Dvorana slavnih

Vas je polna otrok, kar še najbolj pride do izraza naslednje jutro, ob nekem njihovem prazniku. Očitno so tukaj zime dolge in hude. Imajo pa ti otročki eno grdo navado: ko jim pomoliš roko za 'petko', te prav nagravžno klofnejo, kot bi te udaril z lopato. Po dveh batinah jim petko samo še pokažeš! Sredi vasi nas pred hotelom Ibrahim ustavi gazda in ponudi prenočišče. S ceno nisem najbolj zadovoljen, s pomočjo maroškega bikerja pa je hitro skoraj za pol nižja – 10 eur/glavo z zajtrkom. Motorje varno spravimo na dvorišče, za nami se zaprejo vrata kot v Alcatrazu. Za danes je dovolj. Hotel prav veliko zvezdic nima, ampak več kot to, kar smo dobili, tudi ne iščemo. Skupni prostor – jedilnica je bolj podoben hodniku, po katerem so postavljene mize in stoli. Ko se zunaj znoči in ob zakurjeni peči napademo tajin z piščancem, je to najbolj prijeten kotiček na tem koncu sveta.

da nadaljujem... Ponavadi je takole: bolj kot gre izlet h koncu, manj je slikovnega materiala, več si očitno zapomnimo. Zato tule naredim en kratek intermezzo pa malce pomešam fotke iz drugih potovanj (ki jih ne bom opisoval) kjer je bil vsaj en Čelos prisoten.... Najprej obdelam od Kotorja do Ulcinja: -Kotrski zaliv: -plaža Jazz -Budva -Sv. Štefan: Petrovac na moru: Ada Bojana in skrajni konec bivše juge: -ob meji do Skadarskega jezera: -Rijeka Crnojeviča: -Cetine: Tako, krog je sklenjen. Jutro 6 dan, preko Bileče, Jablanca, Ramskega jezera, Drvarja do Bihača cca 530km Vremenska je spet relativno neugodna, popoldan bo scalo, prihaja pa od zahoda, tako da nam nema spasa. Zato raje izkoristimo dopoldan. Poslavljamo se od boke in tolčemo še zadnje fotke V kraju Lipci zavije cesta (skoraj autocesta) strmo v hrib. To je prva cestica danes, ki jo čakam, da se spustim z vajeti. S Kmetom kar odletiva v hrib. Točno tule, dobro se spomnim je na števcu pisalo 154km/h 100m naprej pa lizika, ki maha. Pade žlajfada, spet nas bojo jebali, Crnogorci majo samo en znak in tisti je omejitev 50km/h Ustaviva, čelade dol, že vnaprej trpiva in sva skesana, ko Milicajac pravi: ajajaja išlo malo prebrzo, 95 kilometara na sat!!! full velike oke nardiva in skoraj da se malce reživa, ko Kmet pravi: mogu da vidim? a Milicajac se nekaj izmotava... Več sam zbriso pravi. Pa itak, si mislim, še časa nisi mel namerit. Ampak sem lepo tiho. Milicajac pa tudi ni preveč tečen (kar me čudi, ker v CG so postali zateženi u pm) Pravi, da naju bo samo opozoril. Ampak naj se paziva, ker zgoraj je še ena patrulja,. Ta čas se odpelje Pik mimo naju. pa se dela, da naju ne pozna. On je samostojen turist Žal gre potem do vrha in