Dvorana slavnih

brezveze je, zaenkrat je lepo, mogoče rahli jugo piha

grem se na otok shladit, tu že prižiga...

live iz steze

Še moj hobi

Ene par vtisov prejšnjega tedna Torek, 5. september 2017 Štart ob 13h. Preko barja, Borovnice, Vrhnike, mimo Idrije... Prvi kapučino pade blizu Kobarida. Kolegi na parkplacu so na svojih HD-jih priropotali iz osrednje Nemčije... Ob Soči do Bovca, pa mimo Mangrta na Predel. Prekrasni razgledi na hribovje in gorovje. Preko Trbiža smo v zgodnjih večernih urah v hotelu blizu Arnoldsteina. Soba za 3 je 110€/noč. Sreda, 6. september 2017 Po izdatnem zajtrku zakrožimo v smeri Tarvisio - Pontebba - Nassfeld. Na vrhu sledijo pavza, kofi in malica. Pa nobene taprave vročine ni bilo zunaj. Sledi spust in naprej do Hermagor-a. Popoldne nadaljujemo do Faaker See-ja, kjer ostanemo do večera. Stojnice zgledno založene, Harleyev ko listja in trave, ponosni lastniki (in lastnice) pa so tudi uštimani na nivoju.. Četrtek, 7. september 2017 Samopostrežni zajtrk v stilu nice and easy. Spakiramo in odpeljemo. Na krajši sprehod in kavo pa se ustavimo v Velden-u (Vrba na Koroškem), kjer je postavljen tudi en manjši Harley village. Po severni strani jezera nadaljujemo do Celovca, kjer nas začne kar konkretno prati. Navlečemo dežjake in nadaljujemo v smeri Borovlje. Tam zavijemo proti Železni kaplji. Čez nekaj kilometrov, na tistem odcepu, kjer bi šli lahko naprej čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino, pa ob ograji stojita dva modela. Precej zagorele polti, ampak ni izgledalo, kot da sta bila pred kratkim v solariju. Oblečena v trenirke in tanke jakne, na nogah natikači. Očitno tudi gobarila in planinarila nista v tistih koncih. Gledamo mi njih, gledajo oni nas. Sem imel pa fon v jakni pod dežjakom in brezrokavnikom, tako da se mi ni dalo brskat in slikat... Jezersko V Kranju se priključimo na staro cesto do Medvod. Vsi trije naši mopedi imajo ne ravno briljantno vzmetenje, zato se tiste betonske plate mimo Labor kar opazno čutijo. No ja, smo se vsaj malo razmigali. V Ljubljani sledi še zadnja kava. Smo se jo namenili srknit v Harley baru v Stegnah, ampak je bil zaprt. Iz Lj pa na ac rink in proti domu. Odlična družba, super fura in obilo dogajanja. Pa nekih 630 kilometrov je pokazal števec.

Dolgo pričakovani celovečerni film Mamutovanje 2017 je TU!!

jutranja poročila... Vreme: Koper 16, Kranj 11, Ljubljana 10, Nova Gorica 14, Murska Sobota 12, Španija -20

To je nekaj drugega , kot, če lahko izbiraš. Za dirkalnik je drugačna oprema, kot za potovalnik. Pri potovanju je v ospredju udobje, pri dirkanju hitrost. Dirkaci se v tisti opremi premikajo kot roboti. Že preklopna čelada je manj vzdržljiva od zaprte in pri preklopnih je vecina zaponk microlock, ne vem, ce ima kakšna DD, ker so delane za večjo udobnost na potovanjih. Potrebno je le priznati razlike da ne prihaja do nesporazumov. Na potovalniku bi že čudno zgledal z opremo športnika, čeprav bi bilo morda bolj varno. Ce je pa bistvena varnost potem pa zakaj motor, potem je boljši avto.

