Dvorana slavnih

Danes Moskva-Tambov-Volgograd cca 1050 km.....vseh mogočih cestnih podlag,bom kratek ker sem zjeb.....v 36h sem spal samo 5h......zdej zalegnem ,jutri pa proti Kazahstanu..... Ludo....prostranstva dokler seže oko,ne razumem ,pšenica,koruza itd ni konca,ljudje pa lačni Tambov,prvi resni postanek po 460 km.... In gasa do Volgograda .....

Z cist novim MultiStrudlom potufkal cca 300 kilometrov granitnega asfalta in prekajeval pljuca z svezim dimom kr precej velikega gozdnega pozara. Za defile pa se oci spocit na Fido Beach.

Če hočeš da te ujamejo ne smeš biti najhitrejši. Mogoče namig. Včasih se kao spotakni in mal počak. Pa te ziher kdo dohiti.

statistika je kurba .. prikazuje se tisto, kar se želi s statistiko dokazat .... vem .. sem skor doktoriral iz statistike iz zgoraj navedenega lahko trdim, da so se organi pregona začel spraulat na starejše in šibkejše obćane te države, saj se ta starostna skupina bliža koncu delovne dobe in pričetku obdobja zaslužene pokojnine, katere so pa že oraubal in ne bodo meli iz česa izplačevat ... vladajoča elita al opozicija .. sam še odločit se moram .. ali je to za rušenje vlade, al pridobivanja volilcev opozicije za naslednje volitve tko se zaćne teorija zarote .. sam, da vam povem ... iz tega sem pa skoraj magisterij naredu

Kipec...

