Dvorana slavnih

Kirov-Vologda 900km "PSIHOPATI" Dan se sploh ni končal,ker tu je skoz po malem dan,tudi ponoči. Spim 4 ure ,ko ob pol treh zjutraj po lokalnem času slišim turiranje Yamahe. Milan ne more spat,jaz pa tudi ne.Kar čez okno se zmeniva ,štart ob 3h zjutraj ,ja tak je ,ko japonc zataji,tud spat ti ne da .....sicer pa oba s strahom obračava ključ in upava na štart brez problemov . Regina gode,saj jo je dobesedno vrgel iz postelje. Dobra je,da naju kozla prenaša Celo noč je padalo in obleke od včeraj so še vlažne. Kok je to mučno navleč na sebe in spet v meglo ,9 stopinj je kazalo in tudi čez dan ni preseglo 15 stopinj ,do kosti me je brrrr, še zdaj, ko ležim sem vlažen ,pa sem se pol ure namakal v bajni z vročo vodo .Med vožnjo sem imel prižgano vse ,kar sem si namontiral za takšne primere,sedeż,še sopotnikovega sem zakurblal ,da se lohk potem toplo oblečem ,ročke,meglenke ,sam bal sem se ,da ne bo štrom počepnu ,saj v kombinaciji z vlago hitro kaj pržge na vsej tej haj tek tehnologijo.... Pojemo po domače ,na hitro .... Magajverja imam vedno sabo,če hočem z njim naredim generalko sliko sem prilożil Ker včeraj ni bilo časa,naredimo še krog po Kirovu,par fotk brezveznih kipov,kao bili smo tu Takoj iz mesta se začne Ruska realnost,luknja pri luknji,eni se izogneš,dve trofiš in tako smo imeli vsaj 500km,da ne omenjam,da nas je ravno toliko pral tudi dež,fak no ,res nimamo sreče. A si zamišljate 500km dežja po faking luknjah,ko se napolnijo z vodo jih enostavno ne vidiš,saj imajo Rusi en poseben sistem asvalta,mal katrana pa čez pesek,ko to vse sonce segreje ostane na površju samo katran,gripa ni ,vse se sveti in drsi kot muca namazana z lubrikantom,resno je jeba. Dodaš še gumo z odtrganim profilom, ter luknje ,pa se počutiš tako ,kot na 230 kilogramskem dildotu ,fajn namazanim z analinim lubrikantom ,povrh vsega pa z levo držim dak tejp,da ne pride v tank voda in posledično v gorivni sistem ,potem bi bila šele jeba,saj ima pizdek več senzorjev kot novoletna jelka okraskov ,,,,Tehnika tu res trpi in po 200km se jodlar že upira. Če je prejšnje dni sam menjaval režime vožnje,zdaj sam vklaplja smernike wtf,če bi bil v mestu ,bi me še kdo zbil.....Milan vozi za mano in ne ve kaj bi ,enkrat blinkajo vsi štirje,enkrat levo,desno. Ustavim se in mu razložim ,da ima KTM android sistem Reżime je nehal menjat,po moje se bo sam popravil tudi tu, jeba je vlaga za ta kompjuter. Megla in dež sta na današnji etapi stalni spremljevalec,tako tudi luknje . Če sem včeraj imel jajca v grlu zaradi gume,ključev itd imam danes grlo v jajcih ,faking jebena cesta.Potem pa berem mojstre na MS ,ki pametujejo ,da asvalt je vseno asvalt, bom samo rekel ,da imam rajši vsak makedam ,kot Ruski asvalt,tu vzmetenje dobesedno ne kompenzira hitrih in trdih udarcev v ostre robove,tehnika trpi. Pri makedamu ni ostrih jam in v enduro pozi še z nogami dodatno kompenziraš vdolbine ,sam kaj pa jaz vem ,sem na tej Ruski podlagi skoraj večinoma v enduro pozi,dokler me kolen ne zjebe. KTM spet izstavi račun ,jame mraz in kitajska plastika poka,tako mi je počila prva vetrobranska šipa pri vijakih,kjer je privijačena,samo čakam ,da jo dobim v pisker,poleg tega,da je šla veriga v 3 pm in sem jo že 2x šponal .Tudi členi so že trdi ,poleg tega pa top case poln vode,kao vododporen in ne vodotesen so razložili pri KTM ,pizda jim materina,oprostite,samo danes sem spet take volje,da se mi ne da leporečit. Samo še enkrat naj mi kdo reče ,da je KTM Redy2Race ,jes moj kurac redy tastara 990 ja ,ta kurba jodlarska,če bo šlo tako naprej se bo razpadel do Slovenije. Res ne vem ,sem šel maja v Maroko ,mi še zdaj sestavljajo bmfa na servisu,tega bo pa tud potrebno zloźit nazaj ,saj je kot ciganski voz,zliman in popokan.Veriga opleta kot stara kurba z jezikom ,ma sploh več ne bom našteval,Jamniku bo lažje naštet kaj naj ne popravlja,kot kaj naj Urala kupil pa bo ,hemer pa šraufenciger,to je vse kar rabis.Sem tak ,da čuvam stvari,resno,pri meni je vse redno in z ljubeznijo vzdrževano ,res pa ,da ga rad prtegnem ,pa saj za to naj bi bil......Milan se samo smeji....saj tudi jaz,tragikomedija ..... Anakee pa se lupi,sama od sebe,po 1800km je skoraj ni več a jutri imamo še cca 600km do St. Petersburga,na knap bo ,že zdaj lovim motor po celi cesti V 900km se je tudi kdaj pa kdaj razkadilo in takrat sem šel scat,pa bi bilo čist vseno ,če bi kar v gate ,itak so bile mokre in na potovanja vzamem take,da jih potem ,ko jih dvakrat obrnem in za tretjič prislonim ob zid fuknem stran Vmes nisem dosti fotkal,pa saj nimaš kaj,gozd,luknje ,lepa narava ,kurčevi spomeniki in sem ter tja kakšen zaselek s tremi hišami,5 kurami in Moskvičem pred vrati,kruta realnost Rusije,v mestih blišč na podeželju beda. Včasih pridejo odseki ,tudi 100km dolgih ravnic in če imaš srečo ni lukenj ter ne pada,takrat si sam s seboj.Vmes se ti drema,saj cepamo skoraj vsak dan po 1000km in bolj mal spimo,če se ti ne drema ti pa stoji,pa nimam bmfa. ja ko ga tak dolgo ne umočiš se ti vse zgosti v podstrešju in potem tudi produciraš to v postih VeSna VeSna zdej sem ti vsak dan bližje in tak trd,da včasih preide že na desno nogo in ta postane trda No dost klobasanja za danes,ko prispemo na cilj v Vologdo smo dotolčeni ,ampak samo fizično,psihično pa se bodrimi .....a smo grče al nismokaj vse se nam ni spet zgodilo ,na kratko PSIHOPATI

