Dvorana slavnih

Za prvo silo.

dan2. Doboj-Srebrenik (ogled trdnjave)-pavza na Madracu (aka bosansko more)-Bjelašnica cca 280km Dovolj mamo našega Amerikanca in se poberemo. Prva pavza je trdnjava Gradina...luštna zadeva v PM, ampak se splača. Ozke ceste in 2x zalutanje nas niso odvrnile od zadanega cilja. Tik preden zaružim na makedam se prikaže naslednji znakec: Prav čakal sem ga, točno sem vedu, da me bo najdu na najbolj zajebanem kosu "ceste" in me je. Itak, loputa na izpuhu sem takoj vedel, kot vsem drugim lastnikom GTja, še dolgo je vzdržala. Nisem vedu al naj ga brcnem, karjolo KaTeeMovsko, al naj se jočem al smejem. Pa se odločim, da ne jebem. 30 konj in SAFE MODE bo že zdržalo do doma. Ajd, na makedamu sem, strm vzpon bo tule, mal zmajujem z glavo, trdnjava velika in lepa, po mojem je tut kaka druga pot si mislim, Kmet pa že debatira z domačini, ki čist slučajno delajo na Jesenicama V lepši Slovenščini, kot jo mi znamo, nam lepo pojasnijo, da naj se spustimo nazaj dol, pa čez 50m spet v hrib, kjer gre gor res lepa cesta. Rečeno storjeno, pa sedaj nekaj za učke spočit: Kmet spet štrajka in preganja dolgčas na vhodu, midva s Pikom pa kupiva karte pri vratarju/kustosu. Ogledujeva si vsak kamen, vsak prostor posebej, poškiliva skozi vsako okno, takle muzej na prostem si je potrebno tudi zapomniti. Pik, radoveden kot je, vpraša vratarja/kustosa: *a šta je tu bilo izpred 100 godina? vratar/kustos se zamisli, naguba čelo in odgovori: *šta je bilo, je bilo Pa nadaljuje vratar/ kustos: *sve što ti kažem, sve ču da izmislim Evo, tako sva zvedela še nekaj zanimivih dejstev iz zgodovine. Zapeljemo se nazaj v dolino, pade kavica in KTM se odloči, da bo spet normalno delal. Kot otrok sem bil vesel, saj mi ni bilo potrebno šraufati gas ročke do kraja. Šibamo dalje, na jezero Modrac se nam mudi, je že pošteno vroče in kokakolca bo sedla. Vržemo se dol na markantnem placu, in spet slikanje. lepa ladjica in dva mladoporočenca: ki ju nisem hotel motiti, sem raje svoj bejbo šel stisnit kaaaj? Bradate bejbe so menda inn..... hitro smo čez Sarajevo in začne se vzpon na lepe hribčke Bjelašnice. Cesta je svinjska od peska, bolj na izi gre vse skupaj. Tudi tokrat smo baje full dobro zadeli z BOOKINGOM!! V neke rovte rinemo, ampak buking pravi, da je lepo, vsaj na slikcah qul zgleda...rovte pa take, da jih mam že poln qrtz se nadaljuje......

dan3 vzpon na Bjelašnico nekih 20km (malomorgen) Povprašamo domačine, a se da od tu naprej za Bjelašnico. Itak se da, s terenci da hodijo, pa z GSi. Jah, potem gremo tudi mi. Ker sem se jaz doma tehnično zelo dobro pripravil, namreč vprašal sem strica GUGLA naj mi mal nariše in napiše pot, pa se mi je zdelo da tut 190 guma, pa specialka moped, bi znalo pridet gor. Vsaj na slikah je kr lep makedam, le tega sem pa že ogromno prevozil in me ni preveč strah, v skrajnem primeru pa obrnem. Evo, takle zgleda, najprej pot: kvaliteta makedama (ni slabo, fin pesek očitno): pa še cilj: Sedaj pa realnost: No, tule sem mal počival. (ps. niti praske na mopedu) Vosu od KTMja je poskoču, crknu (jebem ti predolgo prvo brzino) in preskoču luknjo. Stisnem sklopko in zavoro, ter dam nogo dol. Noga kr gre in gre, fak, kje so tla, ma ni jih, direkt luknjo s podplatom padem. Neko sekundo se še matram zadržati moped, pol ga pa sam po tleh zabrišem in se naslonim v grmovje. Očitno sem po nesreči malce drugačen, jebe se mi za moped, najprej preverim, če so še vse kosti cele. So, vijaki in titan očitno dobro držita. Pik me gleda, vidim ga kako je bled pod čelado. Pa me vseeno vpraša: *Stari a te lah slikam? *čak mau, pravim, se nastavim v pravo pozo: *dej zdej!!! Po fotosešnu, mi je moral pomagat pa moped dvignit. Bolš, da ga ne bi, kajti celo pot do doma mi je očital bolečine v hrbtu Nč, gremo dalje, tle nimam kje obrnit, moči tut nimam še toliko kot pred nesrečo, gremo naprej, valda bo kaj lepši šoder. Ma je bil qurac, še slabši še večji kamni, guma pa, kaj bi razlagal, kot bi z bordom hotel imeti oprijem na snegu.... Medtem ko preklinjam in šodram in upam, da bo za naslednjim ovinkom lepši makedam, Kmet špila romantiko. Ora okrog s 1050 in slika. Pik pa tut ne zgleda ravno preveč srečen, pa ma GSa. Nekje tukaj (par ovinkov nižje, da bom pošten) mam poln kufr vsega, škoda, da razbijem moped, zarinem v travo, Pik pa tut za mano. Odločitev: MI2 obračava. Kmet pa ko Kmet on bi do konca. No prov, te počakava ti kr garaj. Pa je blo lepo slišat KTMja kako rjove in ropota v hrib. Še nekih 7km mu manjka. Mogoče bo pa on imel lepši makedam. Tole je pa realnost Končno se čez kako uro vrne in prvič ga slišim, ko pravi, da je grozno, da se mu smili moped, da je parkrat kar dobro po šus plati počil, da ni šanse, da bi jaz gor zlezel. Dobro si mislim, vsaj ena pametna danes od mene, da sem obrnil. Dobra informacija, kljub vsemu rukanju in nabijanju mopeda se tale znak: Ni več prižgal. Mogoče se je pa sam popravil, me tolažita frenda se nadaljuje....

