Dvorana slavnih

dan7 preko Transalpine (67C) do Targu Jiu do Hunedoare približno 350km Že zvečer sem preveril garmin tak na hitro misleč, ruta je ,nekaj POIjev je notri, da ne zgrešimo in to je to. Pametn Garmin je imel prepoved makedama...no to se je opazilo že prvi dan da štima v nulo uživamo po cesti kjer je pač ni uničila voda, žal makedamski kosi se vrstijo skoraj vsak kilometer, prva lepa pavzica ob jezeru Tau Bistra in Barjul Oasa in potem se je začelo...GARMIN in KMET sta kmalu za temi cigani dosegla konsenz, v stilu, greva midva po svoje Brihten Garmin je končno ugotovil, da ima prepoved makedama, zato se je modro odločil da skrene s hriba navzdol in okrog do naslednje točke....okol riti v žep, bi se reklo. Kmet pa se tudi ni kregal pretirano z njim ampak hajdi, izziv je izziv, 990ka je ropotala po šodru ko zmešana, Dami pa oduzad preklinjal. Že po par 100m sem ugotovil, da gremo narobe in se spustil v dirko. A le kako dirko, kamni vse večji, oči vedno bolj izbuljene, Kmet vedno bolj daleč. No, čez recimo pol urce ga ulovim in povem, da ga on in garmin serjeta. Nato se spogledava in Kmet pravi: ampak če smo že sm prišli je pa res škoda spustiti Transalpino. Pokimam, vržem žalostnega smajlija na usta in še rečem: Počakaj me na vrhu, pri ciganih.... nato je bil samo še bel dim za Kmetom in KTMjem..jaz pa kwaka pa čisto počasi, da ne razsujem karterja. tako pa pri Kmetovih perejo moto cote. Sušijo jih pa potem pri prižganem mopedu z ritjo obrnjeni proti ventilatorju Tako smo nenamensko spoznali tudi malce širši del Transalpine, jaz sem pa komaj čakal, kdaj bo tisti pravi lepi novi asvalt, ki sem ga videl na slikah. se nadaljuje...

da nadaljujem....... najprej en globok sestanek o tem, da garminu ni vsega za verjet, nato smo spet mal Damija ujčkali, v stilu saj ne bo več makedama, sedaj smo na pravi poti, dej eno kokakolco tle pri cigančičih.. in nato AAAAAAAAAAAAAAAAAA kera cesta, to sm čakal, to sm vidu na netu ko sem planiral izlet, nov asvalt, nedolžen, še brez črt, odprti, lepo vidni ovinki....piči miško odcepamo nekaj kilometrov in srečamo avtohtone prebivalce romunskega visokogorja, ki se brez strahu sprehajajo med turisti. Radovedni kot so, žicajo za priboljške in pozirajo. Gremo dalje, cesta se kar vije in vije, na vrhu pa spet bižuterija in "razno". Pretegnemo noge in spustiva dekleti na pašo Tudi tule zidajo, po mojem tuji investitorji in v kratkem bodo zagnali smučišča. V daljavi se vidijo glanc nove vasi...pomislim, kmalu bo tudi tale cestica plačljiva. Vsaj tako ponavadi je, ko se začne masovni turizem. Spuščamo se v dolino, vmes pade okrepčilo, vročina počasi začne spet pritiskati Nadaljujemo proti Petrosani in naprej za Hunedoaro. Po ozkih cesticah polnih peska, kar sploh ni fajn, saj je sonce bilo že dokaj nizko in nabijalo diretno v oči prispemo v Hunedoaro. Najdemo prijeten hostel, nič posebnega a ugodno za prespat, restavracija pa takoj zraven. Receptorka/kelnarca/verjetno tudi računovodkinja, se resnično potrudi Kmetu prevajat vse kar premore meni. Prevod traja dobrih 10minut, Kmet pa samo odkimava z glavo...na koncu pa ustreli: one pica plis!! mi pa v smeh V miru večerjamo, ko se pojavi lokalni bodibilder, ki Kmetu takoj predstavi svoje mišice. Uporabi vse znane poze in šarmira punce.. ko mu Kmet pokaže svoje poze fant pobegne...verjetno ga je bilo malce sram Zvečer še kratek plan, zjutraj ogled gradu, ker si vzamemo čas celo dopoldne nato pa preko Orsove do Tekije cca 250 laganih km..naprej še ne vemo, ampak počasi imamo dovolj celodnevnih voženj in ogledov, malce bi se radi spočili in zabavali. se nadaljuje....

