Dvorana slavnih

Niso me dobili, vendar kontrola je bila na drugi strani Zjutraj je bilo tako (9:49), potem pa vedno lepše

"I came, I saw, I conquered" ................. Thunderbird NIGHT STORM

Najboljsi motor (če ne verjamete upraste mausa ) zx 10 r 2008

brezveze,29 v senci v Splitu je pa tu lepše

danes malo ogrel gumo lp marko

Zvečer sem si v sobi v Plavu naredil v Garminu traso za naslednji dan. Idejo sem dobil iz pogovora s policajem in tabli v Plavu o pešpoti The Peaks of Balkans (http://www.peaksofthebalkans.com/index.php?lang=en), ki gre tam čez v Thethi. Pešpot je dolga 192km in teče iz ČG v Albanijo, Kosovo in nazaj v ČG. Tam je res lepo in mir, poleg dveh pohodnikov sem srečal le še možaka na konju, ki pohodnikom z drugim konjem pelje nahrbtnike na prelaz proti Thethiju. Kar dolgo sem vztrajal, enkrat fino padel v globoko blatno lužo in na koncu zaradi prevelikega klanca raje obrnil. Nekaj rekreacije je bilo Po okrepčilu in ohlajevanju v Gusinjah sem šel v Albanijo navzdol do Skadra kjer sem prespal, naslednji dan pa na Thethi in okoli jezera v smeri urinega kazalca do Virpazarja in naprej do Herceg Novega. Cesta od Vermosha navzdol bo do novembra vsa asfaltirana. Zdaj je v glavnem razrita od dela na cesti. in potem bo taka

Trasa dneva še iz Google Eartha.

Super fantje! No da še jaz nadaljujem našo pot... Peti dan smo se prebudili z lepim razgledom v spokojno jutro planote Morine Spustili smo se na vzhodno stran planote po makadamskih ovinkih... pripeljali smo iz desne in nadaljevali naprej naravnost po makadamu kot na sliki Sledilo je kakih 50 km neprekinjenega makadama po dolini. Ob desni nas je spremljala reka Neretva, sledili smo ji navzgor proti izviru... Na levi pa nas je ščitil gorski masiv Zelengora. Sčasoma smo jo le našli... tabla izvir Neretve. Ovekovečili smo jo z nalepko, naredili fotko.... Izvir menda ni nič veličastnega, voda ki curlja iz hriba, zato se nam ni ljubilo lesti dol po bregu par 100 m v težki motoristični opremi. Od izvira je sledil spust in teren se je je bolj odprl.. Pot nas je vodila proti Čemernem in razgledi so se odpirali, nasproti nas je vabila gora Lebršnik Vmes smo bili prisiljeni zaviti še v Gacko da obnovimi zaloge goriva in hrane, kajti nikoli ne veš kaj bo dan prinesel. Nato smo jo mahnili proti Lebršniku preko Klinjega jezera. Pogled iz jezu desno In levo Sledil je lep vzpon z raznoraznimi podlagami in tehničnimi sekcijami, vendar nič pretirano zahtevnega. Na vrhu Lebršnika smo bili nagrajeni z lepim razgledom na potke v dolini, po katerih smo se pripeljali iz smeri izvira Neretve Na vrhu Lebršnika in pogled na drugo stran Po pavzi je sledil en blitzkrieg spust nazaj do pol poti v dolino... Nato smo zavili desno in poiskali neke traile tik ob meji s Črno goro... Sledilo je kar veliko travniških stezic, ki so bile mehke in dinamične, vendar se je vsake toliko v zadnjem trenu pokazala kaka skala za robom ali pa kar na sredi, zato je bilo nevarno pretiravat Steza nam je kazala smer proti vznožju tega hriba... kjer se konča, naprej ni možno, gora je obenem tudi meja s Črno Goro. Tik pod vznožjem gore se skriva vasica... par hišk... Seveda gremo raziskat... Sprejme nas možakar, na obisku je imel še nekaj prijateljev..... Že na začetku pojasnijo da so se borili ob boku z Mladičem in da bi zanj naredili vse. Tudi v Gackem smo opazili na fasadah blokov 10 metrske slike Radka Mladiča, očitno ga odkrito častijo še vedno. Takoj ti dajo vedeti kdo so in kam spadajo, pa da nebi slučajno kdo kako napačno izjavil... Sicer so bili vsi prijazni, debata... ponudijo par rakij, spijemo kofe...Nato pa hvaležni za gostoljubje nadaljujemo pot... Vmes je bilo nekaj terena preveč zaraščenega, saj bi se še nekako prebili skozi ampak misel o minah nas seveda prepriča, naj raje izberemo varnejšo pot, zato se vrnemo do asvalta... Ponovno naletimo na fontano, kjer se osvežimo in obnovimo zaloge vode. Iz glavne asvaltne poti zavijemo na nek drug sicer širok asvalt. Menda bližnjica do kraja Meka Brda, kjer naj bi se povzpeli na Zelengoro. Asvalt je razkošno širok, cesta se spušča v dolino... po nekaj kilometrih opazim rasti zelenje iz razpok asvalta...potem malo naprej že grmovje sili na asvalt in vse več je robide in rastja ki oža pot. Očitno se tu ne vozijo, le zakaj ne... No kmal nam je postalo jasno zakaj ne...nalivi so odnesli kompleten most. Ceste niso vzdževali že leta (sodeč po grmovju). Oz mostu ni že več let in niti ne kaže da mislijo kaj uredit. Že malo višje je v enem ovinku kar manjkalo nekaj ceste, vendar ni nobenih tabel zaprta cesta, nevarnost ali česarkoli, kar bi nakazovalo da cesta ni prevozna. Ocenimo da zmoremo prečkati strugo. Vendar če bi morali obrniti bi bil problem, ker smo se strmo spustili v strugo in nazaj v isto smer ne bi bilo tako enostavno. Vsi pridemo čez reko, nato sledi vsakih par ovinkov ista situacija... vsakič je bilo slabše in težje prečiti strugo kjer je bil prej most, povratek v isto smer skoraj ni bil več možen, zato smo bili prisiljeni nadaljevati za vsako ceno. Porabili smo kako uro, odvozili kake 4 kilometre. Nato sledi še bolj hard situacija.... spet odplavljen most... Tolmun kjer moramo čez je globok blizu metra, vsekakor preglobok za naše zračne filtre.... Sledilo je nametovanje skal v tolmun. Zmetali smo jih okoli dva kubika, nato smo založili še debla, jih podprli s skalami in s tem naredili nek začasen ozek mostiček, kjer smo poskusili spravit motorje čez. Malo začne delat psiha. Smo v globoki dolini, ni signala, nazaj ne moremo... bognedaj da gre kaj po zlu, že s kakim zlomom noge bi se vse grozno zakompliciral. Video kako smo spravljal motorje čez, zgleda kot burleska :S Uspelo nam je. Napetost je s tem prečenjem popustila. Naprej je bil teren še precej razrit, vedar je bilo prevozno in po kakih 5 kilometrih smo prišli do priključka druge bolj prevozne ceste. Od tam je sledil vzpon na Zelengoro. Nekje sredi vzpona na Zelengoro srečamo lokalce, ki nas pogostijo s hladnim pirom, rakijo, debata... Kot arbajter iz Nemčije pride v poletnih mesecih na vikendico sem gor. Pripeljal pa je iz Nemčije tudi lepe endurce, da se furajo po planini. Prepričuje nas naj prespimo pri njih, pira in pečenjare ima dovolj za vse. Kljub dobri družbi gostiji in da imamo še samo 2 uri sončne svetlobe, se odločimo narediti še en kos maratonskega makadama. Odločimo se da danes zaključimo cel planiran krog in ponovno prespimo na planini Morine. Brez ustavljanja ga na polno pičimo po makadamih proti Kalinoviku. Par ur prej je bil očitno naliv. Luže so bile polne vode. Deloma smo jih slalomirali, deloma preletavali po zadnjem kolesu, da se izogneš zalivanju v škornje... prej ali slej kje ne gre po planu in te zalije... in ko si že moker pičiš pa kar direktiva na luže. Bili smo prava ekipa - trojica z istim tempom, tehničnim znanjem in kondicijo. Vozili smo v formaciji uro in pol brez postanka. Iz Kalinovika smo šli po stari poti za Ulog (gsxf750 a ti je kaj znana tala stražarnica ?) Nato z hudim tempom po makadamskih ovinkih nazaj na Morine, na kamplac prejšnjega večera. Ko smo prispeli do kurišča, kjer smo spali prejšnjo noč, sem malo pobrskal po pepelu na kurišču. Pod pepelom je bilo še kar precej žerjavice, namečem par vejic, parkrat pihnem in že smo imeli ogenj. Drva so bila že od včeraj na kupu, motorje in cerado namestimo kot prejšnji dan in čez 15 minut je bil tabor že 100% postavljen, zleknemo se ob kurišču in že nalagamo meso na žerjavico. Kljub časovno potratnemu prečenju porušenih mostov, par daljših pavz, kavica in kosilo v Gackem, druženjem z lokalci, smo ta dan naredili cca 250 km, od tega cca 90% po brezpotjih in makadamskih pistah. Super je blo. Ta dan sem se pa res navozil kot treba. Mirno se zleknemo ob ognju in absorbiramo dnevne prigode ter počivamo...

