Dvorana slavnih

Tudi pondeljek se lahko fajn začne

Zapad: malo brdo, veliko brdo, planina. Proći kroz Tarvisio - baš proći kroz njega, ne zaobići ga - i potom se ubaciti na SS13 uvijek mi je bila posebna radost. Jeli ta dječja razdraganost rezultat onoga što vidim ili onoga što očekujem još uvijek nisam dokučio ... uske uličice još su pomalo pospane, konobari rasprostiru stolnjake na stolove ispred kafića, trgovinice svoja vrata tek otvaraju i kite zastavama Italije i Furlanije, punašne domaćice žure doma iz pekare a nekoliko uparađenih prikaza manevriraju svojim GS-ovima na sićušnoj samoposlužnoj benzinjari. Ili je ipak do scenografije zapadno od velikog rotora ... lijevo i desno zelene planine, po sredini siva cesta. Kasnije se u kombinaciju ubaci i bijelo korito rijeke Felle, što u kombinaciji s čistim plavim nebom stvara seriju pomalo nadrealnih kadrova. Nije to sve ... trasa ceste SS13 poklapa se s trasom sjevernotalijanske autostrade A23, tako da iz njihovog međusobnog preplitanja i štrikeraja često nastaju zanimljivi uzorci. U ovo tkanje konstantno se ubacuju neke meni nepoznate ceste i pruge i eto prometnog veselja u nekoliko layera. Na ovoj bajkovitoj cesti postoji i nekoliko ključnih mjesta, nekoliko odvojaka, koji upućenog putnika mogu odvesti do nekih također bajkovitih brdskih cestica i putića, i do nekoliko još bajkovitijih prijevoja ili visoravni. Pontebba, Dogna, Chiusaforte, Resiutta, Moggio di Sotto ... treba samo odabrati i skrenuti. Za prvo današnje skretanje ja sam odabrao Pontebbu. Malo prije centra budem skrenuo u brda i za 13 km eto me na Passo Pramollo ... ili eto me na Nassfeldpass, ako se pitaju sjeverni susjedi. Lijepo sam ja to zamislio, lijepo se dovezao do Pontebbe, i taman pred skretanjem za cestu SP110 koja vodi na Passo Pramollo, lijepo sam i stao. Zatvoreno, ne može dalje ... barem sat vremena. Momci u tajicama imaju Điro di nešto. Čuda postoje, ali se ne događaju svaki dan. Danas je bio jedan od tih dana kada sam svjedočio čudu ... talijanski policajac koji govori neloši engleski. Kaže meni buco da bi se ovo moglo i otegnuti, pa ako baš želim na Pramollo, najbolje da se vratim nazad u Tarvisio, otamo uđem u Austriju i do brda dođem s druge strane ... i neka gledam putokaze za Hermagor. Sve ja to znadem, ali je jako lijepo i profesionalno od njega što mi je objasnio kako da riješim situaciju koja se pojavila na njegovom terenu. Alzo ... ne gori nigdje, polako nazad u Tarvisio sve do kraja SS13. Ulazim u Austriju, prije Arnoldsteina ubacujem se na cestu 111 i sa sjeverne strane dovučem se do Hermagora i Tröpolacha, gdje je skretanje za Nassfeldpass/Pramollo. A u Tröpolachu upravo priredba pod imenom Reitwagen Ranch ... skup ljubitelja i korisnika velikih "putnih enduro" motocikala. Bio sam na tom skupu prije dvije godine, u vrijeme dok je još bio organiziran na originalnoj lokaciji na donjoaustrijskom prijevoju Klammhöhe, na cesti L119. Reitwagen Ranch 2015: Nedjelja je, podne je već prošlo, većina i izlagača i posjetilaca otišla je doma ... ostali su tek oni koji nude organizirane probne vožnje, nešto ekstremno rijetko viđeno u krajevima cca 300 km južnije. Prošetao se među šatorima i štandovima, popio malo mlake vode iz gepeka i otprašio na nedaleki Nassfeldpass. I nije loše ispalo, budući ovom stranom nisam vozio već nekoliko godina. Zapravo uopće nije loše ispalo, ovo sa obilaskom brda ... eto me kako se spuštam u Pontebbu, što mi daje manevarski prostor da gledam kamo ću dalje, na koji sljedeći odvojak sa SS13 da gledam. Reagiram momentalno ... uopće se ne spuštam skroz do mjesta, već na famoznom križanju kojega sam toliko puta prošao aktiviram desni žmigavac i obazrivo skrećem. Ne, ne budem odmah iza toga skrenuo naglo na lijevu stranu ... ne budem prošao uz patuljke, ne idem preko Cason di Lanza. Spust sa Cason di Lanza odnio bi me dosta dalje na zapad, što bi diktiralo neke druge ceste i neke druge prijevoje do kraja dana. Prolazim ravno, na cestu SP112 ... na putokazu se spominje Studena Alta, a sve to dovodi me malo kasnije na slabije poznati prijevoj na kojem sam do sada bio samo jednom ... Sella Cereschiatis. Prijevoj sam po sebi i nije neki šampion atraktivnosti, no cesta kojom se kasnije spuštam kroz usku dolinu - Val Aupa - vrijedna je višestrukog prolaska. Prolazim kroz Moggio di Sotto i za koju minuticu opet sam na SS13. Kamo dalje? Najbliži "odvojak od posebnog interesa" je u mjestu Resiutta. Cesta SP42, rječica Resia i pripadajuća dolina Val Resia ... ludi uspon kroz šumu, Sella Carnizza, ludo uska cesta, izlazak u Sloveniju iznad Žage ... tako to izgleda u cijelosti. Ne bih još nazad u Sloveniju, to ostavljam za kasnije. No ipak budem malčice zašao u dolinu Resie ... do nedalekog mosta ispod kojeg je prostrana bijela plaža. Val Resia i Sella Carnizza 2014: Vraćam se na SS13, opet, i sada točno znadem kamo idem. Chiusaforte i Val Racolana