Dvorana slavnih

Velebit: preko velike planine do jadranske hobotnice Prvi pogled prema moru uputio sam s Vratnika, sa starog parkinga na vrhu ispred davno napuštenog hotela ... ili šta je već bilo tamo. Vrijeme je bilo odlično, cesta je bila odlična, a i ja sam se odlično osjećao. Četiri je dana prošlo otkako sam prolazio ovim krajem, jugoistočnijim dijelom doduše, no u svakom slučaju u obje vizite zajednički nazivnik je isti - Velebit. Naime, prolazeći prije par dana uzdužnom velebitskom cestom, ugledao sam dva detalja, dvije ceste ... zapravo dvije mogućnosti da opet zamažem felge skroz do ruba. Prva je cesta od planinarske kuće Alan do mjesta Mrkvište na uzdužnoj velebitskoj cesti, oko 8 km makadama, kako su mi još prošle godine rekli. Druga je cesta također makadam, odvaja se od uzdužne velebitske malo ispod Štirovače i ide preko Dabarskih kukova do onih krivina iznad Karlobaga. Na mjestu gdje makadam počinje stoji oveći putokaz na kojem piše da je do Karlobaga 42 km ... OK, meni paše. Alzo, ja sam na Vratniku i trebam doći do planinarske kuće Alan ... kako to budem riješio? Vrlo jednostavno ... tako da se najprije spustim u Senj ... ... zaobiđem Nehaj/Trbušnjak i dokopam se obale. Ubacim se na magistralu i lagano se i sa 6 očiju otvorenih (mađari i poljaci su svuda okolo) odvezem na jug, skroz do Balinske drage i još pola kilometra iza nje ... do jednog prilično neupadljivog skretanja ... kao da silazim na gradilište, ili zapušteni vinograd. Cesta je truljava, isto kao i sljedeća 2-3 km blagom ili nešto manje blagom nizbrdicom. U trenutku kada nizbrdica postane ozbiljnija, e tada se i pejzaž promijeni ... polako se otvori vidik na ono što se nalazi na kraju ove odrtine od ceste. Starigrad kod Senja, tako se zove civilizacija u koju se spuštam ... prekrasno malo mjesto,na prekrasnom komadu obale, genijalno skriveno. Toliko je maleno da se ne mogu pošteno niti polukružno okrenuti ... mic naprijed, mic nazad, malo oko čamca, malo iza prikolice ... i već sam na uzbrdici, natrag prema magistrali. Ovaj silazak u Starigrad kod Senja baš i nije esencijalan za dolazak do planinarske kuća Alan ... no toliko sam puta - čak i ove godine - prošao pored tog putokazića da sam jednostavno morao skrenuti i pogledati šta tamo ima. Morao sam, i to baš sada. Dokle dalje? Ne još jako daleko ... do Stinice. To je ono križanje na kojem se desno dolazi do trajekta za Rab, a na lijevoj strani iza križanja je stara plava benzinjara. Ima tu i još nešto, obično se previdi ... jedan cestuljak koji se naglo i dosta strmo odvaja u brdo. Cestuljak je inače upisan kao LC59148 i ima sve atribute atraktivne i vožnje vrijedne ceste ... uzak je, neosiguran, ima serpentina i opako dobar pogled na more. Osamnaest kilometara zabave do planinarske kuće Alan prođe prilično brzo ... nije to ni tako malo, ako ćemo pravo ... mnoge poznatije ceste su kraće i s puno manje zabave. Nije to kraj ... ima dalje, samo je makadam. Osam km nelošeg (osim mjestimično s povremenim) makadama završava u Mrkvištu, gdje izlazim na uzdužnu velebitsku cestu (ŽC5126). Od Mrvišta nastavljam asfaltom uzdužne velebitske - kao i prije 4 dana - skroz do putokaza za Gospić i Kuginu kuću, jedino što sada ne pratim asfalt (koji se odvaja naglo lijevo) već pičim ravno ... opet na makadam. Na prvom sljedećem putokazu spominju se 42 km do Karlobaga, a do Ravnog Dabra 24 km ... što znači da me čeka barem 25 km prašine, pijeska, rahlog šodera, nekoliko finih nizbrdica i uzbrdica ... fun, fun, fun. Austrijanac se povampirio, zubi mu narasli ... morao sam ga nekoliko puta ozbiljnije pritegnuti da ne odleti kam ne treba. Iza tunela i table na kojoj piše "Dabarski kukovi" nije daleko do ponovnog susreta s asfaltom ... možda 2-3 km. Odmah s početkom asfalta je i proširenje koje uglavnom služi kao parking za izletnike koji idu na Premužićevu stazu. S ovog proširenja opet se - nakon šume, stijena, pijeska i prašine - ugleda more na jugu, a cesta koja je upravo u postupku proširenja započinje svoj prilično strmi spust do priključka na D25. Bilo je nešto iza 3 sata popodne kad sam se spustio u Karlobag. Da idem odmah doma ... nema smisla. OK, stigao bih, čak i bez ikakve žurbe ... ali zašto? Polako, nigdje ne gori. Smjestio sam se u hotelčić na obali (sva tri hotela za koje znam u Karlobagu, na obali su ... nije bitno) i najprije se malo osvježio. Velebitsko je krasno pivce, jedino mi ponekad smeta što nemaju svi i uvijek Velebitsko tamno. Još me jedna stvar živcira, no za nju sam si sam kriv ... prije četiri dana, spuštajući se s Velebita, prošao sam uz punionicu Velebitskog piva ... a nisam se skrenuo i pitao bih li mogao turiti nos unutra. A bio sam i polukružno okrenuo, vratio se stotinjak metara nazad ... još i danas me ovo ždere. No, nije to ništa što se ne može ponovo odraditi. Priču o lignjama i njihovoj ponudi na obali također ne bih načimao ... držeći se maksime da tko pita ne skita, ja sam pitao i zahvaljujući iskrenom savjetu naručio domaću hobotnicu. Sutradan ujutro doručak i pakiranje, opuštena vožnja prema sjeveru dok kolone turista nimalo opušteno jure prema jugu. Zaustavljanje jedno, u Senju, tek da iz blizine pogledam hordu talijanskih Scramblera. Doma sam stigao prije nego je počeo popodnevni prometni krkljanac (PPK). Od planinarskog doma Alan do izlaza na cestu D25: https://goo.gl/maps/439nsYerUZM2

Dan 11 ...Novi Banovci...podravska magistrala...Hoče... Nekaj statistike: Prevoženih 3.600km. Motor Yamaha XT660Z...brez enega problema. Strošek: vse skupaj (gorivo, spanje, hrana, masaže, pijača)...650eur od tega lahko odštejem še 70eur kolikor sem dal za verižico in uhane iz Ohridskih biserov za ženo in hčerko. Rezime: Ni treba bit 25 let "motorist"da se spraviš do Banja Luke...ni treba znat vsaj 12 svetovnih jezikov, ni treba dat skozi 66 tečajev varne vožnje, ni treba imet tone top opreme, ni treba GPX trackov in mesecev planiranja, risanja in načrtovanja....preprosto sedeš na motor in greš...vse ostalo je užitek in izkušnja. Hvala vsem, ki ste ob branju potopisa morebiti uživali, se zmrdovali, se zgražali, ali si pač mislili svoje. Vsem skupaj želim veliko varnih kilometrov in užitka...kamorkoli že vas vodijo poti....