Poleg na vseh pomembnih dogodkih ......

od @kmet2 sorodnik bo to ta s pesom pokriva spodnji del Jadranke

mhm...vmes smo še srečali Rossijevega pesa Mhm

samo ohladi se še, potem pa njam njam..... panna cota z malinami

Je že kdo tako kosmato videl/ jedel?

..tako so se včasih se 3 'gužvale' na moto kombinezonu, ko sem prišla domov...

Črna Mamba v Seline!

Na zalogi je res Nordkapp iz leta 2014, vendar je bila potopisna predstavitev napravljena v powerpoint obliki (samo slike, brez besedila) ter bolj za ožjo družbo. Morda pa bo motopiska poprijela in čez zimo napisala kaj o Rusiji in Skandinaviji 2016. Zakaj po dveh letih ponovno na sever? Po azijski vročini sva si spet zaželela malo svežine. Za dopust sva imela samo 14 dni časa in dva cilja: - fotografirati smerno tablo Rusija v Olderfjordu na cesti E6, 128 km pod Nordkappom, kjer sva dobila idejo za potovanje po Aziji (table ni več!) - videti sonce, ki ne zaide (prvič sva videla samo meglo)

Črna gora, Vusanje nad Gusinjem, smer Zarunica. Vusanje smer Ropojana

ni blo ne vem kaj danes, zjutraj za urco opralo, potem pa prevroče za rokavice, jakno, upam da bo jutri več dežja

ne, včeraj sem vozil sod v Murglah dns me pa maček preganja

Nč ne smetim, je blo STOP Policija, te drži "za vrat" NArod naš dokaze hrani Čeprav si svoje nestrinjanje zelo jasno izrazil

mitas drzi anca nad 300..

Res ne vem zakaj imate tolk problemov s policaji. ???? Če si naredil prekršek drž gobc, pa plačaj kazen. Če imaš občutek, da se ti je naredila krivica , napiši pritožbo. Nima se smisla prerekati in pametovati. Če pa niste sposobni prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in je ves svet kriv za vaše težave, potem imate resen problem, ki ga rešujejo za to usposobljeni ljudje. V 20 letih nisem enkrat samkrat plačala kakršnekoli kazni in nikoli nisem imela težav z modrimi. Pa se ne držim predpisov kot pijanec plota. Pa so se za mano že tudi z lučkami pripeljali , zaradi napačne tablice. Če pa me bodo kdaj kje dobili na radar zaradi prehitre vožnje bom pač plačala, ker bom za to sama kriva in nihče drug. in ne bom javkala na raznih forumih, kakšna krivica se mi godi, ker so me oglobili. Tako preprosto je to.

Albanija, predvčerajšnjim.

No lej, določeni ljudje majo 30% off že v štartu (čeprav popolnoma razumem da pač veliko pokupijo), sezona gre h koncu, "jutri" bodo prodajali iste artikle vsem za 30% off v akcijah. No, pa sej ni bistvo v procentih, tudi v temu da dam npr. 8-10% več za določen artikel. Bistvo je v odnosu. Namesto da je sračkal čez druge in začel nakladat otročarije o tem kako je folk kupoval gor te kavbojke in ni blo kevlarja ter o tem kako si je točno tisto jakno točno tisti dan v XXL velikosti ogledovalo že nevemkolk ljudi, bi rekel: "nam dajo slabe pogoje, pa smo morali ceno nekoliko dvignit". Bi popolnoma razumel. Ali pa:"Hja, mogoče bo jakna v ponedeljek še vedno, mogoče je ne bo več". Cena me ni niti pol tako zmotla kot očitno laganje ter sam ZELO vsiljiv odnos tega prodajalca. Jakna mi je bila zares všeč in bi tudi tistih "zarečenih" 30€ "požrl", če bi le odnos bil vsaj malo "normalen. Ko sem mu rekel da sem skuru dnevni limit na kartici in da bi mogu nekej sčarat, je tip sam od sebe pristopu h Borutu in ga začel fehtat če mi posodi 300€. WTF????

kar vem je moj prvi in edini s SLO tablico, lahko je bil Italijan al pa Avstrijc, ti se kr precej klatijo po naših koncih

Jaz pa 22 in se močno ne !!!!

