat" NArod naš dokaze hrani Čeprav si svoje nestrinjanje zelo jasno izrazil

mitas drzi anca nad 300..

Res ne vem zakaj imate tolk problemov s policaji. ???? Če si naredil prekršek drž gobc, pa plačaj kazen. Če imaš občutek, da se ti je naredila krivica , napiši pritožbo. Nima se smisla prerekati in pametovati. Če pa niste sposobni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in je ves svet kriv za vaše težave, potem imate resen problem, ki ga rešujejo za to usposobljeni ljudje. V 20 letih nisem enkrat samkrat plačala kakršnekoli kazni in nikoli nisem imela težav z modrimi. Pa se ne držim predpisov kot pijanec plota. Pa so se za mano že tudi z lučkami pripeljali , zaradi napačne tablice. Če pa me bodo kdaj kje dobili na radar zaradi prehitre vožnje bom pač plačala, ker bom za to sama kriva in nihče drug. in ne bom javkala na raznih forumih, kakšna krivica se mi godi, ker so me oglobili. Tako preprosto je to.

Albanija, predvčerajšnjim.

No lej, določeni ljudje majo 30% off že v štartu (čeprav popolnoma razumem da pač veliko pokupijo), sezona gre h koncu, "jutri" bodo prodajali iste artikle vsem za 30% off v akcijah. No, pa sej ni bistvo v procentih, tudi v temu da dam npr. 8-10% več za določen artikel. Bistvo je v odnosu. Namesto da je sračkal čez druge in začel nakladat otročarije o tem kako je folk kupoval gor te kavbojke in ni blo kevlarja ter o tem kako si je točno tisto jakno točno tisti dan v XXL velikosti ogledovalo že nevemkolk ljudi, bi rekel: "nam dajo slabe pogoje, pa smo morali ceno nekoliko dvignit". Bi popolnoma razumel. Ali pa:"Hja, mogoče bo jakna v ponedeljek še vedno, mogoče je ne bo več". Cena me ni niti pol tako zmotla kot očitno laganje ter sam ZELO vsiljiv odnos tega prodajalca. Jakna mi je bila zares všeč in bi tudi tistih "zarečenih" 30€ "požrl", če bi le odnos bil vsaj malo "normalen. Ko sem mu rekel da sem skuru dnevni limit na kartici in da bi mogu nekej sčarat, je tip sam od sebe pristopu h Borutu in ga začel fehtat če mi posodi 300€. WTF????

kar vem je moj prvi in edini s SLO tablico, lahko je bil Italijan al pa Avstrijc, ti se kr precej klatijo po naših koncih

Jaz pa 22 in se močno ne !!!!

Ampak sem skoraj siguren, da sem te videl včeraj na najnovejšem KTMu

Kdo bo prvi poskusil ?

nemore ker poster lahko samo gledaš ....mu je pa mama za 50 oblubla svojo sobo. ju-hu

Base na ohceti na Krvavcu

No, da tud jaz po DOOOOOOOLGI odsotnosti iz MS objavim eno mejčkeno novost

En vikend kasneje sva šli s kolegico v čisto drugo smer ... Štart ob 6.20h v Logarski dolini, ob koči pod slapom Rinka. Prvi pogled na slap ... Prijetno hladno je bilo ob strugi Že takoj na začetku fantastični razgledi ... Malo za tem sva si nehote privoščli off-road varianto - plezanje čez skalovje po hudourniški strugi ker sva falili pot, ma vztrajali kar nekaj časa dokler nisva višje zgoraj spet našli poti s pomočjo enega simpatičnega fanta Nekaj časa nama je delal družbo, ... (Tu pri snegu je bilo prav prijetno hladno ) Potem pa smo šli vsak svojo pot - on po plezalni poti na Rinke, midve pa višje gor do Savinjskega sedla, kjer je državna meja ... Od tu naprej sva pot nadaljevali ob in po meji ... Čez melišče se pot malo spusti ... In potem spet dvigne - ... na Jezersko sedlo ... Od tam pa desno in navzgor na Ledinski vrh ... Razgled z Ledinskega vrha (ki naj bi bil najin cilj tisti dan ) na Veliko (Koroško) Babo ... Na Ledinskem vrhu sva se po občudovanju Velike Babe in bojnemu posvetu odločili da poskusiva še z vzponom na njo In sva šli - po melišču najprej strmo navzdol, potem spet navzgor, sledil pa je zame adrenalinski vzpon na Veliko Babo Ma je uspelo Pogled nazaj na Ledinski vrh s poti na Veliko Babo ... In končno osvojena še Velika Baba Na vrhu smo kar nekaj časa čvekali z ostalimi, ki so bili gor Ker so se začeli zbirati neki sumljivi oblaki smo se počasi vsi spustili z vrha in štirje potem grizli kolena po melišču navzgor, ki je lepo vidno pod sedlom na sredini te slike ... In končno spet na vrhu, na sedlu ... Od tu le še nazaj proti izhodišču ... Dol grede sva ob hudourniku le našli pravo pot Jame zgoraj nad hudourniško strugo ... Med spustom proti Domu pri Okrešlju sva dobili klic od unega fanta, ki sva ga spoznali dopoldne. Dobili smo se v Domu, nekaj pojedli in popili in seveda na veliko čvekali Potem pa je bilo počasi treba iti nazaj do avta in domov. Super lep dan

Boljša vetrna zaščita ,boljša ergonomija in meni tudi ciklistika , ker sem visok skoraj 190 in imam 110kg in sem na Traceru kot na toriju , ker ne wobla ker se rad večkrat zapeljem tudi na makedam , ker mi ima tiger lepši oz. mehejši prenos moči na zadnje kolo,krajši enduro menjalnik ker ima veliko boljši sedež in nimaš po 400km mravljinčaste riti , pa nisem ravno kratkoprogaš ,sem navajen na dan potegnit tudi do jurčka km ,ker ker ,ker ...........so pa to seveda individualna opažanja , ki jih vsak vidi oz. dojema drugače ....kot sem napisal JAZ ne bi tudi pomišljal P.S. morem pa povdarit ,da je tracer za ta denar dober in soliden motor !

Mal tigra ...sam je vse drugo tak dobr , da je to zanemarljivo

Zgodba Biografski celovečerec Rogerja Donaldsona je zgodba o Novozelandcu Burtu Munru (Anthony Hopkins), ki ni dopustil, da bi zbledele njegove sanje iz otroštva. Po dolgih letih izpopolnjevanja svojega Twin Scout Indiana iz leta 1920 se je leta 1967 kljub ostarelosti odpravil na dirko hitrostnih rekordov v Bonneville Salt Flats v Utah. Zdelo se je, da je uspeh malo verjeten, toda postavil je nov hitrostni rekord, ki se je obdržal do danes. Njegova legenda živi dalje.

Ko bo to nekdo naredil Rossiju? A nisi gledu dirke? Sej je Pedrosa uletu,pa ni nc joku. Slabo trolanje je to Kenny....