dan1. Ajdovščina-Kočevje-Karlovac-NP Kozara-Doboj cca 530km ruta primerna za izi 4-5dnevni izlet Tokrat je bil štart v jutranjih urah med tednom, zborno mesto kot običajno v Kočevju pri jezeru in kot običajno, prva težka pogajanja, kdo bo imel kaso čez. Dan se je dobro delal, v bistvu ne bo noben problem današnja relacija, tako da gremo v izi Odsek tja do Karlovca je dolgočasen, naprej na Veliko Kladušo mal manj, tak da tukajle nimam nekih zanimivosti, pade kaka fotka ponavadi v kafiču, takoj ko se mi na armaturki prižge tale znak. In ponavadi je tako, da se vedno bolj pogosto prižiga, bolj kot gre dan h koncu smajl za 100€, v stilu, sam da gremo pa kamorkol Pademo na pumpo, kjer smo edini carji Prva resna pavza in ogled je Kozara. Včasih eden največjih spomenikov v jugi, sedaj še obiskan, a stopnice že razpadajo. Je pa v bližini mladinsko zdravilišče, baje je koristen zrak za astmatike, pa športnike itd..Pred leti sem tule srečal starejšega gospoda, ki je bil včasih vodič, sedaj pa v penziji uživa pod borovci in prebira knjige. Marsikaj ve tale gospod, med drugim, v kateri koči je Tito mel "divje zabave" z bejbami...al pionirkami..sem že pozabil. Povedal mi je pa tudi lepo pesmico na račun športnic in zdravilišča. citiram: Lijepo ti je videti u mraku, devojačke nožice u zraku!!! Takole, sparkiramo, Kmet se že vda v usodo, ne bo on lazil po stopnicah (noga že zateka), tako da s Pikom sama opraviva ogled. pa še ena iz časov, ko smo se borili Gremo dalje za Doboj. Cesta qul, policajev (vsaj sitnih merilcev) ni, pol je cesta mal manj qul (faking makedam, a loh mam jest kdaj čist moped ) Kmalu uletimo v Doboj. tokrat izjemoma rezerviramo na BOOKING. Dejmo probat, je bil dogovor že nekje po poti, pa slikce lepo zgledajo na netu. Malce zaokrožimo in najdemo. Nema problema pravi mojster in nas zgužva v 3 posteljno sobo. Še premikat se ne moremo, seveda takoj zapizdimo in Kmeta preseliva v svojo sobo. (seveda smo morali doplačati) Takoj pade okrepčilo :P da neb zamešali sob, smo mel slike na stenah, jebača sva dobila dobro mrho: prjatu Kmet, k je bolj poduhovljene narave, pa tihožitje: se nadaljuje...

Da ne bo ta tema zamrla... nekaj fotk iz današnje vožnje od Ljubljane do Zadra. V Ljubljani 2, Postojni 2, Knežaku 4, Rijeki 8, Senju 10, Zadru 12. Burja zmerna, zelo lokalna: od Rijeke do Crikvenice, v Senju in pred Karlobagom. Drugod bonaca. Promet redek; Motorji: 1 (z mano vred) Zaradi obvoza med Posedarjem in Islam Latinskim, sem odkril nov pogled na Velebit Jutri pa dalje na jug...

