Dvorana slavnih

YOU GOT ONLY LIFE TIME

2Danes lepih 405 km ze tako iz lepega Bariloche proti Pucon Chile.Mimo vulkanov narodnega parka z zanimivo floro in carine tudi.

Ce se ne ves je tam samo tabla sem sel raje tja kjer se kaj vidi , zame je bil Fitz roy kar vredu sicer grem lahko nazaj sam dopust treba podaljsat pa za finance se slisva po sms ,drugace ce nebi sel v bolivijo bi zneslo ce pa nebi bilo dezja v Boliviji bi sel itak na sever, BOLivija bi sla do salar de uyuni se tistih 100km sam bi morsl pocakat 6 dni kar se pa ni splacalo.Prav sem se odlocil ker v Bistvu Bolivijo in Peru sem skoraj vse videl . Pa se drugic bom sel raje za eno leto in lahko vse podrobno pogledal.

V tem času »pomrznjenih kislih kumaric«, ko je motoriranje potisnjeno v kot garaže, sem brskal po starih fotkah in naletel na potopis, ki ga je pred leti pisala moja sopotnica Dee. Takole je bilo: Ponedeljek, 6.8. 2012 No letos sem si v trenutku navdušenja in optimizma zaželela na Norveško z motorjem, ker je to edini način da pridem tja, saj je z avtom predrago… Pa sem se pravi čas premislila…mal je prehuda zame … Alternativa je padla - Alpe! Dopust sva si tako al pa tako že rezervirala, in sicer letos prvič 3 tedne. En teden sva se pozibavala na barki in jedla frutti di mare, poslušala klape in Oliverja…. Ja drugi teden pa zjutraj ob 9-ih start od doma proti Alpam, saj je v Ljubljani neznosna vročina 30 in čez…..komaj čakava na svež zrak… Prvi postanek je kava v Kranjski Gori. Tu je zrak že prijetnejši, nek šofer Mercatorjevega kombija se je ustavil in si pobliže ogledal najin moto… kako si ga je želel, malo smo se pogovarjali, tip je obvladal… takemu bi res privoščila takle motor… potem pa naprej čez Trbiž… na vsakem postanku v Italiji sva poskusila kapučino… itak je v Italiji najboljši, pa sva se uštela, to velja le za morsko Italijo npr. Sardinijo, v gorah se pa pije pivo al pa čaj, to je zdaj jasno! Pot je potekala super, temperatura je fino padla, sonce je sijalo. Na Lago di Misurina sva jedla fino kosilo ob jezeru, tu je res prekrasno… V Dolomitih sva osvojila najprej 3 prelaze: Passo di Mauria 1295 m, Passo Tre Croci 1805m pa dol v Cortino in še na Passo di Falzarego 2105m. Krasno!!! Na vseh passih luškane trgovinice s spominki… motoristi si pa non stop ogledujejo najin motor in nekateri kar hlipajo… midva pa važna…

Kljub temu, da sem jutranji "klik-klik" sprejel zelo mirno, so živčki začeli delat v Pordenonu, ko smo iskali trgovino oz. servis in ko je čas neusmiljeno tekel, medtem ko se je akumulator formiral. Za dodaten trening živčkov je poskrbel Pavle, ko mi je na gps nalepil originalno zaščitno folijo od Garmina, ki prikazuje eno XY ulico nekje v Nemčiji, češ "kaj pa je s tem tvojim štromom, še Garmin je znorel?" V dobri uri je bil akumulator formiran in zamenjan, do Genove pa je bilo še kar nekaj km dolgočasne avtoceste. Časa nam prav veliko ni ostajalo. Z enim postankom na bencinski pumpi smo po cca 4 urah zapeljali na trajekt. Poleg 25-30 motorjev je ta dan na trajekt zapeljalo še cel kup takšnih in drugačnih prevoznih sredstev, naloženih »do neba«. Ne moreš verjet, kaj vse ne prevažajo! Čas plovbe iz Genove do Tanger Med-a, s postankom v Barceloni, je 48 ur, zato je treba s seboj vzeti kar nekaj 'navlake'. Kot da kabina ni dovolj majhna, jo napolnimo še z vso kramo, hrano in pijačo, nazdravimo vkrcanju in….. …… in jo mahnemo na palubo, da vsaj približno vidimo, kako izgleda Genova. Ko se obrneta tudi remorkerja, se zaresni »Maroko« šele začne. Čez komot ga ni, žeje in lakote pa tudi ne bomo trpeli. Hitro si izborimo mizo na palubi, laško in krača nas potolažita za vse, za kar smo morali ta dan 'trpeti'. Polna luna nam da kmalu vedet, da je dan kratek. Še pivce za živce, potem pa v klavstrofobično kabino. Za danes je dovolj.

