Dvorana slavnih

Danes bi lahko rekel,če gre kaj lahko narobe bo tudi šlo.... Krenemo ob 7h ,do meje z Rusijo 300km ,se veselim ko vidim tablo Russija,a veselje kmalu mine,zavrnejo nas,meja samo za Ruse in Blr ,300km na drugo mejo,ne moreš vrjet,spet zavrnejo a sami so nas poslali tja. Spet 200km in tretjič po 4h pridemo čez...... Poskus 1 Poizkus 2 V tretje pridemo čez na meji Novie Jurkovič,slikM na skrivaj,vse prepovedano,še dihanje skoraj..... Prostranstva dokler seže pogled... ....ko sonce zaide imamo še 400km ceste segmenta 50 odtenkov sive....... ...v Moskvo pridrajsamo ob 4h zjutraj in v lov za prenočišče. Zdaj ko pišem,še nisem šel spat,po Cca 1400km imam poleg kolena še železen šupak.....aaaaa Lp Ne bo šlo čez,pri 6kkm bo brez profila,menjavo že urejam.

Ker naju je lansko jesen vreme odvrnilo od septembrskega izleta do Albanije in nazaj, sva to realizirala prejšnji teden. Ravno prav, ker so bile temperature primerne tudi za kakšno uro ali dve martinčkanja in kopanja v morju, kar se je po odpeljani dnevni ruti prav prileglo. Prvi dan sva imela cilj nekje v okolici Makarske. Ker je v soboto zjutraj še deževalo, sva v nasprotju z navado, štartala nekoliko kasneje. Prav tako sva, v nasprotju z navado, prekršila pravilo o striktnem izogibanju avtocest in sva avtocesto uporabila med Šibenikom in Omišem, saj je ta del jadranske magistrale, vsaj zame, prej mukotrpen, kot kaj drugega… Promet je bil, kljub soboti, znosen, (tudi motoristov komaj za vzorec) zato sva malo po četrti popoldne že hladila noge v Baški vodi… Naslednji dan je sledila etapa do Petrovca na moru. Do meje sva prišla hitro, tam pa katastrofa. Kljub občutku, da je prometa malo, je bila pred mejo kolona dolga kakšen kilometer pa čeprav so imeli odprte 4 steze. Seveda sva jo obvozila in se vrinila vanjo kakšnih 5 ali 6 avtov pred policajem. Kljub temu je trajalo in trajalo da sva prišla na vrsto in nama je hrvaški organ, ko je videl da sva Slovenca, samo zaželel srečno pot. Na črnogorski strani zgodba podobna, le da sva bila tu tudi midva enakopravno obravnavana. Nato gneča na cesti, kup Kitajcev na črpalki, za katere je bila moja draga in njen Suzuki neverjetna atrakcija in povod za fotografiranje, na trajektu čez Boko vse znova. Sredi popoldneva končno prispeva v Petrovac, kjer sva na standardni lokaciji ostala 3 dni. Sveti Štefan Petrovac ponoči Vmes sva malo pogledala kaj je novega v Črni gori. In je. Ceste delajo, da se dobesedno kadi. Od Cetinja proti Njegušem je kakšna tretjina praktično gotova, tretjina je tik pred asfaltiranjem, na preostalem delu pa so šele pri zemeljskih delih. Ko bo končano, bo to znova en čudovit odsek… Tudi iz Cetinja proti Budvi je v velikem delu že končano. Od Podgorice proti Mateševem pa Kitajci gradijo avtocesto. Tuneli in mostovi… Ko sva se peljala po cesti, ki se severno od Podgorice odcepi proti Mateševem in jo sledi trasa bodoče avtoceste, nama s terase hišice ob cesti, v pozdrav maha starec. Odločim se da ustavim. Po parih besedah in spoznanju, da sva Slovenca je sledilo povabilo na kavo, ki ga nisva mogla zavrniti. Najboljši način da izveš, kaj se pri njih dogaja… Eden od mostov železniške proge Beograd – Bar Vhod na eno izmed gradbišč avtoceste Gradbišče tunela in naselje za delavce Kotor Rijeka Crnijevića Skadarsko jezero Po treh dneh kroženja po Črni gori sva jo pičila naprej v Albanijo. Ker sva imela namen ujeti dopoldanski trajekt na Komanskem jezeru, se je, kljub zgodnjemu štartu, malo tudi po zaslugi počasnih mejnih organov, precej mudilo in sva tistih 30km ob jezeru do jezu prevozila precej v naglici, zato ni slik pa še prerukalo naju je prav dobro. Sledilo je komično vkrcavanje na nekaj, kar pri »Berisha Ferries« pravijo trajekt. Nekako so nanj stlačili 8 avtov, manjši avtodom, tri motorje ter nekaj koles. Voznik Citroena je iz avta lahko prišel le skozi okno… Trajektna »luka« Koman Zloženi kot sardine. Še dobro, da potujeva le z zadnjim kovčkom. Za 10 dni poletnega juga človek res ne potrebuje več… Cest, ki ne bi bile vsekane v skalo ali tako ali drugače podprte z zidovi je malo Dve uri in pol plovbe mineta hitro in malo pred poldnevom se že izkrcamo v Fierzah. Razkladalno rampo so na hitro skopali v breg takoj, ko smo pristali. Ker sva imela na voljo le nekako tri dni sva se odločila, da se ne zapeljeva v Valbone, saj bi bil sicer dan prekratek za vrnitev v Skadar. Cesta od Fierz do SH5 je sicer malo ožja a z relativno novim asfaltom. Ograj ni, zato me spomeniki ob cesti ne čudijo. Cesta iz Fierz proti SH5 Živine je na cestah res ogromno Sama SH5 pa je bila popolno presenečenje. Tako obetavna debela rdeča črta na zemljevidu pa tako razpadla cesta… Ni vredno nadaljnih komentarjev. Pri 37°C prispeva v Skadar in hitro najdeva prenočišče. Precej nov objekt, 100m od pričetka korza, ograjeno dvorišče, velik apartma za 30€ na noč z zajtrkom… Sam Skadar naju je prijetno presenetil. Sploh center je prijeten, živahen, na korzu pa