Dvorana slavnih

Vtisi so Rojstni dan moje drage ,sicer veliko prej kot v resnici ,samo jaz imam zdej denar , jutri se ne ve kaj bo , zato skočim v tgovino po eno čelado in en skuter ,saj mi je dama zaplenila mojega pony Expressa ....... Presenečenje je popolno , poslal sem je v garažo da, mi nekaj prinese , pod pretvezo ,da se počutim slabo .....seveda sva takoj naredila testno in spoznavno vožnjo ,direkt na Toško čelo ....kitajc je vlekel v hrib ,da ga z ATX nisem dohajal ........kratko a slatko ,lp

Cez vrsic in malo do Aljazevega doma.

Zapad: malo brdo, veliko brdo, planina. Proći kroz Tarvisio - baš proći kroz njega, ne zaobići ga - i potom se ubaciti na SS13 uvijek mi je bila posebna radost. Jeli ta dječja razdraganost rezultat onoga što vidim ili onoga što očekujem još uvijek nisam dokučio ... uske uličice još su pomalo pospane, konobari rasprostiru stolnjake na stolove ispred kafića, trgovinice svoja vrata tek otvaraju i kite zastavama Italije i Furlanije, punašne domaćice žure doma iz pekare a nekoliko uparađenih prikaza manevriraju svojim GS-ovima na sićušnoj samoposlužnoj benzinjari. Ili je ipak do scenografije zapadno od velikog rotora ... lijevo i desno zelene planine, po sredini siva cesta. Kasnije se u kombinaciju ubaci i bijelo korito rijeke Felle, što u kombinaciji s čistim plavim nebom stvara seriju pomalo nadrealnih kadrova. Nije to sve ... trasa ceste SS13 poklapa se s trasom sjevernotalijanske autostrade A23, tako da iz njihovog međusobnog preplitanja i štrikeraja često nastaju zanimljivi uzorci. U ovo tkanje konstantno se ubacuju neke meni nepoznate ceste i pruge i eto prometnog veselja u nekoliko layera. Na ovoj bajkovitoj cesti postoji i nekoliko ključnih mjesta, nekoliko odvojaka, koji upućenog putnika mogu odvesti do nekih također bajkovitih brdskih cestica i putića, i do nekoliko još bajkovitijih prijevoja ili visoravni. Pontebba, Dogna, Chiusaforte, Resiutta, Moggio di Sotto ... treba samo odabrati i skrenuti. Za prvo današnje skretanje ja sam odabrao Pontebbu. Malo prije centra budem skrenuo u brda i za 13 km eto me na Passo Pramollo ... ili eto me na Nassfeldpass, ako se pitaju sjeverni susjedi. Lijepo sam ja to zamislio, lijepo se dovezao do Pontebbe, i taman pred skretanjem za cestu SP110 koja vodi na Passo Pramollo, lijepo sam i stao. Zatvoreno, ne može dalje ... barem sat vremena. Momci u tajicama imaju Điro di nešto. Čuda postoje, ali se ne događaju svaki dan. Danas je bio jedan od tih dana kada sam svjedočio čudu ... talijanski policajac koji govori neloši engleski. Kaže meni buco da bi se ovo moglo i otegnuti, pa ako baš želim na Pramollo, najbolje da se vratim nazad u Tarvisio, otamo uđem u Austriju i do brda dođem s druge strane ... i neka gledam putokaze za Hermagor. Sve ja to znadem, ali je jako lijepo i profesionalno od njega što mi je objasnio kako da riješim situaciju koja se pojavila na njegovom terenu. Alzo ... ne gori nigdje, polako nazad u Tarvisio sve do kraja SS13. Ulazim u Austriju, prije Arnoldsteina ubacujem se na cestu 111 i sa sjeverne strane dovučem se do Hermagora i Tröpolacha, gdje je skretanje za Nassfeldpass/Pramollo. A u Tröpolachu upravo priredba pod imenom Reitwagen Ranch ... skup ljubitelja i korisnika velikih "putnih enduro" motocikala. Bio sam na tom skupu prije dvije godine, u vrijeme dok je još bio organiziran na originalnoj lokaciji na donjoaustrijskom prijevoju Klammhöhe, na cesti