Dvorana slavnih

Pocivanje sredi belega dne

Lakota je huda stvar, človeka pahne u šwahost, bi dejal Mlakar in kar je Kmet spoznal že na našem prvem potovanju po Črni gori, zato nemudoma navalimo na hrano, za ogled etno sela Stanišiči ,bo že še čas. Rakijce padajo, hrana okusna, utrujenost se porazgubi in zabava se počasi spet začne. Takole nam je hotel ujeti večerjo: pa še fina papa, bi se reklo po naše po večerji je končno nastopil čas ogleda kiča in romantike, karkoli vam bolj paše. Vsekakor pa paša za oči... se nadaljuje....

dan4 Tekija-Pitesti cca 300km Končno da zabluzimo malo tudi v Romunijo. Priprave so bile enostavne, na gugl-maps sem spet našel en luštkan hotelček v bližini Pitestija, udaril zvezdico nanj in to je to, bo kar bo, važno, da je zraven voda, pa da izgleda romantično. Polni vneme zaštartamo proti meji, ki je na samem jezu, gneče sicer nobene, a čakam in čakam, Kmet on se dogovarja z "organi" pozna vse njihove burazere, Itak, saj sva en dan prej z njimi pila, vsem pojasni kam gremo, tako da z mano niso imeli več volje po klepetu in je bila samo komanda dalje. Ko pricapljam na romunsko stran, mi je policaj že na daleč mahal in govoril.....a transfagaraš, transfagaraš...očitno se je Kmet tudi tule predstavil, sem si mislil. Nabavimo še romunsko valuto na meji in se začne... al pa ne začne, malce bolj kavbojsko vse skupaj, vprege pa živali na cesti, vendar nič pretresljivega, magistralke lepe, obvezno z dvemi pasovi v hrib, da je prehitevanje lažje. No, pravzaprav, jaz nisem imel nobenega dela s prehitevanjem, saj je pred mano ropotala KTMjeva 990 z dvemi odprtimi Akrapoviči, tako, da se je folk umikal, psi pa tulili od bolečin v ušesih. Prispemo do tule: HOTEL STAR , človek ne more bilivat, celo bazen imajo in mi skoraj edini gosti, cena z zajtrkom...nja 22€/par. V sobah se veselje malce razblini, le te so nekoliko socialistične, klima ne dela, hladilnik pa, ali pa obratno, zato Kmet pretovori delujoč hladilnik v sobo z delujočo klimo. Vendar vse se pozabi, osebje je prijazno, bazen pa samo naš. Zvečer pa v Pitesti na raziskovanje lokalne hrani in specialitet. Kot vedno se nam plani poderejo, Kmet zadolžen za iskanje dobre hrane ni nanjušil nič pametnega in pristanemo v centru mesta v MCDonaldsu....ja, Romunski je malo drugačen...a le po pisavi v meniju, ostalo je vse isto. Verjetno smo naročili vse z menija, saj nam niso nehali nositi in nositi, pa kljub temu ni ostalo nič. Pretegnemo noge skozi center, prijetno mestece, lepo okrašeno z raznimi lučkami, čisto in urejeno. Zvečer pa priprave na napad na Transfagarasan. Vreme kaže lepo, v dolini preko 30, v hribih bo zihr odlično. In kmetu zabičam, da boš nadziral Garmina. se nadaljuje....

Danes lepih 405 km ze tako iz lepega Bariloche proti Pucon Chile.Mimo vulkanov narodnega parka z zanimivo floro in carine tudi.

Vem, da je že kar nekaj potopisov, ali pa dogodivščin v tej smeri, bom dodal svojo/našo (Kmet+Kmetica in Dami+Damica), mogoče komu pride prav, mogoče bo lahko izluščil zanimive pointe, ali pa se bo samo zabaval ob prebiranju. Okvirni plan je bil zlo guglsko približen, čeprav sem rute zrisal tudi za Garmina (brez AC), nekje od oka 3.500-4000kmjev. dan1. do etno sela v Bjeljini cca 650km Kot rečeno, če že vsi hodijo v Romunijo moramo pa še mi, da si končno ogledamo najlepšo cesto ali pa obe na svetu. Da nam ne bo dolgčas na poti opalim še nekaj zanimivosti kar z gugla. Evo in tako je bil poletni dopust splaniran. Kmet, Kmetica, jaz in moja, 4 kalibri in 2 nakrcana mopeda, da ne bo dolgčas. Kmetu dam v roke Garmin in mu povem, naj ga za božjo voljo vsaj malo kontrolira...pajade, že ko smo padli na Hrvaško se je z njim skregal in smo bluzili po nekih "bližnjicah". Nekaj časa sem pregledoval zemljevid, iskal kje je zgrešil, nakar sem se po stimulaciji ženskega oddelka vdal v usodo....in gre kamor pač gre. Razn mene tako al tako ni nihče nič prostestiral, verjetno zato, ker sem samo jaz vedel, kam točno, no pravzaprav približno gremo Kljub porodnim težavam garmin branja (jebiga Kmetu garmin govori v pretekliku, meni pa samo "vozite prehitro") se spet znajdemo na asfaltni podlagi in kruzamo dalje, dokler v popoldanskih urah ne prispemo v Bjeljino. Žal gneča, poroke in turisti, vendar nam k sreči najdejo prostor v popolnoma novem hotelu, kjer se smestimo. Medtem motorje pospraviva v privat garažo. Moram pohvaliti osebje, ker bi pričakoval sitne ljudi, pa so nam šli na roko in uredili motovarovanje. se nadaljuje.......