Bom šel pogledati ograjo in točno lokacijo in jim bom službeno napisal, kaj morajo narediti.

Direktno iz Budimpešte. Jutri pa še samo domov. Motor osran, da ne vem kje bom začel . Tak je to na Madarskem . Scarabeo

... jest sam vem... da pred dvajsetimi leti je bilo tako preden smo se spravli dingldongat: ..."ljubica.... a si vzela tablet?" ... danes je pa tako: ... lubi.... a si vzel tablet?! "

Če bo kdo vozil po kurji glavi in ga zagrabi lakota....Šunkarna in gourmet Kodila v Markišavcih.....več kot odlična tipična prekmurska hrana (degustacijski krožnik,bograč, bujta repa....in seveda prava prekmurska gibanica) v čudovitem ambientu, pozdrav lastnika, ki te na željo pelje pogledat, kako zorijo prekmurske šunke....in v prodajalnici si lepo za popotnico nabaviš zaseko, ocvirke, bučno olje, tunko.....

Jaz res ne vem v čem je problem???? Napisal (i) smo pač izkušnje. Jaz ne trdim, da so najboljše. Za mene so v redu. Sploh pa ne vem, kaj te žuli ta Mitas. Kupiš si pač tiste gume, ki tebi odgovarjajo...in je "problem" rešen.

Še par besed o dosedanjih nadgradnjah in ugotovitvah okoli 690. Na motor v original konfiguraciji je kr umetnost pritrdit karkoli od prtljage. Razlog je zadnji del - namesto pomožnega okvirja je zadaj rezervoar. Iz umetne mase, namesto običajnega alu okvirja. Preprosto ni na kaj privezovati stvari tako da so kar se mene tiče nosilci za prtljago kr nuja. Takole zgleda delno slečen zadnji del motorja Najprej sem naročil Touratech nosilce. Ko mi Švabi po treh mesecih čakanja niso bili sposobni sporočiti niti okvirnega roka dobave, sem naročilo preklical in za par € več naročil Rally Raid nosilce... ki so bili doma v manj kot dveh tednih. +1 točka za Britance. Dobre fotke nosilcev nimam, so pa ožji/nižji od Touratech in za razliko od le-teh pridejo z integriranimi panoji oz ploščami. Takole zgledajo (fotka 'sposojena' iz neta) Okoli same kvalitete izdelave ni pripomb. Zgleda spodobno, na motor se končno da t.i. saddle bage namontirat, montaža je enostavna in vse lepo pade na svoje mesto... kako prenesejo razne zlorabe pa se bo videlo čez čas. Ker mi je ob nosilcih manjkal še prtljažnik za nad zadnji blatnik, sem si omislil nosilec od Perun moto. Te izdeluje en motorist iz Beograda. Ker imam kolega ki dela tam sem se dogovoril za plačilo na PayPal, osebni prevzem in 'šverc' v Slovenijo. Cena... 120 USD in pivo za kolega Ta izdelek lahko samo pohvalim - paše na RR nosilce v nulo, montaža v parih minutah. In na motorju Očitna šibka točka so bili še ščitniki za roke/ročke. Original vgradnja so totalno v p*zdi, dobri samo za vetrno zaščito. Dva nedolžna padca in sta šla oba v kose... hvala za tako 'zaščito'. Preko TC Moto sem naročil (in v ~ enem mescu dočakal) Bark Busters, ki jih v EU zastopa in prodaja SW Motech. Nisem jih imel možnost testirati, zgledajo pa konkretno. Še ena šibka točka je sprednje vpetje sedeža. Sedežna osnova je seveda plastična. Precej časa preživim na motorju stoje, sploh po kakih jebah. Pri tem se s koleni oprimem lih sedeža... in ni bilo dolgo ko sem opazil, da spredaj veselo skače iz ležišča. Razlog je poškodovan (pol ga manjka) utor, ki gre na kovinski nosilec na okvirju. Začasna rešitev je bil ona zelena elastična gurtna, ki se jo vidi na zgorji sliki. Sedež je sicer še vedno skakal iz ležišča, ga pa vsaj zgubil nisem Pol sem pa načaral malo bolj konkretno prevezovanje s trakom, kot se vidi na spodnji sliki. Rabi pa vse skupaj še terenski test. Manjka mi še spodobna šus plata... pol pa bi moral biti mir za nekaj časa.

Dan 10 ....Jutro na Transalpini...vroč maraton preko Turnu Severina ob Donavi do Bele crkve v Srbiji...Pančevo...Beograd...nočitev v hotelu v Novih banovcih, kjer sva se z natakrjem zapila z pravo Dunjovačo....mi je razložil v čem je razlika med fejk-om in originalom. Za fejk sicer ne vem...original pa je super....čeprav se bolj malo spomnem. Ta dan 600km....

lejj ga mausaaaa

Pri šraufih za nosilce moraš pazit saj se odtegujejo. Meni so se na Grand Enduro Meeting vsi odtegnili a sem na srečo med pavzo opazil in zategnil nazaj. Problematika je na advrider opisana nekje okoli te strani. Sedaj sem naredil vmesno varijanto predloga od TheRollingHobo in še varnostno žico. Pa še tako so bili po treh celih dneh offroad vožnje malo odtegnjeni. Z Loctite bi pa znal bit problem, saj je navojni vložek vstavljen v aluminijast nosilec za tačko... mogoče kaka soft varijanta bi bila ok. Moja trenutna pritrditev

