Dvorana slavnih

dan9 Hunedoara - Orsova - Tekija cca 250km malo drugače tokrat Okrog 12 ure se spokamo. V moto GP bi rekli, da sva imela dober ritem , cesta je držala, zavoji lepi in pregledni med romunskimi grički in že sva padla mimo Orsove..bdw lep kraj ob Donavi, a nismo bili na volji se ustavit za ogled, namreč vročina je pritiskala cca 35C, zato je bil pravac Kladovo. Ališić bi reku: OLALALALAAAA ob 15 uri smo že mezili čevape in dihali na škrge. Že takrat je padel dogovor, da ne bomo pavzirali, ampak še malce stisnjemo zobe in hočemo na hladno, hočemo nekaj z bazenom in savno..hočemo, hočemo...kam točno smo se tudi dogovorili :P, a več povem naslednjič. Uletimo v Tekijo, hitro pod tuš..in že je bil klic in priprave na večerno žurko, malo zbog nekog rođendana, a malo što su nam se Slovenci živi vratili. Dokazni material sledi: Afterparti posledice afterpartija.... A RAKIO sem omenu? Se nadaljuje....

dan10 Tekija-unkown cca 550km Gremo nekam, kjer je hladno, dost je te vročine...mal luksuza prosim, mal na izi, malo opušteno... Štartamo, že po nekaj kmjih Kmet zmajuje z glavo...sumljivo pogleduje kr med vožnjo okrog mopeda...KTM se je odloču za nepokorščino. Se ustavimo. "Kaj je, vprašam", pa mi pravi, "neke čudne vibracije, ni isto, nekaj je narobe." Pa ga potolažim rekoč: "stari, če ma kaj za past dol, bo že odpadlo"...in gremo dalje. Malo pred Kragujevcem pokličem še frenda iz Ivanjice, če se dobimo na kavi. Dečkota sem spoznal eno leto poprej in svaka mu čas, gostil nas je 3 dni ko carje. Še motorje nam je opral. Ustavimo na pumpi, Kmet spet sumljivo gleda okrog pomaranče. Kmal uletijo domačini, ki so v trenutku pripravljeni pomagat. Kmet ugotovi, da je utrgalo vijak rollbara in le ta povzroča vibracije. Za tolažbo mu povem, da kava dela tako kot mora in da mu osebno priporočam zamenjavo pomaranče za en pametn kawasaki, pa se ne pusti prepričat. Fantje, ki so ponudili pomoč, kmalu privlečejo, gedore, avtogeni švas aparat, navojne svedre, poravnalno mizo in ličarski komplet. Ampak, ne bo šlo, preveč dela, nimamo sedaj časa in se odločim za improvizacijo. Uporabim 2 žvečilna in locktite. Žvečilna zbašem Kmetu v usta, da ne bo tok milo gledal, namažem vijak z locktitim in potisnem v luknjo. Seveda napake nisem popravil, ampak vijaka pa ni izgubil. Do doma bo. Ta čas prileti prijatelj iz Ivanjice in njegov kolega. Lepo je videti ljudi čez kako leto in snidenje je bilo res prisrčno. Fanta pravita, da nas pospremita do meje. Kul, častimo potem eno kosilo je bil dogovor in odrinemo. Moram poudariti, tipa sta kralja ravnin. Po ravnem med 150-180km/h, pred ovinkom bremzanje na mrtvo, s Kmetom umirava na obroke, ampak se zadrživa. Tako pač je. Nekje ob poti pade luštno kosilce in mi naprej za Bosno. Vročina pritiska, pot se vleče, ura popoldan, sonce nabija v čelado. Počasi mam dovolj si mislim, a lej ga Kmeta, on kr dalje (zapomnite si tale stavek)...pavzo rabim, pavzo. Se butnemo dol na pumpi, kupim liter vode in si jo zlivam po glavi, da se vsaj malo ohladim, čakanje na meji je naredilo šok mojemu telesu. Pa tut Kmet je že kr dobro prekurjen. Malce pred Sarajevom zavijemo levo v hribe in se začnemo vzpenjati. Temperature sicer popoldan, vendar z vsakim višinskim metrom postajajo znosnejše. Nekih 50km pred ciljem opažam, da mi vsak ovinek začne odnašati zadnji konec mopeda, še moja me vpraša, če je vse ok. Fak, si mislim, gumo sem prepuščal. Se ustavim, gledam, brcam v gumo a tlak se mi zdi kul. Nadaljujemo, še nekaj časa me je na spolzkem, svetlem in prašnem bosanskem asvaltu odnašalo, nato se je zadeva umirila. Zgleda, prekurjena guma, prehud ritem, ali prespolzko...jebiga, kdo bi vedu. Končno destinacija, prijetnih 12 C čekiramo še kateri hotel in odločitev pade...najdražji z vsem!!! a RAKIO sm omenu? zadeva zgleda tok kul, da se odločimo, da bomo tule 2 dni, tretji dan pa naprej. Se nadaljuje...