Ni manjkalo prav veliko pa bi oblekli tudi Pavleta. Še dobro, da ni bilo prave številke in je kupčija propadla. Takšne jakne smo namreč drugod videvali po precej nižji ceni. Moha nas je peljal še do nekaj takšnih lokalov, kjer bi lahko zapravili nekaj denarja, sam pa potegnil še kakšen cekin za v svoj žep. V štacuni z arganovo kozmetiko je bil kar uspešen. Mlada maročanka je zelo dobro zaigrala na pravo struno: vsi smo potegnili denarnice iz žepa. Mirjam se še ni dobro zavedla, ko je že sedela na stolu in napacana z neko zeleno kremo. Nekaj ulic naprej je »oddelek« usnjarske obrti, kjer usnje barvajo … … in na sosednjem dvorišču sušijo. Polizdelki romajo do mojstrov, ki jih vešče spremenijo v pasove, copate, denarnice, torbice, na štirih … … ali pa na dveh nogah. Oba pa se mučita kot o… ! Po nekaj urah Moha oceni, da smo videli, kar je za videt in na poti do hotela nas časti z odličnimi in zelo osvežujočimi kaktusovimi plodovi. Zadevo sicer ponujajo na vsakem koraku za male pare, nekateri pa iz teh plodov stiskajo olje, ki ima neverjetno ceno: 600 eur/liter. Ko je čas za počitek, velja to za vse: na dveh, treh in štirih nogah. V mnogih člankih in potopisih iz Fesa sem opazil sliko tega "lepotca" in imel občutek, da gre za fotomontažo. Preverjeno: Ni fotomontaža! Medino zapustimo skoraj pri našem hotelu. Na predlog vodiča si vzamemo 1 uro pavze, potem pa nas zapelje še do šole, kjer se kalijo umetniki kamnoseki in lončarji. Fantje so res mojstri svojega foha. Še dobro, da na motorju nimamo prostora, sicer bi spet vlekli denarnice iz žepov. Na povratku do hotela nas Moha zapelje še do nekega lokala, kjer naj bi se dobro najedli, potem pa zaključimo zgodbo za danes. Zgodbo smo res zaključili, najedli smo se pa šele iz naše rezerve, ki nas je čakala v hotelu. Mogoče še v razmislek tistim, ki se v Fes odpravljajo prvič: Medine imaš po 5-ih ali 6-ih urah polno kapo, utrujen pa si ravno prav, da se ti ne da v novejši del mesta, kjer se popoldan in zvečer še kaj dogaja (?) in je še kaj za videt. Mogoče je boljše imeti nastanitev v mestu in se na ogled Medine zapeljat s taxijem, potem pa nazaj v life. (Cena taxija je cca 5eur iz Medine v center in nazaj. Za 10 eur te vozi do nezavesti) Sicer pa - vsak po svoje!!!

.....OK..da nadaljujem od tule: Ob cesti smo zagledali lušten hotelčič, ura je bila že pozno popoldan, ni se nam več dalo naprej, se pravi to je to. Ni bil ravno poceni, mislim, da je bila cifra na par nekje 45-50€ z zajtrkom. Zadeva je delovala dokaj luksuzno, nove sobe, klimatizirano,čisto, lcd, čeprav nam je ob tisti uri bilo že skoraj vseeno. Namreč, oglašati se je začela lakota. Maznemo nekaj dobrega, če se ne motim file tune in sladica..potem so pa že neumnosti spet rojile po glavi. Najprej sva s Kmetom se slikala z Mausovimi sorodniki. Nato smo ribe hranili...kaj bi razlagal...taki pač smo Pa da se vrnem še na prvo sliko, razen pipsanja verige in občasne kontrole olja v KTMju, kar sicer traja dobre pol ure in po zapletenih postopkih, so mašine delovale kot šwicarske ure. Nisva jih šparala, ko se je vozilo se je vozilo tako, kot vozimo v naših "bratskih" republikah...v stilu nujne vožnje se nadaljuje....