Midva z ženo sva načrtovala obisk francoskih prelazov in nato iz Aoste preko prelaza Saint Grand Bernard v Švico. Tako je prvi dan, v petek 21.7. 2017 bil večinoma transfer po AC do Asti. Slik nič, AC od Monfalkona do Asti je 39,90€ nato še 2,50€ za povezovalno obvoznico. Na črpalkah po italijanskih AC je treba paziti, ker tankštela na kateri piše "con servizio" pomeni, da je všteta strežnina in je že tankštela naštelana za 20 centov dražji znesek. Po domače tudi če si tankaš sam na tej pumpi, boš plačal strežnino....ceno benza 1,89€ in ne 1,69€. Nato pa po regionalkah do naselja Sampeyre, kjer sva prenočila. Utrinki so samo z naselja, ostalo je brez veze. 2. dan: sobota, 22.7. Malo po deveti zjutraj sva odpeketala s hotela in nadaljevala za Col de Agnel (Colle del Agnello). Vreme čudovito, malo frišno, samo užitek je bil neprecenljiv. Col Agnel V dolino sva prispela skoraj na hlape. Ko sem videl tankštelo, sem bil kot puščavnik, ki vidi oazo. Juuupi, tankal bom....khm, tanštela je bila fullauto, na njej piše, da sprejema kartice (Maestro, Cirrus, Visa, Eurocard), mojo bančno je zavrnila, sprejela je samo Visa kreditno. Kakorkoli sem natankal in gasa dalje na naslednji prelaz - Col d'Izoard. V Briansonu sem se malo vrtel, da sem dobil izhod z mesta za Montgenevre in nato Italijo. Tu sem bil samo kratek čas, toliko da sem presekal in šel nazaj v FRA peko prelaza Mont Cenis. Na vrhu je svinjsko pihalo in sva se takoj pobrala v dolino. Prespala sva v Lanslevillard. 3. dan: Nedelja, 23.7. Po obilnem zajtrku sva nadaljevala proti prelazu Iseran. Val d'Isere s ptičje perspektive Val d'Isere Po kofipavzi sva jo mahnila naprej čez Col du Petit Saint Bernard. Na vrhu je meja z Italijo. Tu se najino potovanje po francoskih prelazih konča. Kot sem omenil je bil namen spet presekat Italijo in iti v Švico, vendar je bila napoved za naslednje dni za Švico (obilno deževje, megla in temperature blizu ničle). Zato sva si rekla ne hvala in nadaljevala plan B, ki bo objavljen v temi Dolomiti.

Spet jaz, vceraj sem bil tako utrujen, da sem zaspal pri TV ju in luci. Zbujam se ob sedmih po lokalnem casu, jebi ga, tule smo uro naprej, moja bioloska ura pa je nastavljena na sesto po nasem casu. Lilo je celo nic in po napovedi bo se cel dan, enako v Odessi. Ni mi do vlage, ki se ti zavlece skozi gate do kosti. Razen tega, po zajtrku sem si ogkedal center Kisinjeva in je lep. Bom podaljsalal do jutri. Preselijo me v sobo v pritlicju in dobim 20% popusta. Hotel se imnuhe Park Lane Hotel in je res odlicen za ta denar. Za zajtrk je postena izbira in vse je zelo okusno ter sveze, ne pa dva dni stara klobasa in ena vrsta sira kot ponekod. Receptor mi ponudi zanimivo zadevo. Brat od lastnika hotela ima restavracijo in danes je tam ekipa lokalnega zaloznistva, ki obravnava kulinariko. Ce bi privolil v zaokusko in podal moje mnenje o hrani ? Potrebujejo namrec nekoga iz tujine, bodo pa snemali in fotkali. Zakaj pa ne? Na hitro se porihtam, ocistim cestni prah iz uses in obrijem ker ob dvanajsti uri pome pride sofer in me odpelje do restavracije. Hrana ja bila res okusna in zanimiva. Za predjed susi z lososom in parmezanom, glavna jed piscancja bederca zavita v slanino ter kuskus za prilogo, za sladico pa marinirana breskev z vanilijevim prelivom. Vse je bilo lepo okraseno in okusno, edino kuskus za moje pojme premalo zacinjen. Sicer pa, kaj imam jaz pojma o tem ? Fotograf mi bo poslal fotke. Danes bom se pocival, jutri pa je napovedan soncek in grem naprej v Odesso. Po mojem je Moldavija, posebno Kisinjev podcenjena destinacija. Kulinarika je tule zelo razvita, mesto je cisto in urejeno, vecina ljudi govori anglesko. V gostinstvu itak vsi, pa tudi na cesti za silo ali pa celo dobro. Ce pa ne, kot slovenec se da zmenit tudi ce sogovornik govori Rusko, vecina se zastopimo. Se kaj objavim, Lp Iztok

Jaz tudi sam Mitas furam na obeh mopedih. Razlogi? Solidne gume, cena je relativno ugodna. Pa predvsem vem, da so zame dosti dobre in jih dobro poznam. Enim pa grejo v nos, ker so 'češke' pa 'gume za traktorje'. Tudi prav, jaz jih bom pa še naprej veselo kuril. Ko bom dobil primerljiv Preperreli za primeljivo ceno... pa bom Preperrelije fural.

Skoraj nič od tega še nisem videl....bil sem pa že v nekaterih od teh držav...le poti so bile druge. Ampak tudi tja sem šel en krat prvič...in sem šel enako kot sedaj edino takrat sem 70% več nepotrebnih stavri zraven vlačil. Z mano je šel pa sin, ki je 30 maja dopolnil 18 let, 15 maja naredil izpit B kategorije, 20 maja pa sva že šla vsak s vojim 4ciklom....kaj pa se ti nenazadnje lahko zgodi? Isto kot pri nas...šlepar, prhitevanje v škarje, izsiljevanje,...isti kurac povsod. V tujini pa si že itak po defoultu bolj previden, pa gledaš okrog sebe....že zato ker je zanimivo... Malo pred tem sem se pogovarjal z benko Pulko, ki je bila takrat v New Yorku....ko me je mela pun kurac z mojimi vprašanji mi je enostavno rekla...."glej vsedi se na to kar pač imaš in pojdi....vse ostalo pride samo po sebi"...od takrat tako funkcioniram...brez težav in veliko užitka. Kdor pa potuje tako, da za vsak kurčev dan ve kam bo šel, kje bo spal, kje bo hcal, kaj bo jedel, kaj bo pogledal....za take pa itak ni motor, ampak turistične agencije in vodiči....

