Dvorana slavnih

takole, dolžen sem že zadnji dan Bihač-Home cca 300km Že čekiranje vremena prejšnji dan nam je kazalo na scanje. Ni ene pametne poti domov, da bi vsaj malo uživali na poti. Le ob obali naj bi se pokazalo malce jasnine, zato se soglasno odločimo na Senj, pa domov. Najprej zajtrk, potem pa mukotrpno oblačenje kondomov. Dobrih 70km ščije in za nameček še asfaltirajo Hrvati od meje naprej nekih 5km ceste. Vse v šodru, tistem umazano zemeljskem, skoraj rdeče barve. Svinjarija nam maže motorje in fila hladilnike. Bljak... Ampak, fotka je fotka in situacija je situacija, bolje ispasti lijep, nego iz aviona Vlačimo se dalje proti Senju, Kmet spizdi naprej (ko ga jebe ) jaz spremljam Pika in točno vem, da sem zadolžen za klapo, da jo pripeljem varno do cilja, v nasprotnem mi kaka bejba lahko odreže kohones Na vrhu hriba se končno zjasni...utržem se s ketne in si mislim, bo že prišel moj prjatu v dolino. Odpulim ovinke, kot bi mi šlo za življenje. Končno mal adrenalina Kmet že čaka v Senju, kava pade, redkobesedni smo, vsak je z mislimi že drugje, pa tut če pošteno povem, bolj kot gre fura h koncu, bolj si gremo na živce. Sonček nas umirja in uspava.... Odpulimo še do OMW v Postojni in se poslovimo...do naslednjič. Lep pozdrav Trio Čelos The end sledi: Trio čelos Bosnian Trip- full power

Spodnja slika kot taka ni nič posebnega: čreda črnih koz se napaja in hladi v vodi oz. v senci. Namen te fotke je bolj opozorilo, da se lahko najde maročan, ki si za fotografiranje njegove črede zaželi avtorski honorar, potem pa je treba speljat malo bolj na "sport"! Nekaj ovinkov naprej od kanjona Dades pokaže narava še eno od svojih mojstrovin: Monkey fingers Ko se privlečeš z hribov v dolino, imaš občutek, kot da si prišel v civilizacijo. Pa še vedno si samo v Maroku. Ouarzazate je eno lepših mest, tukaj domuje kar nekaj svetovnih filmskih korporacij pa cel kup snemalnih studijev, … Sem se še vrnemo, danes pa se nam že malo mudi. Do planirane Zagore imamo še 165 km. Polovico te poti prevozimo tekoče. Cesta je nova, podobna tisti, ki smo jo vozili drugi dan od Tetouana naprej ob morju. Druga polovica pa je eno samo gradbišče. En vozni pas je nasut z mehkim in neutrjenim šodrom ene 30 cm na debelo, po drugem pa gremo vsi v obe smeri: pešci, osli, krave, mopedi, oslovska vprega, avtomobili, kamioni, delovni stroji. Ko ti nasproti pripelje ta velik kamion, se zgubiš v prahu, glavo potegneš v telo kot želva, vidljivost pa je kot v mleku. Užitek za orgazem. Hitrost je na "zavidljivem" nivoju in cca 30 km pred Zagoro nas ujame trda tema. V nekem trenutku zagledam pred seboj dva para luči in nič mi ni jasno. Refleksno odvijem v desno in mu uidem, v ogledalu pa opazujem, katerega bo napičil. Baje, da sta se z Jožetom prav nežno poljubila in …… se poslovila. Takoj mi je jasno, da to ne pelje nikamor, tudi v Zagoro ne. Ustavimo se na prvi bencinski in v oštariji poleg vprašam za najbližjo varianto prenočitve. Prijazen dečko nas odpelje še 2 km naprej direktno na dvorišče no name riad. Motorje parkiramo v zaprtem dvorišču, skočimo v civilko in ……… dost je. Jože takoj pomiri razdražene živčke, ostali mu zvesto sledimo.