Amer Pier....bi se reklo to ti je pravi Amerikanac, okol nas prinaša, kjerkol se da. Najprej pa res odlična hrana, teletina izpod peke: Razigrani slovenci padejo v svoj fazon in ne jebejo več table z napisom: Naslednje jutro, ni glavobolje, zrak je prijeten za malce telovadbe, megla se počasi dviguje Amer Pier nas pa počasi lupi kot banano. Naročimo zajtrk, kateri je vključen v ceno. Pojemo in se odpravimo, pa pravi Amer Pero, da moramo še račun plačat. Pa kaj plačat, zajtrk je v ceni. Ne, ne, ne, pravi Pero, čaj ni. Kako ni? pravi Pik. Pa vi ste pili zeleni čaj, če bi navadnega bi bil gratis! Pribije amerikanac Pero Zapomnite si...čez par dni nas je Amper Pier opet jebo. Se nadaljuje....

dan4 Međugorje-slapovi Kravice- Sinj-Knin-Paklenica cca 300km Včerajšnji problemi z bookingom se nekoliko omilijo, saj dobimo kmalu email z opravičilom, da bodo naš ugovor posredovali Amerikancu Perotu. Poslovimo se od Međugorja Krenemo, do slapov Kravice, ni daleč. Na kapiji smo spet vsi invalidi in začuda nas spustijo naprej. Ne bom govoru, da je Kmet v iskanju popolne slike spet skoraj zapeljal v jezero in da so kopalci zavijali z očmi, ter da so ga varnostniki skoraj lovili, kajti to je normalno in to spada že pod "običaje" Naj slikce povedo svoje: Nadaljujemo proti Sinju, vmes spet halarm: Pa cijazimo dalje, nekaj časa dela, potem spet ne,,,v glavnem pa ne, spet me boli zapestje od šraufanja ročice za gas. Jajca jodlarska rabijo 10minut da pridem na 120km/h a cesta prazna. Poskušam s predvidevanji, stalno preračunavam, kdaj bom ujel kamion ali avto, da še zletim mimo. In tako počasi naprej. Vroče postaja in vsak se mal po svoje izgubi. Kmet zavije spet, ja spet, v Peručko jezero, mi2 pa naprej. Nas bo že ujel, veva oba. Čez neki 20km se vseeno ustaviva v senci. Kmeta še ni. Narediva pavzico in se hladiva, ko zazvoni telefon. Kmet je. *stari ukopu sm se in diha kot astmatik *pravkar porivam, vse sem dol spakiral. pa pravim: A ti prideva pomagat? nakar pripomni Pik: *u kurac naj gre, kaj je spet dol rinu... pa mi Kmet odgovori: *ne, ne rabta, k pol vas bom še 14 dni poslušal, da sta mi vn z blata pomagala. *ok, pravim, če ne bo šlo pa pokliči.....in sva čakala, in je prišel, moker, gotov, a srečen, sam, da mu nisva pomagala. Še slikovni dokaz: Nadaljujemo pot, TC error še vedno gori, jaz pa navijam gas do kraja Nakar moja frenda opazita tablo "izvir Zrmanje". Težko jima gestikuliram, da je potrebno peš, Kmet je pa itak pozabil, da sva tu že bila, jah pa naj gre si mislim in gremo, v žbun, naprej je še kak km peške, a ne gre nihče od nas Spet zbezljamo ven iz grmovja in spet gor TC error. Neki časa vozimo, ko začne Kmet malodane razbijat po motorju. Ustavimo, in vprašam kaj je? Jajca jodlarska odgovori in pokaže naslednjo slikco: Saj ne vem, al sem se grenko smejal (končno nisem osamljen z opozorili na armaturki) a Pik je bil zlo ponosen na bmfla. Njemu nč ne piše, se je skozi hvalil. Rumen trikotnik pa zamolčal Pavza, počivanje in razmišljanje, v kater graben naj zaženeva motorje: Končno Kmetu le potegne, da najbrž niso anulirali oznake za servisni interval in da z mopedom ni nč narobe. Jaz pa trdim, da se bo verjetno sam popravil. Pik, pa nč, on pa nalepi žvečilni gumi na rumen trikotnik in si žvižga. Do Paklenice znamo vsi, fantje brezveze, da vas zadržujem zginta naprej. Kmet zgine, Pik pa ostane nalepljen name, očitno se mu ne da več si mislim, vročina je res kar huda. Ko se spuščamo proti Paklenici se mi že prikazujejo morske deklice Dunjo rabm, dunjo, si mislim, pa kavo tudi....sparkiramo pri Mileni. se nadaljuje....

koča ni ne vem kaj, pravzaprav je bolj nč kot nč. Pogradi, spet ni placa za se stegnit niti obrnit, za ključe v sobah še niso slišali, kopalnica je skupna, skupni so pa tudi čevlji planincev v hodniku. Profumo/aroma da dol padeš. al pa te dvigne, se nism še odločil. Mi butli rezervirali na bukingu lokaciju za dva dni. Plan je bil, da bomo obdelali Bjelašnico, pa mal po Sarajevu in okolici, mogoče izvor Bosne, ampak nam je hitro vse odpadlo. Vse prenesemo vse, ampak če ni tekoče vode, pa človek popizdi. Kje so sedaj tiste lepe slike iz bukinga, se sprašujemo? So, dnevni prostor in terasa, res lepo zgledata. Tut hrana ne zgleda slabo, ampak pri AmerPieru je bila boljša. Naslednje jutro damo odpoved. Nismo zadovoljni in pika, prepiramo se sa gazdaricom, katera pokliče še okrepitev moža in nekaj sorodnikov. Prav nesramni so in bolj kot so nesramni, bolj smo odločeni, da gremo stran in naj se jebejo po domače. Sonček segreva dolino, zajtrk ni slab, danes bo lep dan, kljub vsemu. to je bil zadnji buking, ki smo ga naredil, čeprav z bukingm še nismo zaključili.. se nadaljuje....

