Dvorana slavnih

Dan 11 ...Novi Banovci...podravska magistrala...Hoče... Nekaj statistike: Prevoženih 3.600km. Motor Yamaha XT660Z...brez enega problema. Strošek: vse skupaj (gorivo, spanje, hrana, masaže, pijača)...650eur od tega lahko odštejem še 70eur kolikor sem dal za verižico in uhane iz Ohridskih biserov za ženo in hčerko. Rezime: Ni treba bit 25 let "motorist"da se spraviš do Banja Luke...ni treba znat vsaj 12 svetovnih jezikov, ni treba dat skozi 66 tečajev varne vožnje, ni treba imet tone top opreme, ni treba GPX trackov in mesecev planiranja, risanja in načrtovanja....preprosto sedeš na motor in greš...vse ostalo je užitek in izkušnja. Hvala vsem, ki ste ob branju potopisa morebiti uživali, se zmrdovali, se zgražali, ali si pač mislili svoje. Vsem skupaj želim veliko varnih kilometrov in užitka...kamorkoli že vas vodijo poti....

Enguro4 se je odvil, pa še ni blo časa reportirat. Za enkrat priulagam le nekaj slik (slikal zelo malo), video pa je po nerodnosti ostal v Bosni. Sem se ga lotil bi se reklo v pussy stylu (ttra v kombi in v Bosno). Odpravil sem se za najprej planiranih 3 dni vožnje z motorjem + logistika na 4 kolesa. Pa je Murphy tudi to pot naredil po svoje. Naj bo čist na kratko o Enguru: S SFom sva bila edina predstavnika Slovenije od ca 35 udeležencev v sobotnem Enguro4. Odvozil sem 270kmjev 9:30 do 21:00 in se kot zadnji vrnil v bazo. V večini sam (nemilost prahu in tempo vožnje). To pot je mojo kobilco zamnenjal iskrivi oranžovec KTM 450EXC 4T 2012. V TTRo sem namreč uspel pretihotapit umazanijo v uplinjač (kombinacija dalj časa nekoriščene kantice za bencin in bencin s črpalke v Bosni) in je po 15 odvoženih kmjih "laufala" le še pod prostim tekom. Do oranžovca sem prišel bolj kot ne po naključju in na rent. Več prihodnjič. Se je pa odrezal dobesedno fantastično. Restoran Drnić: dejansko lovska koča glavnina udeležencev pozno popoldan zaradi prahu nisem vozil z glavnino in ob vračanju v bazo me je Garmin (izven trega napeljal na tole (zadaj na desni je bila odprtina od podrtega in v celoti odstranjenega drevesa)). Oranžovc je sicer nasedu, a sem ga dokaj zlahka zvleku prek. Nekaj km nižje sem se uspel pripeljat tu do tabl MINE (dveh) (izven uradnega treka Enguro4) in se mi utrujenemu ni dalo niti fotkiča ven jemat. Sem samo obrnu in po drugem makadamu nadaljeval ven iz gmajne in po čim krajšem asfaltu v bazo. V bazo sm se prvleku ob 21ih kot povsem zadnji, luč ni delala, in skoraj na hlape, že 30 kmjev na rezervi (vmes sem enkrat dotočil do polnega). baza, zjutraj po Engurou nadaljevanje prihodnjič Aja, glavna značilnost vožnje E4: gozdni makadami, nerazgledni, z veliko in velikimi jamami od dežja tud do 40 in prek cmjev. Bosanci nič ne zasipajo in vzdržujejo gozdne ceste. Poleg tega še suh prah, po nekod ni kamna apnenca kot pri nas tako, da je tretji v koloni že gledal v čisto mleko, če je šlo bolj živahno. Na teh valovih so xt-jke in podobni imel že kar težave. EXC pa je briljiral (podvozje, mala teža (110kg brez goriva) in podajanje moči (je že vezija z vbrizgom)). Nekaj težavic s trekom (lokacija črpalke 600m vstran, naziv mesta s hrano (kosilo). exc: s poti proti mehaniku v Bugojnem sem za cesto v Gornjem Vakufu, konkretneje Trnovača-i ob cesti zagledal Beta-e pred Betaracing objektom. Sosed, je izgledalo kot mehanična delavnica, pa je imel v garaži namesto mehanika 10 KTMov (rentanje tujcem in organiziranje tur). 450ka se je hitro znašla v kombiju namesto okvarjene TTRe. LUCKY ME

Dan 10 ....Jutro na Transalpini...vroč maraton preko Turnu Severina ob Donavi do Bele crkve v Srbiji...Pančevo...Beograd...nočitev v hotelu v Novih banovcih, kjer sva se z natakrjem zapila z pravo Dunjovačo....mi je razložil v čem je razlika med fejk-om in originalom. Za fejk sicer ne vem...original pa je super....čeprav se bolj malo spomnem. Ta dan 600km....

...eto družba da na hitro zaključim tole zgodbo, ker se že meni vleče. Sledi skrajšana verzija...bolj malo besedičenja in več slikic... Dan 7 ....ponovno zarana na pot...čez eno uro je bil motor na boku, ker sem hotel videt neki kurčev slap. Motor in voznik brez posledic, ker sem motor v bistvu samo položil...posledica, neznanja, neizkušenosti in cinclanja...šola za v bodoče...aja pa slapa ni bilo, ker je presahnil...smer Plovdiv-Shipka...ogled spomenika bitke med Bolgari in Turki https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Shipka_Pass. Na sosednji hrib ogled znamenitega spomenika komujzarskemu kretenizmu https://en.wikipedia.org/wiki/Buzludzha ...nočitev nekje v hribih pri ljudeh, ki so me mahoma posvojili in s katerimi sem preživel nadvse prijeten zgodovinsko-real time večer, ki je bil multilingvističen...govorili smo Srbsko, Bulgarsko, Nemško, Angleško, Rusko...z nogami in rokami....vse smo se zmenili...pa ena dva litra šnopsa zraven ruknili....

Nadaljevanje....od teme Francija: nedelja, 23.7. - popoldan. Po kosilu nekje pri naselju Pre saint Didier sva šla na na AC in jo ucvrla do jezera Como, prespala pa v naselju Azzano v hotelu Lario. Cena AC do Milana je bila 32€ in nato še ta odcepek do koma je bil 5,50€. Pa naj še kdaj Italijani zacvilijo, da so naše vinjete drage. Četrti dan: ponedeljek 24. 7. je kazalo da še kar bo in sva se odpravla naprej proti dolomitom. Ma že po cca 20 minutah vožnje imela zastonj pralnico z maximalnim nalivom, ki se ni ustavil. Po treh urah pranja kot v avtopralnici tudi dežjaki niso več zdržali in pričeli propuščat vodo, rokavice goretex sem jih stiskal in iz njih je tekla voda. Na prelazu Tonale sva se ustavla in prenočila. Prelaz Tonale, mrzlo vetrovno in samo 6°C. 5. dan: 25.7. Po deveti sva nadaljevala za Corvaro in Badia. Tako da nas je pot vodila s prelaza po Valle del sole in čez prelaz Mendola v Bolzansko kotlino. Jezero Santa Giustina Valle del sole - sami nasadi jabolk.....firme Melinda prelaz Mendola - razgled v dolino prelaz Gardena v Corvari sva se nastanla v Garni Tofana. Od letos je novost za prelaz Sella. Ta prelaz je od 1.7. do 31. 8. vsako sredo od 09.00 do 17.00 zaprt za motorna vozila, kao dan brez smoga in prisluhnimo tišini v gorah.... 6. dan: 26.7. Po zajtrku sva se na komot spravla proti domu. Corvaro sva zapustila preko prelaza Campolongo. V Arabbi zavila za prelaz Falzarego, pred vzponom tega pa nadaljevala v dolino za prelaz Stoulanza. Caprile s ptičje perspektive Nato pa preko Staulanze do Donta. Tu pa sva preko Durana in nato v Belluno, kjer sva nadaljevala za Longarone in naprej za Barcis. Kosilo sva jedla nekje pri naselju Maniago, nato pa proti domu. V šestih dneh se je nabralo laganih 1892 km. Problemov nič.

Končno našel malo časa in pregledal vaše reporte in objave! @igc1, @Dr.SPEED, @gsxf750 Respect za odvoženo! Hvala tudi za vložen trud v reportažo, slike, video... Vemo da vzame to kar nekaj časa in ni nič mimogrede. Še sam sem dolžan nekaj sestavit iz moje TET balkan avanture, vendar zadnje čase ne najdem časa... Malo za gušt dodam prej vsaj še en video, nič posebnega, le malo več vpogleda v to kake poti in poglede ponuja TET Balkans: Lepo je podoživljat ta naš balkan. Vsako leto ga drgnemo znova in znova, podolgem in počez in še zmer je the best in še se bomo vračal. @hajoktejn imaš morda v mislih del južnega velebit TET tracka, ki gre ob obali namesto čez planine? Če si to mislil, tam preprosto ni povezave preko planine iznad Paklenice. Po drugi strani, pa je to območje z zelo zelo močno infestacijo min, ki tudi niso povsem jasno označena, in je prenevarno riniti na vlake. Smo se trudili vendar povezave tam čez zaenkrat nismo uspeli narest. Zato je trek speljan ob obali, i je vseeno boljša kot dolgočasni tranziti znotraj južno od Gospiča. Če si mislil kaj drugega, pojasni bolj natančno, da ne bom klatil prazne slame

