Dvorana slavnih

..končno je nastopil čas za fotografiranje najbolj znanih ovinkov v Romuniji. Odpravimo se par 100m stran in res, razgled ne razočara. Črna kača se vije v dolino in ni in ni je konca...božansko. Vrnemo se k motorjem, kjer srečamo ekipo Srbov, ki prav tako bluzijo po Romuniji. Izmenjamo par informacij in nasvetov, ter jo mahnemo v dolino. Temperature se polagoma spet dvignejo, ura se premika v popoldan, Kmet in Garmin se razumeta, kaj češ lepše..le asvalt ni tako lep kot na slikah. Porezkan je in nekih užitkov z nagibanji ravno ne nudi. No, prehitro sem napisal, da je vse kul..zabeležil sem namreč pot skozi vasi, pa malo mešano, samo da se izognem glavnim potem, pa sem ga fino usral...cesta je obupna, pravzaprav ne toliko cesta, kot udarne jame z globino 10cm ali pa še več. Vožna po takem ni ravno prijetna, oči so na pecljih, bognedaj, da prideš za avto saj ne vidiš nič naprej in ne veš kje te lahko preseneti. Vsak udarec v luknjo je možnost za padec...ni fajn in prehitevanje avtomobilov je obvezno!!! Kljub vsemu, po nekaj slalomiranja prispemo v Bran...kjer je fejk Dracula castle. Odločimo se, da si želimo tokrat malce sprostitve, recimo hotelčič s savno in porabimo 2 uri za iskanje le tega. No, na koncu pristanemo točno tam, kjer smo začeli, v prvem...savno pozabimo in izbirčnost tudi.. spakiramo, stuširamo ,oddahnemo in gremo pogledat grad...nič od tega. Romuni so 1 uro pred nami, grad zapira svoja vrata ob 17 uri in mi se obrišemo pod nosom. Zato si vzamemo čas za ogled okolice, kako pivičko, malce hrane in skupno ugotovimo, da je Romunija prepolna gradov in ni nobene panike če enega zamudimo. Se bomo raje skoncentrirali na grad v Hunedoari. se nadaljuje....

Ja glej danes pa ne bo slikic ,v veri da mi ne bo vroce in tudi zajtrka ni bilo kjer sem spal , lako jem tudi med potjo sem odrinil ob 6.00 in glej megla mraz ko hud..... 150km potem 150km segrevanje ozracja no koncno toplo prevec , sledi slacenje in zajtrk .slik ni ker je prvih 150 bila megla potem sem sel pa na avtocesto. Jutri je zadnja etapa, a se rece prolog .se treba skoncentrirat sledi avtocesta.Hvala Dami za pohvalo in upam da si uzival in tudi ostali ki ste z veseljem spremljali. No kaksna slika se sledi iz Valparisa . Sem bil tako lacen, da sem pozabil prej slikat preden sem vse razmesaril.

Rudnik soli, ki so ga po končanem izkoriščanju predelali v turistično atrakcijo...pri nas bi se reklo u "ringlšpil", kar v prevodu pomeni prišel je cirkus v mesto...svega i svašta..vsekakor pa vredno ogleda. Z vročih 30C, je kar sedel spust v prijetnih 12C. Že na vhodu je v nos udaril vonj po soli in človek se zato takoj počuti bolj zdravo Za predstavo, sol so vrtali v blokih in postopno širili jamo v obliki kocke, bi rekel od oka 80x50x40m. Nato so sledili slani žili in po diagonali pod to kocko naredili še eno kocko podobnih mer. Na dnu je pa ostala voda. Vsaj na pogled impozantna zadeva. Več naj povedo slike.... S Kmetom opaziva koncertno dvorano in ni bilo potrebno posebnih prošenj, pa sva že izvajala Bethovnovo 9 simfonijo Kmalu po zvočniku zadoni, da je ogleda konec in naj izpraznimo rudnik. OK gremo počasi ven...sledim tablam EXIT....vem, da gredo v drugo smer..ampak izgleda biližje. Kmalu pokukamo ven nekje v sredi mesta...UPS..to pa ne bo prav, varnostniki baje odidejo, vrata se zaklenejo in mi začnemo, trčečim korakom nazaj v smer od kjer smo prišli...Moja laufa ko srnica, jaz in Vesna nekje v sredi in Kmetov kup mišic zadihano zadaj....še zaderem se..Tana, vzemi vso opremo iz recepcije in jo pustimo laufat... Nekih 10 minut za njo prispemo do tam kjer smo vstopili. Oprema nas čaka in si oddahnemo. Ne bom komentiral, vendar sem celo pot do doma poslušal, kako sem se neizgubljiv izgubil Potegnemo še nekih 50-100km naprej in ob cesti najdemo lušten hoteličič in ker imamo dovolj za danes, se usidramo. Sledi še kontrola olja na KTM in božanje KAWE se nadaljuje....

