Dvorana slavnih

18., 19., 20. dan Po 14-ih dneh potepanja so dnevi na ladji in do doma samo še lanski sneg. Na srečo je vreme lepo in toplo in ob pivu na krmi meljemo zgodovino zadnjih dni. Če bi me za 3 dni zaprli v kabino, bi se mi zmešalo. Spet sidramo v Barceloni in celo dopoldne čakamo kdo ve koga. Končno se po dveh nočeh in pol ter dveh dnevih prikaže svetilnik v Genovi. Izkrcanje je hitro in tekoče in nismo edini, ki kar bežimo od te dolgočasne ladje. Še eno tankanje na italijanski avtocesti in šest ur ožemanja gasa. The Tour de Marroco is finished. Pri Pavletu doma nastavijo foto opremo in pečen kostanj in v nizkem štartu čakajo na tuarega. Ostali sicer nismo bili deležni visokega državniškega sprejema, ampak sladko je bilo pa vseeno. Vsem, ki se je tole zdelo dolgočasno in ste ob tem trpeli, se globoko opravičujem v upanju, da ste pravočasno kliknili na miško. In ker ne bi bilo lepo, da se kitim s tujim perjem, je prav, da napišem še to, da je avtor večine teh fotk dežurni fotograf Pavle (Nemo), nekaj pa sva prispevala tudi midva z Jožetom (Roksy). Hej, vi trije: Še enkrat hvala za prekrasne dneve v Maroku! https://www.youtube.com/watch?v=2AWsMTFuoto&list=PLaSTD-pyMRbGVfWTrWJHM3NU94eaRd8O6&index=14

Še zdaj ne vem, zakaj mu pravijo tudi Modro mesto oz. zakaj so po starem delu mesta vse hiše, vključno s satelitskimi krožniki na strehah, pobarvane v modro. Takoj na začetku mesta, od koder je mogoče celo najlepši razgled, smo bookirali spanje v solidnem hotelu (18 eur brez zajtrka) z eno drobno napako: ob 9-ih zvečer je v baru, v kletnih prostorih, organizirana žurka. Ok, bomo šli pa na ples! Še predno se odpravimo v mesto, preverimo prizorišče napovedane žurke. Dva velika, z vrati ločena prostora in v obeh pošteno opremljena šanka. V prvem prostoru so bile mize in stoli razkošno okrancljane in pripravljene kot za ohcet, drugi prostor pa je bolj ličil na kakšno našo domačo gostilno, z mizami in stoli, primernimi za ravs. Ozvočenje pa kot za na štadion. Smola, pa ravno pod najino sobo. Ponudba na šanku je bila res pestra: od A do Ž. Preverjeno! Za 3 eur nas taxi odpelje nekaj kilometrov do centra in ker se v temi ne znajdemo najbolj, zgrešimo modri del mesta. Nekaj krogov po trgu in med štanti z klasično ponudbo nam je zadosti, da se vrnemo nazaj. Gremo na ples. V hotelu se spustimo po stopnicah v bar, da od blizu vidimo in doživimo maroški žur. V prvem prostoru se ob mizi v kotu stiska mlad in lepo oblečen par, nekaj korakov stran pa razbijata in se dereta dva, ki sta kao ansambel in pevec. Vstopimo v sosednji prostor, kjer smo že popoldan spoznali prijaznega natakarja. Skoraj vse mize so zasedene, sami zdravi in krepki mladci. Maroški proletariat. Nekateri mirno sisajo pivo, tu spodaj v kleti jih tudi njihov bog ne vidi. Spijemo še nekaj za lahko noč in gremo v mižule.

Onalajn

Na ridah obicajna februarska guzva Na OMV-ju enako Pri Vikiju dva Primorska HDjevca, kasneje se je pojavil se Dami34 V Piranu pa guzva za pop.... Ampak kicasto vreme