Žena me je poslala v Zreče, češ si v penzionu, pojdi in uredi zadevo. Po 10 uri se je pri nas le pokazalo sonce, pa sem se odpeljal po stari cesti čez Trojane. Na Štajerskem tudi ponujajo kalamare, a sem raje izbral telečjo obaro za malico. Za nazaj sem se odločil za pot mimo Dobrne po danes zelo vetrovni Savinjski dolini, odpeljal Logarsko dolino (po 16. uri septembra in oktobra ni več vstopnine). Čez Pavličevo sedlo nisem srečal prav nikogar, slikal Obir na eni strani in venec gora K - S planin z Lesnikovo domačijo na drugi strani (na vrhovih je že sneg, zgodaj). Po vseh omejitvah hitrosti, delih na cesti z obveznim čakanjem pred semaforji, je bil vzpon po ridah do mejnega prelaza pravi balzam za mojo dušo, tako, da sem se vrnil še enkrat v dolino in vzpon ponovil. Na naši strani me je presenetilo prazno jezero na Jezerskem. Mogoče ga bodo uredili, očistili, poglobili, Bog ve. Ne spomnim se pa, da bi srečal Scarabea.

Danes končno po dobrem tednu dni spet na mopedu.. Relacija Avče-Wajdušna-Col-Idrje-Avče ... Lušno je blo ! V prilogi pa še dokazno gradivo

Večerja boooooo

...eni pa se hočejo vozit......

nimam kamere poleg

@Snecer ... a pa si ti ziher, da si ti še živ... ker na monitorju na Garminu ti kaže srčni utrip _________________ . ... kolkor jest vem, to ni dobro, če za srčni utrip na monitorju pokaže samo ćrto.... pa piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.....

po d1 sem šel, dovolj za danes

v živo iz Jadranke

Tako pa carice

Včeraj je v Cerknici poplavilo kolovoz

Hčerka nekaj potrebuje v Ljubljani, a bi.... Niiiiii problema. Z veseljem . Torej Stara cesta do Ljubljane. V ljubljani je bila gužva. Preverim, če študentarija pridno dela, eni žurirajo. Kje domov? Ride, na Jezersko in po Avstriji. Motoristov je bilo le za vzorec. Scarabeo

Cerknica-Dvor-Novo mesto-Trebnje-Bogenšperk-Ig-Rakitna-Cerknica Super poslužbena furca

Pred 100 leti smo zmagali v vojni, ki je nismo začeli. Je res, da smo bili takrat ena druga država, ma to ne menja dejstva. Smo bili zmagovalci. Taljane smo potisnili do reke Piave. Do tam, kjer je že itak bila nacionalna meja, do tam, kjer so živeli naši ljudje. Naša takratna država je potem takoj razpadla in Taljani so primaširali do Postojne. otem se je začela ena druga vojna, kjer smo bli spet zmagovalci (une riti Taljanske so kapitulirale po dveh letih). In s temi zaslugami smo si priborili mejo približno kjer je tudi danes. Celotna Furlanija je ostala v Italiji. Slovenske vasi, slovenski živelj. Še danes so tam Slovenci, ponekod v večini. In mi imamo danes proslavo v Novi Gorici, tako, na državnem nivoju, pridejo vsi državni lopovi in barabe in nesposobneži in ostala gamad. Na čelu z mojim sošolcem iz osnovne šole, bog ga nima rad, kaj ga že takrat nism ene dvakrat po kepi ... Na tej proslavi se bomo veselili priključitve Primorske rodni domovini. HALOO? Pol Primorske je ostalo v Italiji, pizda vam nesposobna! To je naša zemlja, naš narod, naši ljudje, naša kultura! Koja kurčeva proslava je to?? In za to priložnost bo pred mestno stavbo na travniku slovesnost. Tovariši miličniki so nadzirali postavljanje dvojne ograje, ki teče po robu prireditvenega prostora. Zakaj ograja? A ni prireditev za ljudi? Navala ljudstva na prireditev ni pričakovati, torej je ograja namenjena za ta državni ološ, to gamad pokvarjeno, za te lopove nenasitne, da ne pobegnejo iz prireditve, verjetno ... Itak bo scalo za popizdit, da bi jim pamet odplaknilo, jebo ih Duče! (pardon my French)

poligon in del trase

... fouš.. ... ej ... a se sam men zdi...al imaš kamero mal postran namontirano... se mi zdi, da malo v desno visi...

za dežjem pride sonce ma ne mi rečt pa še ena globoka : Španska nadaljevanka se je končala

Nasi nc be spijo, Ker ga skoz sam ulivajo....

Če imaš v mislih klopco od katere je najlepši razgled na dolino, potem sem bil . Korošci imamo zasluge, da je drugje slabo vreme. Mi namreč ...... da je pri nas lepo vreme.