Zdravo! V tem poledenelem februarskem dnevu nam ne preostane drugega, kot da se veselimo dogodkov, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti... Zato limam še par fotk iz tras, da bomo lažje zdržali.

Do koder je slo z motorjem leta 2017 naprej pa pes 1995 leta , kombinacija 100 procenten uspeh

dan5 Pitesti Transfagaras (7C) - Fagaras - Bran cca 250km Izbrana ruta obsega prehod zelo znano cesto, katero je dal romunski diktator zgraditi v strahu pred Rusijo, kot alternativo preko Karpatov. Pri sami gradnji je bilo veliko mrtvih in sam gradnja tudi ni od muh, je pa še zastonj, v primerjavi z našimi EURO alpskimi cesticami. Relacija ni dolga, gremo uživat, vzeli si bomo vcel dan, ustavljali na vsakem ovinku, slikali vsakega oslička in ko pridemo v dolino, lepo po vaških poteh do Brana. Plan kot plan...pri nas je bolje, da se jih ne spoštuje... Pa da štartamo, odjava poteka gladko, le punce sumljivo gledajo Kmeta...pa si že mislim, da ni ponoči kaj obdeloval? Hm..Nakar se ena ojunači in ga lepo prosi, če se lahko slikajo zraven oranžkota. Ko bi vi videli, kako se je napihnil posnosni lastnik, kajti do meje, ni noben jebal 5 posto KTMja, vsi gledali in se slinili na KAWasaki. Pa sm stisnil zobe, pa ga poslušal cel dan, kako ponosn je bil.no, mal fouš sm mu pa vseeno bil, ko bi le bile kake stare grše stevardese, pa niso bile :(.....tule je pa dokaz: Dobrih 100 kmjev se vije cesta, delno skozi gozdove, delno ob akumulacijskem jezeru Vidraru, a vedno višje in višje. Asfalt je grd, razdrapan, nabija me v roke, pozabil prenastaviti mašino, katera je bila lepo zategnjena za lepo cesto, pa se mi ne da popravljat, raj mal trpim in upam, da bo kaj bolje...pa ni in tudi ni bilo...cesta je za udobno mašino z dolgim hodom vilic, ali za mehko nastavljeno vzmetenje Ščasoma se prebijemo skozi goščavje in začnemo vijugat proti vrhu, razgledi so veličastni še tunel in smo na vrhu... ustavimo se pri jezercu Balea, kjer pade dobro kosilce...lačnI smo pa tudi že bili.. se nadaljuje...

Do Fes-a ustavimo samo še na eni pumpi. Cesta je sicer prima, samo dan nas že počasi zapušča. Malo pred Fes-om je tema do podna in hvala tistemu, ki si je izmislil GPS. Do hotela najdemo, kot da smo domačini J. Motorje parkiramo pred hotelom in zaklenemo z vso razpoložljivo tehniko. Video nadzor in nočni čuvaj naj bi po zagotovilu šefa zadostovala za brezskrbno noč. Lakota je huda stvar in ker se nam ob pršutu ni pilo coca-cole, smo s taxijem skočili v center do Carefour-ja in nabavili nekaj »po meri in okusu«. In bilo je obojega: in mere in okusa. Z ozirom na užitek je bil strošek zanemarljiv.