veliko spedenanih »žensk nasprotnega spola« kot bi rekel Herr Flick ter seveda Mercedesi vseh tipov in letnikov. Skadar zvečer Za naslednji dan sva imela v planu Theth. Ampak zakaj bi enostavno, če si lahko zadevo oteživa. Zato se odločiva, da en motor pustiva v varnem zavetju dvorišča in se v Theth odpraviva na enem po daljši poti čez Kir. O tej »cesti« je bilo že veliko napisanega, mnenja takšna in drugačna, midva sva si najbrž ustvarila spet neko tretje. Na kratko pa: Prevozno je, tudi s sopotnico na zadnjem sedežu, brez da bi morala sestopati ali celo riniti. Motor se ti ne sme preveč smiliti, gume je bolj varno imeti napumpane malo bolj in pripravljen moraš biti voziti 50km 90% časa v 1. prestavi in tako po kakšnih štirih urah prispeš v Theth… Da je na mnogih mestih zelo prepadno in da je za zijanje okoli bolje prej ustaviti, najbrž ni potrebno posebej povdarjati. Sem se pa ves čas videl, kako z GasGas-om letim po tem terenu… Na celi poti sva prehitela kombi in manjši tovornjak ter srečala 4 terence, od tega dva tik pod Thethom. O motorjih ne duha ne sluha. Še zanimivost: Vsi vozniki so govorili po telefonu, kar pomeni, da imajo signal tudi v največjih jebinah… Nekje na poti Tale Bar Kaffe Kiri izgleda kar v redu, tudi tabla izstopa, samo na WC ne smeš… Do električnega droga cesta, nato pa konec sveta… Eden večjih mostov na poti. Veliko prečenj rek in potokov je kar po strugi… Voda v strugah pa je čudovita. Bi kar skočil… GSA se poskuša skriti a je le prevelik… Takih melišč je proti koncu precej in pogled navzgor ni ravno pomirjajoč. Je pa to eden redkih odsekov, kjer sem lahko vozil celo v drugi prestavi… Prvič se mi je zgodilo, da sem imel občutek, da za tovrsten trud nisem primerno nagrajen z dih jemajočimi razgledi. Tudi moja draga, ki je vse skupaj sicer neverjetno dobro prenašala, je med vožnjo po zadnjih meliščih in v klanec proti Thethu omenila, da zdaj ima pa res počasi dovolj. Ampak nagrada je kljub temu prišla. In to živa… 4 mesece stara mladiča, ki zelo pogrešata mamo Moja draga se še vedno rada igra in stiska z medvedki Pogled na Theth. No, čisto zaman tudi ni bilo ampak zato ne bi bilo treba tako daleč. Končno na vrhu Ker sem imel na motorju kamero in sem imel namen slike zajeti kar iz videa, sva po poti slikala zelo malo pa še to na odsekih, kjer sem lahko dal v drugo. Ko sva prispela na T'thores sem nameraval kamero sneti. A sem se začel režati ob gledanju moje drage, kako poljublja asfalt in na to gladko pozabil. Napaka me je drago stala, saj sem med potjo do Skadra, kamero izgubil. Za posnetke mi je bilo tako hudo (za kamero niti ne), da sva se odpravila nazaj in odsek dolg 20km, ki se mi je zdel najbolj verjeten, prevozila zelo počasi v upanju, da jo bova našla. Verjetno je odveč omenjati dejstvo, da je bil trud zaman… Zato sem zvečer, tako za uteho, spil kakšno pivo več… Naslednji dan sva se odpravila pogledat, če je SH20 po novem res tako dobra. In je. Še boljša. Tako dobra, da mi je resnično žal le, da te ceste nisem prevozil tudi predno je bila asfaltirana… Po poti sva se spraševala, zakaj so porabili silne denarje, ko sva pa na okrog 60km dolgem odseku, srečala morda 10 avtov… Sem že omenil, da nobenega motorja? SH20 iz Rrapsh proti Grabom Po natančnem delu treh črnogorskih policistov/carinikov, ki niso niti glave pomolili iz svoje barake, sva nadaljevala proti Andrijevici nato pa levo proti Kolašinu. V lepem vremenu je bil pogled na Komove čudovit. Komovi Nato ob Tari do mostu, kjer sva se ustavila na obvezno pijačo in fotko, nato pa na Žabljak v prepričanju, da se bova lahko prijetno ohladila. Beeeee, napaka. Celo tam je bilo 29°C… Črnogorci vedo, katero vino ponuditi motoristom Durmitor Pivsko jezero ima zelo nizek vodostaj No, vsaj ponoči je bilo prijetno hladno, zato sva se dobro naspala. Zjutraj pa proti Trsi in Plužinam ter nato ob Pivi proti Foči. Na cesti sva bila dobesedno sama, vendar sem imel občutek, da bodo Črnogorci tudi iz nič znali narediti kolono. Seveda se nisem zmotil. Sledila je spet vožnja mimo kolone, pa vrivanje… Na vprašanje: »Kdaj bodo Bosanci spravili v red tistih 20km od meje do Foče?« bosanski policaj na meji odgovora žal ni poznal… Ne vem če sem že omenil: Čez ves Durmitor in ob Pivi do meje nisva srečala nobenega motorista… V Sarajevo sva prispela v opoldanski pripeki, zato sva se odločila, da kosilo pojeva kar nekje ob poti. Nadaljevanje do Ključa, kjer običajno prespiva, ni prineslo omembe vrednih dogodivščin z izjemo obilnega tipa na razmajani VTR-ki, ki je mel na vožnjo z motorjem svoje poglede… Po večerji v preverjeni gostilni se je prijetno shladilo, zato se je dobro spalo in je, tudi zato, skok do doma minil, kot bi mignil… Če povzamem: Novih nepozabnih (tudi vročih) 9 dni, 2750km in obljuba, da v Albanijo kmalu spet greva … PS: Še opravičilo za Kmet2: Obljubil sem namreč, da bom ob prvi priliki preveril dostop do Kapetanovega jezera iz vzhodne smeri. Žal tokrat ni zneslo…