Od Rige do Avgustow na Poljskem. S Scarabeo

..še vedno dovolj sveže zunaj za pisanje.... Dan 6 ...jutro v Ohridu...mesto še bolj ali manj spi...jaz pa veselo pičim novemu dnevu naproti....zbogom Makedonska Dobrna... Smer Bitola in Grčija. Cesta od Ohrida preko Bitole do Grčije, je povečini prav poživljujoča za obračanje ročke. Sploh zjutraj, ko je bila bolja ali manj prazna....v velikem delu pa potegnjen lep svež...tisti črni...asfalt. Prihod na mejo je postregel z prvo manjšo prijetno izkušnjo. Na Makedonski strani sicer nekaj formalnosti...amapk korektno. Pridrajsam na Grško stran in pred menoj kakšnih 15 avtomobilov. Ker je bilo še razmeroma sveže, se mi ni ljubilo igrat pedra z prehitevanjem in sem lepo mirno čakal v vrsti. V nekem trenutku pa iz tiste lepe aluminijaste gajbice iztrči policist in krili z obema rokama...nekaj sekund sem že potreboval, da sem pokapiral, da je mahanje namenjeno meni...koji kurac zdaj...saj lepo stojim in čakam....tip pa kar krili z obema rokama...no, ko je eno spustil in nadaljeval samo z drugo je postalo jasno, da me kliče k sebi...ahhh...ok. Peljem proti njemu in brez, da bi ga sploh kaj zanimalo mi maha naj kar nadaljujem čez carino in zbogom. No nisem se pustil motit, zato mu le pomaham in gasa v Grčijo...ahhh kako super ...EU...res je fino si mislim....ja no...prvih 30km je bilo pa res. V prvem malce večjem selu ustavim v kafiču ob cesti in naročim kavo. Gazda govori seveda samo grško...in nekaj ultra malega nemško. Sporazumeva se, da želim kavo...toplo kavo. To je zeloooo pomembno, ker če ne naročiš toplo kavo dobiš nek smrdljivi ice kafe...ki ni ne ice še manj pa kafe. Ok...torej topla kava...sam sedim...nikjer žive duše (za tradicionalno "živahne" grke seveda še prezgodaj vse skupaj)...v kafiču pa ruži, rožljajo šalice, kovinske žlice...kar nekaj časa je preteklo. Nakar se prikaže majster na vratih....z jebenim krigloooommm kave. Pizda kaj kriglom...ded mi je prinesel lavor kave. Gledam tisto....pizda, to jaz spijem v enem mesecu, pa vsak dan ruknem dve do tri kave. Tolko glih no, da ni bilo zraven še tiste zajemalke, s katero so nam v osnovni šoli kuharce čaj vlivale v tiste simpatične kovinske zaporniške šalce. Toti krigl s kavo pa tudi ni bil dosti manjši kot ona termo posoda iz šolskih časov. Tip se smeji in me zadovoljno gleda. Verjetno si je mislil...eto tebi zdaj tvoje tople kave...pij zdaj pizda ti materna, če hočeš bit poseben. In sem pil...in pil, vmes telefoniral vsem živim doma, ker je zdaj roaming đabe Grčija pa v EU...in pil kavo....in šel hcat...in pil kavo...in kadil....in pil kavo.... No na polovici tistega lavorja sem se vdal. Jebi ga...ne morem več...kar je preveč je preveč. Plačam zapitek (2 EUR...za lavor kave ni drago)...in grem...in sem potem hcal skoraj za vsakim ovinkom...vroče ko prasica...veliko sem pil...ampak kava je jebeni diuretik in sem samo še hcal. Na trenutke me je že melo, da bi se kar v hlače, ker se mi ni ljubilo več ustavljat...motorja itak, da nisem vmes sploh ugašal. Če bi ga za vsako scanje ugasnil, bi fental štarter. No začetek je bil kar perspektiven...EU, velika kava...ceste solidne. odločil sem se, da bom severno Grčijo prevozil po tistem kar se da bolj hribovitem delu...da bo bolj dinamično in pestro...tako mi je razložil pred leti kolega, ki je tod že potoval z štirikolesnikom. In je bilo pestro...ampak v negativnem smislu. Ta severne Grčija je en sam dolgcajt...vozil sem čez hribe vmes pa posamezne doline kjer gojijo vso mogočo zelenjavo....in vse ceste asfaltirane. Ta Grčija si je v svojih cajtih očitno res dala duška z asfaltiranjem cest...ni čuda da so tako zadolženi, če je asfaltirana skoraj vsaka najmanjša potka...in to od paprike do paradajza...od paradajza do kumaric...in tako naprej. Prometa pa toliko, da če se ti tam kaj zgodi, je najbolje, da z zadnjimi močmi skoplješ jamo se zvališ vanjo in se zagrebeš...ker preden te tam kdo najde, te razvlečejo vrane in ostala kosmatija, ki se šunja po tistem šavju. Ceste pa tako zaraščene, da se v velikem delu voziš po sredini ceste, ker iz obeh strani rastje sega tako globoko v cestišče, da se po svojem voznem pasu sploh ne da peljat. Vroče ko prasica, nikjer žive duše, kaj šele hiše...kaj šele kake štacune ali vode...nič od nič. Tako na 3/4 poti mi je postalo jasno, da se moram vseeno spustit nekam nižje proti kakšnim obljudenim krajem, ker sem ostal brez vode, vročina pa me je že ubijala. In tako sem zavil proti na karti nižinskemu delu, kjer so bila označena neka naselja. In potem je šele bil hudič....pol pa sama pofukana ravnina...ravno, ravno, ravno...pa nič dreves...pa nič vode. In končno uletim v neko vasico in takoj fiksiram neko taverno na levi strani. Parkiram takole pod edinim drevesom na desni...zraven neka gajba, ki je kot kaže imela status trafike z obilico cajtngov v njihovem klinopisu, kot so bile tudi vse table ob cesti....pojma nimaš kje si...zaupaš instinktu, karti in Garminu...in če zaupaš Garminu potem veš, da si res v kurcu. No in skočim čez cesto do taverne in v glavi preigravam menije, kaj bo za pojest v tej vročini...nekaj lahkega...mogoče kakšno grško solatko...sirček...bomo videli. Na terasi nikogar zato pogumno zagrabim kljuko na vratih in skoraj vse skupaj odtram iz štokov...zaprto...ciuso...closed. Pa pička vam Grška metrina....sredi dneva zaprto...ja jasno...vroče je..pa v Grčiji smo. Kdo še hoče jest v času kosila...mater jim... Nič...grem nazaj proti motorju in poleg tiste zanikrne gajbe zagledam skrinjo s sladoledom. Nekako uspem izbezat iz tiste gajbe prodajalko...heh. Res prava Grška prodajalka. 165 let stara baba v nekih copatih in ne morem verjet... babjih štunfaf...vete v tistih, ki jih najdeš na starih babnicah...DEN 2000...(kaj pomeni oznaka DEN pri babjih štunfah si pogooglajte...jaz sem to naštudiral ko sem improviziral prefilter za zračni filter na štiriciklu). Babura pridrsa in ji pokažem skozi šipo na čokoladni Magnum...babura odklene žabico...seže s svojimi parklji (se opravičujem za izrazoslovje, ampak res sem jih ime pun kurac totih grkov)..v skrinjo, izvleče vanilijev Magnum, zapre skrinjo in jo zaklene z žabico. Maham jaz baburi, da ne vanilijo...