Do Črnega Kala, in nazaj čez Pivko. Ene par slik iz akcije: lp

16.dan Kljub temu, da je vsak dan nekaj novega in da smo cele dneve v gibanju, da zares vsak dan uživamo na polno in veselo cepamo kilometre brez kakršnega koli problema pa vendarle vsak dan bolj sovražimo eno in isto zadevo: selitev torb in drobnjarije z motorja v sobe, zjutraj pa nazaj. Saj s časom postane tudi to rutina, ampak vsak dan bolj mučna. Na naši poti nam je ostal še en "must see point" in nekaj malega km. Počasi se že vidimo, kako nas razjeda dolgčas na ladji in kako se nam smeji tista teta izza šanka, ko spet težimo za pivo. Rahla utrujenost in posledično lenoba se poznata tudi v foto arhivu. Ampak danes nas čaka še malo modrine. Za pridne in poštene – pošten zajtrk. Po Meknesu ni treba prevoziti prav veliko kilometrov, da občutiš, da je to eno od štirih kraljevskih mest v Maroku. Na vseh križiščih in krožiščih ter še kje so na veliko postavljali bandere. Kdo ve, mogoče imajo tudi tam dan reformacije ? Nekje na pol poti do Chefchavena zavijemo na bencinsko pumpo. Pa ne po gorivo. Malo se nam že ne da več in poleg bencina ponujajo še nekaj več. Ker je tukaj tudi avtobusna postaja, je gostinska ponudba še malo bolj bogata. S šefom dorečemo katere kose razstavnega eksponata želimo in kako naj bodo pečeni, da se nam ne bi ponovili čevapi iz Foum Zguida. Tik-tak je odrezano in žerjavica razpihana ……. ..… in po dolgem času je Pavle spet zadovoljen, ko namesto tajina veselo obira kosti od ??? Ne glede na izvor teh reberc je treba priznati, da so bile ena boljših zadev za opoldansko tolažbo. Takoj za nami so na žar ponudbo navalili potniki, ki jih je v Marakeš peljala Diana.

Pred check in office-om še enkrat in tokrat zadnjič nasedemo na finto enega od domorodcev. Z odločnim nastopom, ki ga uprizori na parkingu, nam pobere trajektne karte in še celo potne liste mu izročimo. Predno mi kapne na pamet, da smo mu dali najpomembnejše, kar imamo, jo že veselo maha proti pisarni. Dohitim ga med njegovimi frendi, ki na enak način napnejo vsakega, ki te procedure ne pozna. V našem imenu potem kao izpolni formularje za policijo, predvsem napačno in pomankljivo, na kar nas kasneje policaj prijazno opozori za naslednjič. Ko nam vrne potne liste in kupone za trajekt, zahteva plačilo in komaj se ga znebimo za 10 eur. Pred trajektom je že poštena kolona vozil, motoristom je namenjen poseben vozni pas. Parkiramo se med italijane, s katerimi smo potovali skupaj že pred 14-imi dnevi in opazujemo maroške policaje in carinike pri kontroli kamionov. Sicer rutinski pregledi pa vendar brez milosti. Pri vsakem tretjem šleparju pride svež smrček in prevoha kamion po dolgem in počez. Pred rampo še vizuelni pregled prikolice in vlečnega traktorja. Končno smo na vrsti tudi mi. Parkiramo se v kabino, po uri sodeč bomo izpluli z zamudo. Takoj pa preverimo, če je na šanku še vedno tista prijazna teta, ki jo bomo v naslednjih dveh dneh še nekajkrat obiskali. Na zdravje! Konec dober, vse dobro. Vsi živi in zdravi. Tebi, Maroko, pa hvala za vse!

Nepopustljiv je in kar žal mi je človeka, ker bom moral biti spet neizprosen. Noža nisem imel v planu in ga niti ne rabim. Ampak glihanje je tam nacionalni šport in iz 50 eur zaključiva pri 20 eur, vendar za 2 noža. S Pavletom imava dodaten balast na motorju in še sedaj iščem kandidata, da mu podarim to dragocenost. V našem hotelu stopim do bara, če je kakšna možnost za kavo ali kaj podobnega. Ni šans. Prostori so v slabšem stanju kot kakšna štala in zgleda, da je bila poštena veselica. Pred pakiranjem si na balkonu privoščimo lasten zajtrk. Kot da se že poslavljamo po tej skupni turi, Pavle privleče na dan še zadnjo steklenico ognjene vode. Pravi, da je bilo super splanirano in odpeljano in tole je za nagrado. Samo en pogoj je še postavil: flašo moram takoj odpreti! Ni problema ! Do Tangerja je dobrih 100 km in do trajekta še dodatnih 50. Ker smo zgodnji, splaniramo zapravljanje še zadnjih dirhamov nekje v medini in nabavo tekoče popotnice. Niti v sanjah si nismo mislili, da bomo v nekem Tangerju nabasali na takšno prometno gužvo, kot smo. Bolj kot medino smo iskali, kje in kako se bomo prebili med vsem tem plehom, vozički, ljudmi, osli, ….. Po dobri dveh urah iskanja, spraševanja, iskanja po google maps in prevoženih 60 km po centru sem ter tja, parkiramo pred veleblagovnico na vhodu v mesto, mimo katere smo se že enkrat peljali. Na žalost je namenjena pravim vernikom in ne nam, zato ostanemo z dolgim ksihtom in 5-imi litri coca cole. Na črpalki zraven marketa še zadnjič natočimo poceni bencin in gas do trajekta.