Na poti v dolino dohitimo tri maročanke, ki na osličkih tovorijo posušeno grmovje za kurjavo. Ker sem bil bolj pozoren na osle, da mi ne zaprejo poti, sem dekleta samo ošvrknil s pogledom. Pavle si je vzel malo več časa: "ena lepša od druge" ! V dolini jim je bog namenil malo več zemlje. Kljub poznemu datumu (za nas) ljudje šele zdaj pospravljajo pridelke. Hand washing mashine Tudi v Maroku imajo svoj "horse shoe" Naslednja od must see znamenitosti Maroka je kanjon Dades. Že res, da je interesantno, da so našli ta prehod in speljali cesto skozi to ožino. Prepričan pa sem, da je od tod odšel že prenekateri turist razočaran, ker je imel prevelika pričakovanja. To je Dades, ki seva skoraj iz vsakega LP, turističnega letaka in potopisa. Štiri super foto serpentine so bolj ko ne vse, kar vidiš v tem kanjonu. Ali pa smo mi slabo gledali?!

Malo pelu, malo vtisnu

Do vrha prelaza nas loči le dobrih 200 višinskih metrov in cca 10 – 15 km ceste. Očitno že nekaj časa ni deževalo (mogoče je zadnjo nevihto v teh koncih ujel Šeruga s svojo ekipo pred 2 mesecema), zato so metuljčki treme kmalu odleteli. Do vrha se nekajkrat ustavimo. Kar tako, da ne bo prehitro konec. Garmin na vrhu kaže 2.911 m. Z Jožetom skadiva vsak ene dva, saj imamo dovolj časa. Vmes se iz nasprotne strani pripeljeta dva španca, izmenjamo nekaj besed in informacij o poti in jo mahnemo naprej. Glede na to, da smo na 2.900 m in v pozabljenem delu sveta, je prometa še kar veliko: srečamo 3 motoriste, 2 osebna avta, 1 kamion, prehitimo pa 3 domačinke in 3 osle. Portugalec se je na to pot odpravil sam. Hribi okoli nas so čudoviti. Pravijo, da slika pove vse. V tem primeru pregovor ne drži. Bolj ko gledamo naokrog, bolj nam pada spodnja čeljust. Nekdo je moral te plasti zlagati iz užitka in veliko mero občutka, sicer bi že prej obupal. Ne, niti slučajno nisem zmatran. Samo tolk mi je dober, da sploh ne znam razložit!

9.dan Nekaj na račun kratke pretekle noči, nekaj na račun rahle utrujenosti pa tudi nadmorske višine pa še kaj bi lahko naštel – spali smo kot ubiti. Ko sem se zvečer pokril z težko volneno odejo iz kamelje dlake, se do zjutraj nisem niti obrnil. Zdaj približno vem kako je, ko si mrtev . Pred nami je dan, na katerega sem vsaj jaz čakal s posebnim navdušenjem. Iz Agoudala gremo po pisti čez prelaz Tizi n' Ouano, ki je s svojimi 2.911 m med najvišjimi prevoznimi prelazi v Maroku. Sama višina ne predstavlja nekega posebnega spoštovanja. Metuljčke v trebuhu mi povzroča skrb, če je pista v stanju, da se jo da prevozit brez posebnih akrobacij. Maroške nevihte namreč znajo v pol ure spremeniti prazno strugo v neprehodno in deročo reko, cesto pa preprosto zasuje kup šodra ali pa jo odplakne. Zjutraj smo kot novi, 'polni eritrocitov'. Ibrahim nam razloži, da imajo danes nek praznik dobrih mož, ki ob obisku vasi obdarujejo otroke z dateljni. Takoj se spravimo pred hotel na cesto in čakamo. Po 10-ih minutah se začne živ-žav. Dva dobra moža, tradicionalno zadekana, veselo marširata po cesti in mečeta dateljne na vse strani, otroci pa med seboj tekmujejo, kdo jih bo pobral več. Vpitje in kričanje se hitro poleže, ker na sceno stopijo dobri možje iz Slovenije. Bonbonček enemu pa bonbonček drugemu in kar naenkrat jih visi na tebi cel ducat. Ko greš z roko v žep po novo zalogo, imaš v tem žepu takoj še vsaj eno rokico. Na momente postane kar »napeto« in vzamem si time out. Dobri mož Pavle izkoristi svojo višino in svojo dobrotniško poslanstvo na hitro zaključi. Dobra Mirjam pa je svojo skupino otrok obdelala nekaj korakov stran. Strasti so šle kar malo predaleč. Verjamem, da na račun turizma oz. turistov dobijo ti otroci več sladkarij na leto, kot marsikateri slovenski malček. Pa vseeno – sladki so, kot bonbon. Pa še fotogenični!!! Sladkarij je zmanjkal, gremo na zajtrk. V jedilnici je Ibrahim po stenah obesil vse živo, kar mu je prišlo pod roke. Med fotografijami, od katerih je obvezna fotka kralja in njegove družine, nam je takoj padla v oči še ena: Č/b kopija najbolj znane naslovnice National Geographic iz leta 1985. Po ne vem kakšnem slučaju smo ravno ta dan brali, da so v Pakistanu priprli zelenooko Šarbat Gula zaradi ponarejenih dokumentov. Simbol afganistanske vojne in beguncev po svetu ima svoj pomen očitno tudi v Maroku. Še ena gasilska z Ibrahimom in gremo.