Ampak sem skoraj siguren, da sem te videl včeraj na najnovejšem KTMu

Kdo bo prvi poskusil ?

nemore ker poster lahko samo gledaš ....mu je pa mama za 50 oblubla svojo sobo. ju-hu

Base na ohceti na Krvavcu

No, da tud jaz po DOOOOOOOLGI odsotnosti iz MS objavim eno mejčkeno novost

En vikend kasneje sva šli s kolegico v čisto drugo smer ... Štart ob 6.20h v Logarski dolini, ob koči pod slapom Rinka. Prvi pogled na slap ... Prijetno hladno je bilo ob strugi Že takoj na začetku fantastični razgledi ... Malo za tem sva si nehote privoščli off-road varianto - plezanje čez skalovje po hudourniški strugi ker sva falili pot, ma vztrajali kar nekaj časa dokler nisva višje zgoraj spet našli poti s pomočjo enega simpatičnega fanta Nekaj časa nama je delal družbo, ... (Tu pri snegu je bilo prav prijetno hladno ) Potem pa smo šli vsak svojo pot - on po plezalni poti na Rinke, midve pa višje gor do Savinjskega sedla, kjer je državna meja ... Od tu naprej sva pot nadaljevali ob in po meji ... Čez melišče se pot malo spusti ... In potem spet dvigne - ... na Jezersko sedlo ... Od tam pa desno in navzgor na Ledinski vrh ... Razgled z Ledinskega vrha (ki naj bi bil najin cilj tisti dan ) na Veliko (Koroško) Babo ... Na Ledinskem vrhu sva se po občudovanju Velike Babe in bojnemu posvetu odločili da poskusiva še z vzponom na njo In sva šli - po melišču najprej strmo navzdol, potem spet navzgor, sledil pa je zame adrenalinski vzpon na Veliko Babo Ma je uspelo Pogled nazaj na Ledinski vrh s poti na Veliko Babo ... In končno osvojena še Velika Baba Na vrhu smo kar nekaj časa čvekali z ostalimi, ki so bili gor Ker so se začeli zbirati neki sumljivi oblaki smo se počasi vsi spustili z vrha in štirje potem grizli kolena po melišču navzgor, ki je lepo vidno pod sedlom na sredini te slike ... In končno spet na vrhu, na sedlu ... Od tu le še nazaj proti izhodišču ... Dol grede sva ob hudourniku le našli pravo pot Jame zgoraj nad hudourniško strugo ... Med spustom proti Domu pri Okrešlju sva dobili klic od unega fanta, ki sva ga spoznali dopoldne. Dobili smo se v Domu, nekaj pojedli in popili in seveda na veliko čvekali Potem pa je bilo počasi treba iti nazaj do avta in domov. Super lep dan

Boljša vetrna zaščita ,boljša ergonomija in meni tudi ciklistika , ker sem visok skoraj 190 in imam 110kg in sem na Traceru kot na toriju , ker ne wobla ker se rad večkrat zapeljem tudi na makedam , ker mi ima tiger lepši oz. mehejši prenos moči na zadnje kolo,krajši enduro menjalnik ker ima veliko boljši sedež in nimaš po 400km mravljinčaste riti , pa nisem ravno kratkoprogaš ,sem navajen na dan potegnit tudi do jurčka km ,ker ker ,ker ...........so pa to seveda individualna opažanja , ki jih vsak vidi oz. dojema drugače ....kot sem napisal JAZ ne bi tudi pomišljal P.S. morem pa povdarit ,da je tracer za ta denar dober in soliden motor !

Mal tigra ...sam je vse drugo tak dobr , da je to zanemarljivo

Zgodba Biografski celovečerec Rogerja Donaldsona je zgodba o Novozelandcu Burtu Munru (Anthony Hopkins), ki ni dopustil, da bi zbledele njegove sanje iz otroštva. Po dolgih letih izpopolnjevanja svojega Twin Scout Indiana iz leta 1920 se je leta 1967 kljub ostarelosti odpravil na dirko hitrostnih rekordov v Bonneville Salt Flats v Utah. Zdelo se je, da je uspeh malo verjeten, toda postavil je nov hitrostni rekord, ki se je obdržal do danes. Njegova legenda živi dalje.

Ko bo to nekdo naredil Rossiju? A nisi gledu dirke? Sej je Pedrosa uletu,pa ni nc joku. Slabo trolanje je to Kenny....

Ustavi vas miličnik zaradi prehitre vožnje,prinese vam k avtomobilu laserski merilnik na katerem je izpisana dejanska hitrost katero ste vi vozili. Pokaže vam jo!! ter zahteva dokumente ter vozniško z katerimi gre v avtomobil,da izpolni dokument formular za prehitro vožnjo ter na ta dokument tudi napiše koliko ste prehitro pripeljali. POZOR! Ko vam ta dokument prinese podpisati mora in je dolžan po zakonu zraven prinesti tudi lasersko pištolo z izpisano hitrostjo koliko ste dejansko vozili.(Tega po navadi več nima ,ker je med tem že streljal ali meril že drugo vozilo.) Zato vedno preden podpišete od policista zahtevajte,da vam da še enkrat v pogled laserski merilnik,ker se vam dozdeva,da policist ni na dokument napisal istih številk kot ste si jih vi zapomnili in videli! Zahtevajte da hočete preveriti vsako številko posebej iz laserja in to ki je napisana na dokumentu!! Ker pa tega več nima saj ,ko te ustavi ter gre zapisovati že drugi meri po drugih avtih.. Spodaj je opomba katero vi izpolnite!! PRIPOROČAM,DA NAPIŠETE TAKOLE!! Tega dokumenta ne želim podpisati iz zakonskega razloga,saj mi ob podpisu tega policijskega zabeležka koliko sem prekoračil-a hitrost ob podpisu ni mogel predložitiv pogled laserskega merilnika,da se prepričam o dejanskem stanju. Vsak policist vam je preden podpišete listino za prekoračeno hitrost dolžan z zakonom o policiji pred podpisom te listine še enkrat pokazat ,da imaste možnost ugotoviti da ni namesto –56-napisal65. .. To je zakonsko določeno in vsaka taka listina z tako vsebino,če vam ob podpisu ni imel za pokazat merilne naprave je nična . Tako se lahko vsakdo kdor mu je bil kršen člen enakopravnosti o človekovih pravicah ter enakost pred zakonom zoper tak podpisani sklep z navedbami katere sem vam navedel pritožite. In verjemite ,da vam uspe........