Se dobro da Kristof Kolumb ni bil tak zajc in ostali pionirji, ker drgac bi se kar verjeli da je Zemlja ploscata in da nas je naredilo eno pravljicno bitje. Benka Pulko , sneci, je ziv dokaz da se to da. Mater Snecer a ti si se sex vnaprej splaniras.....

Danes priblizno 200 km krog. Najprej na 2802 m/nm. Vrh prelaza je sicer nizje, ampak se mi zdi, da so tisto pentljo okrog hriba naredili samo zato, da so zlezli nad 2800. Col la Bonette. Potem mimo Izole (Isola) proti jugu, pa na odcep (ki sem ga sicer falil in peljal ene 6 km predalec) za Col de la Couillole. Malo pred njim postanek v vasici Roubion, ki naju me povsem prevzela. Pa cela dolina do nje. In za finale se Col de la Cayolle, ki pa ni nic posebnega. Vecina ceste nanj in iz njega je sicer brez flik in lukenj, je pa tako grbinasta, da sem imel obcutek, da bom na visini nad jurja dobil morsko bolezen.

Dan 9 ....zarana naskočim Transfukašan...o tem je bilo že tolik zapisanega da nima smisla komentirat. Zvečer ruknem konkreten Hotel z bazenom in si privoščim masažo...brez happy end-a...če koga zanima....

Dan 8 V Gabrovem, kjer sem prenočil...kar nekako žalostno slovo....smer Romunija. Normalni prečkajo Donavo (mejna reka) na prehodu Ruse, kjer je most čez Donavo. No jaz nisem normalen ,zato prečkam Donavo z nekim trajektom v mestu Svištov...jaz pa šest šleperjev pa en z Passatom...pestro... preko nižinskega dela Romunije do vznožja Transfukašana...še enega spomenika komunistečnemu kretenizmu...je pa ostala cesta za motoriste....tudi prav...

Nadaljevanje....od teme Francija: nedelja, 23.7. - popoldan. Po kosilu nekje pri naselju Pre saint Didier sva šla na na AC in jo ucvrla do jezera Como, prespala pa v naselju Azzano v hotelu Lario. Cena AC do Milana je bila 32€ in nato še ta odcepek do koma je bil 5,50€. Pa naj še kdaj Italijani zacvilijo, da so naše vinjete drage. Četrti dan: ponedeljek 24. 7. je kazalo da še kar bo in sva se odpravla naprej proti dolomitom. Ma že po cca 20 minutah vožnje imela zastonj pralnico z maximalnim nalivom, ki se ni ustavil. Po treh urah pranja kot v avtopralnici tudi dežjaki niso več zdržali in pričeli propuščat vodo, rokavice goretex sem jih stiskal in iz njih je tekla voda. Na prelazu Tonale sva se ustavla in prenočila. Prelaz Tonale, mrzlo vetrovno in samo 6°C. 5. dan: 25.7. Po deveti sva nadaljevala za Corvaro in Badia. Tako da nas je pot vodila s prelaza po Valle del sole in čez prelaz Mendola v Bolzansko kotlino. Jezero Santa Giustina Valle del sole - sami nasadi jabolk.....firme Melinda prelaz Mendola - razgled v dolino prelaz Gardena v Corvari sva se nastanla v Garni Tofana. Od letos je novost za prelaz Sella. Ta prelaz je od 1.7. do 31. 8. vsako sredo od 09.00 do 17.00 zaprt za motorna vozila, kao dan brez smoga in prisluhnimo tišini v gorah.... 6. dan: 26.7. Po zajtrku sva se na komot spravla proti domu. Corvaro sva zapustila preko prelaza Campolongo. V Arabbi zavila za prelaz Falzarego, pred vzponom tega pa nadaljevala v dolino za prelaz Stoulanza. Caprile s ptičje perspektive Nato pa preko Staulanze do Donta. Tu pa sva preko Durana in nato v Belluno, kjer sva nadaljevala za Longarone in naprej za Barcis. Kosilo sva jedla nekje pri naselju Maniago, nato pa proti domu. V šestih dneh se je nabralo laganih 1892 km. Problemov nič.