Pa valentinovo gor/ dol...

Počk, nikjer nobenga

Veselo smo vsi natankali, pokadili cigareto ali dve Žal kartic niso sprejemali in smo začeli zbirati za nekatere, ki niso imeli gotovine ... popoldansko kosilo ... bankomat ... in juriš do res prekrasnega okolja s prekrasnim slapom. Okoli slapa je "pešcona" in smo parkirali motorje kakšen kilometer stran ... opremo za eno noč v njihove "cize" in direktno do res prijetnega, preprostega hotela ... Nekateri so se takoj zapodili po okolici ... navdušeno so prihajali nazal ... Lepo je, prekrasno je, čudovito je, opice smo "futrali" ... kar po glavah so nam skakale ... in to je bilo še isto pozno popoldne ... jutri pa do vznožja in nazaj

Vse domače ..... Lačen sem bil pa sem obiskal starega prijatelja Solota

. ... men je zmer vse novo ... ... tud tam, kjer sem že bil ...

To bo ja...nkjer nubenga

da nadaljujem... Ponavadi je takole: bolj kot gre izlet h koncu, manj je slikovnega materiala, več si očitno zapomnimo. Zato tule naredim en kratek intermezzo pa malce pomešam fotke iz drugih potovanj (ki jih ne bom opisoval) kjer je bil vsaj en Čelos prisoten.... Najprej obdelam od Kotorja do Ulcinja: -Kotrski zaliv: -plaža Jazz -Budva -Sv. Štefan: Petrovac na moru: Ada Bojana in skrajni konec bivše juge: -ob meji do Skadarskega jezera: -Rijeka Crnojeviča: -Cetine: Tako, krog je sklenjen. Jutro 6 dan, preko Bileče, Jablanca, Ramskega jezera, Drvarja do Bihača cca 530km Vremenska je spet relativno neugodna, popoldan bo scalo, prihaja pa od zahoda, tako da nam nema spasa. Zato raje izkoristimo dopoldan. Poslavljamo se od boke in tolčemo še zadnje fotke V kraju Lipci zavije cesta (skoraj autocesta) strmo v hrib. To je prva cestica danes, ki jo čakam, da se spustim z vajeti. S Kmetom kar odletiva v hrib. Točno tule, dobro se spomnim je na števcu pisalo 154km/h 100m naprej pa lizika, ki maha. Pade žlajfada, spet nas bojo jebali, Crnogorci majo samo en znak in tisti je omejitev 50km/h Ustaviva, čelade dol, že vnaprej trpiva in sva skesana, ko Milicajac pravi: ajajaja išlo malo prebrzo, 95 kilometara na sat!!! full velike oke nardiva in skoraj da se malce reživa, ko Kmet pravi: mogu da vidim? a Milicajac se nekaj izmotava... Več sam zbriso pravi. Pa itak, si mislim, še časa nisi mel namerit. Ampak sem lepo tiho. Milicajac pa tudi ni preveč tečen (kar me čudi, ker v CG so postali zateženi u pm) Pravi, da naju bo samo opozoril. Ampak naj se paziva, ker zgoraj je še ena patrulja,. Ta čas se odpelje Pik mimo naju. pa se dela, da naju ne pozna. On je samostojen turist Žal gre potem do vrha in čez vse "skoro prema propisima". Seveda patrulje ni bilo, to je bilo samo maščevanje milicajca Ta druga