17.dan Noč je bila obupna. Do 4-ih zjutraj sem imel občutek, da ležim na zvočniku, do jutra pa so nadaljevali vaški cucki, ki so imeli svoj koncert kar pod balkonom. Kljub temu smo bili zjutraj kar razpoloženi. Po vseh teh dnevih smo bili že toliko "in", da smo hitro našli kakšen štos iz preteklih dni in slabe trenutke odgnali z zajebancijo na svoj in še raje na tuj račun. Predvsem pa smo čutili, da gremo danes domov. Saj je bilo lepo in oh in sploh. Ampak doma je najlepše. Ker smo sinoči zgrešili modro mesto, smo še pred pakiranjem ponovili včerajšnjo vajo s taxijem. Očitno tam res ne smeš biti prezgoden (ob 10.uri), ker se še nič ne dogaja. Za fotografske navdušence je lahko v tem delu mesta veliko dela – motivov je nešteto. Po eni uri imamo dovolj modre barve. Na poti do hotela se ustavimo še na trgu, kjer folk veselo uživa ob jutranji kavi in berberskem whiskeyu. Na koncu ulice si me za žrtev izbere touareg, ki bi mi rad na vsak način prodal touareški nož v etuiu iz kobrine kože. Napaka!

Za tiste, ki se odpravljate na tiste konce in vam manjka še kakšna uporabna informacija, se lahko gremo " vem jaz - zvedel boš tudi ti". Vse potrebno okrog trajektnih kart in tudi nakup lahko uredite na strani www.gnv.it , ki vozi iz Genove, ali pri drugem prevozniku Grimaldi, ki parkira v Savoni. Lansko leto smo mesec dni pred odhodom dali za karte 340 eur /glavo za notranjo kabino + motor, pri čemer je postavka za motor toliko kot za osebo. Dva na enem motorju plačata precej manj. Letos je bila sredi januarja, (za termin 15.4. in 3.5. nazaj), cena za 2 os. v zunanji kabini + motor = 580 eur. Čez 14 dni je bila že 690 eur, po mojih izkušnjah bo marca okrog 800 eur. Očitno je ta termin precej zanimiv in temu primerno povpraševanje po trajektu dviga ceno. Za nazaj so zunanje kabine že prodane. Ker se nekateri ne morete odločiti glede gum, bi bilo najprej dobro, da se odločite kaj in kje boste vozili. Na naši poti nismo planirali ruženja po mivki in vožnjo po pistah v smeri Pariz - Dakar. Na motorje smo nataknili TKC 70 (moje so imele za seboj že 6.000 km) in smo z njimi brez vseh problemov prevozili 3.800 km po Maroku + transfer do Genove in nazaj. Vozili smo cca 70 km (skoraj nič)makedama preko Tizi n' Ouano, nekaj malega po Merzougi in nekaj km blata na poti do Demnate. Včasih smo nabasali na kakšen odsek slabega asfalta, v principu pa so bile ceste boljše, kot v SLO. Bencinskih črpalk je dovolj. Skoraj vsaka vas ima svojo "tank štelo". Sem pa tja pa kakšna nima!!! Zato je zdravo točiti, predno prešaltate na hlape. Na nekaterih ne sprejmejo plastike ali pa jim ne dela pos terminal, zato je dobro imeti nekaj gotovine. Tudi bankomatov je veliko. Bencin je po celem Maroku 1 eur +- nekaj centov. V času našega potovanja nismo imeli nobenih problemov z iskanjem spanja. Predvidevam, da bo aprila drugačna slika. Že samo iz male Slovenije se nas, kot kaže, odpravlja za eno majhno četo. Lani smo imeli rezervirano spanje za prvo noč, da nam ni bilo treba ponoči iskati in raziskovati ter še za drugo in tretjo noč v Fesu, ker smo vedeli, da pridemo tja ponoči. Nekako tako bo tudi letos. Vsa ostala spanja smo