Popoldne se nagiba proti večeru midva pa šibava naprej, čisto nič me ne zebe, le glava me fino boli zaradi stiskanja čelade in čutim kako mi ščitniki na kolenih drgnejo kožo, da me že peče, pa seveda rit boli! Potem prečkava še Passo Pordoi 2939m… madona kako je pihalo. Pa dol proti Canazzeiu in čez Passo di Sella (Sella Joch) 2244m… pazi to je že 5. prelaz pa še vedno vriskava… drugo leto greva sigurno na Norveško to je itak piece of cake, sploh pa s to obleko Atlantis v kateri nič ne zebe! Spustiva se v Val Gardeno in spet kavica (slaba) in gelato malaga+limona, proti zahodu greva na avtocesto in se peljeva do Vipitena, tu pa se začne… Pogled proti goram je povedal vse, bilo je oblačno in je že deževalo… naju pa naj bi čakala še dva prelaza od tega baje eden visok kot Triglav… upala sem da bo P. rekel »ne ne kar tukaj bova prespala«... pa nič.. lotevala se me je groza. Prav bi naredila če bi prenočila tukaj in nadaljevala jutri ko je bilo napovedano sončno vreme… no pa nisva, kajti prenočišče sva imela rezervirano v Soeldnu. Alora, ulilo se je kot iz škafa, midva frajerja pa sva navlekla nase dežne kombinezone (hvala Magdi za darilo, hvala Pavletu da jih je spakiral in hvala bogu da so res wasserdicht), jaz še podkapo nataknem in se pogumno podava proti temnim, zamegljenim vrhovom… Prvi je padel Jaufen Pass 2099m…. dežuje, spustili so se oblaki, totalna megla, slabo mi je in razmišljam kaj bom naredila če bom bruhala… od tiščanja čelade mi je namreč fino slabo… kako bom spravila dol še podkapo če bruhnem… da ne govorim da ne morem več sedeti… in da imam sigurno do krvi oguljena kolena… pa kaj je tega treba. 9 ur sem zdržala kot heroj, se smejala in res uživala… zdaj pa tole, če se spodaj pod tem jochom ustaviva ne grem več naprej… čeprav ne vem kaj bom in kam naj grem ampak zakaj za vraga me P. tako matra da na koncu ko crknem izpadem totalen luzer in se mi vsi posmehujejo kao »lej jo revo, tak motor imata pa ne zdrži nič, samo 9 ur se lahko vozi pol pa že jamra,… bogi P. ko ima tako babo, tako opremo ji je kupu ona si pa še na Nordkapp ne upa…« ja itak po 9 tih urah sreče sem zdaj besna kot ris, zdaj bom pa znorela samo da se ustavi…. Pa se ni ustavil… potegnil je nazaj v oblake na tisti najvišji prelaz v dež, meglo in veter, ura pa bila že 19.30… Slabo, kolena, rit… sedaj se uprem na ročke za noge in s hrbtom na kovček tako da imam rit v zraku, desna roka mi je pa itak odmrla ker nimam rokavice saj držim fotoaparat, da slikam to grozo… Groza, takega trpljenja pa še ne, nazaj ni bilo poti, ustavit se tudi ne bi bilo fajn v tem sranju… prelaz zaprejo baje ob 20-ih… fino, še to zamudiva pa smo zmagal… od jeze me je kar kuhalo, kaj vse imam za povedat… pa še strah me je bilo ker se je temnilo… razmišljam da je najbrž to naredil namenoma da se nikoli več ne bi usedla na moto… res mi ni jasno zakaj je tak plan… aha po 9-ih urah furanja pa za nagrado še cherry on the cake – Timmelsjoch 2509m, zvečer, med nalivom in sredi oblakov… lepo… najbolje bi bilo da bi kar umrla in potem bi bilo Pavletu žal da me tako namučil… Moj bog kaj če začnejo še strele švigat. Na vrhu jocha ustavi in jasno da sem se začela kregat in preklinjat… slabo mi je bila za znoret, pa še dol bo treba pripeljat po neskončnih ovinkih… bogve kje je tisti slavni Soelden… Vsega je na srečo enkrat konec… in prispela sva v Haus Erwin, kar kapljalo je od naju… P. se me je po moje kar ustrašil ko sem tako grdo gledala in preklinjala… v tistem dežju je revež še dvakrat skočil v lekarno, zvonil