dan 11. dan 12. čiliranje, savnanje, bazenčkanje, bruhanje (samo Kmet ) JAHORINA ONLAJN Hotel zgleda dobro, sobe luštne cena za PP 90€/par, odlična hrana, odlična klima, motorji v garaži. Plan je bil naslednji dan bluzenje po Sarajevu, ampak popoldan nam je zbolel Kmet, ali zastrupitev s hrano ali od vročine, ker se je prekuril in je ležal v sobi. Mi smo si pa privoščili vse po spisku...no vsega ne bom povedu, ampak smo si od poležavanja na sončku do kopanja in savnanja v zaprtem bazenu Ker je Vesna negovala svojega šoferja, sva z mojo odšla, ne boste verjeli, peš naokrog, a ne za dolgo, ker naju je Milicija pognala nazaj Drugi dan trpljenja, mi Kmet pravi, "stari js bom umrl" če ne bo bolje jutri AC in piči kuči. Pa se smejem in pravim: " brez panike, prvič, tule ni nobene AC, oddahni si, tretji dan boš bolje in gremo na izi domov." In tako je tudi bilo, drugi dan popoldan Kmet pride k sebi, pregledava malo mopede in priprava ruto za naslednji dan. Plan je bil Ramsko jezero-biser Bosne, naprej pa prosto po Prešernu. se nadaljuje......

Pijem kavo k mi jo je HD prnesu Tenx man

Zopet v Valparisu po zadnjih 385 km . Zavil v Hostel ki ga vodita dva slovenca.Lokacija je super z lepim razgledom na zaliv.

Vetrobran na motorju se je pokvaril in stalno rine gor… iščeva mehanike a zaman. Servis BMW "ne dela motorje", napoti naju do najbližjega serviserja, do tam sva vozila kakšnih 50 km v Nemčijo, zaman, mehanik se je ponesrečil z motorjem in je v bolnici... , drugje (Munchen) pa prej kot čez en teden ne prideš na vrsto… pa nič. P. pokliče Avtoval in se dogovori za servis čez dva dni. Simple. Torej bo moto do takrat zgledal kot tisti rumeni poštarski mopedi. Obrneva spet dol v Avstrijo na rumeno cesto …vmes se ustaviva v luškanem gasthofu "Črni orel" in P. naroči Dunajca jaz pa Roesti (krompirjev polpet) z mozzarello in paradižnikom. Ob piru je vse lepše...

