Dvorana slavnih

Jaz mislim da je moralo biti nekako takole: Direktno pred mestom karambola je trgovina, v beli Seat Ibizi pa sta sedeli dve zagrebški kokoši. Kokoš na sovoznikovi strani: "O vidi dućan, daj skreni molim, moram kupiti uloške!" Kokoš za volanom: "Oh vidi stvarno...več skrećem"..................BUUUUMMMMM!!! Dogajanje ob istem času v moji glavi: "bel avto.........................bel avto na MOJI POLOVICI!!!! ...........................pa fuck off no, A ME NE VIDIŠ!!!!!!!!!!?????........................................................jebem ti mater, bremzaj, breeeeeeemzaaaaaaaaj!!!!!!............................PA ZAKAJ SE ŠE KAR GIBLJEM PROTI AVTU, VSTAVI SE ŽE ENKRAT, PIZDA TI MATERINA!!!!!!!!!!!!!............................ajd u qurac, kreš bo, ni spasa ..................................................BUUUUUUUUUUUUM.....................................tišina.......................................Yippie ka yay, MotherFucker, živ sem!!!!!!!!!!!!!!! Evo tako nekako je bilo. Motor nevozen, avto nevozen, ma skalaprava pa še vedno brca, juhej!

Odvoz motorja je bil organiziran v tem primeru preko moje asistence, verjetno potem moja zavarovalnica izstavi račun zavarovalnici povzročitelja. V glavnem jaz nisem plačal nič. Kar se izogibanja tiče: Sem imel že nekaj takih manevrov izogibanja takim ptičem, ker to ni prvič, da so mi pot presekali. Izogneš se lahko, če se ti ovira na tvoji polovici znajde še dovolj daleč, da lahko odreagiraš in najdeš pot mimo. Če se ti pa dobesedno v zadnjem trenutku odloči postaviti pred tebe, ko si že prepričan, da gre avto naravnost svojo pot mimo tebe, se pa uspeš komaj dotakniti zavor, za kaj drugega pa zmanjka časa in prostora. V mojem konkretnem primeru pa je bila še dodatno težavna situacija: kot lahko vidiš, je bela Ibica v celoti zaprla moj vozni pas (od sredinske črte do roba cestišča). Za Ibico so bila še vsaj tri vozila, torej izogibanje na nasprotni pas bi pomenil čelno trčenje v hvabo enega teh vozil. Izogibanje v desno tudi odpade. Tam je namreč parkirišče na katerem je bilo parkiranih kar nekaj vozil (se vidi na sliki), ergo tudi tam bi bil rezultat samo bum, s tem da bi še kakega pešča nabral! Sicer bi obstajala še ena pot rešitve....ta bi bila, da bi odvil v smeri trgovine. Če bi mi eden od kupce takrat slučajno držal vrata odprta, bi lahko uletel noter med nakupovalne police. Ko bi takole v ohlajenem okolju kruzal mimo makaronov in ajvarja (ta je bil v akciji), bi lahko poizkusil zadeti še zadaj izhodna vrata iz trgovine, ki so vodila na teraso sosedenjega lokala. Ocenjujem, da bi se dejansko lahko ustavil ravno do šanka, kjer bi si potem lahko takoj naročil ohlajeno pivce za živce.............sam nisam ja cicija, sem se rajši odločil za eno od prvih treh variant