zdravniku in mi prinesel tablete proti bolečinam… Res so hitro prijele in dobra volja se je vrnila. Lepo je bilo spati v Haus Erwin, kadar koli sem odprla oči sem zagledala travnato pobočje, gore je ponoči sicer zakrival oblak, zrak pa je bil super svež! ********************************************************** Na tem mestu je potrebno dodati še nekaj vtisov od mene kot voznika: Takoj, ko sva se začela vzpenjati na Jaufenpass, se je ulilo. Nikjer nisem videl nobenega nadstreška, obrnil sem v dolino in pod streho vhoda v neki hotel sva si navlekla dežjaka. Ni bilo časa za kavo, temnilo se je, lije… od Vipitena do Soeldna je cca 90 kilometrov, GPS mi je kazal, da bova tam čez 2 uri in 16 minut, ura je 18, Timmelsjoch pa se zapira ob 20h. Navil sem gas in upal, da bo Michelin PR3 upravičil obljubo iz reklame (najboljša touring guma, še zlasti v dežju). Promet je redek, občasno kakšen avto, kakšen motorist iz nasprotne smeri. Vedel sem kako se Diana počuti, ampak drugače ni šlo. Izključil sem intercom in divjal navkreber. Bolj ko sva se vzpenjala, gostejša je bila megla, pravzaprav oblak. Vidljivost max 100 metrov, vse bolj se je temnilo. Na Jaufenpass sva prispela v pol ure, ustavil sem in slikal tablo, ki se je komaj videla. Na drugi strani prelaza je bila megla (oblak) še bolj gosta, po cesti so vijugali potočki. Hitro sva se spuščala in prispela v dolino (St Leonhard), hitela mimo Mossa (zadnje civilizacije) v smeri Timmelsjocha. Pogled na GPS me je ves čas živciral, ker je zgledalo, da nama ne bo uspelo priti pravočasno na prelaz. Minute so tekle, kilometri pa nikakor. Edina svetla misel je bila topla soba v Soeldnu, ki sem jo rezerviral še od doma. Ampak najprej je bilo potrebno pripeljati na prelaz pred 20h. Uspela sva. Ob 19.45 sva bila na vrhu, odleglo mi je. Ustavil sem in slikal to grozo v obliki dežja, vetra, noči… Napaka! Če bi nadaljeval, Diana ne bi imela priložnosti vsuti name vse, kar se je nabralo v njeni glavi in drugih delih njenega telesa v zadnjih dveh urah. Skratka, v dežu, ki ja padal iz temnih oblakov, sem se znašel še v gromu in besu iz čelade moje sopotnice. Hrabro in brez odpora sem sprejel porcijo v upanju, da bo to pomagalo k upadu »naelektrenosti v atmosferi«. Proti Soeldnu je vožnja minila »brez slike in zvoka« Booking.com je odlična stvar. Vklopiš comp, malo brskaš po variantah nočitve, izbereš nekaj zanimivih in se premkneš na TripAdvisor. Tam prečekiraš izkušnje potnikov in izbereš, bukiraš in čaka te soba. Na ta način sem bukiral Haus Ervin v Soeldnu. GPS naju je vodil do vrat, prispela sva okrog 21h. Diani je glava pokala od bolečin, o večerji ni niti razmišljala. V posteljo se je vlegla in ni kazala znakov življenja. Prebrskal sem torbico z zdravili, nič. Prosil sem gazdarico za aspirin ali kaj podobnega. Ni imela (dobila bo minus na TripAvisorju) Glavobol ni popuščal. Nič, ob 23h sem se odpravil iskat lekarno. V tej pozni uri je bil Soelden zapuščen, nikjer nikogar. Celo lokali so bili že zaprti. S pomočjo GPS-a sem iskal lekarno, privedel me je pred gostilno. Nadaljeval sem iskanje po principu »glej in najdi«. Res sem našel lekarno, zaprto. Na vratih je bil zvonec. Ciiiiinnnnnnnnn! Po nekaj minutah se je oglasil ženski glas, razložim kaj rabim, ona »warten bitte« in čez minuto odpre vrata in mi ponudi škatlico misterioznih tablet. Cena 8€. Drobiž, če to pomeni rešitev. Ne spomnim se, ali je Diana vzela eno ali dve tableti. Spomnim pa se, da je bila po pol ure »kot nova«. Odleglo mi je… ********************************