preskačem, to budem sutra na putu doma ... Dogna, jedva uočljivi mali odvojak koji nestaje u rupi ispod ceste, e tamo idem. Val Dogna, 18 kilometara nefiltriranog spektakla od ceste i pejzaža. Cesta van pameti koja je nastala u vremenu van pameti ... kao put za dostavu vojske i opreme do obrambenih planinskih linija u WW1. Mnogobrojni zatrpani rovovi, topovski položaji i skrivene osmatračnice, skrovište su neutvrđenog broja talijanskih vojnika davno pretvorenih u zombije. Dolazak na ovaj teren austrijskim vozilom nije im baš po volji. Sa visoravni nema drugog puta ... onih 18 km neophodno je proći još jednom. Tko preživi, može natrag na SS13. Val Dogna i Sella Somdogna 2015: (nisam postavljao na MS ili ne mogu pronaći) http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4512715#msg4512715 Sat i pol kasnije nisam u Italiji, nisam niti u Sloveniji ... u Austriji sam, na prilazu Villachu. Hoće austrijanac na austrijsku cestu na austrijskom brdu. Nije problem ... Wurzenpass ovom prilikom ne računam, idemo na Villacher Alpenstrasse, još jedno brdo samo s jednom cestom. Ova je cesta napravljena za živahniju vožnju. Vidikovce Rote Wand ... ... i Rosskofel ... ... obišao sam obavezno. Ovog prvog tek da vidim ima li opet kakva austrijanka da drži gaće, a ovog drugog da vidim koliko je sati na sunčanim satovima. Villacher Alpenstrasse 2014: U povratku još jednom prelazim Wurzenpass ... ... s namjerom da se odvezem i na veliko brdo preko puta ... Vršič, dabome. Prvih 8 ili 9 serpentina bilo je standardno dobro, no iza toga nalijećem na gradilište ... bit će da su radovi malo opsežniji, ne bih ja na silu dalje. Kad majstori završe, eto mene u vizitu. Nazad u hotel, raspakiravanje, razno. Kad već ne ide slovensko brdo, ide slovensko pivce. Jeli prerano da mislim kojim ću putem sutra doma? U Karlobagu su bili Austrijanci, ovdje Bavarci. Susreli smo se najprije na doručku ... jeli to moj KTM vani, pita me jedan od njih. Koliko to ima konja, bilo je sljedeće pitanje. I tako sve po malo ... fini ljudi, iz okolice Bonna, ne znaju ni za šta osim za bavarska vozila. Gledaju austrijanca i vrte glavom ... a jel budem ja deleko išao s njim? Ma ne budem - kažem ja - dva ili tri brda tu okolo hotela pa idem doma. Aha ... sve im je jasno. Kako sam jučer za dana okvirno natruhnuo, i kako sam prije večere uz pivce detaljnije isplanirao, krećem opet prema Pontebbi. Istom cestom treći puta u dva dana. Prolazim kroz Pontebu - odolio sam iskušenju da je zaobiđem po SS13 - a iz neke pekare kruh miriši, valda se osjeti skroz do Nassfelda. Zastanem, tek da bolje onjušim atmosferu, odustanem od ideje da zasjednem na jednu od terasa uz čajić, i pičim dalje po SS13 ... ispod pruga i nadvožnjaka, oko kamenih gromada i betonskih stupova, kroz tunele i kroz uske kanjone. Ovdje nije nikada dosadno. Čekam tablu na kojoj će pisati Chiusaforte ... kad ju ugledam, skrećem lijevo preko mosta i ulazim u Val Racolana, dolinu potoka Racolana. Mic po mic, malo kroz šumu, malo kroz tunele, konačno se dohvatim i prijevoja Sella Nevea. Val Racolana i Sella Nevea 2014: Serpentinu ili dvije prije samog prijevoja, ne sjećam se sasvim točno, imade prilično neupadljivi odvojak na kojega pokazuje neugledan smeđi putokaz na kojemu piše Alt. del Montasio. Cesta starta opako uzbrdo, kao na zid da se penje ... treba proći nekoliko gotovo spiralnih serpentina začinjenih pijeskom, još malo uzbrdo i još puno pijeska, i evo divnog pogleda ... Altopiano del Montasio (Montaževa visoka planota, a koristi se i naziv Pecol). Asfaltirani parking s kojega se otvara pogled na razno veliko kamenje uokolo zapravo je najmanje zanimljivo mjesto za razgledavanje ... treba otići dalje uzbrdo. Makadamom, ako to nije sitniji problemčić ... little makadam, no problem. Vrijeme je za ponovni ulazak u Sloveniju. Na križanju iza jezera Predil (Rabeljsko jezero) ne idem lijevo, kao nekoliko zadnjih puta, već desno, na Passo Predil (Predel, kako kažu Janezi). Prolazim uz staru tvrđavu Predel ... ... i nakon spuštanja lijepom cestom dobrog asfalta dolazim na križanje. Ovaj puta skrećem lijevo ... idem opet na Mangart. Ovdje također nisam bio neko vrijeme. Na vrhu, koliko se motorom može doći, opet susrećem svoje bavarske docimere. Opet gledaju austrijanca, opet vrte glavom ... da, sigurno je dobar za ovakve ceste? Od spusta s Mangarta, dalje doma put ide ovako nekako: Bovec i tankanje na crvenoj pumpi, Kobarid, Most na Soči ... tu je prva ideja bila da skrenem u Bašku grapu, no ipak nastavljam dalje ... kod mjesta Straža skrećem lijevo, na cestu 210, taj dio Slovenije još nisam prošao ... Cerkno, zanimljiva brdska cesta gdje otkrivam jedan meni do sada nepoznat brdski prijevoj (Kladje, 787 mnm) ... ... Žiri ... beskonačno dugački spust ... ... ne znam kojim putem do autobana i dva i pol sata kasnije sam pred garažicom. Sve zajedno, dva dana čiste vožnje i čiste zabave.