Izbruh bo samo ne vedo kdaj

dan2 Bjeljina - Tekija cca 350km. Kratka relacija, nikamor se nam ne mudi, štart ob 8.00 uri, zato spet izbrana ruta po "seoskim putevima". Da nebi, bi se reklo pri nas, spet makedamiramo, srečujemo lokalni prevoz in celo dopoldne, majkemi do 14 ure gledam Beograd na severu, ter že fantaziram, da se vozimo v krogu. Nikakor ni hotelo biti ceste proti Smederevu/Požarevcu in ko so mi sotrpini kaj zatežili, sem modro odvrnil: Hoteli ste pristno Srbijo, na tu jo imate Dan se je prevesil v popoldan in nekako smo le prispeli do Donave in kar naenkrat je cesta začela teči, prej se je pa vlekla kot 100mater. Srbsko more in lepi razgledi so ponovno pričarali nasmeh pod čelado. Meni osebno je ta del Srbije resnično najlepši. Skozi trdnjavo Golubac se približamo kanjonu Donave, kjer naredimo še kratko pavzico pred prihodom na današnji cilj v Tekijo. Zanimivi oglas nas skoraj prepriča v nakup nepremičnine. Ker smo spanje organizirali kar kod "zemljaka" , pri nastanitvi nismo bili izbirčni , pri hrani in pijači pa kr, a ni bilo pomanjkanja, pravzaprav je bilo vsega viška. Spet rakijca in ostale dobrote. Kmet je bil kmalu v navezi s starejšo gospo (on res pada na starejše dame), v glavnem testirala sta dioptrijo drug drugemu, hkrati pa se hvalila kdo ma koliko zdravil in poživil s seboj. Kakorkoli, štekala sta se do konca Še nekaj informacij: Tekijo, je zemeljski plaz vode in blata leta 2014 prepolovil, odnesel je hiše, avte, k sreči ni bilo mrtvih... že tako reven kraj, je postal še bolj reven, mladina beži iz vasi v večje kraje, starejši ostajajo in počasi umirajo. A lokacija...fantastična, ob Donavi, možnost turizma itd... se nadaljuje...

dan3: fraj dan Tekija, ogled donavske klisure, Trajanove table, kompenzacija mojga posla z večerjico v hotelu v Kladovu,....ja sj, plani so bili, nekaj smo jih izpolnili, a kaj ko je rakijca toook dobra-efekti so v priloženih fotkah Torej - najeli smo največjo najdražjo jahto na Donavi in odšli na potep , Kmet je prec začel izigravati "Dicapriota", in zgolj veliki palubi se imamo zahvaliti, da ni v vodo padel. po dobri uri "hiterga glisiranja" prispemo do Trajanove table, katera je bila pred 30ali še več (približno) pomaknjena višje, ko so zgradili HE Đerdap in poplavili Staro Tekijo, ter zgradili novo vas. Žal je vidna samo z Donave. Hkrati smo opazovali romunsko stran in si mislili svoje...saj veste, človek ima v mislih Čeušeskuja, železno zaveso, baje Romuni niso smeli niti pogledati čez Donavo, pa trdi komunizem, in s tem povezano revščino, nerazvitost....bolj se ne bi mogel motiti kot sm se. Jp, popoldan prispe SMS, da mi je bil sin sprejet na fakulteto....opaaa in spet so padale one prave Rakijce, katere so prej dozorele u bačvama od hrasta. in potem je bilo vse bolj megleno...baje smo se tut kopali v umazani Donavi... Do večera, ko sva s Kmetom malo odmorila, smo prišli spet k sebi in udarili izlet do Kladova. Nekje 7 komadov se nas je natrpalo u lokalna kola, da so amortizerji gledali pri strani skoraj vn iz avta, ampak je šlo...pa še kako...spet sem se spomnil kako je pred leti tudi pri nas šlo, sedaj te pa zaprejo kot največjega kriminalca. Napolnjenih baterij smo zvečer zaspali, sicer jaz malce bolj težko, ker me je že skrbelo, kako se bosta Garmin pa Kmet ulovila po Romuniji. Se nadaljuje....

dan5 Pitesti Transfagaras (7C) - Fagaras - Bran cca 250km Izbrana ruta obsega prehod zelo znano cesto, katero je dal romunski diktator zgraditi v strahu pred Rusijo, kot alternativo preko Karpatov. Pri sami gradnji je bilo veliko mrtvih in sam gradnja tudi ni od muh, je pa še zastonj, v primerjavi z našimi EURO alpskimi cesticami. Relacija ni dolga, gremo uživat, vzeli si bomo vcel dan, ustavljali na vsakem ovinku, slikali vsakega oslička in ko pridemo v dolino, lepo po vaških poteh do Brana. Plan kot plan...pri nas je bolje, da se jih ne spoštuje... Pa da štartamo, odjava poteka gladko, le punce sumljivo gledajo Kmeta...pa si že mislim, da ni ponoči kaj obdeloval? Hm..Nakar se ena ojunači in ga lepo prosi, če se lahko slikajo zraven oranžkota. Ko bi vi videli, kako se je napihnil posnosni lastnik, kajti do meje, ni noben jebal 5 posto KTMja, vsi gledali in se slinili na KAWasaki. Pa sm stisnil zobe, pa ga poslušal cel dan, kako ponosn je bil.no, mal fouš sm mu pa vseeno bil, ko bi le bile kake stare grše stevardese, pa niso bile :(.....tule je pa dokaz: Dobrih 100 kmjev se vije cesta, delno skozi gozdove, delno ob akumulacijskem jezeru Vidraru, a vedno višje in višje. Asfalt je grd, razdrapan, nabija me v roke, pozabil prenastaviti mašino, katera je bila lepo zategnjena za lepo cesto, pa se mi ne da popravljat, raj mal trpim in upam, da bo kaj bolje...pa ni in tudi ni bilo...cesta je za udobno mašino z dolgim hodom vilic, ali za mehko nastavljeno vzmetenje Ščasoma se prebijemo skozi goščavje in začnemo vijugat proti vrhu, razgledi so veličastni še tunel in smo na vrhu... ustavimo se pri jezercu Balea, kjer pade dobro kosilce...lačnI smo pa tudi že bili.. se nadaljuje...