urejali sproti, bodisi face to face, ali pa čez booking. Ponudbe je dovolj, tako da je odveč strah, da bo kdo ostal na cesti. Lahko pa , da bo malo dražje. Cena naših bivanj se je gibala od 10 - 15 eur z zajtrkom, razen hotel Ibis, kjer se cena giblje tam nekje med 30 in 35 eur. Pa še to se da zmanjšati tik pred vhodom v hotel, ko se konektaš na wi fi in čez booking narediš rezervacijo. Jahanje kamel in spanje pod šotori v puščavi nam je ponudil naš gazda v hotelu v Fesu. Predvidevam, da ima vsak lastnik hotela oz. kasbaha v Merzougi svojega "agenta" v večjih mestih po Maroku, ki jim rihta goste za tour de mivka. Glede na velikost grupe pa je potem tudi ceno lažje zbijat oz. se pogajat. In če je grupa večja, je lahko tudi žur bolj konkreten. (Grupa, pa grupni, pa grupak pa to, ....) Fino bi bilo, da se na trajektu mogoče dogovorimo za enega takega grupaka!!! (zaradi cene, seveda) Čez dan se nismo prav veliko ukvarjali z kulinariko. Zjutraj smo napolnili truge vsak po svojem občutku in načeloma je to držalo do večera. Če že nimaš čisto nič pri roki, se lahko naješ v vsakem selu za male pare (cca 5- 10 eur, tudi manj). Za 10 - 15 eur dobiš pošteno kosilo, je pa priporočljivo, da malo pogledaš, kaj ti bo nametal na krožnik, ker drugače sledi mukotrpno čepenje na WC-ju. Po vseh prenočiščih je bilo wc papirja dovolj !!!!! ( Linex (blažev žegenj), predvsem pa Saldiar in aktivno oglje prekineta samotno bivanje po wc-jih.) Pijačo smo nekajkrat nabavljali v Carefourju, kjer imajo posebne oddelke za alkohol. Cene so kar približno enake: pivo okrog 2-2,5 eur, liter rdečega vina od 4 eur naprej, žgane pijače pa tako kot v SLO ali dražje. Po hotelih in kasbahih pa je pivo cca 5 eur, vino pa okrog 20 eur/l in več. Policaji se ne pustijo fotografirat za (skoraj) noben denar. Tudi orto domorodci ne marajo fotoaparatov. In ko že misliš, da te ni videl, ko si ga slikal, boš potem na fotki videl, da te je gledal direkt v objektiv in te z pogledom skoraj ubil. Če slučajno pride do slabe volje in hudih besed, zna kakšen euro umirit situacijo. Že ob pristanku trajekta domačini ponujajo sim kartice maroškega mobi operaterja. Ne vem, kako je z temi karticami, sam sem si jo raje nabavil v mobi trgovini. Za nekih 10 eur naj bi imel dovolj prenosa in telefoniranja po Maroku. Mobi signal je tudi tam, kjer ga najmanj pričakuješ, razen puščavskega juga, kjer lahko samo preko satelitske telefonije javiš, da si že skoraj mrtev. Ob vrnitvi se pred check in kioskom ponujajo lokalni đeki in precej arogantno ponujajo svojo "storitev". Napol pismeni seveda ne znajo niti formularjev izpolniti tako, kot je treba, potem pa zahtevajo še plačilo. Če se vam ne da izpolnjevat formularja, potem boste z lahkoto odvedli za 2-3 pive na trajektu (15 eur). Jaz jih sigurno ne bom več častil. Najbrž je še kaj, kar vas mogoče zanima pa se ne spomnim. Če komu lahko še kako pomagam, bom to naredil z velikim veseljem, sicer pa se vidimo 15.4. v Genovi, ob 18.uri na Excellent. Lp Mac

. ... tišim spet ... k norc ... ... po ravnini ....

Ratitovec.... danes

Pavza na Dunaju.. Dež je

"Organiziran pasji dvoboj"... ...potem pa še malo ljubavi...