cesta je potem od odcepa Vilusi proti meji z Bosno in Hercegovino. Lep črn asfalt, pravilni dolgi ovinki, kjer se lahko igraš po mili volji, mašina skozi poje , tretja četrta, tretja četrta, z leve na desno se presedam in nazaj, čutim kako poslajda zadnji konec, pa spet hop na drugo stran in ponovno odpiranje. Svršavanje... žal ni na netu niti ene fotke, da bi prikazal situacijo. Tako skoraj do meje. Ponavadi vedno čakamo, pa čeprav sta samo 2 avtomobila pred nami in tudi danes je tako. Najprej malo vrivanja, nato čakanje, ker organi so tam ZAKON. Ob Neretvi nadaljujemo do Jablanca, kjer pade pavza, posvet in mali ogled bitke na Neretvi. Kar krepko se oblači, nekaj časa se preigravamo z idejo, da bi šli preko NP Blidnje, a domačin pravi, da ni ravno primeren makedam za cestaka...tako ideja ostane v planu za naslednje leto. Takle sva jo potem 2016 s Pikom realizirala (na slikah se vidi, da bo tudi kmalu asfalt položen): Torej krenemo dalje, plan je bil preko Ramskega jezera in do Bihača. Pik nam nekaj štrika v prometni gneči nima ravno volje za prehitevanje, Kmet pa ne živcev za čakanje in se dogovorimo, da se dobimo pri Ramskem jezeru. Dogovor je dogovor in dogovor pri nas nikoli ne drži, kajti Kmet jo užge na Bugojno, midva pa na Livno. Potem se pa začne, nekaj časa čakava in iščeva Kmeta, divje neurje (škoda ker nisem slikal) se hitro približuje. Lepo je vidna fronta, strele švigajo. Midva se tlačiva v dežkote, vmes pade mal SMSov s Kmetom in dogovor, ne bomo se iskali niti čakali, se dobimo kar v Bihaču. In tako je tudi bilo, celo popoldne sva vozila po dežju in nalivanju, pa zlo mraz je bilo, pa še Pik ni ljubitelj dežnih voženj, ker nima nadzora zdrsa zadnjega kolesa in je precej previden. Jaz pa ga potem moram bodrit in vzpodbujat, da mi prehiti kamion, saj v nasprotnem ne vidiš nič, ker ti non stop maže vizir. Torej, žal, v dežju je prehitevanje obvezno. Priplujeva v Bihač kot "Hanke". Kmet je bil tu že 2 uri pred nama, pa zrihtal sobo in kurilnico kjer smo dali sušit vse premočene cote. Jaz mam čist mokre noge pravim Piku. Pa on meni nazaj: Sej jaz tut...odgovori on, jaz pa se čudim.. kako, saj si mel čez čevlje dežno zaščito in ga gledam. Faca zliva vodo iz gamaš, katere je potegnil čez dežjaka. Zvečer v lokalčku par 100m stran, pa spet s Kmetom poslušava, kok sva razigrana, in da on (Pik) ne bo šel več z nama...to zna bit utrujenost ga tolaživa, dej spij še eno pivo, sej bo bolje...in pol je...čez neki časa..ko vsem nam primejo tableti se nadaljuje...

kje ta plaža??? A to večkrat kaj takega črnega naplavi? Drugače se tebe da najet za kakšnega zapisnikarja, da na koncu fure nardiš potopis? Keep up the good job!