čoklejd, čoklejd moledujem...babura pa samo zamahne z roko in nedvoumno nakaže...vanilija ali pa nič. Pa pizda ti materina....najraje bi jo zadavil tam pod tistim drevesom in jo strpal v skrinjo. Babnica ne jebe pet posto....kaj čem...itak sem bil že razfukan od vročine. vržem ji tista dva evra in brez volje pojem tisti vanilijev Magnum. Vsaj nekaj, da pridem malo k sebi. Na vso srečo je v bližini še neka kao česma...napolnim flašo vode in zginem naprej. Grčija se mi je postavila povprek in po dolgem....zlepa me tam ne vidijo. Ne vem sicer kako je ob morju in na otokih...bojda ok. Ampak ta celinski severni del....bom ohranil zase kaj bi bilo za naredit......in če pomislim, da smo tem smrdljivcem dali takšna silna posojila...ehhh. In še to....ko sem se takole spustil v ta nižinski del, sem srečeval tudi avtomobile...avtomobile...pa to so rajngle brez registracij...eden celo brez sprednje haube...tista jebena sirtaki muzika nabija pri odprtih oknih....to je EU???....pa Bosna je New York proti tem capinom. Brez volje...z veliko mero razočaranja hitim in kmalu dosežem prvi možni vstop v Bolgarijo. Še pred vstopom v Grčijo sem imel neko domišljijsko idejo, da ga bom pičil takole po severni Grčiji vse do Turčije...in potem mogoče skozi Turčijo do Črnega morja v Bolgarijo. Potem mi je bilo neskončno žal, da nisem pičil do Bolgarije kar skozi Makedonijo...bi bil vsaj med "domačimi"...super kulinariko...kakšna rečica in jezerce....jaz budalo pa v Grčijo...ker je baje lepo....kaki kojn. Tolko sem star pa se še vedno pustim napizdit...še zdaj sem jezen... Ob prvi možni priliki torej nemudoma v Bolgarijo...tam še nisem bil nikoli...izkušnje pa iz opisov različne. Prečkam mejo brez težav...in zavijem v smeri Delčevega (po novem Goce Delčev) čez hribe. Tam pa novi šok...ampak pozitiven...ceste prijetno urejene...ovinki lepo speljani z dolgimi linijami...gosti borovi gozdovi....česme z hladno vodo vsakih nekaj kilometrov...sicer skromna a solidno urejena manjša naselja...vasičke....tudi kakšna manjša a delujoča trgovinica...posamezne okusno urejene gostilnice, povsod pa znaki življenja...popolno nasprotje Grčije. No preden sem se začel vzpenjati v hribe sem počinil v nekem manjšem kraju v Bolgariji...ne spomnim se več imena. Sedim takole v senci, ko zaslišim globok tipičen glas hrumečega Harley-a...in pelje ta mimo...dva. Kadim takole dalje in pijuckam vodico, ko se zvok ponovno bliža...in ista dva peljeta spet mimo...v nasprotni smeri....ponovimo vajo in ko zaslišim tretjič, da se približujeta skočim na cesto in jima pomaham, naj ustavita. Verjetno ker sem bil v motorističnih cotah sta ustavila...a vidno previdno...obsedita na motorjih...po moje v prvi brzini perajt za nizki štart. Stopim do njiju in ju ogovorim v Angleščini...ampak jebi ga...tablice so bile Francoske. Ugasneta motorje in snameta čelade. Dva francuzleka...mož in žena vsak na svoji rajngli....povesta da potujeta po Balkanu in, da ne najdeta prave smeri...hočeta pa do nekega jebega pod UNESCO-vim varstvom zaščitenega samostana...ki je oddaljen cca.120km, po njunem Garminu....ura pa 6 popoldan....Pa koji jim je kurac s totimi cerkvami...kaj folk sploh vidi v njih....vidiš eno-videl si vse. Dobro vsak ima svoj fetiš...tega jaz pač ne razumem. V glavnem...potujeta po Balkanu...govorita pa samo Francosko...babnica je znala pet Angleških besed....spat, srat, voda, jesti, fukat....in sta šla v svet....aleluja. Vozita pa po Garminu...karte nimata, ker sta tudi komaj vstopila v Bolgarijo in je še nista kupila. Pomagam jima kolikor lahko in iz tistih njunih 120km. po Garminu jih zbijem na realnih 60...kar potrdi tudi moj zemljevid. Na Blakanu je res fuk z Garminom, ker ko vpišeš destinacijo ti ponudi milijardo pod-opcij in moraš eno izbrat...npr. če napišeš Ljubljana ti ponudi Postojan (Ljubljana), ali pa Litija(Ljubljana), ali pa Kranj(Ljubljana)...tako približno...samo Ljubljana ne...in potem moraš pač nekaj izbrat...in potem se ta butl od Garmina odloči, kako te bo do tja pripeljel...in to včasih pomeni namesto 40km...recimo 120km. Jeba...brez karte in domorodcev si mrzel. Malo se pofotkamo....btw...babnica bi bila za ruknit ...in gresta novim dogodivščinam naproti. Jaz pa tudi...smer Delčevo. Ko takole pripičim na en manjši prelaz zavijem na en makadam in se povzpnem na razgledno točko...res lep pogleda na Bolgarske hribe in gozdove mi povrne malce v Grčiji izgubljene morale. Nakar se spomnim, da smo še vedno v EU...roaming je zdaj res super. Zalaufam prenos podatkov in sredi gozdnatega hribovja rezerviram hotel v Delčevem...z bazenom in spa-jem za 15eur...z zajtrkom seveda...15eur ipak nisu male pare....Priguslam tako zdaj že potolažen do Dlčevega in zavijem na prvo pumpo, ker sem nazadnje tankal na zadnji pumpi v Albaniji...pa se mi je vse skupaj zdelo precej čudno...ker kilometrov je bilo tisti dan res veliko...jaz pa na armaturki še dve črtici. No ta zgodba z Albanskim bencinom je res zanimiva. Običajno sem zadnje denarje lokalne valute vlil na zadnji pumpi v državi, ki sem jo zapuščal v kesl. In tako je bilo tudi tokrat....na pumpi sem vprašal bencin-kelnarja če je v redu gorivo, ker so imeli samo 95-ko. Pa pravi tip "super fjuel, super fjuel"...si mislim...ja, ja...dobro nima veze...itak vozim motor z prastaro tehnologijo tak trotl ziher, da bi šel še na fermentiran malinovec. Nalijem do vrha in grem. Ampak res...ne vem kaj mi je ded vlil v motor...ampak bencin je bil res nenormalno dober. In ko sem pomislil nazaj za tisti dan se res spomnim, da je motor tako lepo predel in se vrtel, da je bilo veselje. Kakokrkoli...Če bo kdo kdaj potoval iz Peshkopija proti Debar-ju...zadnja pumpa na levi pred mejo...super fuel...drži kot pribito. No na pumpi razjaham nakar iz lokala, ki je del črpalke priskaklja pravi bambi na dveh nogah. dobro, da še nisem dvignil vizirja, ker bi oke iskal po tleh, tako pa so se samo odbile od vizirja nazaj v jamice. Prava lepotica v kratkih hlačkah in majčki z emblemom črpalke....fuck....Res je, seveda po nekaj dnevih takole samskega potepanja se malo že oziraš za kakimi ovcami ob cesti...pa vseeno...toliko pa še znam ocenit. Res lepotica z dolgimi črnimi lasmi in krasnim nasmehom...Tak me je zmedla, da sploh nisem vedel, kaj bi rad...ali tankata, ali kar spustim hlače. Hitro reset in tankam...vmes se zmeniva, da bi plačal z euri (ker še nisem oropal bankomata)...pa še nekaj bom spil...pa lulat me....naenkrat se mi ni mudilo več v hotel, čeprav je bil le še slaba dva kilometra naprej. In potem sem pil kavico, pa Shvepseka...in sva klepetala...in punca je bila kar živahna...vse je šlo...so smooth...Nakar se vsipa pet lokalcev in okupirajo šank. No s tem se je zgodba končala, ker mi ni padlo na pamet da se bi zapletel v kakšno prigodo...jaz sam...lokalcev pa pet. Lepo sem se spakiral, poslovil od deklice, ki je evidentno nakazala, da ni preveč zadovoljna z prišleki....ti pa niso kazali znakov, da se bodo hitro spobrali. Odpeketam proti mojemu hotelu...in tam novo presenečenje...lepo urejen hotel z visoko ogrado okrog kompleksa, velikim parkiriščem, prostorom za kemperje, bazen, velika terasa z restavracijo in recepcija...na recepciji pa...jebo te...še lepša deklina. No, da skrajšam zgodb o deklinah....tista na recepciji je ravno zaključevala šiht in preden sem se jaz razpakiral v sobi (čeprav sem hitel) in se skoraj polomil po štengah, ko sem dirkal na večerjo....je že odšla. In tako sva ostala jaz in natakar, ki me je potem kakšno uro razvajal z hišnimi specialitetami po njegovem izboru....bazen me ni več zanimal...poln trebuh in jaj**...hladen tuš in postelja....lepa je ta Bolgarija...res....in rolete so padle...