Najlepši del je vodil čez mali Flexenpass 1773m proti Silvretta Hohalpen Strasse. Tu pa je prekrasno…cesta se dvigne do 2000m in vodi mimo nekaj akumulacijskih jezer….res lepo. No, prispeva v Kappl, kjer bova prenočila v starem Gasthof Hirschen. Najprej zgleda slabo, potem pa se izkaže da je čisto OK. Je tak star tradicionalen družinski hotel z restavracijo. Naročiva Rostbeaf s pečenim krompirčkom in mladim stročjim fižolom s slanino, zame pa juho z jetrnim knedlčkom in kruhov cmok z rdečim zeljem…v glavnem zadišali so mi knedli… Zelo si želim na vrhu enega visokega jocha pojesti še Germknoedel z vanilijevim prelivom, potresenim makom….Jutri naj bi šla čez en visok prelaz proti St Moritzu….Celo noč poslušam žuborenje potoka po oknom in gledam skozi okno utripajoče zvezde in vdihujem sveeeež zrak J

...sirov...ravnokar pečen ...z rozinami in malo cimeta......

Priklop.

dan8 Hunedoara-Orsova-Tekija-Rakija cca 250km Danes nimamo nobene sile, prenočišče je že "sređeno", hrana bo tudi na mizi, rakia bo obvezna..kul, se pravi si privoščimo dober zajtrk, v miru ogled in nazaj proti Srbiji. Meni osebno je tole eden lepših gradov v tem koncu, vsaj zunanjost, prav tako pa se notranjost ureja, in zadeva postaja turistična atrakcija..več v slikah po nekaj kulturnih momentih smo že v akciji, Kmet seka vratove, mene zaprejo v mučilno napravo, samo zato ker sem nadlegoval naslednje spletične nadlegujeva lokostrelko.. preganjava mačko, le vratar se ne pusti motiti gremo dalje, všeč so mi detajli, gotika... in na koncu se človek vpraša, kako se je jara gospoda zabavala v tistih časih. Bi rekel nekak takole, kot na spodnji sliki, Počasi imamo dovolj Romunije, čeprav bi še lahko raziskovali, vendar so dnevi namenjeni temu zaključeni. Ostaja še par dni NA OFF, a plan še ni izdelan. Vžgeva mopede in gasa za Tekio. se nadaljuje....

Sreda, 8.8.2012 Sončno jutro, hop na zajtrk (to je tako luštno), spet kajzarice, sir, šunka…..Hitro spakirava, posloviva se od gastehaus Gruben in letiva proti Fussnu (P. ima lepe spomine na Fussen, bil je taml v sedemdesetih letih na prvem svetovnem prvenstvu v letenju z zmaji), kjer se začne Romantična cesta. Blizu je grad Neuschwanstein. Fussen je prekrasno viteško mesto, malo se sprehodiva po idiličnih ulicah. Škoda ker sva z moto in ne moreva kupit kakega luškanga pekača…No grad pa prenavljajo in je ves ovit v odre, tako da se bova drugič vrnila, da obdelava grad tistega Wagnerjevega oboževalca in se hkrati zapeljeva po romantični cesti…gužva je pa obupna. V Fussnu najprej coffee Samo še ohladijo flaše...

....kolegici...