čez vse "skoro prema propisima". Seveda patrulje ni bilo, to je bilo samo maščevanje milicajca Ta druga cesta je potem od odcepa Vilusi proti meji z Bosno in Hercegovino. Lep črn asfalt, pravilni dolgi ovinki, kjer se lahko igraš po mili volji, mašina skozi poje , tretja četrta, tretja četrta, z leve na desno se presedam in nazaj, čutim kako poslajda zadnji konec, pa spet hop na drugo stran in ponovno odpiranje. Svršavanje... žal ni na netu niti ene fotke, da bi prikazal situacijo. Tako skoraj do meje. Ponavadi vedno čakamo, pa čeprav sta samo 2 avtomobila pred nami in tudi danes je tako. Najprej malo vrivanja, nato čakanje, ker organi so tam ZAKON. Ob Neretvi nadaljujemo do Jablanca, kjer pade pavza, posvet in mali ogled bitke na Neretvi. Kar krepko se oblači, nekaj časa se preigravamo z idejo, da bi šli preko NP Blidnje, a domačin pravi, da ni ravno primeren makedam za cestaka...tako ideja ostane v planu za naslednje leto. Takle sva jo potem 2016 s Pikom realizirala (na slikah se vidi, da bo tudi kmalu asfalt položen): Torej krenemo dalje, plan je bil preko Ramskega jezera in do Bihača. Pik nam nekaj štrika v prometni gneči nima ravno volje za prehitevanje, Kmet pa ne živcev za čakanje in se dogovorimo, da se dobimo pri Ramskem jezeru. Dogovor je dogovor in dogovor pri nas nikoli ne drži, kajti Kmet jo užge na Bugojno, midva pa na Livno. Potem se pa začne, nekaj časa čakava in iščeva Kmeta, divje neurje (škoda ker nisem slikal) se hitro približuje. Lepo je vidna fronta, strele švigajo. Midva se tlačiva v dežkote, vmes pade mal SMSov s Kmetom in dogovor, ne bomo se iskali niti čakali, se dobimo kar v Bihaču. In tako je tudi bilo, celo popoldne sva vozila po dežju in nalivanju, pa zlo mraz je bilo, pa še Pik ni ljubitelj dežnih voženj, ker nima nadzora zdrsa zadnjega kolesa in je precej previden. Jaz pa ga potem moram bodrit in vzpodbujat, da mi prehiti kamion, saj v nasprotnem ne vidiš nič, ker ti non stop maže vizir. Torej, žal, v dežju je prehitevanje obvezno. Priplujeva v Bihač kot "Hanke". Kmet je bil tu že 2 uri pred nama, pa zrihtal sobo in kurilnico kjer smo dali sušit vse premočene cote. Jaz mam čist mokre noge pravim Piku. Pa on meni nazaj: Sej jaz tut...odgovori on, jaz pa se čudim.. kako, saj si mel čez čevlje dežno zaščito in ga gledam. Faca zliva vodo iz gamaš, katere je potegnil čez dežjaka. Zvečer v lokalčku par 100m stran, pa spet s Kmetom poslušava, kok sva razigrana, in da on (Pik) ne bo šel več z nama...to zna bit utrujenost ga tolaživa, dej spij še eno pivo, sej bo bolje...in pol je...čez neki časa..ko vsem nam primejo tableti se nadaljuje...