L119. Reitwagen Ranch 2015: Nedjelja je, podne je već prošlo, većina i izlagača i posjetilaca otišla je doma ... ostali su tek oni koji nude organizirane probne vožnje, nešto ekstremno rijetko viđeno u krajevima cca 300 km južnije. Prošetao se među šatorima i štandovima, popio malo mlake vode iz gepeka i otprašio na nedaleki Nassfeldpass. I nije loše ispalo, budući ovom stranom nisam vozio već nekoliko godina. Zapravo uopće nije loše ispalo, ovo sa obilaskom brda ... eto me kako se spuštam u Pontebbu, što mi daje manevarski prostor da gledam kamo ću dalje, na koji sljedeći odvojak sa SS13 da gledam. Reagiram momentalno ... uopće se ne spuštam skroz do mjesta, već na famoznom križanju kojega sam toliko puta prošao aktiviram desni žmigavac i obazrivo skrećem. Ne, ne budem odmah iza toga skrenuo naglo na lijevu stranu ... ne budem prošao uz patuljke, ne idem preko Cason di Lanza. Spust sa Cason di Lanza odnio bi me dosta dalje na zapad, što bi diktiralo neke druge ceste i neke druge prijevoje do kraja dana. Prolazim ravno, na cestu SP112 ... na putokazu se spominje Studena Alta, a sve to dovodi me malo kasnije na slabije poznati prijevoj na kojem sam do sada bio samo jednom ... Sella Cereschiatis. Prijevoj sam po sebi i nije neki šampion atraktivnosti, no cesta kojom se kasnije spuštam kroz usku dolinu - Val Aupa - vrijedna je višestrukog prolaska. Prolazim kroz Moggio di Sotto i za koju minuticu opet sam na SS13. Kamo dalje? Najbliži "odvojak od posebnog interesa" je u mjestu Resiutta. Cesta SP42, rječica Resia i pripadajuća dolina Val Resia ... ludi uspon kroz šumu, Sella Carnizza, ludo uska cesta, izlazak u Sloveniju iznad Žage ... tako to izgleda u cijelosti. Ne bih još nazad u Sloveniju, to ostavljam za kasnije. No ipak budem malčice zašao u dolinu Resie ... do nedalekog mosta ispod kojeg je prostrana bijela plaža. Val Resia i Sella Carnizza 2014: Vraćam se na SS13, opet, i sada točno znadem kamo idem. Chiusaforte i Val Racolana preskačem, to budem sutra na putu doma ... Dogna, jedva uočljivi mali odvojak koji nestaje u rupi ispod ceste, e tamo idem. Val Dogna, 18 kilometara nefiltriranog spektakla od ceste i pejzaža. Cesta van pameti koja je nastala u vremenu van pameti ... kao put za dostavu vojske i opreme do obrambenih planinskih linija u WW1. Mnogobrojni zatrpani rovovi, topovski položaji i skrivene osmatračnice, skrovište su neutvrđenog broja talijanskih vojnika davno pretvorenih u zombije. Dolazak na ovaj teren austrijskim vozilom nije im baš po volji. Sa visoravni nema drugog puta ... onih 18 km neophodno je proći još jednom. Tko preživi, može natrag na SS13. Val Dogna i Sella Somdogna 2015: (nisam postavljao na MS ili ne mogu pronaći) http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4512715#msg4512715 Sat i pol kasnije nisam u Italiji, nisam niti u Sloveniji ... u Austriji sam, na prilazu Villachu. Hoće austrijanac na austrijsku cestu na austrijskom brdu. Nije problem ... Wurzenpass ovom prilikom ne računam, idemo na Villacher Alpenstrasse, još jedno brdo samo s jednom cestom. Ova je cesta napravljena za živahniju vožnju. Vidikovce Rote Wand ... ... i Rosskofel ... ... obišao sam obavezno. Ovog prvog tek da vidim ima li opet kakva austrijanka da drži gaće, a ovog drugog da vidim koliko je sati na sunčanim satovima. Villacher Alpenstrasse 2014: U povratku još jednom prelazim Wurzenpass ... ... s namjerom da se odvezem i na veliko brdo preko