Dan 8 V Gabrovem, kjer sem prenočil...kar nekako žalostno slovo....smer Romunija. Normalni prečkajo Donavo (mejna reka) na prehodu Ruse, kjer je most čez Donavo. No jaz nisem normalen ,zato prečkam Donavo z nekim trajektom v mestu Svištov...jaz pa šest šleperjev pa en z Passatom...pestro... preko nižinskega dela Romunije do vznožja Transfukašana...še enega spomenika komunistečnemu kretenizmu...je pa ostala cesta za motoriste....tudi prav...

Dan 9 ....zarana naskočim Transfukašan...o tem je bilo že tolik zapisanega da nima smisla komentirat. Zvečer ruknem konkreten Hotel z bazenom in si privoščim masažo...brez happy end-a...če koga zanima....

Midva z ženo sva načrtovala obisk francoskih prelazov in nato iz Aoste preko prelaza Saint Grand Bernard v Švico. Tako je prvi dan, v petek 21.7. 2017 bil večinoma transfer po AC do Asti. Slik nič, AC od Monfalkona do Asti je 39,90€ nato še 2,50€ za povezovalno obvoznico. Na črpalkah po italijanskih AC je treba paziti, ker tankštela na kateri piše "con servizio" pomeni, da je všteta strežnina in je že tankštela naštelana za 20 centov dražji znesek. Po domače tudi če si tankaš sam na tej pumpi, boš plačal strežnino....ceno benza 1,89€ in ne 1,69€. Nato pa po regionalkah do naselja Sampeyre, kjer sva prenočila. Utrinki so samo z naselja, ostalo je brez veze. 2. dan: sobota, 22.7. Malo po deveti zjutraj sva odpeketala s hotela in nadaljevala za Col de Agnel (Colle del Agnello). Vreme čudovito, malo frišno, samo užitek je bil neprecenljiv. Col Agnel V dolino sva prispela skoraj na hlape. Ko sem videl tankštelo, sem bil kot puščavnik, ki vidi oazo. Juuupi, tankal bom....khm, tanštela je bila fullauto, na njej piše, da sprejema kartice (Maestro, Cirrus, Visa, Eurocard), mojo bančno je zavrnila, sprejela je samo Visa kreditno. Kakorkoli sem natankal in gasa dalje na naslednji prelaz - Col d'Izoard. V Briansonu sem se malo vrtel, da sem dobil izhod z mesta za Montgenevre in nato Italijo. Tu sem bil samo kratek čas, toliko da sem presekal in šel nazaj v FRA peko prelaza Mont Cenis. Na vrhu je svinjsko pihalo in sva se takoj pobrala v dolino. Prespala sva v Lanslevillard. 3. dan: Nedelja, 23.7. Po obilnem zajtrku sva nadaljevala proti prelazu Iseran. Val d'Isere s ptičje perspektive Val d'Isere Po kofipavzi sva jo mahnila naprej čez Col du Petit Saint Bernard. Na vrhu je meja z Italijo. Tu se najino potovanje po francoskih prelazih konča. Kot sem omenil je bil namen spet presekat Italijo in iti v Švico, vendar je bila napoved za naslednje dni za Švico (obilno deževje, megla in temperature blizu ničle). Zato sva si rekla ne hvala in nadaljevala plan B, ki bo objavljen v temi Dolomiti.