Istok: mala voda, velika voda, kišurina. Šareno oslikani šankovi, pješčana plaža i bujno zelenilo ... nije more, nisu palme, nije Copacabana. To je Glavno jezero u Beloj Crkvi, osam je sati ujutro i ja se lagano prošetavam po fino uređenoj stazi oko cijelog jezera. Kad se za pola sata vratim natrag u bazu - Vila Marija, nedaleko odavde - najprije budem smazao pošteni doručak, iza toga dovršetak pakiranja i pokret. Pokret kamo? Ha, opet malo uz Dunav ... to mi dođe kao obavezni sastav sezone. Ništa specijalno ... jednom stranom do Đerdapa, drugom stranom nazad. Došao sam jučer, uz kraće zadržavanje na Ušću da s kolegom popijem sokić, i danas uvečer već budem doma. Bilo je nekih planova da se u povratku zadržim u Beogradu dan ili dva, no nije se poklopila konstelacija zvijezda tako da to prolongiram za drugu priliku. Ruta je dobro utabana i već nekoliko puta spominjana ... iza graničnog prijelaza Kaluđerovo odmah desno, prije mosta opet desno i uz Neru skroz do izlaza na Dunav. Onih 23 km ceste od izlaska na Dunav pa do Pojejene nikako ne treba preskočiti ... sve je uglavnom kako je i bilo još u doba sakupljačice cipela i njene ružnije polovice sa šubarom. Dalje ide ovako: Pojejena, Moldova Nouă i tankanje na Petromu ... Zvonko nije bio u smjeni ... Orșova, Decebal, Porțile de Fier ... ... Tekija, Donji Milanovac, Golubac, Veliko Gradište ... Još krstareći rumunjskom stranom uočio sam zanimljivi - očito turistički - bijeli, niski i široki brod kako lagano plovi sredinom Dunava. Prolazeći kroz Donji Milanovac skrenuo sam do pristaništa gdje sam imao priliku vidjeti ga na vezu ... ne bi bilo loše odraditi i ovakav dunavski izlet. Ne bi to išlo baš u dva dana, no svakako bi moglo biti sjajno iskustvo. ... Iza Velikog Gradišta napuštam obalu, zaobilazim Požarevac, hvatam se autobana i gas doma. Dva puta po pedesetak km kiše, vrlo vjerojatno i koji km više, došli su kao lakše osvježenje. Dunav i Rumunjska 2016 (nije bilo na MS forumu ili ne mogu pronaći ...) http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4640813#msg4640813

Ena od vikenda malo po Jezerskem da se človk ohladi pa malo po avstriji da se iskri......