Odločitev kje peljati, temelji na več elementih: Čas: za potovanje smo imeli 20 dni časa, 14 za Maroko in 6 za potovanje do Tangera in nazaj. V kolikor bi peljali po cesti do juga Španije, od koder pluje trajekt v Maroko, bi zagotovo porabili več kot dva dni. Hitenje po avtocesti pa je nesmiselno strošek: vozovnica za trajekt plus strošek bivanja ob šanku je cca 450€, po kopnem bi bilo ceneje logika: ko planiram neko oddaljeno destinacijo, hočem prispeti do "izhodiščne točke" čim prej, saj se šele takrat začne tisto pravo potovanje. Če bi peljali čez Francijo in Španijo, bi načeli tisto energijo, ki smo jo hranili in kasneje potrebovali v Maroku, ki je bil cilj našega potovanja. Enako ali še bolj to velja za povratek, ko po doseženem cilju komaj čakaš, da prideš domov motor: vožnja po kopnem bi pomenila dodatnih 2.000 km, kar pomeni, da bi moral na pot kreniti "direktno iz servisa" gume: enaka situacija, Roksy je bil najbolj otovorjen in vprašanje, če bi njegove gume zdržale 10.000 km Lahko bi še našteval pros/cons, ampak nam se je zdela opcija s trajektom optimalnejša

Jest pravm zarad mene če je velblod,sam rat jih mejte

GoBobi se strinjam ,razen moj pes je pes in ne otrok , čeprav se kdaj debilno 0obnašam kot da je in pesa sm mogel met , otrok si nisem želel nikoli , da se razumemo , sva oba zelo plodna in je preverjeno . Nisem eden tistih , ki jim je pes nadomestek za neiživete sanje z otroci ...... Drugače pa Ciki nisem očital ne ljubezni , ne malomarnosti , temveč sem samo predvideval da je kužek bolj sam kot ne kar je ovrgla , zato se zase brigej S Ciko ni nič narobe in če bi prebral post bi videl ,da imam "problem " jaz ne Cika

No čas je da kreneva naprej in zapustiva ta prelepi del Avstije. Peljeva proti Fussnu, proti Nemški meji. Eh tu je pa kar gužva na cesti, ni tako idilično kot okoli Soeldna…Peljeva mimo gradu Fern Stein kjer je tudi lepo jezero, pa čez Fern pass 1216m, proti Reutte, kjer imava rezervirano prenočišče…mesto ni bogve kaj, vse je zaprto, povsod sedijo čudni tipi…..eh itak sva utrujena greva spat!!! Soba je zelo lepa, kopalnica pa še bolj! Nostalgija po Alfi... bo vžgala, ko se vrneva?

2. in 3. dan Prva noč je minila dokaj hitro. Malo na račun utrujenosti, malo na račun vsega novega. Klima, ki je v kabini nabijala non-stop, me je na zgornji postelji pošteno premrazila, tako da sem se zjutraj kar kmalu spokal na palubo, da se malo pogrejem. Nekaterim se je to zgodilo že mnogo pred mano. Pavle je že pred 5. uro rogovilil in chekiral po trajektu, ko je bil pošten narod še v globoki komi. "Radiator" je počasi lezel izza obzorja Okrog 11. ure, ko smo se privezali v Barceloni, je bilo že pošteno vroče. Takrat običajno nastopi tudi žeja. Cena: 5eur/4 dcl. Hudo, ampak neizbežno. Ostalo nam je še nekaj dobrot, le zakaj bi morali trpeti lakoto? Poleg palubne mize smo si priborili tudi stole, na katere smo cel dan pazili, da nam jih kdo ne pajsne. Zaradi pomanjkanja tega inventarja je to vsakodnevna nuja. Barcelona je sicer neskončno lepa, ampak ko si na poti v Maroko, te Gaudi-jeve in ostale lepote ne ganejo prav veliko. Ob 5. popoldne nas končno odvežejo, dolgčas se nadaljuje. Debata o tem in onem, reševanje križank, pivce za živce pa še eno (pa še nekaj njih) ter še ena noč pod ventilatorjem. Zjutraj se po kavi spravimo v vrsto za vstopne prijave. Dva čudna tipa vneseta naše dokumente v compe in dodelita vstopno številko. Zadeva je hitro urejena, sploh če si že doma sprintaš potrebne formularje, kljub temu pa smo morali na kopnem stvar ponoviti. Dan se vleče v nedogled. Kamor pogledaš – voda, po palubi se sprehajajo iste face od včeraj, nič občudovanja vrednega. Sem pa tja se nam iz morja pokaže kakšna delfinja družina. Končno se pokaže tudi Gibraltar … … na drugi strani Afrika. Kljub temu, da je že kazalo, da bomo pristalo 1 uro prej, smo skupaj z Pilotom čakali še 1 uro, predno so nas privezali. Prva kontrola nas počaka takoj pri izvozu iz trajekta, sledi potrpežljivo čakanje, ponovna prijava pri policiji pa spet carina. Po dobri uri nas spustijo čez rampo. Welcome to Maroko !!! Čaka nas slabih 40 km vožnje do apartmajskega naselja Marina Beach, nekaj km pred Tetouanom, kjer smo imeli rezervirano spanje (10 eur/glavo).