Ta dih

Ker naju je lansko jesen vreme odvrnilo od septembrskega izleta do Albanije in nazaj, sva to realizirala prejšnji teden. Ravno prav, ker so bile temperature primerne tudi za kakšno uro ali dve martinčkanja in kopanja v morju, kar se je po odpeljani dnevni ruti prav prileglo. Prvi dan sva imela cilj nekje v okolici Makarske. Ker je v soboto zjutraj še deževalo, sva v nasprotju z navado, štartala nekoliko kasneje. Prav tako sva, v nasprotju z navado, prekršila pravilo o striktnem izogibanju avtocest in sva avtocesto uporabila med Šibenikom in Omišem, saj je ta del jadranske magistrale, vsaj zame, prej mukotrpen, kot kaj drugega… Promet je bil, kljub soboti, znosen, (tudi motoristov komaj za vzorec) zato sva malo po četrti popoldne že hladila noge v Baški vodi… Naslednji dan je sledila etapa do Petrovca na moru. Do meje sva prišla hitro, tam pa katastrofa. Kljub občutku, da je prometa malo, je bila pred mejo kolona dolga kakšen kilometer pa čeprav so imeli odprte 4 steze. Seveda sva jo obvozila in se vrinila vanjo kakšnih 5 ali 6 avtov pred policajem. Kljub temu je trajalo in trajalo da sva prišla na vrsto in nama je hrvaški organ, ko je videl da sva Slovenca, samo zaželel srečno pot. Na črnogorski strani zgodba podobna, le da sva bila tu tudi midva enakopravno obravnavana. Nato gneča na cesti, kup Kitajcev na črpalki, za katere je bila moja draga in njen Suzuki neverjetna atrakcija in povod za fotografiranje, na trajektu čez Boko vse znova. Sredi popoldneva končno prispeva v Petrovac, kjer sva na standardni lokaciji ostala 3 dni. Sveti Štefan Petrovac ponoči Vmes sva malo pogledala kaj je novega v Črni gori. In je. Ceste delajo, da se dobesedno kadi. Od Cetinja proti Njegušem je kakšna tretjina praktično gotova, tretjina je tik pred asfaltiranjem, na preostalem delu pa so šele pri zemeljskih delih. Ko bo končano, bo to znova en čudovit odsek… Tudi iz Cetinja proti Budvi je v velikem delu že končano. Od Podgorice proti Mateševem pa Kitajci gradijo avtocesto. Tuneli in mostovi… Ko sva se peljala po cesti, ki se severno od Podgorice odcepi proti Mateševem in jo sledi trasa bodoče avtoceste, nama s terase hišice ob cesti, v pozdrav maha starec. Odločim se da ustavim. Po parih besedah in spoznanju, da sva Slovenca je sledilo povabilo na kavo, ki ga nisva mogla zavrniti. Najboljši način da izveš, kaj se pri njih dogaja… Eden od mostov železniške proge Beograd – Bar Vhod na eno izmed gradbišč avtoceste Gradbišče tunela in naselje za delavce Kotor Rijeka Crnijevića Skadarsko jezero Po treh dneh kroženja po Črni gori sva jo pičila naprej v Albanijo. Ker sva imela namen ujeti dopoldanski trajekt na Komanskem jezeru, se je, kljub zgodnjemu štartu, malo tudi po zaslugi počasnih mejnih organov, precej mudilo in sva tistih 30km ob jezeru do jezu prevozila precej v naglici, zato ni slik pa še prerukalo naju je prav dobro. Sledilo je komično vkrcavanje na nekaj, kar pri »Berisha Ferries« pravijo trajekt. Nekako so nanj stlačili 8 avtov, manjši avtodom, tri motorje ter nekaj koles. Voznik Citroena je iz avta lahko prišel le skozi okno… Trajektna »luka« Koman Zloženi kot sardine. Še dobro, da potujeva le z zadnjim kovčkom. Za 10 dni poletnega juga človek res ne potrebuje več… Cest, ki ne bi bile vsekane v skalo ali tako ali drugače podprte z zidovi je malo Dve uri in pol plovbe mineta hitro in malo pred poldnevom se že izkrcamo v Fierzah. Razkladalno rampo so na hitro skopali v breg takoj, ko smo pristali. Ker sva imela na voljo le nekako tri dni sva se odločila, da se ne zapeljeva v Valbone, saj bi bil sicer dan prekratek za vrnitev v Skadar. Cesta od Fierz do SH5 je sicer malo ožja a z relativno novim asfaltom. Ograj ni, zato me spomeniki ob cesti ne čudijo. Cesta iz Fierz proti SH5 Živine je na cestah res ogromno Sama SH5 pa je bila popolno presenečenje. Tako obetavna debela rdeča črta na zemljevidu pa tako razpadla cesta… Ni vredno nadaljnih komentarjev. Pri 37°C prispeva v Skadar in hitro najdeva prenočišče. Precej nov objekt, 100m od pričetka korza, ograjeno dvorišče, velik apartma za 30€ na noč z zajtrkom… Sam Skadar naju je prijetno presenetil. Sploh center je prijeten, živahen, na korzu pa veliko spedenanih »žensk nasprotnega spola« kot bi rekel Herr Flick ter seveda Mercedesi vseh tipov in letnikov. Skadar zvečer Za naslednji dan sva imela v planu Theth. Ampak zakaj bi enostavno, če si lahko zadevo oteživa. Zato se odločiva, da en motor pustiva v varnem zavetju dvorišča in se v Theth odpraviva na enem po daljši poti čez Kir. O tej »cesti« je bilo že veliko napisanega, mnenja takšna in drugačna, midva sva si najbrž ustvarila spet neko tretje. Na kratko pa: Prevozno je, tudi s sopotnico na zadnjem sedežu, brez da bi morala sestopati ali celo riniti. Motor se ti ne sme preveč smiliti, gume je bolj varno imeti napumpane malo bolj in pripravljen moraš biti voziti 50km 90% časa v 1. prestavi in tako po kakšnih štirih urah prispeš v Theth… Da je na mnogih mestih zelo prepadno in da je za zijanje okoli bolje prej ustaviti, najbrž ni potrebno posebej povdarjati. Sem se pa ves čas videl, kako z GasGas-om letim po tem terenu… Na celi poti sva prehitela kombi in manjši tovornjak ter srečala 4 terence, od tega dva tik pod Thethom. O motorjih ne duha ne sluha. Še zanimivost: Vsi vozniki so govorili po telefonu, kar pomeni, da imajo signal tudi v največjih jebinah… Nekje na poti Tale Bar Kaffe Kiri izgleda kar v redu, tudi tabla izstopa, samo na WC ne smeš… Do električnega droga cesta, nato pa konec sveta… Eden večjih mostov na poti. Veliko prečenj rek in potokov je kar po strugi… Voda v strugah pa je čudovita. Bi kar skočil… GSA se poskuša skriti a je le prevelik… Takih melišč je proti koncu precej in pogled navzgor ni ravno pomirjajoč. Je pa to eden redkih odsekov, kjer sem lahko vozil celo v drugi prestavi… Prvič se mi je zgodilo, da sem imel občutek, da za tovrsten trud nisem primerno nagrajen z dih jemajočimi razgledi. Tudi moja draga, ki je vse skupaj sicer neverjetno dobro prenašala, je med vožnjo po zadnjih meliščih in v klanec proti Thethu omenila, da zdaj ima pa res počasi dovolj. Ampak nagrada je kljub temu prišla. In to živa… 4 mesece stara mladiča, ki zelo pogrešata mamo Moja draga se še vedno rada igra in stiska z medvedki Pogled na Theth. No, čisto zaman tudi ni bilo ampak zato ne bi bilo treba tako daleč. Končno na vrhu Ker sem imel na motorju kamero in sem imel namen slike zajeti kar iz videa, sva po poti slikala zelo malo pa še to na odsekih, kjer sem lahko dal v drugo. Ko sva prispela na T'thores sem nameraval kamero sneti. A sem se začel režati ob gledanju moje drage, kako poljublja asfalt in na to gladko pozabil. Napaka me je drago stala, saj sem med potjo do Skadra, kamero izgubil. Za posnetke mi je bilo tako hudo (za kamero niti ne), da sva se odpravila nazaj in odsek dolg 20km, ki se mi je zdel najbolj verjeten, prevozila zelo počasi v upanju, da jo bova našla. Verjetno je odveč omenjati dejstvo, da je bil trud zaman… Zato sem zvečer, tako za uteho, spil kakšno pivo več… Naslednji dan sva se odpravila pogledat, če je SH20 po novem res tako dobra. In je. Še boljša. Tako dobra, da mi je resnično žal le, da te ceste nisem prevozil tudi predno je bila asfaltirana… Po poti sva se spraševala, zakaj so porabili silne denarje, ko sva pa na okrog 60km dolgem odseku, srečala morda 10 avtov… Sem že omenil, da nobenega motorja? SH20 iz Rrapsh proti Grabom Po natančnem delu treh črnogorskih policistov/carinikov, ki niso niti glave pomolili iz svoje barake, sva nadaljevala proti Andrijevici nato pa levo proti Kolašinu. V lepem vremenu je bil pogled na Komove čudovit. Komovi Nato ob Tari do mostu, kjer sva se ustavila na obvezno pijačo in fotko, nato pa na Žabljak v prepričanju, da se bova lahko prijetno ohladila. Beeeee, napaka. Celo tam je bilo 29°C… Črnogorci vedo, katero vino ponuditi motoristom Durmitor Pivsko jezero ima zelo nizek vodostaj No, vsaj ponoči je bilo prijetno hladno, zato sva se dobro naspala. Zjutraj pa proti Trsi in Plužinam ter nato ob Pivi proti Foči. Na cesti sva bila dobesedno sama, vendar sem imel občutek, da bodo Črnogorci tudi iz nič znali narediti kolono. Seveda se nisem zmotil. Sledila je spet vožnja mimo kolone, pa vrivanje… Na vprašanje: »Kdaj bodo Bosanci spravili v red tistih 20km od meje do Foče?« bosanski policaj na meji odgovora žal ni poznal… Ne vem če sem že omenil: Čez ves Durmitor in ob Pivi do meje nisva srečala nobenega motorista… V Sarajevo sva prispela v opoldanski pripeki, zato sva se odločila, da kosilo pojeva kar nekje ob poti. Nadaljevanje do Ključa, kjer običajno prespiva, ni prineslo omembe vrednih dogodivščin z izjemo obilnega tipa na razmajani VTR-ki, ki je mel na vožnjo z motorjem svoje poglede… Po večerji v preverjeni gostilni se je prijetno shladilo, zato se je dobro spalo in je, tudi zato, skok do doma minil, kot bi mignil… Če povzamem: Novih nepozabnih (tudi vročih) 9 dni, 2750km in obljuba, da v Albanijo kmalu spet greva … PS: Še opravičilo za Kmet2: Obljubil sem namreč, da bom ob prvi priliki preveril dostop do Kapetanovega jezera iz vzhodne smeri. Žal tokrat ni zneslo…