"Potujoči ribič" + "atlantski lossosss" + dooomače + moja hčerka =

Skočil sem do Mikulova in Brna, pa čez Bratislavo, Dunaj in Mursko Soboto nazaj v KK. V restavraciji U Libušky pripravijo odličen STEAK. S solato in velikim pivom le cca.10 EUR. Po kosilu še ogled starega mestnega jedra Brna. Hotel, kjer sem prespal. Luksuz, pa vendar poceni Češka. Preko bookinga cca. 30 eur na noč. Dan se je pa končal v prijetni krčmi, ob nešteto dvojčkih temnega in svetlega!!!

Dolgujem vam še podatek o porabi. Na celotni poti je bila poraba večinoma 4,2l, na določenih odsekih do 5l, v povprečju pa 4,5l. Nazaj grede sem tankal v Herceg Novem in potem v Ilirski po cca 650km in še je bilo notri vsaj za do Pivke.

OT, zakaj bi motor za katerega nisi sigurn da je vse najbolje naštelano gnal do blokade?

Kje se ti skrivaš,da te ne ukradejo? Vidva z Lorenzom,bi bla full dobra prjatla.Non stop neki jokata!! Vsed se na svojga suzukija pa se pejt mal pelat,boš videl prec bo bolš.

Hupe naj jim dajo, pa smernike, pa pred dirko naj povejo kdo lahko koga prehiti in koga ne. Pa ko bo prehitevu en dirkač drugega bo prvo lepo pohupu pol pa še vklopu smernik da bo tis pred njem vedu po kateri strani ga bo prehitu. Pa ogledala sm pozabu dodat. Jim predlagam da kr nov pravilnik v zvezi z prehitevanjem napišejo. Se prav hupa, smerniki, ogledala, najmanj 40m široka proga, samo v lepem sončnem vremenu ( v dežju sledi diskvalifikacija ), vsi ki bodo pa imeli luči in bodo prej še "poblendali" pa dobijo dodatno piko. itd. itd.

Evo moj, zadovoljen samo preskok iz KTM-ja je bil pa hud. Staram se. L.p.

24. dan ponedeljek, 3. 8. 2015 ARALSK – AKTOBE Zjutraj bi odrinila bolj zgodaj, a gospa še preračunava in čakava na zajtrk. Poslala je po jajca, pa človeka ni nazaj! Praviva, da ni problema, da je zajtrk lahko tudi brez jajc! Čaj, kruh in sir, ni problema. A potem dobiva še marsikaj (Miro ugotavlja, da nama je zaračunala še tisto, česar Poljaki niso pojedli za večerjo, midva pa ne za zajtrk, čeprav je bilo na mizi!). Plačava (čeprav ni poceni) in se posloviva. V Aralsku tankava in napolniva vse rezervne posode. Menda naslednjih 400 km ni bencinske črpalke. Voziva se po stepi in gledava, kje je bilo nekoč Aralsko jezero. Kamel pa to ne zanima. Nenapovedano prečkajo cestišče in prav nič se jim ne mudi. Imajo specifičen vonj (smrdijo!). V času Sovjetske zveze je zaradi intenzivnega kmetijstva (pridelava bombaža in žita - predvsem v sosednjem Uzbekistanu) prišlo do izčrpavanja vodnih zalog. Posledice so danes katastrofalne - suho Aralsko jezero in nekatere na pol posušene reke. In zaradi pretirane uporabe umetnih gnojil tudi zastrupljena zemlja, zaradi vročine in vetra pa potem v zraku strupen prah... Cesta, nebo, stepa in vročina. In nič drugega. Na srečo je tu pred kratkim zgrajena nova asfaltirana cesta. Tako imava iz Aralska približno 340 km nove ceste, ki je nisva pričakovala. Kljub temu naju je strah, da bo šlo z bencinom na tesno. Po prevoženih 200 km se začne poraba čudno povečevati. Ali je morda kriv slab bencin, morda vročina, ali pa se naju je motor naveličal?! Potem pa sledi 60 km slabe ceste in črpalke še vedno ni. Pravzaprav ni ničesar. Kasneje se ustaviva v edini senci, ki je; žal je to s smetmi nastlana avtobusna čakalnica. Spijeva svojo dozo vode. Kdo in kdaj tu koga ali kaj čaka, mi ni jasno. Kamor pogledam, ni nič razen peska in redkih šopov trave. Natočiva zadnjo rezervo bencina (dobro, da jo imava!) in med vožnjo debelo gledava, da bi le ugledala kaj črpalki podobnega. Črpalka! A sledi razočaranje. Stavba je zapuščena. Miro razvije teorijo, da je bila gotovo izropana, potem pa so jo obiskali še vandali. Nič od črpalke! V rezervoarju pa bencina le še za vzorec. Na srečo so se poleg naju ustavili neki ljudje (avtomobilisti!) in naju razveselili z novico, da je