da nadaljujem....... najprej en globok sestanek o tem, da garminu ni vsega za verjet, nato smo spet mal Damija ujčkali, v stilu saj ne bo več makedama, sedaj smo na pravi poti, dej eno kokakolco tle pri cigančičih.. in nato AAAAAAAAAAAAAAAAAA kera cesta, to sm čakal, to sm vidu na netu ko sem planiral izlet, nov asvalt, nedolžen, še brez črt, odprti, lepo vidni ovinki....piči miško odcepamo nekaj kilometrov in srečamo avtohtone prebivalce romunskega visokogorja, ki se brez strahu sprehajajo med turisti. Radovedni kot so, žicajo za priboljške in pozirajo. Gremo dalje, cesta se kar vije in vije, na vrhu pa spet bižuterija in "razno". Pretegnemo noge in spustiva dekleti na pašo Tudi tule zidajo, po mojem tuji investitorji in v kratkem bodo zagnali smučišča. V daljavi se vidijo glanc nove vasi...pomislim, kmalu bo tudi tale cestica plačljiva. Vsaj tako ponavadi je, ko se začne masovni turizem. Spuščamo se v dolino, vmes pade okrepčilo, vročina počasi začne spet pritiskati Nadaljujemo proti Petrosani in naprej za Hunedoaro. Po ozkih cesticah polnih peska, kar sploh ni fajn, saj je sonce bilo že dokaj nizko in nabijalo diretno v oči prispemo v Hunedoaro. Najdemo prijeten hostel, nič posebnega a ugodno za prespat, restavracija pa takoj zraven. Receptorka/kelnarca/verjetno tudi računovodkinja, se resnično potrudi Kmetu prevajat vse kar premore meni. Prevod traja dobrih 10minut, Kmet pa samo odkimava z glavo...na koncu pa ustreli: one pica plis!! mi pa v smeh V miru večerjamo, ko se pojavi lokalni bodibilder, ki Kmetu takoj predstavi svoje mišice. Uporabi vse znane poze in šarmira punce.. ko mu Kmet pokaže svoje poze fant pobegne...verjetno ga je bilo malce sram Zvečer še kratek plan, zjutraj ogled gradu, ker si vzamemo čas celo dopoldne nato pa preko Orsove do Tekije cca 250 laganih km..naprej še ne vemo, ampak počasi imamo dovolj celodnevnih voženj in ogledov, malce bi se radi spočili in zabavali. se nadaljuje....

Fast food

gre na bolje, vsem meče vn, napaka se išče, mogoče je kriva prevelika preglednost foruma

Glede na vreme in napoved je verjetno boljše razmišljati nekaj v to smer:

Bo ja....en kp umazanih kastrol

......men se ne da več .....Scarabeo vsi te razumemo samo Gusar pa Borutt ne

če stradate mačko ali psa, dobite 800 € kazni če stradate upokojence in ostale državljane, pa ste predsednik vlade

kje pa ... mi smo tko k na banki ... kr talajo 100 € bankouce ... vsakega k na banki delam uprašam, če majo kj popusta na 100 € bankouce ... joj kake mate trenutno .. in se trenutno zgražam ne pa ne ... kupio na peterolu

Tut Darsovci morte kupit vinjete? Sem mislu, da imate kakšno značko DARS, pa jo pokažeš in te kar spustijo.

RAKIA connecting people

nimam cajta odgovarjat moram pakirat, ti si mela cel teden cajta, zato me ne moti prosim,da ne bom kej pozabu. Še dob , da je otrok odrastu in skrbi sam zase. mal bazenčka, mal savne, mal masaže, mal.... http://www.hotel-diana.si/ lp,n

Grad je pa Corvin Castle ali Hunyadi castle, v kraju Hunedoara.

k so se u temi STOP policija spet pregledno usekali in vsak po svoje vse skup razume

Jest sm pa zato tuki, k mi govorijo, da morm bit na šihtu, pol sm pa lohka tuki

Tuki sm zato k mi nima kdo kej govorit kje naj bom

Če sprašuješ za cesto, ti je @avtomoto zapisal 67C pred asfaltiranjem nekje proti vrhu, na označenem odseku. Veliko slik izpred 11 let (od tam tudi zgornji dve sliki, če se ne motim) boš našel v njegovem albumu. Od takrat so Romuni napravili kvantni preskok.

Zase se mi zdi, de tud loto in eurođekpot nebi kompenzirala primanjkljaja cojones za kej tako epskega. Menih, hvala za fotke, pa srečno in varno naprej

a gasilke tut veljajo ?