MONGOLIJA 2017 - MOTOPIS UVOD Letos bo ekipa razširjena. Primorsko-gorenjska odprava v Mongolijo je že pripravljena in nestrpno pričakuje odhod. Polona in Denis na advenčerju zastopata gorenjske barve, Miro in Zdenka pa primorske na običnem GS-u. Teden dni pred odhodom nam Miro pošilja poslednji opomnik, da ne bi kaj pozabili glede Mongolije in demokratično odloča namesto nas. Za ilustracijo t. i. demokracije objavljam njegovo sporočilo nam, navadnim članom odprave. Zdravo! Pridržujem si pravico, da kot najstarejši (beri! morda tudi najpametnejši) član odprave demokratično odločim kaj in kako. Če bomo kaj pisali in objavljali o našem potepanju, je čas, da to obelodanimo (pa brez nekega medijskega pompa). Zamisel: Zdenka piše uvod, ostali pa svoje začetne težave ali pričakovanja ali … Dodamo še opis začrtane poti … Potopis pa bi napisali kasneje, ker bo za pisanje sočasno premalo časa. LP mk MIRO: Mongolija - beseda, ki jo izgovarjamo s strahospoštovanjem pa nihče ne ve, zakaj. Vsaj pri meni je tako. Pred odhodom - priprave Plani se že dolgo kujejo in zemljevid je že čisto zdrsan od prsta. Vendar ni vse tako enostavno in preprosto. Zima ni bila ravno primerna za nove plane in še sreča, da je bil plan v mislih že dlje časa. Pomoč pri planih Vse je šlo narobe. Kupil sem si novo obleko, tako, ki jo premorejo pravi offroad vozniki pa naj si bodo zaresni ali samo reklamni. (slika). Pozneje se je izkazalo, da so hlače številko prevelike (me je pač manj v hlačah, kot sem si mislil). Z nekaj težavami so mi jih zamenjali za manjše. Začel sem se ozirati za novim GS-om Rally - lepe modre barve, v kombinaciji z novo obleko čista šminka (to se za teren in brezpotja, ki so v planu, nujno potrebuje). Srce pa ni zdržalo vsega tega navdušenja naenkrat. Urgenca. Imel sem srečo. Pripeljali so me 5 minut pred katastrofo in ljudje v belih haljah so mi kljub medicinskim pomagalom, ki so kazala normalno stanje, verjeli, da je z mano nekaj hudo narobe. Znancu, ki je imel podobne težave kakšen mesec prej, žal niso verjeli ... Pa sem imel dva meseca časa za razmislek, kaj je prav in kaj narobe; in kaj bi moral in česa ne bi smel ... In kaj sem v življenju že doživel in kaj bi še moral pa če bi in če ne bi ... Plan je plan in treba je naprej. Nikoli nazaj, če pa že pa malo v loku. Pomlad je tu. Grem v trgovino naročit nov motor. Prijazni do mene kot vsako leto znova. Ja, vsa oprema, čudovito, lepa barva, doplačilo za sedež v dvoje, doplačilo za to in ono, številka (cena) taka, kot da bomo v treh na motorju. Dobava – meseca maja. Po planu. Iščem belo-modro čelado, da bo šminka popolna. Zdenki "sem privoščil" novo jakno z nekaj modrine, da ne bi preveč izstopala od moje perfektnosti in ji svetoval, da uporablja par let stare belo-modre rokavice, ki do sedaj niso šle na nobeno kombinacijo. Niti se ni pritoževala. Sredi maja povprašam, kdaj moram plačati motor, da ga pridem iskat, pa utekavanje ... Na drugi strani mobitela (včasih smo rekli žice) tišina. Potem pa: motor bo šele sredi junija. Pa še en ČE je bil vmes. PREPOZNO!!! In če je srce vzdržalo ta šok, potem bo tudi planirano pot. Nisem se preveč razburjal, ker to škoduje zdravju. Ampak kako bom pa sedaj šminkiral po mongolskih brezpotjih?! In kaj si bodo mislile kamele in konji, da sem barvno slep (še sreča, da večina živali vidi črnobelo). Doma v garaži odkrijem "starega" preizkušenega GS-a. Pa saj mu nič ne manjka! Redno je servisiran in vzorno vzdrževan. Vseeno mi ni dalo miru in se zapeljem do mojstra Romana, da še on vrže eno oko. Ko je ugotovil, da prevzema odgovornost za brezhibno delovanje motorja za naslednjih 17.000 km, je vzoren motor razglasil za razvalino. In namesto pet minut pregleda sva okrog njega hodila štiri ure. Pa poglej to pa ono pa tretje, za vsak slučaj zamenjaj to, pa vzemi še to s sabo ... Vse skupaj na mojo samozavest ni delovalo ravno najbolje. Pregled se je zavlekel v naslednji dan. Na koncu sva bila oba zadovoljna, kaj bo pa v resnici, bosta pokazala čas in pot. POLONA: Mongolija... zakaj bi zahodnega človeka vleklo v ta odljuden konec sveta? Odločitev, da se odprave v Mongolijo udeleživa, je padla zelo hitro. Moja dolgoletna skrita želja se je končno uresničila! Ko idejo izraziva na glas med prijatelji, se hitro najde nekaj podpornikov, ki z veseljem priskočijo na pomoč s svojimi izdelki. Zato na naši poti ne bomo nikoli ne spodaj ne zgoraj brez, nikoli energijsko podhranjeni niti umazani. Ponujene pomoči, ki je dandanašnji tako redka, smo izredno veseli predvsem zaradi zavedanja o moči prijateljstva. A po prvem navdušenju kmalu pride trenutek resnice. Kakšne temperature nas čakajo, kakšne ceste, kakšno multimedijsko okolje;-)... Z Denisom začneva graditi načrte. Potrebujeva ogromno osnovne opreme kot je orodje, gume, šotor, spalni vreči, novi škornji..., saj na taki poti še nisva bila. Miro in Zdenka, kot izkušenejša popotnika, svetujeta še to in ono. A kako bova vse skupaj zapakirala za mesec dni potovanja? To je bilo posebno poglavje v vseh pripravah. Do sedaj sva naredila nekaj tur, a to so bile poti po Evropi in bližnji okolici, zdaj pa se odpravljava v prostrana neznana brezpotja. Kako zapakiraš osebno prtljago v tri motoristične kovčke za mesec dni za dve osebi, pa šotor in spalni vreči, pa čevlje, higieno, fotoaparat, pa HRANO, ker moj mož vendar mora jesti najmanj 5x dnevno. A ko vse to nekako preštudiraš, prilagodiš in na koncu tudi izpelješ... pride Miro in reče:« A imaš olje, polnilce, zračnice...