Kdor ima željo bivati v katerem od hotelov v Medini, naj pozabi na to, da se bo do hotela pripeljal z motorjem. V nekaterih ulicah ni trgovske ponudbe in švercerjev. Svojevrstna beda in žalost se kaže na drugačen način. Kože, obešene preko zidu na bližnji hiši, nam dajo vedet, da smo v bližini znane, nekaj stoletij stare družinske firme, ki predeluje kože in iz njih fantastične izdelke. Tudi cene teh izdelkov, ki nam jih kasneje ponujajo v njihovi trgovini, so "fantastične". Ob vhodu v zgradbo nam ponudijo vejice mente za lažje prenašanje smradu. Na srečo v tem času ni bilo tako hudo, da se ne bi dalo tudi brez. Le kako je takrat, ko jim seva 40 C? Namakanje, obrezovanje in beljenje kož si lahko ogledaš s terase. Teli desci tam dol ga res najebejo 200 na uro. Ne bi bil rad v njihovi KOŽI. Do izhoda te stopnice vodijo skozi trgovine, ponudba je pestra, kvaliteta garantirana.

dan8 Hunedoara-Orsova-Tekija-Rakija cca 250km Danes nimamo nobene sile, prenočišče je že "sređeno", hrana bo tudi na mizi, rakia bo obvezna..kul, se pravi si privoščimo dober zajtrk, v miru ogled in nazaj proti Srbiji. Meni osebno je tole eden lepših gradov v tem koncu, vsaj zunanjost, prav tako pa se notranjost ureja, in zadeva postaja turistična atrakcija..več v slikah po nekaj kulturnih momentih smo že v akciji, Kmet seka vratove, mene zaprejo v mučilno napravo, samo zato ker sem nadlegoval naslednje spletične nadlegujeva lokostrelko.. preganjava mačko, le vratar se ne pusti motiti gremo dalje, všeč so mi detajli, gotika... in na koncu se človek vpraša, kako se je jara gospoda zabavala v tistih časih. Bi rekel nekak takole, kot na spodnji sliki, Počasi imamo dovolj Romunije, čeprav bi še lahko raziskovali, vendar so dnevi namenjeni temu zaključeni. Ostaja še par dni NA OFF, a plan še ni izdelan. Vžgeva mopede in gasa za Tekio. se nadaljuje....