Objava je posvečena izključno nekaterim osebam, kateri se močno trudijo za obstoj, urejenost in delovanje MS foruma! Opis izraža najine dogodke in občutke z potovanja. Day 1. Končno je prišel dan, ko se lahko oba spraviva na moped in greva na malo bolj resno furo. Start ob petih zjutraj je bil že prvi šok, ker mi je navigacija zamrznila pri vklopu, tako da sem začel z potovanjem na pol slep in čorav. Kurba kak sem pogrešal,toto glupo napravo! Prvi dan je namenjen bolj transferju po več ali manj nezanimivi pokrajini. Ptuj, Zavrč, Varaždin, Koprivnica, Virovitica in še Novsko sem videl, ker sem spregledal za drevesom eno tablo za Okučane ter napravil dodatnih 30 km. Zaradi mojega preklinjanja se je še navigacija zbudila in pričela delovati tik pred bosansko mejo.Na Bosanski meji sicer ni bilo pretirane gneče zato pa je hitrost obravnavanja potnikov na najnižji ravni obravnave. Teklo mi je za škornje in, ko so bili polni je pač teklo še iz škornjev in ni čudno, da so me vsi gledali, kot da mi je prostata odpovedala. Joj, kak bi enega hladnega a nisem smel. Preko Banja Luke ponovna peka najinih teles na roštilju. Za nedeljo katastrofalna gužva in mesta ni in ni bilo konec. Ko je tudi to prišlo do konca pa pizdarija, ko folk ob Vrbasu išče fraj parkplac, da si guzico namoči v vodi. Proti Jajcu se je potem dalo lepo peljati a frezan asfalt, kamenje, skale, oljni madeži so mi dali poplesovanje, slalomiranje kot na poligonu v avtošoli. Za čuda sem lepo vzdržal koncentracijo do konca, kljub peklenskih 35 stopinj. Tik pred Travnikom sem se že veselil lepe, varne vožnje, ko mi naenkrat iz stranske leve ceste prileti star Pajero. Sopotnik me gleda v oči a ne trene z ustnicami, da bi opozoril voznika, katerega pa sploh nisem videl. Vedel sem le, da če pohodim zavorni sistem mojega motorja je trčenje neizogibno, zato sem se umaknil skrajno desno in vozil le z pol pnevmatike po asvaltu. Krmilo sem, priznam, tak fejst držal, da nisem niti upal zatrobit. Bemti Bosanca glupega! Mati mojih otrok je pozabila dihat in je zajela zrak komaj nekaj km naprej, ko sem parkiral pred hostlom. Nič tuširanje, pranje zašvicanih gat ter kar v šlapah na moped in do Bajre na večerjo. Igor je imel prav! Vrhunsko. Malo sva si podajala telečje zrezke in čevape. Sedaj, ko se relaksiram v hostlu ravno razmišljam, če je še plac za eno porcijo. Vse je potekalo za ta dan lepo gladko, če izvzamem mejne prehode in padalca iz stranske ceste. Day 2. Zjutraj vstaneva z mešanimi občutki in ob prvem čiku pričneva delati današno traso. Cilj je Črna G. In do tja je potrebno preko Sarajeva. Aleluja, ponedeljkova gužva. Preko Busovače do Sarajeva en konstanten tempo 40-50 na uro. Skoraj sem zaspal in padel z motorja. Zaradi visokih temperatur sva se odločila, da izpustiva naskok na Bjelašnico in udariva transfer preko Foče do Ščepanj polja. Sama pot je bila lepo tekoča brez gužve in sem se ponovno lahko posvetil do potankosti frezanemu asfaltu, skalam na cesti, oljnim madežem ter kot novost še govejim objektom z njihovimi iztrebki. Koga kurca krave delajo na cesti? Ajde. Vse je še lepo do Foče a pol se prične rock& roll. Cesta do črnogorske meje se v dveh letih od mojega zadnjega obiska ni prav nič spremenila, le nekaj novih lukenj posedanj in plazov je dobila. Vse je na meji med "on the road in off road". Gospa na zadnjem sedalu je že klicala vse bogove tega sveta, da bi bilo že enkrat konec cestne kalvarije in bosancev v nasproti vozečih avtih z angleškim stilom vožnje po levi strani. Kljub previdnosti sem mislil kar par krat, da bom komu snel ogledalo ali podrsal kovček. Niti za milimeter ne odstopajo iz smeri, čeprav so na tvojem voznem pasu. Končno zagledam mejo in pred mano le kakšnih šest vozil in en motorist. Dečko iz Italije je bil deležen detaljnega pregleda tudi z delnim razstavljanjem motorja in to na moj čakalni čas. Skoraj uro sem potreboval, da pridem čez Bosansko mejo in potem še pol ure, da so sprostili most. Iz nasprotne smeri so ga lepo zapolnili in dokler se ni sprostil promet ne moreš preko. Na drugi strani pa ista zgodba, le, da je tu še strm klanec in polno otovorjen ne mislim stat na zavori eno uro, zato potegnem mimo in direktno pred utico policajev, katerim se pa ni dalo ukvarjat z mano. Končno Črna gora. Zdaj pa takoj za mejo v penzion na pleskavico, enega hladnega in nato za prelepo reko Tara napolnit baterije za jutri. Sotočje Tare in Pive je zelo, zelo lepo kljub zelo nizkemu vodostaju. Voda? Mrzla ko hudič. Malo sem si namočil noge a so me začele bolet od hladu. Vse trenutke sem mora biti popolnoma osredotočen na cesto, a sem vseeno užival tako na cesti, kot pokrajini. Kljub sezoni zelo malo motoristov na teh poteh. Day3 Ščepan polje je bilo katastrofa za nočno rehabilitacijo. Lepi čisti apartma z pomanjkljivo termo in zvočno izolacijo. Prijetno utrujena se stuširava a ne morem zaspat, ker je vroče v sobi. Obračanje po postelji v vse smeri in poslušanje vozil, kako premikajo fosne na mostu preko Tare je trajalo dolgo v noč. Ne vem kdaj me je sfalilo a vem, da bi zjutraj najraje soseda ubil zaradi smrčanja. Jutranja nevihta je poskrbela za predčasno budnico z grmenjem in sunki vetra, da sem z brisačami podložil okna, ker so se sama odpirala in zapirala. Ok. Pustimo gradbene napake. Ob 7.00 bi naj odprli kaffano a očitno je kenlarca dobro spala saj je do osmih ni bilo iz sobe. Zajtrk je vsaj umiril moje živce in tako sem se spravil neprespan in utrujen na motor ter po lepi panoramski proti Plužinam in Trsi. Kaffe v Eko selo Durmitor, kjer je gazda stacioniran na terasi in vabi goste. Tukaj sem pred dvema letoma že spal in je bila le prehodna točka pred naskokom na Durmitor. Vreme naju je ubogalo do prelaza in sva se lahko naužila naravnih lepot. Na prelazu sva pa morala pobegniti v kočo, ker je nastal sodni dan. Vhcalo se je iz vseh lukenj ampak le za pol ure. Takoj po nevihti odrineva iz Durmitorja in do Žabjaka napolnit kesl za gorivo. Žabjak nama ni bil zanimiv in odrineva naprej proti dolini Tare proti Mojkovcu. Hotel sem na Zipline a se je moja draga premislila, ker... ne vem zakaj. Po mojem jo je bilo strah višine. Odpeljem dalje in nadaljujem s slalomom po mokri cesti med odpadlimi skalami. Zelo uspešno. Lepa pokrajina a moja je skoraj padla iz sedeža. Zaspala mi je skoraj, ker tak nežno vozim. Prispeva v Mojkovac z vmesnimi intervali dežnih kapelj in me vabljiva tabla Lovački restoran pritegne v stranko ulico. Napaka! Iz parkirišča izvaža en terenec zato zapeljem naprej po ozki cesti in obrnem na dvorišču sosednjega vulkanizerja. No, vsaj mislil sem, dokler me ni vsa oprema in teža na motorju obrnila bližje asvaltu v strmem dovozu delavnice. Lepo strokovno sem položil motor in sva se odkotalila po asvaltu. Fajn predstava za vulkanizerje, kateri so na škarpi pljuckali pivo. No vsaj pomagali so mi pobrati motor. Brez poškodb na motorju in prav tako na naju. Pol pa še dodatno paranje živcev s strani sopotnice, domača birtija brez hrane, wifija... Kafe požerem in gas proti Kolašinu, raje v znan lokal na postrvi v Bele vode. Super so bile. Sita nadaljujeva in kakšnih pet km iz Kolašina naju sreča nevihta zato pobegneva v novo konobo na kafe, da nevihta mine. Slabo urco pavze in navlečeva dežjake. Katastrofa. Dež naju ujame. Samo skalovje, blato in voda, na zelooo ozki in strmi cesti, katera se vije na skoraj 2000 m visok prelaz. Dva nenormalna zdrsa po ovinkasti cesti, če temu lahko tako rečem, sta kljub 100% koncentraciji tudi bila. Ne priporočam nikomur take ceste v teh pogojih. Mučnih 44 km sem premagal z otrdelimi rokami, in vklopljenim ogrevanjem ročk. Končno Andrejevica in, ker nisem bil nikjer na netu, nisem nič bukiral za prespat. Na pumpo vprašat lepo gospo in njen sodelavec takoj pokliče znanca preko ceste. Ded pride po naju preden uspem čike kupit. 