puta ... Vršič, dabome. Prvih 8 ili 9 serpentina bilo je standardno dobro, no iza toga nalijećem na gradilište ... bit će da su radovi malo opsežniji, ne bih ja na silu dalje. Kad majstori završe, eto mene u vizitu. Nazad u hotel, raspakiravanje, razno. Kad već ne ide slovensko brdo, ide slovensko pivce. Jeli prerano da mislim kojim ću putem sutra doma? U Karlobagu su bili Austrijanci, ovdje Bavarci. Susreli smo se najprije na doručku ... jeli to moj KTM vani, pita me jedan od njih. Koliko to ima konja, bilo je sljedeće pitanje. I tako sve po malo ... fini ljudi, iz okolice Bonna, ne znaju ni za šta osim za bavarska vozila. Gledaju austrijanca i vrte glavom ... a jel budem ja deleko išao s njim? Ma ne budem - kažem ja - dva ili tri brda tu okolo hotela pa idem doma. Aha ... sve im je jasno. Kako sam jučer za dana okvirno natruhnuo, i kako sam prije večere uz pivce detaljnije isplanirao, krećem opet prema Pontebbi. Istom cestom treći puta u dva dana. Prolazim kroz Pontebu - odolio sam iskušenju da je zaobiđem po SS13 - a iz neke pekare kruh miriši, valda se osjeti skroz do Nassfelda. Zastanem, tek da bolje onjušim atmosferu, odustanem od ideje da zasjednem na jednu od terasa uz čajić, i pičim dalje po SS13 ... ispod pruga i nadvožnjaka, oko kamenih gromada i betonskih stupova, kroz tunele i kroz uske kanjone. Ovdje nije nikada dosadno. Čekam tablu na kojoj će pisati Chiusaforte ... kad ju ugledam, skrećem lijevo preko mosta i ulazim u Val Racolana, dolinu potoka Racolana. Mic po mic, malo kroz šumu, malo kroz tunele, konačno se dohvatim i prijevoja Sella Nevea. Val Racolana i Sella Nevea 2014: Serpentinu ili dvije prije samog prijevoja, ne sjećam se sasvim točno, imade prilično neupadljivi odvojak na kojega pokazuje neugledan smeđi putokaz na kojemu piše Alt. del Montasio. Cesta starta opako uzbrdo, kao na zid da se penje ... treba proći nekoliko gotovo spiralnih serpentina začinjenih pijeskom, još malo uzbrdo i još puno pijeska, i evo divnog pogleda ... Altopiano del Montasio (Montaževa visoka planota, a koristi se i naziv Pecol). Asfaltirani parking s kojega se otvara pogled na razno veliko kamenje uokolo zapravo je najmanje zanimljivo mjesto za razgledavanje ... treba otići dalje uzbrdo. Makadamom, ako to nije sitniji problemčić ... little makadam, no problem. Vrijeme je za ponovni ulazak u Sloveniju. Na križanju iza jezera Predil (Rabeljsko jezero) ne idem lijevo, kao nekoliko zadnjih puta, već desno, na Passo Predil (Predel, kako kažu Janezi). Prolazim uz staru tvrđavu Predel ... ... i nakon spuštanja lijepom cestom dobrog asfalta dolazim na križanje. Ovaj puta skrećem lijevo ... idem opet na Mangart. Ovdje također nisam bio neko vrijeme. Na vrhu, koliko se motorom može doći, opet susrećem svoje bavarske docimere. Opet gledaju austrijanca, opet vrte glavom ... da, sigurno je dobar za ovakve ceste? Od spusta s Mangarta, dalje doma put ide ovako nekako: Bovec i tankanje na crvenoj pumpi, Kobarid, Most na Soči ... tu je prva ideja bila da skrenem u Bašku grapu, no ipak nastavljam dalje ... kod mjesta Straža skrećem lijevo, na cestu 210, taj dio Slovenije još nisam prošao ... Cerkno, zanimljiva brdska cesta gdje otkrivam jedan meni do sada nepoznat brdski prijevoj (Kladje, 787 mnm) ... ... Žiri ... beskonačno dugački spust ... ... ne znam kojim putem do autobana i dva i pol sata kasnije sam pred garažicom. Sve zajedno, dva dana čiste vožnje i čiste zabave.