Čakam HDja, čr mi bo kavo pred leclerc prnesu

Torek, 7.8. 2012 Zjutraj je tisto travnato pobočje, kjer je verjetno pozimi zasnežena zimska pravljica, obsijalo sonce. To je zame najlepše, cca 15 stopinj, sonce, cvetje in hribi! Spala sem odlično, povrnila se mi je vsa energija, ki sem jo pokurila na relaciji Ljubljana - Soelden. Naredila sem »pozdrav soncu«, P. pa mi je modificiral notranjost čelade, da ni več tiščala. Po nekaj svežih kajzericah, šunki, siru, maslu in marmeladi…spakirava in se odpeljeva v Soelden…madona je lepo mesto, kava pa še vedno nikakva. Za vsak slučaj... Zaradi včerajšnje slabe izkušnje se odpeljeva še enkrat na Timmelsjoch, tokrat v soncu. Prekrasno je, diha se super, za nagrado ker sem pretrpela vesoljni potop pa dobim majčko kjer je izvezen motorist in napis Timmelsjoch 2509m. Tako da se ve kaj vse smo nekateri pretrpeli!!!!

V tem času »pomrznjenih kislih kumaric«, ko je motoriranje potisnjeno v kot garaže, sem brskal po starih fotkah in naletel na potopis, ki ga je pred leti pisala moja sopotnica Dee. Takole je bilo: Ponedeljek, 6.8. 2012 No letos sem si v trenutku navdušenja in optimizma zaželela na Norveško z motorjem, ker je to edini način da pridem tja, saj je z avtom predrago… Pa sem se pravi čas premislila…mal je prehuda zame … Alternativa je padla - Alpe! Dopust sva si tako al pa tako že rezervirala, in sicer letos prvič 3 tedne. En teden sva se pozibavala na barki in jedla frutti di mare, poslušala klape in Oliverja…. Ja drugi teden pa zjutraj ob 9-ih start od doma proti Alpam, saj je v Ljubljani neznosna vročina 30 in čez…..komaj čakava na svež zrak… Prvi postanek je kava v Kranjski Gori. Tu je zrak že prijetnejši, nek šofer Mercatorjevega kombija se je ustavil in si pobliže ogledal najin moto… kako si ga je želel, malo smo se pogovarjali, tip je obvladal… takemu bi res privoščila takle motor… potem pa naprej čez Trbiž… na vsakem postanku v Italiji sva poskusila kapučino… itak je v Italiji najboljši, pa sva se uštela, to velja le za morsko Italijo npr. Sardinijo, v gorah se pa pije pivo al pa čaj, to je zdaj jasno! Pot je potekala super, temperatura je fino padla, sonce je sijalo. Na Lago di Misurina sva jedla fino kosilo ob jezeru, tu je res prekrasno… V Dolomitih sva osvojila najprej 3 prelaze: Passo di Mauria 1295 m, Passo Tre Croci 1805m pa dol v Cortino in še na Passo di Falzarego 2105m. Krasno!!! Na vseh passih luškane trgovinice s spominki… motoristi si pa non stop ogledujejo najin motor in nekateri kar hlipajo… midva pa važna…

Jutr bo treba kar zgodaj vstat, ker jaz tole pečem "natenane" 5 - 6 ur.

"Ni pravice natem svetu" = sestavljal sem ga 14 dni, po vsaj tri ure na dan, razstavil pa v malo več kakor dveh urah, brez pomoči navodil za sestavljanje, ker so ta nemenjena sestavkjnju in ne razstavljanju in tudi brez tistega česar sem se najbolj bal in sicer, da bom med razstavljanjem kaj polomil. Klešča sem uporabil na začetku, za dva majhna "čučka" in še dvakrat kasneje za enaka majhna "čučka".

Pejt ! Pa še happy ending boš imel skor zihr zagtovljen ... Ajd!

premišljujem, da bi dons po šihtu s svojo drago zginu u toplice, saj sem dobil zelo ugodno ponudbo 2 noči, 2 odrasla polpenzjon, kopanje 3 dni, savne, fitnes za ceno 86 evrotov lp, n

Vojnik beljo...pa vse dons u toplice seljo za en teden, sam nevem v ktere....tko da drž pesti

Evo, še drugih 5...