5€ po glavi za nove apartmaje mi je bilo malo... ampak se nisem pritoževal. Parkiram na terasi, vodika in na enega hladnega, pa še enega častijo, stalni gostje in še enega jaz nazaj... Dobro, jaz ne bom več... jutri moram dalje, pa utrujen, pa mrzlo in pobegneva v apartma. Ajat, ker sem res gotof. Day 4. Jutro! Kakšno jutro? Pogled na planine v okolici ni nič kaj obetaven. Vsi vrhovi zapeti v težke oblake. Kaj zdaj? Da sem sam, navlečem dežjaka in gas. Imam pa zraven soprogo in je bolj nežne sorte, oziroma bolj sladka, pa sem se bal, da se ne stopi. Na pol se oblečem in na koffe v spodnji biffe, internet, vremenska prognoza, analiza poti... Nič! Odločim se, da grem naprej. Začneva se oblačit, ko prilezejo lokalci iz prejšnjega večera in takoj ajmo po rakiji! Norci. Jaz grem na motor in ne po rakiji. Komaj jih prepričam, da ne bom pil z njimi, ker moram naprej. Lepo se poslovimo in začenjajo se prvi kilometri proti Plavu. Levo-črno, desno-črno, zadaj-črno in le pred nama svetla linija na nebu. Tu in tam kakšna kaplja dežja, ko prispeva v Plav in nato se zgodba ponavlja do Gusinja in povsod okrog naju vidno uliva iz neba a midva voziva med nevihtami. Na meji z Albanijo še vedno klasika z zvezkom in pisalom, a korektno opravijo svoj posel. Upsss! Kaj si nor, prvi metri v Albaniji me presenetijo z asvaltom, imenovanim makedam z velikimi lužami. OK, le nekaj deset metrov in nato pravi asvalt. Skočiva v Vermosh na kavico po lepi slikoviti dolini, ker je ravno v smeri SH20 divjala nevihta. Prijazen dečko na koncu doline nama kar sam ponudi geslo za wi-fi. Zanimiv kraj od boga pozabljen. Opremim ženo s kamerami in nazaj na SH20. Lepa, zelo lepa, slikovita cesta je bila posuta z naravnim materjalom od včerajšnjih in današnjih neviht. Takoj sem se začel zahvaljevat Savi za Mitas e07, Yamahi za Tenerejko in Konradu za poligonski del vozniškega izpita in Igorju za nepremočljive in udobne škornje. Slalom med skalovjem, preskakovanje nanosov peska in še vmes kak raztopljen kakec lokalnih domačih živali. Vsaj prvih nekaj kilometrov je bilo kritičnih in potem sem na celotni poti naštel najmanj 10 delovnih skupin ljudi, kateri so čistili cesto, odstranjevali skalovje, podrta drevesa... vsa čast! Tega pri nas ne doživiš, ker se tri tedne kregajo katera zavarovalnica bo odstranjevanje plačala. Vremenska zgodba se ponavlja in čez celotno pot so okrog naju nevihte, a midva voziva proti soncu. Res, da naju vsake tri frtale malo pošprica a ni omembe vredno. Lepa pot je ta SH. Časovno sva malo zamujala zato spremenim plan in v Kopliku zavijem v Hani hotit na mejni prehod in ne okrog Skadarskega jezera, kot je bilo sprva načrtovano. Albanska meja je šla tekoče a na Črnogorski strani kolona katera se ne premakne nikamor. Stojim, gledam uro, stojim in žena se odloči, da gre iz pripeke v senco na sam mejni prehod. Naenkrat se odpre še ena kolona in se lahko že malo premaknem naprej. Ugasnem motor, ga postavim na stransko tačko ter se razkomotim. Čakam, čakam, mimo mene Rolfi (švicarski ovčar) išče opojne substance, ko na enkral lepa gospa iz policije pomaha, da pridem naprej. Punca zlata si, takoj za oženit, sem si mislil. Opravimo formalnosti in gas proti Podgorici, vmes pojest telečjo obaro, nato levo preko Skadarskega jezera in po hitri cesti čez tunel na obalo do našega otroka v Čanj. Tuš, zasluženo pivičko, malo počitka in v slano vodo...Cel dan so naju lovile nevihte, a vedno sva vozila nekje pred, za ali na strani dežja. Ravno dovolj, da se navleče dežjak in da je potem ta preveč. Bolje tako, kot pa popolna mokrota. Day 5. Danes je bil dan za lenarjenje, relaksacijo, Jagermaister, pivo, uštipce, ležalnik, pesek, slano vodo...! V Čanu sva napolnila baterije in uživala morske dobrote. Zvečer sem pa malo pregledal moped, podmazal verigo, napolnil snemalno opremo, komunikacije in sedaj uživava večerne trenutke ob kozarčku hladnega. Paše dan počitka in, ker se napoveduje vročinski val, krenem na motor v zgodnjih jutranjih urah, da se umaknem vročini in pobegnem iz obale prej, ko na plano prilezejo turisti. Day 6. Napovedana vročina je botrovala zgodnjemu odhodu iz Čana zato si naredim uro in od šestih kreneva iz obale. Cesta skoraj prazna in proti Budvi, do Tivata, kjer sem sva se spravila na trajekt, ter preko Kotorskega zaliva za Herceg Novi proti Trebinjem. Na ČG meji zastoji, da te kap. Ustavim in razmišljam. Nič! Prva in gas mimo dva kilometrske kolone, pa bo, kar bo. Prilezem na sam mejni prehod in na hitro opravim "formalnosti". Kar odleglo mi je, da se nisem rabil utrujat v koloni na vročem soncu v koloni. Gas do bosanske meje, kjer pa-prazno! Nobenega vozila pred mano. Milina in v nekaj sekundah sva v Bosni. Zaprem helmo, navlečem rokavice in po hitri cesti lepo poženem motor. Lepa, tekoča, široka in fino prelagam motor po ovinkih, ter resnično uživam. Uživam še bolj, če lahko spijem še dobro kavo in, ker vidim ob cest velik lokal se pač ustavim. Uauuuu. Kam sem prišel? Enostavno se ne, da opisati kako je bil urejen lokal. Etno konoba z izredno prefinjenim, estetskim občutkom za oblikovanje, ahitekturo in toplino. Zelo prijazno osebje ter vrhunsko kulinariko. Pri sosednji mizi je sedela simpatična mladenka z majhno psičko in je celo trikrat poudarila, da je iz Srbske krajine. Takoj smo bili v pogovoru in si celo razdelili ogromno porcijo uštipcev z kajmakom, katere trije nismo mogli pojest, čeprav so bili več kot vrhunski. Lokalu lahko podam oceno 12 od 10. Gremo dalje na vročino in preko Ljubinje do Čapljine, ogled slapov Kravice, kjer sem se pregrel skoraj do vrelišča, izmenjal nekaj izkušenj z motoristom iz Ljubljane, kateri je potoval po Bosni in smo nekaj časa prijetno kramljali. Pot v nadaljevanju naju je vodila preko Grude, Tomislavgrad, Livno, Bosansko Grahovo, Drvar do Martin brod. Naj povem, da me sama pot od Trebinja do Livnega ni nič kaj navdušila, saj je sama pokrajina nezanimiva. Pač krš in kamen. Pot od Livnega do Bosanskega grahova pa malce dolgočasna ampak vrhunska. Zakaj? Dolge ravnice, lep tekoč asvalt, dolgi pregledni ovinki, popolnoma brez prometa in sem si lahko naredil nekaj za svojo dušo. Dolga etapa tega dne je bila potrebna, ker enostavno nisem našel prenočišča v teh porušenih in zapuščenih krajih. Zato sem vlekel do Martin broda, kjer sem bukiral apartma na samem sotočju Une in Unca. (neka podobnega) Zanimiva lastnika katera povprašava po večerji in se z strahom spogledata, ker nista pričakovala, da bosta gosta prispela lačna in sta imela prazno shrambo. Vseeno obljubita večerjo in, ko se midva uspeva stuširati je večerja pripravljena. Ded je takoj vrgel črveka v Uno in spekel ribe tik ob Uni samo za naju. Vrhunsko! Ni lepšega, kot pozna večerja ob šumenju slapov v dobri družbi. Nepozabno. Ne bom opisoval, kako sva spala v naravnem ambijentu ob vodi. Kot angelčka! Day 7. Tempo se zaradi napovedanega vročinskega vala stopnjuje. Ni prijetno biti cel dan v moto zaščitni opremi v tehničnem perilu v vročini nad 30 stopinj iz dneva v dan. Odločitev je padla, da zaključiva potovanje in se vrneva domov. Raje narediva še nekaj kratkih izletov od doma, kot pa vztrajava na potovanju. Preko Bihača, Cazina, Velike Kladuše, Karlovca, Metlike, Gorjancev se izogneva turistični gneči na mejnih prehodih in se vrneva cela in zdrava domov. V tej vročini sem tudi izgubil voljo do kulinarike in v Cazinu sem imel željo po porciji odojka, a kaj, ko so na pedesetih roštiljih vrteli le jagnje in nikjer nobene svinje. Malo sem postal nacijonalist in raje odpeljal naprej. V Metliki pizzerija z velikim napisom " Bikers wellcomme" in lepim vrtom pritegne moj pogled in apetit, zato obrnem in parkiram. Jedilnik na brzino pregledam in ker bi rad nekaj na hitro naprej naročim dva hamburgerja. Natakarica mi takoj pove, da bo to najmanj pol ure čakanja. Ok! Folk v kratkih hlačah in med njimi midva v popolni bojni opremi naj čakava fast food? Njenih pol ure je pol eno uro in, če že ne more stisnit dva kosa mesa na vogal roštilja potem pa hvala lepa za Bikers Wellcomme. Tile napisi mi od sedaj naprej le povejo, kje se ne bom več ustavljal. Na vrhu Gorjancev ponovno pizzerija in z enakim vabilom! Ustaviva in kljub prazni gostilni bi sam prej naredil kompletno kosilo, kot oni meni dva hamburgerja, katera pa tudi nista bila vredna imena hamburger. Bolj senvič z mletim mesom in solato prelito z majonezo. Delno potešena odpeljeva dalje proti domu z dvojnim kaffe postankom. V poznih popoldanskih urah sva prispela v domače gnezdo prijetno utrujena in polna novih vtisov. Rezime! Nekako mi ostaja grenak priokus, da pri nas vsi gostinci prej vidijo v tvojo denarnico, kot pa, da bi se potrudili, da bi zadovoljili gosta z dobro in kvalitetno ponudbo na krožniku. Teh občutkov na balkanu nimam. Sama vožnja je potekala brez teżav, varno, če pozabim idiota pred Travnikom, kateri nama je vzel prednost. Drugih neprijetnosti ni bilo. Čakanje na mejnih prehodih so del takšnega potovanja in sem bil na to tudi pripravljen. Vsa prenočišča so bila čista in urejena. Nad bukingom, kulinariko nimam pripomb in še vedno se bom vračal v te kraje. Vremena se ne da izbirati in tudi z njim sva imela veliko srečo. Lepo preživetih nekaj dni in sedaj gremo naprej...saj smo še na dopustu! S&D