Naš nov podnajemnik Najbolj me fascinira, da se lahk po očesu polizne. Pa pleza po šipi z glavo navzdol. Pa skače in to skor pol metra. Nam je že podurhal za omaro. Pol ga pa najd. Kličeš po imenu pa ne sliš(ko jaz ponavad) ponujaš papico pa nič ... Men sam šnicel al pa beer pokaž sem prec za stvar. Tale pa kr neki čaka.

Dolgočasna sta .

Danes ponovno na Areh in malček po Pohorju. Odlično in osvežilno...

Ne zasledim, da bi bila že odprta tema Francija, zato si drznem na novo odpreti temo. Tako velika in lepa država si jo pa ja zasluži….. Letošnje naše kratko enotedensko popotovanje smo namenili ogledu srednjega dela Francije do Atlantika in po istem področju vendar po drugih cestah tudi nazaj. Prvi dan šest ur avtoceste in nato prelepa dolina Aoste, preko Petit san Bernarda in prelaza Roselend do Albertvilla. Prenočišče v Ibis hotelu. Bernardinci so menda od tukaj doma. Zelo lep prelaz. Zelenje, potočki...... Delovni dan v Grenoblu ne pozna razumevanja do mototuristov Combe Laval Prva destinacija drugega dne je bila Vercors, gorovje s planoto nad Grenoblom. Dostop je iz centra Grenobla D106 preko prelaza in nato po soteski La Bourne. Tu je zanimiva cesta D76 Route de Crete Combe Laval s fantastičnim razgledom. Mest Valence že poznamo s prejšnjih tur, tako da smo ga le preskočili čez center in nadaljevali do Le Puy en Vellay.

Meni je nepredstavljivo bit v apartmaju/hotelu. Kadar moram, in moram vsaj dvakrat na leto, mi je ful bedno. Vse me moti. Kampiram že 30 + let. In fact, jutri jo pihnem za 14 dni v kamp. Juhuhu!

...pa še več jih je , se jih ne naveličaš tako hitro...

Verjetno mislil,da ga nisi še ujela...drugače sneci je tak počasen,da če malo pospešiš korak ga še z mopeda potegneš 20,30,40,50,65

Jasno. Sicer pa menim, da sam naked že po defoultu ni predviden za neka natovarjanja...že sopotnik(ca) je bolj kot ne na silo...tako, da zdrava pamet veleva svoje. Tu se mi zdi, da razprava sploh ni pomembna. V osnovi se mi zdi, da je tema namenjena temu, kako pa naked-a vseeno razumsko uporabiti (otovoriti) za neka...recimo potovanja. Motor, ki pa v svoji osnovi ni namenjen daljšim potovanjem pa se ga vseeno da za ta namen uporabiti, pa po zdravi pameti seveda zahteva tudi razumsko uporabo pod takšnimi pogoji. Po moje je logično, da ne zahaklaš prikolico gnoja za Ferrarija in greš hitrostno uživat na gorske ceste.

Volgograd, mal prej , ,,,,,

Kako oceniš, da ne znajo voziti avta in po kakem ključu boš določil ali so dovolj dobri vozniki, da smejo snemati? Pred časom je bila v Zagrebu prometna nesreča. Voznik poštnega kombija je imel za seboj že nekaj "nezgod", ki jih ljudje kljub napisu zadaj niso poročali. Potem je nekoga na cesti ubil, se je sprožila polemika zakaj nihče ne pokliče in kako bi tisti nekdo še živel, če bi nas vseh ne brigalo samo zase. Čas teče dalje, družina umrlega živi brez svojca, kombiji in tovornjaki divjajo naprej. Tudi jaz sem že poklical na neko firmo in jim povedal kaj njihov voznik počne po cesti. Ne zanima me koliko otrok ima za nahraniti, lahko jih nahrani tudi z manj odgovornim delom. Mogoče mu tak klic tudi pomaga, da ne zabrede pregloboko. Nikomur ni vseeno, če ima koga na vesti.