....... .......

Moja izkušnja s TC je pozitivna. Direktno na SW Motech se naročal povišek za balanco in znižane stopalke. Naslednji dan me pokliče Matevž in ponudi popust in dobavni rok en teden. Sprejmem. Ko sem šel po robo, sem se odločil še za novo tank torbo in vizir za čelado. Ker je bil zunaj sneg, sem bil deležen še dodatnega popusta... prijazno. Win-win situacija (tam sem pustil 330€)

Neee maus ma ta nožek za steklokeramiko pucat

lahko pa da štrik rabi zaradi česa drugega... neuslišana ljubezen, mobing v službi, dolgovi, BDSM seks, ... jaz ga imam vedno v rezervi kak centimeter ali dva. pa paličico od ježek lučke. sladoled pa to... (hint: youtube, dule savić, rane) muhahaha

Škoda, da so Romuni tako "uničili" DN67C . . . ..

Rudnik soli, ki so ga po končanem izkoriščanju predelali v turistično atrakcijo...pri nas bi se reklo u "ringlšpil", kar v prevodu pomeni prišel je cirkus v mesto...svega i svašta..vsekakor pa vredno ogleda. Z vročih 30C, je kar sedel spust v prijetnih 12C. Že na vhodu je v nos udaril vonj po soli in človek se zato takoj počuti bolj zdravo Za predstavo, sol so vrtali v blokih in postopno širili jamo v obliki kocke, bi rekel od oka 80x50x40m. Nato so sledili slani žili in po diagonali pod to kocko naredili še eno kocko podobnih mer. Na dnu je pa ostala voda. Vsaj na pogled impozantna zadeva. Več naj povedo slike.... S Kmetom opaziva koncertno dvorano in ni bilo potrebno posebnih prošenj, pa sva že izvajala Bethovnovo 9 simfonijo Kmalu po zvočniku zadoni, da je ogleda konec in naj izpraznimo rudnik. OK gremo počasi ven...sledim tablam EXIT....vem, da gredo v drugo smer..ampak izgleda biližje. Kmalu pokukamo ven nekje v sredi mesta...UPS..to pa ne bo prav, varnostniki baje odidejo, vrata se zaklenejo in mi začnemo, trčečim korakom nazaj v smer od kjer smo prišli...Moja laufa ko srnica, jaz in Vesna nekje v sredi in Kmetov kup mišic zadihano zadaj....še zaderem se..Tana, vzemi vso opremo iz recepcije in jo pustimo laufat... Nekih 10 minut za njo prispemo do tam kjer smo vstopili. Oprema nas čaka in si oddahnemo. Ne bom komentiral, vendar sem celo pot do doma poslušal, kako sem se neizgubljiv izgubil Potegnemo še nekih 50-100km naprej in ob cesti najdemo lušten hoteličič in ker imamo dovolj za danes, se usidramo. Sledi še kontrola olja na KTM in božanje KAWE se nadaljuje....