Custom made "kiper" prikolica

Iz Dousuda pa naslednje jutro proti Casablanci ... cesta, asfalt, čudoviti ovinki v še lepši pokrajini ... ustaviš kar tko mal ob cesti ... poskusiš kakšno pomarančo in se cenkaš, da kupiš nekaj kil pomaranč ... Pravih pomaranč! .. za nekaj centov ... Vse sadje in zelenjava ima tisti stari dobri okus, ko smo še "gor" rasli ... Dandanašnje pri nas nima več tega okusa in vonja ...

Na guglu napiši plaža jaz. Ce boš mel srečo bo ravno takrat spet kako ribico naplavilo, tole sem že jaz ujel

+ + +

Jaz pa kar doma, kot vedno najprej 7km hitre hoje, potem pa: - sklece 4x40, - trebušnjaki 4x50, - barbell curl 4x8 (40kg), - standing barbell press 4x6 (40kg), - behind-head press 4x12,5kg/roko, - pull-ups 4x6. Počasi, a vztrajno napredujem.

Okoli poldneva slovo od Abdula, našega vodiča in prijatelja ... dolgočasna vožnja po avtocesti iz severnega predmestaj Casablance do pristanišča Tangier ... zadnji nakupi hrane za dva dni plovbe s trajektom ... na trajektu poleg Jack partija in prepevanja slovenskih narodnih, med Arabci, ni bilo drugega omembe vrednega :D :D in na koncu še bolj dolgočasnih 620 km po avtocesti do Ljubljane .... Tu in tam je tudi uspela kakšna slika s celotno ekipo na kupu ...

Ne da se , je zaposlen pri meni in Piku , sva pa odprta za dobre poslovne predloge

V glavi so se mi podile misli kolikokrat se bom peljal gor in dol s kantico bencina, da se bomo vsi privlekli do najbližke bencinske črpalke ... 9 motorjev, GS ga je mel še nekaj na zalogi ... cevko imamo in lahko malo porazporedimo bencin po motorjih ... Adrenalinsko kontroliranje nivoja bencina nas je skoraj odpelaljalo mimo bencinske črpalke ... na križišču zavijamo levo v smeri Cascade d'Ouzoud bencinska pa v kontra smeri ...

Marakech smo v popoldanskih urah pustili za sabo ... naslednja destinacija ... Slapovi? Bolje rečeno 110 metrov globoko pada voda ... na tej strani Atlasa je vse drugače ... bolj razvito, bolj zeleno ... enostavna vožnja, ki se je kasneje izkazala za prijetno in zaradi nepričakovanega obvoza, zelo adrenalinsko .. Pozabili smo dotankati v Marakekech-u, obvoz se je malo zavlekel in črpalke ni bilo na spregled do dolgotrajnih žarečih lučk na števcih ... kot sem že dejal, z maroškim bencinom narediš več kilometrov kot s katerimkoli evropskim Res so žarele tiste rdeče lučke v nedogled tale slikica je maroški poligon neke avtošole ... Med kamni po makadamu asfalt je samo na cesti

Včeraj se je pripeljala iz Stare Gorice kot sopotnica moje hčerke ... .........................................................................................................

Ješprenko, kot ga imam rad - izvajalka moja žena ... Ajd! P.S.: rebrca so bolj na dnu .

Snack bar njami

Skutina lihkar iz pečice, še ohladit se mora, da jo prelijem s kislo smetano... in ja super bo, ker mi je rum ušel in skuta je domača

Bambi, a ti maš rad fante ali samo preverjaš kaj ima v žepu . . . ?