Pred dobrim mesecem sem šel do Albanije, normalno po Jadranki. Lepo sem se peljal dokler se mi je dalo in v Brodarici ustavil v meni neznanem kampu. Bil je že pozen večer, lastnik je ves vesel pritekel in mi še preden sem razpakiral, hotel pokazati svoj motor. V desetih minutah sem si postavil svojo "hišo" in šel malo na spehod ob obali, potem pa se z njim pozno v noč zadebatiral o življenju na morju in motorjih. Prekrasen večer sem preživel, spal odlično, plačal 10€ in zjutraj spoznal še par Francozov in Avstrijcev s katerimi smo čez dva dni skupaj večerjali v kampu v Albaniji. Tega v sobi ne doživiš. V svojem službenem delu življenja sem se veliko klatil po svetu in zamenjal veliko dragih hotelskih sob. Na sobe sem pozabil (razen tistega Hiltona v Las Vegasu za preko 200$ na noč s ščurkom na postelji), spanje v kampu v afriški džungli se mi je pa vtisnilo v spomin za zmeraj. Vsak po svoje, jaz zase vem kaj mi paše in smrdljiva slinasta prekajena blazina od prejšnjega gosta to zagotovo ni.

Ni za se kregat in nalivat bencina ... pa naštevat minuse za kontra odločitve. Kar meni paše se je pokazalo skozi leta in leta ... in leta. Nismo vsi za SS al pa za HD. To je isto. Imam nešteto argumentov proti trdi strehi nad sabo, verjemte. Če člouk ve, kaj mu je dobro, ker je sprobal tudi drugo, ter se vrača k tistemu, kar mu je všeč, ima verjetno razloge. To ne moreš šimfat. Lahko kdo tega ne zastopi, to pa dopuščam

Ti tut že dolgo nisi bila ornk sunjena a ne

Saj vem seveda. Hm. Dobil v Slo. Naj ga v naravo spustim zdaj ko sem ga rešil ujetništva??? Bo preživel zimo? Se pa strinjam, da nobena žival ne bi smela biti v ujetništvu, ker jim je v naravi lepše. Mislim pa da mu bo pri nas zelo lepo.

Vozi 450 kros mašino brez opreme. Na glupi betici sicer ima čelado, sam sumim da je to bolj zato, da mu skoz ušesa preveč prepiha ne dela. Za resno poškodbo je dosti da ti tačka za noge zagrabi gleženj ko se zvrneš... pa bo šlo meso do kosti dol. In bo invalid, zanjga bomo pa vsi ostali plačevali davke. Na onem posnetku z avtom se vozijo naokoli neprivezani. Kar je super za ščistit genski bazen, ko se enkrat zgoni v eno drevo. Ker omenjanjo illegal driver-ja, je verjetno idiot za volanom brez izpita. Mero poguma pa kažejo s tem da se razbežijo ko kure brez glave takoj ko kilometer pred sabo vidijo policijski avto. Če je tako badass mamojebać, se naj gre z njimi kak drag race. Sam pol bi bli policaji krivi, ko bi se neprivezan zabil v kako drevo pa krepnil. Poglej si še kake druge posnetke tega nedojebanega majmuna. Na enem se s svojo CRF-ko zaganja proti kmetu v par tonskem traktorju. Take slej ko prej sreča lastna karma. Pol pa je jeba... za njih. Jih par poznam. Do 30 nekaj so prigurali... zdaj pa plačujejo za nazaj. Oni, ki so ostali živi. Vsi namreč niso. Podpisan, Moralizator Veliki p.s. Sej razumem da ste eni kontra vsemu, še najbolj pa zdravi pameti. Sam resno, dajte se kdaj vprašati, kake cepce zagovarjate. p.p.s. Si kdaj vidal kaj se zgodi z nepriveznim človekom, ko z avtom sfali cesto? Jaz sem. Ni prijetno.

Omnomnomnom Raspberry chocolate rum cake

kakšni rolci, če kampiram mam točno zračunano število listkov. 10-12 je dovolj tkole se kampira in nič ne manjka, pol pa še po jugi z mopedom, je pa res, da so kamioni mene prehitevali ne pa obratno ps. na sliki manjkata še 2 trinožna stolčka, tudi v opremi in če pogledaš imam tudi pregrinjalo za moped, ter majmunski krevet

A skret papir pustite na rolci al potrgate na kvadratke, da manj placa zavzame?

sej v bistvu nisi nč zgrešil, iščeš objestnega motorista. Mogoče se bo javil. Edin, a si prepričan da je bila R1? Da ni bil Versys, ker tist ma bolj brutalne pospeške

če jih ma več, lohka izbira .. če kakšnega boli glava, pokliče druzga ... ajnfok, mar ne

Če,jima ne bi sledil bi kar nekaj časa pridobil

600ccm stroj ne morem gledat. To se pelje k moped in ne sune!

Prva pavza

Še dobro, da še nisem plešasta ......

upam , da sem ven iz tahudega.. imam 2 nakeda , sem čez 50 ... pa upam , da me Borutt ne spozna - kot kaže statistika v procentih je tako poznanstvo smrtno nevarno.. maus se je že tolk skrču , da mu rata it pod vsemi situacijami..

Ooooo, dottore91, hvalaaaa Slike so, zmotili so se pri eni črki (upam, da ni ravno tvoja reg.) Na konzulatu so potrdili (GoBobi, Snečer...), da naj samo pošljem mail v slovenščini z obrazložitvijo... V glavnem, hvala vsem še enkrat za nasvete! LP ''Grešnik'' pa ni bil na Dučetu :

26.12.2016 mal pred gradezem, cez 20°c blo tist dan slikano s telefonom

Če ni Borutta se moram preganjat pa z rusi v Stalingradu ..:-p

series of jadranka i love her i love her in any time of season....

Moja fanta.