Mimo zadnjega policaja smo 'welcome' rampo prevozili že v trdi temi. Preko bookinga smo imeli rezerviran apartma v turističnem naselju Marina Beach in pot do tja sem imel naštudirano kot poštevanko. Brez problemov smo čez slabo uro 'potrkali' na prava vrata. Mlad maročan nas je odpeljal do našega apartmaja in na hitro pokazal vse, kar je bilo po njegovem pomembno in izginil. Stanovanje je bilo res lepo opremljeno, vse od a-ž, dva TWC, kuhinja, ful oprema, …, samo naselje pa poštimano u nulo in varovano. Po nekaj minutah smo ugotovili, zakaj jo je tako na hitro popihal. - Zaradi 'tehničnih' težav ­- je bilo namreč celo apartmajsko naselje brez vode. Spraznili smo oba WC kotljička, namesto kalodonta uporabili whiskey, poplaknili z pivom in zadeva je bila rešena. 4.dan Dan se je začel precej bolj spodbudno, kot se je prejšnji končal. Voda je tekla iz vseh pip, tudi s tušem ni bilo problemov. Po "krepkem" zajtrku začnemo pakirati, vmes še malo pokukamo po naselju. Ni kaj, grejo se pravi turizem. Prvi postanek je bil na pumpi, kjer z veseljem natočimo bencin po 1 euro (+- kakšen cent). Potem pa gasa proti Tetouanu. Tako kot skoraj po celem Maroku, so tudi tukaj vpadnice v mesto poštimane in urejene, travca pokošena u nulo, smeti skoraj ni videti. 'Dežurne ekipe uslužbencev' na javnih delih skrbijo, da je prvi vtis kraja videti zares presenetljivo. Ampak za prvim vtisom pride vedno še drugi, ki pokaže pravo sliko v zelo različnih barvnih odtenkih. Neštetokrat omenjena gostoljubnost in prijaznost domačinov nas pričaka takoj po prihodu v mesto. Že na prvem semaforju se je do nas pripeljal domačin na mopedu in ponudil svojo pomoč. Nekaj informacij, kod in kam in obvezni welcome to Maroko. Pred nami je bilo ta dan relativno precej km, predvsem pa nam je bila uganka, koliko se da po teh njihovih cestah normalno prevoziti v enem dnevu. V Fesu smo imeli namreč rezervirano spanje, nočna vožnja po maroških cestah pa nam ni bila ravno želja. Zato Tetouan samo prevozimo skozi center in ob morju potegnemo do El Jebhe. Fantastična cesta, ki so jo asfaltirali pred 6-imi leti, z dolgimi in preglednimi ovinki, je ena lepših, ki se jo nedvomno splača odpeljat. Prometa skoraj nič, sonce, morje, nekaj meglic nad morjem in hribčki do 1.600 m. Poezija! Vsake toliko se zapeljemo skozi kakšno vasico, kjer pa "javna dela" ne poznajo in z lahkoto ugledaš drugi vtis ter ugotoviš, da si v Afriki. V eni od takih se nam je zazdelo, da bi bilo dobro kaj pojesti. In smo šli. Izbrali smo ta boljšo oštarijo na glavni ulici, kjer se je najbolj kadilo. Tajini so bili že pripravljeni, za bolj zahtevne in izbirčne so "visele" tudi druge možnosti. Tajin je ena glavnih ponudb po Maroku. V glineno posodo "nametana" zelenjava in meso, ponekod piščanec, ponekod govedina, ponekod -?- . (Ko smo na različnih koncih vprašali, če je v tajinu tudi kamela, so bili odgovori sicer negativni, vendar začinjeni z previdnim nasmeškom.) Vse to se celo dopoldne ali pa še dlje pajca na ognju, zraven ti ponudijo še pomfri (približno) in to je to. Z Mirjam se odločiva za tajin, Pavle in Jože pa naročita na žaru pečena jagnječa rebra. Oboje je izgledalo dobro, vendar tajin samo na pogled. Kakršnokoli upanje, da bomo poplaknili s pivom, so nam ubili že takoj ob prihodu: No beer !!! Toliko Coca Cole, kot sem jo spil v teh 14-ih dnevih, jo nisem prej v 50-ih letih. Dobesedno ! Po glavni ulici je bilo ves čas precej ferkerja, celo iz vrtca so nas prišli pogledat. Do El Jebhe, kjer zavijemo v hribe je še nekaj km uživaške ceste pa tudi odseki, kjer jim je minulo deževje premaknilo hrib za nekaj debelih metrov. Vmes pa še vasice, kjer na glavni cesti obratuje tržnica na veliko in malo. Ni da ni! Brez nekega pravega občutka za vzpenjanje, se v nekaj minutah pripeljemo na 1.600 m n/m. Pokrajina je precej zelena in na mnogih mestih zavoham nekaj, kar mi je od nekod znano. Teren je očitno več kot taprav za konopljo! Oni trije kao da ne vohajo travce, meni pa kar seka pod čelado – bleferji. Nasplošno je ta del Maroka poznan po proizvodnji marihuane oz. kanabisa. Nasadi oljk in konoplje se ob cesti menjajo en za drugim. Skoraj vsak, ki ga srečamo ob cesti, nam ponuja travco. Tudi v Ketami, ko ustavimo ob cesti in gledamo okrog, kje bomo dobili pivo, je prva ponudba »travca«. Ampak mi se ne damo (še) in pivu dajemo vso prednost. In ker eden ni nobeden .. … ponovimo vajo. Za popestritev popoldneva poskrbijo lokalni tarzani in uprizorijo tipično arabsko sceno: vpitje in dretje, nekaj prerivanja pa mogoče kakšna okoli ušes. Ketame imamo hitro dovolj. Zanemarjen kraj, svinjarija okrog in povsod. Le kako uspejo "pridelati" toliko smeti? Mulčki ob cesti nam veselo mahajo. Ali kar tako, ali pa prodajajo travco. Bistvo je, da se obojim kaj dogaja.