Dan 4 ...jutro v Plav-u se je začelo z "mehanikoma" od prejšnjega dne. Z novo steklenico "brain-storm-a" sta med mojim pakiranjem še vedno operirala drobovje GS-a. Z mastnimi rokami do komolcev, sta mi vzbujala pomilujoče poglede, med pitjem jutranje kave...ampak tak je pač popotniški kruh...včasih sladek, včasih kisel. Na vsakim način, pa sem prepričan, da sta zadevo nekako sanirala in upam, da srečno nadaljevala začrtano pot. No jaz sem kot običajno v jutranjih urah že nažigal proti meji. Meja...no pač kot meja v teh krajih. Dve leseni gajbi na Črno gorski strani in hand-ware vpis podatkov iz dokumentov v zvezek...jebi ga...papir je še vedno papir. Na Albanski strani enako...rampa se dvigne in dija v Albanijo. Prvih cca 500m za mejo v Albaniji, bi kakšnega neobveščenega motorista hitro obrnilo za 180 stopinj. Cesta je makadamska...propisno razfukana in zanemarjena. Mogoče je ta del ostal kot naravna omejitev hitrosti pred mejnim prehodom...ne vem...ampak to je Albanija in tam ni nič čudno. Vzami ali pusti. No makadam se po cca. 500m. neha in sledi nova hoh-glanz speglana cesta SH20 proti Škodru. To cesto sem prej prevozil že dva krat, ko je bila še v natur makadam stanju...in tista mi je bila ljubša. Zdaj je pač lep asfalt z sijočimi belimi črtami, običajno preglednimi ovinki...predvsem pa prazna cesta kot britof ponoči. Mogoče je temu botrovala bolj zgodnja ura....ampak do tistih rid v hrib, nisem srečal nobenega vozila. Kljub vsemu pa nekaj previdnosti na tej cesti ni odveč. Mirno za kakšnim ovinkom naletiš na odkrušeno kamenje, ki leži sredi ceste...ker pač...ker je to pač Albanija....in je zadeve lažje obvozit kot pospravit. Na splošno pa ne vem čemu asfalt na tej cesti pravzaprav služi. Vsakokrat poprej ko sem se peljal po tej cesti, so ljudje ob njej mahali, bili nasmejani....nekako so se mi zdeli kar zadovoljni....zdaj nisem srečal skoraj nikogar...pa še tistih nekaj je nezainteresirano buljilo v svoje delo. Krave so še vedno tam kjer so....cevi, ki napajajo razmetane hiše še vedno leživo ob cesti in drogovi z električnimi žicami so še bolj po strani kot so bili. Ampak ok...nekomu je ta asfalt gotovo v korist...če ne drugemu pa vsaj motoristom. V Škodru sem tokrat obrnil proti Puki....Komani lake sem že obdelal, zato sem ga tokrat izpustil, čeprav je zanimiv in v kolikor potujete v tej smeri se splača popeljati z trajektom po tej slikoviti soteski. Pot do Puke in naprej do Kukes-a je...je....je slikovita, asfaltirana...na trenutke po Albansko pestra z udori in useki na cesti....asfalt soliden...ovinkov pa neznosno preveč. Kot večina, imam tudi sam rad ovinke....malo šaltavanja, malo nagibanja...pričakovanja kaj bo za ovinkom...preganjanje dolgčasa. Ampak tole....tole je bilo pa že sitno...res sitno. V Albaniji zeloooo redko najdeš premostitvene viadukte. Tam ceste običajno tečejo kot teče konfiguracija terena...in ta je zelo razgiban....in ovinek speljejo čisto okrog vsakega kamna....včasih dobiš občutek, da še okoli drevesa, ker pač takrat ni bilo nobene žage pri roki, ko so delali cesto. In teh ovinkov se res naješ. Kljub temu sem vzrajal praktično brez postanka in prispel do Kukes-a in se ga v loku, kot je v moji navadi, ognil. Vseeno sem naredil majhen postanek z namenom rehidracije in korekcije smeri in ko takole stojim ob strani, se mi radovedno približata dva dečka na kolesih. Pubeca sta bila tako simpatično zgovorna...za nameček pa sta znala odlično angleško, da smo se lepo zaklepetali. To sicer ni v moji navadi....a ko celi dan poslušaš glas enovaljnika...je bilo to naše čefljanje prava poezija za ušesa. Slučajno sem imel s seboj še nekaj Manner napolitankic, ki sem jih podaril pubecoma. Nista mi izgledala neka siromaka...daleč od tega...in verjamem, da Manner napolitanke niso nekaj, kar bi videla le na televiziji....pa vendar....tistih izrazov sreče na obrazu zlepa ne pozabiš. Presenetilo pa me je, da sta nemudoma po tem skočila na kolesa in izginila. Preden sem se obrnil sem stal sam zraven motorja....in se počasi pripravljal, da odrinem dalje. In nenadoma sta bila pubeca nazaj....s polnimi žepi ringloja...tistih malih samorasliv sliv....na pol zrelih. Iz vljudnosti sem si napolnil žepe jakne s tem ringlojem...lepo smo se poslovili in že sem pičil proti Peshkopi-ju mojemu današnjemu cilju. Na ringloje sem skoraj že pozabil....a sem le nekako enega med vožnjo izvlekel iz žepa in ga pričel glodati....heh kako zanimivo....tisti na pol kisli ringloji so mi potem lajšali pot skoraj do Peskopi-ja....in prav žalosten sem bil, ko sem ugotovil, da so žepi prazni. Svašta... Brez neke ihte sem si naštudiral, da bom noč preživel v Peshkopi-ju...dovolj veliko mesto, da ne bi smelo bit problema z prenočiščem...razen...seveda razen, je stalnica na takih potepih....razen, če ne naletiš na neko jebeno vseljudsko slavje ob zmagi neke...že katere politične stranke. V mestu neznosna gužva....center zabasan do amena....Peshkopi je orto muslimasko mesto...dretje iz minaretov....oder v centru mesta....vsi hoteli iz Garmin-a zasedeni...kaj zasedeni...krcati. Kurba si mislim....stari....danes si najbal....nema spavanja u kreveteu. Ali nadaljuješ v Makedonijo in probaš spalno loterijo tam...ali pa v nek graben do jutra. Seveda se je že krepko mračilo, in v tisti jezi in iskanju izhoda iz nesrečnega Peshkop-ija z levim kotičkom levega očesa ujamem zanikern napis Hotel....tik pred mejo zdrsa zavijem skozi ograjo hotela....direk med dva kombija Albanskih specialcev. V vseslpošni zmedi razjaham in povprašam po recepciji, ki mi jo policisti nemudoma pokažejo. Brez težav dobim zelo spodobno sobo za 10eur v hotelu visokega social-realističnega arhitekturnega stila. Krasno. Motor sem parkiral med dva blindirana kombija in ob prijazem klepetu z kakšnimi 20-imi pripadniki specialnih enot, ki so bili nastanjeni v tem hotelu z namenom posredovanja v primeru ekskalacij ob že prej opisanem slavju, mi je bila ob pogledu na vse kalašnikove zložene po mizah zadnja skrb, če bom motor ponoči zaklenil ali ne...in ga nisem....zjutraj sem ugotovil, da sem celo kufre pustil odklenjene....Albanija pač....

Pejmo kar naprej, dokler se še prbližno še spomnim, kje sva se potikala... Dr.SPEED navigira ob jezeru Blidinje proti Konjicu, za jezerom postanek za pozno kosilo Zapičiva proti Konjicu in v kolovoze nad mestom Cestica se dviga ob kanjonu Neretve, vsekana je v kanjon in je kar prepadna, prav letel tud ni gor v klanc, če si dal gas, te je samo mal bolj zmetal po šodru, šlo ni pa nič hitreje, je bla ena taka gruščevnata podlaga, da je samo v prazno vrtel. Pozno je že bilo, ko prispeva v vas Grušča. Parkirava pri hiški v bregu, vprašava gospodarja, če bi se dalo kje prespat, v hlevu, oz. seniku, kjer je imel dosti sena. Gospodar vpraša odakle ste, pa iz Slovenije in naju je bil kar vesel. Ponudi nama prazno sobo, ki jo z veseljem sprejmeva. Seveda sledi nekej turških kav ob 9.00h zvečer, domače kislo mleko, domač kruh, klasična debata o starih dobrih cajtih... Preden se znoči naredimo še fotko s prijaznim gostiteljem Omarjem in njegovo ženo. Otroci itak pobegnejo v mesto, zdaj jih živi v mali vasi samo še dobrih 20 ljudi. Kozi sta tud že parkirani, pejmo spat... Zjutraj zgodaj štartamo, Omar nas budi rano, jao pa na odmoru smo, ampak dogovorjeni smo bili ob 5.00h, ob 6.00h mora biti že na planini z malim TAMovim kamionom. Pozajtrkujemo, žena napravi jajca, kislo mleko, jogurt, bogato in okusno, bo zdržal želodček z lahkoto do kosila. Se oddolživa z denarnim nadomestilom prijaznima gostiteljema. Omar šibne s TAMićem naprej, midva še pakirava.... Lepo sončno jutro se je prebujalo na Visočici. Voziš se na 1400-1500mnm ...nadaljujeva čez zanimive makadame proti vzhodu Bosne oz nekam proti Jahorini si v civilizaciji prvoščva kakšn kofe, motorja sta bla obkrožena z domačima terencema :-) Sprašujeva domačine za pot na Jahorino, Garmin nekaj kaže, tud baka spodaj na cesti pravi, da neka pot je. Višje greva v breg, manj je poti, oz samo še trava. Potem še jaz nekaj Garminu sledim, poti ni itak nobene več, sam še trava , se švabska guma zavrti v prazno in izvedem en let mrtve kobre :-) Še dobr, da je bil Dr.SPEED s svojima rokama zraven, drugač ne vem, kako bi sam ta železje pobral. Nič, obrneva nazaj dol, tu čez na Jahorino ne gre se nadaljuje...

Včeraj je bilo ..... kičasto! Besede niso potrebne, slike povedo svoje. Z ženo sva bila na enem najtežjih prelazov ziher. Verjetno se mu lahko kosa samo Passo Gavia. Vsa čast ženi, kapo dol. Potem sva šla še na Plockenpass, Tre Cime in jezero, ki me je presenetlo .... lepo ko sto mater. Ajde, greva na zajtrk in novim zmagam na proti ... se tipkamo zvečer. Stoenajstka Ostalo pa potem kičasto ....

Mal sm se usedu na motor in se odpeljal do Sirnika menjat gume. Od doma - Bogensperk - Litija - Trbovlje - Prebold - Veleje - Dravograd - Radlje (cakal ob soku na menjavo gum) - Aibl - Lavamund al neki - Dravograd - SG - Ravne - Crna - Sostanj - Prebold - Litija - domu. Nabralo se je prijetnih 400 km v ne prevrocem vremenu, Golica je lepa cesta sam majo skoz neke omejitve (Itak sem bil prvic pa se z novimi gumami, torej lagano spoprtski). Kaksna cesta je sele Crna - Sostanj (skoraj v celoti), WAW?? Sicer sem se tam ze enkrat peljal v kontra smeri, ampk nism mel v spominu ceste. Before - after

Sta pa imela lepo vreme, razgled,...! Da pa ne bodo mislili, tisti, ki ne poznajo tega pasota, da nakladaš....eden izmed ovinkov - Pa še ena.... "KRAVE VSEH BARV" , ki pa ni z Zoncolana, ampak s Passo di Lanza z istega dne.

Evo, današnja fura je za nama, spet kičasto. GG BERGDOKTORA ni bilo v ambulanti ...