Četrti dan je padel osnovni plan, nismo ostali na Atlantski obali še en dan ampak smo si zaželeli pobeg iz te vročine nazaj v gore. Dopoldanski ogled muzeja vina Cite du Vin v središču Bordeauxa nam je ukradel dobršen del dneva zato je padla odločitev, da spimo na istem mestu kot drugo noč. Ob jezercu, mir, bližina restavracije in večerno kopanje tokrat v bazenu. Peti dan relacija Aurilac – Gap. Na poti ogled mesta Les-Eyzes-de-Tayac-Sireuil. Vse ceste v Franciji so fantastične. Tudi, če smo se vozili po ozkih vaških cestah je bil občutek, da znajo narediti in vzdrževati ceste. Večerni obisk centra mesta Gap in spanje v Premiere Class hotelu na obrobju mesta. Šesti dan je bil namenjen Alpam. Preko Col de Allos kjer izvira reka Verdon preko Annota in po soteski Daluis poznani po rdečem skalovju in stotih tunelih mimo vasice Roubion, ki je praktično obešena na steno gore smo se povzpeli na najvišji prelaz v Alpah. Soteska Daluis Potoček je nadomestil hladilnik. Obnesel se je odlično. Tukaj poteka tudi letošnji Tour de France. V ta namen so poflikali še zadnje luknjice v asfaltu, navijači pa so že začeli s pisanjem po cesti. Še zadnja dva prelaza Vars in Izoard v tem dnevu smo premagali v sončnem zahodu in se namestili v hotelu sredi Briancona. Tokrat je bila rezervacija preko Bookinga nateg, saj so slike kazale čisto nasprotje realnega stanja. Star hotel, občutek umazanije in nereda je dopolnil še zvon na sosednji cerkvi ,ki je nabijal celo noč in kratil spanec. Žeja je bila nepopisna Sedmi dan še jutranji vzpon na Lautaret, nato Galibier in Telegraphe ter preko Modane na prelaz Mont Cenis. Vmes smo se ustavili še v Bramansu, kjer je spomenik Hanibalu kjer je prečkal Alpe s sloni. Točno ob 12. smo se v Susi priključili na avtocesto proti Milanu, nato pa še sedem ur AC do doma…. No, kolesar je spridu sliko, drugač je pa lepo ratala. Je slikal profi. Kraljestvo francoskih ovinkov....

Z rezervacijo prenočišča smo imeli srečo. Booking laufa u nulo. Spanje ob jezercu Lac des Graves v bližini mesta Aurilac. Kopanje v jezeru je sicer prepovedano, samo zame to ne velja, ker ne zastopim nič kar piše po raznih tablah. Sobe v lesenih hišah tik ob jezeru Večerja po predlogu kelnarce.... Kopanje v jezeru je pa res pasalo po celodnevni vožnji po vročini Gradovi in kraji po dolini reke Dordogne Tretji dan je bil cilj sipine Dune du Pilat na Atlantiku v bližini Bordeauxa. Vmes vožnja po dolini reke Dordogne in ogled krajev Gageac, Cazenac, Bergerac itd. Po napornem vzpenjanju na sipine se nam je prileglo kopanje v hotelskem bazenu. Cel dan se temperature niso spustile pod 35 stopinj. Sestop je bil malo bolj adrenalinski kot vzpon Solatka.....dietno, zelo. Hlajenje kljub temu, da je bila voda topla.