dan6 Bran-Turda (ogled rudnika soli) in naprej proti Transalpini cca 350km Najprej bom malce razmišljal, tudi to je potrebno, vsaj za neko tako pot, ki traja več dni je že dobro, da je družba kompatibilna, šoferja pa uigrana. S Kmetom sva imela kar srečo, v vožnji sva ko poročena , punce, to je tisti del, ki lahko krepko zagreni potovanje pa kompatibilne in kar je najbolj fajn, nikoli nismo vsi hkrati sitni. Priznajmo si, vsak ima na taki relaciji kdaj slab trenutek, ko je tečen, utrujen, siten, no pri nas ima to srečo, da ga ostali trije potem izvlečejo ven iz te omame sitnosti. Tako da, pri nas ni nič nenavadnega, če ti nekdo drug čevlje vijači.. Kot sem že povedal, znebil sem se prednastavljenih rut na garminu z besedami, ne boš ti mene več, udaril smer Brasov, Sighisoara, Turda in smo pičili. tokrat ni bilo presenečenj s cesto, oziroma, nič slabša ni bila kot pri nas. Lep ravninski del, gradov nebroj in pokrajina je letela mimo, akrapoviči so še vedno sekali, promet se je umikal , in Drakula je spal v svoji krsti. Nekje ob 15 uri uletimo v Turdo, iščemo kam bi se smestili, opazujemo folk, ki se maže in kopa v "zdravilnem" blatu. Hkrati povprašamo domačina po namestitvi in ta nas odpelje preko kolovoza do doma ostarelih, al je pa samo tako izgledalo. Ne, tu pa ne bomo spali, samo spogledali smo se in smo vsi vedeli zakaj se gre. Zahvalim se za prijaznost in gremo kar na ogled rudnika soli. spanje bomo že dobili. Ob 15.30 (po naši uri) pridemo pred rudnik, kjer nas že vratar opozori, da čez pol ure zapirajo. Pa kako, ob 16 že zapirate? pravim kako 16, pri nas je že 17 ura....odgovori mojster. No, vseeno je bil prijazen pa spravil vso našo šaro pod pult in zabičal, naj ne zamudimo izhoda, ker oni gredo in ne bomo mogli do čelad in opreme....bom, več al manj se nismo sekirali.... se nadaljuje....