...naj nadaljujejm, pred novim vročinskim valom...takšnim in drugačnim.... ...bom pa vso zadevo namenoma skrajšal.... Dan 3 Jutro v Trsi ni prineslo posebnosti...rosa, kava....in pa morda "malce" odstopajoče od klasike...trije Slovaki na čoperjih z kahlicami na glavi, ki so jim manjkali še rogovi in v značkarstih brezrokavnikih so ob 7.30 zjutraj naročali 6 (šest) porcij čevapčičev in pivo. Pač jebi ga...človek sreča in vidi vse živo...tudi to. Današnja smer Plav...najprej preko Durmitorja proti Žabljaku. Mnogi ste ga prevozili...ostali...toplo priporočam. Jutranja vožnja v tej smeri je res prvinski užitek in skoraj na celi poti nisem srečal praktično nikogar. Na začetku sem vlačil iz žepa fotoaparat za vsakim ovinkom...potem sem odnehal....je treba uživat...zato sem šel. Žabljakl-dolina Tare-Mojkovac-Kolašin-Andrijevica-Plav...Črna Gora ima zelo solidno cestno infrastukturo....ni kaj za razglabljat. Omembe vreden je le del met Mateševim in Andrijevico, ki pelje čez prelaz....ta cesta je sedaj že res dodobra razfukana. Sicer so jo ravno krpali...pa vseeno....ne nudi ravno nekih užitkov, čeprav mi je vožnja v hladu pasala. Gradijo pa novo magistralko od Mateševega proti Andrijevici, ki bo vključevala bojda kar nekaj tunelov...bomo videli v prihodnjosti. Pred naskokom Albanije sem si poiskal neko gajbo ob Plavskem jezeru...Našel sem lepo lokacijo...soba pa...ja seveda....v jebenem najvišjem nadstropju. Wi-fi super...pet postelj samo za mene...pogled na Plavsko jezero. V bistvu čisto relax zaključek dneva. Omembe vredna je le večerja...z natakarjem sva tako dolgo izbirala med telečjo čorbo in kurjo čorbo, da sem na koncu dobil zelenjavno čorbo...edino tele pri tej večerji sem bil tako jaz. Ampak moram priznat, da mi je pasalo nekaj brezmesnega (čeprav meso obožujem)...po vseh teh dnevih raznih pečenjar...v glavnem je pasalo. Mojo večerjo na terasi sta dopolnjevala le dva Čeha na GS-ih, ki sta kmalu po prihodu en motor praktično razdrla in do teme brskalal po njegovem drobovju....vmes nekaj nervozno krilila z rokami, telefonirala in se nalivala iz neke steklenice s prozorno tekočino....osebno dvomim, da je bila voda...

Danes Ekaterinaburg-Perm-Kirov cca 900km SAJ NI RES PA JE , tako bom dal ime današnji etapi ...... Vstanemo ob 4h zjutraj po lokalnem času ,zmečemo v sebe zajtrk,ker se mi ni dalo peči jajc , jih spijem surove. Včeraj sem ojačal ključ,ker sem ga hepan potegnil ven,pa saj to že veste. Vse spakiramo,vesel , ko radio,motorček poštiman ,prtljaga urejena ,skratka tops Ko hočem vtaknit ključ,ne gre wtf ......izgleda, da sem pretiraval z lepilom,takšen sem povsod ,rajši več,kot manj....pa sem spet čutil jajca v grlu,pogoltnem in se umirim. Vseno kaj bo ,sem v civilizaciji in nekaj bomo že rešili. Gašper mi spet prinese operativni pribor,pilica za nohte,olfa nož . Tako sem obdeloval ključ vsaj pol ure in to ob 5h zjutraj pred blokom aaaaaa Ne gre in ne gre,saj je tisti konček zdaj fiksen in od popravljanja čelade malce zvit.Prej ,ko ga je držal samo izolir je bil fleksibilen in se je prilagajal ključavnici.Po pol ure se mi sneme in ga dobesedno zatlačim v ključavnico. Gledamo se .....obrnem in da kontakt .....tooooooo,jajca so iz grla spet na svojem mestu .Takoj čez zalimam dak tejp,pa tudi več ne gre ven ,tako ali tako ,zdaj bo res počakal v ključavnici do KTM Servisa Miha Jamnik Ok,veseli ,da smo spet on the road..... Od našega gostitelja se poslovimo in že drvimo iz mesta .Lepo je bilo,nafilali smo baterije za naslednje dni ,ko prečimo iz Sibirije v Baltske države. Na skoraj na zadnjem križišču iz mesta na rdeči luči ,crkne Yamaha,ja prav ste prebrali ni KTM Milan Cipot proba vžgat,vergla ,ni pa življenja. Potem sploh ne vrti zaganjač,fak off vse skup si mislim ,zdaj je mel telečji pogled tudi Milan Še enkrat vzame kontakt in spet poizkusi ,po daljšem verglanju prižge,zvok ni ravno pravi,a nima veze,vozi miško prtegnemo ga iz mesta,kot ,da nam gori pod petami Po cca 30km pridemo do točke ,kjer je meja med Azijo in Eu. Milan ne ustavlja,saj ne ve ali bo potem štartal ali ne sam naredim fotošuting in postavim motor . Zadnje kolo v Azijo in prednje v EU,tako kot je smer naše vožnje. Spet sem se šel ,mogoče me pa ne dobijo,saj je to neko obeležje in dostop zagrajen .Poknem v hrib mim rampe po travi,vse za sliko ......bila je 6h in nikjer nobenega AK47 Zunaj 8stopinj jaz pa napravljen ,kot da grem na Jadranko. Tako me je treslo ,kot psa na verigi ,ko mim njega na varni razdalji pride psica,ki se goni No ja,prelen sem bil spet vse odpakirat in vzet vindstoper ,Milan in Regina se vseno oblečeta.Yamaha dela,ko švicarska urca spet,mal mu je zamerila ,ker jo en dan ni imel za mar Tudi sicer je sredi belega dne cca 22 stopinj,idealno za vožnjo.Je pa vreme tu zelo hitro spremenljivo,najlažje vam opišem,da je ,kot ženska pred menstruacijo,turbolentno Prvih sto km megleno ,da so še golobi pešačili ko že misliš to je to ,zdaj pa mirno vožnjo naprej mi v ovinku odnese zadnji konec ,koji kurac nekako uspem obdržat motor na kolesih ,posledica je samo rjava črtica na belih gatah Milanu pomaham naj gre naprej,saj mi ni bilo jasno,kako je to mogoče ,saj sem peljal lepo dinamično brez naglih pospeševanj in zaviranj. Ob kraju ustavim ,ko pogledam zadnjo pnevmatiko mi skoraj oči padejo ven ,komplet profil po sredini potrgan do senzorjev in globlje ,faaak ,pa to ni res....a je lahko še kaj Včeraj namontirana pnevmatika v refuzi. Pogledam dot in spet mi padejo oči iz jamic ,kurčevi rus mi je prodal pnevmatiko letnik 2008 ,nič,pri sebi ,ampak kar na glas preklinjam in jeb.....vse ruske mamice. Kako je lahko takšen gnoj,ve iz kje sem ,če se še kdaj vrnem mu točno zažgem tisto kolibo ,kurbež jedan ,otroc spat,tu se branje konča Nimam kaj, zadnji konec se med vožnjo obnaša kot,da je na vodi,a vseno lahko držim soliden potovalni tempo. Slikal nisem veliko ,ker je samo cesta in hosta,je pa prelepa narava in naredil sem par fotk ,da boste dobili občutek.....same rekice,jezera prelep listnat gozd mmmmm lepo dokler se ne ustaviš,potem pa avijacije povsod od ušes naprej ,grizejo . Mam mal sreče ker smrdim po benzu in se me bolj ,kot ne izogibajo Cesta v 900km od solidne do nevarnih pasti,sem tudi prilimal par fotk za predstavo. Naporno je biti popolnoma zbran in oster takšno kilometrino,a samo za sekundo pogledaš stran ,že lahko ostaneš brez prvega konca in nove titanove ploščice so tu PravA atrakcija je ,ko pridem na štelo tankat.Prvo praskam dak tejp dol,ko natočim ,limam novega jaooo ,cel motor imam poliman in razčefukan ,ključ,tank,guma ,veriga trda,đabe scottliler,ko obrneš 2kkm makedama in blata. Včasih berem mojstre,kako je oiler sploh in oh po makedamih,jes moj kurac ,po Velebitu ja....tu šele vidiš,zakaj so Nemci izgubili,tehnika ne zdrži ruskega ambienta Ko pridemo v Perm se držimo obvoznice.To je industrijsko mesto in res se mi ne sanja po centru slikat kipe in cerkve,ko jih je...... Pokamo dalje,ustavim se za fotko ,Milan mim mene,ko ga dohitim ga že masira policaj,prvič v skoraj 8kkm ......sam se zapeljem mimo,kot ,da se ne poznamo in ustavim 200m naprej na avtobusni,itak probam slikat a se mi skrije za betonskimi drogovi. Sama sreča ,da Regina obvlada Ruščino,naju je večkrat potegnila iz dreka,tako na meji ,kot povsod in tudi tokrat sta odnesla brez kazni .Tu veliko dajo na to,če znaš po rusko ali se vsaj trudiš ,Harašov Kaj si ti ja nor zadnjih par 10km nas pere punim,ker mi ravno na pokrovčku od tanka vrtinči veter ,se tako tudi dež zaganja v tejp,ki popusti in benz po luknjah spet po kapljah po men nimaš kaj ,vajen vsega hudega z levo držim na dak tejp,da ne šprica,ker po dežju si itak ne mores pomagat drugače,menjam brez sklopke . In končno Kirov,drama končana ,najdemo hotel in spet se ulije,ko to pišem je zunaj sodni dan. Ko odprem zadnji kovček so ceste spet vzele davek ,preplozana kolondont tuba aaaaaa pizda ,zdej mam pa res že dost ,namesto ,da bi se spočil spet čistim in limam z izolirjem . Nasvet,v odročne kraje ,obvezno izolir trak in dak tejp,če bi najdel štople od gume bi jih kar z dak tejpom zalimal nazaj V hotel pridem do dobra znerviran ,lačen ,moker,žejen ,takoj zapizdim .Milan je moder moż in zna z mladino,hvala Milan Kdor je prebral vse,bo vedel zakaj ime etape ,SAJ NI RES PA JE Ostajam pozitiven in optimističen ,kolesa se vrtijo naprej Do Sanktspetersburga imamo 1500km ,upam ,da pnevmatika zdrži,pomoč pa spet ureja Gašper Kepic,hvala tudi tebi! Sem se pa rezpisal ,da ne vem ,če bo sploh kdo prebral

. ... zdej pa za 24 ur u hladilnik, pol pa gassssssss ...