MONGOLIJA 2017 - MOTOPIS UVOD Letos bo ekipa razširjena. Primorsko-gorenjska odprava v Mongolijo je že pripravljena in nestrpno pričakuje odhod. Polona in Denis na advenčerju zastopata gorenjske barve, Miro in Zdenka pa primorske na običnem GS-u. Teden dni pred odhodom nam Miro pošilja poslednji opomnik, da ne bi kaj pozabili glede Mongolije in demokratično odloča namesto nas. Za ilustracijo t. i. demokracije objavljam njegovo sporočilo nam, navadnim članom odprave. Zdravo! Pridržujem si pravico, da kot najstarejši (beri! morda tudi najpametnejši) član odprave demokratično odločim kaj in kako. Če bomo kaj pisali in objavljali o našem potepanju, je čas, da to obelodanimo (pa brez nekega medijskega pompa). Zamisel: Zdenka piše uvod, ostali pa svoje začetne težave ali pričakovanja ali … Dodamo še opis začrtane poti … Potopis pa bi napisali kasneje, ker bo za pisanje sočasno premalo časa. LP mk MIRO: Mongolija - beseda, ki jo izgovarjamo s strahospoštovanjem pa nihče ne ve, zakaj. Vsaj pri meni je tako. Pred odhodom - priprave Plani se že dolgo kujejo in zemljevid je že čisto zdrsan od prsta. Vendar ni vse tako enostavno in preprosto. Zima ni bila ravno primerna za nove plane in še sreča, da je bil plan v mislih že dlje časa. Pomoč pri planih Vse je šlo narobe. Kupil sem si novo obleko, tako, ki jo premorejo pravi offroad vozniki pa naj si bodo zaresni ali samo reklamni. (slika). Pozneje se je izkazalo, da so hlače številko prevelike (me je pač manj v hlačah, kot sem si mislil). Z nekaj težavami so mi jih zamenjali za manjše. Začel sem se ozirati za novim GS-om Rally - lepe modre barve, v kombinaciji z novo obleko čista šminka (to se za teren in brezpotja, ki so v planu, nujno potrebuje). Srce pa ni zdržalo vsega tega navdušenja naenkrat. Urgenca. Imel sem srečo. Pripeljali so me 5 minut pred katastrofo in ljudje v belih haljah so mi kljub medicinskim pomagalom, ki so kazala normalno stanje, verjeli, da je z mano nekaj hudo narobe. Znancu, ki je imel podobne težave kakšen mesec prej, žal niso verjeli ... Pa sem imel dva meseca časa za razmislek, kaj je prav in kaj narobe; in kaj bi moral in česa ne bi smel ... In kaj sem v življenju že doživel in kaj bi še moral pa če bi in če ne bi ... Plan je plan in treba je naprej. Nikoli nazaj, če pa že pa malo v loku. Pomlad je tu. Grem v trgovino naročit nov motor. Prijazni do mene kot vsako leto znova. Ja, vsa oprema, čudovito, lepa barva, doplačilo za sedež v dvoje, doplačilo za to in ono, številka (cena) taka, kot da bomo v treh na motorju. Dobava – meseca maja. Po planu. Iščem belo-modro čelado, da bo šminka popolna. Zdenki "sem privoščil" novo jakno z nekaj modrine, da ne bi preveč izstopala od moje perfektnosti in ji svetoval, da uporablja par let stare belo-modre rokavice, ki do sedaj niso šle na nobeno kombinacijo. Niti se ni pritoževala. Sredi maja povprašam, kdaj moram plačati motor, da ga pridem iskat, pa utekavanje ... Na drugi strani mobitela (včasih smo rekli žice) tišina. Potem pa: motor bo šele sredi junija. Pa še en ČE je bil vmes. PREPOZNO!!! In če je srce vzdržalo ta šok, potem bo tudi planirano pot. Nisem se preveč razburjal, ker to škoduje zdravju. Ampak kako bom pa sedaj šminkiral po mongolskih brezpotjih?! In kaj si bodo mislile kamele in konji, da sem barvno slep (še sreča, da večina živali vidi črnobelo). Doma v garaži odkrijem "starega" preizkušenega GS-a. Pa saj mu nič ne manjka! Redno je servisiran in vzorno vzdrževan. Vseeno mi ni dalo miru in se zapeljem do mojstra Romana, da še on vrže eno oko. Ko je ugotovil, da prevzema odgovornost za brezhibno delovanje motorja za naslednjih 17.000 km, je vzoren motor razglasil za razvalino. In namesto pet minut pregleda sva okrog njega hodila štiri ure. Pa poglej to pa ono pa tretje, za vsak slučaj zamenjaj to, pa vzemi še to s sabo ... Vse skupaj na mojo samozavest ni delovalo ravno najbolje. Pregled se je zavlekel v naslednji dan. Na koncu sva bila oba zadovoljna, kaj bo pa v resnici, bosta pokazala čas in pot. POLONA: Mongolija... zakaj bi zahodnega človeka vleklo v ta odljuden konec sveta? Odločitev, da se odprave v Mongolijo udeleživa, je padla zelo hitro. Moja dolgoletna skrita želja se je končno uresničila! Ko idejo izraziva na glas med prijatelji, se hitro najde nekaj podpornikov, ki z veseljem priskočijo na pomoč s svojimi izdelki. Zato na naši poti ne bomo nikoli ne spodaj ne zgoraj brez, nikoli energijsko podhranjeni niti umazani. Ponujene pomoči, ki je dandanašnji tako redka, smo izredno veseli predvsem zaradi zavedanja o moči prijateljstva. A po prvem navdušenju kmalu pride trenutek resnice. Kakšne temperature nas čakajo, kakšne ceste, kakšno multimedijsko okolje;-)... Z Denisom začneva graditi načrte. Potrebujeva ogromno osnovne opreme kot je orodje, gume, šotor, spalni vreči, novi škornji..., saj na taki poti še nisva bila. Miro in Zdenka, kot izkušenejša popotnika, svetujeta še to in ono. A kako bova vse skupaj zapakirala za mesec dni potovanja? To je bilo posebno poglavje v vseh pripravah. Do sedaj sva naredila nekaj tur, a to so bile poti po Evropi in bližnji okolici, zdaj pa se odpravljava v prostrana neznana brezpotja. Kako zapakiraš osebno prtljago v tri motoristične kovčke za mesec dni za dve osebi, pa šotor in spalni vreči, pa čevlje, higieno, fotoaparat, pa HRANO, ker moj mož vendar mora jesti najmanj 5x dnevno. A ko vse to nekako preštudiraš, prilagodiš in na koncu tudi izpelješ... pride Miro in reče:« A imaš olje, polnilce, zračnice...« Na, pa sva spet pred izzivom, kam zabasati še vse, na kar je Miro opozoril. Teden dni pred odhodom Miro (kot najstarejši in najmodrejši član odprave) obelodani, da bomo objavili naš podvig. »Pa dajta kaj še vidva napisat... vajina pričakovanja in plane, samo par besed, bomo objavili,« pravi. Denis se tej nalogi na prvo žogo in na deleč izogne in pisanje za moško revijo pade v ženske roke. Na poti v hribe začnem še dodatno analizirati notranjo željo po obisku Mongolije. Čemu me vleče tja, kaj bi rada našla, kaj začutila? Kaj pogrešam v zahodni, dekadentni družbi... Kaj me vleče na drug konec sveta, kjer so ceste še makadamske, kjer ni wi-fija in brezžičnega telefona, tudi hrana, po besedah ljudi, ki so Mongolijo izkusili, ni hvale vredna, nobenega udobja, ki se za poletni dopust spodobi, tople morske vode in božajočega sonca. Odgovor se ponuja kot na dlani. Gremo iskat široka prostranstva, kjer se počutim svobodno, neokrnjeno naravo, v katero človek ne posega egoistično, pristne človeške odnose, kjer človek človeku ni volk, temveč prijatelj, na katerega se v trenutku težav lahko obrneš. Gremo razpet krila, da nas življenje popelje do izkušenj, ki so nam namenjene. ZDENKA: Mongolija – dežela modrega neba Kamele, konji, rokoborci, lovci s sokoli, grleno petje, puščava, pašniki, brezpotja; šamanizem, budizem, islam, krščanstvo … In vodka! Otroška domišljija, mladostne želje in končno resni načrti, ko se življenje prevesi v drugo polovico stoletja … In nato šok, ko glavni motorist, predviden za mongolska brezpotja, pristane v Kliničnem centru (servis motorja)! Sreča v nesreči, lahko bi bilo še huje. Rehabilitacija … Za začetek ga