Pa še nekaj slikovnega gradiva od mojega potepanja v četrtek in petek Nassfeld razgled iz vrha Goldeck alpen strasee razgled iz vrha villach alpen štrase ... za ostalo pa se ve zaka se gre ..pa še ena pozerska iz enga ''balkona'' na vilah alpen štrase

Vtisi prejšnjega tedna - iz javorniškega in nanoškega gozda - temperatura je bila ravno primerna. smučišče Lome na Javorniku Pozorno spremljam, kako se bo na števcu zavrtelo z 999 km na 1000, namesto tega pa samo ničle pogled z Nanosa, z morjem v ozadju

Nassfeld pass, lepa sobota, edinole gužva od Bovca čez Log pod Mangartom in naprej ni sedla. Hvala prijaznemu policistu, ki je imel razumevanje za prehitevanje stoječe 8-kilometrske kolone...

Danes sva se po dobrem zajtrku in seveda dobila papirje za motorja odpeljala iz Biskeka do Toktoula 280km cesta odlična z majhnimi defekti pokrajina fantastična .Dvakrat nad 3000m pa en dolg tunel nic drastičnegs zem ze 10x skabse peljal.Tezave zBmw cukal vendar ne sam navisini potem nehal mogoce voda v bencinu.Prespala v prijetnem hotelu in pucal motorje katrana ,ker sva peljala po katranu 200m ker se je prevernila cisterna.DAnes delal motor vredu popoldne pa spet tezave vedno vecje ko se je praznil tank.V hotelu podru ddl motorja spumpal gorivo in naliv sveze. Upam da bo jutri vredu.Pokrajina lepa se spreminja z kilometri ki jih je bilo 410 do Osha.

Eto...kapo dol. Takšne ljudi spoštujem...kljub neprijetni zadevi, ostanejo normalni...pa zadevo še začinijo s kančkom humorja. Upam, da se vse dobro reši...in se ne ponovilo...zlu ne trebalo...