... ne boste verjeli.... ...ampak mi je zdele v tem trenutku, pa še nekaj ur mi bo fuuul žal, da sem vse tole požru...

Iran je le vmesna točka Ti pošljem več info prek sporočilca Se mi zdi, da gre tukaj predvsem za viskoznost olja, katero se natoči v oiler. Sama ga imam na zadnjem in nisem imela nikoli težav, pa sem med drugim prevozila nemalo kilometrov po puščavskem pesku in blatu. Je pa res, da je na taki poti potrebno večkrat preveriti, če vse skupaj deluje brezhibno (pa ne samo oiler, pač pa vse komponente motorja) in ne samo voziti dokler se ne ustavi. Ker ko se enkrat ustavi, ni več le ena težava, pač pa kup njih. Vroča kri je odveč, ker mislim, da smo svoja mnenja podali na en kulturen ter spoštljiv način. Sploh pa se naše 'nabijanje' več ne nanaša na tvoj set gum, pač pa gre za splošno diskusijo o njih. Kdor se odpravlja na določeno pot, išče vzor v nekom, ki je to že dal skozi in mislim, da je prav, da se predstavijo tako plusi kakor minusi določenih stvari. Kaj in kako pa se naj na podlagi informacij ter argumentov za in proti potem odloči vsak zase. Pa mimogrede... jaz sem bila s cestakom v Turčiji pa tega ne želim nekomu servirati kot najboljši izbor; poleg tega pa ne eksplodiram, če mi kdo omeni, da bi bil potovalni motor primernejša izbira. Drugače pa kar nadaljuj s potopisom, ga bomo z veseljem prebrali. Vsaj jaz Oprosti... se mi zdi, da to leti na mene... pač mi je lažje biti 'vse znali "motorist" za računalniško tipkovnico', kot pa pravi avanturistični motorist. Any problem?

Tako malo za predstavo kje se @Kmet2 potepa To je tako na približno glede na potopis. Bo že on na koncu dal kompleten zemljevid....če se vrne

Tako je potekala najina trasa... čez celo planoto imaš kolesarsko pot,katera je tudi označena

Šit. Zavorne ploščice!

No pa nadaljujmo.... Dan 0 ...ja dan 0 kar pomeni, da ta dan ni bilo odvoženih nič kilometrov. Na svoja potepanja namreč vedno vlačim tudi majhen laptop...iz praktičnih razlogov...napišem kak mail, z domačimi malo počvekam preko mesengerja...predvsem pa shranim slike in prečekiram vremenske napovedi in fronte za naslednji dan....ali pa na google earth-u malo pregledam eventuelne možne smeri....stanje poti in zanimivosti. Kakorkoli....če se malce vrnem na moj opis prvega dne, ki se je končal z ...jes moj kurac....Baksuz kot sem, sem fasal eno fajn bosansko fešto...z nekim fuck off bandom, ki je mučil nekega Šaban, pa Jehvić-a, pa kaj vem koje vse pjevače narodne muzike. Vse skupaj seveda z izdatno podporo v obliki zavijanja iz strani zbrane družbe....do jutranjih ur....čeprav mislim, da sem jih nekje okrog dveh zjutraj, vse skupaj zajebal, ker sem zaspal....pa sad pjevajte gluhome...mamicu vam. No čas do mojega zajeba pa sem izkoristil za brskanje po net-u med drugim tudi vse žive vremenske napovedi in gibanja front. Pri nas je to fajn...odpreš aladin-a in pogledaš satelitske slike, simulacije in si tu nekje. No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne. Ampak sem nekako vseeno izbrskal neke strani iz katerih sem razbral, da bo naslednji dan v delu moje trase dež. Verjamem, da se bo sedaj kdo namrdnil...češ...pravi motorist vozi tudi v dežju. Najprej kot sem uvodoma povedal...jaz sem voznik motornega kolesa...pojem motorist pa ima pri nas toliko dimenzij, kot je lastnikov motornih koles. Edini in najpomembnejši razlogi za to, da pa naslednji dan nisem krenil dalje pa je ta, da sem imel v planu Prokoško jezero, do katerega pelje zanimiva pot, leži na precejšnji višini je bil must see na trasi, potem pa je tu še Bjelašnica....in ne vidim nobenega razloga, da bi te destinacije obiskoval v dežju le zato, da bi naredil kljukico. Poleg tega sem imel čas...dovolj časa....in zato sem tisti dan z nategunsko upravnicco hotela, ki mi je sicer želela dvignit ceno za 5eur za naslednji dan, vseeno sklenil deal, da bo 15eur čisto dovolj za ta kokošnjak, še posebej zato, ker itak nisem spal, zaradi jebene gozbe. Babnica je bila vun pesja (vohala je denar)...ampak je vseeno obveljala moja, ko sem rekel, da bom na bookingu dal zanič oceno in negativno mnenje. Ne gre za 5eur...ne maram pa ko nekdo v meni vidi bankomat. In tako je dan 0 šel za okvirno ogledovanje nadaljne smeri, iskanje kakšne zanimivosti in ....pizda jih materina....če nisem tisti dan šel 5x jest v tisto njihovo čevapđinico...jeba je samo to, da so me potem zvečer bolele noge, kot, da sem celi dan fuzbal špilal....ne vem kakšne izkušnje imate ostali....ampak v čem jim je finta, da me na vseh mojih avanturah vedno dajo spat v najvišji štuk...kao...«to su vam gospodine najmirnije sobe«...«i pogled iz balkona vam je najlepši«...ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat...al kaj. Ne vem no....vsepovsod sem spal v zgornjih nadstropjih....to mora bit neka hotelirska finta. In tako je minil moj dan 0. Bi pa ob tej priložnosti še napisal nekaj o cestah, ki so me spremljale na poti. Velja bolj ali manj za vse obiskane države. Govorim bolj generalno ob dejstvu, da sem veliko vozil po cestah pite boga katere kategorije...v glavnem po tistih, ki povezujejo manjša naselja in so bolj lokalnega značaja....in glede na ekonomsko uspešnost prevoženih držav so nekako v planu za obnovo leta nikolovega, trenutno pa so podvržene neki obliki vzdrževanja, ki zajema vse...od krampa, lopate ponekod tudi košnje, ker med razpokami na vozišču pač raste trava. Seveda vse te države premorejo tudi dobre ceste...nekatere celo odlične...a ker sem se držal bolj stranskih, se bo moj opis nanašal bolj na te. Po dobri cesti se namreč ni težko vozit...več pozornosti si zaslužijo stranske, še posebej zato, ker običajno prav te velikokrat peljejo čez lepše ali zanimivejše predele...vsaj zame. Torej, če bi pisal knjigo o cestah Balkana bi bil naslov knjige brez dvoma 50.000 ODTENKOV SIVE. Mislim, te ceste so res takšne kot da se nekdo izživlja na njih ali pa spadajo pod kakšen testni inštitut tipa Fresenius, kjer poleg testiranja pralnih praškov, pač testirajo in experimentirajo z asfaltom na Balkanu. Te krpe na cestah so vse kar premore cestno-vzdrževalna domišljija. Od strukture, do oblike, velikosti, včasih se odlepijo še preden sploh primejo....ono, ko se še kadi iz nje, pa jo je šleper že odpeljal s seboj in jo fuknil dol v naslednjem ovinku in zdaj pač leži tam....delno zvožena in ko se ohladi je pač kup sredi ceste, čez katerega pol pač vsi furajo in jebejo končnike, ti pa se z celim čelom do tal zahvaljuješ, da si montiral progresivne fedre pred potjo...do tega, da so strukture tako neskladne, da se po eni pridriftaš skozi ovinek in te v naslednjem trenutku prime flika, ki se je ne bi sramovali niti v Imoli....skratka....o barvnih odtenkih pa sploh ne bi. No večina teh cest, kjer pa najdemo še njihovo osnovo, pa sega v obdobje rajnke države. In kot takšne so prav fino in zavidljivo zglajzane...gladke kot špegl. Brez pretiravanja se mi je zgodilo, da sem si nekega jutra moral preprosto zaslonko potegnit pred oči, ker je bil odsev sonca od ceste tako svetleč, da se sploh ni dalo vozit. Na teh lepo zglajzanih cestah pa je seveda tista fantastična plast maščobe, ki jo spustijo iz svojih dimnikov vsa vozila, ker Balkan je med drugim tudi odpad v Evropi odsluženih Mercedesov, Audijev, Oplov, Wv-jev, ki so itak že nacionalna znamka južne Evrope. In to v 99% avtomobili, ki s težavo izpolnjujejo normo EURO minus20....do nekje minus 30, kar se tiče izpustov. Poleg tega imajo razmerje poraba olja/gorivo 1L olja na kesl goriva. Vsa ta nekatalizirana mešanica olja in dima, ki potuje skozi brezprekatne cevi nekoč izpušnih sistemov se lepo potem poseda na te ceste. Potem pa so tu seveda še tisti (in teh je veliko), ki so nekoč imeli delujoča tesnila....zdaj pa pač olje kaplja po celi špuri....zato pa v vsaki štacuni poleg običajne špecerije in damskih vložkov, dobiš še velike količine olja. No...to vse je potem sestavni del vozne površine....ti imaš pa montirane gume 50:50....pa tudi če bi imel še ne vem kakšne....z malce preveč poguma ali suverenosti te na teh cestah gladko poradira. Potem pa se najdejo seveda še številne luknje....nekatere označene, kar s kakšnim kamnejm zloženim okoli njih, v tiste globje kdo tu in tam vtakne kar cel kol, ki potem štrli iz ceste, v bolje »vzdrževanih odsekih« pa nemara najdete tudi kakšno tablo, ki pravi da v«ozite oprezno, jer je oštečen kolnik«...v Grčiji ali Bolgariji pa to piše v njihovih klinopisih ali grabljah...tako da...veselica. Potem je tu še bogat nabor peskov različnih granulacij...običajno seveda na ovinkih, in pa glede na geološko sestavo Balkana, nedefinirane velikosti skal in kamenja zvaljenega na cesto, ki čakajo na milostno brco nekoga, ki si je tam na njih razfukal avto....ali pa na »redno« obhodnjo ustrezne službe, ki pa je za letos ta obhod že končala....torej nekje do drugega leta. Do takrat pa veliko sreče. Potoki čez cestišče in podobno so sicer redkejši...niso pa nobeno presenečenje. Gotovo sem kaj še izpustil, vendar je stanje dejansko takšno in vsi, ki boste pač zavijali na te kategorije cest, peljite previdno...ker res ne veste kaj vas čaka na ovinku ali ravnini. Potem so tukaj še useki cestišč....to izgleda tako, kot, da bi nekdo polagal asfalt, nato pa se cestišče enostavno potopi za 10cm....v vsej svoji širini...odsekano...in se čez nedefinirano razdaljo spet dvigne za 10cm....odsekano...pa seveda krave in ovce....v glavnem, kaj vse ne doživiš in vidiš. Ampak tudi to spada k avanturi in tudi to je treba znat odvozit. No in na vse skupaj dodajte še voznike, njihove sposobnosti, znanja in kulturo...o tem pa sproti v nadaljevanju... Bodi to dovolj to dnevu 0...ni bil glih nek potovalni presežek...je pa bil čas, brskanja po net-u, čas razmišljanja o prihodnjih dneh, smereh, čas bogat z holesterolom....in končno mirno nočjo. Jebenti...ne moreš verjet, kako utrujen lahko zvečer zaspiš, brez, da si sploh zakurblal motor....ampak tudi to sodi v dnevnik popotnika.... Slikic za ta dan ni....koji kurac bi še slikal dež in oblake....sicer pa je to potopis...ne slikanica...