nova črpalka le 6 km naprej. Zahvaljevala sva se jim, a malo naju je vseeno skrbelo, saj so razdalje v teh krajih zelo relativna zadeva. In občutek domačinov za razdalje je še bolj relativna zadeva. Kaj pa, če so ti kilometri v resnici daljši kot pri nas?! Na srečo je bilo teh 6 km dolgih samo 12 km in sva pridrsala do bencina. V rezervoarju pa je bil samo še prah iz Kizilorde (Mirotova izjava). Prva črpalka sredi stepe je po prevoženih štiristo kilometrih pravo zatočišče. Bencin, voda, kava!!! In sladoled. Čepiva v majhni senci in uživava dobrote civilizacije. Poleg parkira avto in pomaham otrokom. Navdušenje! Pristopi voznik, pozdravi in vpraša, če bi si naju otroci lahko ogledali, ker še niso videli tujcev in ne motoristov v živo. (Verjetno izgledava kot dve utrujeni opici v živalskem vrtu!) Pogovarjamo se s kazahstansko družino - tri deklice, oče in njegov stari oče, ki obsedi v avtu. Predvsem otroke zanima, od kod sva in kako je pri nas. Očeta vprašam, če jim lahko dam bombone. Dovoli. Povem, da sva jih dobila v Rusiji od Sibrca in jih imava še vedno nekaj s sabo. Starejša deklica govori rusko in je zelo zvedava. Oče vpraša, če se lahko fotografirajo z nami. Poziramo. Zmotijo pa nas štirje vsiljivi mladci, ki so zelo glasni. Podajajo si steklenico in so že močno iz ravnotežja. (Po domače rečeno - zatežijo.) Nočeva se zapletati, seveda se pozdraviva tudi z njimi, a postajajo vsiljivi, situacija postaja mučna, zato se hitro odločiva za odhod. Sogovornikom je zelo nerodno zaradi tega. (Alkohol!) Tudi nama je žal, a v takih primerih jo je najbolje popihati. Najstarejši družinski član, ki ga imajo s sabo, nama še posebej zaželi, naj naju na poti varuje bog. Zahvaliva se. Potem pogleda še v nebo in pove, da je Alah nad nami. In Alah! Hvala, hvala. Midva žal nisva fotografirala, ker se je situacija hitro spremenila. Mogoče pa kazahstanske deklice kdaj pogledajo fotografije in zemljevid. Se spomnijo dveh čudnih tujcev ali sibirskih bombonov?! Voziva po ravni cesti. Levo in desno je najprej samo pesek, potem tudi šopi trave, kasneje tudi prazna polja. Ponekod so požgali strnišča in podoba pokrajine je še grozljivejša. Ob reki Or je nekaj več življenja. Podeželje je revno. Predmestje! Mesto! Končno Aktobe! (Pred štirimi leti je bil tu prvi teroristični samomorilski bombni napad islamistov in bile so smrtne žrtve. Danes je na videz vse mirno.) Mesto ima tri mošeje, dve pravoslavni cerkvi in tudi katoliško cerkev. Regija je bogata z nafto. Zaradi razvoja naftne industrije se je sem preselilo veliko ljudi s podeželja. V centru dobiva normalen hotel za sprejemljivo ceno. Ko na ulici sprašujeva mimoidoče, nama pomaga prijazen, mlad fant. Hvala. Imava varovano parkirišče (stajanka - z žičnato ograjo in oboroženim varnostnikom) ter sobo z veliko kopalnico. A posebno obvestilo pravi, da je treba za toplo vodo poklicati uslužbenca. Mogoče nisem prav razumela, to navodilo se mi zdi zelo čudno. A teče samo mrzla voda. Grem v recepcijo in vljudno vprašam. Res je tako, prišla bo gospa, ki bo to uredila. Čez par minut potrka in pred vrati stoji čudovita mlada ženska. Gre v kopalnico in priklopi toplo vodo. Odide. Miro na glas izraža svoje misli, da bi ta lepotica lahko priklapljala marsikaj, da jo je škoda za toplo vodo… »Seveda«, pravim, »vse, razen smrdečih motoristov!« In gre pod tuš. Greva na sprehod po mestu in zavijeva na gostilniški vrt, kjer naročiva klasiko. Nihče pa naju ne opozori, da so ražnjiči na komad tu zelo veliki. Skrivoma nahraniva še simpatičnega psa. Naj ima živalca vsaj nekaj od turizma! Za sosednjo mizo sedijo štiri mladenke. Ne vem, ali so imele že podlago ali pa tako slabo prenašajo alkohol. Saj so vendar popile samo vsaka po eno pivo! Še Miro se na hitro odloči, da je bolje, da greva. Očitno se počuti ogroženega. Noč je mirna.