..še vedno dovolj sveže zunaj za pisanje.... Dan 6 ...jutro v Ohridu...mesto še bolj ali manj spi...jaz pa veselo pičim novemu dnevu naproti....zbogom Makedonska Dobrna... Smer Bitola in Grčija. Cesta od Ohrida preko Bitole do Grčije, je povečini prav poživljujoča za obračanje ročke. Sploh zjutraj, ko je bila bolja ali manj prazna....v velikem delu pa potegnjen lep svež...tisti črni...asfalt. Prihod na mejo je postregel z prvo manjšo prijetno izkušnjo. Na Makedonski strani sicer nekaj formalnosti...amapk korektno. Pridrajsam na Grško stran in pred menoj kakšnih 15 avtomobilov. Ker je bilo še razmeroma sveže, se mi ni ljubilo igrat pedra z prehitevanjem in sem lepo mirno čakal v vrsti. V nekem trenutku pa iz tiste lepe aluminijaste gajbice iztrči policist in krili z obema rokama...nekaj sekund sem že potreboval, da sem pokapiral, da je mahanje namenjeno meni...koji kurac zdaj...saj lepo stojim in čakam....tip pa kar krili z obema rokama...no, ko je eno spustil in nadaljeval samo z drugo je postalo jasno, da me kliče k sebi...ahhh...ok. Peljem proti njemu in brez, da bi ga sploh kaj zanimalo mi maha naj kar nadaljujem čez carino in zbogom. No nisem se pustil motit, zato mu le pomaham in gasa v Grčijo...ahhh kako super ...EU...res je fino si mislim....ja no...prvih 30km je bilo pa res. V prvem malce večjem selu ustavim v kafiču ob cesti in naročim kavo. Gazda govori seveda samo grško...in nekaj ultra malega nemško. Sporazumeva se, da želim kavo...toplo kavo. To je zeloooo pomembno, ker če ne naročiš toplo kavo dobiš nek smrdljivi ice kafe...ki ni ne ice še manj pa kafe. Ok...torej topla kava...sam sedim...nikjer žive duše (za tradicionalno "živahne" grke seveda še prezgodaj vse skupaj)...v kafiču pa ruži, rožljajo šalice, kovinske žlice...kar nekaj časa je preteklo. Nakar se prikaže majster na vratih....z jebenim krigloooommm kave. Pizda kaj kriglom...ded mi je prinesel lavor kave. Gledam tisto....pizda, to jaz spijem v enem mesecu, pa vsak dan ruknem dve do tri kave. Tolko glih no, da ni bilo zraven še tiste zajemalke, s katero so nam v osnovni šoli kuharce čaj vlivale v tiste simpatične kovinske zaporniške šalce. Toti krigl s kavo pa tudi ni bil dosti manjši kot ona termo posoda iz šolskih časov. Tip se smeji in me zadovoljno gleda. Verjetno si je mislil...eto tebi zdaj tvoje tople kave...pij zdaj pizda ti materna, če hočeš bit poseben. In sem pil...in pil, vmes telefoniral vsem živim doma, ker je zdaj roaming đabe Grčija pa v EU...in pil kavo....in šel hcat...in pil kavo...in kadil....in pil kavo.... No na polovici tistega lavorja sem se vdal. Jebi ga...ne morem več...kar je preveč je preveč. Plačam zapitek (2 EUR...za lavor kave ni drago)...in grem...in sem potem hcal skoraj za vsakim ovinkom...vroče ko prasica...veliko sem pil...ampak kava je jebeni diuretik in sem samo še hcal. Na trenutke me je že melo, da bi se kar v hlače, ker se mi ni ljubilo več ustavljat...motorja itak, da nisem vmes sploh ugašal. Če bi ga za vsako scanje ugasnil, bi fental štarter. No začetek je bil kar perspektiven...EU, velika kava...ceste solidne. odločil sem se, da bom severno Grčijo prevozil po tistem kar se da bolj hribovitem delu...da bo bolj dinamično in pestro...tako mi je razložil pred leti kolega, ki je tod že potoval z štirikolesnikom. In je bilo pestro...ampak v negativnem smislu. Ta severne Grčija je en sam dolgcajt...vozil sem čez hribe vmes pa posamezne doline kjer gojijo vso mogočo zelenjavo....in vse ceste asfaltirane. Ta Grčija si je v svojih cajtih očitno res dala duška z asfaltiranjem cest...ni čuda da so tako zadolženi, če je asfaltirana skoraj vsaka najmanjša potka...in to od paprike do paradajza...od paradajza do kumaric...in tako naprej. Prometa pa toliko, da če se ti tam kaj zgodi, je najbolje, da z zadnjimi močmi skoplješ jamo se zvališ vanjo in se zagrebeš...ker preden te tam kdo najde, te razvlečejo vrane in ostala kosmatija, ki se šunja po tistem šavju. Ceste pa tako zaraščene, da se v velikem delu voziš po sredini ceste, ker iz obeh strani rastje sega tako globoko v cestišče, da se po svojem voznem pasu sploh ne da peljat. Vroče ko prasica, nikjer žive duše, kaj šele hiše...kaj šele kake štacune ali vode...nič od nič. Tako na 3/4 poti mi je postalo jasno, da se moram vseeno spustit nekam nižje proti kakšnim obljudenim krajem, ker sem ostal brez vode, vročina pa me je že ubijala. In tako sem zavil proti na karti nižinskemu delu, kjer so bila označena neka naselja. In potem je šele bil hudič....pol pa sama pofukana ravnina...ravno, ravno, ravno...pa nič dreves...pa nič vode. In končno uletim v neko vasico in takoj fiksiram neko taverno na levi strani. Parkiram takole pod edinim drevesom na desni...zraven neka gajba, ki je kot kaže imela status trafike z obilico cajtngov v njihovem klinopisu, kot so bile tudi vse table ob cesti....pojma nimaš kje si...zaupaš instinktu, karti in Garminu...in če zaupaš Garminu potem veš, da si res v kurcu. No in skočim čez cesto do taverne in v glavi preigravam menije, kaj bo za pojest v tej vročini...nekaj lahkega...mogoče kakšno grško solatko...sirček...bomo videli. Na terasi nikogar zato pogumno zagrabim kljuko na vratih in skoraj vse skupaj odtram iz štokov...zaprto...ciuso...closed. Pa pička vam Grška metrina....sredi dneva zaprto...ja jasno...vroče je..pa v Grčiji smo. Kdo še hoče jest v času kosila...mater jim... Nič...grem nazaj proti motorju in poleg tiste zanikrne gajbe zagledam skrinjo s sladoledom. Nekako uspem izbezat iz tiste gajbe prodajalko...heh. Res prava Grška prodajalka. 165 let stara baba v nekih copatih in ne morem verjet... babjih štunfaf...vete v tistih, ki jih najdeš na starih babnicah...DEN 2000...(kaj pomeni oznaka DEN pri babjih štunfah si pogooglajte...jaz sem to naštudiral ko sem improviziral prefilter za zračni filter na štiriciklu). Babura pridrsa in ji pokažem skozi šipo na čokoladni Magnum...babura odklene žabico...seže s svojimi parklji (se opravičujem za izrazoslovje, ampak res sem jih ime pun kurac totih grkov)..v skrinjo, izvleče vanilijev Magnum, zapre skrinjo in jo zaklene z žabico. Maham jaz baburi, da ne vanilijo...