Hats down BIF Najboljse branje kar sem ga kadarkoli na MS prebiral. TOOOOP !!! Do solz sem se nasmejal in obenem z najvecjim uzitkom prebiral tvoj potopis. Keep On Doing The Good Work ! ! ! ! ! ! PS: """ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat""" KRALJ !!!

blokiri se za 3 dni

....vrhunsko....Mala Crna Gora...kanjon Sušice....pa še nekaj krajev sem prpeoznal (odvozil)....pravi pure-nature.... Res lepa avantura....respect... Btw....mogoče ena od idej za v prihodnje....Sinjajevina planina v Črni Gori. Vendar ne klasična smer po karti. Obstaja še ena pot malce ven iz Kolašina...odcep je relativno težko najti....se strmo vzpne po kolovozni poti na vrh planine in pelje čez celotno planino proti Žabljaku....praktično na "živo"...po občasno komaj zazanavni kolovozni poti. Morda je že kdo peljal po njej....v glavnem priporočam.

Kaka štala zaradi 2 rezervnih gum. Vsak potuje zase, po svojih časovnih in finančnih zmožnostih... Ja vzel sem jih in vozil do doma. Pa koga to briga! Jih je imel kdo na hrbtu? Je bil kdo oškodovan ?..... Namen sem imel napisat potopis in videnje na svet iz mojih oči. Za marsikoga nedosegliv .....

Glej če bi že kdaj bil v Afriki, se ne bi delal norca. Oni tam bremzajo z nogami in če pri mehaniku poveš, da rabiš zavorne ploščice, te pošlje k čevljarju, da ti popravi podplat

Ok...bom napisal praktično...da ne nabijamo o domnevah. Tako jaz funkcioniram...približno. Načrtujem pot Slovenija -Ukrajina-kazakhstan-Kirgizistan-Tajikistan-Kazakzstan proti domu. Takole čez palec cca.15.000km. Na motor bom nataknil Mitaske (E07)...računam, da mi bodo vzdržale okrog 7-8.oookm. Torej jih bom nekje med potjo zamenjal...z enakimi ali podobnimi. Kontaktiram Eurasia-Motors v Almaty-ju (Kazakhstan), ki je eden večjih moto dealerjev v Kazakhstanu http://www.eurasiamotors.org/en/ No slučajno jih tudi poznam. Sporočim željeno dimenzijo, 2-3 verzije modela (Mitas-heidenau-Metzeler...recimo) in se pozanimam, kaj od tega imajo na zalogi. Če imajo kaj na zalogi povem svojo namero, približen datum mojega prihoda in se zmenim za menjavo. Povprašam tudi za opcijo da dogovorjenih gum ne zamnejam v kolikor se izkaže, da bi šla pot skozi z enim doma vgrajenim setom. Če je to možno in tako nanese se tam ustavim, poklepetam, me častijo z večerjo in organizirajo spanje...in grem dalje. Če je potreba, gume zamenjam, plačam in pičim naprej. Seveda si ob planiranem povratku še v vsaj dveh večjih mesti v naprej nagledam in se pozanimam o gumah..če slučajno tako nanese. vse skupaj pribeležim (naslove) v garmin-a in to je to kar se tiče gum. Tako jaz funkcioniram...in tudi ne pričakujem, da me bo kdo razumel....

Bom kar obema odgovoril. Načrtovanje daljše zahtevnejše poti v dneve, je v prvi vrsti neodgovorno in amatersko. Če si planiraš 30-dnevno pot na način, da boš vsak dan prevozil določeno kilometrino in se boš 30-ti dan zapeljal na domače dvorišče, je to slabo načrtovanje. Kaj če ti recimo tretji dan nekaj crkne...in rabiš za rešitev problema 1-2 dni....se torej obrneš in jokajoče greš domov? Ali pa se ti poruši cel sistem bookingov...potem pa prekomerno forsiraš, da ti ne bodo preveč opelješili kartic...in tvegaš nesrečo ali tehnično težavo. Možnosti, da ti gre karkoli, katerikoli dan kaj narobe je ogromno...zato planiraš pot, ki jo boš lahko normalno opravil+vsaj 2-3 dni rezerve (pri 30-ih dnevih). To je razumsko in odgovorno....v prvi vrsti do sebe....da ne govorimo, če jih potuje več skupaj. Ne gre torej za to, da bi moral bit kdorkoli doma....ampak za dobro, trezno in sposobnostim primerno načrtovanje poti z rezervo. Mislim, da nisem napisal nič, kar bi bilo samo "po mojem načinu"...temveč, kar veleva zdrava pamet. Samo povem...

Tu se ne strinjam ravno s teboj. Motorji kateri niso ADV kravice in so precej lazje zasnove, nimajo enormnih rezervoarjev vgrajenih po defaultu. ADV krizarke nad 240 kg brez pritljage niso enduro motorji. So Adventure motorji. Moto SUV. Ce se gres malo bolj resen offroad-kampiranje, ne zelis iskanja mest s crpalkami vsakih 150 kilometrov. Pa ni treba it na taksen trip na drugo celino (Afriko/Azijo)...Bosna/Albanija, al pa katerakoli druga Balkanska drzava z izjemo Slovenije imajo kar precej taksnih terenov, da si lahko z enim normalno velikim rezervoarjem goriva kar hitro limitiran pri svojem pocetju. Ce se gres konkretno jebarijo/plezarijo po neznanih terenih bos veliko lutal in kuril gorivo v veliko vecji meri kot pri normalnem kobajage "offroadu" po makedamskih cestah. IMHO

Malce preostre so bile tvoje besede, ker nihče izmed nas ni pisal na pamet ali pa bil žaljiv, da bi si zaslužil, da se ga imenuje za "motorista" izza tipkovnice. No, vsaj naš namen to ni bil in če je tako izpadlo, se jaz dopolavoru lepo opravičujem! Na prvi strani je povsem normalno vprašanje compaq-a, katero je postavil v temi dopolavora (to se je pozneje prestavilo v to temo). Že na prvo repliko BIF-a je sledil agresiven odgovor s strani dopolavora (tu bi se pameten človek ustavil, a smo mi budale vseeno skušale argumentirati naše mnenje). Glede na to, da sem v tem življenju že naredila kak kilometer v odročnih krajih, se mi je zdelo primerno, da svoje izkušnje glede gum delim z njim (s compaq-on in sploh ne z dopolavorom, ki je splezal na drevo in tam joče, ker se nam zdi, da je boljše, če je motor predvsem na kakih slabih cestah manj obtežen). Edino, kar je tukaj sporno, je to, da smo 'smetili' pod njegovo temo, a se je vse skupaj prestavilo sem in mislim, da bi s tem problem moral biti rešen. Sploh pa sama se niti na trenutek nisem obregnila ob njegov rezervni set gum, pač pa sem pisala izključno o svojih izkušnjah ter svojih pogledih o (vsaj v mojih očeh) nepotrebnih gumah ter ostalih stvareh na daljši poti. Pa glede na to, da si je človek te svoje famozne gume pripeljal nazaj v Slovenijo ter da jih sploh ni menjal, bi se iz tega lahko tudi sam kaj naučil. In namesto, da zdaj igra žrtev, bi lahko kompromisno priznal, da mogoče naši nasveti niti niso tako napačni, ter v miru nadaljeval s potopisom v svoji temi. Sicer pa imam sama zadosti teh gum. Dajmo rajši napisat kako besedo o dodatnih kanistrih bencina. Da ali ne? In če že, kam jih fiksirati? Opravičujem se. Zadnje besede mi niso ravno smešne. Vglavnem... v življenju je potrebno prisluhniti še komu drugemu, kakor samemu sebi, saj se vedno najde kdo, ki kakšno stvar mogoče ve boljše od tebe ali pa ima vsaj nasvet, kako bi nekaj mogoče lahko bilo boljše, lažje. Ima pa vsak pravico, da naredi, kar mu najbolj ustreza ali pa za kar je prepričan, da je najboljša rešitev.