Predmestje Agadirja nam je ostalo v slabem spominu. Obupen promet, umazanija in smrad, ki se je širil iz gorečih smetišč. Bljak! V centru smo se zapeljali do mestne plaže. Hladno in oblačno vreme je spraznilo plažo, nekaj najbolj vztrajnih je čakalo na dež, ki se je valil iz Atlasa. Prvega matra želodec, drugega zob. Kdo je prvi in kdo je drugi? Proti Atlasu je vse zabasano, prve kaplje dobimo ob izhodu iz mesta. Izpustimo pot čez Tizi n' Test in jo po AC vžgemo direkt v Marakeš. Na črpalki vedrimo nekaj minut in na srečo spet uidemo dežju. V Marakeš pripeljemo skoraj po soncu in direkt v hotel Ibis. Ta večer ni bilo piva, zgolj coca cola in Linex.

11.dan Mirjam ima še vedno težave in da se ne bi počutila osamljeno v teh težavah, se ji pridruži Pavle. Specialni čevapi "delujejo". Želodčne težave imajo za posledico, da je tega dne bolj malo uporabnih fotk. Tudi volje je bilo bolj malo. Tako je, ko nastopi bolezen v ansamblu! Prvič odkar smo v Maroku vstanemo v oblačno in nič kaj prijetno jutro. V smeri proti Agadirju se gonijo črni oblaki, po dolgem času se spomnim, da s sabo vozim dežni kombinezon. Gazdarica nam naštima super zajtrk, ampak to veva samo jaz in Jože Nekaj km od nas naj bi se nahajali zanimivi, pobarvani balvani. Če smo že tukaj, gremo pogledat še to čudo. Potem pa direkt v Agadir. Malo smo se lovili sem in tja, končno se nam tam nekje nekaj prikaže. Ker ni bilo prav veliko volje za bolj konkreten ogled, jo mahnemo naprej. Ta maročan je pravi graščak – kasbah je postavil na kucelj ob glavni cesti z razgledom na vse strani. Zanimivo bi bilo videt še notranjost. Na poti do Agadirja smo v Ait Baha naredili pavzo. "Bolniki" so obsedeli pred hotelom, ostali smo firbcali na levo in desno in bili pod budnim očesom domačinov. Poln optimizma se je spravil oprat avtobus z vedrom vode in gobico. Svaka čast! Nekaterim ni do ničesar, drugi se poskusijo tolažit z piškoti. JZ del Maroka je znan po ogromnih nasadih arganovih dreves. Iz plodov (nekaj podobnega kot olive) stiskajo arganovo olje, uporabno v prehrani in še posebej v kozmetiki. Nad plodovi pa so navdušene tudi koze. Na enem od dreves ob izhodu iz mesta je bilo skoraj toliko koz, kot plodov. In ker je bila naša hitrost neizmerljiva, smo komaj še ujeli zadnjo, ki je bežala pred ropotanjem naših motorjev.

Ma je*es tetko iz amerike... Tetka iz sela rulz

1. Aleš, KTM 690 Enduro R, DA, Majica: M 2. SF, Honka CRF250L, gps: DA, majica: XL (če so majhne številke pa po tvoji oceni) 3. Dr_Jakob, Peggy 650ie, gps nop majica XXL 4. Dimen, XT660Z, gps: DA, konfekcija: L 5. Ivana, XT660Z, gps: DA, majica: XXS 6. Hajo, LC4 adventure, gps: DA, Majica L 7. Miklavc, LC8 Adventure, gps: DA, majica M 8. gsxf750, TT600R, gps: DA , majica XXL 9. jskrablin, 690 Enduro R, gps: DA majica L 10. Nacho, xt660z, gps: NE, majica M 11. kp-kp, XRV 750, DA, majica XL 12. spuzvica, XRV750, gps: NE, majica XL 13. poggy, XT1200Z (zaenkrat), gps: DA, majica: L 14. Menih, xr 650r, gps: DA 15. Igc1, LC8 Adventure, gps: NE, konfekcija: L 16. FrEEEsh, XT660Z(zaenkrat), gps:NE majica L 17. Ankica, Pegaso 650, gps: NE, majica ženska S 18. ELO, XT660Z, gps: DA, majica L 19. Kiri, Suzuki V-Strom 650, gps: ne, ocvirki: verjetno, majica M 20. Ni3ous, XT660Z Tenere, gps: DA, majica XL 21. Freebird, Transalp, gps: Da, Majica M 22. AJ , LC8 Adventure, gps: DA majica L 23. Joker, GSA, gps: DA (ABS: ne ) Majica XXL 24. fisar, BMW R 1200 GS Adv, GPS: ja, majica: XL 25. Janez, XT660Z, GPS ja 26. Massio, Transalp, GPS: ne, majica S 27. drjack_dj, Transalp 600, GPS: DA 28. Blaž, SuperTenere 750, GPS: DA 29. Franc, KTM 690, GPS: DA 30. Mare, Honda XR650, GPS ne, majica L 31. basko, Yamaha XT600, GPS: NE, majica XXL 32. sohen,xrv 750 GPS:da, majica xxl 33. Mitja, XT660Z Rally Wish Raid, GPS: ne, majica M 34. Štuhec, EXC 450, gps NE, majica: S 35. Andrej S, KLE 500, GPS:ne, majica :S 36. Diskow, Africa Twin 750, GPS: da, majica XL Ker se nas je dosedaj že veliko nabralo iščem kakega prostovoljca, ki bi lahko pomagal pri eni ali dveh stvareh okoli organizacije. Sem prepričan da se najde kaka dobra duša. Lahko na PM. Osnutek majic za udeležence je izdelan! Majice bodo super, opisujejo potek dneva na meetingu ( 24 ur - 24 koles). Prilagam le del majice... brez skrbi BMW-jaši, pride še do kakega probrata