sprehajamo, potem nabavimo turne smuči za okrog hiše. Asistiram. On pa sitnari … Ko ugotovim, da je edina tableta, ki bi pospešila zdravljenje tisti stari (športni) motor, ki ga gleda že celo zimo, ni dileme. Prijatelji, ki nikoli ne zatajijo, ga gredo iskat. Garaža začne čudežno sevati in zdravilne energije spravijo motorista na prve daljše sprehode. (Znano je bilo, da on ne hodi peš; on se VOZI!) Zavest, da ima v garaži nekaj strojev, ki zahtevajo voznika, ga sili na daljše proge. Pomlad trka na vrata. K pospešenemu zdravljenju veliko pripomore Denis; njuni telefonski pogovori so sumljivo žensko dolgi. Pogovarjata se o motorjih, o opremi, o cestah, o Mongoliji in o Jošimuri. Preverim, kje je ta - meni neznana dežela - in ugotovim, da je to avspuh (japonski). Kasneje ugotovim, da je tako dober in tako lep, da ga morata nujno imeti (vsak svojega!). In če kupiš dva, imaš seveda popust na količino. Ah … kako je lep, kako hrumi, kako drugačen je od drugih … Ti dve Jošimuri sta uspešno izrinili Polono in Zdenko vsaj za dva spomladansko motoristična vikenda … Ženske so spomladi bolehne, na vrtu je veliko dela, otroci potrebujejo matere! Prvi moški moto izlet do Paklenice je bil uspešen: Dinko, ribice, motoristi in motoristke (celo ena simpatična medicinka vmes in par zelo znanih modelov) … Potem je šlo vse prehitro … Iz kleti je privlekel šotor (za vsak slučaj, če ostaneš sredi stepe; sicer bomo spali po hotelih) in nostalgično sva ga postavila. Malo je smrdelo po zatohlem in naftalinu, po tednu zračenja je bilo bolje. Po opravljenem testu, če še zmore zlesti vanj, se je smejala tudi naša Mumi. Potem je testiral tudi spalne vreče … Na moje pomisleke glede zdravstvenega stanja in predvidenih mongolskih naporov odrezavo odgovarja … (A delam lahko, na dopust pa ne smem, a ti veš, da imam še 20 dni lanskega dopusta, da pred tem posegom nisem bil 14 let pri zdravniku … jaz poznam statistiko, koliko odstotkov takih umre, koliko jih živi, sem vse preštudiral … ne mislim zdaj sedet doma in čakat, kdaj me bo kap …) Z Denisom sta resnično vse uredila. Ostajajo samo še malenkosti. Vize za Mongolijo sta šla (oba!) iskat v Varšavo, ker je tam Denis kot doma. (Kje vse sta kolovratila v vmesnem času, nam ni znano.) Vize za Rusijo bodo pravočasno. Turistične ali poslovne. Pravijo, da tranzitnih ne moremo dobiti, ker (po njihovih pravilih) v Rusiji lahko naredimo 500 km na dan, v Rusiji pa si s tranzitno vizo lahko le nekaj dni, kar je po njihovem mnenju premalo glede na naše plane … (Žal ne vedo, kako sposobna sta Denis in Miro! Gotovo za več kot 500 km na dan!) Letalske karte je uredil Denis. Štartamo s cilja – od doma. S prevozom do letališča v Benetkah, nato presedanje v Istanbulu in naprej do Biškeka. Motorja in dokumenti naj bi nas že čakali v Biškeku - glavnem mestu Kirgizije. Naj bi … kajti znanci, ki so z istim transportom (ADV Factory) poslali motorje s Poljske v Kirgizijo, so tam izgubili par dni, ker so morali čakati na dokumente, ki so bili sicer obljubljeni, a jih ni bilo. Potem se je vse uredilo in zdaj se vozijo nazaj po Svilni cesti (menda celo po snegu). Včasih je dobro, da vsega ne vemo. Pustimo se presenetiti. Upajmo, da bo presenečenje pozitivno! Pripenjam še zimsko domačo nalogo o Mongoliji. (Prirejeno po wikipediji) Mongolija je azijska celinska država. To je dežela step, planin in puščav. Na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu (38 km). Z 1.564.116 km² je po velikosti 19. država na svetu, vendar je zelo redko naseljena. Ima približno 3 milijone prebivalcev. (Po velikosti jo nekateri primerjajo z Iranom, saj je samo malo manjša od njega, ima pa samo 4% prebivalstva v primerjavi z njim.) Približno 30% prebivalstva je nomadov ali pol-nomadov. V Ulan Batorju, glavnem in tudi največjem mestu, pa živi okoli 45% prebivalstva. Mongolija je visoka, hladna in vetrovna. Ima izjemno celinsko podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi poletji. Geografija Mongolije se spreminja, od puščave Gobi na jugu do hladnih in gorskih regij na severu in zahodu. Velik del Mongolije sestavljajo stepe, z gozdnatimi območji, ki obsegajo 11,2% celotne površine. Najvišja točka v Mongoliji je Hujten na skrajnem zahodu, v pogorju TtavanBogd, ki je del mongolskega Altaja z višino 4374 m. Najdaljša reka je z 992 km Selenga, od tega sta začetni dve tretjini v Mongoliji. Selenga po prehodu meje v Rusijo v veliki delti priteka v Bajkalsko jezero. Politični sistem Mongolije je parlamentarna republika. Mongoli predstavljajo približno 95% prebivalstva in so sestavljeni iz Khalkha in drugih skupin. Khalkha predstavljajo 86% prebivalstva Mongolov. Preostalih 14% so Oirati, Burjati in drugi. Turški narodi (Kazahstanci in Tuvanci) predstavljajo 4,5% prebivalcev, ostali so Rusi, Kitajci, Korejci in Američani. Uradni jezik v Mongoliji je mongolščina in ga govori 95% prebivalstva. Na zahodu države sta kazahstanščina in tuvanščina, oba turška jezika. Danes je mongolščina napisana v cirilici, čeprav so v preteklosti pisali z mongolsko pisavo. Uradna ponovna uvedba stare pisave je bila načrtovana za leto 1994, ki pa ni bila izvedena pri starejši generaciji, ki ima največ praktičnih težav. Tradicionalna abeceda se počasi ponovno uvaja v šolah. Rusko se najbolj pogosto govori kot tuj jezik, sledi angleščina, ki postopoma nadomešča ruščino kot drugi jezik. Korejščina je pridobila na popularnosti, ker deset tisoč Mongolov dela v Južni Koreji. V skladu s popisom prebivalstva 2010, je med Mongoli starimi 15 let in več, 53% budistov, medtem ko je bilo 39% nevernih. Prevladujoča vera v Mongoliji je tako tibetanski budizem (lamaizem). Islam pa je prevladujoča religija med Kazahstanci na zahodu države. Gospodarstvo v Mongoliji tradicionalno temelji na paši in kmetijstvu, obsežna rudna nahajališča bakra, premoga, molibdena, kositra, volframa in zlata pa so gonilo industrijske proizvodnje. Poleg rudarstva (21,8 % BDP) in kmetijstva (16% BDP), dominira industrija, sledita trgovina in storitve, prevoz in skladiščenje ter poslovanje z nepremičninami. Tradicionalno mongolsko bivališče je znano kot ger. V preteklosti je bil bolj znan ruski izraz jurta. Mongolski umetnik in umetnostni kritik N. Chultem pravi, da je bil ger osnova za razvoj tradicionalne mongolske arhitekture. V 16. in 17. stoletju, so bili lamaserie (samostani) zgrajeni po vsej državi. Mnogi od njih so se začeli kot ger-templji. Ko ga je bilo treba razširiti, da bi sprejel vse večje število vernikov, so mongolski arhitekti uporabljali 6 ali 12 kotne strukture, s piramidno streho, kar je bil približek okroglemu geru. Nadaljnja širitev je privedla do kvadratne oblike templjev. Strehe so bile narejene v obliki šotorov. Rešetkaste stene, drogove za streho in plasti filca so nadomestili kamen, opeka, tramovi in deske in postali so stalni. V tradicionalni mongolski arhitekturi razlikujemo tri sloge - mongolskega, tibetanskega in kitajskega, kot tudi kombinacijo teh treh. Marsikaj od tega bi radi videli ... V pričakovanju uvodnih ovinkov po kirgizijskih hribih, vožnje po kazahstanskih in ruskih prostranstvih in v nestrpnem pričakovanju mongolskega modrega neba …