Z Dr.SPEEDom sva se preko ZS in po telefonu dogovorila za večdnevni trip do Albanije. Seveda je prišel najprej v prestolnico na prijateljski obisk pogledat, s kero lublansko srajco se bo moral štajerski ded izpod Pohorja skupaj do AL okrog vozit :-) No, ob pirčku sva se kar lepo pogovorila, kakšnih velikih in pretencioznih pričakovanj v smislu kolk na dan morava prevozit, pa kje točno bova šla in kje bova spala nisva imela, samo, da greva na pot, ostalo pa sproti urejava... mi je bil tak način takoj blizu. Seveda si je Dr.SPEED določene rute že doma na na Googlu splaniral in v Garmina vrgel, tako, da so bili eni okvirni plani poti v izogib prevelikemu bluzenju le začrtani. 1. dan, bolj kot ne asfalt... vsak iz svoje smeri pripeljeva do Karlovca, se dobiva ob 10.00h na kavi pri muzeju tistih njihovih bojnih vozil na prostem, odrineva čez Plitvice in Bihaću... Kratek skok do Željave, ne on, ne jaz še nisva bila tam, ma saj je zanimivo, ampak je vse skupej že kr ena taka božja pot, skorej, kot na Brezje. Spredaj pred hangarji je bil že en tavelik bus s češkimi turisti, mal poslikava, greva pogledat v luknje, ugotoviva, da je imel Joža kr močno armijo, zdaj pa še za 2 Pilatusa ne mormo skup spravt :-) Kljub vsemu samo par fotk, ker jih je v drugih temah po forumu itak mrgoli. Sledi vožnja proti Uni, Dr Speed navigira po kolovozih ob reki, nekaj časa gre pot po bosanski, nekaj hrvaški strani. Parkrat mal zalutava, vprašava za smer, mojih fotk ni, verjetno bo pa objavljen kakšen filmček od Dr.SPEEDa, posnetih kadrov je verjetno kr nekej. Nekaj lepih makadamov sledi za Drvarem proti Glamoču, sva morala hitr koze s ceste porint, ker je zadej že en domač Fittipaldi z merđotom in pripeto prikolco proti nam letu in ni kazal preveč veselja, da bi kaj smanjio brzinu zarad dveh asov, ki nekaj fotkata sred ceste Potegneva iz Glamoča proti Livnem, najdeva ugodan smeštaj peš do centra mesteca na pir, in spat. 2. dan ...iz Livnega štartava nekam čez tele hribe... Vmes sem pri enem vzponu že zajčka ujel, sem v en kamen zgleda s prvo gumo pribil, žmigovc spredaj je po padcu mal žalostno dol visel ampak Duc Tape pomaga stvari spravit stvar na svoje mesto. Ja še dobr, da je Dr.SPEED pravi štajerski ded, ki popoldan kdaj še motorko zakurbla in kakšeno bukvo požaga... s tako pomočjo se potem tud KTMova koza iz horizontale lažje v vertikalo postav. ...naprej skozi senčne gozdove v čakanju, da se tale monster iz Mad Maxa umakne s poti al pa naju povozi nadaljujeva po vzdrževalnih poteh za nov daljnovod, napraviva en pit-stop pri domačih štromarjih... ...in naprej v dolino novim vzponom nasproti... to be continued...

To šele bo zdaj štala...kaki model, kako prijemajo...so dobre tudi v mokrem...keramika ali ajzn...6 ali 7 kompletov zraven...za ziher...fuck...nimam več energije...

Glede rezervnih gum, so večinoma "rezervne" zaradi časa, ki ga imajo ljudje na poti. Če si na poti dlje časa - pol ali celo leto, 2-3 dni počakat na novo gumo ni problem, če pa imaš za pot 20 ali 30 dni, s planiranimi 500+ km dnevno, je pa to kar velika težava, zaradi tega ljudje vozijo s seboj gume, ki jih dosti krat sploh ne uporabijo.

Na Tenerejki z kapaciteto 23L in porabo cca.4-5L ko si otovorjen, spadam v tisto kategorijo kupcev, ki je dobro premislil, kaj bo počel z motorjem in sem kupil pravilen motor...hvala za skrb. Nadgradnja tanka ni nič novega, je pa vprašanje kaj je smiselno....recimo na Tenerejki z itak veliko avtonomijo še povečevat tank in predelovat motor ali pa uporabit dodatno kantico tipa Kolpin. Obešanje kantic (ena zadostuje) pa je vse kaj drugega kot vlačenje rezervne gume s seboj. Gumo lahko zakrpaš...v tank pa lahko le gledaš, obrišeš rob in ga zapreš nazaj...no fuel-no go....tak to je. Na sploh pa se mi zdi, da imamo mnogi tukaj različne predstave o daljšem potovanju. Da bo v prihodnje jasno kar se mene tiče. Daljše potovanje je zame recimo nekaj kar gre preko meje Ukrajine, Turčije...proti vzhodu. Kdor načrtuje "daljše" potovanje v Evropi itak nima kaj planirat okoli dodatne opreme, ker gre za turistični-touring...in ker je za vsakim vogalom vse kar se ti zazdi da potrebuješ. Vsa oprema je torej Credit-card.

Moja napaka. Tole je pravilno, tako sem tudi v zelnati glavi vseskozi mislil. Na papir so prišle pa kozlarije. Bi prosil, če lahko Dami moje kozlarije pobriše, da ne zavajam še naprej. Se opravičujem za moje zavajanje in površno pisanje.

Dej ne sekiraj se za te ms strokovnjake .

To nima veze s tvojim potopisom...zato smo tudi predlagali, da se potopis "očisti" in ga bodo lahko brali tudi tisti za katere je to nedosegljivo. Če si spremljal zadevo, bi ugotovil, da je nekdo pač vprašal, ali je potrebno zraven vlačiti rezervne gume. In smo pač podali svoje mnenje....neodvisno od tvojega potopisa....in odgovori in mnenja veljajo tudi če bi šel na Kitajsko, ali v Kolumbijo...in to je vsa umetnost. Ni treba zdaj bit užaljen in glumit žrtev. Piši naprej potopis...je super in naj tako ostane...razprava o dodatkih, takšnih in drugačnih pa je namenoma premaknjena sem...da ne bodo tisti, ki jim Kirgizistan nedosegljiv prikrajšani.

Resen odgovor...NE...ni treba vlačit s seboj rezervnih gum in ne vem kakšne krame. Vse se da dobit tudi tam...kjerkoli že. Evropejci nasploh živimo v miselnosti, da imamo samo mi vse....ostali pa spijo v votlinah in čakajo na strelo, da zaneti ogenj. Zato se tako tudi obnašamo... Ne dolgo nazaj sem priheftal en video o dveh angležih (ti so še posebaj polni sebe), ki sta šla na življensko avanturo....na Balkan...WTF???? Zraven pa sta tovorila od gum do pizde materine....torej kamor mi hodimo na vikend izlete, sta ona dva šla z miselnostjo, da je Balkan v bronasti dobi in temu primerno tudi opremljena. Enako se mi obnašamo, ko gremo proti vzhodu....kar je milo rečeno zelo podcenjujoče, do ljudi in držav v tej smeri. Se pa pri njih najde veliko več in veliko boljšega kot pri nas, pa tudi slabšega predvsem pa drugačnega....ampak ravno to vleče...mar ne? Vlačenje gum in ostale krame je nepotrebno napihovanje balona in dramatiziranje. Če si iz pravega testa greš za 10dni po Sloveniji in enako po Balkanu, ali v Rusijo...no kakšne gate več vzameš mogoče zraven...pa rezervni ključ....verjamem, da bo @Kmet2 to potrdil....

Tako...zdaj pa še zadeva v besedi in sliki. Potopis bo sestavljen po dnevih, da bo lažje razumljen...kdor ga bo bral. K opisu dneva bodo tudi priložene slike od tistega dne. Prijetno branje...komur ne bo dolgčas. PS...Dami....kot si že omenil...naslov teme lahko spremeniš po tvojem mnenju, da se bo vklapljal v neko podobo na forumu. Dan1 Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki. Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa. Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla. Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke. In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje. Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški. Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje. Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina. No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj... In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika. In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh. Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal. Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače.... In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot... ...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa pizda ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih. Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje. Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec.... ...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...

Kot rečeno...za fruštik Transalpina v vsej svoji dolžini...potem pa Turnu Severin-Bela Crkva-Beograd in v nek hotel v že katerem selu...skupaj danes 598km. Motorček delal kot urica....bolj ga preganjaš lepše prede...:) Jutri še transfer do doma...počitek urejanje misli in mogoče celoten potopis...