5.dan Že pred odhodom v Maroko se mi je glede na plan zdelo, da bi bilo dobro, da si spanje za prve dve ali tri noči uredimo vnaprej. Potem, ko enkrat začutiš tempo okolice in dogodkov ter se aklimatiziraš, je nadaljevanje precej enostavnejše. Hotel Bab Al Madina se mi je glede pozicije in ocene gostov na bookingu zdel dovolj primeren, da v njem vržemo sidro za dve noči. Tudi cena je bila sprejemljiva: z zajtrkom – 12,5 eur/glavo. Hotel ni nič posebnega pa saj tudi nismo pričakovali. Čiste rjuhe in soliden twc, več pa tako ne rabiš. Sveže jutro, kavica na terasi, maroški zajtrk pred »rezidenco« in opazovanje, kako se prebuja dan v Fesu. Takoj bi ponovil te trenutke. Lociran je ob sami Medini. Po ulici mimo hotela poteka ena od »oskrbovalnih poti«, po kateri tako ali drugače tovorijo vse živo, kar je potem na voljo v neštetih trgovinicah, lokalčkih, pajzlih, luknjah in podobnih »prčvarnicah«, ali pa kar na tleh, sredi ulice. Po zajtrku prisedeta reception boss (desno), ljubitelj vodke in šef hotela big chief Mohamed – Moha. Po kratkem welcome … nam ponudi svoje vodniške storitve po Fesu in ponudi posredovanje za nastanitev v puščavi Chebi. Moha je star in pregnan maček v tem biznisu, kar pa ne pomeni, da je vse kar ponudi, tudi sprejemljivo. Njegovo vodenje po Medini naj bi bilo za nas, kot goste, brezplačno, ampak to je stara fora in na to ne padamo več. Kljub njegovemu zagotavljanju, je popoldan le zakašljal, da naj mu damo 10 eur po glavi, kar pa je bilo čisto pošteno z ozirom na to, koliko časa je bil z nami in kje nas je vodil (tudi z avtom). Malo več šticunge pa si je zaželel ob bookingu v Merzougi in nas ob prvi ponudbi za 150 eur/glavo za dva PP (1x spanje v kasbahu, 1x spanje v šotoru v puščavi, jahanje kamel) pustil, da se odločimo do popoldneva. Napaka. Dva dni v Maroku sta mi zadostovala, da sem se aklimatiziral in se začel obnašati tako, kot si sami želijo. Popoldan smo si segli v roke za ceno 80 eur/glavo ob nespremenjeni ponudbi. J Ampak Moha je fejst dečko in ga z veseljem priporočam za vodenje po Medini. In smo šli. Stari del Fesa - Medina je prepletena z preko 9.000 ulic, ki so v glavnem uličice. Po marsikateri se moraš pošteno potrudit, da se ti izide srečanje z natovorjenim oslom. Naprodaj je vse, kar si človek zamisli. Tudi pestrost ponudbe prenekaterih trgovinic je neverjetna: tepihi, kruh, čistila, kozmetika, obutev, sadje, deli za bicikelj,… vse na nekaj metrih.

Rudnik soli, ki so ga po končanem izkoriščanju predelali v turistično atrakcijo...pri nas bi se reklo u "ringlšpil", kar v prevodu pomeni prišel je cirkus v mesto...svega i svašta..vsekakor pa vredno ogleda. Z vročih 30C, je kar sedel spust v prijetnih 12C. Že na vhodu je v nos udaril vonj po soli in človek se zato takoj počuti bolj zdravo Za predstavo, sol so vrtali v blokih in postopno širili jamo v obliki kocke, bi rekel od oka 80x50x40m. Nato so sledili slani žili in po diagonali pod to kocko naredili še eno kocko podobnih mer. Na dnu je pa ostala voda. Vsaj na pogled impozantna zadeva. Več naj povedo slike.... S Kmetom opaziva koncertno dvorano in ni bilo potrebno posebnih prošenj, pa sva že izvajala Bethovnovo 9 simfonijo Kmalu po zvočniku zadoni, da je ogleda konec in naj izpraznimo rudnik. OK gremo počasi ven...sledim tablam EXIT....vem, da gredo v drugo smer..ampak izgleda biližje. Kmalu pokukamo ven nekje v sredi mesta...UPS..to pa ne bo prav, varnostniki baje odidejo, vrata se zaklenejo in mi začnemo, trčečim korakom nazaj v smer od kjer smo prišli...Moja laufa ko srnica, jaz in Vesna nekje v sredi in Kmetov kup mišic zadihano zadaj....še zaderem se..Tana, vzemi vso opremo iz recepcije in jo pustimo laufat... Nekih 10 minut za njo prispemo do tam kjer smo vstopili. Oprema nas čaka in si oddahnemo. Ne bom komentiral, vendar sem celo pot do doma poslušal, kako sem se neizgubljiv izgubil Potegnemo še nekih 50-100km naprej in ob cesti najdemo lušten hoteličič in ker imamo dovolj za danes, se usidramo. Sledi še kontrola olja na KTM in božanje KAWE se nadaljuje....