Se dogaja . . . ;-) Prispeli tudi "Ingliš postmani" . . . ;-)

Kanjon Todra Ena od tistih »must see« stvari, ki naj jih v Maroku ne bi izpustili. Zanimiv kanjon, še posebej najbrž za climberje. Od kanjona naprej pa lahko šele zares vidiš kakšni so maroški hribi. Kolesarji po teh cestah niso nobena redkost. Otročki nam v vsaki vasi veselo mahajo, eni celo pokažejo svojo novo igračo. Po dobre pol ure iz kanjona se zapeljemo nekaj nad našo Kredarico, cesta pa taka, da ne moreš verjet. Agoudal. Skoraj 2.700 m/ nm, kjer je zemlja, je obdelano. To je vse, kar imajo.

Nekaj bo

Naš camel man Hassan je bil prava faca. V 20-ih letih je zvozil že cel kup turistov do campa, jim skuhal in nahranil, obvlada vse možne modele fotoaparatov, ki jih turisti nosijo s seboj in s katerimi potem on dela gasilske fotke, puščavo ima naštudirano u nulo. "Hassan, a so tukaj kače?" "Seveda! Takooooo debele!" Po slabi uri mučenja kamel se pred nami odpre oaza. Palme, rododendroni, celo travca raste na nekaterih mestih, postavljeni šotori drugih hotelov in kasbahov iz Merzouge, ki svojim gostom nudijo 'nepozabno' noč v sipinah. Hassan nas reši kameljih muk in jih parkira pod hrib, sam pa se hitro loti urejanja šotorišča in kuhanja večerje. Po cca 2 urah nam postreže tajin, ki je v vseh pogledih daleč prekašal vso ostalo hrano, ki smo jo v 14-ih dneh zaužili v Maroku. Master Chief Hassan !!! Po večerji še obvezno sadje in naše razkužilo, potem pa v lov za čimboljšo fotko. Jasno nebo in na milijone zvezd je foto mojster Pavle ovekovečil kot profesionalec. Bravo Pavle! Na našo željo nam je Hassan pripravil ležišča kar med šotori – pod milim nebom. Nočno prebujanje pod tolikimi žarnicami je neopisljivo.

Takole sem jaz nasedle borce ven vleku. Enga tacga s sabo z Warn vitlom pa bo šlo.

8.dan Še pred sončnim vzhodom smo že na nogah. Kdor zjutraj ne zmore brez wc in kopalnice, se mu tukaj ne piše dobro. Za en dober kapučin bi dal tudi 10 eur. Turisti iz sosednjih šotorov norijo na hrib, da ujamejo sončni vzhod. Tudi naša Mirjam se ne pusti motit. V 10 min je na vrhu. Ampak tudi nam pod hribom je vzšlo sonce. Ponovimo vajo iz prejšnjega popoldneva, zajahamo "stroje" in pičimo proti kasbahu. Maroške muhe so še bolj tečne kot naše. Hassan ima zdravilo tudi za takšne primere. Čez nekaj minut se že veselo mlatimo s snopi posušene trave. Jutranje guncanje na kameli vsaj zame ni nič bolj luštno od včerajšnjega, se pa zato pošteno zbudim do kasbaha. Po sanitarno tehničnih opravilih nam pripravijo zajtrk. Klasika: jajca, marmelada, sir, olive, olivno olje in še nekaj drobnarij. Mene rešuje predvsem kava, ki pa brez cigarete nima pravega okusa. Zato združim oboje, absorbiram strupene poglede mojih nekadilcev, potem pa spokamo in v hribe. Očitno imamo srečo z vremenom, tudi temperatura je čisto znosna. V Tinerhirju zavijemo proti Visokemu Atlasu. Vsake toliko se zaletimo v steber prahu, ki ga vroči zrak zavrti in veter razpiha na vse konce.

Vse gre, če se hoče

Vrnemo se do kasbaha, kjer nas že čakajo parkirani »taxiji«. Srečo imamo z vremenom, zato nam prav veliko ni treba vzeti s seboj za noč v puščavi. Nekaj z dolgimi rokavi, baterija in tekočina. Večerja nam je obljubljena v berber campu v sipinah. Nekaj nelagodnih trenutkov in kanček treme in že smo bili 2 m nad podnom. Ko samo gledaš in opazuješ s strani, imaš občutek, da se boš vgnezdil v udobno sedlo, mehek kameljin korak pa te bo z vso mero previdnosti in mehkobe prenesel do puščave. Malo morgen! Vsaj pri meni je bilo sedlo trdo, neudobno, predvsem pa je vse skupaj viselo nekam postrani. In trma njenega veličanstva ji je govorila, da naj ne hodi v koloni, ampak raje malo bolj po svoje. Ta najvišji med nami je dobil najvišjo kamelo, od Mirjam živalca je imela prebavne motnje, predvsem je slabo »dihtala« zadaj pri repu, Jože pa se je pritoževal, da je njegova pohabljena, še predno smo sploh dobro krenili. In smo šli. Zadeva je še kar interesantna prvih pol ure, ko opazuješ svoj "motor", na katerem loviš ravnotežje, opazuješ sipine okrog in grebene, ki jih je veter počesal na mm natančno, sledi drobnih in malo manj drobnih živalic, ki se preganjajo po puščavi, potem pa te počasi začne boleti rit, noge postajajo mravljinčaste pa kakšen pir bi se tudi že prilegel.