Enako. Lepih 420km danes

On a lajn..tma..pa mrz je ratalu ampak...faaajn

danes spet en krog moravče-sodražica-stari trg-kozarišče-mošun-knežak-ilirska bistrica-malo po brkinih-kozina-postojna-moravče skupaj 320 km

Krajsi izlet na sever kontinentalne Europe. Srecanje z ostalimi v Hamburgu Znameniti St.Pauli v Hamburgu Ja seveda, radi se imamo .... Pivo tece v potokih In koncno CILJ osvojen, sever Danske, Skagen. Ne rabis nobene navigacije, ko si na danskem gres samo na sever dokler gre... Obisk MC Morm priznat, tud jest znajo kot se spodobi Priporocam. Ni pa to fura ze pusije. Piha kr naprej, tko da bi pr nas ze zdavnej zapiral (kaksno Jadranko npr), tm se pa se kar veselo vozijo. Imel smo vse, od sonca in vrocine, do dezja in mraza. Ceste so dobre, pa sej itak da pocas ze kar tezko najdes slabse kot so pri nas ane So pa tile Danci presenetil s prijaznostjo, preprostostjo in zvrhano mero dobre volje.... kjer koli smo ze bli. Prou neverjetno za sever.

Sama lepota!

Z delom ni še nihče obogatel Se pa bogatijo nekateri, ko delamo po 12 ur na dan

Tako...zdaj pa še zadeva v besedi in sliki. Potopis bo sestavljen po dnevih, da bo lažje razumljen...kdor ga bo bral. K opisu dneva bodo tudi priložene slike od tistega dne. Prijetno branje...komur ne bo dolgčas. PS...Dami....kot si že omenil...naslov teme lahko spremeniš po tvojem mnenju, da se bo vklapljal v neko podobo na forumu. Dan1 Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki. Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa. Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla. Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke. In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje. Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški. Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje. Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina. No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj... In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika. In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh. Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal. Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače.... In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot... ...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa pizda ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih. Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje. Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec.... ...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...

Aleluja!!! kako sem danes stiskal pesti za Folgerja.... pa dečki so nenormalni. Letošnja sezona pa je na polovici že lahko ocenjena za najboljšo!!! Spremljam od sezone 1990... Kdaj je nazadnje imel poltovarniški voznik realne šanse za zmago ???? tam nekje v času Barosa.... pa vmes še Melandri... Skratka odlično.... Ducati je, kot je bilo napovedano, imel težave.... Rossi je še kar dobro odnesel, Maverick tudi.... KTM je v bistvu tako blizu zmage kot je bil Ducati pred dvema letoma.... lepo napredujejo in so že vštric Suzukiju, kateremu res manjka en konstanten voznik. Tudi Zarco se je odlično pobral po slabem izhodišču. Zdaj pa dopust in selitev v drugo temo MotoGP nabijanje

Vtisi prvi del Postanek pri Rumenem v Rači, kjer sva montirala nove SuperSport mitas force im your daddy +... Pol pa gas prva pavza je bila v kraju Križac, kjer sva opazila razmejitveno črto arbitraže Tako nadaljujem in srečujem same dobre ljudi, od lastnikov SXov Np kukrkol žgala in palila sva gume...šlo je u smrt poslovim se od klape zdej pa lagano domov...sledijo nočni vtisi...

Se je.že začel

So lumpi!!! Mogoče jih ta crna obrača..hm Jučeri sam se smrznuo punoči domov 10C...brrrrrr

Naša je bila cela Istra, do reke Mirne, pa jo je nepismeni pijanc zataušal... Njega bi morali dat na goli otok... Aja, je že mrtu

Aja lima, lima

E zato

Pizda mu owinkasta. Ob gate sm. tako se res ne sme vozt, ampak matr ga je blo fajn videt+slisat.

Kaj boš pa čistil, če je nov motor s komaj nekaj prevoženimi kilometri? Kot ti pravijo, za odpravljanje takih napak je servis.

No kar smo videli do sedaj je to, da so Axla Ponsa spet odnesli na nosilih.. Tip je bil pri teh letih večkrat polomljen k Schwantz v celi karieri... Ne vem kaj to dela... Na motogp WUP sta mi zgleda Folger in Pedrosa res vroča... Kar se pa KTM tiče, Kallio je nabil Rossija, P. Espargaro takoj za Rossijem... MM nekoliko zadržan, ampak sm prepričan, da bo na dirki konkurenčen in kar me edino skrbi je to, da se ne odpelje... Tovarniški yamahi sta mi pa velika neznanka... Težko rečem kaj pričakovat, se mi pa zdi, da bosta danes bolj v ozadju... Pozoren bi bil še na Calvina... V moto3 pa Mir dokazuje, da je prvak po duši in da ga bo težko kdo premagal letos...