Novo poglavje: There is only one success – to be able to spend your life in your own way Trio čelos Bosnian Trip- full power 2016 Isti mudeli, samo nekoliko upgrejdani, (se spomnite objave št3), jaz in Kmet mava nekoliko več titatana, pa karbon kosov vgrajenih v telo, Pik, pa kak las manj, nismo šteli, sam vedno bolj se mi zdi gola njegova glava , smo se kljub vsem servisnim predelavam uspeli dogovoriti da spet malo zaokrožimo po Jugi. Plužine odpadejo, Kmet ne popušča, noče se žrtvovat za naju, boji se nasilne bejbe (in domačinov), zato letos zmečem skupaj en krogec okoli Bosne, nič kaj obveznega, ker resnično ne vemo, kdo bo imel kake probleme ali z nogo, ali z zapestjem, ali s starostjo (Pik). Tako da glavni plan, gremo dokler gre, ko prvi pade dol se ustavimo al pa celo domov. K sreči ni bilo tako hudo, želja po vožnji ubije vsako telesno bolečino. se nadaljuje....

Mamutove solze so tekle "v potokih" . . .

ćaka nas še nekih 170 km do Međugorja. Fakjuvi se booking, gremo na lastno pest. in že šibamo. Cesta je spljoh kul, hitrosti pa malce vrtoglave, sam Kmet je prvi, on je vsega kriv, on ne čaka, jst tud ne, Pika pa povleče čredni nagon (hvalabogu) TC error se ne pojavlja več. Pademo v Međugorje, kjub moji skeptiki, da je to turističen kraj, in da zna biti drago, dobimo odličen prostor s klimo, ugodno ceno in prijaznimi ljudmi....konkurenca dela čudeže. Naj povem, da bi bili sicer zadovoljni z čimerkoli, kajti pot je potekala takole: najprej še malce drajsanja in kavica na smučišču (ura je že zdavnaj odbila opoldan) do Mostarja je šlo, bi se reklo vse za zlomt , pa še huda vročina 38C mi je pisalo na armaturki. Ampak smo prispeli, poiskali spanje na uč, šjora je prinesla takoj 3 mrzle pire (aleluja, hvaljen Jezus), mi pa smo testirali hitrost WI FIJA, ker v nasprotnem nema boga, da tukaj prespimo. Stvari so se izšle fantastično kul, signal je vleku, klima je delala, kljub vročini zunaj in trem avtobusom vernikov, so si vedno vzeli čas za nas, pa Dunjica je bila gratis (aleluja hvaljen Jezus), a cena spanja z zajtrkom okrog 12€. Na moč pohvalno, buking je oplel, ko mu jebe mater, no, ne prav do konca, ker ravno med testom WIFIJa dobi Pik mail, da mu buking trže denar za spanje, ker se nismo prijavili pri AmerPieru. Piku se je začelo mešat. Midva pa hladna, stari sej maš dnar, boš pa 2x plačal. Ko le opazim da mi Pik skoraj pada dol od hudih pritiskov, mu pomagam. Skupaj z guglovo pomočjo sklobasamo en "indijanski english mail" kjer pojasnjujemo z izdatno pomočjo "aleluja hvaljen Jezus", da smo bili kod Amer Piera, i da imamo potrvrdu o "boravku" . Računa pa res nismo meli. Ne vem, tisti večer ni bi Pik tok prešerno razigran. Je pa vsaj bil sveže obrit. Wifi je vleku, (aleluja, hvaljen Jezus)mi smo se pa posvetili družbenim omrežjem in komunikaciji z našimi fani. Če kdo misli, da smo po kolenih lazili okoli kakih oltarjev ali šli na romarsko pot in da se nam je prikazala Marija se pač moti. Čeprav je v naši naravi, da se nam večkrat kaj prikaže in tudi ta večer se je prikazovala Dunja. Redno in brez zamude. Halelujaa, hvaljen Jezus se nadaljuje..... ps. opozorilo: Ne razlagajte Hercegovcem, kako je lepa Bosna in Bosanci prijazni ljudje, sploh če ste v Hercegovini