Kdaj si pravi motorist ? ..................... Ko rečeš ženski, da boš prodal motor, pol greš pa čez par dni v trgovino in kupiš novo čelado ...

No, saj kot sem napisal (in mi je bilo pomembno), tisto z otroc ni letelo na nobenega konkretno, ker vas (še ) niti ne poznam. Evo, nabijem še eno pametno, potem pa res neham : Malce pretirano "razvajanje" kosmatinca je VEDNO boljše, kot samo malce premalo časa zanj. Ajd! Evo, pa še dve slikce za nekaj časa zadnjega (brezpogojnega) prijatelja: Ajd!

In ker še nimava zadosti teh jochov iščeva kam bi se še dalo z moto splezat. Polno je malih smučarskih zaselkov npr. Ober Gurgel, odkoder se vzpneva na ledenik Heillig kreutz, visok skoraj 3000 m, malo pod njim greva na pijačo na Rettenbachjoch 2670m - 2995m. Madona tukaj pa kar težko dihava zgleda da ni dovolj kisika… Ledenik je deloma pokrit, da je upočasnjeno taljenje

matej, tako nekako zgleda končna verzija na tracerju 900 .. cevi se ne vidijo, so lepo "skrite" .. injector je montiran na notranjo stran nihajke, tako da se injector tudi ne vidi preveč .. cev gre po spodnji strani nihajke in se je od strani niti ne vidi .. injector: cev na spodnji strani nihajke: "rezervoar" na desni strani pod stranskimi plastikami: slike niso bog ve kaj, ampak jih nisem nardil za namene predstavitve .. mogoče naslednjič .. dela je nekaj, ne tolko kar se zahtevnosti tiče, ampak predvsem časovno, če pač hočeš nardit, da je OK in nekako zgleda .. seveda se ob pomoči mične asistentke in 2 sixpackov vseskup zavleeeečeeeeee ..

Ja, popolnoma razumem tvojo pripombo, ki jo sploh ne jemljem kot smetenje. Daleč od tega. Upam pa, da boš poskusil tudi ti razumeti moj odgovor, ki je mogoče lahko odgovor tudi še katerega drugega motorista, ki se na transferju do Maroka zapelje skoraj direktno v trajekt. Torej v času našega potovanja (15.10.16) je bil dan že precej kratek, v Lj. pa hladno in deževno. Da bi si lahko ogledali Genovo, njene zgodovinske ter umetniške lepote in posebnosti ter okusil kulinarične dobrote Ligurie, bi morali na pot vsaj en dan prej. To pa na žalost ni šlo. Na dan našega potovanja smo sicer imeli prvotno nekaj ur v rezervi, katere pa smo porabili na račun mojega akumulatorja. Še sreča, da sem odhod planiral tako, kot sem ga, sicer bi zamudili trajekt. Kljub izgubi časa zaradi iskanja in nabave akumulatorja, smo v Genovo prispeli ravno toliko pred odhodom trajekta, da smo uspeli narediti en manjši giro po glavni obalni cesti, potem pa gas na ladjo. Sicer pa Genova ni destinacija, ki bi bila tako daleč, da si njene zanimivosti ne bi mogel ogledat skupaj z lepotami Toskane, kar v kompletu najbrž pomeni nekaj dnevni trip, če ne kar teden dni. Je pa stvar posameznika, kaj in v koliki meri ga zanima zgodovina, umetnost, pokopališča, ........ Mene do neke mere sigurno, ampak ne na poti v Maroko. Takrat imam v glavi pesek, sipine, kamele, berbere, palme, .................... In temu ne rečem hitenje. Vse pač ne gre. Sicer bi se že do Genove lahko nekajkrat ustavili. Ne vem, če sem bil dovolj jasen, upam da. Mac

الكسل هائلة Skoraj dva meseca se že vrtim okrog lap topa in premetavam nekaj tisoč fotk iz jesenskega potepanja po Maroku. Kaj naj dam v mapo za fotoknjigo, kaj naj dam za diaprojekcijo, kaj za forum MS, .......? Kompliciram, vem. In to se da počet v nedogled. V tem času sta svojo turo predstavila že Borut in Mare, Roman in Martina se mučita z objavo njihovega tripa. In zdaj še ena tema z istim naslovom. Kot da ni nič drugega. Očitno je ta Maroko vedno bolj obiskana destinacija in potem je, kar je. Če vam bo zadeva preveč zatežena, vas klik na miško hitro reši nadaljnega trpljenja. In danes sta slaba vest in posledično jeza končno premagala lenobo, ki je v teh zimskih dneh neizmerna . Slaba vest, ker sem se zaobljubil, da bomo kaj napopali tu gor med potovanjem (pa ni bilo prav dosti), predvsem pa jeza, ker je ta lenoba res ena opasna zadeva in te ne spusti zlepa. Še kako rad pogledam fotke s kakšnega popotovanja in preberem potopis, sploh v teh zateženih zimskih dneh in verjamem, da se bo našel še kdo, ki mu bo naslednjih nekaj slik in komentarjev vsaj za silo skrajšalo to duhamorno zimo. Če pa kdo iz vsega tega potegne še kakšno uporabno informacijo ali pa celo navdih za turo pa še toliko bolje. المغرب Prva polovica lanskega leta je z popotniškega vidika minila dokaj nerazburljivo. Nekaj km po jadranki, nekaj po Dolomitih, malo razgibavanja po Krasu, kakšen skok do Pirana in konec. Prvomajsko turo preko Romunije v Moldavijo je odnesel sneg, katerega je nametalo ravno 27. aprila, ko je bilo treba na pot in je pokvaril marsikateri plan. Slabo voljo zaradi tega je kmalu pregnalo zavzeto planiranje poletne ture na Nordkap. Konec junija sva se z boljšo polovico odpravila do železnega globusa na vrhu Norveške in kljub slabemu vremenu, preživela nepozabnih 26 dni. Tudi kolega Pavle (Nemo) je iz določenih razlogov do poletja nabiral kilometre bolj lokalnega značaja. V začetku avgusta je sicer prekrižaril Črno Goro po dolgem in počez, kar pa ni bil razlog, da me ne bi povabil, da se konec avgusta skupaj udeleživa srečanja Horizons Unlimited nad Kolašinom (Črna Gora). Dokler ne probam leva, je prasec kralj živali. Naj živi kralj !!! Super vreme, novi obrazi, krasne dnevne fure, skok v Albanijo, trajekt po jezeru Koman, Kosovo in po 11-ih dnevih še 2 dni lutanja po Srbiji, je bil pravi balzam za dušo. Mene je čas priganjal proti domu, Pavle pa je podaljšal motoriranje po Srbiji še za 1 teden. Tudi teh nekaj dodatnih dni je prehitro minilo in za oba se je obetala povprečna jesen, z drajsanjem jadranke do Paklenice in mogoče še kakšen ovinek na desno ali levo.