VSAKOOOOOOOOOOOODNEVEEEEN

Čelada te reši kot imaš srečo...rpha 10+ mislim da je imela samo 3 zvezdice,od udarca je počla stiropor se je udal za skoraj 1cm ..

PETKOOOOOOOOOOO UUUUUUUUUUUUUU

Če bi danes imel celo cesto suho bi jo še bolj ubil!

Tako spijo carji

Hvala fantje! Dan 4. TET Balkans Enduraši prejšnjega večera so še spali, ta dan so se odpravljali vsak proti svojem domu. Prvo in edino jutro na tem tripu, da sem dejansko moral pripraviti budilko za zjutraj. Z enduraši smo prejšnji večer bili pokonci dolgo in je spanca ostalo samo 5 ur. Vreme je bilo kislo, malo oblačno, preden sva štartala pa je sem in tja padla kaka kaplja dežja, ravno toliko da se ne odločiva nataknit dežjakov. Z Jankotom pa imava plan za ta dan, da se lotiva TET MNE. TET MNE je precej drugačen od TET BiH ali TET CRO, tam je več odprtih in hitrih makadamov, kjer je lažje napredovati in se kilometri kar vrtijo. TET MNE pa je druga zgodba. Teren je precej bolj razsut, debelo, zrahljano kamenje in se vse izmika po neutrjeni podlagi, skrite skale po kolovozih te lahko grdo in nevarno presenetijo, precej je ozkih in strmih serpentin, kjer sprednje kolo otovorjenega motorja kar odriva namesto da bi šel v ovinek. Veliko več je terena z hujšimi vzponi, kjer rabiš inercijo, da spraviš otovorjen 200kg enovaljnik do vrha ipd... V osnovi sem imel na tem tripu odvozit Trans Balkans track v celoti, 100%. Da ga preverim in prečistim, ter šele nato uporabimo za dejanski TET Balkans. Ker sem prejšnji večer zapustil TET trek na drugi strani Durmitorja in prišel k fantom na Žabljak, sva se zjutraj z Jankotom najprej vrnila 25 km nazaj v smeri Trse, na mesto kjer sem včeraj zapustil TET trek in nadaljevala od tam. Okoli 8 ih odrineva iz Žabljaka. 25 km asvalta do prihoda na trek je bilo mokrega in spolzkega, preko Durmitorja, preko Sedla. Vozila sva se kot po jajcih do tja. Rosilo je čedalje bolj, vendar sva še vedno odločna, da ne uporabiva dežjakov, saj bova sicer na offroadu zakuhala . Janko je vozil za mano, nekje vmes ga malo počakam, da me dohiti in se ustavi poleg mene in izjavi: Nikada ne vjeruj ženama koje su opite i nikada ne vjeruj Mitasu u kiši! Vrže v brzino in z enako previdnim tempom odpelje naprej. Kmalu sva ponovno na TET tracku, kjer sem ga zapustil prejšnji dan in v istem momentu posije sonce kot naročeno. Mitaske bolje držijo izven asvalta, mah celo bolje v blatu kot po asvaltu. Takoj spremeniva tempo vožnje v izredno dinamičnega po pol kamniti, vendar utrjeni kolovozni poti mimo katuna z ovcami in par pastirji. Spust proti Nevidiu s krajšim asvaltnim odsekom vmes Postanek v kafani Nevidio. Prijetno vzdušje z lastnikom kafane. Že iz voženj iz preteklih let z Jankotom po MNE, pa mi je povsem znano, da Janko tako ali tako pozna vsakega, pa ni važno kje v MNE se ustaviva. Dan je bil kar hladen in vetroven. Čeprav zunaj ni videti žive duše, je kafana notri čisto polna ljudi in je vse živahno. V Nevidiu natankava polno, kar je pogoj, če hočeš odvozit TET MNE po treku, brez da zgubljaš ure v kolikor ti vmes primanjkuje goriva. Nato nadaljujeva po čusovitih planinah naprej... Lokacija te cerkvice je impresivna, voziš se ure in ure preko planin in potem se kar naenkrat pojavi ta cerkev sedi ničesar. No kamenja zanjo vem da niso iz doline vozil... Kot sem omenil Janko je stroj, vozil pa je z Hondo Xr650, ki se po tem terenu znajde precej bolje kot tenerejka. Bilo je že sredi dneva, ko sem v enem ovinku zaružil.. že drugič na tem tripu in obakrat v MNE ta dan. Tempo je bil malo prehud, teren pa malo preslab, pa se je zgodilo... padec je bil kar neroden, sem precej prbil v tla, tko da sem kar mal počakal na tleh, da sem prišel k sebi od udarca in bolečin v rami in boku. Janko je spregledal da sem na tleh, obrne šele čez par ovinkov in se na poti nazaj dol še on zloži po tleh tja med skale. Sem se prav nasmejal, ker ko se je pobiral je najprej pogledal proti meni ali sem ga videl Medtem si ogledujem motor in vidim da so mi vibracije v 4 dneh vzele vse vijake na šusplati... par vezic in začasno rešiva problem, ko je motor ravno na tleh in je vse pri roki. Nato pobereva motor in se pokaže še več škode...