Vse bolj mi je postajalo jasno, da mi bo v želodcu še naprej krulilo. Končno je čas še za meso. Kako človeku uspe narediti tako nedorečeno in neopisljivo čudo, mi še danes ne gre v glavo. Iz relativno lepih kosov mesa je uspel narediti nekakšne čevape, jih nataknil na palčke in samo na hitro popekel. Ker je bilo vse skupaj preveč krvavo, smo ga poslali nazaj za roštilj. V nekaj minutah je uspel zažgati še tisto, kar bi mogoče lahko bilo užitno. To se ne bo končalo dobro. Več kot grižljaja nisem uspel spravit vase, zato pa so v trenutku začele svoje slavje muhe. Ker me kulinarične zadeve niso več zanimale, raje pokukam v sosednjo delavnico in občudujem tega lepotca z dvojnim verižnim prenosom. Na izhodu iz mesta se pred nas postavi krepka nevihta. Jože in Mirjam natakneta dežjaka, veter začne nabijat nenormalno. Čez pol ure se že veselo slačita. Veter je odpihnil nevihto, sreča je bila spet na naši strani. Dopoldanskih 120 km ravne ceste je bilo kot ogrevanje za popoldanskih 130 km. Tudi na tem delu je bilo vsega skupaj nekaj ovinkov. Očitno zato, ker je traser popravljal smer ceste. Kljub enkratnim pogledom na Visoki Atlas na eni strani in Anti Atlas na drugi strani, je po 250 km vožnje že pošteno monotono. Šoder sem, šoder tja pa veter nabija, ko pri norcih. Skratka: Zagora – Tata = ubitačni dolgčas ! Da se malo zbudimo, gremo v Tati »na pivo«. Predno najdemo tapravi hotel, naredimo še nekaj km, na koncu ostanemo ob coca coli. Plan tega dne je Tafraoute, do tja pa je še 220 km. Nič posebnega, le kazalcem na uri se preveč mudi. Tisto ubogo coca colo čakamo pol ure in zgleda, da smo ta dan nabasali na slab dan »gostinskih delavcev« : zjutraj je pozabil odpreti ventil za vodo, potem je iz čevapov naredil čira-čara pa še ta, ki se je od šanka do nas trikrat izgubil. Zato pa nam je dolina do Igherma spet dvignila moralo. Fantastična cesta in na obe strani takšna igra narave, da dobiš občutek, kot da se je nekdo igral in risal črte po eurocremu. Nekaterim ni do bencinskih hlapov in motoriranja in Maroko prepešačijo. V Ighermu smo spet blizu 2.000 m, tokrat se moramo še malo obleči in še zadnjih 100 km po grebenih lunine površine. V Tafraoute pridemo že skoraj po mraku. Prvi, ki nam skoči pred motorje in ponuja prenočišče, nam predlaga, da motorje parkiramo kar na pločniku ob cesti. Jok brate – odpade. V naslednjem trenutku nas že nekdo tretji pelje nekaj metrov naprej. Parkiramo pred solidno in lepo urejeno hišo, kmalu pride tudi gazda in nam ponudi nočenje v njegovi hiši. Na prvi pogled je vse v najlepšem redu in cena zelo sprejemljiva: 10 eur z zajtrkom. Odpre mogočna garažna vrata, preparkira svoj avto in nam da možnost, da so naši konji parkirani na varnem. In res je vse OK. Komplet familija nas prijazno sprejme v lepo opremljeni in za njihove razmere moderni hiši, stari je pravi »gazda«. Hčera nam zaupa geslo za internet, ata pa nas napoti v sosednjo hišo, kjer je oštarija in kjer bomo sigurno dobro jedli in pili. Posledice specialnih čevapov so že udarile na plano. Mirjam je prva žrtev in na večerjo se odpravimo kot trije mušketirji. Odličen tajin in še boljši cabernet. Ker je bil res dober, smo četrtega zmazali namesto sladice, flaša pa je šla z nami v sobo.