22. dan sobota, 1. 8. 2015 BIŠKEK (Kirgizija) – ŠIMKENT (Kazahstan) V Kirgiziji so prebivalci pet ur pred nami! Končno imava tudi midva pet ur prednosti pred domačimi kraji. Ura na navigaciji sledi časovnim pasovom, ura na motorju pa še vedno beleži domači čas. Pet časovnih pasov! (Da bi bil Miro kdaj pet ur prezgodaj?! Še nikoli! Prej obratno.) Od tu dalje vodi pot nazaj domov. Čas beži, vize, dopust; trije rezervni dnevi so porabljeni (eden zaradi obvoza v Murghab, dva zaradi moje bolezni). Pa tudi Drago nama je, da ne bi pozabila, kam nazaj, poslal sliko domačih krajev. Kar milo se nama je storilo, ko sva jo gledala! Odpraviva se, cesta iz Biškeka je še lepa, pred nama so širna polja in čas žetve. Ljudje z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi prevažajo marsikaj. Vročina, žeja! Po poti lahko kupiš vse, od lubenice in kvasa, do peska, mivke, avta ali bale sena. Tudi avtopralnica dela dan in noč. Lahko pa počakaš, da se odpre bar za karaoke (če si nad 30!!!). Z izpolnjevanjem tega pogoja že več kot dve desetletji nimava več problemov. Kljub temu ne bova čakala večera, da bi odprli klub. Ob meni ni mojih sester, zato glasbeni nastop nima smisla. Približno po 80 km vožnje sva spet na meji. S Kirgizijo oz. Kirgizistanom opraviva na hitro. To je tudi edina država od stanov, za katero državljanom Slovenije ni potrebna viza. Na meji je kaos. Ljudje pretovarjajo, nosijo in vozijo vse mogoče. Kolona je ena, vendar sestavljena iz več kolon z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Nekako se prerineva vmes, spuščajo naju naprej, pred zapornico na hitro dobiva žig in zapornica se dvigne. Poslavljava se od Kirgizistana in že stojiva pred naslednjo mejno oviro za Kazahstan. Posebna vrata so za osebni prehod, v sredini je pas za osebna vozila, levo za kamione. Na tej strani pa gre vse po ravni liniji. Hitro se pripeljeva pod nadstrešek, vendar ni od nikjer nikogar, ki bi se hotel ukvarjati z nama. Razne uniforme z različnimi našitki hodijo mimo, midva pa ne veva, na katera vrata bi potrkala. Očitno naju načrtno pustijo malo na opazovanju. Potem nekako dobiva šop formularjev. Končno pridejo mimo trije uniformiranci in začnejo z vprašanji. Vprašanjem sledi pregled dokumentov, potem pregled prtljage. Pa se tip spomni, da bi pregledal še čelade in hoče razstaviti čelado, v kateri je vgrajen interfon. S težavo mu razložim, da je to zapletena zadeva, da je skoraj nemogoče ponovno sestaviti vse elemente na isto pozicijo, in da je vprašanje, če bo to potem sploh še delovalo. Nato si hoče mojo majhno čelado povezniti na svojo preveliko glavo. Miro vidi, kam ta reč pelje, pa mu velikodušno ponudi svojo čelado. Razložim mu, da je par številk večja in mu bo ravno prav. No, potem se s čelado na glavi fotografira - kot s kakšno lovsko trofejo - z vseh možnih pozicij. Miro ga pusti, da se malo utrudi. Tudi ko je čas, da bi čelado snel, ker mu postane prevroče, se dela, kot da se je nekaj zataknilo. Pa naj se malo pokuha, saj si je tako želel imeti čelado na glavi! Potem tip gleda proti motorju. Miro se začne prestopati, dobro ve, kam ta reč pelje. Sprašuje, če lahko gre na WC. Vsi trije uslužbenci v trenutku pogledajo najpametnejšega, ki je brezbrižno ležal v senci. Par sekund se gledamo, potem mu pokažejo, v kateri smeri je WC. Miro odide, meni pa se zdi čudno, kaj zdaj fintira. Uniformiranci izginejo. Tako kot so prišli, so tudi odšli. Izpolnjujem formularje, štirinožec pa še vedno mirno leži v senci. Miro se vrne in komentira, da bi si v tem WC-ju najpametnejši uslužbenec krepko pokvaril službene sposobnosti (pa ne zaradi njega!). Oddava izpolnjene formularje in dokumente ter dobiva nujno potreben žig z navedenim časom vstopa v državo. Sledi še zadnja kontrola in težka železna vrata se odprejo. Odpeljeva se v Kazahstan. Od meje do Taraza je približno 180 km. Vso pot od jutra do Taraza naju na levi še pozdravljajo hribi. Tudi ta del poti nama je vroče, a že pogled na hribe v daljavi naju hladi. Iz Taraza do Šimkenta je približno 170 km. Pokaže se drugačna pokrajina, ljudje v obcestnih naseljih se ukvarjajo s kmetijstvom in si skušajo izboljšati bivalne pogoje. Cesta pa se slabša, dokler ne prideva na pravo gradbišče, kjer vzporedno s staro cesto gradijo novo. Promet poteka dokaj kaotično. Nekaj časa po razvoženih gradbiščnih poteh, nekaj časa po novozgrajenem betonskem vozišču... Visokih hribov v daljavi ni več videti in vse bolj pritiska. Spet sva v pesku! Po novozgrajenem cestnem pasu, mimo betonarne, pastir žene svojo čredo. Tu se srečujeta preteklost in prihodnost. V predmestju Šimkenta se bohotijo novogradnje, ob vstopu v mesto te pozdravljajo spomeniki in nebotičniki. Promet se zgosti. Vozni park je pester, domačini mahajo in pozdravljajo. Pozor, mahajo tudi policaji. Mesto ima približno 600 000 prebivalcev in je na nadmorski višini 506 metrov. Imava rezervacijo v hotelu Sardar, a tokrat se prvič zgodi, da morava čakati na sobo. Receptor pravi, da bo pripravljena v eni uri. Čudno. Nekaj časa sediva v recepciji, potem se pametno odločiva in greva na pijačo v sosednji lokal. Klima, pivo in čaj, čakanje na tuš je znosnejše. Potem se vrneva, a receptor pravi, da soba še ni pripravljena. Čudno. Čakava še eno uro. Pride turist iz Hong Konga in takoj dobi sobo (enoposteljno). Tudi on je imel enako rezervacijo kot midva. Čakava… Le zakaj se nisva takoj odpravila drugam?! Lahko bi imela še kaj od dneva. Tako pa sva po dveh podaljških ugotovila, da je receptor najino sobo očitno (na črno) oddal za »popoldanski počitek« in da sva naivna (utrujena pa tudi). Potem pride nek moški, z receptorjem si šepetata, nekaj mu da in odide. Miro napove, da bo čez minuto prišla še ženska, ki pa se ne bo ustavila na recepciji. Tako je tudi bilo. In čez deset minut je »najina« soba končno pripravljena. Seveda za polno ceno. Zakaj sva sploh čakala?! In potem narediva tisto, kar bi morala takoj, ko sva prišla. Odločiva se, da greva drugam. Receptor je strašno razočaran, glede polne cene pa vztrajen, saj je prepričan, da si zvečer ne bova upala iskati drugega prenočišča. Pove, da je mesto zelo nevarno. Na najin ugovor, da so standardi za Booking jasni in da se tako ne dela, je s posmehom izjavil: »To ni Evropa. To je Kazahstan!« Odpeljeva se, prenočišče dobiva v prvem bližnjem hotelu, ki je sicer slabši, a žal mi je le zaradi izgubljenega časa in nesramnega receptorja. Iz Bookinga na najin ugovor odgovorijo z opravičilom in obljubo, da nama bodo v primeru višjih stroškov poravnali razliko. Mesto je tudi ponoči hrupno, promet je gost, pogoste so tudi policijske sirene. A tuš in pivo odplakneta kazahstanski prah.