Naj se malo pohvalim...ker sem že glih ponosni ata... Sicer ni motocikel vendar je bil uporabljen za osnovo KTM-ov 450ccm agregat. Gre za formulo študent, kjer ekipe bodočih inžinerjev iz celega sveta sestavijo celoten dirkalnik znotraj omejitev, ki so zastavljene. Ekipa Fakultete za strojništvo iz Maribora je letos v Silverstonu dobila prestižno nagrado med 86 ekipami iz celega sveta, za najboljši motorni sklop, ki jo podeljuje Mercedes AMG High performance Powertains. Da ne gre za "igrače" samo podatek, da te formule pospešujejo z 2,5sek do 100km/h.. Ta tekmovanja, pa so seveda namenjena predvsem proizvajalcem, ki tukaj črpajo ideje za prave formule 1in celotno avtomobilsko industrijo. Kakorkoli...v ekipi sodeluje tudi moj sin, ki je bil zadolžen za celoten izpuh pogonskega agregata...kaj izpuh za agregat pomeni, pa v glavnem veste. Torej kot vodja izpušnega sistema je sam projektiral in dizajniral celoten izpušni sistem, ki so ga po njegovih načrtih izdelali v Akrapoviču. https://www.facebook.com/gpe.uni.mb/?hc_ref=ARR0MWd-k0gpIxDlFN-cuYeVtLVxvBsw-PAdcDACCZTXbZo4YvqM7B7c-5oDMeuxHOE&fref=nf Dirkalnik morajo študentje v celoti sami razviti, dizajnirati in izdelati. Uporabiti smejo le nek serijski agregat...čeprav od tega originalnega agregata na koncu ne ostane prav veliko....

Slike. Vse imam pomesano. Nekaj na mojem telefonu, nekaj na njenem in nekaj na tablici. V glavnem.. zadnje tri so iz Col d Agnel. Danasnja voznja...EN SAM U.Ž.I.T.E.K.

eno Plominko grem oddrajsat, potem pa tule njam njam...

... hmmmm ... res mam dobr moped ... ... zdej šele vidm kaj vse zmore ... ... jest sem pa mislu da je Viki burger skrajni domet te tehnike ...

. ... kofitajm ...

dobra, da nisva v sredo šla na Lošinj, kot sem sprva planiral https://www.24sata.hr/news/kao-da-pada-snijeg-jaka-tuca-poharala-dio-istre-oko-plomina-533721 zihr ne bi tako skakal od veselja

Zajemam vtise, ker bi drugače tak pozabil.

Vuhuuu! Iz previdnostnih razlogov je zaenkrat TET track čez Slovenijo manj zanimiv, kot bi si vsi mi želeli. Moram priznati konstruktivno kritiko nekaterih tu prisotnih. Deloma tudi zato, ker sem pri TET projektu skoraj od začetka in sem do nedavnega pokrival cel balkan, kar se je izkazalo za čisto preveč dela tako s trasiranjem kot pri postavitvi (tekst, slike... ne morete si misliti koliko enega dela je bilo še v ozadju in uporabniku nikoli ne bo vidno... ) na spletni strani, vendar prej nismo našli primernih ljudi za zamenjavo. Posledično sem premalo pozornosti namenil slovenskemu treku, ki bi vseeno kljub zakonu o vožnji v naravnem okolju lahko bil boljši in v prihodnje tudi bo boljši. Pred lansiranjem smo uspeli najti druge Linesmene za bivšo jugo in sem sedaj razbremenjen z vodenjem le še Slovenije in Albanije, kar je dosti lažje za dihat in furat. Albanija je kvalitetno poštimana in tudi trek nekaj časa ne potrebuje izboljšav. Tako je sedaj moj fokus lahko usmerjen le na SLO, za katero sedaj lažje najdem čas. Torej plan je do naslednje pomladi izdelati in preveriti povsem nov trek, ki bo veliko bolj zanimiv in povsem legalen. Kljub majhnosti Slovenije to ni tako enostavno, predvsem zaradi zakonov, zato vabim vse grandenduraše tule, da v kolikor imate na lagru kak zanimiv odsek, ki ponuja kako skrito lepoto, kak hud razgled, lep slap, prečkanje kakega lušnega potoka,pelje mimo kakega jezera, znamenitosti... in menite da je zadeva legalna, prosim, da mi posredujete trek, morda pa bo primeren, da ga vključimo v TET SLO track. Skrb da bo kdo oskrunil vašo lokalno stezo je odveč, v kolikor je odsek legalen. Trek se začne v Posočju in nadaljuje preko Banjške planote, in preko Trnovskega gozda južno na Kras. To je tudi odsek kjer bi najbolj potrebovali dodatne treke ali kako lokalno pomoč. Vse ostalo je manj zakomplicirano in že precej bolj raziskano...vendar noben trek ne bo odveč. Predvidoma bi nov trek TET SLO lansirali na spletni strani transeurotrail.org na začetku naslednje sezone, oz. ko bo pripravljen res dober trek. Mislim, da je tale tema na forumu najbolj dopolnjena skupina istomislečih endurašev, ki vozi najraje točno to in na takih motorjih, kot je najbolj zaželeno za TET - middleweight, zato sem prepričan da skupaj lahko sestavimo nekaj kvalitetnega. Prosim ne pošiljat vse mogoče dolge shranjene treke ki jih kdo poseduje, rabimo prečiščene odseke, kjer je točno jasno kaka je pot tudi po kvaliteti. Treke pošiljajte samo na PM.

Ja, sam najprej sem podpru želodček, da ne padem u šwahost sam, zdej se mi pa kidat ne da

Sneci! Evo mene prvič sam samcat ( no, z sopotnico) na solo tripu po balkanu. Sedeš na moped in na jug. Vmes, ko maš cajt študiraš kje so se ostali vozili po spominu iz foruma in pelješ. Imam dve karti- Črnogorsko in skupno Bosna, Hrbaška, Slovenija. Navigacijo Primo, trojne gate, kopalke, brisačo, dežjaka, tri majice, cargo hlače, šlapne in tehnično perilo. Vozi miško in ko se ti več ne da na pumpo po informacije o spanju. Vse se da!

Danes priblizno 200 km krog. Najprej na 2802 m/nm. Vrh prelaza je sicer nizje, ampak se mi zdi, da so tisto pentljo okrog hriba naredili samo zato, da so zlezli nad 2800. Col la Bonette. Potem mimo Izole (Isola) proti jugu, pa na odcep (ki sem ga sicer falil in peljal ene 6 km predalec) za Col de la Couillole. Malo pred njim postanek v vasici Roubion, ki naju me povsem prevzela. Pa cela dolina do nje. In za finale se Col de la Cayolle, ki pa ni nic posebnega. Vecina ceste nanj in iz njega je sicer brez flik in lukenj, je pa tako grbinasta, da sem imel obcutek, da bom na visini nad jurja dobil morsko bolezen.

Se prpravlam na petek pa da bi blo tko:

Skoraj nič od tega še nisem videl....bil sem pa že v nekaterih od teh držav...le poti so bile druge. Ampak tudi tja sem šel en krat prvič...in sem šel enako kot sedaj edino takrat sem 70% več nepotrebnih stavri zraven vlačil. Z mano je šel pa sin, ki je 30 maja dopolnil 18 let, 15 maja naredil izpit B kategorije, 20 maja pa sva že šla vsak s vojim 4ciklom....kaj pa se ti nenazadnje lahko zgodi? Isto kot pri nas...šlepar, prhitevanje v škarje, izsiljevanje,...isti kurac povsod. V tujini pa si že itak po defoultu bolj previden, pa gledaš okrog sebe....že zato ker je zanimivo... Malo pred tem sem se pogovarjal z benko Pulko, ki je bila takrat v New Yorku....ko me je mela pun kurac z mojimi vprašanji mi je enostavno rekla...."glej vsedi se na to kar pač imaš in pojdi....vse ostalo pride samo po sebi"...od takrat tako funkcioniram...brez težav in veliko užitka. Kdor pa potuje tako, da za vsak kurčev dan ve kam bo šel, kje bo spal, kje bo hcal, kaj bo jedel, kaj bo pogledal....za take pa itak ni motor, ampak turistične agencije in vodiči....

pust me pr mi, ker sem ornk dec .. oči bom meu odprte, dokler se šibice ne zlomjo pod težo vek .. in trenutno se še upognine niso .. štekaš ... zaspau bom pokončno ... trenutno si me čist razvrvala

trenutno se zgražam, ker eni nimajo doma in morjo po plominki in jadranki lutat

A ti je kdo tipkovnico skril? Al so ti kavni avtomat na drugo lokacijo prestavli?....

@jskrablin hvala za omembo in "push" da začnem. Imam namreč že nekaj časa namen da "oživim" to temo in dokumentiram moje predelave in nadgradnje. Fotografijo originalnega stanja motorja imam samo eno, saj sem že z motorjem na prikolici montiral Touratech nosilce za kovčke (se je mudilo na mamutovanje). Solidni nosilci proti kakemu Givi in vsak reče "to je pa orenk zadeva". Torej imam letnik 2013 in je v moji lasti od februarja 2016. Dobro leto sem ga intenzivno prilagajal mojim potrebam in stilu vožnje. Lahko rečem, da sem na 90% končne "vizije" in bi rekel da je kar "Katica 690 Adventure". Najprej sem menjal zračni filter z Rally Raid penastim, saj je original papirnati le šala za resno terensko vožnjo. Dolgoročno mislim da prihranim (sem že) in menjava je silo enostavna brez orodja. Samo s filtrom je motor dobil tudi globok zvok iz airboxa z original izpuhom. Izpušni lonec imam Dominator HP2. Po menjavi je z original mapo je motor ugašal v prostem teku in živčno cukal pri nizkih obratih, saj dovaja preveč goriva. Za 20€ so mi pri KTM v Grazu menjali mapo in od takrat ni nobenih problemov (tudi z original loncem in filtrom sicer ni bilo). Mapa mislim da mora biti Akrapovič EVO1. Po vseh treh menjavah bi rekel da motor bolj "gladko" oz. enakomerno vleče iz nizkih obratov. Glavni cilj menjave lonca pa je zame bil zmanjšanje teže oz. vsaj neka kompenzacija za stranske nosilce. Original izpuh pa je zaradi katalizatorja tudi izjemno vroč in tako je nevarnost da prežge stranske torbe, sploh brez stranskih nosilcev. Nekaterim je topilo celo smerokaze in zadnjo masko. Ostale predelave bom skušal dopolnjevat, najverjetneje v kronološkem smislu, saj je tako tudi lažje najti kako fotografijo.