Ker bi rad končal to nabijanje o gumah bi podal še zadnjič (tretjič) pojasnilo. @dopolavoro je šel na pot kot je šel. Zaradi mene z enim, dvema ali tremi seti. To sploh ni več pomembno v njegovem primeru. Slučajno!!!... je naneslo, da se v njegovem potopisu izpostavilo vprašanje ali je to potrebno. Lahko bi bilo v katerem-koli drugem. Vsi odgovori in nadaljne debate se nanašajo zgolj in samo na vprašanje ali je to potrebno, pa naj bo to @dopolavoro, tonček ali pepek. Moj, Ivanin in še kak odgovor je jasen in argumentiran. Absolutno pa mene ne briga, če gre kdo na pot z 10-imi seti in jih po poti prodaja...NI pa to potrebno, ker obstaja dovolj drugih alternativnih opcij.

tu je danes vse pošolal, jaz sem pa lani

Ne ne, brez skrbi Tole že pogrešam pa tut semle grem

brezveze je to zdele ta trenutek trenutno

ko njega garmin ulovi, je že 100 km dalje ... zgrožen sem

. ... trudim se začet funkcionirat ...

A je mel pretečen rok....................

Uff, kaka ogromna veja.

Da se nastavt sam bo treba predelat rocko, podlozis ali pa urezes navoj da lahko stelas razmak med batkom in rocko. Pa pazi da prevec ne nasponas, drgac ti lahko drsi sklopka pa bos skuru lamele in diske. Za odzract dobra fora je pa da z veliko inekcijo porines ole cez taspodn nipl gor. Pa ukol nipla teflonca navij da bo bols dihtu ko ga bos losu za pol obrata.

lej, piši, nekateri bomo z zanimanjem brali, drugi ti bodo pa z veseljem delil nasvete o poti, ki si jo prevozil.

Zmeraj je kaj preveč. Ko pa gre kaj narobe, je pa zmeraj premalo.

Prvi dan dopusta je bilo potrebno izkoristit za eno turistično turco. Pot je vodila čez Polhovgrajsko, Cerkljansko in Škofjeloško hribovje kar se je izkalo za top idejo - malo prometne ceste, super razgledi skozi celotno pot, zaprti ovinki, idealni za tamalo Ninjo in nekoliko nižije temperature kot v Lj ali na Primorskem Pred startom še skok na uprabno enoto po novo tablico, domov oblečit kombinezon in gas Smer: do Polhovega Gradca in mimo graščine do Črnega Vrha. Nekje ob poti.. Pogled iz Črnega Vrha proti Kamniško Savinjskih Alpam S Črnega Vrha spust do Škofje Loke in preko Železnikov do Sorice, kjer te prčakajo lepe serpentine: Čez Spodnjo Sorico, domači kraj Ivana Groharja (v ozadju Ratitovec) Čez Bohinjsko sedlo (1277 m.n.m.), na drugi strani se odpre lep pogled na Julijce Po na nekaterih delih pošteno luknjasti cesti, do končnega cilja v Bohinju: Nazaj pa ponovno preko Bohinjskega sedla, do Cerknega, čez Sovodenj in Lučine do doma Na poti proti Cerknem, eden izmed lepših znakov za motoriste Okvirna pot:

Dopustniško turo sem včeraj želel dokončati z Jadranko. Ni šlo, ker so zapirali odseke zaradi burje.