الكسل هائلة Skoraj dva meseca se že vrtim okrog lap topa in premetavam nekaj tisoč fotk iz jesenskega potepanja po Maroku. Kaj naj dam v mapo za fotoknjigo, kaj naj dam za diaprojekcijo, kaj za forum MS, .......? Kompliciram, vem. In to se da počet v nedogled. V tem času sta svojo turo predstavila že Borut in Mare, Roman in Martina se mučita z objavo njihovega tripa. In zdaj še ena tema z istim naslovom. Kot da ni nič drugega. Očitno je ta Maroko vedno bolj obiskana destinacija in potem je, kar je. Če vam bo zadeva preveč zatežena, vas klik na miško hitro reši nadaljnega trpljenja. In danes sta slaba vest in posledično jeza končno premagala lenobo, ki je v teh zimskih dneh neizmerna . Slaba vest, ker sem se zaobljubil, da bomo kaj napopali tu gor med potovanjem (pa ni bilo prav dosti), predvsem pa jeza, ker je ta lenoba res ena opasna zadeva in te ne spusti zlepa. Še kako rad pogledam fotke s kakšnega popotovanja in preberem potopis, sploh v teh zateženih zimskih dneh in verjamem, da se bo našel še kdo, ki mu bo naslednjih nekaj slik in komentarjev vsaj za silo skrajšalo to duhamorno zimo. Če pa kdo iz vsega tega potegne še kakšno uporabno informacijo ali pa celo navdih za turo pa še toliko bolje. المغرب Prva polovica lanskega leta je z popotniškega vidika minila dokaj nerazburljivo. Nekaj km po jadranki, nekaj po Dolomitih, malo razgibavanja po Krasu, kakšen skok do Pirana in konec. Prvomajsko turo preko Romunije v Moldavijo je odnesel sneg, katerega je nametalo ravno 27. aprila, ko je bilo treba na pot in je pokvaril marsikateri plan. Slabo voljo zaradi tega je kmalu pregnalo zavzeto planiranje poletne ture na Nordkap. Konec junija sva se z boljšo polovico odpravila do železnega globusa na vrhu Norveške in kljub slabemu vremenu, preživela nepozabnih 26 dni. Tudi kolega Pavle (Nemo) je iz določenih razlogov do poletja nabiral kilometre bolj lokalnega značaja. V začetku avgusta je sicer prekrižaril Črno Goro po dolgem in počez, kar pa ni bil razlog, da me ne bi povabil, da se konec avgusta skupaj udeleživa srečanja Horizons Unlimited nad Kolašinom (Črna Gora). Dokler ne probam leva, je prasec kralj živali. Naj živi kralj !!! Super vreme, novi obrazi, krasne dnevne fure, skok v Albanijo, trajekt po jezeru Koman, Kosovo in po 11-ih dnevih še 2 dni lutanja po Srbiji, je bil pravi balzam za dušo. Mene je čas priganjal proti domu, Pavle pa je podaljšal motoriranje po Srbiji še za 1 teden. Tudi teh nekaj dodatnih dni je prehitro minilo in za oba se je obetala povprečna jesen, z drajsanjem jadranke do Paklenice in mogoče še kakšen ovinek na desno ali levo.