....pol se bos pa nacakal.....

še dobro da me nisi, ker ko sem videl tole sem bil čisto srečen, da sem pobegnu

Velebit: preko velike planine do jadranske hobotnice Prvi pogled prema moru uputio sam s Vratnika, sa starog parkinga na vrhu ispred davno napuštenog hotela ... ili šta je već bilo tamo. Vrijeme je bilo odlično, cesta je bila odlična, a i ja sam se odlično osjećao. Četiri je dana prošlo otkako sam prolazio ovim krajem, jugoistočnijim dijelom doduše, no u svakom slučaju u obje vizite zajednički nazivnik je isti - Velebit. Naime, prolazeći prije par dana uzdužnom velebitskom cestom, ugledao sam dva detalja, dvije ceste ... zapravo dvije mogućnosti da opet zamažem felge skroz do ruba. Prva je cesta od planinarske kuće Alan do mjesta Mrkvište na uzdužnoj velebitskoj cesti, oko 8 km makadama, kako su mi još prošle godine rekli. Druga je cesta također makadam, odvaja se od uzdužne velebitske malo ispod Štirovače i ide preko Dabarskih kukova do onih krivina iznad Karlobaga. Na mjestu gdje makadam počinje stoji oveći putokaz na kojem piše da je do Karlobaga 42 km ... OK, meni paše. Alzo, ja sam na Vratniku i trebam doći do planinarske kuće Alan ... kako to budem riješio? Vrlo jednostavno ... tako da se najprije spustim u Senj ... ... zaobiđem Nehaj/Trbušnjak i dokopam se obale. Ubacim se na magistralu i lagano se i sa 6 očiju otvorenih (mađari i poljaci su svuda okolo) odvezem na jug, skroz do Balinske drage i još pola kilometra iza nje ... do jednog prilično neupadljivog skretanja ... kao da silazim na gradilište, ili zapušteni vinograd. Cesta je truljava, isto kao i sljedeća 2-3 km blagom ili nešto manje blagom nizbrdicom. U trenutku kada nizbrdica postane ozbiljnija, e tada se i pejzaž promijeni ... polako se otvori vidik na ono što se nalazi na kraju ove odrtine od ceste. Starigrad kod Senja, tako se zove civilizacija u koju se spuštam ... prekrasno malo mjesto,na prekrasnom komadu obale, genijalno skriveno. Toliko je maleno da se ne mogu pošteno niti polukružno okrenuti ... mic naprijed, mic nazad, malo oko čamca, malo iza prikolice ... i već sam na uzbrdici, natrag prema magistrali. Ovaj silazak u Starigrad kod Senja baš i nije esencijalan za dolazak do planinarske kuća Alan ... no toliko sam puta - čak i ove godine - prošao pored tog putokazića da sam jednostavno morao skrenuti i pogledati šta tamo ima. Morao sam, i to baš sada. Dokle dalje? Ne još jako daleko ... do Stinice. To je ono križanje na kojem se desno dolazi do trajekta za Rab, a na lijevoj strani iza križanja je stara plava benzinjara. Ima tu i još nešto, obično se previdi ... jedan cestuljak koji se naglo i dosta strmo odvaja u brdo. Cestuljak je inače upisan kao LC59148 i ima sve atribute atraktivne i vožnje vrijedne ceste ... uzak je, neosiguran, ima serpentina i opako dobar pogled na more. Osamnaest kilometara zabave do planinarske kuće Alan prođe prilično brzo ... nije to ni tako malo, ako ćemo pravo ... mnoge poznatije ceste su kraće i s puno manje zabave. Nije to kraj ... ima dalje, samo je makadam. Osam km nelošeg (osim mjestimično s povremenim) makadama završava u Mrkvištu, gdje izlazim na uzdužnu velebitsku cestu (ŽC5126). Od Mrvišta nastavljam asfaltom uzdužne velebitske - kao i prije 4 dana - skroz do putokaza za Gospić i Kuginu kuću, jedino što sada ne pratim asfalt (koji se odvaja naglo lijevo) već pičim ravno ... opet na makadam. Na prvom sljedećem putokazu spominju se 42 km do Karlobaga, a do Ravnog Dabra 24 km ... što znači da me čeka barem 25 km prašine, pijeska, rahlog šodera, nekoliko finih nizbrdica i uzbrdica ... fun, fun, fun. Austrijanac se povampirio, zubi mu narasli ... morao sam ga nekoliko puta ozbiljnije pritegnuti da ne odleti kam ne treba. Iza tunela i table na kojoj piše "Dabarski kukovi" nije daleko do ponovnog susreta s asfaltom ... možda 2-3 km. Odmah s početkom asfalta je i proširenje koje uglavnom služi kao parking za izletnike koji idu na Premužićevu stazu. S ovog proširenja opet se - nakon šume, stijena, pijeska i prašine - ugleda more na jugu, a cesta koja je upravo u postupku proširenja započinje svoj prilično strmi spust do priključka na D25. Bilo je nešto iza 3 sata popodne kad sam se spustio u Karlobag. Da idem odmah doma ... nema smisla. OK, stigao bih, čak i bez ikakve žurbe ... ali zašto? Polako, nigdje ne gori. Smjestio sam se u hotelčić na obali (sva tri hotela za koje znam u Karlobagu, na obali su ... nije bitno) i najprije se malo osvježio. Velebitsko je krasno pivce, jedino mi ponekad smeta što nemaju svi i uvijek Velebitsko tamno. Još me jedna stvar živcira, no za nju sam si sam kriv ... prije četiri dana, spuštajući se s Velebita, prošao sam uz punionicu Velebitskog piva ... a nisam se skrenuo i pitao bih li mogao turiti nos unutra. A bio sam i polukružno okrenuo, vratio se stotinjak metara nazad ... još i danas me ovo ždere. No, nije to ništa što se ne može ponovo odraditi. Priču o lignjama i njihovoj ponudi na obali također ne bih načimao ... držeći se maksime da tko pita ne skita, ja sam pitao i zahvaljujući iskrenom savjetu naručio domaću hobotnicu. Sutradan ujutro doručak i pakiranje, opuštena vožnja prema sjeveru dok kolone turista nimalo opušteno jure prema jugu. Zaustavljanje jedno, u Senju, tek da iz blizine pogledam hordu talijanskih Scramblera. Doma sam stigao prije nego je počeo popodnevni prometni krkljanac (PPK). Od planinarskog doma Alan do izlaza na cestu D25: https://goo.gl/maps/439nsYerUZM2

Pozdrav vsem, vceraj se je meni precej dogalalo. Po tistem, ko sem povecerjal doamce dobrote iz Krpatov in pozlempal celo buteljko, ker je znanec ozirma bolje sodelavec ( delava za multinacionalko in se poznava iz mednarodnih seminarjev ) zamujal sva potem imela seveda ogled lokalnih znamenitosti - lokalov vseh vrst. Jutro je bilo turobno in sivo, ne samo vreme ampak tudi moje pocutje. Imel sem namen krenit direktno Brasov - Kisnjev ampak mj je tako sodelavec kot drug motorist v hotelu tole odsvetoval. Ta je bil Ukrajinec z Hondo Gold Wing in on ze ve a ne? Baje je ta cesta zelo prometna, na meji se caka po vec ur. Torej 50 km daljsa pot cez mejni prehid Cahul. Izkazalo se je za dobro, ceste vecji del lepe in prazne. Vecji del po Romuniji je motorna cesta, ki gre skoraj naravnost. Tempomat je bil prava milina. Potem cez lokalno cesto do meje. Tu se vidi prava beda Romunskega podezelja. Cestno obnovo je financirala EU, cesta nova novcata a zal si tile, ki zivijo v teh podrtijah od bajt niti mopeda ne morejo privisciti, kaj sele avta. Nato meja, sice so pedantni a korektni. Mejni policajki je vleklo po Rusko.Ji dam osebno pa rece "Dokjumentji mashinka" Pol je sla nekam za 15 minut in pride nazaj ter rece " OKj " Cesta do Kisinjeva najprej slaba, potem pa kar vredu, na koncu pa stiripasovnica in cisto na koncu osempasovnica?!? Komu na cast mi ni jasno, ker prometa je malo.By the way, ceste nic posrane, vozijo pa bolj normalno. Tudi policije je vec na cestah. Cela Moldavija so ena sama polja in vinogradi. Zemlja crna, kot gozdni humus. Jebemti, pa kako je lahko drzava z taksnimi resursi tako revna? Pridem v Kisinjev in navalim v prvi hotel, ki mi ga ponudu Garmin. Ja, celo Grarmin je od Romunije naprej delal zanesljivo in vzorno. Nic vec neplaniranih izletov v stranske rovte. Hotel se nahaja v centru a v stranski in mirni ulici. Najboljsi doslej, res zrihran v nulo. In z odnosom osebja na tem nivoju, cena zmernih 60 EUR. Bi ziher nasel ceneje, vendar imam izkusnje na tem podrocju, ki ji pravijo, da za manj kot pol manj placila spis v zadnji beznici z bolhami. Pa bil sem zjeban in se mi ni dalo... By the way, makina v garazi ! Grem po nasvetu receptorja v restavracijo, ki je baje najboljsa v Kisinjevu. Odlicno vino, odlicna slastna vecerja, lokal, ki ga bi glede nivoja postrezbe in kvalitete hrane v Sloveniji tudi nasel, a jih ni veliko, cena pa 25 EUR za vecerjo. Pred lokalom pa plehovje, ki ga v Sliveniji tezko najdes. Ze ob prihodu v Kisinjev sem opazil, da so ta bogati ljubitelji hitrih konjicev, Porscheji se kar naganjajo po vpadnici. Razlke med bogatimi in revnimi so tu ogromne. Nasploh tu v Kisinjevu govorijo Rusko, vsaj osebje hotelov, restavracij in nihovi obiskivalci. No jutri si bom vzel cas in si ogledal mesto podnevi, saj je do Odesse samo 200 km. Lp Iztok