Popoldne se nagiba proti večeru midva pa šibava naprej, čisto nič me ne zebe, le glava me fino boli zaradi stiskanja čelade in čutim kako mi ščitniki na kolenih drgnejo kožo, da me že peče, pa seveda rit boli! Potem prečkava še Passo Pordoi 2939m… madona kako je pihalo. Pa dol proti Canazzeiu in čez Passo di Sella (Sella Joch) 2244m… pazi to je že 5. prelaz pa še vedno vriskava… drugo leto greva sigurno na Norveško to je itak piece of cake, sploh pa s to obleko Atlantis v kateri nič ne zebe! Spustiva se v Val Gardeno in spet kavica (slaba) in gelato malaga+limona, proti zahodu greva na avtocesto in se peljeva do Vipitena, tu pa se začne… Pogled proti goram je povedal vse, bilo je oblačno in je že deževalo… naju pa naj bi čakala še dva prelaza od tega baje eden visok kot Triglav… upala sem da bo P. rekel »ne ne kar tukaj bova prespala«... pa nič.. lotevala se me je groza. Prav bi naredila če bi prenočila tukaj in nadaljevala jutri ko je bilo napovedano sončno vreme… no pa nisva, kajti prenočišče sva imela rezervirano v Soeldnu. Alora, ulilo se je kot iz škafa, midva frajerja pa sva navlekla nase dežne kombinezone (hvala Magdi za darilo, hvala Pavletu da jih je spakiral in hvala bogu da so res wasserdicht), jaz še podkapo nataknem in se pogumno podava proti temnim, zamegljenim vrhovom… Prvi je padel Jaufen Pass 2099m…. dežuje, spustili so se oblaki, totalna megla, slabo mi je in razmišljam kaj bom naredila če bom bruhala… od tiščanja čelade mi je namreč fino slabo… kako bom spravila dol še podkapo če bruhnem… da ne govorim da ne morem več sedeti… in da imam sigurno do krvi oguljena kolena… pa kaj je tega treba. 9 ur sem zdržala kot heroj, se smejala in res uživala… zdaj pa tole, če se spodaj pod tem jochom ustaviva ne grem več naprej… čeprav ne vem kaj bom in kam naj grem ampak zakaj za vraga me P. tako matra da na koncu ko crknem izpadem totalen luzer in se mi vsi posmehujejo kao »lej jo revo, tak motor imata pa ne zdrži nič, samo 9 ur se lahko vozi pol pa že jamra,… bogi P. ko ima tako babo, tako opremo ji je kupu ona si pa še na Nordkapp ne upa…« ja itak po 9 tih urah sreče sem zdaj besna kot ris, zdaj bom pa znorela samo da se ustavi…. Pa se ni ustavil… potegnil je nazaj v oblake na tisti najvišji prelaz v dež, meglo in veter, ura pa bila že 19.30… Slabo, kolena, rit… sedaj se uprem na ročke za noge in s hrbtom na kovček tako da imam rit v zraku, desna roka mi je pa itak odmrla ker nimam rokavice saj držim fotoaparat, da slikam to grozo… Groza, takega trpljenja pa še ne, nazaj ni bilo poti, ustavit se tudi ne bi bilo fajn v tem sranju… prelaz zaprejo baje ob 20-ih… fino, še to zamudiva pa smo zmagal… od jeze me je kar kuhalo, kaj vse imam za povedat… pa še strah me je bilo ker se je temnilo… razmišljam da je najbrž to naredil namenoma da se nikoli več ne bi usedla na moto… res mi ni jasno zakaj je tak plan… aha po 9-ih urah furanja pa za nagrado še cherry on the cake – Timmelsjoch 2509m, zvečer, med nalivom in sredi oblakov… lepo… najbolje bi bilo da bi kar umrla in potem bi bilo Pavletu žal da me tako namučil… Moj bog kaj če začnejo še strele švigat. Na vrhu jocha ustavi in jasno da sem se začela kregat in preklinjat… slabo mi je bila za znoret, pa še dol bo treba pripeljat po neskončnih ovinkih… bogve kje je tisti slavni Soelden… Vsega je na srečo enkrat konec… in prispela sva v Haus Erwin, kar kapljalo je od naju… P. se me je po moje kar ustrašil ko sem tako grdo gledala in preklinjala… v tistem dežju je revež še dvakrat skočil v lekarno, zvonil