Z gumami sem zadovoljen, o njih je v tej temi ogromno napisanega, tako, da nimam kaj dodati. Sem pa že nekajkrat napisal, da iz nobenih gum "ne cedim" kilometrov in jih zamenjam na 3/4 obrabljenosti. TKC običajno vozim do 10.000 km, do zdaj sem zvozil 3 komplete. Nekaj manj zdržijo Conti Trail Attack 2, v zadnjih dveh letih sem zvozil štiri komplete

Cerkev se nahaja na prijetni lokaciji, lahko se posedi na klopcah in možen je ogled notranjosti, če je odprto. Tla v cerkvi so steklena in pod njimi zanimivosti. Če te zanima je vredno ogleda. https://goo.gl/maps/jK1gz7pFcSL2

Vas je polna otrok, kar še najbolj pride do izraza naslednje jutro, ob nekem njihovem prazniku. Očitno so tukaj zime dolge in hude. Imajo pa ti otročki eno grdo navado: ko jim pomoliš roko za 'petko', te prav nagravžno klofnejo, kot bi te udaril z lopato. Po dveh batinah jim petko samo še pokažeš! Sredi vasi nas pred hotelom Ibrahim ustavi gazda in ponudi prenočišče. S ceno nisem najbolj zadovoljen, s pomočjo maroškega bikerja pa je hitro skoraj za pol nižja – 10 eur/glavo z zajtrkom. Motorje varno spravimo na dvorišče, za nami se zaprejo vrata kot v Alcatrazu. Za danes je dovolj. Hotel prav veliko zvezdic nima, ampak več kot to, kar smo dobili, tudi ne iščemo. Skupni prostor – jedilnica je bolj podoben hodniku, po katerem so postavljene mize in stoli. Ko se zunaj znoči in ob zakurjeni peči napademo tajin z piščancem, je to najbolj prijeten kotiček na tem koncu sveta.

Se dogaja . . . ;-) Prispeli tudi "Ingliš postmani" . . . ;-)

Današnji Viševnik

Rekapitulacija stroškov: Trajekt od 280 do 350 EUR Nočitev z večerjo in zajtrkom 350 EUR (Vštete kamele, 2x polni penzion, puščava) Bencin in cestnine 380 EUR Dnevno zapravljanje cca 10 EUR na dan (odvisno kaj smo kupovali, kosilo na poti) Stroškovnik za 10 dni Maroka + 4 dni na trajektu Motor + sopotnik je zneslo skupaj 1.500 EUR - mi pa smo kalkulirali, da pride toliko na posameznika z motorjem Najcenejša varianta 1.100 EUR motorist + motor Voznik kamiona je ... ti ga kar ustavi in mu povej, da ga pozdravljam bosta hitr ratala prijatelja ... ga več videvaš kot jaz Road Kinga vozi

Obračun vseh stroškov od doma pa do doma še sledi Seveda brez kratkega filmčka pa tudi ne gre

Tako daleč se pa ne vozim. Sem pa vesel, da kdaj google ne more pomagat.

Ti se kar drži svojega, sej pol vidš od Damija potopise in ne rabiš kaj več

Ej, sam res. Viki bi lohka pozval vse abonente, ki se tm gor pa dol drajsajo, da jim prineseje kak suvenir. Zlizana guma, stara čelada, zlomljena plastika z motorja, fotka iz polaganja ovinkov... karkoli. Pol bi pa to po stenah lokala razobesl (pa kak star geštel gor na streho namontiral) in bi se tista lokacija tut mal vizuelno profilirala....

Minoan ne vozi več iz Trsta. Kolikor sem tam razumel, je šlo za neko reorganizacijo s strani krovne družbe. Znači, samo iz Benetk. Dva trajekta (dvojček), sreda in četrtek, odhod ob 1:00 zjutraj, prihod čez cirka 30 ur ob 7:00 Igoumenitsa, cirka 90 eur v eno smer (deck, moto, šofer)

Bili smo gor!Ni nas sicer bilo 40, bili pa smo 4 oz. 5 iz Enduro kluba Maribor.Bilo je super kot po navadi!!Zahvaljujem(o) se vsem za gostoljubje in topel sprejem s kuhlo!!

sej teh krogov je malo morje. Če se le da, nekatere odseke vsakokrat uberem drugače, da vidimo kaj novega, nekateri so pa stalnica, pač transfer. Aja, pa nč ne škodi, če kdo napišete svoje potepe, saj je tema Črna gora, pa Bosna. Jaz sem svojo odprl, ker bom več tripov tule napisal. No, najmanj dva. ČG je združena iz treh.

Nekaj bo