Ustavi vas miličnik zaradi prehitre vožnje,prinese vam k avtomobilu laserski merilnik na katerem je izpisana dejanska hitrost katero ste vi vozili. Pokaže vam jo!! ter zahteva dokumente ter vozniško z katerimi gre v avtomobil,da izpolni dokument formular za prehitro vožnjo ter na ta dokument tudi napiše koliko ste prehitro pripeljali. POZOR! Ko vam ta dokument prinese podpisati mora in je dolžan po zakonu zraven prinesti tudi lasersko pištolo z izpisano hitrostjo koliko ste dejansko vozili.(Tega po navadi več nima ,ker je med tem že streljal ali meril že drugo vozilo.) Zato vedno preden podpišete od policista zahtevajte,da vam da še enkrat v pogled laserski merilnik,ker se vam dozdeva,da policist ni na dokument napisal istih številk kot ste si jih vi zapomnili in videli! Zahtevajte da hočete preveriti vsako številko posebej iz laserja in to ki je napisana na dokumentu!! Ker pa tega več nima saj ,ko te ustavi ter gre zapisovati že drugi meri po drugih avtih.. Spodaj je opomba katero vi izpolnite!! PRIPOROČAM,DA NAPIŠETE TAKOLE!! Tega dokumenta ne želim podpisati iz zakonskega razloga,saj mi ob podpisu tega policijskega zabeležka koliko sem prekoračil-a hitrost ob podpisu ni mogel predložitiv pogled laserskega merilnika,da se prepričam o dejanskem stanju. Vsak policist vam je preden podpišete listino za prekoračeno hitrost dolžan z zakonom o policiji pred podpisom te listine še enkrat pokazat ,da imaste možnost ugotoviti da ni namesto –56-napisal65. .. To je zakonsko določeno in vsaka taka listina z tako vsebino,če vam ob podpisu ni imel za pokazat merilne naprave je nična . Tako se lahko vsakdo kdor mu je bil kršen člen enakopravnosti o človekovih pravicah ter enakost pred zakonom zoper tak podpisani sklep z navedbami katere sem vam navedel pritožite. In verjemite ,da vam uspe........

"Potujoči ribič" + "atlantski lossosss" + dooomače + moja hčerka =

Skočil sem do Mikulova in Brna, pa čez Bratislavo, Dunaj in Mursko Soboto nazaj v KK. V restavraciji U Libušky pripravijo odličen STEAK. S solato in velikim pivom le cca.10 EUR. Po kosilu še ogled starega mestnega jedra Brna. Hotel, kjer sem prespal. Luksuz, pa vendar poceni Češka. Preko bookinga cca. 30 eur na noč. Dan se je pa končal v prijetni krčmi, ob nešteto dvojčkih temnega in svetlega!!!

Zdej me pa zanima realen podatek kako se je spremenilo razmerje med rubriko Kr neki in ostalimi od cistilne akcije, da ne bo rezultat, da bo veliko tem izumrlo zaradi cistilne akcije.

Jst ti pa se enkrat povem, da ce ne zmores, raj nehi gledat, namest da jokas. Se 1x: to je DIRKANJE, bo slo tako? Raj se obrn na kavcu in zaspi, ce ne preneses tega... ker delas bedaka iz sebe s takimi..... just like Lorenzo :-)

v bistvu niti ni potreben tak dolg sestavek k ga je Kmet napisal, mau se zlažeš kok je na laserju pisal, in verjemite da vam uspe, hahahhaaaa A nis pozorno prebrala, človek nima problemov s policaji, problem ma z laserskim merilnikom. nč pogovarjat, sam je pa vse res kar ti je rekel. Sem pred leti dal pritožbo in izrazil dvom v pravilnost delovanja merilne naprave in samega postopka, pa je lepo sodnik napisal, komu verjame

178 km/h ?? Divjak!

dan 4. časa je do kosila potem transfer nazaj v Slovenijo Bjelašnica v jutranjem soncu skozi okno hotelske sobe je blo treba pohitet zaradi napovedanih popoldanskih ploh spust po poti pristopa bližnjica proti Lukomir-u potem je pa začelo vse bolj kapljat in sem jo ucvru nazaj k hotelom. Ker je blo še 2 uri na razpolago, me je potegnilo proti Igman-u in v prvi makadam levo ob Policiji. Čez ca 5km po pestrem makadamu se je veselje zaključilo. "Sama jama guma fuč"! Na ostro prerezan plašč in zračnica v dolžini 1,5cm. ker se je teren spuščal, sem jo do prvega križišča, kjer je bilo mogoče s kombijem obrnit, vozil za roge. Dobr, da je blo to po opravljenih 4 dneh enduriranja :-) Sem jo porinil v prvo grmovje in jo uro peš odkorakal do civilizacije. Lokalec z Lado Nivo mi je prišparal še nadalnjih 20min hoje. Pred hotelom Han pa kombi KR (Kranj) registracije in pred njim 2 kroski (250 4T) :-) sta si izbrala vzpon drito po smučišču. dok ide ide :-). Sem šu po enduro in nazaj v hotel na kosilo. Žal ju čez okno in s pomočjo daljnogleda nisem našel. Zanimivost hotela: ne strežemo alkohola, imajo pa zato v sobah: Arabci so izgleda glavni gosti. Za to pot je to vse. Pozabu napisat: Trzinski GSA je imel več časa in jo je za Zlatiborom ucvrl v Črno goro in Albanijo. spodnjo sliko urejevalnik sam od sebe dodaja ????? Z Morine (prejšnjo nedeljo) se je skupaj obrnilo prek 1000km. Gume so 60/40 asfalt/off Nepozabno, drugo leto bo vsaj tedenski enduro dopust dol!