« Na, pa sva spet pred izzivom, kam zabasati še vse, na kar je Miro opozoril. Teden dni pred odhodom Miro (kot najstarejši in najmodrejši član odprave) obelodani, da bomo objavili naš podvig. »Pa dajta kaj še vidva napisat... vajina pričakovanja in plane, samo par besed, bomo objavili,« pravi. Denis se tej nalogi na prvo žogo in na deleč izogne in pisanje za moško revijo pade v ženske roke. Na poti v hribe začnem še dodatno analizirati notranjo željo po obisku Mongolije. Čemu me vleče tja, kaj bi rada našla, kaj začutila? Kaj pogrešam v zahodni, dekadentni družbi... Kaj me vleče na drug konec sveta, kjer so ceste še makadamske, kjer ni wi-fija in brezžičnega telefona, tudi hrana, po besedah ljudi, ki so Mongolijo izkusili, ni hvale vredna, nobenega udobja, ki se za poletni dopust spodobi, tople morske vode in božajočega sonca. Odgovor se ponuja kot na dlani. Gremo iskat široka prostranstva, kjer se počutim svobodno, neokrnjeno naravo, v katero človek ne posega egoistično, pristne človeške odnose, kjer človek človeku ni volk, temveč prijatelj, na katerega se v trenutku težav lahko obrneš. Gremo razpet krila, da nas življenje popelje do izkušenj, ki so nam namenjene. ZDENKA: Mongolija – dežela modrega neba Kamele, konji, rokoborci, lovci s sokoli, grleno petje, puščava, pašniki, brezpotja; šamanizem, budizem, islam, krščanstvo … In vodka! Otroška domišljija, mladostne želje in končno resni načrti, ko se življenje prevesi v drugo polovico stoletja … In nato šok, ko glavni motorist, predviden za mongolska brezpotja, pristane v Kliničnem centru (servis motorja)! Sreča v nesreči, lahko bi bilo še huje. Rehabilitacija … Za začetek ga sprehajamo, potem nabavimo turne smuči za okrog hiše. Asistiram. On pa sitnari … Ko ugotovim, da je edina tableta, ki bi pospešila zdravljenje tisti stari (športni) motor, ki ga gleda že celo zimo, ni dileme. Prijatelji, ki nikoli ne zatajijo, ga gredo iskat. Garaža začne čudežno sevati in zdravilne energije spravijo motorista na prve daljše sprehode. (Znano je bilo, da on ne hodi peš; on se VOZI!) Zavest, da ima v garaži nekaj strojev, ki zahtevajo voznika, ga sili na daljše proge. Pomlad trka na vrata. K pospešenemu zdravljenju veliko pripomore Denis; njuni telefonski pogovori so sumljivo žensko dolgi. Pogovarjata se o motorjih, o opremi, o cestah, o Mongoliji in o Jošimuri. Preverim, kje je ta - meni neznana dežela - in ugotovim, da je to avspuh (japonski). Kasneje ugotovim, da je tako dober in tako lep, da ga morata nujno imeti (vsak svojega!). In če kupiš dva, imaš seveda popust na količino. Ah … kako je lep, kako hrumi, kako drugačen je od drugih … Ti dve Jošimuri sta uspešno izrinili Polono in Zdenko vsaj za dva spomladansko motoristična vikenda … Ženske so spomladi bolehne, na vrtu je veliko dela, otroci potrebujejo matere! Prvi moški moto izlet do Paklenice je bil uspešen: Dinko, ribice, motoristi in motoristke (celo ena simpatična medicinka vmes in par zelo znanih modelov) … Potem je šlo vse prehitro … Iz kleti je privlekel šotor (za vsak slučaj, če ostaneš sredi stepe; sicer bomo spali po hotelih) in nostalgično sva ga postavila. Malo je smrdelo po zatohlem in naftalinu, po tednu zračenja je bilo bolje. Po opravljenem testu, če še zmore zlesti vanj, se je smejala tudi naša Mumi. Potem je testiral tudi spalne vreče … Na moje pomisleke glede zdravstvenega stanja in predvidenih mongolskih naporov odrezavo odgovarja … (A delam lahko, na dopust pa ne smem, a ti veš, da imam še 20 dni lanskega dopusta, da pred tem posegom nisem bil 14 let pri zdravniku … jaz poznam statistiko, koliko odstotkov takih umre, koliko jih živi, sem vse preštudiral … ne mislim zdaj sedet doma in čakat, kdaj me bo kap …) Z Denisom sta resnično vse uredila. Ostajajo samo še malenkosti. Vize za Mongolijo sta šla (oba!) iskat v Varšavo, ker je tam Denis kot doma. (Kje vse sta kolovratila v vmesnem času, nam ni znano.) Vize za Rusijo bodo pravočasno. Turistične ali poslovne. Pravijo, da tranzitnih ne moremo dobiti, ker (po njihovih pravilih) v Rusiji lahko naredimo 500 km na dan, v Rusiji pa si s tranzitno vizo lahko le nekaj dni, kar je po njihovem mnenju premalo glede na naše plane … (Žal ne vedo, kako sposobna sta Denis in Miro! Gotovo za več kot 500 km na dan!) Letalske karte je uredil Denis. Štartamo s cilja – od doma. S prevozom do letališča v Benetkah, nato presedanje v Istanbulu in naprej do Biškeka. Motorja in dokumenti naj bi nas že čakali v Biškeku - glavnem mestu Kirgizije. Naj bi … kajti znanci, ki so z istim transportom (ADV Factory) poslali motorje s Poljske v Kirgizijo, so tam izgubili par dni, ker so morali čakati na dokumente, ki so bili sicer obljubljeni, a jih ni bilo. Potem se je vse uredilo in zdaj se vozijo nazaj po Svilni cesti (menda celo po snegu). Včasih je dobro, da vsega ne vemo. Pustimo se presenetiti. Upajmo, da bo presenečenje pozitivno! Pripenjam še zimsko domačo nalogo o Mongoliji. (Prirejeno po wikipediji) Mongolija je azijska celinska država. To je dežela step, planin in puščav. Na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu (38 km). Z 1.564.116 km² je po velikosti 19. država na svetu, vendar je zelo redko naseljena. Ima približno 3 milijone prebivalcev. (Po velikosti jo nekateri primerjajo z Iranom, saj je samo malo manjša od njega, ima pa samo 4% prebivalstva v primerjavi z njim.) Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov. V Ulan Batorju, glavnem in tudi največjem mestu, pa živi okoli 45% prebivalstva. Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji. Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu do hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju TtavanBogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero. Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika. Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani. Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika. Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah. Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi angleščina, ki postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti, ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji. V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih. Prevladujoča vera v Mongoliji je tako tibetanski budizem (lamaizem). Islam pa je prevladujoča religija med Kazahstanci na zahodu države. Gospodarstvo v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu, obsežna rudna nahajališča bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata pa so gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami. Tradicionalno mongolsko bivališče je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta. Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostani) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni. V tradicionalni mongolski arhitekturi razlikujemo tri sloge - mongolskega, tibetanskega in kitajskega, kot tudi kombinacijo teh treh. Marsikaj od tega bi radi videli ... V pričakovanju uvodnih ovinkov po kirgizijskih hribih, vožnje po kazahstanskih in ruskih prostranstvih in v nestrpnem pričakovanju mongolskega modrega neba …