Gremo še mal po Maroku. 7.dan Večerja sploh ni bila tako grozno slaba in tudi našega razkužila je bilo ravno prav, zato smo lahko zjutraj malo potegnili. Sredi dopoldneva so nam servirali zajtrk na terasi pred sipinami, spet se je delal en super dan. Ob 5-ih popoldan smo imeli napovedan odhod v puščavo, do takrat pa ………….. voljno! Zmečemo kovčke z motorjev in se v civilki odpravimo do mesta in malo naokrog. Malo prahu, mivke, makadama, nekaj tudi asfalta, ob vsem tem pa ……… Ja, to je to. To je ta puščava, o kateri sem bral v raznih potopisih. Da je v zraku polno drobnega peska, ki ti pošteno nafila nos, da so peščeni griči ob vsakem pogledu na njih drugačne barve, da včasih sploh ne veš, a jih res gledaš, ali se ti samo zdi. Da zmore uboga travna bilka, ki jo vrtinči puščavski veter, v pesku izrisati čisto pravi krog. In hiše iz kamnov, povezanih z žico in trstiko ter ometane z blatom. Beda totalna. Ampak naslednji moment, ko sprejmeš to dejstvo, je vse (skoraj) zanimivo, oči se ti povečajo za 3 x in vsake toliko ti spodnja čeljust pade dol, ko pokukaš za obzidje katerega od kasbahov. Bazeni, palme, rododendroni, ……………. vroč čaj, mrzlo pivo in olive! Camel treking ponujajo domačini na vsakem vogalu Vrnemo se v center Merzouge. Do večera je še daleč in kdo ve, kakšna bo večerja tam nekje v pesku. Zato najdemo oštarijo, ki vsaj na ven deluje solidno. Gazda nas prijazno sprejme in skupaj naredimo plan, kaj nam bo nametal na krožnike. Mimogrede poškilim še zadaj, v kuhinjo, ker me matra firbec, kakšen cirkus imajo tam zadaj. Brez besed – čisto! Za začetek maroška solata, malo kasneje pa še nekaj konkretnega. Lepo na pogled in tudi po okusu zelo dobro. Pomfri in ražnjiči iz bogve čigavega mesa (mogoče celo kamela), račun pa zelo sprejemljiv: 14 eur za dve porcije.

Ne kaži te slike Kmetu, k bo prec šel v nakup

Maček včeraj ,maček danes .....maček naslednjo nedeljo .....kdaj se bo nehalo , mal sem že utrujen