10.dan Zjutraj vstanemo polomljeni ko sto mater in za dobro jutro ugotovimo, da ni vode. Že ob prihodu nisem imel najboljšega občutka glede naše dobrodošlosti, tole me je pa čist vrglo iz tira. Postelja je bila bolj trda kot hrastovi plohi, po večernem tuširanju si je voda našla pot kar v sobo. Na hitro se oblečem in poiščem tega domorodca, ki nas je zvečer sprejel. Občutek imam, da se kar nekaj izmika in skriva, končno le udariva skupaj. V vseh možnih jezikih mu dam vedet vse, kar me teži. Za piko na i pa mu odpovem še zajtrke za vse štiri. Počasi se spoka do glavnega ventila in odpre vodo. Teslo, kot da ne ve, da rabiš vodo zjutraj in ne šele potem, ko si spakiran. Spokamo cunje, zvlečemo motorje iz dvorišča, na hitro spijemo kavo in gasss. Zagoro prevozimo brez ustavljanja. Mesto se šele prebuja, levo in desno od ceste maroška klasika. Nič posebnega ne vidimo, da se ne bi kar takoj lotili 120 km skoraj ravne in dolgočasne ceste do Foum Zguid. Prometa skoraj ni, vsake toliko nas začudeno gleda kakšna kamelja družina. V Zguidu se zapeljemo najprej na bencinsko črpalko. Gužvo delajo francoski rally navdušenci, ki so se prišli pojat po Maroku s starimi, recikliranimi Peugeoti. Nekateri so stvar vzeli zelo zares in avtomobile poštimali u nulo. Celo potno knjigo so imeli. Za enega od teh avtov je bila puščava na žalost lastnika prevelik zalogaj: ob vkrcanju na trajekt (čez 1 teden) je spustil dušo ravno na trajektni rampi. Zapeljemo se v center, ura je ravno taprava, da se začne oglašat lakota. Parkiramo ob strani krožišča pred roštiljem, v dobri veri, da od tukaj ne bomo šli lačni. Ker se nikakor ne moremo zmenit kaj nam ponuja in kaj bi mi radi, se skupaj s šefom odpravimo čez cesto v mesnico in s prstom pokažemo kakšne so naše želje. Zraven si zaželimo še pečen krompir pa coca colo, ker kaj bolj užitnega pač ni. Kmalu se začne nekaj dogajat: topla coca cola in jasno – olive, ki tako ali tako rastejo za vsakim vogalom. Čez nekaj minut prinese še napol zažgan pomfri in zobotrebce.

Online

Fotka kot taka nič posebnega, sporočilo je pa neprecenljivo: pomlad na Jadranki

Tako tudi meni je uspelo z pomočjo nekaterih uporabnikov na forumu. ( hvala @MiNa, @Tex in ostali) Vse se da če se hoče, tudi na bmw s1000 gre Tako pa zgleda vse skupaj:

Mamu mu, dosa stavit sol na ranu

Da je motor doma v garazi, tukaj pa 15C

UE popizditis... čakaš pred okencu in prideš na vrsto reče nič ne bo, ker nimate slike, haloo vsakih pet let novo sliko. Pizda se staram sto na uro. Se grem slikat, čet 15 minut pridem nazaj je baba na malici in dela en ded počasi ko polžek. Pridem na vrsto dela dela... morate plačat 15€ ja pa ne tu na blagajni. Grem iz vrste pridem nazaj vrsta spet do vhodnih vrat....se zguram in mu pokažem potrdilo in mi reče, da dobim čez cca 10 dni vozniško na domači naslov.

večerja

montenegro je vedno rezervni plan

Heidenau K60 , če še nisi vozil , potem ne veš ,da guma lima na asvaltu kot nora , na 990ADV sem bil po Jadranki praktično nulovljiv toplo ti svetujem ,da ne bereš internetne strokovnjake ki pišejo iz grafov in testov , temveč uporabnike , ki so dotične pnevmatike vozili . Z Hindenau ne boš zgrešil , preplejal z njimi Romunijo in pa dalje , od mekedama do asvalta ........pri meni so zdržale 9kkm+ kar je res redko pri meni . Za primerjavo ti povem , da iz Conti Trail attack nisem nikoli več iztisnil kot kakšne 6kkm + , povprečni uporabnik z lahkoto 10kkm in Hindenau bi bila lahko ob malem varčevanju za povprečnega uporabnika tudi tvojih zahtevanih 18kkm . Si me pa nasmejal z ( Veliki enduro je malo bolj zahteven in te zadaj hitro odnasa, ce je guma prevec terenska.) moraš probat vozit veliki enduro od KTM to je vsaj 1x bolj živo od SuperTenere ki sem jo tudi vozil pa so pnevmatike fantastične ......no mal moreš pa tudi v glavi met jz nimam velik

Spanci so imeli pi FIM klasah urejeno drzavno prvenstvo, in se je vidlo kdo obeta. Meli so dobre ekipe, pons monlau, aspar...Anglezi imajo prvenstvo temeljeno na serijskih,stock, motorjih. Zato majo cez wsbk(rea sykes lows davies, camier, laverty haslam do lani) Ampak, ste opazli koliko taljanov prihaja v gp skozi manjsi klasi? Bulega Fenati Morbideli Digianantonio, bagniaia.....kup mulcov. Uredili so CIV, in VR46 Academy je naredu dobra mostva....in majo zelo obetavno generacijo. Noro kaj lahko nardijo nacije z nekim gospodarstvom in dirkasko kulturo, in kako hitro se vlozek pozna.