dan4 Tekija-Pitesti cca 300km Končno da zabluzimo malo tudi v Romunijo. Priprave so bile enostavne, na gugl-maps sem spet našel en luštkan hotelček v bližini Pitestija, udaril zvezdico nanj in to je to, bo kar bo, važno, da je zraven voda, pa da izgleda romantično. Polni vneme zaštartamo proti meji, ki je na samem jezu, gneče sicer nobene, a čakam in čakam, Kmet on se dogovarja z "organi" pozna vse njihove burazere, Itak, saj sva en dan prej z njimi pila, vsem pojasni kam gremo, tako da z mano niso imeli več volje po klepetu in je bila samo komanda dalje. Ko pricapljam na romunsko stran, mi je policaj že na daleč mahal in govoril.....a transfagaraš, transfagaraš...očitno se je Kmet tudi tule predstavil, sem si mislil. Nabavimo še romunsko valuto na meji in se začne... al pa ne začne, malce bolj kavbojsko vse skupaj, vprege pa živali na cesti, vendar nič pretresljivega, magistralke lepe, obvezno z dvemi pasovi v hrib, da je prehitevanje lažje. No, pravzaprav, jaz nisem imel nobenega dela s prehitevanjem, saj je pred mano ropotala KTMjeva 990 z dvemi odprtimi Akrapoviči, tako, da se je folk umikal, psi pa tulili od bolečin v ušesih. Prispemo do tule: HOTEL STAR , človek ne more bilivat, celo bazen imajo in mi skoraj edini gosti, cena z zajtrkom...nja 22€/par. V sobah se veselje malce razblini, le te so nekoliko socialistične, klima ne dela, hladilnik pa, ali pa obratno, zato Kmet pretovori delujoč hladilnik v sobo z delujočo klimo. Vendar vse se pozabi, osebje je prijazno, bazen pa samo naš. Zvečer pa v Pitesti na raziskovanje lokalne hrani in specialitet. Kot vedno se nam plani poderejo, Kmet zadolžen za iskanje dobre hrane ni nanjušil nič pametnega in pristanemo v centru mesta v MCDonaldsu....ja, Romunski je malo drugačen...a le po pisavi v meniju, ostalo je vse isto. Verjetno smo naročili vse z menija, saj nam niso nehali nositi in nositi, pa kljub temu ni ostalo nič. Pretegnemo noge skozi center, prijetno mestece, lepo okrašeno z raznimi lučkami, čisto in urejeno. Zvečer pa priprave na napad na Transfagarasan. Vreme kaže lepo, v dolini preko 30, v hribih bo zihr odlično. In kmetu zabičam, da boš nadziral Garmina. se nadaljuje....

Sir se v telesu spreminja v glukozo , vložene stvari imajo nebroj aditivov in te salame nimajo dobrih maščob , je blo pa vse domače in sem se kmal zadušu tok sm goltal .......tud jz sem krvav pod kožo , če je pa zastonj sem pa še bolj

še eno leto, pa bodo punce rojene v tem tisočletju pounoletne

Sam zato, da lahko nabijate Ampak vas mava na oku

Moram pohvalit "pisatelja". Prebral sem veliko potopisov in "potopisov". "Najraje" berem tiste: Ob 6h smo vstali, si umili zobe in šli jest. Za zajtrk smo imeli jajčke, puter in marmelado. Potem smo šli v sobe in se preoblekli. Potem smo plačali in se vsedli na motorje. Vreme je bilo lepo. Vozili smo počasi in opazovali naravo...itd, itd....kronološko pisanje v stilu 4 urnega govora Fidela Castra v palači združenih narodov....v glavnem kup nepomembnih stvari, vmes greš 2x srat, pa v hladilnik....in potem....no potem pa po kupu solate, končno 1 slika...zamegljena, tresoča fotografija lokalne cerkve....za crknit. No ta potopis vsebuje tisto kar si normalen bralec želi....bistvene podatke, zanimive vložke, humor, dinamiko in zanimive fotke, da si ustvariš sliko dogajanja....brez dolgovezenja. Odlično...se veselim nadaljevanja...

Ubogo dete naše zgarano .. it's a hard hard cat's life ..