Ker je poleti vroče sva šla v hribe in sicer v Kyrgizistan in Tajikistan. Kaj se mora zaplesti in se je vreme v Istambulu tako da je zamual avion iz ljubljane in nato zamudis let za Biskek. Dodelijo ti lux hotel odlično hrano vrhunsko in obljubo da letimo naslednji dan ob 19. Seveda ta avion zamuja je prebukiran in sledi ponudba za 600 euro in zopet hotel za en dan vendar z stend by kar pa ni vredu in po konstruktivnem pogovoru z turki pristaneva v prvem razredu buissnis class v angl. Je bolje slisat ampak je res bolje. Pa le pridemo z 3 urno zamudo v Biskek ker so imeli tudi teh. Tezave z tesnilom na vratih aviona. Ko si pa tu so pa vse tezave del avanture. Če še ni vse ok ni konec avanture sej se bo šele začela. Upamo na papirje jutri in gremo IN ŠALAH...

Po okoliških gričih Najprej namakanje Poziranje Nagrada za najbolj usran moped Če bi mel izpravno gumo bi mi zihr ratal Še ena krasna nedelja v dobri družbi. Happy

Zdravo banda, danes same lepe ceste. Od Braile cez Bukaresto do Pitesti, dalje do Craiove in Djerdapa. Sem hotel do Zajecarja a sem od vrocine omagal in pristal v hotelu ob Donavi v Kladovu. Ubila me je vrocina, cel dan 35 in vec stopinj. Spijem po 3 ali 4 litre vode na turo. Na crpalkah se ustavljam bolj zaradi nakupa vode kot benza. Terasa hotela je ob Donavi in ravnokar zahaja sonce. Za vecerjo je bila Karadjordeva snicla in Sobska solata. Kaj sem jaz rinil teh 3 tisoc km dalje, ce bi kahko tule dobil vse, kar je dobro. Danasnje speglane ceste so bile prava milina. Ukrajine te ubije. Sedaj razumem zakaj pri nas srecujemo premoznejse Ukrajince, ki imajo vsi terence. Sploh pa mi ni jasno, kako je lahko Kmet vzdrzal te ceste po Rusiji in to etape po 900 km. Tako da vsi tisti, ki ste mu pametovali, lahko bi kdo sam probal. Jaz sem samo molil, da ne prebijem gume ali celo zvijem felne. Pa, da se mi kaj ne polomi na motorju. Je pa res, da ne mores motorja gnat, lepo pocasi in po pameti, ker ce bi pojahal samo eno od tistih 30 cm globokih udarnih jam bi sigurno zakljucil. Padel se do danes nisem Okoli Bukareste je sicer cestni obroc a ni AC. Bilo je polno zastojev in kolon, ki so stale v obe smeri. Moram rect, da se da lepo vmes, se umikajo in ni nobenega zapiranja ali kaj podobnega. Motoristom se da prednost, je pa seveda treba previdno in po pameti. Srecal sem Svicarja z GS1200 LC, bil isto v Moldaviji. Imel je serijske kovcke in oba sta se mu zlomila. Nekako jih je prispanal z transportnimi trakovi, da nista drgnila po zadnjem kolesu. Glede na sistem vpenjanja ni cudno, je zelo filigransko. Hvala bogu ima tenerejja bolj robustno vpetje pa se elasticno je vpeto preko gum. Tudi vetrobran se pri tenerejki ne bo zlomil pri vijakih, je cela konzola, ki nosi Garmin in vetrobran vpeta preko dvojnih gumijastih armotizerjev. Toliko za danes, jutri pa do eko sela v Trsi v Crni Gori. Lp Iztok

Zgleda, da kura ni nič mislila ali pa gledala. Lipstik se mi je oglasil. Je živ, cel ne toliko, kolk, sum na medenico. Več bo pa sam povedal, če bo hotel. Ampak živ je, to je bistvo, za vse ki vas skrbi.

Če povzamem besede mojega frenda, citiram: " En krog lahkih nog naokrog v najboljši družbi VeSna VeSna,Tatjana Bajec in Miško Damijan Bajec-Dami. Nič se ni zgodilo razen ,smeh,papica in olje premešal v edinem motorju,ki je še v garaži." konec citata. Blo je fajn, razn tega, da sva bila z mojo oprana, ni pa nč odpadlo

Do sedaj sva bila samo dva taka....od včeraj naprej je samo še eden! Namig: vozi Versys

prideš z bmflom .. zbiješ, vse unćš in greš .. a je to fora p.s. u stotinki sekunde se moraš odločt .. in pol.. a je sreča al ni ... zdele smo uhka usi pametni ( no ja .. js sm itak ) ... ampak .. dobr se je izšlo ... če če če .. čeb duma spau, bi ga po obilnem kosilu, uhka kap sunla, kaneda , ejga

Tle gor sm se prvleku Lp, notranc

@DAMI34 - tiste dni, ko je šla fronta čez je bilo za slikanje kar nekaj zanimivih motivov

Scrkljanci....

Po drva z 'novim' mopedom Lj-Strahomer-od tam nekako do Rakitne-Rakov Škocjan-kavica OMV Postojna-Logatec-Rovte-se mal po gozdu okoli Medvedjega Brda-nazaj v Lj. 200km, pasalo k šamar budali.

@Snecer bi reku, da ni šu u maline, da so maline vanga skočle jadranka bo name počakala, do konc augusta, ker imam do takrat vse vikende zaseden

Kot bi se reklo.....zaščiten mit alles, razen olagume

Kot si napisal, vožnjo je treba prilagoditi svojim sposobnostim. Za nekoga hitro je za drugega počasi, spet za nekoga neprevozno je za drugega šala mala. Jaz sem se pričel ta forum prebirati prav zaradi idej in informacij o potovanjih. Davno prej, napredno sem se registriral. Je pa res, da je treba znati ločiti seme od plevela. Dobro zgodbo pa je vedno vredno prebrati. Sploh pa ne ti ne jaz ne kdorkoli nikogar ne sili, da mora potopis prebrati. Lahko pogleda samo slike ali pa še to ne. Vedno pa se bo našel kdo, ki je prepričan, da je samo njegov način edini pravi in se mu zdi, da je treba na to opozoriti tudi vse ostale. Jaz pač živim po načelu "Živi in pusti živeti", zato se zaradih takšnih opazk ne razburjam saj me prav tako nihče ne sili v to, da jih sploh preberem...