zdravniku in mi prinesel tablete proti bolečinam… Res so hitro prijele in dobra volja se je vrnila. Lepo je bilo spati v Haus Erwin, kadar koli sem odprla oči sem zagledala travnato pobočje, gore je ponoči sicer zakrival oblak, zrak pa je bil super svež! ********************************************************** Na tem mestu je potrebno dodati še nekaj vtisov od mene kot voznika: Takoj, ko sva se začela vzpenjati na Jaufenpass, se je ulilo. Nikjer nisem videl nobenega nadstreška, obrnil sem v dolino in pod streho vhoda v neki hotel sva si navlekla dežjaka. Ni bilo časa za kavo, temnilo se je, lije… od Vipitena do Soeldna je cca 90 kilometrov, GPS mi je kazal, da bova tam čez 2 uri in 16 minut, ura je 18, Timmelsjoch pa se zapira ob 20h. Navil sem gas in upal, da bo Michelin PR3 upravičil obljubo iz reklame (najboljša touring guma, še zlasti v dežju). Promet je redek, občasno kakšen avto, kakšen motorist iz nasprotne smeri. Vedel sem kako se Diana počuti, ampak drugače ni šlo. Izključil sem intercom in divjal navkreber. Bolj ko sva se vzpenjala, gostejša je bila megla, pravzaprav oblak. Vidljivost max 100 metrov, vse bolj se je temnilo. Na Jaufenpass sva prispela v pol ure, ustavil sem in slikal tablo, ki se je komaj videla. Na drugi strani prelaza je bila megla (oblak) še bolj gosta, po cesti so vijugali potočki. Hitro sva se spuščala in prispela v dolino (St Leonhard), hitela mimo Mossa (zadnje civilizacije) v smeri Timmelsjocha. Pogled na GPS me je ves čas živciral, ker je zgledalo, da nama ne bo uspelo priti pravočasno na prelaz. Minute so tekle, kilometri pa nikakor. Edina svetla misel je bila topla soba v Soeldnu, ki sem jo rezerviral še od doma. Ampak najprej je bilo potrebno pripeljati na prelaz pred 20h. Uspela sva. Ob 19.45 sva bila na vrhu, odleglo mi je. Ustavil sem in slikal to grozo v obliki dežja, vetra, noči… Napaka! Če bi nadaljeval, Diana ne bi imela priložnosti vsuti name vse, kar se je nabralo v njeni glavi in drugih delih njenega telesa v zadnjih dveh urah. Skratka, v dežu, ki ja padal iz temnih oblakov, sem se znašel še v gromu in besu iz čelade moje sopotnice. Hrabro in brez odpora sem sprejel porcijo v upanju, da bo to pomagalo k upadu »naelektrenosti v atmosferi«. Proti Soeldnu je vožnja minila »brez slike in zvoka« Booking.com je odlična stvar. Vklopiš comp, malo brskaš po variantah nočitve, izbereš nekaj zanimivih in se premkneš na TripAdvisor. Tam prečekiraš izkušnje potnikov in izbereš, bukiraš in čaka te soba. Na ta način sem bukiral Haus Ervin v Soeldnu. GPS naju je vodil do vrat, prispela sva okrog 21h. Diani je glava pokala od bolečin, o večerji ni niti razmišljala. V posteljo se je vlegla in ni kazala znakov življenja. Prebrskal sem torbico z zdravili, nič. Prosil sem gazdarico za aspirin ali kaj podobnega. Ni imela (dobila bo minus na TripAvisorju) Glavobol ni popuščal. Nič, ob 23h sem se odpravil iskat lekarno. V tej pozni uri je bil Soelden zapuščen, nikjer nikogar. Celo lokali so bili že zaprti. S pomočjo GPS-a sem iskal lekarno, privedel me je pred gostilno. Nadaljeval sem iskanje po principu »glej in najdi«. Res sem našel lekarno, zaprto. Na vratih je bil zvonec. Ciiiiinnnnnnnnn! Po nekaj minutah se je oglasil ženski glas, razložim kaj rabim, ona »warten bitte« in čez minuto odpre vrata in mi ponudi škatlico misterioznih tablet. Cena 8€. Drobiž, če to pomeni rešitev. Ne spomnim se, ali je Diana vzela eno ali dve tableti. Spomnim pa se, da je bila po pol ure »kot nova«. Odleglo mi je… ********************************