če dobro užgeš ob skalo, tut snake wire ne pomaga... Dobro da je Janko kot en Hulk in je s kombinirkam poravnal bremz tačko v par potezah Sem samo gledal, ker jaz rabim šraufštuk, macolo in metrske vodovodarske papagajke, da lahko tako debel kos železa poravnam nazaj na svoje mesto. Pivot Pegz tačka jo je odnesla brez posledic, če odštejemo praske... kvaliteta ni kaj. Hitro vse sanirava in že letiva naprej čez kakih 10 minut... MNE je čudovita, trek pelje iz ene planine na drugo, asvalta ni skoraj nič. Tereni pa kar zahtevni, odročni in trajajo in trajajo,... možnosti obvozov tudi ni veliko, ali greš preko ali pa v celoti izpustiš neko sekcijo planin in greš na asvalt. Prečkava tako še par planin, nekatere z lepo mehko travniško podlago In končava na Kapetanovem jezeru... videt je lepo, ampak je bilo mrzlo kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Pihala je mrzla, da je kar pilo toploto iz rok in obraza... Sledila so vzdrževalna dela vsak na svojem motorju... nataknit nazaj pogubljene šraufe, poravnat vse ipd... Dunlop 606 pa zgleda da bo zdržala dobro celotno tranzverzalo... Kot sem že omenil Janko vse pozna, ne glede na to kam prideva. Tako so naju zopet povabili v hišo na čaj, da se malo pogrejeva... Možakar v telovniku je gostitelj... Po dobri uri postanka in malo prigrizka sredi dneva počasi osedlava kobilce natakneva čelade ter odpeljeva / nameniva se proti dolini, ko se mimo pripelje gruča 100 kilskih KTM-ov... takoj pomislim, da ni to slučajno Ivan iz Nikšiča. Vodi organizirane enduro fure po MNE. Malo postojim ob poti in jih opazujem... vidim da sta 2 prav nerodna, najbrž prvič na motorju... Ha to je zagotovo Ivanova skupina, ki neke začetnike po planini sprehaja. Nikoli ne bi bil enduro vodič... take tolovaje gledat in nonstop čakat... nimam živcev za to. Raje se vozim za gušt. Janko je medtem tudi ugotovil, da gre za Ivana, zato jo mahneva za njimi in jih dohitiva. Ivan (desno) je tudi TET Linesman za MNE. Prijetno presenečenje in vsi veseli da se srečamo, se še slikamo in eno rečemo. Spust iz Kapetanovega proti dolini gre tule... si misliš pa tam je ja prepad ne pa pot dol... Spodnja slika je narejena kako uro kasneje, po spustu v dolino, prečkanju doline in slikano nazaj iz naslednje planine proti smeri od kjer je slikana zgornja slika. (huh zakomplicirano ampak je tako) Vse izven asvalta, terena da se ti zmeša... Ko takole vmes pogledam na zemljevid/gps in ocenjujem koliko sem že prevozil v zadnjih dneh in koliko terena me še čaka, se malo zaveš enormnih kilometrov, ki še sledijo.. Bolano. Pri teh endurance projektih človek ne sme gledat zadeve kot celoto, treba si je vzet vsak dan posebej, kot ločen cilj, ker če začneš razmišljat na veliko, te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne, teren zahteven, napredek ne pretirano velik in zahteva veliko vztrajnosti in psihične kondicije, da te žene naprej in da ob tem tudi uživaš! In nekje vmes v dolini iz slike zgoraj... Počasi se je vreme spet začelo kisat... natakneva le vetrovke, da ne zebe in da vsaj malo zadrži vlago stran od jakne... Janko pozna kje so placi s studenčnico. Kot običajno narediva ekspresen 5 minutni postanek, kjer se osveživa in napolniva camelbacke in že pičiva dalje. Sledi vzpon v smeri Prokletij... pot v slabem stanju, vreme kislo... precej vztrajnosti je bilo potrebno tukaj... se mi zdi da je trajalo celo večnost da sva od "zadaj" po offroadu prišla do Rikavačkog jezera. Preden sva prispela je cel kup dolgih vzponov in spustov iz planine na planino, da sva prispela, večinoma brez razgledov, delno po gozdu.. Vreme je še vedno malo nagajalo, zato zopet vedriva ob jezeru pod neko streho piknik prostora s klopcami in mizo... in čas izkoristiva, da zakuhava juho in še eno pašto da se segrejeva in okrepčava. Po pavzi, debati nadaljujeva v smeri Podgorice proti krajem Korita in Poprat. Večkrat sva ponovno nagrajena z lepotami narave Črne gore, ki je naravnost izjemna. Pri Popra-u se najine poti ločijo. Janko