Danes malo po Krasu in Vipavski dolini. No vmes se je pa še na števcu pokazala okrogla številka lp Aleš

Zanimiv pogled brata hrvata ...... http://www.liberal.hr/clanak.php?id=650

V živo z DARS-a: Drgač se pa odpraulam auspuh montirat

Vtisi so Rojstni dan moje drage ,sicer veliko prej kot v resnici ,samo jaz imam zdej denar , jutri se ne ve kaj bo , zato skočim v tgovino po eno čelado in en skuter ,saj mi je dama zaplenila mojega pony Expressa ....... Presenečenje je popolno , poslal sem je v garažo da, mi nekaj prinese , pod pretvezo ,da se počutim slabo .....seveda sva takoj naredila testno in spoznavno vožnjo ,direkt na Toško čelo ....kitajc je vlekel v hrib ,da ga z ATX nisem dohajal ........kratko a slatko ,lp

Zgleda, da sem imel 1290 SA premalo časa...

Tako...zdaj pa še zadeva v besedi in sliki. Potopis bo sestavljen po dnevih, da bo lažje razumljen...kdor ga bo bral. K opisu dneva bodo tudi priložene slike od tistega dne. Prijetno branje...komur ne bo dolgčas. PS...Dami....kot si že omenil...naslov teme lahko spremeniš po tvojem mnenju, da se bo vklapljal v neko podobo na forumu. Dan1 Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki. Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa. Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla. Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke. In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje. Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški. Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje. Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina. No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj... In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika. In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh. Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal. Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače.... In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot... ...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa pizda ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih. Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje. Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec.... ...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...