KKhm, predno sem namontiral moj "čip" oiler za 10€ sva s kolegom preizkusila par stvari. Najprej kako bez kakršnega koli ventila ali regulatorja doseči tisto "famozno" kapljico na minuto. Po več poizkusih z raznimi olji SAE 10/40 ja tak kot je za v "mašino", SAE90 (poznate), in potem še enega x za motorne žage sva ugotovila, da bo ta slednji ob cca ena kapljica na 2 minuti z uporabo 5cm-terske cevke od WD-40 za omejitev količine nekje najbolj primerno. Sem pa med uporabo ugotovil, da je sedaj ko imam zmontirano veriga in verižnika optimalno namazana, v primeru, da odprem mazanje nekje na 50km med počasno vožnjo v naseljih. Kar je seveda veliiiiko majn kot 1 kapljica na dve minuti. Vse kar sem poskusil več, je preveč. Vse naokrog posvinjano od olja, vendar nič na gumi ali disku. Za test sem ob opisanem intervalu po cca 50 prevoženih kilometrih preizkusil stanje (brez da bi prej mazal) s prstom na verižniku med zobmi. Sledovi olja so pokazali, da je omenjena količina zadostna. Kaj ostaja na obroču, ste pa že talo videli.

jst sm čist mau shujšal, že ko sem ves zgornji spisek prav prebral, full sm se namuču

Itak...zanima te itak le to kje boš dobu gratis kavo

Tukaj

IMAM SE ODLIČNO

Strašno lepa pregreha (za tiste, katerih telesa so na to bolj občutljiva). Na srečo nisem bil postaven že zelo dolgo (tjulenček pred zimo pa to ). Ajd!

izpod sača...jao što sam te zajebo

na motor pa mal okol

Nisem na ignoriranju ? Swašta. Nikoli nisem bil za migrante ali kako drugače imenovane tujce, za katere bi morali zapravljati naš denar. Dokler ne bo pri nas vse urejeno in, dokler ne bodo vsi otroci siti, oblečeni in veseli, dokler ne bodo vsi ostali preskrbljeni, do takrat nimamo denarja za tujce. Ga nimamo in ga ne damo. Ampak, kdo sploh mene kaj vpraša. Grem znižati limit na radarju, da bodo ubogi tujci lahko jedli, pili in spali na naš račun.

Brezveze je sam sneg kidat pa stare ljudi streljat......

No sej, sem ti že zanč hotu rečt, da brezveze da u toplice hodš, če je zdej use isto...

Po eni teoriji je dobila ime zaradi tega da so privabili ljudi. Poimenoval bi jo naj Erik Rdeci, ki je bik tja izgnan.

Delam kot zamorc.....

Ne vem sicer, kam se odpravljaš ... ampak skoraj zagotovo bodo Heidenau K60 scout dobra izbira. Jaz sem prevozil z njimi turo do Pamirja, vključujoč pesek, dosti makadama, blato, par potokov, puščavske temperature, ko mi je od vročine začela razpadati čelada ... pa jih imam še zdaj gor. Za seboj imajo cca 18.000 km, pa se kadarkoli z njimi upam podat na kakršenkoli makadam. Pa tudi na cesti so OK.

Moram priznati, da se težko privajam na domačo čistočo. Topla tekoča voda je bila pravi kulturni šok! hehehe

Ni ti lahko v tvojem svetu prekomernega iqja.

takole, dolžen sem že zadnji dan Bihač-Home cca 300km Že čekiranje vremena prejšnji dan nam je kazalo na scanje. Ni ene pametne poti domov, da bi vsaj malo uživali na poti. Le ob obali naj bi se pokazalo malce jasnine, zato se soglasno odločimo na Senj, pa domov. Najprej zajtrk, potem pa mukotrpno oblačenje kondomov. Dobrih 70km ščije in za nameček še asfaltirajo Hrvati od meje naprej nekih 5km ceste. Vse v šodru, tistem umazano zemeljskem, skoraj rdeče barve. Svinjarija nam maže motorje in fila hladilnike. Bljak... Ampak, fotka je fotka in situacija je situacija, bolje ispasti lijep, nego iz aviona Vlačimo se dalje proti Senju, Kmet spizdi naprej (ko ga jebe ) jaz spremljam Pika in točno vem, da sem zadolžen za klapo, da jo pripeljem varno do cilja, v nasprotnem mi kaka bejba lahko odreže kohones Na vrhu hriba se končno zjasni...utržem se s ketne in si mislim, bo že prišel moj prjatu v dolino. Odpulim ovinke, kot bi mi šlo za življenje. Končno mal adrenalina Kmet že čaka v Senju, kava pade, redkobesedni smo, vsak je z mislimi že drugje, pa tut če pošteno povem, bolj kot gre fura h koncu, bolj si gremo na živce. Sonček nas umirja in uspava.... Odpulimo še do OMW v Postojni in se poslovimo...do naslednjič. Lep pozdrav Trio Čelos The end sledi: Trio čelos Bosnian Trip- full power

Okoli poldneva slovo od Abdula, našega vodiča in prijatelja ... dolgočasna vožnja po avtocesti iz severnega predmestaj Casablance do pristanišča Tangier ... zadnji nakupi hrane za dva dni plovbe s trajektom ... na trajektu poleg Jack partija in prepevanja slovenskih narodnih, med Arabci, ni bilo drugega omembe vrednega :D :D in na koncu še bolj dolgočasnih 620 km po avtocesti do Ljubljane .... Tu in tam je tudi uspela kakšna slika s celotno ekipo na kupu ...