26. dan sreda, 5. 8. 2015 URALSK (Kazahstan) – SARATOV (Rusija) Zajtrkujeva - tokrat zadnjič kazahstanska jajca v Kazahstanu. Do mejnega prehoda z Rusijo je le približno 100 km, koliko časa bova potrebovala za prehod meje pa se nikoli ne ve. S težkim srcem se zaradi stiske s časom odločiva za spremembo poti. (Preveč časa sva izgubila zaradi zaprtih cest in obvozov, pa tudi zaradi moje bolezni. Ruska viza in služba tudi terjata svoje. In preveč na tesno in na hitro nima smisla. Namesto proti Samari in čez Moskvo bova šla iz Saratova v Kursk, nato pa čez Ukrajino in Madžarsko. Moskve si tako ali tako ne bi mogla niti na hitro ogledati; da bi se pa samo peljala mimo, nima smisla. Vseeno nama je žal, a zaradi velikopoteznega načrta in principa ne bi bilo pametno z glavo skozi zid. Odpeljeva izpred hotela in za slovo od Uralska ostane le še nekaj fotografij. Most čez Ural in zadnji pogled na mesto. Deset žensk (na kupu) ureja zelenice. Nenavadno okrasje so skulpture izdelane iz rož - tokrat so to konji. Ob cesti so spet prodajalci lubenic, potem je črpalka. Miro verjetno gleda konja na plakatu?! Natankava, kupiva vodo in greva dalje. Potem pa - ali prav vidim?! Sneguljčica! Kazahstanska sneguljčica, palčki, žabice, srnice, zajčki, psički, levi... razstava okrasnih kipcev in kipov, ki čakajo na kupce. Kar tako na tleh, v obcestnem prahu. (O okusih ne gre razpravljati! Enkrat smo za hec nekemu kolegu (zapriseženemu estetu in poetu) kupili majhnega (kičastega?!) palčka. Postavil (skril) ga je nekam pod bujno rastlinje v vrtu, a vemo, da se mu je nehote zelooo priljubil.) V predmestju je veliko novih naselij in stanovanjskih blokov. Vanje bodo prišli ljudje hrepeneč po mestu in mestnem življenju. Levo in desno pa so še vedno prašne ali blatne poti. Pot je spet razgibana. Zaradi gradnje nove ceste promet poteka v obe smeri izmenično. Nekaj časa po starem asfaltu, nekaj časa pa kar po zemlji, ki jo imajo res obilo. Malo prašno je, a to ni nič v primerjavi s Kizilordo. Za ta del poti imava spet prave gume! Nebo je modro in po njem plavajo majhni igrivi oblački. Do obzorja se raztezajo žitna polja. Ob cesti je celo oznaka za rajon iz kovinskega klasja. Vidna je tudi senca dveh oslov, ki odhajata iz Kazahstana. Cesti pred njima pa še ni videti konca. Zadnje naselje pred mejo je s svojo pestrostjo pravi povzetek hitrih kazahstanskih sprememb. Asfalt ni najboljši, občasno tudi kar izgine. Nebo pa je čudovito. Pred nama je mejni prehod. Zapornice so spuščene. Na kazahstanski mejni kontroli je carinik v najinih potnih listih iskal vize in datume. Mrmral je, potem pa je kar na prste preštel, koliko dni sva bila v državi. Ko je ugotovil, da nisva prekoračila dovoljenega časa, je udaril žig. Vsega hudega vajena sva bila pozitivno presenečena, saj na izstopni kontroli nisva bila več kot 5 minut. Prtljage nama sploh niso kontrolirali. Iz varnostnih razlogov sva se še enkrat ustavila in gledala okrog, če bo kdo pritekel do naju. Na teh mejah vedno pomisliš, da ni to kakšna finta. Zdaj te opazujejo in pustijo pri miru, potem bo pa alarm, da si hotel pobegniti. A carinik nama je samo pomahal, naj greva. In sva počasi odpeljala do ruskih zapornic. Tu sva najprej dobila obrazce (v dveh izvodih). Dali so naju v senco, a ko sva obrazce izpolnila in jih oddala, sva morala čakati, da naju pokličejo do naslednjega okenca. Najpametnejši uslužbenec se je mirno sprehajal okrog in se ni zmenil za naju. Po določenem času, ki v teh prostorih nikoli ni določen, so se odločili, da so naju pustili dovolj dolgo čakati. (Očitno so se naju že nagledali in ugotovili, da sva umirjena človeka, ki ne mahata s svojimi dokumenti in ne negodujeta zaradi sisitema.) Pristopil je visok črnolas carinik in vprašal, če je vse v redu. Seveda, hvala, vse je normalno!. Imata orožje, drogo? Ne, nimava. Potem se je začel ukvarjati z najino prtljago. Vse je temeljito pregledal, Miro je sistematično pospravljal za njim. Bil je prav lep prizor, škoda, ker je fotografiranje prepovedano! Dva moška pri pregledovanju in pospravljanju! Med čakanjem in proceduro sva opazovala uslužbence, oni pa naju! Povsod drugod so imeli na mejah klasično orožje, na tem prehodu pa električne paralizatorje! (Na mejah ni šale!) Potem sva dobila žig in papirje za vstop v državo. In zapeljala sva se po Rusiji v Saratovsko oblast. Po dolgih dneh sva zagledala motorista. In to ne kakršnegakoli, pač pa do zob opremljenega, čistega