gre domov v Podgorico, jaz pa se odločim, da jo mahnem kar naprej proti Albaniji proti Teth-u po TET treku. Prejšnji večer z enuraši v Žabljaku klepetamo in povejo, da so pred leti že bili v dolini Teth. Asvalt so potegnili že do vrha prelaza, naprej pravijo da je "kao ko asvalt". Ok si mislim, tole bo lepo prevozno in bom hitro tam, zato naredim pressing in poskusim potegnit do Tetha in tam nekje prespat... Vendar od Poprat-a do meje z AL je skoraj v celoti offroad, teren ne ravno enostaven, zato kar traja vse skupaj še nekaj časa da se sploh spustim v dolino Skadarskega jezera. Po cca 10 km asvalta pridem na Albansko mejo, takoj drug svet... Sledi še nekaj magistralke, prazna cesta široka... in policaj me uhvati, ravno ko čez polno črto prehitim eno počasnelo z avtom...ahhh šit in komaj zbremzam do policaja. Scena je bila kot v filmu, Bad Cop/Good Cop. En me je verbalno masiral, se drl name v albaniščini, js nisem razumel ama ništa.. vsake toliko je mahal z enim listom odtrganim iz zvezka, kjer je imel na roke napisano 10€, 30€ in 50€. Itak da je kazal skos tistih 50€, vsake toliko ga je spet prijel v roke, pokazal in žugal z njim, ter ga spet jezno zabrisal v prtljažnik... Naredil sem se še bolj neumnega, ko da ne vem, da hoče 50€ od mene oz. to je pa meni nepredstavljiva in nedosegljiva vsota s katero zagotovo ne prideva skupaj. Bolj brezizraznega se nisem delal še nikoli v življenju. Skrbelo me je samo to da zgubljam čas in da pred mrakom ne bom prišel v dolino Teth, nekje ob poti na asvaltu pa res ne bi rad spal... Potem pristopi kao Good Cop, z mirnim glasom, začne pisat listek na polički prtljažnika in na tistem odtrganem listu pokaže 10€. Jaz pokimam, on spiše dokonca in plačam. Takoj zatem ko zrihtava, pristopi zopet Bad Cop nazaj in popolnoma obrne kaseto, sedaj je tudi on prijazen, vljuden, miren glas... vse ok, malo ogleduje motor in opremo, občuduje vse ščitnike na body armorju in odobravajoče kima... Si mislim lej glumce albanske... Jebiga sam sem kriv da sta mi vzela 20 minut in 10 evrov, ampak zdej pa gasa naprej... Sledi še nekaj makadamski odsekov, kot bližnjica da se izognem asvaltu. Posrečen terenček in lep vložek, ampak dan gre proti koncu. Na prelaz za Teth pridem ravno ko zaide sonce... malo še dobim pogledov na drugo stran po visokogorju... nato pa sledi makadam v dolino. Nekje vmes ustavim in pogledam GPS... cilj je oddaljen 1.8 km po zračni liniji, vse skupaj pa kakih 20 km poti cik cak... kakšen kilometer globje na dnu doline Teth. Do dol sem rabil skoraj eno uro. Strmine tukaj so srhljive... vrh 20 metrske smreke, ki raste par metrov stran od poti je na isti višini kot pot sama... Na tem odseku me je prvič na vsej vsej turi postalo malo strah. Sam v odročnih krajih, tule se res ne bi rad zvalil čez rob poti... za povrhu je kmalu začel padat dež, vidljivost je bila še slabša, pot pa je postajala vse bolj razsuta in sprana od nalivov, kar se mi je zdelo daleč od tega kar si jaz predstavljam "kao ko asvalt", kot so to opisali enuraški kolegi prejšnji dan. Danes se mi zdi smešno, vendar ko si sam, ponoči, bogu za hrbtom se možgani poigrajo s tabo...pogledujem na armaturo... vozim se kakih 25-30 km/h, po serpentinah še manj... prvič me je bilo zares strah medvedov, ker medved menda lahko teče 50 km/h..torej zaradi tega, ker se mi je zdela serpentinasta pot v temi in dežju prezahtevna za hitro vožnjo in sem vedel, da če bi me lovil medved, bi me zlahka "potrepljal" po hrbtu, da malo počakam, ker po taki poti preprosto nisem mogel peljati tako hitro, kot lahko teče medved. Ufff. Do spusta v Teth me je pošteno opralo...Kampiranje v dežju z mokrimi oblačili, ni bila pametna izbira, zato se nastanim pri Francescotu, v enem izmed gueshousov, ki rastejo kot gobe po dežju v tej dolini. Privoščim si obilno toplo večerjo, da pridem malo k sebi, nato pa direkt spat. Dan je bil kar dolg in naporen, predvsem zaradi zahtevnih poti, ki jih ni bilo konca, ter slabih vremenskih razmer, ki tudi vplivajo na počutje. Ta dan sem skupno odvozil cca 340 večinoma težkih kilometrov.