Ja glej danes pa ne bo slikic ,v veri da mi ne bo vroce in tudi zajtrka ni bilo kjer sem spal , lako jem tudi med potjo sem odrinil ob 6.00 in glej megla mraz ko hud..... 150km potem 150km segrevanje ozracja no koncno toplo prevec , sledi slacenje in zajtrk .slik ni ker je prvih 150 bila megla potem sem sel pa na avtocesto. Jutri je zadnja etapa, a se rece prolog .se treba skoncentrirat sledi avtocesta.Hvala Dami za pohvalo in upam da si uzival in tudi ostali ki ste z veseljem spremljali. No kaksna slika se sledi iz Valparisa . Sem bil tako lacen, da sem pozabil prej slikat preden sem vse razmesaril.

Danes sem dobil odgovor glede črt na Rakitni. Bolj ali manj je neko nakladanje in nepoznavanje zakonodaje. Ne bom še prilepil odgovor, ker jim bom poslal še eno sporočilo z malenkost bolj tečno vsebino oziroma jim bom poskusil dopovedati, da je potrebno brati in razumeti zakonodajo (težka bo), ker drugače je vse skupaj ena zmešnjava.

dan6 Bran-Turda (ogled rudnika soli) in naprej proti Transalpini cca 350km Najprej bom malce razmišljal, tudi to je potrebno, vsaj za neko tako pot, ki traja več dni je že dobro, da je družba kompatibilna, šoferja pa uigrana. S Kmetom sva imela kar srečo, v vožnji sva ko poročena , punce, to je tisti del, ki lahko krepko zagreni potovanje pa kompatibilne in kar je najbolj fajn, nikoli nismo vsi hkrati sitni. Priznajmo si, vsak ima na taki relaciji kdaj slab trenutek, ko je tečen, utrujen, siten, no pri nas ima to srečo, da ga ostali trije potem izvlečejo ven iz te omame sitnosti. Tako da, pri nas ni nič nenavadnega, če ti nekdo drug čevlje vijači.. Kot sem že povedal, znebil sem se prednastavljenih rut na garminu z besedami, ne boš ti mene več, udaril smer Brasov, Sighisoara, Turda in smo pičili. tokrat ni bilo presenečenj s cesto, oziroma, nič slabša ni bila kot pri nas. Lep ravninski del, gradov nebroj in pokrajina je letela mimo, akrapoviči so še vedno sekali, promet se je umikal , in Drakula je spal v svoji krsti. Nekje ob 15 uri uletimo v Turdo, iščemo kam bi se smestili, opazujemo folk, ki se maže in kopa v "zdravilnem" blatu. Hkrati povprašamo domačina po namestitvi in ta nas odpelje preko kolovoza do doma ostarelih, al je pa samo tako izgledalo. Ne, tu pa ne bomo spali, samo spogledali smo se in smo vsi vedeli zakaj se gre. Zahvalim se za prijaznost in gremo kar na ogled rudnika soli. spanje bomo že dobili. Ob 15.30 (po naši uri) pridemo pred rudnik, kjer nas že vratar opozori, da čez pol ure zapirajo. Pa kako, ob 16 že zapirate? pravim kako 16, pri nas je že 17 ura....odgovori mojster. No, vseeno je bil prijazen pa spravil vso našo šaro pod pult in zabičal, naj ne zamudimo izhoda, ker oni gredo in ne bomo mogli do čelad in opreme....bom, več al manj se nismo sekirali.... se nadaljuje....

Zopet v Valparisu po zadnjih 385 km . Zavil v Hostel ki ga vodita dva slovenca.Lokacija je super z lepim razgledom na zaliv.

Kdaj spoznaš da nasilje ni vedno rešitev. . . . . Ko se ti komar vsede na jajca.

NOV ZAPLET S HRVATI Iz zanesljivih virov, ki so blizu Hrvaške vlade, se je izvedelo, da Hrvaška ne bo priznalarezultata rokometne tekme s svetovnega prvenstva 2017, ki jo je izgubila s Slovenijo,ker se je na slovenski televiziji že v naprej govorilo, da bodo Slovenci tekmo zmagali.

dj poglej.... če jih več kot eden pele kontra... pol niso oni krivi štekaš

dobra fora, jst sem se pa ful zajebavu, da sem avto u kopalnco spravu.

ne rabi fena je naravno lepa. A ne.