Dan 2 ....in je prišlo novo jutro in nov dan... Vreme je bilo zelo obetavno, pa tudi sicer so napovedi za v naprej prikazovale le sonček...torej pozitiva. Stvari spakirane in na motorju....le še zajtrk pojem (ker je že bil glih v ceni) in veselo na pot. No seveda ni vedno tako...ipak smo še v Bosni. Sedem za mizo in tetika s katero sva se prejšnji dan bockala okrog cene mi postreže zajtrk....dve viršle...dve mlačne viršle...gledem to malo in nemudoma pizdunsko napadem. »Izvinite...znate ja sam vegetarijanac....pa ako ima ja bih radije nešto bezmesno«...vse skupaj pospremim s pogledom žalostnega psa. Prisiljeno prijazno (verjetno zato, ker še nisem plačal hotela) odvrne....«svakako nema problema«....odnese ti dve anemični viršli in prinese maslo, marmelado in nekaj rezin sira. Če bi bila babnica kolikor toliko pri brihti, bi verjetno (ali pa celo je) vedela, da sem se zlagal, ker sem prejšnji dan hodil kot mali otrok vsaki 2-3 ure na ziz....v restavracijo na »pet u pola s lukom«. Verjetno pa je za vsem skupaj stalo dejstvo, da sva si šla že tako fejst na kurac, da sva oba zbrala zadnje atome in odpeljala igro do konca in se čim prej rešila drug drugega. Na potovanjih imam sistem, da si že prej iz razpoložljivih virov nagledam ruto za naslednji dan....celotno vsaj okvirno...prvi del pa običajno kar detaljno....ker ko že en krat jahaš....potem ni več problema. Kljub vsemu pa ako je možnost, pri lokalcih povprašam po potrditvi smeri in se pozanimam o razmerah na poti. In tako sem spraševal babnico in dva lokalca, ki sta pri sosednji mizi pila jutranjo kahvo (Travnik je del t.i. federalnega dela Bosne, kjer prevladujejo muslimani...torej kahva ne več kafa)...kako priti do Prokoškega jezera....moje tisti dan prve destinacije. Vsi v eno so potrdili, da je zelo lepo in da to moram videt in da pelje cesta (makedamska) preko Fojnice....no jaz sem si nagledal to cesto...za spust...za vzpon pa eno bližjo. In povprašam po tejle...bližnji...preko Novega Travnika po asfaltu in potem levo v hribe. Nekaj so momljali in potem sicer vsi potrdili mojo tezo, z opombo, da pa po tej cesti še niso šli....da pa sicer je možnost. Iz predhodnih izkušenj vem, da kadar lokalci uporabljajo druge smeri za isti cilj, to običajno ne pomeni nič dobrega. Kljub temu sem nadaljeval z vrtanjem in verjetno zaradi ljubega miru, so na koncu potrdili, da res pelje cesta, preko Malega Travnika...še nekaj kilometrov naprej po asfaltu in nato levo v hrib do Prokoškega jezera. Čeprav vseeno malce sumnjičav sem se zadovoljil z potrditvijo, ki sem si jo naštudiral prejšnji dan s pomočjo Google Earth-a....tam je zadeva kazala precej perspektivno...še celo zame, ki sem bil praktično brez izkušenj z makadamom...ne daj bože še čem drugim. Pojem, spijem kahvo, plačam in se v skupno veselje poslovim. Čeprav me je na koncu ženšče vseeno malo presenetilo z »hvala lepo i dođite nam opet«....tak, da spet ne vem kdo koga... Končno se odpravim....cesta v glavnem že suha....vedro nebo in prijetna svežina jutra, ki prodira skozi zračnike na jakni....vonj pokošene trave in debela vijolična črta na Garminu....kaj češ lepšega. Vse kar moraš je to, da elegantno nagibaš motor skozi ovinke in uživaš. Cesta je bila sicer ena tistih iz že opisanih, čeprav je bila tudi ena tistih, kjer ni veliko prometa in je bila kljub starosti v dokaj dobrem stanju....celo asfalt je bil na trenutke hrapav in je vsaj navidezno dajal občutek dobrega oprijema. Sicer to niti ni bilo pomembno, ker sem ubral res lahkoten uživaški tempo...čemu riskirati karkoli na tako lep dan....nagib levo....nagib desno....nagib levo....nagib desno....vedno manj hiš....vedno več gozdov....bregovi pa nakazujejo, da pot vije skozi dolino....levo, desno....levo, deeeeee.....u pičku milu materinu. V tistem deeee zagledam pred seboj levo luč nekega rdečega kombija, ki je mrtvo hladno sekal ovinek v vsej svoji dolžini in širini....v celoti praktično na moji strani. To je res situacija da se poserješ...pa pohčiješ. Zanimivo je kako hitro v neki situaciji možgani procesirajo neskončne količine podatkov in bruhajo rešitve. Mnogi ste se že znašli v podobni situaciji in verjetno razumete moje pisanje....ne bom zdaj našteval vsega...vem le, da sem v tistem trenutku od vseh ponujenih rešitev brain-procesorja izbral tistega, ki sem ga očitno nekoč uspešno memoriral iz nekega članka, kjer je avtor opisoval podobno situacijo in zapisal (nekako takole)....«večina motoristov v takšni situaciji »zmrzne«...pogled usmerijo v smer potencialnega dogodka namesto v smeri rešitve....torej izhoda. Če bi v takšni situaciji gledali v smeri izhoda in motor z nagibom le še malo usmerili v to smer...rahlo dodali plin, se veliko podobnih situacij ne bi končalo z nesrečo«...prosim ne me decidirano držat za besedo....a nekako tako je avtor zapisal. No izmed vseh brain-proces opcij sem izbral prav tole. Prisežem, da sem (seveda v mislih) slišal, kako se levi aluminijasti kovček mojega motocikla drgne ob tisto rdečo mobilno gmoto in ne spomnim se prav dobro mojega nagiba, toda očitno uspešno se je zadeva razpletla brez trčenja. Kot v transu sem potem odpeljal slab kilometer ,ustavil ob cesti in sestopil. Med tem, ko sem nervozno rovaril po desnem hlačnem žepu in iskal cigarete, sem si nejeverno ogledoval levi kufer in iskal sledi dotika. Seveda nikjer ničesar, ker bi v primeru dotika verjetno telebnil po cesti. Še danes (in verjetno ne bom nikoli) ne vem....ali je bilo res vse skupaj tako na knap...ali pa je imel strah tokrat velike oči...ne vem...odkrito povem, da ne vem. Vem pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo umiril in vsi moji kilometri do doma so bili po tem veliko, veliko bolj previdni....v še kar nekaj srečanjih....na srečo. Precej manj zasanjano in veliko bolj zbrano sem priromal tako, do željenega odcepa za Prokoško jezero. Kaj kmalu makadam...kar soliden....sicer z veliko lužami, polnimi vode iz prejšnjednevnega dežja...ampak dober oprijem Mitask (E07) mi je dajal dober občutek vodljivosti in vijuganja med lužami. Ob cesti nekaj starih razpadajočih hiš....po moje praznih že veliko pred zadnjo vojno. Po kakšnih 2km....spet asfalt...a le za kratek čas....pred menoj razcepišče....levo asfalt proti skupini hiš ,naravnost zelo neperspektivna pot za neizkušenega voznika....in za nameček zanikrna tabla pribita na drevo z napisam »Prokoško«. V upanju, da je tabla postavljena narobe zavijem k prvim hišam in ustavim pred lovskim domom (vsaj tako je pisalo). Ker je pojava kogarkoli v teh koncih očitno redkost, me pride oskrbnik pozdravit....za njim pa....mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved. No na srečo oba prijazna. Malce povprašam o smeri in oskrbnik potrdi smer....kaj pa prevoznost....«paaaa....može se....ima put. Prošle godine su prošli neki Poljaci sa đipovima«....o jebem ti sunce ti jebem (si mislim potiho)....ko ti nekdo reče, da so šli Poljaki z đipi je to na Balkanu drug pomen, da si ga nafukal. Poljaki so res fanatiki....in ko se oni spravijo z đipi na avanturo je to praviloma res konkreten off-road. Te izkušnje imam že iz časov štiricikla....kjer koli so šli Poljaki z đipi je bila pizdarija. Torej nič perspektivnega ni kazalo zame. Tip je očitno opazil moj mračen obraz in me skušal potolažiti, da »sa tim motorom, apsolutne ne bi trebalo bit problema«....«možda ima koji lošiji dio, ali može se«... Jah kaj boš zdaj....preživel sem babnico zjutraj, rdeči kombi v ovinku....našel do sem...nič grem dalje...pa dokler pridem pač pridem....obrnem še vedno lahko, če bo pretežko...če pa zvrnem motor pa grem absolutno nazaj....ko jebe Prokoško...saj sem samo en dan čupil v tistem hotelu zato, da ga vidim. In sem krenil dalje...kar bo pač bo. Za začetek sem moral prečiti nek širši potok, ki pa je vsled deževja prejšnjega dne kazal zobe bolj, kot bi sicer. Uspešno prečim in to me je za trenutek navdalo s pogumom. Kmalu sem bil sredi zastrašujočih dimenzij gozda....sam...in moj motor. Cesta je nenehno spreminjala svoj značaj...deloma utrjena podlaga, deloma žlaki od vlečenih hlodov, polni vode in blata, spolzko, pa spet nekaj oprijema, pa potem vse skupaj vedno manj podobno cesti...kolovoz...na trenutke že vlaka, pa spet nekaj bolj perspektivnega, kamnita pot, pa ponovno gozdna cesta....očitno res zelo redko uporabljana. Takrat razmišljaš o vsem živem....vozniki tipa Ni3ous bi verjetno vriskali od užitka....meni pa....neizkušenemu zelencu z na vsaki strani po 15kg. kufri in roll-bagom kakšnih dodatnih 15kg....z motorjem težkim dobrih 200kg....je bila zadeva vse kaj drugega kot zabavna. Takrat sem resno pomislil, da ideja o solo poti morda res ni bila najbolj zrela....in, da je v tistem besedičenju o izkušnjah in kilometrini ter pripravah na takšno pot nekaj resnice. In da moja trmoglavost in zagnanost morda tokrat res nista najbolj uporabna. Za nameček je seveda vsa stvar lezla še v hrib. Nenehno lovljenje ravnotežja in nekajkrat konkretnim udarcem po šus-plati ob spremljavi drajsanja s podplati (za ziher) me je pripeljalo do ovinka, ki je strmo zavijal v 180 stopinjski obrat. Le za trenutek so mi skozi možgane zdrsele besed Chris Birtch-a...j«ust power...only power can save you«....in sem le obrnil ročico plina in skoraj miže odpeljal tisti ovinek....uspešno. Vem, da takole za računalnikom ni glih nekega filinga o dramatičnosti tistega trenutka....in tudi moje retorično in pisateljsko znanje je preskromno, da bi opisal ta moment....a zame je bil to trenutek popolne zmage....uspelo mi je....in nič drugega me ne more spraviti po tleh. In me tisti dan res ni....me pa je nekaj dni kasneje v veliko bolj nedolžni situaciji. Takole sem se kakšno uro (z veliko pavzami) vzpenjal polagoma po tisti spreminjajoči se podlagi, dokler nisem dosegel prvih čistin na že spoštljivi višini. Čistine so odpirale prekrasne poglede in čeprav so se vlačile megle, povzročene z dežjem prejšnjega dne, je bil užitek nepopisen. Z višino je prišla tudi veliko bolj kompaktna podlaga....blato je izginilo in zadnji kilometri do jezera so bili čisti užitek....sam, sredi planin...obkrožen z gozdovi, prijetnim hladom skozi prešvicano telo, vonjem smrek....to je to fantje...vam povem. Ko to izkusiš, veš, da ti je uspelo nekaj velikega....in je res veliko. V tem zanosu sem v nekem trenutku ugledal Prokoško jezero in le še skromen spust me je ločil, do njegovega nabrežja. Bolj kot prekrasna okolica jezero, planinskih koč in samega jezera me je takrat zadovoljevalo spoznanje o doseženem. Nekaj minut užitka ob pogledih, cigaret in majhna čokoladica, ki je vedno v mojem kufru, požirki sveže hladne vode in že sem bil ponovno v sedlu. Ob neki koči sem v trenutku prihoda videl neke znake življenja, zato sem se napotil v tej smeri in res srečal enega od redkih pastirjev, ki spomladi priženejo živino iz doline na to mesto in se jeseni z njo vrnejo v dolino. Povprašam o smeri proti Fojnici in možakar potrdi, da se moram vrniti kakšne 4km. do razcepišča, ki sem ga videl ob poti, ter se le držeč glavne ceste spustiti v Fojnico.....rečeno storjeno. Razlika je le ta, da je bilo tiste ceste in od hudournikov razfukanega makedama neznosno veliko kilometrov. Poti nikakor ni hotelo biti konec in ko sem že obupoval....dasiravno je debela vijolična črta na Garminu z podlago Topo karte potrjevala pravilno smer....srečam dva hmmm...recimo gozdarja....vsaj sekire na ramenih so dajale tak vtis. Ponovno preverim smer in jo oba potrdita. Olajšano nadaljujem in res, spet po neznosno dolgem času v nekem trenutku naletim na sramežljive zametke asfalta. Res sem se razveselil te podlage, kot otrok in z velikim olajšanjem po nekaj kilometrih prispem v Fojnico. Vasica je stisnjena v doline neke reke....z nekaj trgovinicami, kafiči in dvema raketama (minareti) je delovala prav prijetno spokojno. Ob rečici zagledam krasen lokalček.....klub islamske omladine....hmmm....naj bo. Moram rečt, da sem bil postrežen z najboljšo kavo na mojem celotnem potovanju...tisto pravo....bakreni pladenj, đezva s kahvo, narobe obrnjena šalčka, sladkor v čašici....res lepo....zaprosil sem še za malce mleka in užival kakšne pol ure na terasi nad vodo v šumenju njenega toka. Seveda je bilo v nadaljevanju še veliko krasnih trenutkov....a ta je bil eden tistih ta velikih....zagotovo izdatno podprt z preživeto izkušnjo Prokoškega jezera. Dodobra naspidiran in poln samega sebe, sem jo z dinamičnim tempom ubral proti Sarajevu in nato na Bjelašnico, kot mojo naslednjo željeno destinacijo tisti dan. Tudi skozi Bjelašnico sem si nagledal neke nekonvencionlne smeri, a sem se dodobra notranje izpopolnjen za tisti dan, predal uživaški vožnji skozi njene ovinke, užival v pokrajini, obiskal nekaj objektov iz časa Olimpijade v Sarajevu...žal z nekaj tragičnimi kraji iz pretekle vojne in v dinamičnem tempu ubiral smer proti Foči....nekako približno končni točki , ki sem si jo določil za tisti dan. A dan je bil lep....napredoval sem hitreje kot pričakovano....čeprav sem med potjo celo uspel oprati motor od blata....sem nadaljeval proti kanjonu Tare, kjer sem prečil Bosansko-Črno Gorsko mejo ob kanjonu reke Pive prevozil tistih nekaj krepkih desetin tunelov in se preko Plužin povzpel do Trse na samih obronkih Durmitorja. Že od prejšnjih potepanj znani lastnik Eko sela v Trsi ,me je prestregel z znanim mahanjem....do njega sicer pelje asfaltna cesta....a jaz sem po tradiciji prejšnjih let ubral bližnjico čez travnik ,direktno pred restavracijio. Restavracija Eko selo Durmitor, nudi odlično teraso, hrano, pijačo, in simpatične lesen hiške....s ceno 5eur za nočitev...za motoriste only seveda....:)