Evo , jaz se trudim , razlagam , mu pišem jedilnik Skalar36 pa men na mizo vse kar se ne sme ni pomoči .......

»Lahko je biti pameten, če imaš. Bodi pameten, če nimaš.« (Josip Bračić - lutkar,25let na mariborskih hulicah)

Tok si požru, da bo zdej moja družina hujšala vsaj en teden...

Je lepo pri nas, kajne.

Jz se nek zmislm vi pa k big na maline , človeka takoj fentat .......človek res ne rabi sovražnikov pri takih prijateljih

Niti pod razno! Mi se nikoli ne skrivamo, umaknili smo samo steklenico, da "niso šle ose notri"! Pri Onem pa smo že tako ali tako zapisani kot neverniki.

Z alkoholom je tako: v Carefour smo prišli tik pred tem, da zaprejo štacuno. Alkoholni oddelek je ločen od ostalih, notri pa gneča. Predvsem Arabci, na debelo so kupovali vino, whisky, pivo itd. Mi smo se oskrbeli, hkrati pa kupili še vodko,za katero nas je prosil "direktor" našega hotela. Torej, vsi ga po malem cukajo, le da se eni skrivajo, drugi pa malo manj. Taisti direktor nas je prosil, naj imamo steklenico vina po mizo, da njegov hotel ne bi prišel "na slab glas" pri Onem, ki vse vidi... Kozarci so lahko ostali na mizi, saj je zgledalo, da pijemo coca-colo.

če prav razumem, je tole ena kod keto ,ups kmeto tehnik hujšanja?!

furamo svoje prevozno sredstvo malo naokoli

a ta jih je ?

dan3: fraj dan Tekija, ogled donavske klisure, Trajanove table, kompenzacija mojga posla z večerjico v hotelu v Kladovu,....ja sj, plani so bili, nekaj smo jih izpolnili, a kaj ko je rakijca toook dobra-efekti so v priloženih fotkah Torej - najeli smo največjo najdražjo jahto na Donavi in odšli na potep , Kmet je prec začel izigravati "Dicapriota", in zgolj veliki palubi se imamo zahvaliti, da ni v vodo padel. po dobri uri "hiterga glisiranja" prispemo do Trajanove table, katera je bila pred 30ali še več (približno) pomaknjena višje, ko so zgradili HE Đerdap in poplavili Staro Tekijo, ter zgradili novo vas. Žal je vidna samo z Donave. Hkrati smo opazovali romunsko stran in si mislili svoje...saj veste, človek ima v mislih Čeušeskuja, železno zaveso, baje Romuni niso smeli niti pogledati čez Donavo, pa trdi komunizem, in s tem povezano revščino, nerazvitost....bolj se ne bi mogel motiti kot sm se. Jp, popoldan prispe SMS, da mi je bil sin sprejet na fakulteto....opaaa in spet so padale one prave Rakijce, katere so prej dozorele u bačvama od hrasta. in potem je bilo vse bolj megleno...baje smo se tut kopali v umazani Donavi... Do večera, ko sva s Kmetom malo odmorila, smo prišli spet k sebi in udarili izlet do Kladova. Nekje 7 komadov se nas je natrpalo u lokalna kola, da so amortizerji gledali pri strani skoraj vn iz avta, ampak je šlo...pa še kako...spet sem se spomnil kako je pred leti tudi pri nas šlo, sedaj te pa zaprejo kot največjega kriminalca. Napolnjenih baterij smo zvečer zaspali, sicer jaz malce bolj težko, ker me je že skrbelo, kako se bosta Garmin pa Kmet ulovila po Romuniji. Se nadaljuje....

valda da lahko

se pravi z domačo salamo pa domačimi kumarami se pa lahko bašemo

Odloćil sem se, da vsaj še februarja vztrajam pri moji odloćilni odloćitvi, da sodelujem le v temi Krneki

pust me pr mir ... nauču sm se , će hudiću stopiš na rep, se dela da je nemoćno ubogo bitjece

a taki ste, na nemočno ubogo bitje bi se s kolom in križem spravl........ P.S: česen imam pa rada.....