Včerajšnji dan Jajce - Bugijno - Blagaj - kravice. Danes Međigurje - Sinj in okvara bencin pumpe. Trenutno čakava kombi iz SLO. Da ne kurcamo samo KTM in BMW. Tudi Yamahi se zgodi. Pa jebem ti zavarovalnico SAVA in njihovo ničvredno asistenco

Midva sva šla v nedeljo Zasavje - Kranj - Jezersko - Pavličevo sedlo - Mozirje - Prebold - Zasavje. Nisem še dosti vozil po tistih koncih, sedaj bom definitivno pogosteje tam Del ceste, kjer sem enostavno moral obrnit in odpeljat še 1x

Ena Zoncolanska prejšnjetedenska

Lepotca. Identitete oseb v ozadju so skrbno zakrite.

Dragi gospod Blisk1. Tako kot vsem, ti bom svetovala, da najprej premisliš par stvari. Fino bi bilo tudi, če bi kdo kdaj prebral temo, preden napiše že stokrat vprašana vprašanja.... Kakšen tip motorja bi sploh imel. S čisto vizualnega vidika. Kaj ti je všeč in kaj ne. (ok Monster, še kaj drugega?) Kakšen način vožnje imaš v misih. Športna, ležerna, včasih malo offroad, vsega po malem. S sopotnico/sopotnikom ali brez. Moč motorja. Finance. No in potem počasi prideš do tega kaj je praktično. Se boš vozil samo čez vikend ob sončnih dnevih. Ali vse leto, v dežju, mrazu. Boš šel na potovanja v daljne dežele, ali le do najbližjega kafiča. No in ko si odgovoriš na teh par zelo pomembnih vprašanj, potem bo tudi nam na forumu veliko lažje kaj predlagati, ko bomo vedeli kaj več od tega, da ti je všeč Monster, in če se Monster kvari. Na koncu pa itak vedno odloči srce. Če ti ne začne hitreje biti, ko zagledaš svoj motor - potem si kupil napačnega. ** Če se ne motim obstaja motosvet katalog motociklov, kjer lahko najdeš praktično vse motorje, sortirane po znamki, tipu in letniku izdelave. Malo si sam poglej, konec koncev si ti kupuješ motor. Tu ti bo vsak svojega hvalil. No, in ko smo že pri tem.... jaz ti predlagam FZ6. Zakaj? Ker je lep.

Sobota 08.07.2017 Kar ne morem verjet, da je že dva tedna od najine poroke. Te kr zmrazi, ko pomisliš na tempo življenja. Delaš cele dneve, vikendi in tedni pa minevajo, kot da se voziš z 6 brzino. Edino kar štejejo so tisti dneve in minute preživete z ljubljeno osebo / družino / prijatelji, ki se ti vtisnejo v spomin in ostanejo za vedno. Prvi najin krogec kot mož in žena :). Po jutranji kavici štart iz Kočevja - Petrina (prehitevanje kolone, te je stalo nekaj minut na vročem soncu..ne priporočam! :)) - Delnice - Oštrovica dol iz avtoceste, nakar prižgem radio in slišim, da je že nevzdržna kolona na hitri cesti že vse skoraj do odcepa za Križišče. Tam sva jo ubrala po stari cesti do Križišča - Drivenik - Grižane - Bribir Izbor ceste se je izkazal za poezijo =), niti enega avta, lepa okolica, cestna podlaga čist OK Na koncu tudi poplačano z razgledom Spust do Novega vinodolskega in dalje v Senj na kavico. Uuuu kaj je prijalo malo pavze in senčka. Termometer je že skakal od 33 do 35 stopinj. Začuda sem se počutil kar ok, očitno je predporočnih - 10 kg dobro delo Nato pa že čista klasika gostilna OK v karlobagu Kosilo, kavica, malo odmaranja, klepet z gazdo in nato dalje. Temperature niso popuščale, mi2 pa gasa tudi ne Smer proti Gospiču, kjer sem že prej odvil v smeri Memorialni center Nikole Tesle (kjer je tudi rojstna hiša), kjer sva samo zaokrožila po parkirplacu in večje ironije skoraj ne moreš srečat..Teslo na filanju v centru Nikole Tesle . Ogled sva rezervirala za kdaj drugič. Malo naprej pa izjemno zanimivo jezero Kruščica, na katerem sva planirala pavzo...no na koncu jo je bilo treba naredit, saj je mela žena neka nesoglasja z obadom in se ji je zahvalil z pikom v vrat. Smo rano malo ohladili, pa lešnike nabrali Otočac, potem pa preko vuko jebine čez hribe in doline, čez luknje in neprehodne gozdove (ne zaradi gostote ampak zaradi neaktiviranih min in bomb vse naokoli) - Dabar - Lička Jesenica - Begovac - Vojnovac - Josipdol - Bosiljevo - Metlika, kjer prespiva in v nedeljo narediva samo še tranzit do Kočevja. Morm rečt da je blo super, nekaj ustaljenih cest, kjer je žena pustila pol motorja In pol cest, ki jih na zemljevidu kar spregledaš. Super sva se mela. 550 sončnih in vročih a kljub temu zelo prijetnih kilometrov

Pred eno uro po 22h na motorju prispel v Moskvo......zdej čiliram,tud v kopalnico se mi ne da....

Dear lord, še malo pa bo OK for me to die ......

Današnji vtis......grrrr.....meja z Belorusijo mi je vzela cca 4h,listki,pildki,pizde materine,za povrh pa dež,skoz po malo. Po 500km pridem v Minsk,tu pa pravi naliv,do kože :-( pa še fuknjen garmin ....aaaaa krožu po Minsku ko luda mara..... ....evo malo pred vstopom v tretji svet.... ...in po faking 4 urah vstop BLR.... ...tu srečam svojega bodočega kompanjona,od Minska naprej. Po poti mi srce ne da,da se ne zapeljem k prelepemu jezeru ,obdanemu z pravljičnimi hiškami iz lesa. Danes je šlo vse narobe,ja bla je tabla "ni prehoda" sam jaz ne znam teh njihovih grablic brat. Je prletu kmet z vilami,po hitrem postopku sem se pobral.....vmes pa skor pogrnu na neki mivka podlagi. Bogu za nogu,mi ni bilo ravno za odkopavat motor ... ...v Minsku ujamem,kolega s katerim si bom še 10kkm delil slabo in dobro in par minut lepega vremena za par fotk,kasneje se je v trenutku stemnilo in voda je lila... Baje edina akademija za cirkusante....fak a tud to obstaja.... ...to je blo to, vmes še mal jedli,srali in metuljčke gledali.....ne mi težit,ne da se mi leporečit,to bom počel, ko se vrnem in napišem potopis :-) Za mano je 2000km v treh dneh,še 10kkm in sem spet doma .... Jutri je plan Moskva cca 700-800km odvisno kok me bo jebala navigacija,predvsem pa meja z Rusijo.....jutri bo kap ,lp