16. dan nedelja, 26. 7. 2015 LANGHAR - MURGHAB Zajtrkujeva, v dnevni svetlobi opazujem prostor. Želeli so ga popestriti s plastično fototapeto z vodnim motivom in palmami. Kombinacije so nenavadne. Po zajtrku poklepetamo na dvorišču. Lastnik si želi svoj penzion še razširiti. Sin je vodnik za tujce, žena pa kuha in pospravlja. Fotografiramo se za slovo ter si zaželimo srečno pot in odpeljeva se. Najprej greva nazaj v vas, kjer poiščeva prodajalce bencina. Najprej nama iz barake, kjer je črpalka, natočijo 10 litrov v veliko kovinsko vedro, nato pa to pretočijo v rezervoar. Kupiva še vodo – treba bo v hribe in do Murghaba ne bo ničesar. V prvih serpentinah nad vasjo se spomniva priporočil nemškega motorista – grem z motorja in malo peš, delavci, ki popravljajo cesto pa pomagajo, da Miro pririne motor iz peska (prahu). Potem se voziva po slabem makadamu, občasno pa tudi po sipki mivki, včasih teče čez vozišče voda, včasih je zasuto od plazov. Nekatere dele so za silo naredili prevozne tako, da so z buldožerjem samo odrinili zasutje, voda pa si je utrla spet novo pot. In sredi gorskih lepot in ničesar srečava simpatične Francoze. Dva para v dveh džipih na popotovanju in vzdušje, kot bi se že dolgo poznali in bi potovali skupaj. Skrbi jih, kako bova z motorjem prevozila to cesto. Obljubijo, da nama bodo pomagali, če bova kaj potrebovala. Seveda upava, da ne bo treba, a občutek je prijeten. Čez par kilometrov naju čakajo ob vodi, ki teče čez vozišče. Miro ponovi znano vajo – kovčke dol, peš čez, peš nazaj, z motorjem čez. Francozi ploskajo, smejemo se in popijemo malo antibiotika. Eden pravi, da tako dobrih zdravil v življenju še ni užival! A moramo naprej. Kasneje se še enkrat srečamo. Kampirajo ob gorskem potočku in naju vabijo na piknik. Žal res nimava časa. Morava do Murghaba. Je pa tako lepo! Agencije, ki oglašujejo trekinge »skozi divjo eksotiko gorskih masivov Pamirja« vsaj v tem opisu ne zavajajo. Voziva se na višini okrog 4000 m nad morjem, ker se stalno voziva na taki višini, niti ne opaziva, kje so prelazi. Prelaz Harguš je visok 4344 m, potem pa se spustiva proti Aličurju. Na teh višinah je tudi dojemanje drugačno. Šele, ko prevoziš vse to, se zaveš, kje si bil. Pogled v nebo in na okoliške vrhove, ki se mogočno dvigajo (tudi čez 6000 m!) je impresiven. Voziva brez pavze, cesta je slaba, a praktično prazna. Boli me glava. Veva, da bi se morala počasi aklimatizirati, a zaradi zaprte ceste sva morala po še daljši poti. Voziva se na višini nad 4000 m. In spet, sredi ničesar, zapornica. Dokumente nama pregleda vojak, mlad fant, skoraj še otrok, z orožjem prek rame. Občuduje motor, želi nama srečno pot. Potem sledi spust navzdol. Med spustom srečava tri Poljake, s katerimi izmenjava koristne informacije o cestah. Dava jima naslov prenočišča iz Langharja, saj bodo tudi oni šele po temi prišli do tja. Svoje zgodbe s popotovanj prodajajo - to sva ugotovila šele doma, ko sva odprla njihovo spletno stran. Pripeljeva do križišča, kjer se začenja asfalt! Po tej cesti, ki je zaprta (obvoz), sva se mislila pripeljati iz Khoroga. Pa ni bilo mogoče. Morala sva po daljši in slabši – edini, ki je bila odprta. Asfalt proti Murghabu je poln grbin, ki so nenavadno visoke; naši debeli ležeči policaji so prava malenkost v primerjavi z njimi. Ponekod je del ceste kar odlomljen ali pa preplavljen z vodo in previdnost ni odveč. Kljub temu se veseliva asfalta. Z višine naju pozdravljajo gore. Večeri se, po zadnji kontroli ob zapornici pred mestom zapeljeva v Murghab. Mesto leži na 3650 m nadmorske višine in je najviše ležeče mesto v Tadžikistanu (in tudi najviše ležeče mesto bivše Sovjetske Zveze). Ima približno 4000 prebivalcev in je pomembno prometno križišče (bližina Kitajske, Afganistana in Kirgizije). Tod vozijo kamioni iz Kitajske proti Dušanbeju. Pravijo, da je Murghab center tihotapskih poti, na katerih je glavno blago droga. Medtem, ko midva hitiva v mesto, da bi našla prenočišče, srečava korejskega motorista, ki ima obratno taktiko. Hiti iz mesta, da bi si nekje v miru postavil šotor. Bliža pa se nevihta in nama ni vseeno zanj. Srečanje je tako zanimivo, da pozabimo na fotografiranje. Škoda. Ta motorist je bil eden najbolj simpatičnih, kar sva jih srečala. Ustaviva pred prvim (edinim?!) hotelom in se zmeniva za prenočišče. V tem dnevu sva naredila samo 200 km, a sva zelo utrujena. Strašno mi šumi v glavi, na trenutke slabo slišim. Med večerjo se mi dogajajo čudne stvari; na trenutke sem tu, na trenutke pa slišim in opazujem z velike razdalje. Polašča se me strah. To je višinska! Juha in čaj pa sta odlična, torej še ni kritično. Ponoči se začenja vročica, z vročico pridejo blodnje. Tuš v kopalnici je nov, a voda nima nobenega pritiska, teče dobesedno po kapljicah. Ne morem se ohladiti. Pijem vodo in jem aspirine. Blodnje so vse hujše. Pred mano so vrhovi Pamirja, grozljiva božanstva, kot bi sestopila s pročelij templjev, roke in noge, ki letijo po zraku, stepa, makadamske ceste, prah, sneg, modro nebo. Vse je v ruščini in angleščini. Govorim. Govorim rusko in angleško hkrati. Neverjetno gladko mi teče, sploh mi ne zmanjka besed. Miro me budi in nekaj sprašuje, ne vem, zakaj. Gotovo ne ve, da so jetiji. Ljudje ne verjamejo! Jaz pa vem, da so. Saj jih vidim! 17. dan ponedeljek, 27. 7. 2015 MURGHAB (Tadžikistan) – OŠ (Kirgizija) Jutro. Morava v dolino, to je edina rešitev. Z muko se spravljam k sebi. Na trenutke mi je vse kristalno jasno, na trenutke se zgubljam. Po stopnicah do motorja se mi zdi neverjetno daleč. Odpeljeva. Moram se držati in zdržati! Ustaviva se ob izhodu iz mesta na bencinski črpalki. Nikogar ni. Čakava. Pripelje še domačin s kamionom in pove, da bo črpalkar gotovo prišel. Čakamo. Slonim na oknu. Od nekod pripelje kamion, naložen s kurivom. Izstopi moški. Pozdravimo se. Odklene vrata. Črpalkar?! Zdi se mi, da sem v redu. Pogovorimo se, zmenimo se za dolarje. Prinese velik lij in natoči. In potem še v plastenke. Računa – pošteno, vrne ostanek. Fotografiramo se. Potem mu dam nekaj denarja in vpraša zakaj. Za srečo! Nasmejimo se in zaželi nama srečno pot. Pomahava in odpeljeva. Sledi moj najhujši dan na motorju. Občasno me tako zvije, da mora Miro ustaviti. Oprijemljem se kamnov in poskusim bruhati. Naturalistični opisi slabosti mi niso všeč, zato bom podrobnosti izpustila. Na srečo sem slaba jaz, kaj bi storila, če bi zbolel Miro?! Edina rešitev bi bila hitro dobiti nekoga, ki bi