Ker sem imel do potankosti izdelan in nerealiziran plan za Maroko še izpred dveh let, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bom prišel z besedo na dan. Moj predlog je sprejel na tri-štiri. V enem tednu je bilo urejeno vse: doma sva pridobila "odpustke", za na turo nagovorila še Jožeta (Roksy - brez odpustka) in Mirjam ter nabavila karte za trajekt. Do odhoda je bilo manj kot mesec dni, ki so ob pripravah minili v trenutku. Med drugim se je Pavle odločil, da se bo poslovil od svojega KTM-a in nabavil novega. Tokrat ne več »avstrijca«, pač pa »nemca«. V nekaj dnevih je bilo urejeno tudi to in čas odhoda se je meril samo še v urah. Ko imaš doma karte za trajekt, si že na poti v deveta nebesa! Ali je bila sreča večja, ker se je "losal tastarga", ali zato, ker je zaropotal "novi", ve samo on

ni ravno ljubljenček, je pa domač

Jaz sem pa dons tole ustvarjov. Bilo je odlično no sej se vidi.

2. in 3. dan Prva noč je minila dokaj hitro. Malo na račun utrujenosti, malo na račun vsega novega. Klima, ki je v kabini nabijala non-stop, me je na zgornji postelji pošteno premrazila, tako da sem se zjutraj kar kmalu spokal na palubo, da se malo pogrejem. Nekaterim se je to zgodilo že mnogo pred mano. Pavle je že pred 5. uro rogovilil in chekiral po trajektu, ko je bil pošten narod še v globoki komi. "Radiator" je počasi lezel izza obzorja Okrog 11. ure, ko smo se privezali v Barceloni, je bilo že pošteno vroče. Takrat običajno nastopi tudi žeja. Cena: 5eur/4 dcl. Hudo, ampak neizbežno. Ostalo nam je še nekaj dobrot, le zakaj bi morali trpeti lakoto? Poleg palubne mize smo si priborili tudi stole, na katere smo cel dan pazili, da nam jih kdo ne pajsne. Zaradi pomanjkanja tega inventarja je to vsakodnevna nuja. Barcelona je sicer neskončno lepa, ampak ko si na poti v Maroko, te Gaudi-jeve in ostale lepote ne ganejo prav veliko. Ob 5. popoldne nas končno odvežejo, dolgčas se nadaljuje. Debata o tem in onem, reševanje križank, pivce za živce pa še eno (pa še nekaj njih) ter še ena noč pod ventilatorjem. Zjutraj se po kavi spravimo v vrsto za vstopne prijave. Dva čudna tipa vneseta naše dokumente v compe in dodelita vstopno številko. Zadeva je hitro urejena, sploh če si že doma sprintaš potrebne formularje, kljub temu pa smo morali na kopnem stvar ponoviti. Dan se vleče v nedogled. Kamor pogledaš – voda, po palubi se sprehajajo iste face od včeraj, nič občudovanja vrednega. Sem pa tja se nam iz morja pokaže kakšna delfinja družina. Končno se pokaže tudi Gibraltar … … na drugi strani Afrika. Kljub temu, da je že kazalo, da bomo pristalo 1 uro prej, smo skupaj z Pilotom čakali še 1 uro, predno so nas privezali. Prva kontrola nas počaka takoj pri izvozu iz trajekta, sledi potrpežljivo čakanje, ponovna prijava pri policiji pa spet carina. Po dobri uri nas spustijo čez rampo. Welcome to Maroko !!! Čaka nas slabih 40 km vožnje do apartmajskega naselja Marina Beach, nekaj km pred Tetouanom, kjer smo imeli rezervirano spanje (10 eur/glavo).

Sej vrjamem ,da kužku iz stališča udobja ,prehrane itd nič ne manjka , toda pozimi je pač npr. zaprt v kurilnici , kužki so zelo družabni in vrjemi , da trpi sam v prostoru kljub vsemu komfortu . Ti si kužku v njegovih očeh bog , da ti nepokvarjeno in nedolžno ljubezen , praktično cel njegov lajf se vrti okrog tebe ............vpraši se koliko tvojega lajfa se vrti okrog kužka ...........sej veš ,treba skuhat, majhen otrok , pospravt itd .......kuža lažje prenaša lakoto kot samoto Se pa nič ne zgražam, sem bolj načela živi in pusti živeti ...... P.S. So pa to moja predvidevanja in si mogoče večji del dneva s kužkom v kurilnici Pa ne me resno jemat , namreč ko smo se odločali oz. se je žena odločla za psičko sem seveda nasprotoval kolikor sem mogel , z besedami ti imaš polno garažo motorjev jaz pa ne bi smela imeti psičke me je navkotirala v prvi rundi in deseti sekundi , če ni bla še kakšnA SEK. prej ..... Pred tem sem se zgražal , ko se je kdo pogovarjal s cuckom kot z otrokom (sam pri sebi si mislim , keri debili ) , prepričan tudi, da pes sodi v posteljico v kot sobe in nema zofe itd .........no danes sem še večji debil kot vsi ki, sem jih sodil ,da ne govorim ,da večkrat z nama spi pod kovtrom , zato ji pravim Avtohtoni Murgeljski podekar Mal mi je dolgčas ..... Evo Cika pri nas je pa takšen režim , pa se zgražej po mili volji

1.dan Transfer do trajekta v Genovi je nujno zlo, katerega pač sprejmeš, saj ti kaj drugega niti ne preostane. Nam se je zaradi nabave akumulatorja podaljšal za cca 50-60 km, kolikor znese obvoz čez Pordenone. Neprecenljivo je, če ti ob 5:30 vžge motor iz prve in se brezskrbno odpelješ novim dogodivščinam naproti. Čisto drug občutek pa je, če naredi samo »klik-klik« in se ne pusti motiti. Nekaj sočnih kletvic, vžig na kable, v mislih pa že iščem trgovino, kjer bom v soboto zjutraj uspel nabavit nov akumulator. Na dogovorjeno mesto sem zamudil "samo" 30 minut, motorja sploh nisem upal ugasniti …. …… dokler nisva iz deževne Ljubljane prišla do mejnega prehoda Vrtojba. Ob kavi počakava še Jožeta in Mirjam in takoj popravimo plan poti - Pordenone ! Ta je še najbolj ob poti in vreden upanja, da najdem nekaj, kar mi naslednje tri tedne ne bo delalo težav 100 x na dan. Upanje je skoraj splavalo po vodi, saj gospodje na BMW-ju ob sobotah ne delajo. Zato pa so nas na Hondi z veseljem sprejeli in mi za zelo dobro ceno prodali super akumulator. Hvala Honda!