čoklejd, čoklejd moledujem...babura pa samo zamahne z roko in nedvoumno nakaže...vanilija ali pa nič. Pa pizda ti materina....najraje bi jo zadavil tam pod tistim drevesom in jo strpal v skrinjo. Babnica ne jebe pet posto....kaj čem...itak sem bil že razfukan od vročine. vržem ji tista dva evra in brez volje pojem tisti vanilijev Magnum. Vsaj nekaj, da pridem malo k sebi. Na vso srečo je v bližini še neka kao česma...napolnim flašo vode in zginem naprej. Grčija se mi je postavila povprek in po dolgem....zlepa me tam ne vidijo. Ne vem sicer kako je ob morju in na otokih...bojda ok. Ampak ta celinski severni del....bom ohranil zase kaj bi bilo za naredit......in če pomislim, da smo tem smrdljivcem dali takšna silna posojila...ehhh. In še to....ko sem se takole spustil v ta nižinski del, sem srečeval tudi avtomobile...avtomobile...pa to so rajngle brez registracij...eden celo brez sprednje haube...tista jebena sirtaki muzika nabija pri odprtih oknih....to je EU???....pa Bosna je New York proti tem capinom. Brez volje...z veliko mero razočaranja hitim in kmalu dosežem prvi možni vstop v Bolgarijo. Še pred vstopom v Grčijo sem imel neko domišljijsko idejo, da ga bom pičil takole po severni Grčiji vse do Turčije...in potem mogoče skozi Turčijo do Črnega morja v Bolgarijo. Potem mi je bilo neskončno žal, da nisem pičil do Bolgarije kar skozi Makedonijo...bi bil vsaj med "domačimi"...super kulinariko...kakšna rečica in jezerce....jaz budalo pa v Grčijo...ker je baje lepo....kaki kojn. Tolko sem star pa se še vedno pustim napizdit...še zdaj sem jezen... Ob prvi možni priliki torej nemudoma v Bolgarijo...tam še nisem bil nikoli...izkušnje pa iz opisov različne. Prečkam mejo brez težav...in zavijem v smeri Delčevega (po novem Goce Delčev) čez hribe. Tam pa novi šok...ampak pozitiven...ceste prijetno urejene...ovinki lepo speljani z dolgimi linijami...gosti borovi gozdovi....česme z hladno vodo vsakih nekaj kilometrov...sicer skromna a solidno urejena manjša naselja...vasičke....tudi kakšna manjša a delujoča trgovinica...posamezne okusno urejene gostilnice, povsod pa znaki življenja...popolno nasprotje Grčije. No preden sem se začel vzpenjati v hribe sem počinil v nekem manjšem kraju v Bolgariji...ne spomnim se več imena. Sedim takole v senci, ko zaslišim globok tipičen glas hrumečega Harley-a...in pelje ta mimo...dva. Kadim takole dalje in pijuckam vodico, ko se zvok ponovno bliža...in ista dva peljeta spet mimo...v nasprotni smeri....ponovimo vajo in ko zaslišim tretjič, da se približujeta skočim na cesto in jima pomaham, naj ustavita. Verjetno ker sem bil v motorističnih cotah sta ustavila...a vidno previdno...obsedita na motorjih...po moje v prvi brzini perajt za nizki štart. Stopim do njiju in ju ogovorim v Angleščini...ampak jebi ga...tablice so bile Francoske. Ugasneta motorje in snameta čelade. Dva francuzleka...mož in žena vsak na svoji rajngli....povesta da potujeta po Balkanu in, da ne najdeta prave smeri...hočeta pa do nekega jebega pod UNESCO-vim varstvom zaščitenega samostana...ki je oddaljen cca.120km, po njunem Garminu....ura pa 6 popoldan....Pa koji jim je kurac s totimi cerkvami...kaj folk sploh vidi v njih....vidiš eno-videl si vse. Dobro vsak ima svoj fetiš...tega jaz pač ne razumem. V glavnem...potujeta po Balkanu...govorita pa samo Francosko...babnica je znala pet Angleških besed....spat, srat, voda, jesti, fukat....in sta šla v svet....aleluja. Vozita pa po Garminu...karte nimata, ker sta tudi komaj vstopila v Bolgarijo in je še nista kupila. Pomagam jima kolikor lahko in iz tistih njunih 120km. po Garminu jih zbijem na realnih 60...kar potrdi tudi moj zemljevid. Na Blakanu je res fuk z Garminom, ker ko vpišeš destinacijo ti ponudi milijardo pod-opcij in moraš eno izbrat...npr. če napišeš Ljubljana ti ponudi Postojan (Ljubljana), ali pa Litija(Ljubljana), ali pa Kranj(Ljubljana)...tako približno...samo Ljubljana ne...in potem moraš pač nekaj izbrat...in potem se ta butl od Garmina odloči, kako te bo do tja pripeljel...in to včasih pomeni namesto 40km...recimo 120km. Jeba...brez karte in domorodcev si mrzel. Malo se pofotkamo....btw...babnica bi bila za ruknit ...in gresta novim dogodivščinam naproti. Jaz pa tudi...smer Delčevo. Ko takole pripičim na en manjši prelaz zavijem na en makadam in se povzpnem na razgledno točko...res lep pogleda na Bolgarske hribe in gozdove mi povrne malce v Grčiji izgubljene morale. Nakar se spomnim, da smo še vedno v EU...roaming je zdaj res super. Zalaufam prenos podatkov in sredi gozdnatega hribovja rezerviram hotel v Delčevem...z bazenom in spa-jem za 15eur...z zajtrkom seveda...15eur ipak nisu male pare....Priguslam tako zdaj že potolažen do Dlčevega in zavijem na prvo pumpo, ker sem nazadnje tankal na zadnji pumpi v Albaniji...pa se mi je vse skupaj zdelo precej čudno...ker kilometrov je bilo tisti dan res veliko...jaz pa na armaturki še dve črtici. No ta zgodba z Albanskim bencinom je res zanimiva. Običajno sem zadnje denarje lokalne valute vlil na zadnji pumpi v državi, ki sem jo zapuščal v kesl. In tako je bilo tudi tokrat....na pumpi sem vprašal bencin-kelnarja če je v redu gorivo, ker so imeli samo 95-ko. Pa pravi tip "super fjuel, super fjuel"...si mislim...ja, ja...dobro nima veze...itak vozim motor z prastaro tehnologijo tak trotl ziher, da bi šel še na fermentiran malinovec. Nalijem do vrha in grem. Ampak res...ne vem kaj mi je ded vlil v motor...ampak bencin je bil res nenormalno dober. In ko sem pomislil nazaj za tisti dan se res spomnim, da je motor tako lepo predel in se vrtel, da je bilo veselje. Kakokrkoli...Če bo kdo kdaj potoval iz Peshkopija proti Debar-ju...zadnja pumpa na levi pred mejo...super fuel...drži kot pribito. No na pumpi razjaham nakar iz lokala, ki je del črpalke priskaklja pravi bambi na dveh nogah. dobro, da še nisem dvignil vizirja, ker bi oke iskal po tleh, tako pa so se samo odbile od vizirja nazaj v jamice. Prava lepotica v kratkih hlačkah in majčki z emblemom črpalke....fuck....Res je, seveda po nekaj dnevih takole samskega potepanja se malo že oziraš za kakimi ovcami ob cesti...pa vseeno...toliko pa še znam ocenit. Res lepotica z dolgimi črnimi lasmi in krasnim nasmehom...Tak me je zmedla, da sploh nisem vedel, kaj bi rad...ali tankata, ali kar spustim hlače. Hitro reset in tankam...vmes se zmeniva, da bi plačal z euri (ker še nisem oropal bankomata)...pa še nekaj bom spil...pa lulat me....naenkrat se mi ni mudilo več v hotel, čeprav je bil le še slaba dva kilometra naprej. In potem sem pil kavico, pa Shvepseka...in sva klepetala...in punca je bila kar živahna...vse je šlo...so smooth...Nakar se vsipa pet lokalcev in okupirajo šank. No s tem se je zgodba končala, ker mi ni padlo na pamet da se bi zapletel v kakšno prigodo...jaz sam...lokalcev pa pet. Lepo sem se spakiral, poslovil od deklice, ki je evidentno nakazala, da ni preveč zadovoljna z prišleki....ti pa niso kazali znakov, da se bodo hitro spobrali. Odpeketam proti mojemu hotelu...in tam novo presenečenje...lepo urejen hotel z visoko ogrado okrog kompleksa, velikim parkiriščem, prostorom za kemperje, bazen, velika terasa z restavracijo in recepcija...na recepciji pa...jebo te...še lepša deklina. No, da skrajšam zgodb o deklinah....tista na recepciji je ravno zaključevala šiht in preden sem se jaz razpakiral v sobi (čeprav sem hitel) in se skoraj polomil po štengah, ko sem dirkal na večerjo....je že odšla. In tako sva ostala jaz in natakar, ki me je potem kakšno uro razvajal z hišnimi specialitetami po njegovem izboru....bazen me ni več zanimal...poln trebuh in jaj**...hladen tuš in postelja....lepa je ta Bolgarija...res....in rolete so padle...