jebo vas vaši ljubljenćki mene kloniranga jedo sicer je bolje da žvećjo moje klone kt mene

Take barve je . Ameriški gož v strawberry snow barvno-vzorčni variaciji. Na tejle slikci je star par mesecev in je še tak kot ena glista od cca 30 cm in debeline enga malce debelejšega deževnika. Zdaj, ko je star dve leti in pol je pa že malo večji (okrog 130 cm) in miroljuben firbec. Če bi me tri leta nazaj vprašala, če bo pri nas kdajkoli kača v hiši bi dobila tole in tole . No, ker pa moramo ljudje včasih sklepati kompromise in, ker pri nas dana beseda nekaj pomeni, je sin dobil svojo prvo živalco. In kot sem že napisal zgoraj, dobra stvar vse te kolobocije okrog sinove večletne želje je bila, da sva z mojo predrago izgubila občutek nelagodja okrog (nestrupenih) plazilcev. Ajd!

Cez dve uri bo njam njam......

Pri nas zjutri tut nikolneveš u kermu kotu pojstle jih najdeš.....

Lahko da se motim, ampak imam občutek, da se jim opravičuješ . Nehaj! Ne opravičuje se, ker vsaj jaz vseeno verjamem, da odlično in lepo skrbiš za psa. Psu, ki je zunaj do nekih "humanih" temperatur okrog nule in ki ima dlako, da to prenaša, ni tam nič hudega. Ograjena parcela ali dovolj velik pesjak s kanelom z zastorom in ustrezno izolacijo je prostor, kjer se pes lahko ravno tako dobro počuti. Pes trpi, če lastnik in/ali domači nimajo dovolj časa zanj podnevi, ker so prezaposleni ali se jim s psom zaradi tisoč izgovorov ne da ukvarjat (ker je prevroče, premrzlo, predeževno, se ne splača ga samo vznemirit, ker imam samo pol urce časa do službe/treninga/it na randi/it po tamalga/it po mamo/it v šoping/it na motor/...). So pasme (oz. če posplošim, velikosti psov), kjer res "ne izgleda", da imate psa zunaj in taki radi posplošujete (tole leti nate Kmet2, ampak tkole s smajlijem ) in označujete druge lastnike psov z "manjšo" ljubeznijo, kar ni prav. Vsakemu pač svoje, ne?! Še eno pametno bom navrgel malo povprek, da ne bo kdo užaljen: Ne, pes ni otrok in dokler otrok ne boste imeli (ali jih ŠE imeli doma -> velja za starejše z odraslimi otroci ), tega ne boste razumeli. Ajd!

Torek, 7.8. 2012 Zjutraj je tisto travnato pobočje, kjer je verjetno pozimi zasnežena zimska pravljica, obsijalo sonce. To je zame najlepše, cca 15 stopinj, sonce, cvetje in hribi! Spala sem odlično, povrnila se mi je vsa energija, ki sem jo pokurila na relaciji Ljubljana - Soelden. Naredila sem »pozdrav soncu«, P. pa mi je modificiral notranjost čelade, da ni več tiščala. Po nekaj svežih kajzericah, šunki, siru, maslu in marmeladi…spakirava in se odpeljeva v Soelden…madona je lepo mesto, kava pa še vedno nikakva. Za vsak slučaj... Zaradi včerajšnje slabe izkušnje se odpeljeva še enkrat na Timmelsjoch, tokrat v soncu. Prekrasno je, diha se super, za nagrado ker sem pretrpela vesoljni potop pa dobim majčko kjer je izvezen motorist in napis Timmelsjoch 2509m. Tako da se ve kaj vse smo nekateri pretrpeli!!!!

Moji imajo svoj kavč. Jaz se ne valjam po njihovem, zato se tudi oni po mojem ne smejo . Absolutno pa so z nami, v hiši, čeprav imamo ograjen vrt. Njihovo mesto je zraven nas. P.s.: na sliki ni še ene muce.