kaj te briga ... ker sam po krneki pišem sj vem, da me maš skoz pod ućem kaj pišem ćeprav nism tvoj kućni ljubimac

pijem pivo imam se fino

Pridružujem se mnenju Frenkovega kolega iz Avstrije. Imel sem že kar nekaj KTM-ov in nobenega nisem prodal zaradi slabega servisa ali problemov z garancijo. Celo nasprotno: s servisom KTM-a sem, kot sem že velikokrat zapisal na forumu, zelo zadovoljen. Z reševanjem popravil v garanciji sem zadovoljen nekoliko manj, pa smo kljub temu vse rešili... Servis KTM v Mariboru ima še kako dobro konkurenco (začenši 30 km na severu), pa mi ne pade niti na pamet, da bi moped servisiral kje drugje... P.s.: Sicer pa sploh ne vidim problema. Na tržišču je toliko možnosti, da lahko prav vsakdo izbere motor (s servisom in vsem kaj spada zraven), ki mu ustreza. Kot Nemov znanec iz Berlina, ki s KTM pač ni bil zadovoljen in ga je prodal. Ker fantastične v postelji in še boljše kuharice pač vsakdo ne najde... Moj KTM 1290 SA je fantastičen v postelji, kulinarika pa me na vožnjah ne zanima...

"Če poznaš ogenj, ti ne more nič, če se ga bojiš, ti je najhujši sovražnik. Nikoli pa ne veš kaj se lahko zgodi." Besede inštruktorja na tečaju za gašenje notranjih požarov

Predvčerajšnjim je bil z mano na fitnesu .....ni mu všeč nova podoba MS

Globoke misli & misel dneva & stuff by Roberto: Zelo prijetno je bilo kakšnega prižgati, včasih v prisotnosti kahwe ali vina tudi več njih, skoraj zapored, toda šele ko se ti uspe tega odvaditi ugotoviš, kako je življenje brez kajenja bolj lepooo.

pogrešam base, ker majo proteine

@Kmet2a ni tle samo kruh off limit?

Čokolino definitivno

Pa česn na križu navit pa tak...nekak jo bomo že

dan2 Bjeljina - Tekija cca 350km. Kratka relacija, nikamor se nam ne mudi, štart ob 8.00 uri, zato spet izbrana ruta po "seoskim putevima". Da nebi, bi se reklo pri nas, spet makedamiramo, srečujemo lokalni prevoz in celo dopoldne, majkemi do 14 ure gledam Beograd na severu, ter že fantaziram, da se vozimo v krogu. Nikakor ni hotelo biti ceste proti Smederevu/Požarevcu in ko so mi sotrpini kaj zatežili, sem modro odvrnil: Hoteli ste pristno Srbijo, na tu jo imate Dan se je prevesil v popoldan in nekako smo le prispeli do Donave in kar naenkrat je cesta začela teči, prej se je pa vlekla kot 100mater. Srbsko more in lepi razgledi so ponovno pričarali nasmeh pod čelado. Meni osebno je ta del Srbije resnično najlepši. Skozi trdnjavo Golubac se približamo kanjonu Donave, kjer naredimo še kratko pavzico pred prihodom na današnji cilj v Tekijo. Zanimivi oglas nas skoraj prepriča v nakup nepremičnine. Ker smo spanje organizirali kar kod "zemljaka" , pri nastanitvi nismo bili izbirčni , pri hrani in pijači pa kr, a ni bilo pomanjkanja, pravzaprav je bilo vsega viška. Spet rakijca in ostale dobrote. Kmet je bil kmalu v navezi s starejšo gospo (on res pada na starejše dame), v glavnem testirala sta dioptrijo drug drugemu, hkrati pa se hvalila kdo ma koliko zdravil in poživil s seboj. Kakorkoli, štekala sta se do konca Še nekaj informacij: Tekijo, je zemeljski plaz vode in blata leta 2014 prepolovil, odnesel je hiše, avte, k sreči ni bilo mrtvih... že tako reven kraj, je postal še bolj reven, mladina beži iz vasi v večje kraje, starejši ostajajo in počasi umirajo. A lokacija...fantastična, ob Donavi, možnost turizma itd... se nadaljuje...