in polikanega litvanskega mladeniča. Le kako bo izgledal po vožnji skozi Kizilordo?! Izmenjali smo informacije o cestah, najbolj pa ga je zanimalo, kako je na meji. Svetovala sva mu potrpežljiv pristop. Le kilometer iz Kazahstana, pa se mi že zdi, da je vse bolj zeleno in razgibano - tudi grbine na cesti! Z višine naju napada kovinski orel, ki označuje nov rajon. Asfalt pa tudi tu ni nič lepši. In tudi to ni lepo, da na prvi črpalki za mejo nimajo ustreznega bencina, in da je prvi lokal, ki ga najdeva, zaprt. A v teh praznih prostorih le ni vse tako slabo. Črpalkar nama pove, koliko je do naslednje črpalke, kjer bova dobila bencin, pri njem pa kupiva čokolado, ki jo pojeva v senci zapuščenega lokala. Stolp bode v nebo in elektrike jim ne manjka, poštarski kombi pa prisopiha po makadamski cesti. Tu so garaže, a ni mi jasno, komu oz. čemu so namenjene, saj v bližini ni nobenega naselja. Ti Rusi imajo neko svojo taktiko, svoja znamenja, napise in oznake, plinsko napeljavo, hiše in hišice, ograje, ograjice in plotove, dvoriščna vrata, za katerimi nikoli ne veš, kaj se skriva... Žito so že poželi, nekatera polja so preorana. Asfalt je še vedno slab, sončnice pa so lepe. Na nenavadni skulpturi je napis za srečno pot. Naslednja je v popolnoma drugačnem stilu, nek lokalni ali potujoči umetnik pa ji je dodal še grafit. (Tudi tu gledajo ameriške serije!) Miro je rekel, da so očitno vedeli (Rusi vse vejo), da pridem, pa so me nasprejali. Morala sem stopiti zraven, da je fotografiral. Priznam, podobnost je res več kot očitna! Bližava se Saratovu. Mesto ni majhno, ima približno 850 000 prebivalcev in je upravno središče Saratovske oblasti. Leži ob desnem bregu Volge oziroma Volgogradskega umetnega jezera. Tu je bila v 16. stoletju utrdba, ob kateri se je kasneje razvilo mesto. Postalo je center trgovine z ribami in soljo, v 19. stoletju pa predvsem z žitom. V saratovski regiji sta še vedno bogastvo plodna zemlja in voda, pridobivajo pa tudi nafto in plin. Pred križiščem sva se ustavila in razglabljala, po kateri obvoznici naj greva v mesto. Imela sva posebno srečo. Mimo je pripeljal (ruski?!) motorist na divjem kawasakiju brez registracije, (tudi vozil je divje), se obrnil in prišel nazaj. Bila sva ga vesela. Ponudil se je, da bo najin vodič v mesto in po njem. Tempo je bil hiter in fotografije niso najboljše. Bilo pa je lepo, predvsem čez reko Volgo. V predmestju se male hišice umikajo velikim. Buldožerji, dvigala in stolpnice vseh vrst so obcestna stalnica. (Ne vem, zakaj v zvezi z Rusijo vsi tako radi slabšalno govorijo o socialističnih blokovskih naseljih?! Za moj okus so nekatera "socialistična" gotovo lepša od današnjih.) Promet se zgosti. Na eni strani je betonski zid z bodečo žico na vrhu. Najstrože prepovedan prehod! Na drugi strani je že plaža polna kopalcev, ki so v vodi prav tam, kjer je plavanje strogo prepovedano. Sergej nama je prihranil veliko časa. Brez navigacije (in hitro) naju je pripeljal v center mesta, direktno pred dvoriščna vrata penziona, kjer sva imela rezervacijo. Povabila sva ga, naj pride v Slovenijo, pa se je samo smejal. Prostodušno je priznal, da on ne gre nikamor, in da še nikoli ni bil v tujini. Vozi se samo tu okrog Saratova in niti ne razmišlja, da bi potoval. (Bil je tudi brez registrske tablice! Prevozili smo dve policijski kontroli in še danes mi ni jasno, kakšen je ta ruski motorističnopolicajski odnos – ali so zmenjeni, da policaji ne vidijo?!) Koliko časa bi sama iskala ta skrita ruska dvorišča?! Sergej, hvala in srečno vožnjo! Motor pustiva za težkimi dvoriščnimi vrati in greva v mesto: na banko, na pošto in kar tako malo na sprehod. Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja. Mesto je lepo. Stari center je zaprt za promet in je namenjen pešcem. Škoda le, ker se tudi tu že vrivajo nekatere nič kaj ruske izložbe z znanimi blagovnimi znamkami in reklamami. Večerjava v navadni samopostrežni restavraciji. Hrana je okusna, pivo je hladno. Moje - sibirska krona - je brezalkoholno (oznaka 0). Izbrala sem ga, ker je bilo res mrzlo; pa tudi sicer ni lepo, da v Rusiji piješ češko pivo! Po poti nazaj liževa ruski sladoled. Na zelo kratki razdalji se srečujejo nenavadne kombinacije. Živalce v izložbi kažejo zobe. Pa saj midva nisva kupila krzna?! Nekoč lepa in imenitna lesena hiša ni prazna, v njej še živijo. Dvoriščna vrata so zaklenjena, na oknih so rešetke, kamera je vklopljena. Rusija! Tako se gre tu spat.