Da bi biu pr svojih letih lohka mal manj naiven ... Niso vsi ljudje dobromisleči, pravzaprav jih je zelo malo

Danes z malo vetra in vedno vec vrocine 370km ,med zelenimi dozdovi polji hribi jezeri do Bariloche , mondeno da ni kaj , pa drago tudi.Iscem po bookingu majceneje sprejemljivo zame in najdel na polotocku 20 km iz mesta in glej kaj zadanem Slovence ki tu zivijo od prve svet.vojne.Seveda vsi navduseni.

Vem, da je že kar nekaj potopisov, ali pa dogodivščin v tej smeri, bom dodal svojo/našo (Kmet+Kmetica in Dami+Damica), mogoče komu pride prav, mogoče bo lahko izluščil zanimive pointe, ali pa se bo samo zabaval ob prebiranju. Okvirni plan je bil zlo guglsko približen, čeprav sem rute zrisal tudi za Garmina (brez AC), nekje od oka 3.500-4000kmjev. dan1. do etno sela v Bjeljini cca 650km Kot rečeno, če že vsi hodijo v Romunijo moramo pa še mi, da si končno ogledamo najlepšo cesto ali pa obe na svetu. Da nam ne bo dolgčas na poti opalim še nekaj zanimivosti kar z gugla. Evo in tako je bil poletni dopust splaniran. Kmet, Kmetica, jaz in moja, 4 kalibri in 2 nakrcana mopeda, da ne bo dolgčas. Kmetu dam v roke Garmin in mu povem, naj ga za božjo voljo vsaj malo kontrolira...pajade, že ko smo padli na Hrvaško se je z njim skregal in smo bluzili po nekih "bližnjicah". Nekaj časa sem pregledoval zemljevid, iskal kje je zgrešil, nakar sem se po stimulaciji ženskega oddelka vdal v usodo....in gre kamor pač gre. Razn mene tako al tako ni nihče nič prostestiral, verjetno zato, ker sem samo jaz vedel, kam točno, no pravzaprav približno gremo Kljub porodnim težavam garmin branja (jebiga Kmetu garmin govori v pretekliku, meni pa samo "vozite prehitro") se spet znajdemo na asfaltni podlagi in kruzamo dalje, dokler v popoldanskih urah ne prispemo v Bjeljino. Žal gneča, poroke in turisti, vendar nam k sreči najdejo prostor v popolnoma novem hotelu, kjer se smestimo. Medtem motorje pospraviva v privat garažo. Moram pohvaliti osebje, ker bi pričakoval sitne ljudi, pa so nam šli na roko in uredili motovarovanje. se nadaljuje.......

Po včerašnji polomiji, ki sem jo našel za lučjo, sem moral zadevo urediti kot se spodobi, čeprav nisem "štromar" Kot prvo naj omenim, da je to že tretji motor na katerem imam takšno vezavo GPS napajanja in preverjeno deluje v v seh pogojih V opozorilo naj še omenim, da je takšna vezava primerna samo za GPS enote ki so zmožne sprejemati 12V napetost. Npr.: Garmin 60CSx ki ga sam uporabljam, lahko prebavi enosmerno napetost 5-32V. Prvo je treba sneti z motorja predjo luč, sama napeljava se priklopi na napajenje parkirne luči, tiste najmanjše v fokusu. Zakaj sem? Tokogrok je že zaščiten z varovalko in deluje samo z vstavljenim ključem, torej ne more po nepotrebnem prazniti akumulatorja, ko je motor ugasnjen. Pa začnimo... ...najprej je potrebno prerezati žice do parkirne lučke, sem bomo potem napeljali naša 2 kabla za GSP napajanje, lahko kak centimeter dlje od priklopa, kot pa sem rezal jaz Žice na motorju jaz najraje stiskam, namesto lotam. Ena žica končana in zaščitena, druga v delu Med GPS in vir priklopa vedno zvežem vodoodporni konektor, kar pride prav ko je potrebno luč sneti z motorja Celotna luč se z odklopi od glavnega "živčevja" z dvema konektorejma, GPS napeljava in glavni konekotr za napeljavo luči To je to, GPS deluje, samo takrat ko so na motorju priužgane luči, odtranje celotnega prednjega dela pa traja samo 2s dlje. Vse kaj je še tukaj potrebno narediti je zaščititi žice in z vezicami lepo zvezati ob nosilni okvir armautrke, da ne izgleda vse skupaj kot podganje gnezdo. Skupaj cca. 30min dela in eno Laško

Ja pa je!!! Kr zameni kdaj, pa ti ne met ustopa u bivalne dele.....taki kužke pa te zadeve rajš kr drugim prepuste!!