. ... a si šel ledeno brozgo skidat ???

je in ni mimosun...načeloma naj bi se razvila resna debata o razlikah med 2 valjnimi (v twin , inline) in 4 valnimi 600-650ccm mopetki, ki vsaj po mojem ni take razlike (namreč vozil sem obe vrsti mlinčkov, pa mi je nekje znan pospešek, fural s frendi, ki so imeli 2 valjnike, jaz 4, pa smo menjal mopede) kot nekateri radi nabijajo in poudarjajo. Še 1x, govori se o sunkih 650ccm mlinčkov. Konji, navor, grafi... Seveda se pa taka tema hitro izrodi, in kaj češ drugega, kot pritegnit klapi in nabijat naprej. Šešire je pa neki posebnega, on pa poklobasa prav v vsaki temi in bo zato za odtenek bolj strogo obravnavan lp Uprava

Ko je bil izpuh še "top sicret"....

trenutno se zase brigam .. poćnite to tudi ostali

Resen pristop s strani mausa

....a je zmanjkalo tekocih navdihov.....

. ... pogrešam ... ... moje prečudovite, globokoumne in neprecenljive objave ...

Smo bli v mestu takrat, žrli sladoledne kupe. Nu so začeli basat u sebe za use šolde, k se je začelo to bližat. Jst pa na rivo in sm snemal. Itak več ki mokr ne moreš bit, sm jim tolmaču, ma ni pomagalo, so babe začele vreščat, da me bo še strela udarla! Bolj ku sm udarjen, ne morm bit, sem jim hitel razlagat, ma pol me je skorej odpihnilo od navala vetra, in sm popustil. Laufali do auta in do kampa fasali cele dve kaplje dežja. Obe na prednjo šipo

Kole danes sem bil izi-biker, razen vseh owiwnkow wiii na hard kokr da, fak koliko so dobri po Cresu in Lošinju, s Plominko sva pa itak že na ti. Lagano ujutro brez kake žurbe in problemov pozajtrkujeva in jo šwigneva proti Brestovi..računal sem na pol ure, ma je bilo 15 minut vrh glave za tistih par ovinkov in seveda, da sem enemu ferariju, ki je navijal gas pokazal izpušno cev. Prezgodnji štart je povzročil nemalo problemov pri trajektu saj sem ženki moral častiti kavico. Ukrcanje je potekalo brez težav in nikjer me niso zavrnili. Ker sem bil blizu "pole positiona" sem štartal s trajekta z mirnimi živci in v prvih dveh ovinkih pocepal nekaj avtomobilov, dva motorista in en avtodom. Odveč bi se bilo hvaliti, ampak po začetnih problemih z luknjastim in valovitim asfaltom, katerega je "semiactive" vzmetenje KTMja preneslo z lahkoto, sem po par kmjih prešel na lep "ulalalala" bi rekel Ališič, res lep asfalt. Saj res, da so razgledi fantastični levo in desno, a kaj ko GT takooo noro vleče (sport mode). Režal sem se ko pečen maček pod čelado in odvijal in odvijal. Še prehitro sva padla v Osor, kjer sva kavopauzirala. Dost nabijanja...lep slikovit, barvit dan, ne preveč vroč z dobrim kosilcem nekje na Malem lošinju, in nekoliko bluzenja okoli...nato pa spet puščica nazaj. Za vse skeptike, ne, KTMju ni nič odpadlo. Sem se pa ful ustrašil, ko sem prišel nazaj v kamp, saj je okoli mopeda dišalo po kokicah (brez šale)

Z benzom sem na knap

Še nekaj današnjih vtisov iz Rige, jutri pa počasi proti domu. Scarabeo

No pa nadaljujmo.... Dan 0 ...ja dan 0 kar pomeni, da ta dan ni bilo odvoženih nič kilometrov. Na svoja potepanja namreč vedno vlačim tudi majhen laptop...iz praktičnih razlogov...napišem kak mail, z domačimi malo počvekam preko mesengerja...predvsem pa shranim slike in prečekiram vremenske napovedi in fronte za naslednji dan....ali pa na google earth-u malo pregledam eventuelne možne smeri....stanje poti in zanimivosti. Kakorkoli....če se malce vrnem na moj opis prvega dne, ki se je končal z ...jes moj kurac....Baksuz kot sem, sem fasal eno fajn bosansko fešto...z nekim fuck off bandom, ki je mučil nekega Šaban, pa Jehvić-a, pa kaj vem koje vse pjevače narodne muzike. Vse skupaj seveda z izdatno podporo v obliki zavijanja iz strani zbrane družbe....do jutranjih ur....čeprav mislim, da sem jih nekje okrog dveh zjutraj, vse skupaj zajebal, ker sem zaspal....pa sad pjevajte gluhome...mamicu vam. No čas do mojega zajeba pa sem izkoristil za brskanje po net-u med drugim tudi vse žive vremenske napovedi in gibanja front. Pri nas je to fajn...odpreš aladin-a in pogledaš satelitske slike, simulacije in si tu nekje. No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne. Ampak sem nekako vseeno izbrskal neke strani iz katerih sem razbral, da bo naslednji dan v delu moje trase dež. Verjamem, da se bo sedaj kdo namrdnil...češ...pravi motorist vozi tudi v dežju. Najprej kot sem uvodoma povedal...jaz sem voznik motornega kolesa...pojem motorist pa ima pri nas toliko dimenzij, kot je lastnikov motornih koles. Edini in najpomembnejši razlogi za to, da pa naslednji dan nisem krenil dalje pa je ta, da sem imel v planu Prokoško jezero, do katerega pelje zanimiva pot, leži na precejšnji višini je bil must see na trasi, potem pa je tu še Bjelašnica....in ne vidim nobenega razloga, da bi te destinacije obiskoval v dežju le zato, da bi naredil kljukico. Poleg tega sem imel čas...dovolj časa....in zato sem tisti dan z nategunsko upravnicco hotela, ki mi je sicer želela dvignit ceno za 5eur za naslednji dan, vseeno sklenil deal, da bo 15eur čisto dovolj za ta kokošnjak, še posebej zato, ker itak nisem spal, zaradi jebene gozbe. Babnica je bila vun pesja (vohala je denar)...ampak je vseeno obveljala moja, ko sem rekel, da bom na bookingu dal zanič oceno in negativno mnenje. Ne gre za 5eur...ne maram pa ko nekdo v meni vidi bankomat. In tako je dan 0 šel za okvirno ogledovanje nadaljne smeri, iskanje kakšne zanimivosti in ....pizda jih materina....če nisem tisti dan šel 5x jest v tisto njihovo čevapđinico...jeba je samo to, da so me potem zvečer bolele noge, kot, da sem celi dan fuzbal špilal....ne vem kakšne izkušnje imate ostali....ampak v čem jim je finta, da me na vseh mojih avanturah vedno dajo spat v najvišji štuk...kao...«to su vam gospodine najmirnije sobe«...«i pogled iz balkona vam je najlepši«...ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat...al kaj. Ne vem no....vsepovsod sem spal v zgornjih nadstropjih....to mora bit neka hotelirska finta. In tako je minil moj dan 0. Bi pa ob tej priložnosti še napisal nekaj o cestah, ki so me spremljale na poti. Velja bolj ali manj za vse obiskane države. Govorim bolj generalno ob dejstvu, da sem veliko vozil po cestah pite boga katere kategorije...v glavnem po tistih, ki povezujejo manjša naselja in so bolj lokalnega značaja....in glede na ekonomsko uspešnost prevoženih držav so nekako v planu za obnovo leta nikolovega, trenutno pa so podvržene neki obliki vzdrževanja, ki zajema vse...od krampa, lopate ponekod tudi košnje, ker med razpokami na vozišču pač raste trava. Seveda vse te države premorejo tudi dobre ceste...nekatere celo odlične...a ker sem se držal bolj stranskih, se bo moj opis nanašal bolj na te. Po dobri cesti se namreč ni težko vozit...več pozornosti si zaslužijo stranske, še posebej zato, ker običajno prav te velikokrat peljejo čez lepše ali zanimivejše predele...vsaj zame. Torej, če bi pisal knjigo o cestah Balkana bi bil naslov knjige brez dvoma 50.000 ODTENKOV SIVE. Mislim, te ceste so res takšne kot da se nekdo izživlja na njih ali pa spadajo pod kakšen testni inštitut tipa Fresenius, kjer poleg testiranja pralnih praškov, pač testirajo in experimentirajo z asfaltom na Balkanu. Te krpe na cestah so vse kar premore cestno-vzdrževalna domišljija. Od strukture, do oblike, velikosti, včasih se odlepijo še preden sploh primejo....ono, ko se še kadi iz nje, pa jo je šleper že odpeljal s seboj in jo fuknil dol v naslednjem ovinku in zdaj pač leži tam....delno zvožena in ko se ohladi je pač kup sredi ceste, čez katerega pol pač vsi furajo in jebejo končnike, ti pa se z celim čelom do tal zahvaljuješ, da si montiral progresivne fedre pred potjo...do tega, da so strukture tako neskladne, da se po eni pridriftaš skozi ovinek in te v naslednjem trenutku prime flika, ki se je ne bi sramovali niti v Imoli....skratka....o barvnih odtenkih pa sploh ne bi. No večina teh cest, kjer pa najdemo še njihovo osnovo, pa sega v obdobje rajnke države. In kot takšne so prav fino in zavidljivo zglajzane...gladke kot špegl. Brez pretiravanja se mi je zgodilo, da sem si nekega jutra moral preprosto zaslonko potegnit pred oči, ker je bil odsev sonca od ceste tako svetleč, da se sploh ni dalo vozit. Na teh lepo zglajzanih cestah pa je seveda tista fantastična plast maščobe, ki jo spustijo iz svojih dimnikov vsa vozila, ker Balkan je med drugim tudi odpad v Evropi odsluženih Mercedesov, Audijev, Oplov, Wv-jev, ki so itak že nacionalna znamka južne Evrope. In to v 99% avtomobili, ki s težavo izpolnjujejo normo EURO minus20....do nekje minus 30, kar se tiče izpustov. Poleg tega imajo razmerje poraba olja/gorivo 1L olja na kesl goriva. Vsa ta nekatalizirana mešanica olja in dima, ki potuje skozi brezprekatne cevi nekoč izpušnih sistemov se lepo potem poseda na te ceste. Potem pa so tu seveda še tisti (in teh je veliko), ki so nekoč imeli delujoča tesnila....zdaj pa pač olje kaplja po celi špuri....zato pa v vsaki štacuni poleg običajne špecerije in damskih vložkov, dobiš še velike količine olja. No...to vse je potem sestavni del vozne površine....ti imaš pa montirane gume 50:50....pa tudi če bi imel še ne vem kakšne....z malce preveč poguma ali suverenosti te na teh cestah gladko poradira. Potem pa se najdejo seveda še številne luknje....nekatere označene, kar s kakšnim kamnejm zloženim okoli njih, v tiste globje kdo tu in tam vtakne kar cel kol, ki potem štrli iz ceste, v bolje »vzdrževanih odsekih« pa nemara najdete tudi kakšno tablo, ki pravi da v«ozite oprezno, jer je oštečen kolnik«...v Grčiji ali Bolgariji pa to piše v njihovih klinopisih ali grabljah...tako da...veselica. Potem je tu še bogat nabor peskov različnih granulacij...običajno seveda na ovinkih, in pa glede na geološko sestavo Balkana, nedefinirane velikosti skal in kamenja zvaljenega na cesto, ki čakajo na milostno brco nekoga, ki si je tam na njih razfukal avto....ali pa na »redno« obhodnjo ustrezne službe, ki pa je za letos ta obhod že končala....torej nekje do drugega leta. Do takrat pa veliko sreče. Potoki čez cestišče in podobno so sicer redkejši...niso pa nobeno presenečenje. Gotovo sem kaj še izpustil, vendar je stanje dejansko takšno in vsi, ki boste pač zavijali na te kategorije cest, peljite previdno...ker res ne veste kaj vas čaka na ovinku ali ravnini. Potem so tukaj še useki cestišč....to izgleda tako, kot, da bi nekdo polagal asfalt, nato pa se cestišče enostavno potopi za 10cm....v vsej svoji širini...odsekano...in se čez nedefinirano razdaljo spet dvigne za 10cm....odsekano...pa seveda krave in ovce....v glavnem, kaj vse ne doživiš in vidiš. Ampak tudi to spada k avanturi in tudi to je treba znat odvozit. No in na vse skupaj dodajte še voznike, njihove sposobnosti, znanja in kulturo...o tem pa sproti v nadaljevanju... Bodi to dovolj to dnevu 0...ni bil glih nek potovalni presežek...je pa bil čas, brskanja po net-u, čas razmišljanja o prihodnjih dneh, smereh, čas bogat z holesterolom....in končno mirno nočjo. Jebenti...ne moreš verjet, kako utrujen lahko zvečer zaspiš, brez, da si sploh zakurblal motor....ampak tudi to sodi v dnevnik popotnika.... Slikic za ta dan ni....koji kurac bi še slikal dež in oblake....sicer pa je to potopis...ne slikanica...