16. dan nedelja, 26. 7. 2015 LANGHAR - MURGHAB Zajtrkujeva, v dnevni svetlobi opazujem prostor. Želeli so ga popestriti s plastično fototapeto z vodnim motivom in palmami. Kombinacije so nenavadne. Po zajtrku poklepetamo na dvorišču. Lastnik si želi svoj penzion še razširiti. Sin je vodnik za tujce, žena pa kuha in pospravlja. Fotografiramo se za slovo ter si zaželimo srečno pot in odpeljeva se. Najprej greva nazaj v vas, kjer poiščeva prodajalce bencina. Najprej nama iz barake, kjer je črpalka, natočijo 10 litrov v veliko kovinsko vedro, nato pa to pretočijo v rezervoar. Kupiva še vodo – treba bo v hribe in do Murghaba ne bo ničesar. V prvih serpentinah nad vasjo se spomniva priporočil nemškega motorista – grem z motorja in malo peš, delavci, ki popravljajo cesto pa pomagajo, da Miro pririne motor iz peska (prahu). Potem se voziva po slabem makadamu, občasno pa tudi po sipki mivki, včasih teče čez vozišče voda, včasih je zasuto od plazov. Nekatere dele so za silo naredili prevozne tako, da so z buldožerjem samo odrinili zasutje, voda pa si je utrla spet novo pot. In sredi gorskih lepot in ničesar srečava simpatične Francoze. Dva para v dveh džipih na popotovanju in vzdušje, kot bi se že dolgo poznali in bi potovali skupaj. Skrbi jih, kako bova z motorjem prevozila to cesto. Obljubijo, da nama bodo pomagali, če bova kaj potrebovala. Seveda upava, da ne bo treba, a občutek je prijeten. Čez par kilometrov naju čakajo ob vodi, ki teče čez vozišče. Miro ponovi znano vajo – kovčke dol, peš čez, peš nazaj, z motorjem čez. Francozi ploskajo, smejemo se in popijemo malo antibiotika. Eden pravi, da tako dobrih zdravil v življenju še ni užival! A moramo naprej. Kasneje se še enkrat srečamo. Kampirajo ob gorskem potočku in naju vabijo na piknik. Žal res nimava časa. Morava do Murghaba. Je pa tako lepo! Agencije, ki oglašujejo trekinge »skozi divjo eksotiko gorskih masivov Pamirja« vsaj v tem opisu ne zavajajo. Voziva se na višini okrog 4000 m nad morjem, ker se stalno voziva na taki višini, niti ne opaziva, kje so prelazi. Prelaz Harguš je visok 4344 m, potem pa se spustiva proti Aličurju. Na teh višinah je tudi dojemanje drugačno. Šele, ko prevoziš vse to, se zaveš, kje si bil. Pogled v nebo in na okoliške vrhove, ki se mogočno dvigajo (tudi čez 6000 m!) je impresiven. Voziva brez pavze, cesta je slaba, a praktično prazna. Boli me glava. Veva, da bi se morala počasi aklimatizirati, a zaradi zaprte ceste sva morala po še daljši poti. Voziva se na višini nad 4000 m. In spet, sredi ničesar, zapornica. Dokumente nama pregleda vojak, mlad fant, skoraj še otrok, z orožjem prek rame. Občuduje motor, želi nama srečno pot. Potem sledi spust navzdol. Med spustom srečava tri Poljake, s katerimi izmenjava koristne informacije o cestah. Dava jima naslov prenočišča iz Langharja, saj bodo tudi oni šele po temi prišli do tja. Svoje zgodbe s popotovanj prodajajo - to sva ugotovila šele doma, ko sva odprla njihovo spletno stran. Pripeljeva do križišča, kjer se začenja asfalt! Po tej cesti, ki je zaprta (obvoz), sva se mislila pripeljati iz Khoroga. Pa ni bilo mogoče. Morala sva po daljši in slabši – edini, ki je bila odprta. Asfalt proti Murghabu je poln grbin, ki so nenavadno visoke; naši debeli ležeči policaji so prava malenkost v primerjavi z njimi. Ponekod je del ceste kar odlomljen ali pa preplavljen z vodo in previdnost ni odveč. Kljub temu se veseliva asfalta. Z višine naju pozdravljajo gore. Večeri se, po zadnji kontroli ob zapornici pred mestom zapeljeva v Murghab. Mesto leži na 3650 m nadmorske višine in je najviše ležeče mesto v Tadžikistanu (in tudi najviše ležeče mesto bivše Sovjetske Zveze). Ima približno 4000 prebivalcev in je pomembno prometno križišče (bližina Kitajske, Afganistana in Kirgizije). Tod vozijo kamioni iz Kitajske proti Dušanbeju. Pravijo, da je Murghab center tihotapskih poti, na katerih je glavno blago droga. Medtem, ko midva hitiva v mesto, da bi našla prenočišče, srečava korejskega motorista, ki ima obratno taktiko. Hiti iz mesta, da bi si nekje v miru postavil šotor. Bliža pa se nevihta in nama ni vseeno zanj. Srečanje je tako zanimivo, da pozabimo na fotografiranje. Škoda. Ta motorist je bil eden najbolj simpatičnih, kar sva jih srečala. Ustaviva pred prvim (edinim?!) hotelom in se zmeniva za prenočišče. V tem dnevu sva naredila samo 200 km, a sva zelo utrujena. Strašno mi šumi v glavi, na trenutke slabo slišim. Med večerjo se mi dogajajo čudne stvari; na trenutke sem tu, na trenutke pa slišim in opazujem z velike razdalje. Polašča se me strah. To je višinska! Juha in čaj pa sta odlična, torej še ni kritično. Ponoči se začenja vročica, z vročico pridejo blodnje. Tuš v kopalnici je nov, a voda nima nobenega pritiska, teče dobesedno po kapljicah. Ne morem se ohladiti. Pijem vodo in jem aspirine. Blodnje so vse hujše. Pred mano so vrhovi Pamirja, grozljiva božanstva, kot bi sestopila s pročelij templjev, roke in noge, ki letijo po zraku, stepa, makadamske ceste, prah, sneg, modro nebo. Vse je v ruščini in angleščini. Govorim. Govorim rusko in angleško hkrati. Neverjetno gladko mi teče, sploh mi ne zmanjka besed. Miro me budi in nekaj sprašuje, ne vem, zakaj. Gotovo ne ve, da so jetiji. Ljudje ne verjamejo! Jaz pa vem, da so. Saj jih vidim! 17. dan ponedeljek, 27. 7. 2015 MURGHAB (Tadžikistan) – OŠ (Kirgizija) Jutro. Morava v dolino, to je edina rešitev. Z muko se spravljam k sebi. Na trenutke mi je vse kristalno jasno, na trenutke se zgubljam. Po stopnicah do motorja se mi zdi neverjetno daleč. Odpeljeva. Moram se držati in zdržati! Ustaviva se ob izhodu iz mesta na bencinski črpalki. Nikogar ni. Čakava. Pripelje še domačin s kamionom in pove, da bo črpalkar gotovo prišel. Čakamo. Slonim na oknu. Od nekod pripelje kamion, naložen s kurivom. Izstopi moški. Pozdravimo se. Odklene vrata. Črpalkar?! Zdi se mi, da sem v redu. Pogovorimo se, zmenimo se za dolarje. Prinese velik lij in natoči. In potem še v plastenke. Računa – pošteno, vrne ostanek. Fotografiramo se. Potem mu dam nekaj denarja in vpraša zakaj. Za srečo! Nasmejimo se in zaželi nama srečno pot. Pomahava in odpeljeva. Sledi moj najhujši dan na motorju. Občasno me tako zvije, da mora Miro ustaviti. Oprijemljem se kamnov in poskusim bruhati. Naturalistični opisi slabosti mi niso všeč, zato bom podrobnosti izpustila. Na srečo sem slaba jaz, kaj bi storila, če bi zbolel Miro?! Edina rešitev bi bila hitro dobiti nekoga, ki bi