Popoldne se nagiba proti večeru midva pa šibava naprej, čisto nič me ne zebe, le glava me fino boli zaradi stiskanja čelade in čutim kako mi ščitniki na kolenih drgnejo kožo, da me že peče, pa seveda rit boli! Potem prečkava še Passo Pordoi 2939m… madona kako je pihalo. Pa dol proti Canazzeiu in čez Passo di Sella (Sella Joch) 2244m… pazi to je že 5. prelaz pa še vedno vriskava… drugo leto greva sigurno na Norveško to je itak piece of cake, sploh pa s to obleko Atlantis v kateri nič ne zebe! Spustiva se v Val Gardeno in spet kavica (slaba) in gelato malaga+limona, proti zahodu greva na avtocesto in se peljeva do Vipitena, tu pa se začne… Pogled proti goram je povedal vse, bilo je oblačno in je že deževalo… naju pa naj bi čakala še dva prelaza od tega baje eden visok kot Triglav… upala sem da bo P. rekel »ne ne kar tukaj bova prespala«... pa nič.. lotevala se me je groza. Prav bi naredila če bi prenočila tukaj in nadaljevala jutri ko je bilo napovedano sončno vreme… no pa nisva, kajti prenočišče sva imela rezervirano v Soeldnu. Alora, ulilo se je kot iz škafa, midva frajerja pa sva navlekla nase dežne kombinezone (hvala Magdi za darilo, hvala Pavletu da jih je spakiral in hvala bogu da so res wasserdicht), jaz še podkapo nataknem in se pogumno podava proti temnim, zamegljenim vrhovom… Prvi je padel Jaufen Pass 2099m…. dežuje, spustili so se oblaki, totalna megla, slabo mi je in razmišljam kaj bom naredila če bom bruhala… od tiščanja čelade mi je namreč fino slabo… kako bom spravila dol še podkapo če bruhnem… da ne govorim da ne morem več sedeti… in da imam sigurno do krvi oguljena kolena… pa kaj je tega treba. 9 ur sem zdržala kot heroj, se smejala in res uživala… zdaj pa tole, če se spodaj pod tem jochom ustaviva ne grem več naprej… čeprav ne vem kaj bom in kam naj grem ampak zakaj za vraga me P. tako matra da na koncu ko crknem izpadem totalen luzer in se mi vsi posmehujejo kao »lej jo revo, tak motor imata pa ne zdrži nič, samo 9 ur se lahko vozi pol pa že jamra,… bogi P. ko ima tako babo, tako opremo ji je kupu ona si pa še na Nordkapp ne upa…« ja itak po 9 tih urah sreče sem zdaj besna kot ris, zdaj bom pa znorela samo da se ustavi…. Pa se ni ustavil… potegnil je nazaj v oblake na tisti najvišji prelaz v dež, meglo in veter, ura pa bila že 19.30… Slabo, kolena, rit… sedaj se uprem na ročke za noge in s hrbtom na kovček tako da imam rit v zraku, desna roka mi je pa itak odmrla ker nimam rokavice saj držim fotoaparat, da slikam to grozo… Groza, takega trpljenja pa še ne, nazaj ni bilo poti, ustavit se tudi ne bi bilo fajn v tem sranju… prelaz zaprejo baje ob 20-ih… fino, še to zamudiva pa smo zmagal… od jeze me je kar kuhalo, kaj vse imam za povedat… pa še strah me je bilo ker se je temnilo… razmišljam da je najbrž to naredil namenoma da se nikoli več ne bi usedla na moto… res mi ni jasno zakaj je tak plan… aha po 9-ih urah furanja pa za nagrado še cherry on the cake – Timmelsjoch 2509m, zvečer, med nalivom in sredi oblakov… lepo… najbolje bi bilo da bi kar umrla in potem bi bilo Pavletu žal da me tako namučil… Moj bog kaj če začnejo še strele švigat. Na vrhu jocha ustavi in jasno da sem se začela kregat in preklinjat… slabo mi je bila za znoret, pa še dol bo treba pripeljat po neskončnih ovinkih… bogve kje je tisti slavni Soelden… Vsega je na srečo enkrat konec… in prispela sva v Haus Erwin, kar kapljalo je od naju… P. se me je po moje kar ustrašil ko sem tako grdo gledala in preklinjala… v tistem dežju je revež še dvakrat skočil v lekarno, zvonil zdravniku in mi prinesel tablete proti bolečinam… Res so hitro prijele in dobra volja se je vrnila. Lepo je bilo spati v Haus Erwin, kadar koli sem odprla oči sem zagledala travnato pobočje, gore je ponoči sicer zakrival oblak, zrak pa je bil super svež! ********************************************************** Na tem mestu je potrebno dodati še nekaj vtisov od mene kot voznika: Takoj, ko sva se začela vzpenjati na Jaufenpass, se je ulilo. Nikjer nisem videl nobenega nadstreška, obrnil sem v dolino in pod streho vhoda v neki hotel sva si navlekla dežjaka. Ni bilo časa za kavo, temnilo se je, lije… od Vipitena do Soeldna je cca 90 kilometrov, GPS mi je kazal, da bova tam čez 2 uri in 16 minut, ura je 18, Timmelsjoch pa se zapira ob 20h. Navil sem gas in upal, da bo Michelin PR3 upravičil obljubo iz reklame (najboljša touring guma, še zlasti v dežju). Promet je redek, občasno kakšen avto, kakšen motorist iz nasprotne smeri. Vedel sem kako se Diana počuti, ampak drugače ni šlo. Izključil sem intercom in divjal navkreber. Bolj ko sva se vzpenjala, gostejša je bila megla, pravzaprav oblak. Vidljivost max 100 metrov, vse bolj se je temnilo. Na Jaufenpass sva prispela v pol ure, ustavil sem in slikal tablo, ki se je komaj videla. Na drugi strani prelaza je bila megla (oblak) še bolj gosta, po cesti so vijugali potočki. Hitro sva se spuščala in prispela v dolino (St Leonhard), hitela mimo Mossa (zadnje civilizacije) v smeri Timmelsjocha. Pogled na GPS me je ves čas živciral, ker je zgledalo, da nama ne bo uspelo priti pravočasno na prelaz. Minute so tekle, kilometri pa nikakor. Edina svetla misel je bila topla soba v Soeldnu, ki sem jo rezerviral še od doma. Ampak najprej je bilo potrebno pripeljati na prelaz pred 20h. Uspela sva. Ob 19.45 sva bila na vrhu, odleglo mi je. Ustavil sem in slikal to grozo v obliki dežja, vetra, noči… Napaka! Če bi nadaljeval, Diana ne bi imela priložnosti vsuti name vse, kar se je nabralo v njeni glavi in drugih delih njenega telesa v zadnjih dveh urah. Skratka, v dežu, ki ja padal iz temnih oblakov, sem se znašel še v gromu in besu iz čelade moje sopotnice. Hrabro in brez odpora sem sprejel porcijo v upanju, da bo to pomagalo k upadu »naelektrenosti v atmosferi«. Proti Soeldnu je vožnja minila »brez slike in zvoka« Booking.com je odlična stvar. Vklopiš comp, malo brskaš po variantah nočitve, izbereš nekaj zanimivih in se premkneš na TripAdvisor. Tam prečekiraš izkušnje potnikov in izbereš, bukiraš in čaka te soba. Na ta način sem bukiral Haus Ervin v Soeldnu. GPS naju je vodil do vrat, prispela sva okrog 21h. Diani je glava pokala od bolečin, o večerji ni niti razmišljala. V posteljo se je vlegla in ni kazala znakov življenja. Prebrskal sem torbico z zdravili, nič. Prosil sem gazdarico za aspirin ali kaj podobnega. Ni imela (dobila bo minus na TripAvisorju) Glavobol ni popuščal. Nič, ob 23h sem se odpravil iskat lekarno. V tej pozni uri je bil Soelden zapuščen, nikjer nikogar. Celo lokali so bili že zaprti. S pomočjo GPS-a sem iskal lekarno, privedel me je pred gostilno. Nadaljeval sem iskanje po principu »glej in najdi«. Res sem našel lekarno, zaprto. Na vratih je bil zvonec. Ciiiiinnnnnnnnn! Po nekaj minutah se je oglasil ženski glas, razložim kaj rabim, ona »warten bitte« in čez minuto odpre vrata in mi ponudi škatlico misterioznih tablet. Cena 8€. Drobiž, če to pomeni rešitev. Ne spomnim se, ali je Diana vzela eno ali dve tableti. Spomnim pa se, da je bila po pol ure »kot nova«. Odleglo mi je… ********************************