Mislim,da je strah odveč,če je bil dokaj redno servisiran pri mojstru ki to obvlada. Pri 141k km smo odprli motor zaradi(mastenja) puščanja olja med tesnilom cilindra in blokom motorja.Obraba gl. ležajev, obročkov in cilindra minimalna(glede na to,da je bil motor odprt je bilo smiselno menjati gl. ležaje , obročke,verigo odmične gredi in napenjalec verige.Motor dela odlično ( 166 k km), sklopka še prva prav tako prednji diski. Servis vilic in zadnjega Amortizerja je bil pri približno 100 k km(ni nikjer mastilo) menjano z Hyperpro progresivnimi vzmetmi. Špice so pa občutljive na sol kot tudi vsi "Al" deli,po vožnji( v zimskem času) potrebno sprati . lp Cene

To imaš prav...seveda pri denevno premagani poti igra vlogo veliko faktorjev...km, ure, temperatura itd. Meni se pač zdi, da je najbolje tempo prilagajati predvsem svojim sposobnostim. To je osnova, da zagotoviš minimum, da se potovanje srečno konča...ker le tako ima vse skupaj smisel. Okrog zadnjih dni....veliko "cvetk" je ostalo neopisanih, res dobrih....in če sem čisto odkrit....na tem forumu je človek veliko krat zmeden. Na koncu ne veš več, ali bi objavil samo slike...ali statistiko, ali par besed, ali grafe, ali doživljajski opis...je zadeva predolga...prekratka....in na koncu....ali je sploh smiselno karkoli objavit. Tako sem se odločil za 50:50...verjetno pa sploh zadnjič...tako ne bo več dilem. V vsakem primeru pa hvala da si prebral....in iskreno upam, da te je opis vsaj malo razvedril.

Prepuščam se dopustu

Lp vsem, zavarovanje urejeno, motor je doma. Vlece iz nizkih obratov, pospeski so odlicni, zavore srednje, vzmetenje srednje... Motor je mestni huligan, njegovo podrocje so mestne ulice in regionalne ceste... Presenecen sem nad masino, 75konjev, veliko navora od zacetka do konca, imas obcutek, da je konjev se vec... Zavarovanje + asistenca cca 90€... Je gospa na zavarovanju vse uredila... Zvok, ki se dere skozi Mivv izpuh pa je dodaten plus.

zakaj zadnjič? Imaš sam pri sebi filing da si slabo napisal, da se folk dolgočasi ob prebiranju in gledanju slik? Jaz vem, da ga nimam, in ti ga tudi ne rabiš imet. Še 1x in miljontič, z objavo (pa kakršnakoli že je) nekega potovanja ali kaj podobnega, prav nikomur ne poslabšamo kvalitete življenja in prav nikomur ne krademo prostora niti časa. Prav nasprotno, meni so potopisi ob ležanju v bolnišnici še kako pomagali da sem vzdržal dolgčas in bolečine. Verjamem, da še marsikomu pomagajo. Prav tako sem prepričan, da se marsikdo zabava ob prebiranju dogodivščin, takšnih in drugačnih.

Se popolnoma strinjam. Jaz tam do 600...max 700, če je res samo transfer. Sicer pa okrog 300-km. dnevno...včasih manj, včasih več....ker mi res ni samo za nabijanje kilmetrov. Raje kje malo posedim, kaj pogledam, pojem...v glavnem potovanje naj bo užitek, ne mučenje. Meni motor služi kot sredstvo z namenom potovanja... Zato se tudi ne brigam kaj dosti, če je zglancan, pa kakšna taška paše na njega. Tehnično mora bit brezhiben, ostalo pa praktično...pa meni mora služit...ne jaz njemu. Nimam pa nič proti, če komu odgovoarja večja dnevna kilometrina. Ljudje smo različni (hvala bogu) in na srečo na enake stavri gledamo na različne načine.

DARS ne dela kolon .. daje možnost turistom k ogledu okolice .. kaj bi bilo, da bi se vsi 200 mim pelal in nč vidl naše lepote ... pa mišićasta telešćka, ki s krampi krampajo po cesto ... švabice vzdihujejo ko gledajo zagorela mišićasta busanska telešćka in vzdihujejo: ohhh .. šeeeeen gut... ih komnze bek mit majne frojndice ... bez my man ... štekate

Ena dopoldanska kratka a sladka vožnja pred južno Cerknica-Ribnica-Kočevska reka-Osilnica-Petrina-Stari trg ob Kolpi-Kočevje-Kočevska reka-Ribnica-Cerknica

Start 15.7. ob 5h zjutraj iz Kamnika, torej na jadranki ze zgodnje dopoldanske ure, super je blo, sam veter je malo nagajal (sem se ze ustrasil, da bo zaprta), guzve nobene. Odvozil sem jo do Maslenickega mosta, potem pa direktiva do Splita, ker se je ze kr fajn mudilo na trajekt za Šolto. Po enem tednu odkrivanja otoka pa nazaj, do Senja čisto brez guzve. Res je lepo doli ni kaj

Kar se mene tiče, so ure bolj relevanten podatek. Divjanje po AC 8 ur ali drsanje sklopke v 1 ali drugi prestavi enak čas pač nista primerljiva... Da pa ne bom samo off topic: Res sem se zabaval ob prebiranju tvojega potopisa. Škoda, da tudi zadnjih dni nisi začinil v slogu prejšnjih...

. ... Skala, res sem vesel da ti ni nič ...

Tu je ktm 1190 r ready to go ADV

Ejga Jebeš ti to vse, sam da si ceu, žiu in zdrau Moped boš že popravu

Tudi to je dobra rešitev. Franc če pogledaš se dročnika sploh ne dotakne ampak le ležaja, ki je že itak bil tovarniško sprešan not. Kar se sedeža tiče je meni za enduro zadosti ugoben, na offroadu pa itak večinoma stojim. Kot vidim pa je kar znana "napaka" da poči. Jaz sem po razpoki zalepil z dvokomponentnim lepilom, prečno razpoko pa še ojačal z aluminijastim kosom. Tudi sprednji del kjer se zahakla sedež na motor sem zalepil in nato pobrusil, saj se je sponka snela in je blago odstopalo. Ne mi pa rečt, da se nič ne da pod sedež spravit Spodaj sem natlačil flike, vezni člen verige, Loctite (za na trip), astronomsko folijo, dvokomponentno maso, original pokrov plus kontakta akumulatorja sem odstranil in pokril z gumijastimi rokavicami za lažji dostop v primeru da kolega ali jaz potrebuje vžig z drugega motorja. V gumijaste nosilce relejev sem natlačil še dodatne rezervne varovalke in pripravljena mostička v primeru da odpove keri od relejev ali varnostnih stikal (sklopka, tačka,...) da lahko premostim rele. Pripet je tudi temperaturni senzor od Garmina, ki mi kaže zunanjo temperaturo na navigaciji in kameri. Na airbox sem napisal vse pomembnejše podatke, da na potovanju ne rabim iskat po navodilih, če bi to rabil. Spodnjega šraufa zadaj na plastiki ne uporabljam, saj imam ostala dva dzus vijaka, tako da vse snamem brez orodja (več o tem kasneje). Vedno pa na motorju seveda tudi vezice. Moraš pa pazit, da ti nič ne drgne ob žice in ostale pomembne dele. Kot že omenjeno je problem razporeditev teže zaradi tanka, s prtljago zadaj pa to še bolj pride do izraza. Ker imam dodatni Rall Raid tank, ki je nameščen zadaj desno pa to še bolj povdari, zato sem dosti premišljeval kako in kaj obesit čim bolj naprej za daljše ture. Za trip sem tako pod stranske platike spravil dve rezervni zračnici. Sedežu sem dodal dva šraufa, ki držita vezice za še eno zračnico. Ob strani pa še dve torbici od fotografske opreme, katerima sem prišil uho iz ostanka gurtne, da ju bolj stabilno lahko pritrdim. Vso ostalo orodje sem namestil z vezicami na okvir motorja, kjer sem le našel prostor. To je vso orodje za snemanje pnevmatik, ključ za svečko in rezervna svečka, rezervni ročki (ena ročka + 2 adapterja s kitajske), rezervna tačka za zadnjo zavoro in še ostale drobnarije. (najdi vsiljivce)