Enkrat sem ti že napisal - v ruzak jo daj. Nazadnje ko sem jo vozil naokoli na 690 (tam ni prostora niti za kak zobotrebec kam vtaknit) pa sem jo zavil v par plasti kuhinjske folije in jo z elastično 'gurtno' privezal na zadnji blatnik. Je prišla nazaj popolnoma suha (za razliko od voznika in motorja). Kolega jo vozi v tošlu, ki se ga pripne na sprednji blatnik pod luč. Zdaj pa če enduro voznikom uspe rešit ta neverjetno zakompliciran problem vožnje PP na motorjih, ki nimajo extra prostora nikjer... bo verjetno to ratalo komu drugemu. Lahko pa seveda vložiš zakonodajni predlog (rabiš 5000 overjenih podpisov) s katerim se bo določilo da se lahko pri nas homologirajo samo motorji, ki imajo original predviden in ustrezen prostor za PP. Glede na velikost slovenskega trga verjamem, da večina modelov ne bo šla v homologacijo. Kolegi motoristi ti bomo spričo tega blazno hvaležni. Aja, seveda ni nobene garancije da bo predlog sprejet. Eni ljudje rešujemo probleme, po možnosti s čimmanj kompliciranja. Eni pa iz malih problemčkov delajo Titanik, pol pa se čudijo da hudič noče plavati. Takle mamo, knede? Btw, kam pa dežno prevleko vtakneš?

Pa kr u kosmatih štumfih, a ti ni nič vroče Eto, zmatran k pr norcih, naredu prvih 5 km letos... . . . . . . . . . . . . . . . . ....s sesalcem

. ... sej kukr jest vaju poznam, nikoli po končani vožnji ni lahka ...

kr prprav se,popoldan ne bojo lahke

Najavlam, da grem pogledat, če je morje še slan. Še kdo s tega konca s tako idejo?

Več kot očitno je da si zaradi neprilagojene hitrosti vožnje zletel s ceste. Tako da upam da si si vsaj kazen za to napisal

Da vama pokvarim veselje @bikez in pa @DXR16 sta krepko v zmoti če mislita da sem za Rossija (ravno nasprotno ) Enostavno se mi pa ne da poslušat nabijanja čez kateriga kol dirkača mate to tam svojo temo. Rojstni dnevi me ne motijo pa lahko zaradi mene objavte da ga ma Tito Rabat jutri. Pa mal raje spoštujte vse dirkače, ker noben od tule nima približno podobnih uspehov (Moto3/2/GP/WSBK...) da bi proti kateremu koli lahko take govoril

15.dan Do trajekta smo imeli še 3 dni in okrog 500 km, katere smo razdelili na tri etape. Torej časa več kot preveč in za danes smo si zaželeli kopanje v bazenu. Kmalu od Khenifre naprej ob cesti opazujemo z oranžno folijo pokrite podolgovate škarpe oz. nekaj podobnega. Po nekaj km ugotovimo, da so pobrali na tone čebule in jo na tak način skladiščijo, predno jo transportirajo naprej. Po ponudbi ob cesti se vidi, da se vozimo po rodovitnih koncih Maroka. Do Meknesa smo imeli slabih 150 km, ura je bila ravno pravšnja, vročina pa tudi. Začnemo iskati nastanitev, kjer se bomo v bazenu namočili in oprali prašino zadnjih 14 dni. Pred semaforjem se ustavim ob domačinu in pohvalim njegovo TDM-ko. Ko ga povprašam za hotel z bazenom, se gremo spet "follow me" in po nekaj minutah smo pred nobel hotelom. Vse lepo in prav, ampak iz bazena ni nobenega razgleda, še sonce ga ne obsije. Gremo dalje. Na bookingu najdemo naslednjo možnost in ker ob ponudbi ni navedenih koordinat, naslova pa garmin ne sprejme, si ga prepišem na list papirja. Od oka ocenimo, kje bi lahko bila lokacija in gas. Kljub temu, da smo zadeli kar pravo smer, smo imeli možnost ugotoviti, da Meknes sploh ni tako majhno mesto. Nekajkrat smo se ustavili in pri domorodcih mahali z listkom, končno se ustavimo pri ogromni hiši v novem naselju izven mesta. Na naše zvonenje ni bilo odziva, zato se zavalimo v travo in po telefonu pokličemo lastnika. Po 15-ih minutah se pripelje komplet familija, z opravičilom, da sploh niso vedeli za našo rezervacijo. Nesporazum je hitro rešen, odprejo nam kapijo in zapeljemo na dvorišče. Hiša je urejena in lepa, vrt okoli nič manj. Naše prvo vprašanje pa je seveda bazen, ki je naveden v ponudbi. Na žalost je tudi tukaj konec sezone in bazen so izpraznili nekaj dni nazaj. Gazda nas povabi v hišo, da bi nas mogoče le uspel zadržati. Hiša kot v filmu, ampak brez bazena. Odpade. V opravičilo zavrti telefon in nam posreduje informacijo, da bomo svoje želje lahko potolažili v hotelu Ibis. Okrog 35 eur na glavo, ampak bazen je poln vode! Pred odhodom nas še povabi na večerjo v njegovo "oštarijo" v centru medine in pove za najbližjo pot do Ibisa. Po 10-ih kilometrih parkiramo pred hotelom in kar pred vhodom preko bookinga "malo znižamo" ceno nočitve: 27 eur na osebo. Spakiramo se v sobe, potem pa juriš v ledeno mrzlo vodo. Mirjam je v skrbeh, ker je Jožetov zob še vedno boleč in otekel, ampak tastar se ne da. Sicer bomo vsi mislili, da ne zna plavat ! Proti večeru se odpravimo v medino. Gužva je nenormalna, vsi rinejo tja, kot da kaj zastonj delijo.