Nisem tip, ki bi pihal na dušo, ker mi v življenju tega ni več treba. Povem pač tako kot menim da je res. Drugače pa mi je še zelo všeč stil potovanja (pa NE piham na dušo) in sicer zato, ker sem Romunijo...še prej pa bivšo Jugo in Albanijo prepotoval na enak način....absolutno brez enega samega načrtovanega POI-ja in podobnih kozlarij. Na qurac mi grejo tisti, ki 6 mesecev prej cele noči rišejo poti po raznih Goole-eart-ih, in pišejo POI-je, vse rezervirajo v naprej tako, da še preden sploh kam krenejo vejo vse na pamet...glih tolko, da v naprej že ne vejo za številko moderčka kalnerca, ki jim bo 7 dan potovanja ob 18.32 natančno, postregla z mineralno vodo ohlajeno na 18 stopinj celzija-exactli... Pol pa pride dan, ko končno krenejo, pa jim po 40km. crkne žarnica v levem blinkerju in se obrnejo in grejo domov. Vsak moj dan na potovanju se je začel s kavo in čikom in dobro staro analogno karto (zemljevid). Fajn je da je v razmerju da je krajša stranica čikov cca 50km. 4x jo položiš po karti in veš do kod bi približno rad prilezel tisti dan. Včasih 50km. več, včasih pa 100 manj...kakor je naneslo. In brez rezervacije sem vsako noč spal v postelji in v 95% ceneje kot z v naprejšnjo rezervacijo. In seveda praviloma pri ljudeh od katerih si se naslednji dan s težavo poslovil. To je zame čar potovanja...sicer je bolje, da greš z turistično agencijo in te lepo peljejo od vrat do vrat kot debilčka. In potem pač nastanejo "potopisi" kot sem jih prej opisal....ker nič zanimivega pač ne doživiš. Ok...dosti nakladanja...čakam nadaljevanje te zgodbe. BTW...če kdaj pridemo skupaj vam bom pokazal pot, ki teče vzporedno z Transalpino in je bolj po @Kmet2-ovem okusu......sama divjina, brez asfalta....

drugač jst več kuham kot pa žena. In če se že doma ne morem kurčit, se pa lohk vsaj na MS-ju.

In potem ti skuham oleandrov čaj......

a maš vse pospraulen, cunje oprane in speglane, kdaj si nazadnje okna pomila. Ni mi jasn kako je babi lahko dolgcajt.

vse je važn letnik, kilometrina, servisi, ohranjenost, duša, lepota, notranjost, znaki uporabe, stroški vzdrževanja, .... in še in še

Žleht! In itak da vem kaj vam je bolj pomembno, pamet, karakter, družinska zgodovina.. Vse prej kot videz, ane?

oboje se da in oboje je zanimivo po svoje. Lani je moja sestrična z možem prevozila obe in to s kolesom. S kolesom vidiš svet drugače kot z motorjem, bolj v detajle, bolj podrobno, še bolj osebno.

Ni taka sila so se lepsi je pa inpoza nten vulkan ki mal deluje in lepo zgleda med zelenimi hribi blizu mesta in leta 1995 sem skocil gor za salo in sel v notranjost kraterja imenuje se Villarrica in je 2870 metrov visok Od vznozja do vrha je 1500m kar se ne vidi ker je tako ogromen obsezen.

spravljam se v Maribor. sem vzel telefon, da grem in na njem zadnja novica: "Voznik vozi v napačno smer na štajerski avtocesti". Bom mal počaku, da ga Maus spodi z avtoceste.

kaj je kej tolk smešno . a ti napišem kako je treba fen uporabit. vzameš podaljšek, ga priklopiš ......voila pa je.....dedci čist vse vam je treba narisat.