Vsaka ti čast...resno mislim. Kampiranje je sicer...hmmm...recimo popestritev avanture. Samo prvič, ko sem se pravil potovat po širšem Balkanu sem vlačil s seboj vso opremo...pa še takrat sem jo postavil le za en dan...reda radi. Drugače pa za 10-15eur na noč. kar vsebuje najmanj posteljo, tuš in wi-fi in neomejeno srat-papirja....ne primem niti spalke v roke. Zdaj ko sem krožil po Balkanu nisem vzel s seboj niti spalke...nič. Nočitev najdeš VEDNO...prej kot kak kamp. Za ceno se vedno pogodiš....dan pa raje namenim vožnji, zanimivim zadevam, dobri večerji in pivu za zaključek dneva. Zjutraj pa torbo privežeš na motor...pa si že na poti. Kot pravim....kampiranje ima za nekoga pač svoj čar...in to podpiram, čeprav pri 50-ih se mi res ni za valjat po kamnih. Cenovno pa je razlika zanemarljiva.

jp a tut n RR kolenčkaš s šotorom in podmetačem? Z ozirom, da so kampi kar dragi je nesmisel za en dan dol vlačit opremo.

Pac kupujes za male pare. Vedno gre lahko kaj po zlu. Pri hornetih in banditih za ta denar, verjetno se najmanj. Ko je ravno o hornetu 900 govor, sem se spomil tegale http://www.carman-motosport.si/blog/lastnik-honde-z-dvesto-tisoc-kilometri-tece-kot-urca.html http://www.carman-motosport.si/blog/slovenski-rekorder-je-honda-hornet-900-z-204361-kilometri.html pri hornetu je tud to fino, da je cena nekje na dnu. Ce ti ni vsec, ga prodas za priblizno enak denar.

Huh, moja EXC kobilica ima lih za en špricer kubature. Se bom moral v Jožico preimenovati

posut z mišjimi drekci

Brez slik nc ne vrjamemo

Ti res verjameš v to, da morajo tisti, ki opazijo, da je kaj narobe biti tiho? Ljudje smo različni, eni se bojijo za svojo riti in so zato tiho, drugi ne verjamejo, da lahko posameznik naredi spremembo. Kam spadaš ti? Kaj se vrača, bo plačal kazen, če bo naredil prekršek? To je jasno in ni nič spornega.

...je rekla, da ima res pasje življenje...

..."bumbarka"...