Pa je moj Versys dobil zlatni lanac EK MVXZ2. Bomo videli koliko bo zdržala v kombinaciji s Scottoilerjem. Nabavil v SLO za 146€ komplet veriga in JT zobniki. Upam, da ni ponaredek

Vem, 56ur/teden je dovoljeno oz. največ 20 nadur na mesec. Jebiga, to je realnost. Danes sem že boljše volje, spanec + delo v novem fletu sta mi povrnila veliko energije Treba je delat, če kaj češ met, tak to je...

On a lajn Užival z Rumenkotom do Drage, srečal Sxe, pr Dinkotu z Živimnorcem, mislm kaj češ lepše...

Faaak, dans na jadranki v kraju Križac, predvidevam, da gre meja točno tule:

Tole bo zdaj u rit padlo in solata s kumar in paradiznika...

upam ,da si vsaj privat in da veš za kaj toliko delaš ! Drugače je to zakonsko prepovedano in kaznivo , vem , ker imam doma strokovnjala oz magistra za varnost in zdravje pri delu .

mene denar ne more pokvarit!!! al mam 2 al 4€ jst sm vedno isti !!!

Kar je trejba nej tježku

Motor. Ko se 3 tedne skoraj vsak dan vozim z motorjem, zdej pa ze 3 dni nic, pa se cez vikend nic... Pogresam motor... a to pomeni da sm ze odvisna od njega...?

MC FRIEISING RIDERS vas vabimo na 18. Moto srečanje, ki bo 15.7.2017 v Škofji Loki, na piknik prostoru Gorajte ( piknik prostor Gorajte )Bo pa pot označena z glavne ceste s tablami MOTO. Kamp bo odprt že v petek popoldan. V soboto nas bosta zabavali dve glasbeni skupini - Dr. Norium iz Zasavja in gostje iz Budimpešte Naked Truckers ( Rockabilly Trio ).https://www.youtube.com/watch?v=3LUjfVRJQFI VABLJENI VABLJENI

spremlam tvoje nadaljne poteze

Sej vidiš pri miški, kako je. Manj delaš, več maš

a ma rdeča ušesca? On je rojen v enem od ovinkov baje

Danes me je splasil, verjetno lokalc, na rsv4. Pocu mimo de me je kar streslo. A ga kdo pozna? U Karlobagu je obrnil, in nazaj prot Pakli. THE road. Morm veckat booking uzgat, ker je res topshit furca.

Ti tud

Sem se vrnu spet mal

Tud jest ampak zdej bo pa spet lavfu na polno

. ... itak nikol nč ne posluša ...

Hčerka je potrdila izjavo veterinarja iz Škofje Loke, ki je dejal, da sevBilu vidi, da je imel zelooo lepo življenje. Prehodila sva prav vse okoliške steze in večinoma ni bil privezan na povodec, tako da se je enkrat zgodilo tudi to, da je prišel domov eno uro za mano, ampak doma vseeno ni zgrešil ... ... ... Še kakšna minuta do štarta ogrevelnega kroga Moped 2 ...

Prav ti je, doma bi ostal, kot smo ti svetovali!

Savudrija je bila naša, pa jo je nek politik prodal za 5 litrov Terana Hrvatom

Vreme je bilo super, sicer zjutraj še voda v nekaterih ovinkih in dokaj drseča pista, ma se je do 12ih zrihtalo in je šlo do tačk Sva bila pa dopoldne sama 2 na pisti, lahko voziš kolkor češ Včeri je blo mal na hitro zmenjeno, drugič prej sporočim. Evo ena "profesionalna"

Ma ni važn, sam da se puši

sj vem .. tudi uni k me majo blokiranega so me pogrešali šele pou meljou sem skoz dau ... še pou pa bo skor konc šihta

zase se birgite

Moji vtisi od včeraj... zbor ob 7.00 v Kranju, prihod domov ob 19.00. En "hribček" oddelan letos še Dolomiti padejo avgusta in zmaga \o/. Plus še to, da bo motor imel kmal 100.000km