Sam če jih pobarvaš

trden kakor skala! sam da si ok

še to je preveč .. 75 € z DDV za do 100% prekoračitev ... za do 200 % prekoračitev 125 € z DDV ... za 300 ali več % prekoraćitev hitrosti, bi pa lupu 250 € z DDV .. in seveda ... kazn bi morala it v davčno olajšavo, mar ne mene volte za precednika.. sam kurc, ker čez 5 let ne bi meu več voliuceu

mene načeloma ne moti nihče , ki vozi izven naselja nekaj hitreje od omejitev , dokler ne ogroža drugih in sebe .. naselje se pa ve - če si hitrejši od 100 na uro si avtomatsko brez izpita - torej tudi če ga imaš v žepu za moje pojme ni veljaven..

Okrog 3 metrska praviš, ne... Pes pa meter pa pol, al kako že ... Lepa kačona, lepa. Moj sin je bil pa takole ... Ajd!

Ja sem bil na jugu. Albanijo smo skoraj celo prevozil ob obali v petek in včeraj, ko smo se vračali iz Grčije. Smo potegnil do Črne gore in bomo nekaj dni tukaj. Lp, n

Razmišljam, kako bi jo kdaj tudi z motorjem odpeljal s seboj ..

Še nekaj včerajšnjih nočnih posnetkov Budimpešte. Bila je hrana presenečenja. Kaj je bilo in iz česa, bi težko rekel. Nekaj je bilo mesa. Ma nima veze, lačna kot volka nama je bilo zelo dobro. Bilo je super.

In Bmw 700 gs od Anke

Še pred vikendom sem se zaklel, da pa ta vikend pa ne premaknem motorja...hmh...moj kurac. Glih do 17h popoldan sem vzdržal. Ker ni bilo časa za kaj daljšega, sem pa zvlekel na plano kobilico in hajdi v hribe. Hoče-Areh-Šumik-Klopni Vrh-pesek-Osankarica-Areh-domov. Sem si privoščil malo makadama danes...lepo je šlo...par krat me je v ovinkih malo streslo, ampak sem tudi pogruntal zakaj sem v Bolgariji položil tenerejko....definitivno seveda neizkušenost in pa ciclanje in premalo gasa....kobilico sem danes veliko bolj poganjal in kljub relativno neustreznim gumam sva lepo špure risala.... ....prijetna popoldanska osvežitev...zdaj bom lažje ajal....

Ojla, se migam. Vceraj sem si napolnil akumulatorje in danes via Odessa. Tisti cudni Transnistriji sem se izognil po nasvetu receptorja v hotelu. Cesta po Moldaviji lepa, divja se tu ne. Policije je veliko in opravlja svoje delo Razen tega imajo podobno kot mi dobivamo na AC, kamere, ki merijo hitrost. Moldavija ni neka zahojena drzava, je cista in urejena, glavno mesto se lepo razvija. Meni je bilo vsec. Malo pred mejo me prehiti znanec, Ukrajinec z Hondo Gold Wing iz Brasova. Je tudi tam scalo in je precemel v hotelu. Zato se je raje obrnil domov, pussi Me povabi k sebi na kavo, je doma na nasprotni strani zaliva, ki meji na Odesso. Spijemo kavo, malo pomalcamo, gremo se pogledat ostanke lokalne trdnjave, kjer je danes bikers meeting. Preden zapustimo hiso me dobesedno pprisiki, da vzamem dva deci njegove domace vodke. Pravi, da je 60 %. Bemti, jaz zganice itak ne pijem, tega pa sploh ne bom. Ce zmanjka benza, v keslu bo prav prislo Menjava si elektronske naslove in tel. stevilke in povabim ga, da me obisce. Tip je pilot in ima tri Antonove AN2 za skropljenje polj. Baje mu posel dobro tece. Poleg Gold Winga ima se KTM 950. Pravi, da bo sel v Madzarsko in se bo oglasil pri meni. In tako jaz krenem in prijaham v lep hotelcek v Odessi. Dobesedno prijaham, ker tu so ceste njive. Lepo 65 do 75 kmh, stoje in najmanj 100 metrov za avtom. Oci pa na pecelj. Potem lepo vozis slalom v enduro drzi. Kako sem srecen, da nisem vzel FRJ1300, ki je tudi odlicen motor, a bi sigurno trpel na teh cestah. Vzmetenje Super Tenerejke pa poje vse. Poleg tega imajo vojaske check pointe na cestah. Dobis nek listek in ga na naslednjem zoped oddas. Preglejujejo pa ne, vsaj mene niso. Tudi na meji je vojska z avtomati. So pa bili Ukrajinsci hitrejsi od Moldavijcev, kjer delajo pompolzje. Hotelcic je lep, sedaj ze vem, da moram v teh krajih handlat. Ko vprasas za prosto sobo in cenik, napravis hudo skremzen in kisel ksiht, jamras, da je to res drago. Pol ti dajo 20% popusta, ce bi se mi dalo, bi bilo se vec. Dvomim, da jim posli res tako dobro laufajo. Pa naj jim bo, je lep hotel z bazenom in nekaj morjao tudi zasluzit za prezivetje. By the way, raje imajo Dollarje, vzamejo pa tudi Evre. Bankomat pa vam da najvec 500 Ukrajinskih Rubljev oz. 19 eur. Mejte zraven kes, ker meni ni uspelo placat hotela z Viso, blagajna je mlela in mlela in je vedno prekinilo. Pol je z nasmeskom vzela Eurone. Zdaj pa grem v mesto na frjuks. Pa ena slika, vec pa ko se vrnem. Lp Iztok