Motolover TET program ni neka vaška liga ampak postaja zelo organiziran portal nudenja brezplačnih trekov, ki morajo biti legalni. Če meniš da ni potrebno da so legalni, potem sam sestavi predlog treka in ga bom vložil na www.transeurotrail.org pod TET Slovenija, ob treku pa bodo tudi tvoji podatki ime priimek, da se ve kdo ga je sestavil in kdo stoji za trekom, mislim da bi sem in tja tudi malo pocvikal da se ne znajdeš v večernih poročili z kakim medijskim linčem, kot to znajo pri nas z enduro sceno narediti tko na vsake 2 leti. Zaenkrat po navalu, kljub temu da stvar še ni uradno zunaj vse kaže, da bodo dobre TET enduro tranzverzale postale enduro avtoceste, zato previdnost ne škodi. Boljše treke bomo lahko še ponudili, v kolikor se pokaže da bi bilo to varno dejanje, vendar zaenkrat ne. Prelistaj malo nazaj celo temo Grand Enduro in se prepričaj po slikah kaj vse smo že prevozili. Eno je vožnja solo ali v dvoje ob slabem vremenu med tednom - "under radar", drugo so uradno ponujeni treki. Verjemi da lahko sestavim cel kup zelo dobrih trekov, prave slatkiše, ki niso nikakor dolgočasni, vendar v tej fazi tega iz previdnosti nisem pripravljen narediti. In bodo servirani samo legalni treki, tudi stran od pohodniških destinacij kjer znajo pohodniki tudi zatežiti, pa čeprav neutemeljeno. Na koči pri Nanosu nas je enkrat birt okaral, pa čeprav smo pili pri njemu, niti nismo šli mimo kake table za prepoved. Tko pač je pri nas v SLO. Nemci sploh niso pripravljeni ponuditi trekov za TET, ker je pri njih vse še veliko strožje in kot prvo nočejo objaviti svojih "under radar" trasic in kot drugo se nihče ne upa izpostavljat. To sem pa naredil pa si ravno to izpostavil kot dolgočasen trek. @motoloverzaradi takih izkušenj je TET track SLO tak kot je. Ampak še vedno lahko ti sestaviš boljšega, ampak naj bo zahtevnejši od nečesa kar se bo dalo odvozit z GS in tremi kufri. Tudi meni je v interesu da Slovenijo predstavimo čimbolj zanimivo in ne kot tranzit. Boš pa tudi ti vidno podpisan pod trekom kot kontributor.

Fantje niste vi pegasa vozili, da bi vedli, kaj je sunek.

Lepa je Moskva,nazadnje sem bil tu pred 20 leti službeno,zdaj je drug utrip.....

Včeraj po daljšem času 2 x na Arehu. Super krajši izlet, čeprav je potrebno voziti previdno, ker avtomobilisti skoraj po pravilu sekajo ovinke...

Moja fanta.

Če je Hornet 600 najmočnejše, kar si kdajkoli peljal, zadost sune

Ni vse v kubikih in konjih. Je tudi v konfiguraciji vžiga, odzivnosti stroja in prenosu. Cestni civilni mopedi so namerno zadušeni, nekaj zaradi predpisov, nekaj zaradi voznikov. Predvsem zaradi voznikov. Ko TC tlačit na 110HP cestne mašine drugače res nima smisla. Probaj(te) kdaj kak 450 kubičen MX stroj. KTM SX, Honda CRF, Suzuki RMZ, Yamaha YZF. Me zanima kdo si bo upal trditi da tisto ne sune. Pa je za manj ko pol litra prostornine, pod 60HP... nič od nič. Al pa 300 kubičnega cvajerja, za one ki se res nimajo radi. Mogoče vržem v mix še speedway moped, zgolj 500 kubov in 80HP. Pospešek od 0-100 na peščenem ovalu pa ~ 2 sekundi. Sam ajd, tisto je resna specialka, ne bi pretiraval. Zgoraj naštete pa lahko kupiš vsepovsod. Nekdo, ki je to navajen vozit z MTS ne bo mel težav. Obratno pa.... znajo biti problemi, nemalo njih. Trditi da rabiš 5000 kubikov, 12 cilindrov in 500 konjev da nekaj konkretno pospeši in je konkretno težko za kontrolirat je smešno. Ja, mopetki s ~ 60HP (al pa tam nekje) so lahko hitri, agresivni in žleht. Sam ne v oni turist kategoriji.

...je rekla, da ima res pasje življenje...

Včeraj cca 900km Ljubljana-Krakow in ogled največjega rudnika soli na svetu,bil 327m pod zemljo a ne mrtev :-)

Če se šofer ne bo pritožil (torej plačali mora tudi takso) in sicer iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bo odločba postala pri njih pravnomočna in tudi izvršljiva. Ker je HU v EU, bodo lahko lažje izterjali globo v Sloveniji (neEU države morajo podati npr. vlogo za priznanje tuje sodne odločbe, ki je dolgotrjane postopek). Zadeva bo dokaj preprosta za izterjat v Sloveniji, ker gre za državo članico. V NDH pa je bilo po spominu nekaj drugega. Tam je sklepe o izvršbi izdajal notar in ne sodišče, poleg tega pa niso vročali preko našega sodišča, ampak direktno s pošto. Tu se še "lovijo", kot za mejo... Fantu priporočam, da napiše pritožbo, plača takso in pove, da gre za zmoto, ki bo takoj razvidna iz fotografije, ker bo mimogede še omenil, da samo on vozi ta motor, da je bil v času prekrška v slo tako on, kot motor itd. Če si bodo pa Huni najeli odvetnika v Sloveniji za izterjavo in bo ta obračunal po veljavni tarifi (in ne po neki "svoji"), pa bo treba plačati tudi te stroške.

sneći z versaćijem

sj je vseeno .. svi goli pa šta ko voli

Čak mal. Čist ste se zmešal. Dejte se mal organizirat !