... občudujem kaj mi je danes uspelo ........ kolegu sem zunaj in znotraj spedenal avto, na koncu pa še rešil kar se je zaj... v avtomatski avtopralnici, zaradi preagresivnih čistil. Na sprednji krom maski in na zadnjem odbijaču so nastali fleki, ki z pranjem niso šli stran ...... ..... zato sem vzel v roke eno coto ter polir pasto, in nastalo je tolelele

Glej, ne se sekirat zaradi takih ljudi. Žal je tako, da po forumu največ pišejo ravno taki ljudje in potem izpade, da je to stanje družbe. Pa ni, ker vsak pameten in zrel človek se niti pod razno ne spušča v kakršnekoli debate in je modro tiho. Internet 20 let nazaj je bil drugačen, takrat si moral imeti kaj v glavi, da si ga uporabljal in je bila tudi temu primerna komunikacija. Se ti pa jaz zahvalim za dobronamerno opozorilo.

zgleda da ne, bo zato šel v LJ k Piku. Lahko že napišeš: Dami v lublani

. ... ta se pa res sam pase okol ... ... a ga doma noben ne mara ???

Zdej grem pa motor mal na frišn luft pelat

PA JE ŠLA PA JE ŠLA ZIMA MISLM

Sem se odloču,da moram dons klobase pobrat,da novjo preveč suhe,al pa da me kakšen maus ne obišče zdej ko ga še ni na mopedu

Res je zima in vsi smo že nervozni kdaj bomo privlekli prdulje izpod kozolcev...ampak ta debata ne pelje nikamor. Dejstva so pač sledeča: PP je obvezen na motorju...prav ali ne, smiselno ali ne....še 100 strani lahko napišemo...dejstvo ostane: PP mora bit na motorju PP uporaben ali ne: Vsakemu svoje...nekaterim se zdi, da je koristna, drugim ne...tu je "problem" v glavnem v naših glavah in to mora vsak sam razrešiti. Naj pa vsem velja osnovni napotek, če (bog ne daj) naletite na nesrečo ali ste v njej sami udeleženi. Tega si ne bo težko zapomnit: SRCE MORA UTRIPATI IN POŠKODOVANEC MORA DIHATI....potem pa ostalo po presoji.... Če vam to uspe zagotoviti ste naredili veliko!

Ta je tudi naša Zara.

Poleg tega pa imamo še vabilo na večerjo od nesojenega gostitelja. Tržnica že spet v stilu »sve i svašta« in »ni da ni«. Podobno kot v Marakešu tudi tukaj nemogoče naredijo takoj, na čudeže je treba malo počakat. Po telefonu kličem našega novega znanca, ampak mi ženski glas maroškega operaterja ves čas odgovarja eno in isto. Tip pa se ne javi. Razmišljam, zakaj bi nas nategnil in mi gre na jetra, ker ne vem, kaj mi govori baba po telefonu. Vsedemo se na razgledno teraso, pri sosednji mizi pa zagledam mlad par, za katerega imam občutek, da govorita angleško. Prosim ju, če bi hotela poslušat odzivnik na mojem telefonu in mi prevesti. Jasno: No money, no funny. Iz svojega telefona pokličeta našega frenda in čez 10 minut smo že pred njegovo oštarijo. Tako kot doma, se tudi tukaj kaže moč denarja. Po fotografijah sodeč, sta prepotovala že dobršen del sveta. Prav slabo jima ne gre. Lepo in bogato nas postrežejo ........ ......... in lepo in bogato tudi plačamo – 17 eur /glavo ! Jebi ga ! Nekje je pač moral dobiti notri tisto, kar nismo pustili pri njemu doma.