naložil motor in nas vse skupaj spravil v dolino. Začenja deževati. Oblečeva dežne kombinezone. Vzpenjava se proti prelazu Ak - Baital. Tolaživa se, ker samo dežuje. Lahko bi snežilo. Danes je 5 stopinj nad ničlo in to je zelo dobro. Pogledi na okoliške gore so neverjetni. Vse se zdi tako blizu, da bi samo stegnil roko in se jih dotaknil. Dež pojenjuje, zdaj samo še rahlo prši. Zagledava tablo pred prelazom Ak - Baital. Višina 4655 m! Sicer je to kršitev, a nalepko SLO je treba prilepiti. Potem, ko jo tako dolgo voziš s sabo s tem namenom! Srečava kolesarja, pozdravimo se in fotografiramo drug drugega. Redki so, ki si upajo kolesariti po teh poteh in na tej nadmorski višini. Redkobeseden je. Normalno, saj potrebuje zrak za dihanje in šele prihaja k sebi od prestanega napora. Čestitam! Sledi spust. Najvišji vrhovi so v megli, a počasi se jasni in temperatura narašča. Najvišji vrh (do leta 1998 Vrh komunizma) je Vrh Ismaila Samanija, ki je bil tudi najvišji vrh bivše Sovjetske Zveze; drugi najvišji vrh (do leta 2006 Leninov vrh) je Vrh Ibn Sina. Na ravnici se ustaviva, slečeva dežne kombinezone in jih pospraviva. To je nekaj zelo vzpodbudnega. Fotografirava še gorske rožice, najinega zvestega spremljevalca in pot, ki se odpira v dolini med gorovjem. In asfalt! Ponovno sva na asfaltu! Voziva vzdolž žičnate ograje, ki razmejuje Tadžikistan in Kitajsko oz. loči tadžiški pesek od kitajskega. In preprečuje prehode med eno in drugo divjino. A tako, kot se ograje postavljajo, se očitno tudi podirajo. Del žice je prerezan in omogoča prehod. Za par minut pobegneva na Kitajsko in ukradeva par kitajskih kamenčkov. Morda naju opazujejo stražarji in se smejijo najinemu početju; ali pa čakajo, da bi intervenirali, če bi si upala globje na kitajsko ozemlje. Ograji pa ni videti konca. In prej zmanjka asfalta kot ograje! Del ceste je dobesedno odlomljen, voda si je utrla svojo pot. Ponoviva vajo s kovčki, peš, z motorjem. In naprej proti meji s Kirgizijo. Slovo od Tadžikistana najavlja ponosni kozorog, obdajajo ga zasneženi vrhovi gora in prepadne doline. Je mogoče, da bi z motorjem sploh prišla od tu, če bi še deževalo?! Mejni prehod na prelazu Kyzyl – Art je na višini 4280 m. Na desni in levi strani meje sta dve veliki cisterni, predelani v bivalna zabojnika. Po tleh ležijo ostanki lubenice, med njimi sedi par vojakov. Tako bednih in žalostnih delovnih razmer na meji še nisva videla. Vojak ob zapornici je obut v stare visoke škornje iz polstene volne. Pozdravimo se. Drugi vojak pride po dokumente. Čakamo. Povem, da me boli glava, da so na visokem! Vprašam, kako je pozimi. Pravi, da ni problem količina snega, snega je malo, pač pa veter. Takrat je pa hudo. In nikjer ni nikogar. Še poleti so popotniki redki. Potem pridejo še drugi vojaki, ogledujejo si motor in naju sprašujejo vsemogoče. Sprostijo se. Malo se pošalimo. Povem, da imamo pri nas več snega in tudi medvede. Ne verjamejo, mislijo, da jih imam za norca. Povem, da živiva sredi gozda; to se jim zdi še bolj neverjetno. Smejejo se. Njihova predstava o tujcih je drugačna. Pokaževa jim par fotografij in se čudijo. Uradni del je hitro opravljen, zapornica se dvigne, pomahamo si v slovo. Tukaj nisva fotografirala, pa ne zato, ker je prepovedano. Zdelo se mi je, da bi bilo dobesedno žaljivo. Spomnim se na bivšega pamirskega vojaka iz delavnice v Dušanbeju. Verjamem, da mu ni bilo lahko in da nima lepih spominov na Pamir. Potem se spuščava po posušenem rdečem blatu. Kaj bi bilo šele tu, če bi deževalo. Misija nemogoče. Približno deset kilometrov spusta po nikogaršnji zemlji, brez kontrole. Vmes pa ničesar razen divje narave. Prispeva do kirgizijske mejne kontrole. Slabo mi je, ne vem, kako bom vzdržala, če bo procedura dolga. Iz stavbe naju prideta pogledat dva uslužbenca – eden v uniformi, drugi v civilu, z debelo kapo na glavi. In potem do motorja prihiti pojava v trenirki in kričečih športnih copatih, s puško čez ramo. Nenavaden prizor – mali Maradona z odvečnimi kilogrami, leta po končani karieri! On bo vse pregledal! Nič kaj profesionalno, z veliko zaletavostjo se loteva najine prtljage. Miro ga nekako le uspe pripraviti, da bi šla po vrsti; najprej odpre zadnji kovček. (Mogoče k temu prispevata starost in sivina; saj sploh ni govoril z njim, le z glavo je zmajeval in po slovensko ponavljal: »Počasi, počasi! Počasi!« Z dokumenti moram v pisarno. Mladi uslužbenec z debelo kapo se odkrije in mi vljudno ponudi stol. Zahvalim se in mu povem, da me zelo boli glava. Zdi se mi, da mu je skoraj nerodno pred mano. Potrudi se in mi razlaga nekaj glede formularja, nato pa si vidno oddahne, ko preberem par rubrik in ga sama izpolnim. Nasmehneva se drug drugemu. Pove, da je treba plačati 10 dolarjev za cestno takso. Rečem, da razumem, da je pač tak sistem in plačam. Napiše mi potrdilo o plačilu in pove, da je to vse, da lahko greva. Zunaj zadiham, vrti se mi v glavi. Na srečo je lokalni Maradona odvohljal svoje, sprašuje, če kadiva, prestavlja paket cigaret, ki ga imava na vrhu kovčka. Ne, midva ne kadiva, to je za prijatelje. Zastrašujoči nastop se mu ni najbolje obnesel. Nekako razočarano odide. Šef (sklepam po uniformi) in mladi uslužbenec se spogledata in namuzneta. Vsi štirje se nasmehnemo. Šef reče, da lahko odpeljeva. Zaželita nama srečno vožnjo. Odpraviva se, vzamem dva zavojčka cigaret in stopim do njiju: »To je za vaju, ampak kajenje ubija, tako piše na škatli!« Zasmejimo se. Pa saj ne gre za cigarete, bolj gre za gesto in besede, za vzdušje. Odpeljeva in mahamo si v slovo. Potem prideva do odlične ceste. Kirgizija je zelena, lepo je. Da me le ne bi tako strašno bolela glava! Bruham. Potem vidim zeleno in rdečo reko. Mislim, da se mi blede, pa Miro potrdi barvo vode. Sredi divjine je lesena hiša. Iz nje pritečeta dva otroka, ki zaslišita glas motorja. Mahata. Ustaviva, pozdravimo se in dava jima nekaj sladkarij, ki jih pač imava. Vem, da ni vzgojno, a kaj bi?! Za nama ostaja mogočno pamirsko gorovje s Pik Leninom - 7134 m (do leta 2006 Leninov vrh, potem preimenovan v Vrh Ibn Sina). Po čudovitih serpentinah se spuščava in nadaljujeva pot proti Ošu. V Oš prispeva po temi. Promet je gost, nočna vožnja ni varna. Poiščeva hotel, v katerem nama je Nina rezervirala prenočišče in ugotoviva, da sva pozabila na časovni zamik. Kljub temu, da rezervacija še ni potrjena, dobiva poceni sobo in varovano parkirišče za motor. Dobesedno obležim, noč pa je polna blodenj.