Vaša pritožba je sprejeta, trenutno jo na moč pregledno pregledujemo

Jezim se na Mausa, k je tolk nepregleden, da 3x isto stvar piše

Je včeraj en moto strokovnjak po radiju pravil ,da ceste še nikakor niso primerne za motoriste pa on bo že vedel ker je menda motorist,ampak sem se moral osebno prepričat pa hop na skuterček in gasa.Hmm... kam pa doma lepo sončno že v Mozirju megla, naprej megla ,na Trojanah skoraj zmaguje sonček, ja do Postojne jo mahnem ,čez Ljubljano posebna vrsta depresivne megle nimaš kej no na Vrhniškem klancu vidim enega motorista z bmwjem na nasprotnem pasu pa megla že bolj vesela .Potem se počasi zjasni in ker sem že v pogonu se v hipu odločim ,da skočim do morja pogledat kako je z cesto tam,no cesta kot lani nič novega, hitro na kavico in nazaj domov. Slike: na štartu od doma, termomter se je skrčil ,že tako ni prav velik žeja v Kopru na črpalki, no tu se je telefon uprl in ni hotel več slikat je reku a boš tud mene nafilal ob poti ena sončna in dve megleni neki čudni znaki pa kje jaz to živim, ampak prepovedi z skuter pa hvalabogu ni , približno 380 kilometrov danes ,

Pozdravljeni , dobil sem nalogo , da obesim poslane slike tu. Komentarje oz. vprašanja napišite , na njih pa bo odgovarjal forumaš , ki se trenutno potepa po Novi Zelandiji z čoperjem in kateri je avtor slik Luksa

Danes lepih 405 km ze tako iz lepega Bariloche proti Pucon Chile.Mimo vulkanov narodnega parka z zanimivo floro in carine tudi.

trenutno se bom moderatorjem pritožu, da je nepregledna tema ratala "Kaj trenutno poćnete"

Tale tvoja jeza verjetn ni tolk huda, da bi te ovirala pri ostalih akcijah. Lohka pa tut napišeš pritožbo na sodišče za človekove pravice.

Preklopil sem na enduro pro, malo spustil tlak v gumah, ESA dal na "nobenega", vklopil vse štiri utripalke, potem so ga pa lokalci zagrabili in prenesli k mizi.... Nazaj po obratnem vrstnem redu, le da sem gume napumpal... Ja, pa še policijo sem obvestil in so preusmerjali promet na obvoznico

Je bilo mrzlo kot pes

Nekaj vtisov iz današnje 2017 otvoritvene vožnjice: zjutraj ob 9h je bilo v Ljubljani -11, termometer na garaži je v zavetju kazal -8 štartal sem ob 11h, temperatura -6 nad Vrhniko se je otoplilo na +2 čez Knežak cca +3 do +4 Na Reki se je otoplilo na vročih +8 ta temperatura je držala do Zadra, kjer je bilo okrog 15h +10 srečal nisem nobenega motorja, razen v Karlobagu je bilo nekaj lokalcev v kafiču ob mandraču do Rupe je bila cesta vlažna, od tam dalje suha (razen v osojnih odsekih) peska ni na cesti razen na odseku Cesarica - Karlobag - in še kakšnih 5 km proti Starigradu zgleda da se pripravljajo na obnovo asfalta na pofrezanih delih pred odcepom za Prizno je nekaj preplastenih delov ceste policija že dežura, jaz sem jih srečal v Selinah, pred Modričem Še nekaj foto vtisov: Za eno leto imam mir... Pred tekmo CRO - SLO bom še malo preletel današnje DELO Pojačan čaj je prav prijal... Tradicija iz prejšnjih let se prenaša v 2017 Dinko bo odprl kuhinjo nekaj dni pred Veliko nočjo, travarico pa streže že sedaj... Milena je pripravljena na prve goste v 2017 Upam, da kalorifer ne bo pregorel...

Robi, ne se sekirat. Če strežnik zablokira, je tako kot med reklamami na tv. Idealen čas za sprehod do hladilnika, al pa na čik, kufe, čaj, piškot, krajši sprehod... Ne nujno v kompletnem vrstnem redu.