1.dan Transfer do trajekta v Genovi je nujno zlo, katerega pač sprejmeš, saj ti kaj drugega niti ne preostane. Nam se je zaradi nabave akumulatorja podaljšal za cca 50-60 km, kolikor znese obvoz čez Pordenone. Neprecenljivo je, če ti ob 5:30 vžge motor iz prve in se brezskrbno odpelješ novim dogodivščinam naproti. Čisto drug občutek pa je, če naredi samo »klik-klik« in se ne pusti motiti. Nekaj sočnih kletvic, vžig na kable, v mislih pa že iščem trgovino, kjer bom v soboto zjutraj uspel nabavit nov akumulator. Na dogovorjeno mesto sem zamudil "samo" 30 minut, motorja sploh nisem upal ugasniti …. …… dokler nisva iz deževne Ljubljane prišla do mejnega prehoda Vrtojba. Ob kavi počakava še Jožeta in Mirjam in takoj popravimo plan poti - Pordenone ! Ta je še najbolj ob poti in vreden upanja, da najdem nekaj, kar mi naslednje tri tedne ne bo delalo težav 100 x na dan. Upanje je skoraj splavalo po vodi, saj gospodje na BMW-ju ob sobotah ne delajo. Zato pa so nas na Hondi z veseljem sprejeli in mi za zelo dobro ceno prodali super akumulator. Hvala Honda!

Ker sem imel do potankosti izdelan in nerealiziran plan za Maroko še izpred dveh let, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bom prišel z besedo na dan. Moj predlog je sprejel na tri-štiri. V enem tednu je bilo urejeno vse: doma sva pridobila "odpustke", za na turo nagovorila še Jožeta (Roksy - brez odpustka) in Mirjam ter nabavila karte za trajekt. Do odhoda je bilo manj kot mesec dni, ki so ob pripravah minili v trenutku. Med drugim se je Pavle odločil, da se bo poslovil od svojega KTM-a in nabavil novega. Tokrat ne več »avstrijca«, pač pa »nemca«. V nekaj dnevih je bilo urejeno tudi to in čas odhoda se je meril samo še v urah. Ko imaš doma karte za trajekt, si že na poti v deveta nebesa! Ali je bila sreča večja, ker se je "losal tastarga", ali zato, ker je zaropotal "novi", ve samo on

Na obstoječi vijak na notranji strani nihajke .. pred tem je bilo potrebno rahlo modificirati (odrezati/pobrusiti) originalni nosilec aplikatorja .. naj omenim še, da je na vijaku že v originalu treadlock (lepilo navoja), tako da lepo očistit vijak in ga na novo namazat pred končno montažo ..

Bomo najdl način ....

Jest pa te klončke od mausa u živolouko lovim,naša jih pa pol k sosed na vrt nos

, lahko, lahko... Pa tudi zmrznjene klončke našga Mausa imamo za kačona v skrinji tik poleg svinjskih rebrc, vratovine, krač in ostalih slastnih kosov mesa za nas. Večina znancev se tudi nad tem zgraža. Ni da ni . Ajd!