14. dan petek, 24. 7. 2015 KOLUB – KHOROG Vstaneva zgodaj. Pri nas doma je ura tri ponoči. Ko se odpraviva iz Koluba, natankava tudi v rezervne posode in se napotiva proti Khorugu. Čaka naju 403 km naporne ceste, ki je, pa je ni. Pred dvema dnevoma je bila še zaprta zaradi plazu, zdaj pa je delno prevozna; posamezni deli so poplavljeni ali odtrgani. Preseneti te lahko marsikaj, celo deli asfalta! Kjer je dober makadam, si vesel; da ni slabši, kjer je slab, si vesel, da ni vode; kjer je voda, si vesel, da ni prahu; kjer je blato, čakaš, da bi spet bil makadam, kjer je makadam, čakaš, da bi spet bilo vsaj malo asfalta… In tako mineva dan. Po izhodu iz mesta se nekaj časa voziva po ravnini. Izmenjujeta se makadam in asfalt. Nato se začne vzpon. Današnja vožnja bo na nadmorski višini od 1000 do 2100 m. Po prašni cesti prideva do dvignjene zapornice, kjer se začenja obmejna cona z Afganistanom. Za to področje (GBAO oz. Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon) je potrebno posebno dovoljenje. Ustaviva, gledava dvignjeno rampo. Nikjer ni nikogar, zato zapeljeva naprej v neznano. Strašljivi so pogledi na močno erozijo, ki odnaša neverjetne količine zemlje. Prepadne ilovnate stene se pogosto končajo v izsušenih strugah, ki jih napolni le močno deževje. Srečanja z ljudmi so redka. Spet imava konkurenco - leva roka motoristično pozdravlja, v desni pa je zakrivljen nož. Orodje ali orožje? So mogoče tudi zato popotniki v teh krajih tako redki?! Vzponu sledi spust. Tu postane jasno, zakaj je bila nujna menjava gum. Makedam zahteva svoje! Od tu naprej so naselija ob poti redka in revna. Ljudje se trudijo z zemljo in živino, gradijo in popravljajo svoja skromna bivališča. Tudi tu izdelujejo domače opeke in jih sušijo na soncu. Promet je zelo redek, še največ je otovorjenih oslov. (Med njimi sva tudi midva!) Tega dne preideva pet kontrolnih točk, na katerih naju vsakič znova preizprašajo in popišejo. Po pregledu dokumentov sledita še klasični vprašanji - od kod prihajava in kam greva. Uslužbenci so bili korektni, dva sta bila celo zelo spretna in hitra pri popisovanju. Enkrat pa sva naletela na čuden sprejem. Tišina. To ne pomeni nič dobrega, to je huje, kot če kdo kriči. Po začetnem čakanju in mučni tišini sem začela glasno deklamirati naučene podatke, ki sem jih že tolikokrat prej ponovila; starejši uslužbenec si je oddahnil in vzkliknil: »Pa vi znate rusko! Dobro, dobro!« In potem sva vpisovala podatke v njegov zvezek in na koncu se mi je zahvalil!!! In nama zaželel vse dobro. Ob vseh kontrolah, vojakih, orožju in prepovedi fotografiranja naju je nek vojak prosil, če bi se lahko ob motorju fotografirali. Spust postaja zahtevnejši, podlaga se spreminja, vse več je rdeče ilovice in prahu. Sredi te rdeče zemlje, ki naju spominja na Kras (in Egonov teran!), srečava kolesarja iz Nove Zelandije! (Saj ne moreš verjeti; ti kolesarji so še hujši osli kot motoristi!). Pred nama se odpira dolina, po kateri teče mogočna reka Panj. Zemlja v dolini je obdelana, videti je njive in vrtove. Rastejo krompir, korenje, zelje, paradižnik, paprike… Ljudje pozdravljajo, mahajo in se smehljajo. Ženske niso zakrite, nekatere so celo z dekolteji (to je opazil Miro).Ne bi ga smela pustiti pred trgovino! (V trgovinicah po vaseh dobiš vse, kar rabiš za preživetje.) Kupila sem vodo, kruha niso imeli, a je trgovec rekel neki ženski, naj ga gre iskat. In prinesla je največji in najtanjši kruh, kar sem jih videla na vsej poti. Imela sva ga za ves dan, za večerjo in še naslednji dan v Khorugu za zajtrk in za popotnico na poti v Langar. Povsod vzdolž mejne reke Panj pa so vojaške patrulje, ki pešačijo od ene do druge postojanke. Na drugi strani (desna stran v smeri najine vožnje) je Afganistan. Afganistanski bregovi delujejo revnejše - vse je iz domačih materialov, samo par streh je že pločevinastih, na nekaterih pa so tudi satelitske antene. Povsod so urejene ograde - obdajajo jih kamniti zidki, ki spominjajo na kraške vrtače. V njih se bohoti zelena barva. Te male ograjene parcelice hranijo prebivalce. Tu lahko še v živo vidiš, kako poteka ročna žetev. Pa to ni muzej na prostem, to sta dva bregova iste reke. Vzdolž reke na afganistanski strani je pot; na njej ni vozil, na njej so redki pešci, ki hitro hodijo, osli in nekaj drugih živali. Kljub lepoti narave imam tu tesnoben občutek. Obmejni vojaki - nekateri še dobesedno otroci - pozdravljajo, gledajo naju (predvsem motor!) z narejenim navdušenjem. Njihovo delo ni preprosto, na drugi strani mogočne in deroče reke Panj je kontraverzni Afganistan. Voziva se naprej po cesti, ki so jo že pred mnogimi leti nekako uklesali v skalnato pobočje. Globoko pod nama teče reka Panj, nad nama je strma skalnata brežina. Cesta se zvija med skalami, včasih se skoraj dotakne deroče vode, potem pa se spet vzpne. V glavnem je makedam, z veliko prahu, ponekod cesto prelivajo manjši potočki, ponekod so na njej odtrgane skale. Prometa je sicer malo, pa vendar srečanja s tovornjaki na prepadni cesti niso ravno preprosta. Pametno je počakati, da gre pošast mimo, da se malo poleže prah, in da se vidljivost toliko izboljša, da se cesta spet prikaže. Včasih je voda nevarno blizu. Potem pa nenadoma sledi del odličnega asfalta. Človek ne more verjeti. Škoda, ker to ne traja. Ustavljava se na delih, kjer je cesta širša, pijeva vodo, jeva kruh in rozine. Gledava čez deročo vodo na afganistansko stran in vsak pri sebi misliva, da morda tam ni tako, kot nam govorijo. Tudi tam so ljudje. Potem pa človeka prešine misel, da je ta zloglasna dežela tako blizu, da je že navadna frača lahko nevarna. Skleneva, da se bova ustavljala bolj premišljeno. Zjutraj sva sicer zgodaj štartala, toda vozne razmere in čarobni pogledi na nam tujo naravo naju zavedejo v stisko s časom. Predvidenim 400 km ni videti konca, ura pa je krepko čez poldan. Ponoči po tej cesti še domačini ne vozijo, kaj šele tujci. Zakaj je temu tako, nihče ne govori na glas. Večeri se, črede koz, ovc in posamezne krave se vračajo v staje. Zanimiv prizor - domačini vodijo po eno ali dve kravi. Nekatere imajo čez dan privezane na dolgih vrveh; tako se pasejo in ne morejo uiti, zvečer pa jih gredo iskat. V Khorog, ki je na nadmorski višini 2100 m, prideva skoraj po temi. Prvi hotel, ki ga uspeva najti (ah, ta skromna mala dvoriščna vrata, kaj vse se skriva za njimi!) je zaseden. Prijazen mlad fant pa se ponudi, da bo vprašal drugam, če imajo kaj prosto. Dogovori se z lastnikom novega hotela, ki pa je par kilometrov stran. Zahvaliva se in mu zaželiva dobro sezono. Ko kasneje na križišču čakava na džip, ki nama bo pokazal pot do prenočišča, se nama minute vlečejo in še policijska kontrola pride mimo. Potem dočakava veliko toyoto z velikim lastnikom, ki naju vodi v hrib. Pokaže nama sobo. Utrujen je (midva tudi!). Pove, da je bil pred dnevom v Kolubu in so morali na cesti čakati, da so odstranili posledice plazu, da je utrujen od čakanja in vožnje. Popolnoma razumeva. Kopalnica! Tuš! Skuham juho (argo) in čaj. Predaleč je do centra in preveč vožnje za danes. Boli me glava. 15. dan sobota, 25. 7. 