Posneta danes na Madžarskem.

.sej sem probu...pa je ful trda za prežvečit...

Jah...transfer je največje zlo, ki pa je žal neizbežno. Jaz bi se tudi najraje teleportiral...ampak ne gre. Zato pa se mi zdi smiselno it recimo za teden +dva vikenda....9 dni, minus dva za transfer gor in dol...in jih ostane 7 za užitek. V sedmih dnevih pa tudi če si bolj len, odpelješ, vidiš in doživiš marsikaj...kar je meni bolj smiselno, kot štancanje kilometrov...da na koncu sezone objavljaš koliko kilometrov si naredil, čez 6 let pa prodajaš motor...."vožen ljubiteljsko med vikendi...nikoli v mokrem, redno vzdrževan...zaradi pomanjkanja čas letno samo 2.700km...tako...z ženo na kosilo itd" Kvaliteta pred kvantiteto je v glavnem moje vodilo v prihodnje....

Lubica sem ti prinesel aspirin, ker te glava boli. Saj me ne boli, kva pa to nosiš! He he pa sem jo prefalatal.

... če rečeš ženi "ljubica"...al pa ona teb "lubi" ... je najbolj ziher.... da ne pomešaš kaka imena...

Glede šusplate sem se jaz odločil za Flatland Racing iz USA. Cenovno so vse tam-tam, le tista od Touratech se mi zdi bolj slaba in še dodatni šraufi... Odločal sem se med to in AdventureSpec ampak je tista bolj komplicirane oblike, torej težje za popravit v primeru da jo zviješ. Sedaj je na voljo tudi od Rade Garage, ki izgleda dobro. Na letošnjem tripu sem na šusplato obesil dodatno vodo. Ob padcu ali če zadaneš ravno s plastenko se sicer preluknja ali odtrga ampak ne stane veliko in razporeditev teže je idealna. Zanekrat sem le enkrat konkretno zapel v skalo in je nastala le manjša praska. Nekatere šusplate imajo vgrajen tudi ščit za zadnji glavni zavorni cilinder. To sem si izdelal kar sam iz aluminijaste plošče. Pravkar sem jo šel fotografirat in vidim da se je že izplačalo. Zaenkrat jo samo poravnam, kasneje pa mogoče naredim iz debelejšega kosa.

zlomu bom sendvić na pou in ga zgoutou pol bo pa že kmau konc delounega petka in se bom petkou do pondelka ...

Kar sem se naučil na tem trip-u....najprej sem želel sam pri sebi razčistit, če sploh to še zmorem. Še uspem hendlat z izzivi ali ne? Sem zmožen vozit tudi dlje, ali je to preveč?...ugotovil sem, da še zmorem....da bi tudi dlje šlo, veliko dlje, da pa je fajn, če lahko tempo prilagodiš sebi....da te nihče spredaj ne vleče ali pa tišči od zadaj, zato je izjemno pomembno če greš skom...da veš kdo je ta. Zato ne vozim praktično z nikomer razen z Lakl-om in svojim sinom. Sem pa tudi ugotovil, da sem veliko lepega izpustil....moji naslednji trip-i bodo bolj skoncentrirani na posamezno državo....pa tam bolj intenzivno in podrobno. Dve do tri države na leto...kakor bo čas in volja....pa lepo vsako luknjo pretaknit....

Sneci! Evo mene prvič sam samcat ( no, z sopotnico) na solo tripu po balkanu. Sedeš na moped in na jug. Vmes, ko maš cajt študiraš kje so se ostali vozili po spominu iz foruma in pelješ. Imam dve karti- Črnogorsko in skupno Bosna, Hrbaška, Slovenija. Navigacijo Primo, trojne gate, kopalke, brisačo, dežjaka, tri majice, cargo hlače, šlapne in tehnično perilo. Vozi miško in ko se ti več ne da na pumpo po informacije o spanju. Vse se da!

Od Rige do Avgustow na Poljskem. S Scarabeo

Tiramisu pa gora sladoleda zraven njami

tu guma ni faktor

Danes med zajtrkom in kosilom.

19 - 20 Avgust greva z gospodično prvič na Grossglockner. Iščeva, če bi se nama pridružil še kakšen podobno misleči par najinih let (okrog 25). Zmeren tempo (za promil hitreje kot z avtomobilom), point je nekaj videt in doživet, ne pa samo vozit cel dan brez premora. Oblika motorja popolnoma irelevantna. Če koga zanima se lahko dobimo na eni pijači

Imaging, šibka točka "tvoje" šus plate sta prednja (navarjena) ušesa za pritrditev (to se rado lomi) . Je kdo kaj menjal/predeloval sedež? Jaz sem na mojem zamenjal za 2012 model sedeža in je za odtenek boljše (je pa daleč od udobnega) . Imel sem možnost preizkusiti Reznaco-v sedež, pa me ni navdušil (ni vreden tega denarja) . Zaenkrat zadevo rešujem z Airhawk-om, samo ima "tendenco" da spusti zrak, ko je najmanj potrebno (moram drugič flikat) . Ideja je da uporabim stari sedež in ga dam predelat (debelejše oblazinjenje, tudi malo bolj "normalno" bi sedel) . Jaz sem na mojem "zalimal" vse vijake in zaenkrat še ni bilo nobenih problemov (do sedaj sem še vse odvil brez problema, ni pa rečeno da v prihodnosti ne bo kaj drugače) . Imam TT nosilce in Alpos kufre (niso ravno za po terenu, so pa komot) . Namontiral sem še GprV4 stabilizator, touring šipco (za katero še vedno mislim, da je stran vržen denar in ima edino funkcijo, da je garmin v zatišju) . Menjal zobniško razmerje (sedaj je 15/48) in mi je precej bolj všeč kot original. Zračni (papirnati) filter za naoljeno peno ( 76506115000 ) ... lp

....najbolj, da njegovo sliko posreduješ, pa ti povemo kaj je z njim narobe ....drugače pa....a vela, če napišem kerga leta snoč ?