Gremo dalje. Taga sem se veselil, že 3x sem bil gori, pa nikoli stopil v mavzolej. 2013 maj je bilo toliko snega Je kar gneča na vrhu, ovi ludi Slovenci rinejo povsod (50% je bilo naših) in pa domačini. Seveda vožnja je spet nekaj posebnega, namreč avti se ne umikajo. Kmalu osvojim stil, da je potrebno vztrajat na sredini ceste, potem se bo avto umaknil, v nasprotnem bom ružil po bankini. No ko pride avtobus ta tehnika ne velja, je potrebno kr na travo al v maline. Dobro sem karter podrsal ob enem takih umikanj...že razmišljam o šus plati Prva postojanka vidikovac: Ker moja stalno šali Kmeta, da me ni na nobeni fotki naredimo takoj pristno fotomontažo: še pocukrana: in popocukrani Vžgemo mopede, no samo dva, BMW dela probleme, kjučavnica pada skozi, očitno jo je črnogorski teren zmučil. Pik se jezi, že 3x, da jo je popravljal na servisu. Tolaživa ga, da je to "sasvim normalno kod BMWja". Ni zadovoljen, zato priskočiva na pomoč, jaz dam vezice, Kmet najlon vrečke in stabiliziramo ključavnico. Do pumpe bo že, ga tolaživa. Pridemo pred mavzolej in se pririnemo do vrha. Varnostnik/kustos/parking mojster nam odredi prostore in zelo resno pove, da je najprej potrebno v kapijo/spominkeprodajalno/plačajvstopnice... Tam dobimo pravi Črnogorski slavospev Vladiki in naslednje podatke: 1.Lovčen je mali Triglav. 2. Baje se z Lovčena vidi 95% Črne gore 3. Slovenc postane pravi Slovenc šele, ko se povzpne tudi na mali Triglav. 4. Vsak Slovenc dobi obesek, darilo, ki ga plača. 5. Vsak Slovenc dobi gratis gutljaj RAKIE. No tu se jim je malce zalomilo, flaša je šla vsaj 3x mimo vsakega. Lej, smo Slovenci in to je potrebno potrdit, raj večkrat kot pa premal. Začne se vzpon. Točno 461 jih je. Gledam Kmeta, že sopiha in preklinja, koleno ne uboga več, pa saj jaz tudi pizdim, edino mladenič med nami, stopica in skaklja vesel proti mavzoleju. Na vrhu božanski razgledi, pa poduhovljeno stanje. Stežka se zadržujemo in ostajamo kulturni Prehitro mine čas, sonce se počasi spušča navzdol. Pa Pik spet ustreli eno cvetko: Nagne se k meni in zlo resno pravi: "stari, če počas ne bomo šli bomo zamudili Boko kotorsko, kaj jaz vem kok dalč je še." S Kmetom padeva v krohot in mu zlo prijazno pojasniva, da že celo popoldne slikamo Boko. Odrinemo v dolino, spet ista jeba kot gor, Kmet potegne. Itak pozna kraje in se ne bojim, da se zgubi, točno vem kam gre (njegov omiljen restoran Dobrotski dvor ihttp://www.booking.com/hotel/me/dobrotski-dvori.sl.html hrana vedno odlična in kelnarji nam vedno zrihtajo spanje, tudi sredi največje sezone) s Pikom pa spet mal slikava, pa na pumpi se morava še ustavit. Na pumpi z izolir trakom strokovno zrihtava ključavnico, drži bolje kot na servisu. Če se ne motim še danes takole okrog vozi Evo, Kmet že zrihtal spanje, začnejo padat dunjice, nešto zamezimo in se spakiramo. Spet težim, da moram ketno namazat in pokličem avtodvigalo: Ni pa zastonj, najprej mu moram lučko v gobec vtaknit, pol šele dviguje Pade večer, gremo še v Kotor, vmes opazujemo Titanic in nato obzidje ter ostalo kramo Usedemo se na teraso ko opazimo belega morskega psa...ta je zihr zalutal a ni panike, s Pikom narediva kratek špancir po promenadi, morski pes pobegne a bejbe postanejo vse vlažne, ko preberejo naslednje napise na majicah: Kmet je pa itak fouš... se nadaljuje.....

Evo ti povem moj način ............ubit sem šel spat ob 1h , vstal ob 5.30 ...topla voda z pol limone , Dvitamin , BcAA , obleku in šel tečt za 1h , prišel nazaj , protein ploščico in čez multivitamin ,omega3, reservatrol(antioksidant ) CLA kisline in vroča kopel pri kateri se mi pridruži draga ........po kopeli pa zajtrk , 5 jajčk , mal slanine ,en jogurt in liter vode in sem kot nov . Za ubit mačka do konca pa zdej mal v savne in relax do večera ............evo tako jaz rešujem težave z mačkom ............vem vem nč govort

. ... ja ... sam brez cucka gor ...

Baje je v soboto nek hud trening .....a neb blo boljš v petek .....sam vprašam ,eni delamo v ponedeljek

. ... več se morš začet s športom ukvarjat ...

Aja sm ti pozabil povedat ,da me ne bo ..... grem tja kjer vsaj mačka dobim

. ... naslednjo nedeljo ne boš imel mačka ... ps. ... v soboto je "Malinovc happy hour"

. ... spet sem bejbisiter ...

. ... za svoje petke se brigi ... ps. ... sicer pa ... rajš 2 petka v zasedbi trio čelos, kt 4 petke sam zase ... ... mene samota ubija ...