..končno je nastopil čas za fotografiranje najbolj znanih ovinkov v Romuniji. Odpravimo se par 100m stran in res, razgled ne razočara. Črna kača se vije v dolino in ni in ni je konca...božansko. Vrnemo se k motorjem, kjer srečamo ekipo Srbov, ki prav tako bluzijo po Romuniji. Izmenjamo par informacij in nasvetov, ter jo mahnemo v dolino. Temperature se polagoma spet dvignejo, ura se premika v popoldan, Kmet in Garmin se razumeta, kaj češ lepše..le asvalt ni tako lep kot na slikah. Porezkan je in nekih užitkov z nagibanji ravno ne nudi. No, prehitro sem napisal, da je vse kul..zabeležil sem namreč pot skozi vasi, pa malo mešano, samo da se izognem glavnim potem, pa sem ga fino usral...cesta je obupna, pravzaprav ne toliko cesta, kot udarne jame z globino 10cm ali pa še več. Vožna po takem ni ravno prijetna, oči so na pecljih, bognedaj, da prideš za avto saj ne vidiš nič naprej in ne veš kje te lahko preseneti. Vsak udarec v luknjo je možnost za padec...ni fajn in prehitevanje avtomobilov je obvezno!!! Kljub vsemu, po nekaj slalomiranja prispemo v Bran...kjer je fejk Dracula castle. Odločimo se, da si želimo tokrat malce sprostitve, recimo hotelčič s savno in porabimo 2 uri za iskanje le tega. No, na koncu pristanemo točno tam, kjer smo začeli, v prvem...savno pozabimo in izbirčnost tudi.. spakiramo, stuširamo ,oddahnemo in gremo pogledat grad...nič od tega. Romuni so 1 uro pred nami, grad zapira svoja vrata ob 17 uri in mi se obrišemo pod nosom. Zato si vzamemo čas za ogled okolice, kako pivičko, malce hrane in skupno ugotovimo, da je Romunija prepolna gradov in ni nobene panike če enega zamudimo. Se bomo raje skoncentrirali na grad v Hunedoari. se nadaljuje....

Do koder je slo z motorjem leta 2017 naprej pa pes 1995 leta , kombinacija 100 procenten uspeh

dan4 Tekija-Pitesti cca 300km Končno da zabluzimo malo tudi v Romunijo. Priprave so bile enostavne, na gugl-maps sem spet našel en luštkan hotelček v bližini Pitestija, udaril zvezdico nanj in to je to, bo kar bo, važno, da je zraven voda, pa da izgleda romantično. Polni vneme zaštartamo proti meji, ki je na samem jezu, gneče sicer nobene, a čakam in čakam, Kmet on se dogovarja z "organi" pozna vse njihove burazere, Itak, saj sva en dan prej z njimi pila, vsem pojasni kam gremo, tako da z mano niso imeli več volje po klepetu in je bila samo komanda dalje. Ko pricapljam na romunsko stran, mi je policaj že na daleč mahal in govoril.....a transfagaraš, transfagaraš...očitno se je Kmet tudi tule predstavil, sem si mislil. Nabavimo še romunsko valuto na meji in se začne... al pa ne začne, malce bolj kavbojsko vse skupaj, vprege pa živali na cesti, vendar nič pretresljivega, magistralke lepe, obvezno z dvemi pasovi v hrib, da je prehitevanje lažje. No, pravzaprav, jaz nisem imel nobenega dela s prehitevanjem, saj je pred mano ropotala KTMjeva 990 z dvemi odprtimi Akrapoviči, tako, da se je folk umikal, psi pa tulili od bolečin v ušesih. Prispemo do tule: HOTEL STAR , človek ne more bilivat, celo bazen imajo in mi skoraj edini gosti, cena z zajtrkom...nja 22€/par. V sobah se veselje malce razblini, le te so nekoliko socialistične, klima ne dela, hladilnik pa, ali pa obratno, zato Kmet pretovori delujoč hladilnik v sobo z delujočo klimo. Vendar vse se pozabi, osebje je prijazno, bazen pa samo naš. Zvečer pa v Pitesti na raziskovanje lokalne hrani in specialitet. Kot vedno se nam plani poderejo, Kmet zadolžen za iskanje dobre hrane ni nanjušil nič pametnega in pristanemo v centru mesta v MCDonaldsu....ja, Romunski je malo drugačen...a le po pisavi v meniju, ostalo je vse isto. Verjetno smo naročili vse z menija, saj nam niso nehali nositi in nositi, pa kljub temu ni ostalo nič. Pretegnemo noge skozi center, prijetno mestece, lepo okrašeno z raznimi lučkami, čisto in urejeno. Zvečer pa priprave na napad na Transfagarasan. Vreme kaže lepo, v dolini preko 30, v hribih bo zihr odlično. In kmetu zabičam, da boš nadziral Garmina. se nadaljuje....