A to je biu u maškarah? K tole ni standardna mš.................

Eno je, če se usedeš v avto in greš na morje z predhodno rezervacijo in polni prtljažnikom opreme! Drugo pa, če imaš 7000 km izkušen na motorju in ga polno opremiš pa na pot v neznano po lokalnih cestah brez izkušenj, bukingov, planiranih poti. Na slepo, popolnoma avanturistično. To je pravi trip. Doma je bil plan, da vidiva Durmitor in SH20. Vmes pa vse ostalo, kar se da videt, prevozit v dvoje in doživet nekaj novega.

Hvala za Šalco...mi smo generacija...iz istega mesta in okolja....vsi malo fukjeni...pa v teh letih, ko se nam debelo fučka, kaj si kdo misli o nas. Pa ni nam treba nič olepševat...povemo tako kot je... Dobrna....v naših mlajših letih je to POGOVORNO (čeprav je v tem gotovo tudi nekaj resnice) bil kraj, kamor so hodile ženske v ta boljših letih na zdravljenje plodnostnih motenj...in še kakšnih "ženskih zadev" pač. No in POGOVORNO je prenekatera od tam prišla čudežno noseča....no kaj se pač menimo.... No in če greš kot moški na Ohrid....vidiš in doživiš Dobrno....v Makedoniji....

Tak no...po moje....izkušnje dobiš, če nekam greš. Do logarske pa nazaj, je vse skupaj bolj bogo....

...eto družba da na hitro zaključim tole zgodbo, ker se že meni vleče. Sledi skrajšana verzija...bolj malo besedičenja in več slikic... Dan 7 ....ponovno zarana na pot...čez eno uro je bil motor na boku, ker sem hotel videt neki kurčev slap. Motor in voznik brez posledic, ker sem motor v bistvu samo položil...posledica, neznanja, neizkušenosti in cinclanja...šola za v bodoče...aja pa slapa ni bilo, ker je presahnil...smer Plovdiv-Shipka...ogled spomenika bitke med Bolgari in Turki https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_Shipka_Pass. Na sosednji hrib ogled znamenitega spomenika komujzarskemu kretenizmu https://en.wikipedia.org/wiki/Buzludzha ...nočitev nekje v hribih pri ljudeh, ki so me mahoma posvojili in s katerimi sem preživel nadvse prijeten zgodovinsko-real time večer, ki je bil multilingvističen...govorili smo Srbsko, Bulgarsko, Nemško, Angleško, Rusko...z nogami in rokami....vse smo se zmenili...pa ena dva litra šnopsa zraven ruknili....

Danes čista poezija. Col du Telegraph, col du Galibier ala Roglic, col du Lautaret, col d'Izoard, col d Agnel (2748), col de Vars. Agnel ni bil v nacrtu, tja zalutala bolj slucajno. Je pa NORO dober. Ma vsa dolina do njega je nepozabna. Nastanjena blizu Barcelonette. Nacrtujeva, da bo tu baza, od koder bova naslednje tri dni krozila na Col de la Bonette, kanjon Verdona, jezero Lac de Serre-Poncon pa na cel kup prelazov tu okoli. Kaksno sliko dodam zvecer.

Današnje kosilo v Tirani. Bila naj bi njihova taprava kuhinja. Super okusno še lokal Lp,n

Ti jo lahko jst pokažem. Vem točno kje

. ... hahaha ... stari, sej namest tablet lahko diafragmo probaš

hehe .. sesirjevi komentarji v tej temi so neprecenljivi .. čist razumem admine, če ti takšne in podobne komentarje brišejo, tako da ne se jezit no ..

kdo pa prau, da so ninđa mišićasti miški, standardni ti prau izzivaš da bi tekla, vekala in moledovala ... SJ NAUM VEČ

@jskrablin hvala za omembo in "push" da začnem. Imam namreč že nekaj časa namen da "oživim" to temo in dokumentiram moje predelave in nadgradnje. Fotografijo originalnega stanja motorja imam samo eno, saj sem že z motorjem na prikolici montiral Touratech nosilce za kovčke (se je mudilo na mamutovanje). Solidni nosilci proti kakemu Givi in vsak reče "to je pa orenk zadeva". Torej imam letnik 2013 in je v moji lasti od februarja 2016. Dobro leto sem ga intenzivno prilagajal mojim potrebam in stilu vožnje. Lahko rečem, da sem na 90% končne "vizije" in bi rekel da je kar "Katica 690 Adventure". Najprej sem menjal zračni filter z Rally Raid penastim, saj je original papirnati le šala za resno terensko vožnjo. Dolgoročno mislim da prihranim (sem že) in menjava je silo enostavna brez orodja. Samo s filtrom je motor dobil tudi globok zvok iz airboxa z original izpuhom. Izpušni lonec imam Dominator HP2. Po menjavi je z original mapo je motor ugašal v prostem teku in živčno cukal pri nizkih obratih, saj dovaja preveč goriva. Za 20€ so mi pri KTM v Grazu menjali mapo in od takrat ni nobenih problemov (tudi z original loncem in filtrom sicer ni bilo). Mapa mislim da mora biti Akrapovič EVO1. Po vseh treh menjavah bi rekel da motor bolj "gladko" oz. enakomerno vleče iz nizkih obratov. Glavni cilj menjave lonca pa je zame bil zmanjšanje teže oz. vsaj neka kompenzacija za stranske nosilce. Original izpuh pa je zaradi katalizatorja tudi izjemno vroč in tako je nevarnost da prežge stranske torbe, sploh brez stranskih nosilcev. Nekaterim je topilo celo smerokaze in zadnjo masko. Ostale predelave bom skušal dopolnjevat, najverjetneje v kronološkem smislu, saj je tako tudi lažje najti kako fotografijo.