2015 KHOROG – LANGHAR Zjutraj gledava z balkona na sosednje dvorišče. Idilična hiška in vrt z bujno zelenjavo, zraven pa že gradijo. Razvoj?! Lastnik naju povabi na čaj. Sedimo pred njegovim hotelom in klepetamo. Pove, da je Uzbek, da je tu prebivalstvo mešano, da so kljub različnim narodnostim ljudje večinoma pripadniki islamske ismaili sekte. To je šiitska ločina, ki je med najliberalnejšimi v islamskem svetu. In kot vsi si najbolj želi, da bi bil mir, da bi bilo življenje spet normalno in bi lahko prihajali turisti. Zgradil je nov hotel, a zadnji dve leti sta bili zaradi političnih razprtij in spopadov zelo slabi. Turistov praktično ni bilo. Prizna, da so jim do sedaj pomagali edino Rusi, ki so gradili ceste, šole in bolnice. Od Američanov niso dobili nič. Na vprašanje, zakaj so bili pred dvema letoma nemiri v teh krajih nemiri in tudi oboroženi spopadi, pa dobiva dokaj nejasen odgovor, če je to sploh bil odgovor. Spopadi naj bi bili med vladno in nevladno stranjo, ki je hotela prevzeti oblast. Da nama pa tudi nekaj koristnih informacij. Cesta, po kateri sva nameravala v Murgab, je zaprta. Sedaj nama je jasno, zakaj je bilo prejšnji dan tako malo prometa. Namesto 300 km poti bova morala prevoziti 550 km in iti po daljši in mnogo slabši poti, ki gre skozi Langhar. Pokliče prijatelja, ki ima prenočišča v Langharju. Tam bova lahko večerjala in prespala; gotovo bova (pre)pozna za kaj drugega. Odhajava, z vrha gledava na Khorog, v katerega se spuščava. Obkrožajo ga hribi, skozenj teče reka. Veliko je topolov in zelenja. Staro se umika novemu. Majhno mesto, ki je tudi glavno mesto province Kuhistoni Badakšon, je na nadmorski višini 2100 m. Baje so bili v sovjetskih časih piloti, ki so leteli na relaciji od Dušanbeja do Khoroga, najbolje plačani v vsej SZ, saj jim je pretilo največ nevarnosti (okoliški vrhovi so visoki več kot 6000 m). Za šoferje ne poznam podatkov, a pot od tu naprej do Murgaba in potem prek 4600 m visokega prelaza do starega mesta Oš v Kirgiziji tudi ni lahka (kadar je sploh prevozna).To je ena najvišjih registriranih cest na svetu (poleg Karakoram ceste med Pakistanom in Kitajsko, pa verjetno se bi še kje kakšna našla). Skozi mesto je živahno, potem pa zavijeva v smeri Iškošima, kjer je mejna točka z Afganistanom in na luknjasti makadamski cesti zelo redko srečava kakšno vozilo. Eno izmed njih pa je pobralo dva beloruska štoparja, s katerimi sva se malo pred tem pozdravila. (Popotniki v teh krajih so zelo redki.) Avtonomna provinca Kuhistoni Badakšon, po kateri se voziva, obsega 45% površine Tadžikistana, toda tu živi le 3% prebivalcev.Cesta je slaba, narava pa je čudovita. Vzdolž reke so posamezni odseki pod vodo, dele cestišča je dobesedno odneslo neurje, ponekod so nanosi kamenja in blata.Pogledi na okoliške vrhove in nebo nad nama pa jemljejo dih. Približuje se nama pravi motorist! Mislim, da imam že privide, a pojava je resnična. Motorist iz Nemčije je osamljeni jezdec. Natrosi nama kup podatkov o cesti, ki je pred nama. Dodobra naju prestraši s svojo zgodbo. Seveda je dobronameren, skuša naju obvarovati, da se nama ne bi zgodilo kaj takega, kot se je njegovemu prijatelju. Ob prečenju poškodovanega dela ceste, čez katero teče potok, mu je zdrsnilo, z motorjem sta pristala v vodi. Z drugim prijateljem motoristom sedaj čakata. On gre po pošiljko, s katero jim bodo poslali rezervne dele, a to bo trajalo najmanj tri dni. »Pazita, pazita, pred Langharjem in po Langharju je nevarno, nevarno!« Nekatera prečkanja plazovitih delov poti in ovinke nad Langharjem nama še natančneje opiše. Hvala in srečno! Ko naletiva na prvi opisani primer, se v mislih zahvaliva za napotke. Miro sname kovčke, peš prečka vodo in si verjetno zapomni primerno traso in nevarne kamne. Na drugi strani sedita domača fantiča in naju opazujeta. Sama grem peš in ju pozdravim. Odzdravita in z zanimanjem čakata. Ko Miro na motorju uspešno prevozi nevarni del, zaploskata. Nasmejimo se, sama pa si globoko oddahnem. Voda naplavlja, poplavlja in odnaša. Včasih ima strašno razdiralno moč, včasih daje življenje. Barve vode, neba, peska in zelenja, ustvarjajo čudovite podobe. Vidiva most med Afganistanom in Tadžikistanom. Zastražen je z obeh strani, obdan je z bodečo žico. Baje je tu ob sobotah možen prehod meje. (To nekateri popotniki opisujejo). A čeprav sva bila prej odločena, da bova poskusila napraviti vsaj nekaj korakov po Afganistanu, naju je pogled na zamreženi most odvrnil od namere. Srečava tudi kolesarja iz Nemčije – popotniki v teh krajih smo tako redki, da se srečanja vedno razveselimo. Čudi se, ker sva dva na motorju. Nasmejimo se drug drugemu in spijemo požirek na zdravje. (Sicer ne pijemo, a to je slovenski antibiotik!) On bo par dni ostal pri toplih izvirih, ki so tu blizu, midva pa morava naprej. (Tudi jaz bi ostala, a kdo bo Mirota branil pred policaji in cariniki?!) Gledamo zemljevid, kolesar, ki si je vzel leto dni za potovanje, pa pravi, da so najini dnevi kot njegovi mesci. Ah, če bi le imela tudi midva več časa! In v hitenju in pomanjkanju časa sem po pomoti vklopila nekaj meni neznanih funkcij na fotoaparatu in nastale so te t.i. umetniške fotografije. Ko bom prišla domov, bom šla vprašat fotografskega mojstra Dragomila B., kakšne se mu zdijo. Približujeva se Langharju. Večeri se. Tudi tu domačini vodijo svoje živali, otroci se razposajeno lovijo, na ravnici ob vodi celo bosi igrajo nogomet. Nebo je čudovitih barv, narava je čudovita. Če odmislimo močno uničeno cesto in dva smrdeča tujca na motorju, je vse čista romantika. Na koncu vasi desno Miro nezmotljivo ustavi pred dvoriščnimi vrati. Kako veš, da je tukaj?! Saj drugega sploh ni! Prijazen lastnik nama predstavi sorodnici iz mesta, ki sta s fantoma prišli čez vikend na deželo. Zanima ju, kje sva bila in prosita, če bi lahko pokazala fotografije. Pogledamo zemljevid in nekaj točk, potem pa jima pustiva fotoaparat in tablico, naj si v miru pogledata, sama pa razpakirava. Ne mine pet minut in na vratih se pojavi fant, ki vrača fotoaparat in tablico. Miro mi je že prej namignil, da gre fantoma na živce, ker se dekleti zanimata za potovanje. Lastnikov sin z džipom pripelje še dva gosta. Skupaj večerjamo. Gosta sta Poljaka, ki sta prišla zaradi ježe konjev, ki jo tu ponujajo v neokrnjeni naravi. Gospod neumorno govori v poljščini; preden konča, mu uspeva dopovedati, da sva iz Slovenije. Razumela sem približno takole: Gospod in njegova soproga uživata v jahanju konjev. Lani sta bila v Mongoliji, kjer je bilo čudovito, jeseni sta bila še na Portugalskem, kjer je bilo čudovito. Letos sta tukaj in je čudovito. Vodič ju z džipom vozi na posamezne lokacije, kjer so dogovorjeni za jahanje. Skrbi za pripravo konjev, za hrano in za prenočišče. Onadva samo jahata. Čudovito. Nato zmanjka elektrike. (»Na srečo!« pravi Miro.) Sama sediva ob čaju. Lastnik prinese svečo in se začne opravičevati zaradi izpada elektrike. (Tu je elektrika dobrina, občasno je nimajo niti za osnovne potrebe. Naju pa je malce sebično skrbelo zaradi praznih baterij in interfona!) Pomiriva ga, da se to tudi pri nas večkrat zgodi. Seveda nama ne verjame, misli si, da sva samo obzirna. Gospa Poljakinja se je že prej vznemirjala zaradi tuša, ki je na drugi strani dvorišča… Opazujem igro senc v prostoru. Čajnik je lep. Skodelici sta že novejši, za moj okus manj lepi, stoli so plastični (vdor cenenega kitajskega blaga?!). Ponoči slabo spim. Pa saj sva šele na 2750 metrih! Boli me glava, začenja mi šumeti v ušesih, komaj dočakam jutro.