Tako...zdaj pa še zadeva v besedi in sliki. Potopis bo sestavljen po dnevih, da bo lažje razumljen...kdor ga bo bral. K opisu dneva bodo tudi priložene slike od tistega dne. Prijetno branje...komur ne bo dolgčas. PS...Dami....kot si že omenil...naslov teme lahko spremeniš po tvojem mnenju, da se bo vklapljal v neko podobo na forumu. Dan1 Ker sem se z leti polenil, kar se tiče pisanja....pa tudi sicer sem se naveličal okolici razlagati kje, kdaj in kaj sem počel je bila prvotna odločitev, da tokrat potopisa ne bom podajal. Pa vseeno sem se potem, ko sem gledal že tisoosemstosedeminpetdestič eno od nadaljevank Gruntovščanov in ravno zadel tisti del, ko je Dudek odhajal na delo v Nemčijo in je izstopil že na prvi postaji, ter se vrnil nazaj k svoji Regici v enak enoličen vsakdan, v njem videl neko simbolno prispodobo povprečnega lastnika motornega kolesa (motoristi (pa ne tisti iz FB-ja) so neka druga kategorija)) in se odločil, da bom svojo izkušnjo tudi tokrat trajneje obeležil v pisni obliki. Uvodoma naj podam nekaj podatkov in smernic bralcem tega zapisa, ki bodo pripomogli k lažjemu razumevanju nekaterih stvari, pogledov, in dogodkov v nadaljevanju zapisa. Sem srednje starostni dedec...tak čist običajen...z ženo in dvema otrokoma, službo, hišo, avtom in seveda psom. Zadeve v življenju so tekle bolj ali manj gladko, razen, ko je ženi prvič odtekla voda in sem jo vprašal, če morava iz zdaj ob 3h zjutraj, ali lahko še malo potegnem do 6h. Ko je do tega prišlo drugič, sem bil prej v avtu, kot ji je voda sploh odtekla. Življenje je teklo, otroci so odraščali, moja nemirna duša, pa je iskala nove kompenzacije za nemirne noči, posrane plenice in kislo bruhanco na ramenu, ko smo podirali kupčke. In sem si nekako pred sedmimi-osmimi leti omislil štirikolesnik. Ne bom zdaj o tem obdobju, ker je to večini tuje...pa vendar....to je ena najbolj norih zadev, ki si jih lahko omislite....sploh, če veste, kaj vse se da s tem počet. Tako sem vsa ta leta z najboljšimi prijatelji skakal čez luknje, ril po blatu, vlačil vitlo, se tudi prevračal (razen odtrganega zadnjega kolesa nič hujšega)....in po določenem času občutil slast avanturizma in potepanja. Nekajtedenski potepi po brezpotjih Balkana so postali stalnica.....želje vse večje, a je v tem športu na žalost razdalja največji problem. Štirikolesniki namreč niso konstruirani tako mehansko kot konstrukcijsko za daljše cestne vožnje. Od potepanj nisem želel odstopiti, torej je ostala edina logična razlaga...menjava transportnega sredstva. To mi je padlo nadvse težko....na štirikolesniku sem užival....motorje pa sem vse življenje odklanjal....sploh me niso zanimali. Ampak ko je sila....saj veste kako in kaj. In sem se stari butl odločil, da se mi zdi, da sem še nekako v tistih letih, ko bi lahko poizkusil še to kozlarijo. In sem šel...CPP, predvanja, izpit in potem praksa...da sem na eni od učnih ur fuknil z motorjem v krožišču sicer ni nekaj s čimer se lahko vsak pohvali....vendar je resničnost in izkušnja, kot sem jo doživel in takšen bo tudi opis mojega potepa po Balkanu....brez olepšav....pristen, kot sem ga doživel....z občasno uporabo klene Štajerščine, z vsemi lepopisnimi napakami za katere se mi gladko jebe, ker nenazadnje nisem Toporišič ampak prebivalec ob vznožju Pohorja, kjer se zadeve rešujejo z motorko in ne nekimi usranimi arbitražami...če smo že glih v tem obdobju. Torej....kogar to ne moti....dobrodošel...kogar moti...zgoraj desno je križec...kurzor na njega in levi klik na miški. Tako sem si zgodaj jeseni 2016 omislil izpit in neko prduljo, ki je kot se spodobi stala v garaži še preden sem imel tisti, kos plastike, ki mi uradno dovoljuje tudi njeno uporabo v žepu. Ne bom zdaj opisoval, kako sem hodil sedet par krat na dan na njega v garaži....ga vlačil ven...prižgal in poslušal, če vse deluje....ker pri pizdi materini, kaj pa bi sploh na novem motorju lahko bilo narobe, razen, da dobi ekaste gume od stanja....ampak moški smo pač veliki otroci....le igrače si kupujemo malce dražje. Plastiko sem dobil in potem prvi kilometri. No prve kilometre teorij v obliki motorističnih nasvetov tipa »Magisterij za motoriste« in Youtube posnetkov, tek stotine nasvetov iz različnih forumov predvsem takih, ki zmorejo max. 70km dnevno, pa še to z 8-12 postanki sem imel v malem prstu. Vse kar je treba je pač, da zajahaš motor in se greš peljat....ampak je tu pizdarija. Hišo imam takole malce na samem....dovolj, da občina ne razmišlja o asfaltu....do njega pa je kakih 150m. finega redno nafukanega gramoza, vmes pa še jebeni 90 stopinjski ovinek, ki ga vsaka ploha odnese, ker se na njega izliva vsa pobrana voda iz polovice višje ležečega naselja in je potem taki, dokler se ne pridevajo specialisti za popravila cest v naši občini, kar v prevodu pomeni, da je menjavanje končnikov na naših avtomobilih, redno opravilo, kot so košnja, okopavanja krompirja, trgatev in podobno....pač redna letna rutina. No in potem sem jaz s tisto plastično izkaznico, ki je dokazovala mojo sposobnost o udeleženosti v prometu kot voznik motornega kolesa, moral sploh prvič v življenju z hoh glanc novim motorjem, ki so mi ga dostavili s kombijem....nekak spravit po tej cesti, ki mimogrede še vodi v klanec, prijahat do asfalta. Zdaj se ne spomnim več, ampak se mi zdi, da so me noge fejst bolele preden sem prišel do vrha....pa roke tudi, ker sem tak stiskal ono gumo od ročk na bilanci, da so me pol dlani pekle, kot da so me s šibo po njih našeškali. No saj potem na asfaltu ni bilo dosti boljše....edino noge sem dal na stopalke....pol ko sem ugotovil, da mi je v podplate nenavadno vroče. Za prvič sem naredil glih par kilometrov, ker sem vedel, da me čaka še hujša pizdarija nazaj. Po tem istem bregu (z bogato izkušnjo prevoženih 30km. po asfaltu) sem se moral potem še spustit nazaj do bajte. Veš ono, ko v leru sediš na motorju z nogami drajsaš po šodru za tabo pa ostajajo tri špure....dve od levega in desnega podplata in po sredini ena rjava. Ampak sem pridrajsal....jakna in hlače so bile direkt za v sušilni stroj...babnica pa me je vprašal, kje sem pri vedrem dnevu dež našel, da sem celi moker....bemti babnico...nima pojma, kak težko je bit lastnik motornega kolesa...pa čelada....zamisli si, da vrežeš lubenico na pol, izbrskaš koščice in si jo povezneš na glavo...no taka je bila notranjost čelade....sluzavo, mokra, lepljivega oprijema z vonjem kreatinina, ki ga zavohaš, ko greš zjutraj scat in celi dan prej nisi nič pil....in to vse na moji prvi »furi«....jebem ti življenje, pa motor, pa vse skupaj... In komaj sem dodobra začel mojo kariero in osvojil tisti breg, ki ga še danes malce strahoma prevozim...čeprav zdaj že v drugi brzini gor in dol...pride zima....tista, ko ne moreš več vozit, če si normalen....in potem mraz popusti...asfalt ima zavidljivih +4 na soncu...in že smo se vozili. No in tako sem si potem nekje konec aprila zamislil, da pa nekak fure od oštarije do oštarije, pa na ono milijardo krat penetrirano Golico, pa Mozirje, pa Prekmurje, pa Dolenjsko, pa, pa, pa, niso glih to kar bi jaz počel. Malo sem zagušil našo tajnico in mi je izračunala, da imam še 25dni starega dopusta....in avanturistična kombinacija je bila sestavljena. Ker sem se po Balkanu že potepal, sem vedel kdaj je nekako dober cajt za fijakanje....tam v juniju nekje....in tako sem se odločil, da 17.junija krenem za 14dni....nekam dol pač...bomo videli do kod. Najprej sem ugotovil, da grem sam...prijatelj Lakl je imel neprestavljive službene obveznosti, sin, ki mu pa že po stari družinski tradiciji pol leta motor stoji v garaži, on pa še nima izpita....pa pač ni bil glih neka izbira za mene zdaj že »izkušenega« voznika. In tako smo pri potopisu....jaz in vsi tisti, ki se do sedaj niste naveličali branja....bravo....to je že uspeh. Tiste sobote 17.06 sem tako lepo spakiran z vsem potrebnim in nepotrebnim krenil zarana na pot....aja...to še moram povedat...kar bom napisal je pač moj osebni pogled na zadeve...tako sem to potovanje doživel pač jaz. Ne bo olepšav in sladkih besed, kar je za pohvalit bom tudi napisal. Seveda pa bi nekdo drug isto zadevo videl drugače.... In tako sem lepo spakiran s....to moram povedat...kupom orodja v kufrih, kot, da sem pooblaščeni terenski Yamahin serviser, ki ga seveda nisem uporabil...na srečo, ker si s polovico itak ne bi vedel kaj počet....ko sem prevrnil v Bolgariji motor, sem se ves preostali del poti vozil z zamakjeno bilanco....ki jo je moj serviser na Ptuju »poravnal« v 10-ih sekundah s ključem št.10, ki sem jih jaz imel v kufru vsaj 3 ali 4. Odvil je »spejserje« na bilanci, ta se je po spominu vrnila v prvotni položaj in jih je le zategnil nazaj...pol je jasno, da bi vso tisto kložnarijo lahko mirne duše pustil tudi doma. Ampak...nikoli ne veš....idiot... ...in sem se peljal...Nekak sem si naštudiral, da je najbolj ziher, če grem čez mejo na Cvetlinu...pol pa štrafta po avtobanu mimo Zagreba, proti Hrvatski Kostajnici....ker do Bosne itak ni kaj za videt ali doživet. In je tako tudi bilo....do meje. Mejo v bosno v Hrvatski Kostajnici sem prestopal prvič. Kot sem uvodoma povedal....Balkan mi ni tuj...res ne....amapk vedno znova me nekaj preseneti. Hrvaška meni sicer ni glih neki ElDorado...tako čisto običajna....ampak, ko pa zapelješ mimo onega plavega plehnatega kontejnerja v Bosno....tu pa se vedno dogaja...na drugi strani samo Kostajnica....kaos na vse strani....vsi furajo na pune in povprek....neka pravila v prometu so mrtvo slovo na papiru....levo obledele marele že katere pivovarne....zjahani stoli in mize...vonj pečenega iz žara (ob 9-ih zjutraj)...babnice z vrečkami nekih cenenih sladkih pijač polnih aditivov in barvil...na desni pa banka, menjačnica, 7 rol tiste plastike, ki se reže na metre in so kao prti na mizi...dokler motivi rožic ne zbledijo in je čas za prenovo lokala....torej nove prte, kardani za traktorje, pošta, plastične puške za otroke, kafana, pekarna, plata s ciglom, zdravstvena postaja, role železne ograje za ovce....in tako naprej....mešano na žaru v glavnem. Nekako se prebijem skozi ta kaos in Garmin...jebeni Garmin...res je glup u pizdu materinu, me po svoji kurji logiki pelje moji naslednji točki Prijedor. Že po kakšnih 300 metrih mi je potegnilo, da smer nekako ni tista, ki sem si jo zamislil....karta, na levo krug in na polovici obračalnega kroga (tak krog imajo običajno potniška letala)...skoraj zapeljem v škaf s perilom ob nogah ninđe (veste dobro kaj mislim)...za ziher vprašam....«za Prijedor«....«može i levo a može i desno«....odgovori....o jebem ti sunce, si mislim. »koji je glavni?« vprašam....«pa ovaj« odgovori...si mislim...pa pizda ti materina....jasno da ovaj...saj nisem na onem drugem....«levo ili desno«, nadaljujem....«pa levi je glavi a desno je bliže«....fuck....ok »hvala«....«pomogli ste mi kurac«...si mislim in zavijem na desno. No če je bila izbira prava pač ne vem....sem pa prišel do Prijedora, nekako v času in smeri, kot sem si jo zamislil. Nadaljujem proti Banja Luki in nato prvi resnejši postanek...kafa (to je republika srpska pa se je treba pravilno izražat...kava se je končala na Hrvaški meji)...in hladen Schwepes...ker je to baje pijača za prave moške....kot trdi oni na reklami. No jaz sem ga pil, ker sem bil žejen. Kdor še ne ve...Banja Luka je lepo mesto....za razmere v Bosni zelo solidno urejeno z ugodnim razmerjem 7 žensk na enega moškega. Nadaljujem v smeri Kotor Varoš, nato desna smer proti Travniku, kot moji končni destinaciji za tisti dan, v opciji«B« torej preko planine Vlašič. Smer preko planine Vlašič je vsekakor vredna greha...vijugava cesta....na trenutke pač po Bosansko razfukana, s peskom na ovinkih in nepredvidljimi ugrezi cestišča...previloma tudi na ovinkih. Ampak o cestah v Bosni malo kasneje, saj si ta del poleg voznikov in ostalih udeležencev v prometu zasluži posebno poglavje....res posebno poglavje. Kakšne 3km izven Travnika (za katerega sem mimogrede ugotovil, da je orto muslimansko mesto...kar je meni čisto ok....zgolj za informacijo), sem si preko Booking-ga (kako neavanturistično) rezerviral nočitev v hotelu Bajra. No hotel Bajra ima poleg nočitev pod sobami še wide-around znano restavracijo, mesnico, trgovino, špecerijo, 2 bankomata....skratka vse kar si utrujen popotnik, željan miru in mirne noči lahko zaželi....v svoji nočni mori. Amapk soba je bila lepo urejena, čista....wifi na pune granate....flat TV....normalna kopalnica....restavracija-čevabđinica pravzaprav...pa s tako dobrimi čevapi, da bi kaj kmalu postala moja zadnja destinacija holesterolnega ciklusa, če ne bi premogel še tistih nekaj atomov zdrave pameti. Razpakiranje, zaklepanje motorja, cerada čez njega, tuš....in prvi dan je ugašal v spanec.... ...jes moj kurac....ampak o tem v nadaljevanju...ki sledi...

Se... in tud dokončala

Čakam, da bo sobota 13:01...

nimam časa za vas, ker mam gužvo