Velebit: preko velike planine do jadranske hobotnice Prvi pogled prema moru uputio sam s Vratnika, sa starog parkinga na vrhu ispred davno napuštenog hotela ... ili šta je već bilo tamo. Vrijeme je bilo odlično, cesta je bila odlična, a i ja sam se odlično osjećao. Četiri je dana prošlo otkako sam prolazio ovim krajem, jugoistočnijim dijelom doduše, no u svakom slučaju u obje vizite zajednički nazivnik je isti - Velebit. Naime, prolazeći prije par dana uzdužnom velebitskom cestom, ugledao sam dva detalja, dvije ceste ... zapravo dvije mogućnosti da opet zamažem felge skroz do ruba. Prva je cesta od planinarske kuće Alan do mjesta Mrkvište na uzdužnoj velebitskoj cesti, oko 8 km makadama, kako su mi još prošle godine rekli. Druga je cesta također makadam, odvaja se od uzdužne velebitske malo ispod Štirovače i ide preko Dabarskih kukova do onih krivina iznad Karlobaga. Na mjestu gdje makadam počinje stoji oveći putokaz na kojem piše da je do Karlobaga 42 km ... OK, meni paše. Alzo, ja sam na Vratniku i trebam doći do planinarske kuće Alan ... kako to budem riješio? Vrlo jednostavno ... tako da se najprije spustim u Senj ... ... zaobiđem Nehaj/Trbušnjak i dokopam se obale. Ubacim se na magistralu i lagano se i sa 6 očiju otvorenih (mađari i poljaci su svuda okolo) odvezem na jug, skroz do Balinske drage i još pola kilometra iza nje ... do jednog prilično neupadljivog skretanja ... kao da silazim na gradilište, ili zapušteni vinograd. Cesta je truljava, isto kao i sljedeća 2-3 km blagom ili nešto manje blagom nizbrdicom. U trenutku kada nizbrdica postane ozbiljnija, e tada se i pejzaž promijeni ... polako se otvori vidik na ono što se nalazi na kraju ove odrtine od ceste. Starigrad kod Senja, tako se zove civilizacija u koju se spuštam ... prekrasno malo mjesto,na prekrasnom komadu obale, genijalno skriveno. Toliko je maleno da se ne mogu pošteno niti polukružno okrenuti ... mic naprijed, mic nazad, malo oko čamca, malo iza prikolice ... i već sam na uzbrdici, natrag prema magistrali. Ovaj silazak u Starigrad kod Senja baš i nije esencijalan za dolazak do planinarske kuća Alan ... no toliko sam puta - čak i ove godine - prošao pored tog putokazića da sam jednostavno morao skrenuti i pogledati šta tamo ima. Morao sam, i to baš sada. Dokle dalje? Ne još jako daleko ... do Stinice. To je ono križanje na kojem se desno dolazi do trajekta za Rab, a na lijevoj strani iza križanja je stara plava benzinjara. Ima tu i još nešto, obično se previdi ... jedan cestuljak koji se naglo i dosta strmo odvaja u brdo. Cestuljak je inače upisan kao LC59148 i ima sve atribute atraktivne i vožnje vrijedne ceste ... uzak je, neosiguran, ima serpentina i opako dobar pogled na more. Osamnaest kilometara zabave do planinarske kuće Alan prođe prilično brzo ... nije to ni tako malo, ako ćemo pravo ... mnoge poznatije ceste su kraće i s puno manje zabave. Nije to kraj ... ima dalje, samo je makadam. Osam km nelošeg (osim mjestimično s povremenim) makadama završava u Mrkvištu, gdje izlazim na uzdužnu velebitsku cestu (ŽC5126). Od Mrvišta nastavljam asfaltom uzdužne velebitske - kao i prije 4 dana - skroz do putokaza za Gospić i Kuginu kuću, jedino što sada ne pratim asfalt (koji se odvaja naglo lijevo) već pičim ravno ... opet na makadam. Na prvom sljedećem putokazu spominju se 42 km do Karlobaga, a do Ravnog Dabra 24 km ... što znači da me čeka barem 25 km prašine, pijeska, rahlog šodera, nekoliko finih nizbrdica i uzbrdica ... fun, fun, fun. Austrijanac se povampirio, zubi mu narasli ... morao sam ga nekoliko puta ozbiljnije pritegnuti da ne odleti kam ne treba. Iza tunela i table na kojoj piše "Dabarski kukovi" nije daleko do ponovnog susreta s asfaltom ... možda 2-3 km. Odmah s početkom asfalta je i proširenje koje uglavnom služi kao parking za izletnike koji idu na Premužićevu stazu. S ovog proširenja opet se - nakon šume, stijena, pijeska i prašine - ugleda more na jugu, a cesta koja je upravo u postupku proširenja započinje svoj prilično strmi spust do priključka na D25. Bilo je nešto iza 3 sata popodne kad sam se spustio u Karlobag. Da idem odmah doma ... nema smisla. OK, stigao bih, čak i bez ikakve žurbe ... ali zašto? Polako, nigdje ne gori. Smjestio sam se u hotelčić na obali (sva tri hotela za koje znam u Karlobagu, na obali su ... nije bitno) i najprije se malo osvježio. Velebitsko je krasno pivce, jedino mi ponekad smeta što nemaju svi i uvijek Velebitsko tamno. Još me jedna stvar živcira, no za nju sam si sam kriv ... prije četiri dana, spuštajući se s Velebita, prošao sam uz punionicu Velebitskog piva ... a nisam se skrenuo i pitao bih li mogao turiti nos unutra. A bio sam i polukružno okrenuo, vratio se stotinjak metara nazad ... još i danas me ovo ždere. No, nije to ništa što se ne može ponovo odraditi. Priču o lignjama i njihovoj ponudi na obali također ne bih načimao ... držeći se maksime da tko pita ne skita, ja sam pitao i zahvaljujući iskrenom savjetu naručio domaću hobotnicu. Sutradan ujutro doručak i pakiranje, opuštena vožnja prema sjeveru dok kolone turista nimalo opušteno jure prema jugu. Zaustavljanje jedno, u Senju, tek da iz blizine pogledam hordu talijanskih Scramblera. Doma sam stigao prije nego je počeo popodnevni prometni krkljanac (PPK). Od planinarskog doma Alan do izlaza na cestu D25: https://goo.gl/maps/439nsYerUZM2