Fajn je v senci.

Pol pejd pa v restavracijo in vpraš če majo Piranskega brancina.

Nadaljujem ... V iskanju novih izzivov Lepo vidna sled "uničevanja" naravne površine ... Nene, nism padu, sam pogledat sem hotel če mi na čepu za izpust olja kej spušča

Takole. Od novega leta do junija sem svojega caponorda obnavljal. Lahko rečem, da redno vzdrževano vozilo, ni po 14. letih za na cesto. Ker vsak motor podobno uredim in ga imam vsaj 3 leta, sem se lotil vsega, razen odpiranja motorja(56000km). Krmilni ležaj vilic je bil malo trd, kar ugotovite na centralnem stojalu, če se zaradi jamičenja v ležaju sam postavlja v smer ali med vožnjo vstraja v smeri. Rezultat je da nogo na semaforju trdo postavljaš dol in izgledaš neroden. Na makadamu pa ne gre ravno tam, kamor si naciljal. (gre za manjše odstopanje, ki ga večina sploh ne opazi) Podoben simtom je tudi, če zadnje kolo ni povsem poravnano s prednjim. Z dvema ravnima letvama ob zadnjem kolesu, pri naslednjem napenjanju verige preverite! Kolesni ležaji in tesnila so po smešni ceni standardnih dimenzij. Dobijo se v prosti prodaji. Samo ozki "semering" na desni strani vpetja zadnjih vilic, je težje najti. Naročil sem original. Gumjasti elementi sklopke zadnjega verižnika niso poceni. (60-70EUR) Tudi tesnila izpuhov sem zamenjal. Največja težava so ležaji zadnjega nihalnega elementa ("vage"). Tega ne naredi noben serviser brez zahteve. Ležaji so v prosti prodaji, a je bolje naročiti iz Italije z orodjem za montažo set. Ležaji so namreč brez kletke (trpežnejši). Vožnja bo opazno boljša, saj so ti, zaradi pranja s tlakom, tako rjavi, da so teško gibljivi. Zadnji amortizer sem dal na obnovo ( Kromana in brušena batnica ter nova tesnila zaradi rošenja). Glede Braking diskov. Ja, votle-očesne kovice plavajočega diska lahko drsajo ob čeljust. Se da rešiti! Zamenjal sem še zavorne gumice na cilindrih čeljusti, in vse tekočine. Olje v sklopki in zavorah je imelo vsebnost vlage čez dovoljeno vrednost. V sklopki za nameček še črno kot katran. Kolesa sem razdrl, prašno barval tuljavke in spoliral. Centrirana kolesa so sedaj kot nova. Gumi sta Mitas, nove generacije in večje nosilnosti, do sedaj nimam slabe izkušnje. Cena je primerna. O tem kako se obnaša na mokrem, sporočim po sezoni. Sedaj se pelje kot nova. Kako navešem stik s Šarcem? Bi se pripeljal kdaj iz MB v Kranj in plačal pir. Ne bodite hudi, ker sem bil dolg, Sem prebral vse strani in se veliko naučil, sedaj pa še sam delim svoje izkušnje. P.S. Gumijasta grla sesalnih kolektorjev po viru IT foruma pašejo iz štirikolesnika (pol cene) Aprilia AP0267150 Can Am 420267151

Enako. Lepih 420km danes

Cez vrsic in malo do Aljazevega doma.

Ne vem kaj je z vami? Pesek gor ali dol. Bankina ali ne. Pametovanje zakaj se je zgodila nesreča je čisto odveč. Nobeden niti ne ve kje se je točno zgodila. Še dobro, da kdo ni zapisal, da je mož ubil ženo. Vozte raje po pameti. Umrla je nedolžna sopotnica. RIP

neki pozitivnega...............novi pogled v rit

Oči žre pico, men je pa dougčas...