Pol si ti k en Rambo Mene tut niso šparal, k smo bajto zidal ... Redno sem kuhal, pospravljal, okopaval vrt, čuval otroke in bil zelo ponižen

Tomate pa VE med sabo

Možno...težko je tako ocenit...je pa verjetno kar nekaj vzporednic...moja je bila tale: Pa še mimo tega jezu je bilo treba... Kakorkoli...vsaj meni so vzporedne poti bolj zanimive...

a bi mogla bit ? zdej sem pa užaljena .... ..... da bo jemu močne roke......

kr nj se ti .. pa pade na tla ... in zmrzne ... in ti spodrsne ... men bi blo full smešn trenutno se sam s tabo ukvarjam ... dj pust me pr mir

ma a ti resno med 24 in 26 stopinjami čez dan, jest jih tok še v savni nimam

upam, da nimaš bacilou trenutno se ualam od smeha

itak.. to je tok ajnfok, kot kolenčkanje ... ćist ajnfok ... še posebi, če maš avto parkiran 300 metrov od stanovanja ... nben problem

Ej ej, jaz sm naravno lepa

dan2 Bjeljina - Tekija cca 350km. Kratka relacija, nikamor se nam ne mudi, štart ob 8.00 uri, zato spet izbrana ruta po "seoskim putevima". Da nebi, bi se reklo pri nas, spet makedamiramo, srečujemo lokalni prevoz in celo dopoldne, majkemi do 14 ure gledam Beograd na severu, ter že fantaziram, da se vozimo v krogu. Nikakor ni hotelo biti ceste proti Smederevu/Požarevcu in ko so mi sotrpini kaj zatežili, sem modro odvrnil: Hoteli ste pristno Srbijo, na tu jo imate Dan se je prevesil v popoldan in nekako smo le prispeli do Donave in kar naenkrat je cesta začela teči, prej se je pa vlekla kot 100mater. Srbsko more in lepi razgledi so ponovno pričarali nasmeh pod čelado. Meni osebno je ta del Srbije resnično najlepši. Skozi trdnjavo Golubac se približamo kanjonu Donave, kjer naredimo še kratko pavzico pred prihodom na današnji cilj v Tekijo. Zanimivi oglas nas skoraj prepriča v nakup nepremičnine. Ker smo spanje organizirali kar kod "zemljaka" , pri nastanitvi nismo bili izbirčni , pri hrani in pijači pa kr, a ni bilo pomanjkanja, pravzaprav je bilo vsega viška. Spet rakijca in ostale dobrote. Kmet je bil kmalu v navezi s starejšo gospo (on res pada na starejše dame), v glavnem testirala sta dioptrijo drug drugemu, hkrati pa se hvalila kdo ma koliko zdravil in poživil s seboj. Kakorkoli, štekala sta se do konca Še nekaj informacij: Tekijo, je zemeljski plaz vode in blata leta 2014 prepolovil, odnesel je hiše, avte, k sreči ni bilo mrtvih... že tako reven kraj, je postal še bolj reven, mladina beži iz vasi v večje kraje, starejši ostajajo in počasi umirajo. A lokacija...fantastična, ob Donavi, možnost turizma itd... se nadaljuje...