...ene par iz različnih obdobij od srednje šole dalje... ...nekaj skic...nekaj v nastajanju...itd...vsega pa tudi ne gre objavit ...

Sobotnih sončnih 450km

1) Voznik in potnik na mopedu, lahkem štirikolesu, motornem kolesu, trikolesu in štirikolesu brez zaprte kabine mora med vožnjo nositi na glavi ustrezno pripeto homologirano zaščitno motoristično čelado.

Snec je tako kul in umirjen, de masina sploh ne zazna.

Jaz sem izbrala motor in zame je bistvena varnost

To sem glede LiPo akumulatorjev skopiral na modelarskem forumu, ker sem LiPo akumulatorje tudi jaz uporabljal v modelarstvu, predvsem v tekmovalnih F5J jadralnih modelih, s pomožnim motorjem za dosegovanje željene štartne višine, za kar sta bila vsak mV in mAh pomembna : Polne akumulatorje (4.2 V/člen) nikoli ne hranim dlje kot 24 ur. Večinoma jih napolnim nekaj ur prej. Daljše hranjenje v polnem stanju povečuje notranjo upornost (impendanco) akumulatorjev. Večinoma pa polnim na terenu in jih takoj uporabim ter dobim najboljše zmogljivosti. - Polnim vedno s polnilnikom in balanserjem . Poceni polnilniki imajo izredno slabe elektronske komponente, in ne merijo točne napetosti - preizkusite svoj polnilnik z dobrim multimetrom, morda boste presenečeni (recimo polnilnik kaže 4.15V - ampak je dejanska napetost na akumulatorju že preko 4.2 V oziroma lahko rečemo, da je balansiranje prej razbalansiranje....) - Nikoli ne praznim več kot 80 % realne kapacitete akumulatorja oziroma minimalno (!) okoli 3.65 V/člen pri mirovanju, raje vidim minimalno napetost 3.7V (problem pri slabših akumulatorjih so neenakosti členov v paketu!!) Roberto na F5j tekmi v Moravskih Toplicah, nekoč pred letom 2009 ...

Sem si zamislu večerjo, k sem povabu eno hudo bejbo, pa rabim nasvet: ... a ima kdo izkušnje, kako spečt tole kračo... ... ker surova pomoje nau dobra...

vroče postaja