Sorry, mogoče bo mal off topic, ampak ne morem, da ne bi: Točno to nas jebe v tej deželici in nas bo zjebalo do konca. Če bi se vsak malo bolj zase brigal in si ustvarjal misli o sebi in ne o drugih, bi bilo precej, precej lepše. Privoščil bi ti, da se čimprej vsedeš na motor zaradi svojega užitka in ne zaradi sosedov. Mac

vozila nism slikou kr je "samo skuter" Strada Costiera Sesljan - Barkovlje

Se strinjam s tabo snkcionoraj zakaj pa si moderator

take izjave bom sankicioniral !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ne cupraj neumnosti, 1 maj je sveti praznik, že sedaj se pripravljamo na izlete .

Mogoče pa je jokica šel k ducati,da lahko joka spet,zdaj ko ne mora krivit čelade... http://motogp.avtomanija.com/lorenzo-nekaj-je-narobe

Ufff... kaj naj ti rečem majser... Vsi vemo da je Rossi najboljši in,ko ga ne bo več v GPju ne bo več isto!!! Mišljeno je bilo malo za hec,zdaj kako si kdo razlaga boli me..... Pokaži kdaj sem jaz govoru čez kakega dirkača ale! Jaz navijam za vse in NIKOLI ne privoščim nobenemu naj gre v pesek,naj se polomi.... NIKOLI ne glede ali je moj favorit ali ne! In ko gledam dirko gledam vsih od prvega do zadnjega,ker dirkajo in dajejo užitke nam vsi... Roossi je car je legenda je najboljši...?!?!? Seveda da je! Ma to ne pomeni,da bom zdaj gledu samo njega kako se vrti v krogu sam. Bom bom zunaj je sonce pičim zdaj. L.p

Nić ker je še prezgodi

Na FB pravijo da je ta CBR600 bila razbita. prejšnji lastnik je še slike razbite prilimal. http://www.avto.net/Ads/details.asp?ID=11815981&show=1

Maš prou, tista zelena piksna je ful čudna

Mislim da je imel Stari lani eno svojih boljših sezon kar se tiče konkurenčnosti... manjkalo mu je malo športne sreče. Vsaj meni je deloval zelo suveren. Predlani se je bolj "šlepal" in imel več športne sreče. Rezultat na koncu pa je bil enak .

Ja nč, evo obljube: Zjutri pokličem Kmeta2 če gre zraven, pa pravi, da ravno piše knjigo 1001 izgovor, da ni treba it zraven, ko si na vrsti, da častiš. Jz ga sumim, da, ali se ne upa skozi Postojno, al ima pa strupeno kačo v tošlnu, da ga ne upa odpret, da ga slučajno ne pič. Ja, sm šou pa sam.

Bivši boksarski šampion prodaja svoje zmagovite rokavice. Z ozirom na videz njegove noge, ga ne čakajo lepi časi. Najraje jih vidim v kakšni enciklopediji ali pa na Animal Planet. Lahko opazuješ njihovo igro in se zabavaš ob pokanju štosov. Ko jih ovekovečiš na aparat, si takoj dolžan nekaj cekinov. Kriza iz Sirije se je dotaknila tudi Maroka. Predno se vrnemo v naš Soir, zavijemo še v Carrefour. Ob pogledih na ponudbo raznih lokalov se spomnimo, da že dolgo nismo nič pametnega jedli. Tudi specialni čevapi so že pozabljeni. Dečko nam obljubi, da nam naredi, kar si zaželimo. Pavle "potrdi" dogovor in čez pet minut je gotovo! Super ! Doma nam gazda na široko odpre mogočna vrata, ob visok prag podložimo nekaj ceglov in z motorji splezamo na varno.