...iz zanesljivih virov smo izvedeli, da ima Slovenska policija v letu 2018 namen posodobiti vozni park s 30 novimi motornimi kolesi. Baje že pridno testirajo nove motorje, ki bodo namenjeni izključno preganjanju najhitrejših motoristov. Prilagam še slikovni dokaz:

Zelo sem vesel, ker so se v tej temi oglasili tudi "odgovorni" oziroma predstavniki KTM. S tem nam kot kupcem dajete večjo možnost izbire serviserjev in reševanje reklamacij. S skupnimi močmi bomo vsekakor lahko tudi pri proizvajalcu dosegli več in boljši ter kakovostnejšo poprodajno podporo. Verjetno ni potrebe, da omenim, da bo ravno zaradi črno odebeljenega, tudi boljša prodaja in večje zaupanje sedanjih in novih kupcev.

Eto ti ga na BMW-ja. Malo čez 120Kkm in že spet "roke v šmiru". Sledovi na ležajih krmila... Spodnji ležaj, zelo rjav tukaj že deloma opran, zgornji malo boljše ampak potrebna menjava. Vstavil bom enake NTN vendar kupljene pri lokalnem specialistu za ležaje. Ja tudi tukaj bo kar nekaj prihranka.

js ponavad ihanskega brancina naročim avtohtonega piranskega brancina ni ... priplavajo iz Albanije preko do Slovenije .. torej je tiranski brancin

Te bodo komarji opikal. To že vemo kako je, ne rabiš razlagat

Grozn

ne en ne drugo, samo počutim se tako.....

jep..... moje življenje je dopust.......

roke se ti spet tresejo....... sej ga bom šla na dopust, pol ti bo pa dolgcajt.......

zakaj se pa pol oglašaš v teli temi pogrešam tvoj dopust, ker je biu tuki mir p.s. spet sm razvrvan ratu in je potrojilo

Pizda mu owinkasta. Ob gate sm. tako se res ne sme vozt, ampak matr ga je blo fajn videt+slisat.

danes spet en krog moravče-sodražica-stari trg-kozarišče-mošun-knežak-ilirska bistrica-malo po brkinih-kozina-postojna-moravče skupaj 320 km

Sama lepota!

On a lajn..tma..pa mrz je ratalu ampak...faaajn

Vtisi prvi del Postanek pri Rumenem v Rači, kjer sva montirala nove SuperSport mitas force im your daddy +... Pol pa gas prva pavza je bila v kraju Križac, kjer sva opazila razmejitveno črto arbitraže Tako nadaljujem in srečujem same dobre ljudi, od lastnikov SXov Np kukrkol žgala in palila sva gume...šlo je u smrt poslovim se od klape zdej pa lagano domov...sledijo nočni vtisi...

česem na jadranki naročim: jadranskega brancina ko sem v Piranu naročim: Ihanskega brancina Valda vem kaj je dobru

Ni dovolj, da imajo službene hladilnike in želodčke napolnjene s pivom in vinom, zdaj bodo že v vinskih kleteh testirali opremo? Kako prikladno.

še ta udarc zdej nas bojo pa čist povsod sledili, še pri cisterni ne bo mira

Izberi tisto, kar ti je lepše. Če ti je lepša otovorjena krava, potem Versys, če ti je bolj všeč športni motor potem SX. Tudi stil vožnje ti lahko pomaga...rad drsaš s koleni po tleh ali imaš raje udobje...

predvidevam, da je bil pesek, saj je prejšnji teden kar nalivalo, tako , da je bilo tudi po ostalih cestah ( med Postojno in Kozino) na nekaterih delih peskasto ... po deževnih (nevihtnih) dneh sem ponavadi malo bolj previden zaradi peska, vejevja, kamenja ipd... malo prehitro in pesek ... jeba

zaradi tega pa že ne.....

...zakaj bi pa mogu spat na balkonu, če jih je hotel sam dobro?

Sploh nisem mela namena!

A nam boš pol pevedu, kaj si si povedu

V 16. 8 dni pa imaš časa za obvestit prekrškovni organ o kakšnem, za postopek bistvenem, detajlu, ki bi lahko vplival na tvojo odgovornost v prekršku. Ajd!

a tolk športno se že držiš, da si na vseh štirih?

to si skoz govorim, pol morm pa vsake par mescou kolenčnike zamenjat lejte .. zase se brigite jas trenutno fejst garam

lahko jo zaklenem, potem nam ostane samo še: "dobra volja"

spremlam tvoje nadaljne poteze

Danes me je splasil, verjetno lokalc, na rsv4. Pocu mimo de me je kar streslo. A ga kdo pozna? U Karlobagu je obrnil, in nazaj prot Pakli. THE road. Morm veckat booking uzgat, ker je res topshit furca.