HYDRAULIKÖL HYSPIN V10 - 250ML Tule imaš pa podrobno zapisano kdaj in kaj je potrebno postoriti na motorju. "Baje" ne bo šlo!!!! Sklopka na modelih R1200GS od 05 do 13 je "suha" enolamelna kot pri avtih. Motorno olje je nekaj povsem drugega kot hidravlično olje za zavore ali sklopke.

Ledeni vrtiljak.

tole mi je frend glihkar poslal trije retro skandinavci na putu za jug...

za vas mam sam en odgovor in to je : js pa pogrešam motoRRćka

da za nedeljo pride pondelk .... lohk bi ćetrtek

Hmm, Dami34 - Kmet2 mogoče

saj navijači so del ekipe.. denar s katerim se financira ekipa prihaja tudi iz naših žepov .. ne vem od kod ti pravica , da pljuvaš kar po vseh povprek.. kdo sere po drugih ? ti nisi slovenec? potem pojdi na ta socialna omrežja zlivat svoj gnev .. nas pa pusti na miru ..

Torek, 7.8. 2012 Zjutraj je tisto travnato pobočje, kjer je verjetno pozimi zasnežena zimska pravljica, obsijalo sonce. To je zame najlepše, cca 15 stopinj, sonce, cvetje in hribi! Spala sem odlično, povrnila se mi je vsa energija, ki sem jo pokurila na relaciji Ljubljana - Soelden. Naredila sem »pozdrav soncu«, P. pa mi je modificiral notranjost čelade, da ni več tiščala. Po nekaj svežih kajzericah, šunki, siru, maslu in marmeladi…spakirava in se odpeljeva v Soelden…madona je lepo mesto, kava pa še vedno nikakva. Za vsak slučaj... Zaradi včerajšnje slabe izkušnje se odpeljeva še enkrat na Timmelsjoch, tokrat v soncu. Prekrasno je, diha se super, za nagrado ker sem pretrpela vesoljni potop pa dobim majčko kjer je izvezen motorist in napis Timmelsjoch 2509m. Tako da se ve kaj vse smo nekateri pretrpeli!!!!

Ja, popolnoma razumem tvojo pripombo, ki jo sploh ne jemljem kot smetenje. Daleč od tega. Upam pa, da boš poskusil tudi ti razumeti moj odgovor, ki je mogoče lahko odgovor tudi še katerega drugega motorista, ki se na transferju do Maroka zapelje skoraj direktno v trajekt. Torej v času našega potovanja (15.10.16) je bil dan že precej kratek, v Lj. pa hladno in deževno. Da bi si lahko ogledali Genovo, njene zgodovinske ter umetniške lepote in posebnosti ter okusil kulinarične dobrote Ligurie, bi morali na pot vsaj en dan prej. To pa na žalost ni šlo. Na dan našega potovanja smo sicer imeli prvotno nekaj ur v rezervi, katere pa smo porabili na račun mojega akumulatorja. Še sreča, da sem odhod planiral tako, kot sem ga, sicer bi zamudili trajekt. Kljub izgubi časa zaradi iskanja in nabave akumulatorja, smo v Genovo prispeli ravno toliko pred odhodom trajekta, da smo uspeli narediti en manjši giro po glavni obalni cesti, potem pa gas na ladjo. Sicer pa Genova ni destinacija, ki bi bila tako daleč, da si njene zanimivosti ne bi mogel ogledat skupaj z lepotami Toskane, kar v kompletu najbrž pomeni nekaj dnevni trip, če ne kar teden dni. Je pa stvar posameznika, kaj in v koliki meri ga zanima zgodovina, umetnost, pokopališča, ........ Mene do neke mere sigurno, ampak ne na poti v Maroko. Takrat imam v glavi pesek, sipine, kamele, berbere, palme, .................... In temu ne rečem hitenje. Vse pač ne gre. Sicer bi se že do Genove lahko nekajkrat ustavili. Ne vem, če sem bil dovolj jasen, upam da. Mac

KTM 1290 SA je v Sloveniji, gledano na število prodanih mopedov, že danes "eksotika". Zato ga tudi vozim in prenašam vse muhe Avstrijcev v času garancije... In ko ga "zvozim", sigurno ne bom kupil GS-a. Pa ne zato, ker bi ne bil odličen moped - temveč - ker mi ni všeč vizuelno in ker ga ima vsak...

ogrevam se, da si ne bi mišice pretegnu, ko bom zaćeu gaRRat

... Za to imamo temo "papučaRR"

Obljubljena slikca, 07 letnik, od znanca s 26310km.