Za drugo srečanje in razgovor s policajem spet poskrbi Mirjam. Policaji se pač ne pustijo slikat in če te opazi na dejanju, sledi brisanje fotk. Vse kar smo imeli priliko videt v Fesu, je v Marakešu krat 5. Milijonsko mesto, kljub svoji velikosti deluje prijetno, ogromna medina ima svojo dušo, ki jo čutiš na vsakem koraku. Zaradi vsega kar se tukaj dogaja, je Marakeš uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Bolj ko se bliža večer, bolj je trg poln turistov in domorodcev , ki ponujajo »sve i svašta«. Tradicionalni pripovedovalci starih zgodb, derviši, glasbeniki in njim podobni razbijači, žonglerji, krotilci kač, opic, …………………… In potem še miljavžent lokalov, trgovinic, majhnih delavnic, čajnic, kavarn, lekarn, prodajalen tega in onega, ……… To se res splača videt! Že takoj na začetku trga nabašemo na domorodce, ki te za par kovancev okrasijo s "domačo živalco", da narediš junaško fotko. Pri meni mu to ni uspelo. Prej bo on zamenjal vero, kot meni obesil tisto glisto za vrat. Jože ima jajca, upam, da to ve tudi Mirjam. Po prvih kačicah se pokažejo še Naje. Brez strupnikov in nafiksane štrlijo v zrak kot škrniceljni. Kljub temu mi pogled nanje z nekaj metrske razdalje zadostuje. Domačin jih malo razdraži in z mojim aparatom naredi nekaj super posnetkov. Predno mi vrne aparat, mi pove, da sem mu dolžan 500 dirhamov (50 eur) in nič manj. Zadeva se je kar zakomplicirala, na koncu sem uspel spiz… (dobesedno). Ko se napotiš v ulice z neskončno mnogo trgovinami, vedi, da si dober za nekaj ur. Kljub občutku, da je vse zmešano kot kurji futr, počasi ugotoviš, da so ulice do neke mere tematsko urejene glede na ponudbo trgovcev. V ulici dišav, kozmetike, čajev in neštetih pripravkov za to in ono, si je mladi maročan z prefinjenim pristopom pridobil našo pozornost. Z nevsiljivim in prijaznim načinom nam je hitro pokazal kje imamo denarnice. Za vse, kar nam ni uspel razložiti z besedami ali rokami, …… je na pomoč poklical google translator. Brezhibno in uspešno.

11.dan Mirjam ima še vedno težave in da se ne bi počutila osamljeno v teh težavah, se ji pridruži Pavle. Specialni čevapi "delujejo". Želodčne težave imajo za posledico, da je tega dne bolj malo uporabnih fotk. Tudi volje je bilo bolj malo. Tako je, ko nastopi bolezen v ansamblu! Prvič odkar smo v Maroku vstanemo v oblačno in nič kaj prijetno jutro. V smeri proti Agadirju se gonijo črni oblaki, po dolgem času se spomnim, da s sabo vozim dežni kombinezon. Gazdarica nam naštima super zajtrk, ampak to veva samo jaz in Jože Nekaj km od nas naj bi se nahajali zanimivi, pobarvani balvani. Če smo že tukaj, gremo pogledat še to čudo. Potem pa direkt v Agadir. Malo smo se lovili sem in tja, končno se nam tam nekje nekaj prikaže. Ker ni bilo prav veliko volje za bolj konkreten ogled, jo mahnemo naprej. Ta maročan je pravi graščak – kasbah je postavil na kucelj ob glavni cesti z razgledom na vse strani. Zanimivo bi bilo videt še notranjost. Na poti do Agadirja smo v Ait Baha naredili pavzo. "Bolniki" so obsedeli pred hotelom, ostali smo firbcali na levo in desno in bili pod budnim očesom domačinov. Poln optimizma se je spravil oprat avtobus z vedrom vode in gobico. Svaka čast! Nekaterim ni do ničesar, drugi se poskusijo tolažit z piškoti. JZ del Maroka je znan po ogromnih nasadih arganovih dreves. Iz plodov (nekaj podobnega kot olive) stiskajo arganovo olje, uporabno v prehrani in še posebej v kozmetiki. Nad plodovi pa so navdušene tudi koze. Na enem od dreves ob izhodu iz mesta je bilo skoraj toliko koz, kot plodov. In ker je bila naša hitrost neizmerljiva, smo komaj še ujeli zadnjo, ki je bežala pred ropotanjem naših motorjev.