naložil motor in nas vse skupaj spravil v dolino. Začenja deževati. Oblečeva dežne kombinezone. Vzpenjava se proti prelazu Ak - Baital. Tolaživa se, ker samo dežuje. Lahko bi snežilo. Danes je 5 stopinj nad ničlo in to je zelo dobro. Pogledi na okoliške gore so neverjetni. Vse se zdi tako blizu, da bi samo stegnil roko in se jih dotaknil. Dež pojenjuje, zdaj samo še rahlo prši. Zagledava tablo pred prelazom Ak - Baital. Višina 4655 m! Sicer je to kršitev, a nalepko SLO je treba prilepiti. Potem, ko jo tako dolgo voziš s sabo s tem namenom! Srečava kolesarja, pozdravimo se in fotografiramo drug drugega. Redki so, ki si upajo kolesariti po teh poteh in na tej nadmorski višini. Redkobeseden je. Normalno, saj potrebuje zrak za dihanje in šele prihaja k sebi od prestanega napora. Čestitam! Sledi spust. Najvišji vrhovi so v megli, a počasi se jasni in temperatura narašča. Najvišji vrh (do leta 1998 Vrh komunizma) je Vrh Ismaila Samanija, ki je bil tudi najvišji vrh bivše Sovjetske Zveze; drugi najvišji vrh (do leta 2006 Leninov vrh) je Vrh Ibn Sina. Na ravnici se ustaviva, slečeva dežne kombinezone in jih pospraviva. To je nekaj zelo vzpodbudnega. Fotografirava še gorske rožice, najinega zvestega spremljevalca in pot, ki se odpira v dolini med gorovjem. In asfalt! Ponovno sva na asfaltu! Voziva vzdolž žičnate ograje, ki razmejuje Tadžikistan in Kitajsko oz. loči tadžiški pesek od kitajskega. In preprečuje prehode med eno in drugo divjino. A tako, kot se ograje postavljajo, se očitno tudi podirajo. Del žice je prerezan in omogoča prehod. Za par minut pobegneva na Kitajsko in ukradeva par kitajskih kamenčkov. Morda naju opazujejo stražarji in se smejijo najinemu početju; ali pa čakajo, da bi intervenirali, če bi si upala globje na kitajsko ozemlje. Ograji pa ni videti konca. In prej zmanjka asfalta kot ograje! Del ceste je dobesedno odlomljen, voda si je utrla svojo pot. Ponoviva vajo s kovčki, peš, z motorjem. In naprej proti meji s Kirgizijo. Slovo od Tadžikistana najavlja ponosni kozorog, obdajajo ga zasneženi vrhovi gora in prepadne doline. Je mogoče, da bi z motorjem sploh prišla od tu, če bi še deževalo?! Mejni prehod na prelazu Kyzyl – Art je na višini 4280 m. Na desni in levi strani meje sta dve veliki cisterni, predelani v bivalna zabojnika. Po tleh ležijo ostanki lubenice, med njimi sedi par vojakov. Tako bednih in žalostnih delovnih razmer na meji še nisva videla. Vojak ob zapornici je obut v stare visoke škornje iz polstene volne. Pozdravimo se. Drugi vojak pride po dokumente. Čakamo. Povem, da me boli glava, da so na visokem! Vprašam, kako je pozimi. Pravi, da ni problem količina snega, snega je malo, pač pa veter. Takrat je pa hudo. In nikjer ni nikogar. Še poleti so popotniki redki. Potem pridejo še drugi vojaki, ogledujejo si motor in naju sprašujejo vsemogoče. Sprostijo se. Malo se pošalimo. Povem, da imamo pri nas več snega in tudi medvede. Ne verjamejo, mislijo, da jih imam za norca. Povem, da živiva sredi gozda; to se jim zdi še bolj neverjetno. Smejejo se. Njihova predstava o tujcih je drugačna. Pokaževa jim par fotografij in se čudijo. Uradni del je hitro opravljen, zapornica se dvigne, pomahamo si v slovo. Tukaj nisva fotografirala, pa ne zato, ker je prepovedano. Zdelo se mi je, da bi bilo dobesedno žaljivo. Spomnim se na bivšega pamirskega vojaka iz delavnice v Dušanbeju. Verjamem, da mu ni bilo lahko in da nima lepih spominov na Pamir. Potem se spuščava po posušenem rdečem blatu. Kaj bi bilo šele tu, če bi deževalo. Misija nemogoče. Približno deset kilometrov spusta po nikogaršnji zemlji, brez kontrole. Vmes pa ničesar razen divje narave. Prispeva do kirgizijske mejne kontrole. Slabo mi je, ne vem, kako bom vzdržala, če bo procedura dolga. Iz stavbe naju prideta pogledat dva uslužbenca – eden v uniformi, drugi v civilu, z debelo kapo na glavi. In potem do motorja prihiti pojava v trenirki in kričečih športnih copatih, s puško čez ramo. Nenavaden prizor – mali Maradona z odvečnimi kilogrami, leta po končani karieri! On bo vse pregledal! Nič kaj profesionalno, z veliko zaletavostjo se loteva najine prtljage. Miro ga nekako le uspe pripraviti, da bi šla po vrsti; najprej odpre zadnji kovček. (Mogoče k temu prispevata starost in sivina; saj sploh ni govoril z njim, le z glavo je zmajeval in po slovensko ponavljal: »Počasi, počasi! Počasi!« Z dokumenti moram v pisarno. Mladi uslužbenec z debelo kapo se odkrije in mi vljudno ponudi stol. Zahvalim se in mu povem, da me zelo boli glava. Zdi se mi, da mu je skoraj nerodno pred mano. Potrudi se in mi razlaga nekaj glede formularja, nato pa si vidno oddahne, ko preberem par rubrik in ga sama izpolnim. Nasmehneva se drug drugemu. Pove, da je treba plačati 10 dolarjev za cestno takso. Rečem, da razumem, da je pač tak sistem in plačam. Napiše mi potrdilo o plačilu in pove, da je to vse, da lahko greva. Zunaj zadiham, vrti se mi v glavi. Na srečo je lokalni Maradona odvohljal svoje, sprašuje, če kadiva, prestavlja paket cigaret, ki ga imava na vrhu kovčka. Ne, midva ne kadiva, to je za prijatelje. Zastrašujoči nastop se mu ni najbolje obnesel. Nekako razočarano odide. Šef (sklepam po uniformi) in mladi uslužbenec se spogledata in namuzneta. Vsi štirje se nasmehnemo. Šef reče, da lahko odpeljeva. Zaželita nama srečno vožnjo. Odpraviva se, vzamem dva zavojčka cigaret in stopim do njiju: »To je za vaju, ampak kajenje ubija, tako piše na škatli!« Zasmejimo se. Pa saj ne gre za cigarete, bolj gre za gesto in besede, za vzdušje. Odpeljeva in mahamo si v slovo. Potem prideva do odlične ceste. Kirgizija je zelena, lepo je. Da me le ne bi tako strašno bolela glava! Bruham. Potem vidim zeleno in rdečo reko. Mislim, da se mi blede, pa Miro potrdi barvo vode. Sredi divjine je lesena hiša. Iz nje pritečeta dva otroka, ki zaslišita glas motorja. Mahata. Ustaviva, pozdravimo se in dava jima nekaj sladkarij, ki jih pač imava. Vem, da ni vzgojno, a kaj bi?! Za nama ostaja mogočno pamirsko gorovje s Pik Leninom - 7134 m (do leta 2006 Leninov vrh, potem preimenovan v Vrh Ibn Sina). Po čudovitih serpentinah se spuščava in nadaljujeva pot proti Ošu. V Oš prispeva po temi. Promet je gost, nočna vožnja ni varna. Poiščeva hotel, v katerem nama je Nina rezervirala prenočišče in ugotoviva, da sva pozabila na časovni zamik. Kljub temu, da rezervacija še ni potrjena, dobiva poceni sobo in varovano parkirišče za motor. Dobesedno obležim, noč pa je polna blodenj.