Dobr, da smo Bibo navadl na mačke

v socializmi sm jst bil specialac IQja nam pa niso merili, ker so rabli take malce bolj nore sem pa prepričan, da je naš vod imel skupni IQ vsaj 190. Sedaj pa za 46 navijam, obožujem dobre dirke, kjer se prehitevajo, mam rad, da ne zmaguje en in isti in da je prvenstvo napeto do konca. Pa nikjer ne vidim zarot, le dirkanje, tako kot je. Pa borbo EGOTOV. Upam da mi ni iq padu

Danes je naš Bil spal brez "zaščitne vratne objemke" in tudi sedaj je nima več, ker ga kdorkoli od nas vsake toliko časa malo pokremplja za ušesom, kar mu preprečuje srbenje in tudi zelooo pašeee ...

Varilni vozicek za TIG

Najraje spim tako

v sredo je padlo prvih 175 km v letošnjem letu. Brez slik, ma briga me če boste rekli, da ne velja....vtisi so bli super.

končno bomo 1x po pameti ampak as vidu kok dela zarad enga mačka? Jst raje zjutraj presečem z eno travarco. Pa sm dobr, dokler spet ne začnem pit

Prav fajn mi je tole prebirat, mi trije smo opravil podoben krog in je bilo noro. ke in nazaj 4dni Vodič kyokon je odnavigiral , da je zgledal k, da se že 10. leto pelje po trasi.

jst si vsak vecer recem, kako je fajn ta postla, samo kaj ko je ponavadi moja samo za pae ur, potem se nekomi zdi da je bolje če se vsi gnetemo na kupu

Itak, neki mors pisat, ce ti fotr zivce para, pa makar nesmisle.

Z njo dobis tudi dosmrtno zalogo copat..... Lezim na vodni postelji.....

A ti tud prisegaš na vodno posteljo?

ujej, sm pa res pozabil spodaj napisati naslednje: vsaka podobnost z dogodki in osebami v resničnem življenju je zgolj slučaj. Vse ostalo je pa režiserjeva dramaturška razigranost.

. ... lepo ... ... sam si začel z udarci pod pasom ... ps. ... a morš glih vse povedat al kaj ???

Dobil prenosnik v popravilo, ker se nenadoma ugaša. RAMi bp, disk star/počasen/praska v nedogled, mesto CPUja na tipkovnici vroče, a na zunaj izgledalo vse lepo in prav: Od znotraj, po odstranitvi pokrova hladilnika: Nato je pa problem bil rešen: Vstavil še nov SSD disk, namestil sistem, zdaj pa dela kot raketa.

Kuham.....

Yp, vsi mi pravijo da sem predober po

, ,

Vecerjam

Dvojna merila.

....ravnokar...pa verjetno ne bo dolgo...