Jaz se kač ne bojim, ampak mi kljub temu niso všeč. Glavno, da imate vi radi to vaš Hello Kitty kačo in da ji je pri vas dobro . P.s.: ali je lahko na kavču ?

Eno notranje torbe so prisbele, sicer so na sliki prazne vendar zgleda da bodo služile svojemu namenu.

Đe ba problem ?!? Kdaj sem pa že omenjal otroke tle na MS ?!? ...in ja, v obeh mojih postih tukaj je bilo govora o domačih ljubljenčkih iz teme o domačih ljubljenčkih ! Ajd! P.S.: in, ko ni dovolj časa za psa, je alternativa kaj takega: ...je od tamauga, ki ima malce drugačne fascinacije okrog živali nasplošno. Dobra stvar tega pa je, da sta ata in mama izgubila iracionalni strah do (nestrupenih) gmizavih živali . Ajd!

Pa ne bodo njega tepli , ena orng šamarčina pa si delavca zgubil , bolje ga gladit po piskru pa da vsaj nekaj naredi , pa čeprav zajebe Trenutno razlagam situacijo .....

Naučil sem se čim bolj mižat ...........vse je nekako lažje , če zamašiš pa še ušesa si varen pred idioti ........

Ne vmešavaj otrok še v to debato, ker s tem nimajo prav nobene veze. Za to je odprta druga tema . Govorimo o hišnih ljubljenčkih .

Kljub temu, da sem jutranji "klik-klik" sprejel zelo mirno, so živčki začeli delat v Pordenonu, ko smo iskali trgovino oz. servis in ko je čas neusmiljeno tekel, medtem ko se je akumulator formiral. Za dodaten trening živčkov je poskrbel Pavle, ko mi je na gps nalepil originalno zaščitno folijo od Garmina, ki prikazuje eno XY ulico nekje v Nemčiji, češ "kaj pa je s tem tvojim štromom, še Garmin je znorel?" V dobri uri je bil akumulator formiran in zamenjan, do Genove pa je bilo še kar nekaj km dolgočasne avtoceste. Časa nam prav veliko ni ostajalo. Z enim postankom na bencinski pumpi smo po cca 4 urah zapeljali na trajekt. Poleg 25-30 motorjev je ta dan na trajekt zapeljalo še cel kup takšnih in drugačnih prevoznih sredstev, naloženih »do neba«. Ne moreš verjet, kaj vse ne prevažajo! Čas plovbe iz Genove do Tanger Med-a, s postankom v Barceloni, je 48 ur, zato je treba s seboj vzeti kar nekaj 'navlake'. Kot da kabina ni dovolj majhna, jo napolnimo še z vso kramo, hrano in pijačo, nazdravimo vkrcanju in….. …… in jo mahnemo na palubo, da vsaj približno vidimo, kako izgleda Genova. Ko se obrneta tudi remorkerja, se zaresni »Maroko« šele začne. Čez komot ga ni, žeje in lakote pa tudi ne bomo trpeli. Hitro si izborimo mizo na palubi, laško in krača nas potolažita za vse, za kar smo morali ta dan 'trpeti'. Polna luna nam da kmalu vedet, da je dan kratek. Še pivce za živce, potem pa v klavstrofobično kabino. Za danes je dovolj.

Sem bil prepričan tudi jaz, da je zelje, pa mi je bilo čudno, kaj boš tenstala še dve uri . Si mormo trije nastavitve monitorja popravit (al pa ti telefona ). Ajd!

razstavil in opral oblazinjenje v čeladi Ob enem vrašam, kako pogosto ga ti? Lp,n

Verjem, da za takšno družbo nisi nikol dost dobro prpraulen

Maš do takrat še tolk cajta, da boš kumot še fizičnoprpravlen

Hehe, tok smo veseli, da se bo hmal govoril, da mamo zlato

iščem neki za nohti, ker se mi je zanohtal .. pa nč ne najdem

Sej vrjamem ,da kužku iz stališča udobja ,prehrane itd nič ne manjka , toda pozimi je pač npr. zaprt v kurilnici , kužki so zelo družabni in vrjemi , da trpi sam v prostoru kljub vsemu komfortu . Ti si kužku v njegovih očeh bog , da ti nepokvarjeno in nedolžno ljubezen , praktično cel njegov lajf se vrti okrog tebe ............vpraši se koliko tvojega lajfa se vrti okrog kužka ...........sej veš ,treba skuhat, majhen otrok , pospravt itd .......kuža lažje prenaša lakoto kot samoto Se pa nič ne zgražam, sem bolj načela živi in pusti živeti ...... P.S. So pa to moja predvidevanja in si mogoče večji del dneva s kužkom v kurilnici Pa ne me resno jemat , namreč ko smo se odločali oz. se je žena odločla za psičko sem seveda nasprotoval kolikor sem mogel , z besedami ti imaš polno garažo motorjev jaz pa ne bi smela imeti psičke me je navkotirala v prvi rundi in deseti sekundi , če ni bla še kakšnA SEK. prej ..... Pred tem sem se zgražal , ko se je kdo pogovarjal s cuckom kot z otrokom (sam pri sebi si mislim , keri debili ) , prepričan tudi, da pes sodi v posteljico v kot sobe in nema zofe itd .........no danes sem še večji debil kot vsi ki, sem jih sodil ,da ne govorim ,da večkrat z nama spi pod kovtrom , zato ji pravim Avtohtoni Murgeljski podekar Mal mi je dolgčas ..... Evo Cika pri nas je pa takšen režim , pa se zgražej po mili volji