Nč ne vem o tem Res bi bil že cajt za kakšen kafe no Trenutno hočem predvsem, da bo končno ura 15:30, pa se lahko spet igram z eno črno lepotičko, k me gleda iz sence 3m stran, na drugi strani pisarniškega okna

Če si cepec sune tudi bicikl .....:-)

Jaz mam tri motorje. Sam nočem dodatnih problemov .

Moj tut sune, zdj k je to modern. Drgače pa nč ne suva, vleče pa itak najbolš. Wobla tut pr 270+ ne, pa tut če je nagec se vetra sploh ne čut. Sam jst se z matorjam vozm da sm v stiku z okoljem, takrat se pa čut veter. tl;dr: moj je najboljši, vaši smrdijo

stvari so tako enostavne, da so pravzaprav nerešljive.

Ne rabiš velik konjev da sune

Serđio, vse bo minilo, doživetja ti pa ostanejo za vedno. Uživaj in srečno še naprej.

...manj se vozi ...pa bo dlje zdržala..

Danes spet malo naokoli Cerknica-Žiri-Cerkno-Sorica-Bohinjsko jezero-Sorica-Železniki- Škofja loka-Horjul-Rakitna-Cerknica Fejst je blo "mala" pica

Po dolgem času moj priljubljen ckrog: Dolina Soče, Preko Učje v Rezijo in čez Sella nevea nazaj, čez Most na soči in po dolini Idrijce...biiijutifull

bmw moto dnevi so za nami odpeljano 1070 km

Danes po dobrem mesecu sem zajahal konja in gasa v Dolomite. Jezero Barcis Jez Vajont in pogled na Longarone (iz tunela) Prelaz Staulanza Prelaz Fedaia Prelaz Sella Prelaz Gardena Prelaz Valparola Vmes je bil še Falzarego pa Cortina, prelaz Tre Croci in vse do Saurisa. Vodostaj je še nižji kot pred dobrim mesecem. Skratka užival sem maximalno, četudi je bilo zelo vroče. Npr. na prelazu Sella na 2240 metrih je bilo kar 24 stopinj ob 11.00 uri. Odkar ima to osrčje dolomitev omejitev 60 kmh, so policisti kar dejavni. Paziti je treba na prelazih sellaronde (Pordoi, Campolongo, Sella, Gardena). Videl sem kako je carabinjer ustavil skupino nadobudnežel s superšpotivami. Pralo me je proti koncu od Enemonca do Tolmezza, pri Villa Santini pa še malo močnejše masaže s sodro. Nabralo se je 575 sončnih in vročih km.

FOUS !!! Tok dobro si/sta zlozila tale potopisic, da sem bil med branjem pod vtisom, ko da sem spet tam. Vrhunsko

Podaljšal garancijo za dve leti in prejel:

sj smo .. organizirano organizacijsko organizirani .. išče motorista k mu wobla , al sm kj zamešu

A zdej že Hornet 600 sune? Jaz pa vedno gledam v mašino, k gas obrnem na 600ccm mlinčkih al se bodo konji zmenli ali ne .

A ti si še v fazi testiranja?

hrup vetra se zmanjša z musko pihanje pa z nastavitvijo vizirja in/ali menjavo gume, kjer se vizir dotika čelade .... p.s. hint... čelada naj ne bo v času mirovanja popolnoma zaprta, saj se ta gumica sčasoma splošči

in nubenga prauga jebača? razočaran sm..sam res, nabijat pa znajo, nabijat

Jep.....kok si vedu....a to si se tolk brihtn rodil al si mogu kej v solo hodit....

odvisno spet med predmetoma primerjave če ga merim sam s seboj .. mam največjega ... če pa primerjam s kom ... je itak večji, če ma drug manjšega tko je s sunkom in tko je z motorjem ... štekaš

ma mi ni treba. Če mojo vtr, z 80kw vrtim do rdečga v 3,4 in 5, se svet zame dovol hitro premika. Če to delam na 150konjski zadevi, se mi vesolje krivi. Zdej, kolk je vesolje zvito, nimam časa opazovat. Motorja s 120kw na cesti držat okrog 8000rpm ne znam/ne morem/nočem. pa ima še vsaj 3000rpm tahudga grunta pred sabo....

tenks sem dobil https://www.google.si/search?q=Услуги моториста jekaterinaburg&oq=Услуги моториста jekaterinaburg&aqs=chrome..69i57.55290j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8#q=мотоцикл+екатеринбург&tbs=lrf:!2m1!1e2!2m1!1e3!3sEAE,lf:1&tbm=lcl&start=20&rllag=56855843,60644269,4447&rlha=0&rlfi=hd:;si:2272304382772579835;mv:!1m3!1d83685.48992459886!2d60.66186354999999!3d56.827077!2m3!1f0!2f0!3f0!3m2!1i236!2i230!4f13.1;tbs:lrf:!2m1!1e2!2m1!1e3!3sEAE,lf:1 pa kar BMW prodajalcu pisal, oni so vedno najbulši ps. vse živo najdem na guglu, ampak dokler nisem tule ruščine uporabil je bil živ obup, pol mi je pa sinulo, da prevajalnik vklopim