dan 5 Kolašin, Crkvine, stara cesta preko Boana v Šavnik, pred Nikšičem po stari cesti na Čevo, Njeguši, Mavzolej na Lovčenu, spust v Boko kotorsko cca 250km Danes bo lep dan, si pojemo verjetno vsi trije, vsaj vremenska napoved za naslednje dni tako kaže Iz Kolašina u laganem startu postopno zvečujemo tempo. Cesta je razgibana, vozimo se sredi gričevja in po dolinah med hribi, sonce postopno ogreva ozračje, mi pa pridobivamo na ritmu. Vozim prvi, kmalu bo odcep za Šavnik, ker ni nekih tabel bo potrebno paziti, da ne zgrešimo, zato Kmetu ne zaupam vodstva, saj ga v nasprotnem ne ujamemo do Nikšiča Cesta se lepo ovinkasto spušča dol, prometa je precej in kamioni ovirajo, saj je zelo strmo. Pičim mimo vseh, ostala dva pa enako. Sej sem povedu, da sta včasih preveč razigrana. Tule v daljavi opazim rumene, pa modre lučke, na desni pa vsi stojijo. Karambol si mislim, stopim na tačke, dve dol in na levi pas itak ni nikogar nasproti. Stojim na tačkah in gledam ter vozim še vedno po levi. Iz tunela zagledam kako se mi približuje izredni prevoz s spremstvom milicije Hja, če je prazno lahko še mal po levi, pa nadaljujem skoraj do policaja. Ta mi pri njegovih 5km/h maha z loparčkom. Nekam živčno mi deluje. Pridem do njega, on pa hiti odpirat okno, pa me qurca, legitimiru bi me. Nardim se mono, pa pokimam v stilu, jaja, saj bom počas pa pr kraju vozu. Ne šljivim ga, grem kar naprej. Moja bučmana oduzad pa isto, mimo vseh. A sta preveč vljudna, pa se ustavita. Milicajac ju napizdeva, ostanita tukaj, pridem nazaj, bosta plačala kazen, čez polno črto. skoraj se je zažgal iz protesta. Cel konvoj je čakal, da je organ izblebetal svoje opomine in nato so krenili dalje. Jaz tudi, a duo čelos ni šel za mano. Obrnem, pridem nazaj, razigranca poklapanih obrazov čepita ob cesti. Kaj je? vprašam Nč, tuki morva počakat!!! , odgovori Kmet. S težko muko sem ju komaj prepričal, da spizdimo dalje. Itak ,sm reku, gremo po takih cestah, da organu niti na kraj pameti ne bo prišlo, da gre za nami, dokumentov jima tudi ni vzel, ne vidim problema. Nato zginemo, čez 2km že zavijemo na staro cesto proti Šavniku. Polna je peska, trava raste, kar na sredini in v vseh luknjah, prometa pa nobenega. Edino kak golf brez tablic, za katerim se vije črn dim se najde. Bolj malo slikamo, prjatla se še nista potolažila. Nato naletimo na tole: Kmet samo gas in čez...da ne bi..me prešine, ko sem hotel nekaj podobnega. Raje ustavim, pa deblo odmaknem. Noben od kolegov mi ne pomaga, očitno sta v takih primerih oba zadolžena za fotografiranje Prikaže se Šavnik, končno bo cesta bolj lepa in odprta, pošteno povedano, dovolj mam teh črnogorskih stezic, kjer nikoli ne veš kdaj, kdo in kako prileti izza ovinka. Pade kavica. Kmet je lačn, pa si naroči proteine, potem pa še eno fotko jajc. V bistvu sama jajca na sliki. Hitro smo mimo Nikšiča, k sreči nobenih policajev, cesta je preveč odprta za lagano cijazenje in se ustavimo ob Slanskem jezeru. Kmet že orje..itak, to je ustaljena praksa. Midva čakava na vročini, po dolgem času spet nekje 30C....kuhana sva.. Končno je Kmet zadovoljen s fotošutingom (mi2 mal manj) in potem se začne jeba do , mah do Njegušev najmanj. Cesta je ista kot okoli Skadarskega jezera. Ozka za en avto, vsa v žbunu, polna peska, občasno domačinov v saj veste (rdeč golf brez tablice in s črnim dimom oduzad) Vleče se cesta, vleče....druga, tretja, pa spet druga. KTRC nastavljen na najbolj občutljivo pa še vedno odnaša, vzmetenje zmehčano, konji omejeni na 100...matr 20 bi jih bilo dovolj. Končno ČEVO. Dobimo edini pajzl, ne morem reči bife. (ime: odmor od odmora) Pride kelnar si vzame stol prisede k nam in vpraša: "što" vsak odgovori svoje, pa kelnar pogleda Pika in pravi: "ajd idi ti, ti si veliki pa jak, uzmi tamo i nam donesi i meni donesi jednu pivu." pademo v smeh, Pik pravi, da je itak nekaj Crnogorca u njemu in nas postreže. Nekaj časa, poslušamo slavospeve domačina, nakar se odpravimo na vrh Lovčena. Cesta se strmo dviga, nato sledi planota, vse zeleno in skale. Njeguši, dom Vladike. Se nadaljuje....